24.8.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 200/1

I–VII

1–11

1–5

6–11

12–49

12–31

12–16

17–23

24–26

27–31

32–49

32–41

42–47

48–49

50–57

50–52

53–57

58

BDP

bruto domači proizvod

ES

Evropska skupnost

ECU

evropska obračunska enota (eku)

EIB

Evropska investicijska banka

EuropeAid

Urad za sodelovanje EuropeAid

MEDA

Ukrepi za spremljanje gospodarskih in socialnih reform v sredozemskih državah nečlanicah

Odbor MED

Svetovalni odbor držav članic za sredozemsko regijo

I.

Leta 1995 so se EU in 12 sredozemskih držav odločile za novo obdobje v svojih odnosih, ki se imenuje „Barcelonski proces“ ali „Evro-sredozemsko partnerstvo“. Poglavitni cilj je razvoj različnih vidikov partnerstva, vključno s političnimi, gospodarskimi in finančnimi ter socialnimi in kulturnimi razsežnostmi (glej odstavka 1 in 2).

II.

Program MEDA je glavni finančni instrument ES za izvajanje Evro-sredozemskega partnerstva, ki mu je za obdobje 1995–2006 dodeljeno več kot 8 000 milijonov EUR. Na koncu leta 2005 je znesek prevzetih obveznosti za različne projekte in programe znašal približno 7 000 milijonov EUR, porabljenih pa je bilo približno 4 000 milijonov EUR (glej odstavke 3 do 5).

III.

Sodišče je izvedlo revizijo programa MEDA, da bi ugotovilo, ali program dejansko prispeva h gospodarski reformi in socialnemu razvoju v državah partnericah ter ali ga Komisija ustrezno upravlja (glej odstavke 6 do 11).

IV.

Glede prispevka programa MEDA je podpora ES:

V.

Oprijemljivi rezultati so po več kot desetih letih programa MEDA za zdaj dokaj omejeni, saj veliko projektov še ni zaključenih. V večini držav MEDA je učinek podpore ES bolj kot v njenem finančnem pomenu najti v njenih poskusih reševanja občutljivih vprašanj politike reform in podpore revnejšim segmentom prebivalstva (glej odstavke 27 do 31).

VI.

Komisijino upravljanje programa MEDA se je od prvih let vidno izboljšalo in ga je mogoče šteti za zadovoljivo, saj so zdaj rezultati prizadevanj pri načrtovanju programov časovno enakomernejša porazdelitev sredstev, krajšanje pripravljalnih obdobij in znatno povečanje izplačevanja. K tem izboljšavam prispevajo povečanje števila projektov in programov, večji delež proračunske podpore v okviru celotnega programa, ter splošni pozitivni učinek prenosa nalog (dekoncentracije) na pripravo projektov in na izvajanje s strani delegacij. Druge izboljšave vključujejo sistematičnejša spremljanje in ocenjevanje ter intenzivnejša dialog in koordinacijo z lokalnimi sodelujočimi organi in drugimi donatorji. Najpogostejši vzrok zamud pri izvajanju ostajajo težave z javnimi naročili (glej odstavke 32 do 49).

VII.

Zaradi prenehanja Uredbe MEDA v letu 2006 in novega evropskega sosedskega in partnerskega instrumenta, ki začne veljati leta 2007, Sodišče Komisiji priporoča, da:

1.

Po približno 20 letih krepitve sodelovanja, zlasti pri gospodarskih in razvojnih vprašanjih, med EU, njenimi državami članicami in 12 zadevnimi sredozemskimi državami, je bila na konferenci zunanjih ministrov držav članic EU in sredozemskih držav v Barceloni (novembra 1995) sprejeta odločitev o novem obdobju „partnerstva“, imenovanem tudi „Barcelonski proces“ ali Evro-sredozemsko partnerstvo (1).

2.

Deklaracija, sprejeta na konferenci v Barceloni, je izoblikovala tri področja partnerstva in s tem povezane ključne cilje, namreč:

3.

Program MEDA je glavni finančni instrument ES za izvajanje Evro-sredozemskega partnerstva, ki mu pravno podlago zagotavlja Uredba Sveta (ES) št. 1488/96 z dne 23. julija 1996 (2). V Uredbi je opisana cela vrsta ukrepov podpore za prihodnje izvajanje v podporo prizadevanjem sredozemskih partnerjev za reformo njihovih gospodarskih in socialnih struktur ter blažitev vseh negativnih posledic, ki lahko nastanejo zaradi gospodarskega razvoja. Za obdobje od 1995 do 1999 je bil z Uredbo zagotovljen skupni referenčni finančni znesek 3 424,5 milijona ECU.

4.

Po opravljenem ocenjevanju Uredbe leta 1999 je bila ta spremenjena z Uredbo Sveta (ES) št. 2698/2000 (3), običajno imenovano Uredba MEDA-II. Ta uredba za obdobje 2000–2006 zagotavlja referenčni finančni znesek 5 350 milijonov EUR. Sprememba je dodala tudi novo področje dejavnosti za prihodnjo podporo („izboljšanje položaja revnih“) in racionalizirala nekatere postopke odločanja.

5.

Skupaj dejanske obveznosti, prevzete za obdobje 1995–2005, znašajo približno 6 900 milijonov EUR, dejanska izplačila za isto obdobje pa približno 4 000 milijonov EUR. Podrobnejši pregled obveznosti in izplačil po državah za obdobje 1995–2005 je zajet v prilogi I.

6.

V obdobju med avgustom in decembrom 2005 je Sodišče izvedlo revizijo programa MEDA, in sicer na podlagi naslednjih vprašanj:

7.

Glavni vidiki, preučeni pri prvem vprašanju, vključujejo osredotočenost ter relevantnost programov, stopnjo lastništva, izgradnjo zmogljivosti in dosežene rezultate.

8.

Glavni vidiki, upoštevani pri drugem vprašanju, so hitrost in učinkovitost načrtovanja programov, priprava in izvajanje, spremljanje in ocenjevanje ter koordinacija donatorjev.

9.

Gospodarska reforma in socialni razvoj vključujeta podporo gospodarskemu prehodu in ustanovitvi evro-sredozemskega območja proste trgovine (npr. trgovinske izboljšave, odpiranje delovnih mest in razvoj zasebnega sektorja), dejavnosti v podporo programom reforme (npr. finančnih storitev in javne uprave), nadgradnjo gospodarskih infrastruktur, zlasti v prometnem sektorju, sektorju energije in sektorju razvoja podeželja in mest, ter izboljšanje socialnih storitev, zlasti na področjih zdravja, načrtovanja družine, oskrbe z vodo, sanitacije in stanovanjske problematike.

10.

Revizijsko delo je vključevalo revizijske obiske v Egiptu in Maroku, kjer je bila izvedena revizija izbranih projektov in programov ter opravljeni pogovori z osebjem delegacij, lokalnimi oblastmi, vodji projektov, strokovnimi sodelavci in drugimi donatorji. Razen tega je bilo izvedeno teoretično preverjanje projektov in programov v Jordaniji. Revizija je bila osredotočena na projekte, financirane v okviru MEDA I in II. Projekti, financirani prek starih protokolov (4), regionalnega dela programa MEDA ali prek horizontalnih in tematskih proračunskih vrstic, niso bili predmet te revizije. Celoten seznam projektov in programov, preučenih v okviru revizije, je naveden v prilogi II.

11.

V okviru revizije so bila pregledana tudi relevantna poročila z oceno, pripravljena za Komisijo, vključno z vmesno oceno programa MEDA-II, ki je bila končana leta 2005. Ta ocena se je osredotočila na dve glavni vprašanji, namreč na relevantnost programa MEDA II ter učinkovitost/uspešnost upravljavskih in izvajalskih ureditev MEDA II. Ti vprašanji sta bili razdeljeni na več podvprašanj, pri čemer je bil za vsakega oblikovan ustrezen ocenjevalski pristop, vključno z obsežnim pregledom dokumentov in številnimi pogovori na sedežu Komisije in v obeh obiskanih državah (Tuniziji in Egiptu). Sodišče je to oceno analiziralo glede na svojo revizijo in zaključilo, da ocena zagotavlja zadostno osnovo, da se lahko njeni rezultati uporabijo za potrditev revizijskih izsledkov Sodišča (glej tudi odstavka 46 in 47). Zato se, kadar je to relevantno, uporabi sklic na to vmesno oceno.

12.

Vsi projekti, pregledani v treh državah, ki jih je zajela revizija, so bili relevantni za cilje MEDA (5) in v skladu s cilji nacionalnega razvoja posameznih držav. Potrditev te ugotovitve je najti v vmesni oceni programa MEDA-II, ki jo je izvedla Komisija sama in ki je zaključila, da je relevantnost programa zadovoljiva.

13.

V vseh treh državah je bil celoten portfelj podpore ES mešanica ukrepov pomoči, katerih cilj so gospodarske reforme in socialni razvoj, pri čemer je pri Egiptu in Maroku vidno pošteno ravnovesje med tema različnima področjema, v primeru Jordanije je večji poudarek na gospodarskih reformah.

14.

Ker pa so cilji MEDA in možni ukrepi podpore v uredbah MEDA opredeljeni dokaj ohlapno, se pojavlja vprašanje, ali je Komisija v praksi osredotočila svojo podporo, kar lahko poveča usklajenost te podpore.

15.

V dveh od treh preučenih držav (Egiptu in Jordaniji) je bila očitna težnja po osredotočanju podpore na omejeno število sektorjev in na omejeno število ukrepov pomoči. V tretji državi, Maroku, je bilo drugače, saj je bila podpora ES razporejena na večje število ukrepov pomoči, ki so zajemali veliko različnih sektorjev, zlasti v obdobju MEDA-I in z rahlim izboljšanjem v obdobju MEDA-II (6).

16.

Medtem je Komisija oblikovala novo zunanjo politiko do sosednjih držav, imenovano evropska politika sosedstva. V okviru te politike bi moral leta 2007 začeti delovati nov finančni instrument (evropski sosedski in partnerski instrument), ki bo zamenjal več drugih instrumentov, med njimi tudi MEDA. Kot prvi korak k izvajanju evropske politike sosedstva so v pripravi posebni akcijski načrti za vse države partnerice. Ker ti akcijski načrti navajajo vse prednostne naloge, ki zajemajo vsa področja sodelovanja (7), se bo prihajajoči niz državnih strateških dokumentov (ki bo zajemal obdobje 2007–2013) mogoče moral osredotočiti na bolj omejeno število področij ukrepov pomoči.

17.

Eno od splošno sprejetih načel za uspešnost pomoči je spodbujanje lastništva (kar pomeni, da bi morali biti predvideni upravičenci na vseh stopnjah odgovorni za projekte in programe ter imeti nadzor nad njimi) (8). Zato je bila pri preučevanju vprašanja, ali program MEDA dejansko prispeva h gospodarski reformi in socialnemu razvoju v sodelujočih sredozemskih državah, pri reviziji pozornost posvečena tudi temu, ali je Komisija spodbujala lastništvo programov s strani vlad držav prejemnic.

18.

Eden od načinov za to je nadomestitev tradicionalne podpore projektom s splošno proračunsko podporo, pri kateri se vlada države prejemnice in donator sporazumeta o določenih dejavnostih, ki se bodo izvajale (pogosto za ukrepe politike reform), vendar se sredstva donatorjev namesto kritja specifičnih odhodkov plačujejo neposredno v državno blagajno. Odločitev o uporabi proračunske pomoči je seveda odvisna tudi od izpolnitve določenih pogojev, kot je obstoj določenega standarda upravljanja javnih financ (9). Za to metodo predajanja sredstev pomoči na splošno velja, da spodbuja občutek lastništva vlade države prejemnice, čeprav ga ne more zagotoviti (za primer programa s proračunsko podporo in vrsto zadevnih pogojev glej okvir 1).

Okvir 1Primer proračunske podporeProgram za pospeševanje trgovine (Trade Enhancement Programme), Egipt (40 milijonov EUR)Cilji programa

19.

Revizija je pokazala, da se je v vseh treh državah uporaba instrumenta proračunske podpore očitno povečala, statistični podatki, zajeti v vmesno ocenjevanje, pa so potrdili tudi, da to drži za države MEDA v celoti (10). Toda v Maroku je tudi veliko število tradicionalnih projektov, vključno z veliko projekti, ki zagotavljajo infrastrukturo in opremo ter ki že po svoji naravi ne ravno spodbujajo lastništva, v nasprotju s projekti, ki se bolj posvečajo usposabljanju in institucionalni izgradnji.

20.

Pri do zdaj končanih dejavnostih proračunske podpore so bili ukrepi izvedeni zadovoljivo, plačila pa so bila izvršena brez velikih zamud ali problemov. Iz tega je mogoče sklepati, da so v teh primerih lokalni organi oblasti dejansko „prevzeli lastništvo“ programov reforme.

21.

Vendar proračunska podpora ni edini instrument zagotavljanja podpore. Pri politikah reform so pogosto potrebni dodatni ukrepi, kot so usposabljanje ali določene vrste opreme, pri katerih je primernejši tradicionalni pristop, kot je tudi v primeru, ko je cilj zagotoviti podporo, usmerjeno na določeno skupino prebivalstva ali regijo, npr. prek razvoja podeželja.

22.

Tudi v takšni projektni situaciji je mogoče spodbujati lastništvo, in sicer ne le s strani lokalnih organov oblasti, temveč tudi ljudi, ki imajo korist od dejavnosti, financiranih iz pomoči. Pozitiven primer je bil odkrit pri reviziji v Maroku, in sicer primer projekta razvoja podeželja v Srednjem Atlasu. Do lokalnega prebivalstva se je uporabljal pristop udeležbe, kar je pomenilo, da so lokalni partnerji sodelovali v celotnem postopku pripravljanja in izvajanja načrtov lokalnega razvoja. Ta pristop je vidno prispeval k uspehu projektnih dejavnosti (glej okvir 2).

Okvir 2Primer podpore projektomRazvoj podeželja v Srednjem Atlasu, Maroko(Projekt Khénifra, 15 milijonov EUR)Cilji projekta

23.

Na koncu odločilni dejavnik za povečevanje lastništva ni samo način izvajanja pomoči, ampak tudi odprtost lokalnih organov oblasti do zamisli in procesa reforme. To se je pokazalo tudi pri več projektih/programih, zajetih v revizijo, pri katerih se je napredek vidno izboljšal, ko je prišlo do polnega sodelovanja z institucijo upravičenko ali ko je nov minister pokazal večje zanimanje za določen program.

24.

Še en pomemben dejavnik, ki vpliva na dejanski prispevek programa MEDA h gospodarski reformi in socialnemu razvoju v sodelujočih sredozemskih državah, je lokalna institucionalna sposobnost za načrtovanje in izvajanje programov reforme in drugih razvojnih dejavnosti. Z revizijo se je pregledalo, ali Komisija prispeva k dodatni izgradnji te sposobnosti.

25.

Skoraj vsi projekti/programi, ki so bili revidirani v treh državah, so vključevali ukrepe ali komponente, namenjene izgradnji zmogljivosti. V veliko primerih je izgradnja zmogljivosti v sodelujočih institucijah celo glavni cilj ukrepa pomoči (11).

26.

Posebno področje administrativne narave, pri katerem je bila potrebna krepitev lokalne institucionalne zmogljivosti, so javna naročila s strani vladnih organov, vendar z uporabo postopkov ES. Kot bo nadalje obravnavano v odstavku 39, so bile težave z javnimi naročili glavni razlog za zamude pri izvajanju projektov.

27.

Pri reviziji je bil preučen vzorec projektov iz treh držav (glej prilogo II), da bi se ocenilo, ali se dosegajo načrtovani rezultati, kot jih opredeljujejo posamezni sporazumi o financiranju.

28.

Na splošno so rezultati po več kot desetih letih programa MEDA za zdaj dokaj omejeni, saj je veliko projektov/programov, vključno z znatnim številom projektov/programov MEDA-I, v času revizije še potekalo in njihovih končnih rezultatov ni bilo mogoče ugotoviti (12).

29.

Pri projektih in programih, ki so se začeli v okviru MEDA-I (1995–1999) in so bili zaključeni ali so se bližali zaključku, se načrtovani rezultati na splošno uresničujejo, čeprav ne v 100 % primerov. Večina projektov/programov v okviru MEDA-I se je začela zelo pozno, deloma zato, ker je bil uredbeni okvir za MEDA-I pripravljen pozno, vendar tudi zato, ker je zaradi dolgih razpisnih postopkov pri veliko projektih v začetni fazi prišlo do zamud. Zaradi tega jim je zmanjkalo časa, zato so potrebovali eno ali več podaljšanj prvotne dolžine trajanja projektov (10 od 11 pregledanih projektov/programov), da bi (večinoma) izvedli načrtovane dejavnosti. Deset od 11 preučenih projektov/programov MEDA-I je bilo v času revizije (konec leta 2005) še v fazi izvajanja.

30.

V času revizije je bilo za večino projektov/programov MEDA-II še prezgodaj za ustrezno oceno njihovih rezultatov. Dejavnosti proračunske podpore so običajno potekale po načrtu, toda projekti, pri katerih je bilo treba zagotoviti storitve tehnične pomoči in včasih tudi opremo ali dela, so bili zelo dovzetni za zamude. Nekateri pregledani projekti so že pričakovali, da bo prišlo do časovnih omejitev zaradi tako imenovanega pravila „D+3“, ki omejuje obdobje, v katerem je mogoče podpisati pogodbe (za nadaljnje informacije glej odstavek 41).

31.

Pri večini držav MEDA učinka podpore ES ni mogoče pripisati njenemu finančnemu pomenu – skupna podpora ES je v primerjavi z BDP teh držav zelo omejena in običajno predstavlja manj kot 1 % vladnega proračuna. Pri dveh od treh držav, ki jih je zajela ta revizija, je vsekakor tako (13). Učinek podpore ES je lažje najti v poskusih reševanja in podpiranja vprašanj reforme (npr. glede sistema financiranja zdravstva, industrijske modernizacije, reforme bančnega sektorja in carinskih izboljšav) ter spodbujanja vlad pri ukvarjanju s temi vprašanji, prav tako pa v njeni pripravljenosti, da podpira nepremožne, revne segmente prebivalstva. Podpora ES je zato pogosto kvalitativne in inovativne narave, katere učinek je težko ovrednotiti.

32.

Načrtovanje programov in priprava projektov za obdobje MEDA-I sta se začela pozno. Sama Uredba MEDA je bila sprejeta šele leta 1996, prvi okvirni programi pa so pokrivali leta 1996–1998. Zato so bile obveznosti osredotočene na nekaj let in včasih le na malo velikih projektov ali programov. Tako so npr. štiri obveznosti MEDA-I v Egiptu znašale med 100 in 250 milijonov EUR, obveznosti za Jordanijo so vključevale dva ukrepa za strukturno prilagajanje, enega s 100 in drugega z 80 milijoni EUR, obveznosti v Maroku pa so vključevale ukrep za strukturno prilagajanje v vrednosti 120 milijonov EUR in cestni projekt v vrednosti 80 milijonov EUR.

33.

Uredba MEDA-II, ki je stopila v veljavo leta 2001, je vsebovala nova pravila za načrtovanje programov. Ta pravila naj bi pospešila proces načrtovanja programov in to tako, da se lahko predlagane obveznosti za določeno leto odboru MED predložijo enkrat letno, v letnem finančnem načrtu s priloženimi kratkimi povzetki projektov (namesto posameznih predlogov projektov, ki niso predloženi hkrati).

34.

Poleg tega je leta 2001 nastal nov niz strateških dokumentov držav, ki zajemajo obdobje 2002–2006, in novi nacionalni okvirni programi za obdobje 2002–2004. Od leta 2002 so se dejanske obveznosti tesno ujemale s temi programskimi dokumenti. Zlasti od nacionalnih okvirnih programov za obdobje 2002–2004 naprej so bili predlogi projektov oblikovani na veliko bolj kontinuiran način, kot prikazuje tudi tabela. Skupne obveznosti za vse države skupaj kažejo tudi enakomernejšo razporeditev od leta 2000 dalje.

35.

Celotni postopek priprave projekta vsebuje veliko korakov, od prve opredelitve prek podrobne priprave in predstavitve svetovalnemu odboru držav članic (odbor MED) do sklepa o financiranju, ki ga sprejme Komisija, in podpisa sporazuma o financiranju s strani Komisije in organov oblasti države upravičenke. Pregled projektov/programov, ki jih je zajela revizija (glej prilogo II), je pokazal, da je bil ta postopek v obdobju MEDA-II na splošno končan hitreje kot pred tem (14). Dejavniki, ki k temu prispevajo, so prenos nalog (dekoncentracija) s sedeža Komisije na njene delegacije, kar je povečalo njihovo sodelovanje v postopku priprave, celotna racionalizacija procesa načrtovanja programov, opisana v odstavkih 33 in 34, pa tudi veliko število drugih sprememb upravljanja, ki so bile del celotne reforme zunanje pomoči (15).

36.

Revizija je pokazala, da naročilo storitev na začetku projekta, običajno za tehnično pomoč, od objave razpisa do podpisa pogodbe neizogibno traja vsaj osem mesecev, lahko pa tudi dve ali celo tri leta (16). Do tega lahko pride, če razpis spodleti, npr. zaradi premajhnega števila veljavnih ponudb, in ga je treba ponoviti. Začetek projektov, povezanih s tehnično pomočjo, torej ostaja dolgotrajen proces, pri katerem zlahka prihaja do zamud. V tem pogledu med MEDA-I in MEDA-II ni velikih razlik.

37.

Na splošno so se izplačila v okviru programa MEDA od leta 2000 izboljšala, od leta 2002 dalje pa je bilo to še bolj očitno (glej tabelo). Letno povprečje izplačil je v obdobju MEDA-I, ki je trajalo od 1995 do 1999, doseglo 175 milijonov EUR letno, v šestletnem obdobju, ki je trajalo od 2000 do 2005, pa se je ta znesek potrojil na povprečje približno 528 milijonov EUR. V letih 2004 in 2005 so bila skupna izplačila višja od skupnih na novo sprejetih obveznosti v teh letih, kar pomeni, da se je od leta 2004 dalje prvič od začetka programa MEDA zmanjšalo skupno število neporavnanih obveznosti (17). V obdobju MEDA-I so po šestih letih (1995–2000) skupna izplačila dosegla 38 % skupnih obveznosti, v obdobju MEDA-II pa se je ta odstotek zvišal na 46 %, prav tako po šestih letih (2000–2005). To kaže, da se je hitrost izvajanja v obdobju MEDA-II izboljšala. Do podobnega zaključka je prišla tudi vmesna ocena MEDA-II, ki navaja, da program glede svoje ravni dejavnosti začenja dosegati zrelost (18).

38.

Dejavniki, ki pojasnjujejo to izboljšano izvajanje, so:

39.

Ta splošna pozitivna ocena pa ne pomeni, da pri izvajanju nikoli ni težav. Težave z javnimi naročili so poglavitni vzrok zamud pri izvajanju. Skoraj pri vseh projektih/programih, ki jih je zajela revizija in ki vsebujejo element javnih naročil (za dela, dobave ali storitve), je iz več različnih razlogov v tem pogledu prišlo do težav in pogosto do zamud. Veliko javnih razpisov je bilo treba razveljaviti in ponoviti zaradi premajhnega števila tehnično veljavnih ponudb. Postopki oddaje javnega naročila na splošno veljajo za zapletene, lokalne enote za upravljanje projekta in ponudniki pa z njimi niso vedno povsem seznanjeni. Na primer, v Egiptu so imeli majhni lokalni izvajalci težave pri izpolnjevanju administrativnih zahtev razpisa, saj je bila vsa razpisna dokumentacija v angleščini. Pravilo, da mora biti dobavljeno blago evropskega ali sredozemskega izvora, predstavlja še eno redno težavo, zlasti pri računalniški ali elektronski opremi.

40.

Revizija je pokazala, da zaradi prenosa nalog delegacije, katerih uslužbenci, specializirani za področje financ in pogodb, so na kraju samem, lahko in tudi dejansko igrajo pomembno vlogo tako, da vodjam projektov in lokalnim upravam pomagajo pri postopkovnih vidikih oddaje javnih naročil. Na primer, ugotovljeno je bilo, da zdaj delegacija v Maroku pred objavo javnih razpisov organizira informativne sestanke in je v različnih fazah postopka pomagala različnim zadevnim stranem. Delegacija v Egiptu je tudi pomagala nadzorovati in voditi postopek javnega razpisa za pomembno gradbeno komponento, ki bi bila sicer lahko odpovedana, ker je do konca obdobja projekta ostalo premalo časa. Poleg tega je delegacija v Egiptu preučevala možnost, da se razpisno dokumentacijo prevede v arabščino.

41.

Za večino projektov MEDA-II velja tako imenovano pravilo „D+3“, ki zahteva, da se pogodbe za delo, dobave ali storitve sklenejo najpozneje tri leta po datumu prevzema proračunske obveznosti (19). Zaradi tega pravila se za več novih projektov, ki so bili v času revizije tik pred začetkom izvajanja in ki vsebujejo znaten element javnih naročil in/ali razpisov, zdi, da jim ostaja le omejen čas za dokončanje teh dejavnosti.

42.

Sistematična ocenjevanja na makroravni opravljajo delegacije ES (npr. četrtletna makroekonomska poročila, redna poročila o trgovini, ocene programov s proračunsko podporo) in drugi (Svetovna banka, Mednarodni denarni sklad), pri čemer uporabljajo standardne makroekonomske kazalnike, vendar je učinek podpore Komisije na tej ravni težko oceniti.

43.

Zelo težko je oceniti tudi učinek Komisije na ravni strateških ciljev EU, kot jih opredeljujejo posamezni strateški dokumenti držav, zlasti če so ti cilji opisani dokaj splošno, kot npr. podpiranje procesa gospodarskega prehoda ter podpiranje trajnostnega in uravnoteženega socialno-ekonomskega razvoja, in ko niso opredeljeni nobeni konkretni kazalniki uspeha.

44.

Komisija projekte/programe v glavnem spremlja na individualni ravni, kjer se izvajajo sistematična prizadevanja za spremljanje in ocenjevanje, kazalniki pa se pogosto uporabljajo v logičnih okvirih. Sistem zunanjega spremljanja z obiski zdaj pokriva večino projektov/programov in zagotavlja redno zunanje ocenjevanje načrtovanja projekta, njegovih rezultatov, učinka in možnosti za trajnost. Tudi vmesni pregledi in ocenjevanja ob zaključku projektov se za večino projektov/programov izvajajo sistematično.

45.

Dobra pobuda je bilo izvajanje ocenjevanj posameznih nacionalnih strategij, kakršno je bilo leta 2003 izvedeno za Maroko in leta 2004 za Egipt. To je zagotovilo koristne informacije, ki jih je mogoče upoštevati pri pripravi naslednjih strateških dokumentov držav in okvirnih načrtov. Vendar je bilo to ocenjevanje za zdaj omejeno samo na ti dve državi.

46.

Komisija mora v skladu z Uredbo MEDA program oceniti vsaka tri leta. Zato je bila na začetku leta 2004 naročena vmesna ocena programa MEDA II, julija 2 005 pa je bilo pripravljeno končno poročilo (20). Končna ocena programa MEDA je zdaj predvidena za drugo polovico leta 2007.

47.

Poglavitni zaključki študije, ki se v večini ozirov ujemajo z ugotovitvami Sodišča, so:

48.

Revizija je pokazala, da so vse delegacije v treh državah dokaj dejavne pri procesu koordinacije z drugimi donatorji, pa tudi z organi oblasti države upravičenke. To je nedvomno rezultat povečanja zmogljivosti osebja, zagotovljena v okviru postopka prenosa nalog. V vseh zadevnih državah potekajo redni sestanki med Komisijo in državami članicami EU. Poleg tega obstajajo podobni sistemi sestankov skupin donatorjev s tematskimi podskupinami, v katerih delegacije Komisije pogosto igrajo aktivno vlogo s predsedovanjem eni ali več takšnim skupinam donatorjev, odvisno od posebnih interesnih sektorjev.

49.

Za zdaj veliko koordinacijskih dejavnosti sestoji v glavnem iz izmenjavanja in zbiranja informacij o posameznih donatorskih ukrepih pomoči, v veliki meri pa so možna tudi nadaljnja koordinacijska prizadevanja na področjih načrtovanja programov, izvajanja, spremljanja in ocenjevanja. Toda delegacije so začele različne pobude za nadaljnji razvoj koordinacije donatorjev in dejavnosti usklajevanja.

50.

Podpora ES, ki se s programom MEDA zagotavlja gospodarski reformi in socialnemu razvoju v sredozemskih državah partnericah, je bila relevantna za potrebe zadevnih držav in cilje Evro-sredozemskega partnerstva. V dveh državah, Egiptu in Jordaniji, je bila podpora očitno osredotočena na omejeno število sektorjev, v Maroku pa ni bilo tako. Ker novi akcijski načrti v okviru evropske politike sosedstva pokrivajo vsa področja sodelovanja, bo potrebno nadaljnje osredotočanje na ravni državnih programskih dokumentov. Komisija je spodbujala lastništvo prek povečane uporabe proračunske podpore, ampak način podpore projektom bo še vedno potreben za določnejšo, ciljno usmerjeno vrsto podpore. Ukrepi za izgradnjo zmogljivosti so zajeti sistematično (glej odstavke 12 do 26).

51.

Skupni rezultati po več kot desetih letih programa MEDA so za zdaj dokaj omejeni, saj se je več zgodnjih projektov začelo počasi, jih je bilo treba razširiti in še niso zaključeni, medtem ko je za večino projektov MEDA-II še prezgodaj, da bi lahko ocenili njihove možne rezultate (glej odstavke 27 do 30).

52.

Tudi če so skupna sredstva MEDA znatna, v večini držav MEDA učinek podpore ES bolj kot iz njenega finančnega pomena izvira iz njenih poskusov reševanja občutljivih vprašanj politike reform in podpore revnejšim segmentom prebivalstva, kjer je njen učinek težko ovrednotiti (glej odstavka 31 in 43).

53.

Komisijino upravljanje programa MEDA se je od začetnih let vidno izboljšalo in ga je zdaj mogoče šteti za zadovoljivo, pri čemer se upošteva tudi postopkovne in zunanje omejitve. Zaradi prizadevanj pri načrtovanju programov so sredstva časovno enakomernejše porazdeljena, pripravljalna obdobja so se skrajšala, skupna izplačila pa so se v primerjavi z zgodnjim obdobjem MEDA povečala na znatno višjo raven (glej odstavke 32 do 37).

54.

K tem izboljšavam prispevajo splošno povečanje števila projektov/programov, ki se izvajajo, večji delež proračunske podpore v okviru celotnega programa ter na splošno pozitiven učinek prenosa nalog (dekoncentracije) na postopek priprave projektov in izvajanje s strani delegacij (glej odstavek 38).

55.

Najpogostejši vzrok zamud pri izvajanju ostajajo težave z javnimi naročili, čeprav so delegacije dejavno iskale načine za omejitev takšnih težav (glej odstavka 39 in 40).

56.

Ker je Komisija pri upravljanju programa MEDA potrpežljivo in prožno dovoljevala podaljšanja projektov in spremembe načrtov, kjer je bilo to potrebno, so projekti in programi MEDA-I na splošno dosegli oziroma bodo na koncu dosegli zadovoljive rezultate. Tako imenovano pravilo „D+3“, ki se za projekte uporablja od leta 2003, lahko prepreči takšno dolgoročno obveznost in prožnost ter tako zmanjša možnosti, da bi gospodarska reforma in socialni razvoj prinesla trajnostne rezultate (glej odstavke 29, 30 in 41).

57.

Druge izboljšave Komisijinega splošnega upravljanja projektov sestojijo iz sistematičnejših prizadevanj pri spremljanju in ocenjevanju ter intenzivnejših dialoga in koordinacije med delegacijami, lokalnimi sodelujočimi organi in drugimi donatorji (glej odstavke 42 do 49).

58.

Zaradi prenehanja Uredbe MEDA v letu 2006 in novega evropskega sosedskega in partnerskega instrumenta, ki začne veljati leta 2007, mora Komisija: