30.5.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 126/1

(1)

Podzemna voda je dragocen naravni vir, ki bi se moral zavarovati pred kemičnim onesnaževanjem. To je še zlasti pomembno pri ekosistemih, ki so odvisni od podzemne vode, ter pri uporabi podzemne vode za oskrbo z vodo, namenjeno prehrani ljudi.

(2)

Sklep Evropskega parlamenta in Sveta št. 1600/2002/ES z dne 22. julija 2002 o šestem okoljskem akcijskem programu Skupnosti (4) vključuje cilj dosegati ravni kakovosti vode, ki ne povzročajo pomembnih vplivov in tveganj za zdravje ljudi in okolje.

(3)

Za varstvo okolja kot celote in zlasti zdravja ljudi se je treba visokim koncentracijam zdravju škodljivih onesnaževal v podzemni vodi izogniti, jih preprečiti ali zmanjšati.

(4)

Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2000/60/ES z dne 23. oktobra 2000 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju vodne politike (5) določa splošne določbe za varstvo in ohranjanje podzemne vode. V skladu s členom 17 navedene direktive je treba sprejeti ukrepe za preprečevanje in nadzorovanje onesnaževanja podzemne vode, vključno z merili za ocenjevanje dobrega kemijskega stanja podzemne vode ter merili za ugotavljanje pomembnih in stalno naraščajočih trendov in za določanje izhodiščnih točk za obračanje trenda.

(5)

Ob upoštevanju potrebe po doseganju ustrezne ravni varstva podzemne vode je treba vzpostaviti standarde kakovosti in vrednosti praga ter razviti metodologije, temelječe na skupnem pristopu, da se zagotovijo merila za oceno kemijskega stanja teles podzemne vode.

(6)

Standardi kakovosti za nitrate, fitofarmacevtska sredstva in biocide bi se morali določiti kot merila Skupnosti za oceno kemijskega stanja teles podzemne vode, ob tem pa je treba zagotoviti usklajenost z Direktivo Sveta 91/676/EGS z dne 12. decembra 1991 o varstvu voda pred onesnaževanjem z nitrati iz kmetijskih virov (6), Direktivo Sveta 91/414/EGS z dne 15. julija 1991 o dajanju fitofarmacevtskih sredstev v promet (7) in Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 98/8/ES z dne 16. februarja 1998 o dajanju biocidnih pripravkov v promet (8).

(7)

Določbe o kemijskem stanju podzemne vode se ne uporabljajo za visoke, naravno nastale koncentracije snovi ali ionov ali njihovih indikatorjev, ki jih vsebujejo bodisi telesa podzemne vode bodisi povezana vodna telesa površinske vode, zaradi posebnih hidrogeoloških razmer, ki niso zajete v opredelitvi onesnaževanja. Prav tako se ne uporabljajo za začasne, prostorsko omejene, spremembe smeri toka ali kemijske sestave, ki se ne štejejo za vdore.

(8)

Določiti bi bilo treba merila za opredelitev kakršnih koli pomembnih in stalno naraščajočih trendov koncentracij onesnaževal in za določanje izhodiščnih točk za obračanje trenda, ob upoštevanju verjetnosti nastanka škodljivih učinkov na povezane vodne ekosisteme ali odvisne kopenske ekosisteme.

(9)

Kjer je možno, bi morale države članice uporabljati statistične postopke, pod pogojem, da so v skladu z mednarodnimi standardi in prispevajo k primerljivosti rezultatov spremljanja stanja med državami članicami v daljših obdobjih.

(10)

V skladu s tretjo alineo člena 22(2) Direktive 2000/60/ES bi se morala se Direktiva Sveta 80/68/EGS z dne 17. decembra 1979 o varstvu podzemne vode pred onesnaževanjem z določenimi nevarnimi snovmi (9) razveljaviti z učinkom od 22. decembra 2013. Zagotoviti je treba kontinuiteto varstva, predvidenega z Direktivo 80/68/EGS, v zvezi z ukrepi, katerih cilj je preprečiti ali omejiti tako neposreden kot posreden vnos onesnaževal v podzemno vodo.

(11)

Razlikovati je treba med nevarnimi snovmi, katerih vnos je treba preprečiti, in drugimi onesnaževali, katerih vnos je treba omejiti. Priloga VIII k Direktivi 2000/60/ES, ki navaja glavna onesnaževala, ki vplivajo na vodno okolje, bi se morala uporabiti pri opredelitvi nevarnih in nenevarnih snovi, ki predstavljajo obstoječe ali potencialno tveganje onesnaževanja.

(12)

Da bi se zagotovilo enotno varstvo podzemne vode, bi morale države članice, ki imajo skupna telesa podzemne vode, uskladiti svoje dejavnosti v zvezi s spremljanjem stanja, določanjem vrednosti praga in določitvijo zadevnih nevarnih snovi.

(13)

V določenih okoliščinah bi moralo biti državam članicam dovoljeno, da odobrijo izjeme od ukrepov za preprečevanje ali omejevanje vnosa onesnaževal v podzemno vodo.

(14)

Predvideti je treba prehodne ukrepe, ki se uporabljajo v obdobju med datumom začetka izvajanja te direktive in datumom razveljavitve Direktive 80/68/EGS.

(15)

Ukrepi, potrebni za izvajanje te direktive, se sprejmejo v skladu s Sklepom Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil (10) —

(a)

merila za ocenjevanje dobrega kemijskega stanja podzemne vode; in

(b)

merila za določitev in obračanje pomembnih in stalno naraščajočih trendov ter za opredelitev izhodiščnih točk za obračanje trendov.

(1)

„standard kakovosti podzemne vode“ pomeni okoljski standard kakovosti, izražen kot koncentracija določenega onesnaževala, skupine onesnaževal ali kazalec onesnaženja v podzemni vodi, ki se ga zaradi varovanja zdravja ljudi in varstva okolja ne sme preseči;

(2)

„vrednost praga“ pomeni standard kakovosti podzemne vode, ki ga v skladu s členom 3 določijo države članice;

(3)

„pomemben in stalno naraščajoč trend“ pomeni vsako statistično pomembno povečanje koncentracije onesnaževal, skupine onesnaževal ali kazalca onesnaženja, ki predstavljajo tveganje za okolje, za katerega je v skladu s členom 5 potreben obrat trenda;

(4)

„vnos onesnaževal v podzemno vodo“ pomeni neposredno ali posredno vnašanje onesnaževal v podzemno vodo kot posledico človekove dejavnosti.

(a)

standarde kakovosti podzemne vode iz Priloge I;

(b)

vrednosti praga, ki jih določijo države članice v skladu s postopkom iz dela A Priloge II za onesnaževala, skupine onesnaževal in kazalce onesnaženja, ki na ozemlju države članice prispevajo k tveganju, da telesa ali skupine teles podzemne vode ne bodo dosegla dobrega stanja, pri čemer se upoštevajo vsaj seznami iz dela B Priloge II.

(a)

vrednosti za standarde kakovosti podzemne vode, navedene v Prilogi I, in ustrezne vrednosti praga, določene v skladu s členom 3 in Prilogo II, niso presežene na nobenem merilnem mestu v telesu ali skupini teles podzemne vode; ali

(b)

je vrednost za standard kakovosti podzemne vode ali vrednost praga presežena na enem ali več merilnih mestih, vendar ustrezna preiskava v skladu s Prilogo III potrjuje, da:

(a)

kako je ocena trenda na podlagi posameznih merilnih mest v telesu ali skupini teles podzemne vode prispevala k določitvi v skladu s točko 2.5 Priloge V k tej direktivi, da gre pri teh telesih za pomemben in stalno naraščajoč trend koncentracije onesnaževal ali za obrat takšnega trenda; in

(b)

razloge za izhodiščne točke, opredeljene v skladu z odstavkom 3.

(a)

vse potrebne ukrepe s ciljem, da se prepreči vnos nevarnih snovi v podzemno vodo. Pri določitvi teh snovi države članice upoštevajo zlasti nevarne snovi, ki se uvrščajo v družine ali skupine onesnaževal pod številkami 1 do 6 iz Priloge VIII k Direktivi 2000/60/ES, in snovi, ki se uvrščajo v družine ali skupine onesnaževal pod številkami 7 do 9 navedene priloge, če te štejejo za nevarne;

(b)

za onesnaževala, navedena v Prilogi VIII k Direktivi 2000/60/ES, ki ne veljajo za nevarna, in za vsa ostala nenevarna onesnaževala, ki niso navedena v tej prilogi, za katere države članice menijo, da predstavljajo obstoječe ali potencialno tveganje onesnaževanja, vse ukrepe, potrebne za omejitev vnosov v podzemno vodo za zagotovitev, da takšni vnosi ne slabšajo kemijskega stanja podzemne vode, da ne povzročajo pomembnih in trajnih trendov naraščanja koncentracij onesnaževal v podzemni vodi in da podzemne vode ne onesnažujejo na noben drug način. Takšni ukrepi temeljijo na priznani najboljši praksi, vključno z najboljšo okoljsko prakso in najboljšo razpoložljivo tehnologijo v skladu z ustrezno zakonodajo Skupnosti.

(a)

so rezultat neposrednega odvajanja, dovoljenega v skladu s členom 11(3)(j) Direktive 2000/60/ES;

(b)

se po mnenju pristojnih organov pojavljajo v tako majhnih količinah in koncentracijah, da niti sedaj niti v prihodnje ne predstavljajo tveganja za poslabšanje kakovosti podzemne vode;

(c)

so posledica nesreč ali izrednih razmer naravnega izvora, ki jih ni bilo mogoče natančno predvideti, se jim izogniti ali jih ublažiti;

(d)

so rezultat umetnega napajanja ali bogatenja teles podzemne vode, dovoljenega v skladu s členom 11(3)(f) Direktive 2000/60/ES;

(e)

se jih po mnenju pristojnih organov v državah članicah ne da tehnično preprečiti ali omejiti brez:

(f)

so posledica poseganj v površinske vode, da bi med drugim ublažili posledice poplav in suše ter upravljali z vodami in vodnimi potmi, tudi na mednarodni ravni. Takšne dejavnosti, vključno z rezanjem, poglabljanjem, premeščanjem in odlaganjem usedlin v površinskih vodah, se opravljajo v skladu s splošno zavezujočimi predpisi, in kjer je to uporabno, z dovoljenji in pooblastili, izdanimi na podlagi teh predpisov, ki so jih v ta namen sprejele države članice, če taki vnosi ne ovirajo uresničevanja okoljskih ciljev za zadevna vodna telesa v skladu s členom 4(1)(b)(ii) Direktive 2000/60/ES.

30.5.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 126/16

(1)

Cilj okoljske politike Skupnosti je doseči visoko raven varstva, pri čemer se upošteva raznolikost razmer v posameznih regijah Skupnosti. Poleg tega so informacije, vključno s prostorskimi informacijami, potrebne pri oblikovanju in izvajanju te politike in drugih politik Skupnosti, ki morajo v skladu s členom 6 Pogodbe vključevati zahteve varstva okolja. Da bi dosegli to vključitev, je treba oblikovati ukrep usklajevanja med uporabniki in ponudniki informacij, tako da se lahko združijo informacije in znanje različnih sektorjev.

(2)

V skladu s šestim okoljskim akcijskim programom, sprejetim s Sklepom Evropskega parlamenta in Sveta št. 1600/2002/ES z dne 22. julija 2002 (3), je treba polno pozornost nameniti zagotavljanju celostnega oblikovanja okoljske politike Skupnosti, ob upoštevanju regionalnih in lokalnih razlik. Številni problemi obstajajo glede razpoložljivosti, kakovosti, organizacije, dostopnosti in souporabe prostorskih informacij, potrebnih za doseganje ciljev programa.

(3)

Problemi glede razpoložljivosti, kakovosti, organizacije, dostopnosti in souporabe prostorskih informacij so skupni mnogim področjem politik in informacij, z njimi se srečujejo tudi različne ravni javnih organov. Reševanje teh problemov zahteva ukrepe, ki bodo obravnavali izmenjavo, souporabo, dostop in uporabo medopravilnih prostorskih podatkov ter storitev v zvezi s prostorskimi podatki, ki jih nudijo različne ravni javnih organov ter različni sektorji. Zato je treba vzpostaviti infrastrukturo za prostorske informacije v Skupnosti.

(4)

Infrastruktura za prostorske informacije v Evropski skupnosti, INSPIRE, naj bi bila v pomoč pri oblikovanju politik v zvezi s politikami in dejavnostmi, ki bi lahko neposredno ali posredno vplivale na okolje.

(5)

INSPIRE bi moral temeljiti na infrastrukturah za prostorske informacije, ki jih oblikujejo države članice in so združljive s skupnimi izvedbenimi pravili ter dopolnjene z ukrepi na ravni Skupnosti. Ti ukrepi naj bi zagotovili, da so infrastrukture za prostorske informacije, ki jih oblikujejo države članice, združljive in uporabne v Skupnosti in v čezmejnem okviru.

(6)

Infrastrukture za prostorske informacije v državah članicah morajo biti načrtovane tako, da zagotavljajo, da se prostorski podatki shranjujejo, so na razpolago in vzdržujejo na najprimernejši ravni; da omogočajo dosledno združevanje prostorskih podatkov iz različnih virov v Skupnosti ter možnost souporabe teh podatkov s strani več uporabnikov in aplikacij; da lahko te prostorske podatke, zbrane na eni ravni javnih organov, souporabljajo drugi javni organi, v obsegu, v katerem ta direktiva takšne javne organe zavezuje k souporabi prostorskih podatkov; da so prostorski podatki na razpolago pod pogoji, ki njihovo široko uporabo ne omejujejo neupravičeno; da je mogoče preprosto najti razpoložljive prostorske podatke, oceniti njihovo namembno primernost in se seznaniti s pogoji njihove uporabe.

(7)

Med prostorskimi informacijami, zajetimi v tej direktivi, in informacijami, zajetimi v Direktivi Evropskega parlamenta in Sveta 2003/4/ES z dne 28. januarja 2003 o dostopu javnosti do informacij o okolju (4), obstaja določeno prekrivanje. Ta direktiva ne sme posegati v Direktivo 2003/4/ES.

(8)

Ta direktiva ne posega v Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 2003/98/ES z dne 17. novembra 2003 o ponovni uporabi informacij javnega sektorja (5), katere cilji dopolnjujejo cilje te direktive.

(9)

Vzpostavitev INSPIRE bo pomenila pomembno dodano vrednost za druge pobude Skupnosti ter bo hkrati imela koristi od teh pobud, kot sta Uredba Sveta (ES) št. 876/2002 z dne 21. maja 2002 o ustanovitvi skupnega podjetja Galileo (6) ter Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu — pobuda Globalnega spremljanja okolja in varnosti (GMES): Vzpostavitev GMES do leta 2008 — (akcijski načrt (2004–2008)). Države članice bi morale uporabljati podatke in storitve, ki izvirajo iz Galilea in GMES, v trenutku, ko so na voljo, zlasti tiste v zvezi s časovnimi in prostorskimi referencami iz Galilea.

(10)

Številne pobude glede zbiranja, usklajevanja ali organizacije razširjanja ali uporabe prostorskih informacij se sprejemajo na nacionalni ravni in na ravni Skupnosti. Take pobude se lahko oblikujejo z zakonodajo Skupnosti, na primer z Odločbo Komisije 2000/479/ES z dne 17. julija 2000 o izvajanju Evropskega registra emisij onesnaževal (EPER) v skladu s členom 15 Direktive Sveta 96/61/ES o celovitem preprečevanju in nadzorovanju onesnaževanja okolja (IPPC) (7), z Uredbo Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 2152/2003 z dne 17. novembra 2003 o spremljanju gozdov in medsebojnih okoljskih vplivih v Skupnosti (Forest Focus) (8)), v okviru programov, ki jih financira Skupnost (na primer CORINE — pojavi na zemeljskem površju, Evropski informacijski sistem na področju prometne politike), ali pa lahko izvirajo iz pobud, sprejetih na nacionalni ali regionalni ravni. Ta direktiva takih pobud ne bo samo dopolnjevala z oblikovanjem okvira, ki bo omogočil njihovo medopravilnosti, temveč bo tudi gradila na obstoječih izkušnjah in pobudah ter ne bo ponavljala že opravljenega dela.

(11)

Ta direktiva bi se morala uporabljati za prostorske podatke, hranjene s strani ali v imenu javnih organov in za uporabo prostorskih podatkov s strani javnih organov pri opravljanju njihovih nalog javnega značaja. Ob upoštevanju nekaterih pogojev pa bi se ta direktiva morala uporabljati tudi za prostorske podatke, ki jih hranijo fizične ali pravne osebe, ki niso javni organi, če te fizične ali pravne osebe to zahtevajo.

(12)

Ta direktiva ne bi smela določati zahtev za zbiranje novih podatkov ali za posredovanje takih podatkov Komisiji, saj ta vprašanja ureja druga zakonodaja, povezana z okoljem.

(13)

Izvajanje nacionalnih infrastruktur bi moralo biti postopno in v skladu s tem bi se moralo področjem okoljskih podatkov, zajetim v tej direktivi, dodeliti različne ravni prednostne obravnave. Izvajanje bi moralo upoštevati obseg, v katerem so prostorski podatki potrebni za različne uporabe na različnih področjih politike, prednostne ukrepe, predvidene s politikami Skupnosti, ki potrebujejo usklajene prostorske podatke, in napredek, ki je bil že dosežen s prizadevanji držav članic na področju usklajevanja.

(14)

Izguba časa in sredstev pri iskanju obstoječih prostorskih podatkov ali pri ugotavljanju, če jih je mogoče uporabiti za določen namen, sta ključni oviri pri polnem izkoriščanju razpoložljivih podatkov. Države članice bi morale zato zagotoviti opise razpoložljivih zbirk prostorskih podatkov in storitev v zvezi s prostorskimi podatki v obliki metapodatkov.

(15)

Ker velika raznolikost oblik in struktur, v katerih so prostorski podatki v Skupnosti organizirani in dostopni, ovira učinkovito oblikovanje, izvajanje, spremljanje in ocenjevanje zakonodaje Skupnosti, ki neposredno ali posredno vpliva na okolje, bi bilo treba predvideti izvedbene ukrepe za lažjo uporabo prostorskih podatkov iz različnih virov v državah članicah. Ti ukrepi morajo stremeti k medopravilnosti zbirk prostorskih podatkov, države članice pa morajo zagotoviti, da so vsi podatki ali informacije, potrebni za doseganje medopravilnosti, dosegljive pod pogoji, ki njihove uporabe v ta namen ne omejujejo.

(16)

Omrežne storitve so potrebne za souporabo prostorskih podatkov med različnimi ravnmi javnih organov v Skupnosti. Te omrežne storitve morajo omogočiti iskanje, spreminjanje, pregledovanje in prenos prostorskih podatkov ter sklicevanje na prostorske podatke in uporabo storitev e-trgovine. Omrežne storitve morajo delovati v skladu s skupno dogovorjenimi specifikacijami in minimalnimi merili glede zmogljivosti, da se zagotovi medopravilnost infrastruktur, ki jih vzpostavijo države članice. Omrežje storitev mora vključevati tudi tehnične možnosti, ki javnim organom omogočijo, da dajo svoje zbirke prostorskih podatkov in storitve v zvezi s prostorskimi podatki na razpolago.

(17)

Določene zbirke prostorskih podatkov in storitev v zvezi s prostorskimi podatki, pomembnimi za politike Skupnosti, ki neposredno ali posredno vplivajo na okolje, hranijo in upravljajo tretje osebe. Države članice morajo zato tretjim osebam ponuditi možnost, da prispevajo k nacionalnim infrastrukturam, pod pogojem da se s tem ne zmanjša povezovanje in enostavnost uporabe prostorskih podatkov ter storitev v zvezi s prostorskimi podatki, ki jih te infrastrukture zajemajo.

(18)

Izkušnje v državah članicah so pokazale, da je za uspešno izvajanje infrastrukture za prostorske informacije pomembno, da je minimalno število storitev javnosti na voljo brezplačno. Države članice morajo zato brezplačno dati na razpolago vsaj storitve iskanja zbirk prostorskih podatkov.

(19)

Za podporo vključevanju nacionalnih infrastruktur v INSPIRE naj bi države članice zagotovile dostop do svojih infrastruktur prek geoportala Skupnosti, ki ga upravlja Komisija, ter prek drugih točk dostopa, za katere se države članice same odločijo, da jih bodo upravljale.

(20)

Da bi bile informacije z različnih ravni javnih organov na razpolago, bi morale države članice odpraviti praktične ovire na tem področju, s katerimi se javni organi srečujejo na nacionalni, regionalni in lokalni ravni pri izvajanju svojih nalog javnega značaja, ki bi lahko neposredno ali posredno vplivale na okolje. Te praktične ovire naj bi bile odpravljene povsod, kjer se informacije uporabljajo za opravljanje nalog javnega značaja.

(21)

Javni organi potrebujejo med izvajanjem svojih nalog javnega značaja nemoten dostop do ustreznih zbirk prostorskih podatkov in storitev v zvezi s prostorskimi podatki. Tovrsten dostop je lahko moten, če je vsakič, ko je dostop potreben, odvisen od posameznih ad hoc pogajanj med javnimi organi. Države članice bi morale sprejeti ukrepe, potrebne za preprečitev praktičnih ovir pri souporabi podatkov, na primer z vnaprejšnjimi dogovori med javnimi organi.

(22)

Med mehanizmi za souporabo zbirk prostorskih podatkov in storitev v zvezi s prostorskimi podatki med vladnimi in drugimi javnimi organi ter fizičnimi in pravnimi osebami, ki opravljajo javne upravne funkcije po nacionalnem pravu, so lahko zakoni, uredbe, licenčni ali finančni dogovori ali upravni postopki, na primer z namenom zaščite finančne sposobnosti tistih javnih organov, ki jim je naloženo ustvarjati prihodek, ali javnih organov, katerih podatke le delno subvencionira država članica, tako da preostanek stroškov krijejo uporabniki, ali za zagotovitev upravljanja in osveževanja teh podatkov.

(23)

Države članice bi lahko v ukrepih, sprejetih za prenos zakonodaje, za javne organe, ki zagotavljajo zbirke prostorskih podatkov in storitve v zvezi s prostorskimi podatki ter zagotavljajo storitve drugim javnim organom, ki uporabljajo te nabore prostorskih podatkov in storitve v zvezi s prostorskimi podatki, predvidele možnost, da za to od njih zahtevajo dovoljenje ali plačilo.

(24)

Določbe členov 13(1)(f) in 17(1) je treba izvajati in uporabljati povsem v skladu z načeli, ki zadevajo varstvo osebnih podatkov v skladu z Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 95/46/ES z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov (9).

(25)

Okviri za souporabo prostorskih podatkov med javnimi organi, ki so na podlagi direktive obvezani k souporabi, morajo biti nevtralni ne samo glede takšnih javnih organov v posamezni državi članici, temveč tudi glede takšnih javnih organov v drugih državah članicah in institucij Skupnosti. Ker morajo institucije in organi Skupnosti pogosto vključevati in ocenjevati prostorske informacije iz vseh držav članic, bi morali imeti dostop do uporabe prostorskih podatkov in storitev v zvezi s prostorskimi podatki v skladu z usklajenimi pogoji.

(26)

Za spodbujanje razvoja storitev z dodano vrednostjo s strani tretjih oseb, ki bi koristilo tako javnim organom kot javnosti, je treba olajšati dostop do prostorskih podatkov, ki segajo prek upravnih ali nacionalnih meja.

(27)

Učinkovito izvajanje infrastruktur za prostorske informacije zahteva koordinacijo vseh tistih, katerim je bodisi kot vlagateljem bodisi kot uporabnikom vzpostavitev takih infrastruktur pomembna. Zato je treba vzpostaviti ustrezne koordinacijske strukture tako v državah članicah kot na ravni Skupnosti.

(28)

Za uporabo najsodobnejših in dejanskih izkušenj s področja informacijske infrastrukture je primerno, da so ukrepi, potrebni za izvajanje te direktive, podprti z mednarodnimi standardi in standardi, ki so jih evropski organi za standardizacijo sprejeli v skladu s postopkom, določenim v Direktivi Evropskega parlamenta in Sveta 98/34/ES z dne 22. junija 1998 o določitvi postopka za zbiranje informacij na področju tehničnih standardov in tehničnih predpisov (10) o storitvah informacijske družbe.

(29)

Ker je naloga Evropske agencije za okolje, ustanovljene z Uredbo Sveta (EGS) št. 1210/90 z dne 7. maja 1990 o ustanovitvi Evropske agencije za okolje in Evropskega okoljskega informacijskega in opazovalnega omrežja (11), da na ravni Skupnosti zagotovi objektivne, zanesljive in primerljive okoljske informacije, in ker je njen cilj med drugim izboljšati pretok okoljskih informacij, pomembnih za posamezne politike, med državami članicami in institucijami Skupnosti, mora aktivno prispevati k izvajanju te direktive.

(30)

V skladu s točko 34 Medinstitucionalnega sporazuma o boljši pripravi zakonodaje (12) se države članice spodbuja, da za svoje potrebe in v interesu Skupnosti izdelajo in objavijo lastne tabele, ki naj kolikor nazorno je to mogoče, prikažejo korelacijo med to direktivo in ukrepi za prenos v nacionalno pravo.

(31)

Ukrepi, potrebni za izvajanje te direktive, naj se sprejmejo v skladu s Sklepom Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil (13).

(32)

Pripravljalno delo za sklepe v zvezi z izvajanjem te direktive in za prihodnji razvoj INSPIRE zahteva nenehno spremljanje izvajanja direktive in redno poročanje.

(33)

Ker cilja te direktive, in sicer vzpostavitve INSPIRE, države članice ne morejo zadovoljivo doseči in ker je cilj, zaradi čezmejnih vidikov in zaradi splošne potrebe po usklajevanju pogojev dostopa, izmenjave in souporabe prostorskih informacij v Skupnosti, lažje doseči na ravni Skupnosti, Skupnost lahko sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe. Skladno z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne prekoračuje okvirov, ki so potrebni za doseganje navedenega cilja —

(1)

„infrastruktura za prostorske informacije“ pomeni metapodatke, zbirke prostorskih podatkov in storitve v zvezi s prostorskimi podatki; omrežne storitve in tehnologije; dogovore o souporabi, dostopu in uporabi; mehanizme, procese in postopke za usklajevanje in spremljanje, ki se vzpostavijo, delujejo ali so na voljo v skladu s to direktivo;

(2)

„prostorski podatki“ pomenijo podatke, ki se neposredno ali posredno nanašajo na posamezno lokacijo ali geografsko območje;

(3)

„zbirka prostorskih podatkov“ pomeni določljivo bazo prostorskih podatkov;

(4)

„storitve v zvezi s prostorskimi podatki“ pomenijo dejavnosti, ki se lahko z uporabo računalnika opravljajo v zvezi s prostorskimi podatki iz zbirk prostorskih podatkov ali v zvezi s povezanimi metapodatki;

(5)

„prostorski objekt“ pomeni abstraktno predstavitev pojava iz resničnega sveta, povezano s posamezno lokacijo ali geografskim območjem;

(6)

„metapodatki“ pomenijo informacije, ki opisujejo zbirke prostorskih podatkov in storitve v zvezi s prostorskimi podatki ter omogočajo njihovo iskanje, popis in uporabo;

(7)

„medopravilnost“ pomeni možnost povezovanja zbirk prostorskih podatkov in vzajemnega delovanja storitev brez ponavljajočih se ročnih posegov na način, ki da skladen rezultat in okrepi dodano vrednost zbirk podatkov in storitev;

(8)

„geoportal INSPIRE“ pomeni medmrežno spletišče ali enakovredno različico, ki omogoča dostop do storitev iz člena 11(1);

(9)

„javni organ“ pomeni:

Države članice lahko določijo, da v primeru, kadar organi ali institucije opravljajo sodno ali zakonodajno funkcijo, le-ti za namene te direktive ne štejejo za javne organe;

(10)

„tretja oseba“ pomeni vsako fizično ali pravno osebo, ki ni javni organ.

(a)

povezani so z območjem, na katerem država članica ima in/ali izvaja jurisdikcijo;

(b)

so v elektronski obliki;

(c)

so hranjeni s strani ali v imenu:

(d)

nanašajo se na eno ali več tem, navedenih v prilogah I, II ali III.

(a)

skladnosti zbirk prostorskih podatkov z izvedbenimi pravili iz člena 7(1);

(b)

pogojih, ki se uporabljajo za dostop in uporabo zbirk prostorskih podatkov in storitev v zvezi s prostorskimi podatki ter, kjer je primerno, o ustreznih pristojbinah;

(c)

kakovosti prostorskih podatkov, vključno s tem, ali so bili potrjeni;

(d)

javnih organih, pristojnih za vzpostavitev, upravljanje, vzdrževanje in distribucijo zbirk prostorskih podatkov in storitev v zvezi s prostorskimi podatki;

(e)

omejitvah glede javnega dostopa in razlogih za takšne omejitve v skladu s členom 13.

(a)

najpozneje v 2 letih po datumu sprejetja izvedbenih pravil v skladu s členom 5(4) v primeru zbirk prostorskih podatkov, ki ustrezajo temam, navedenim v prilogah I in II;

(b)

najpozneje v 5 letih po datumu sprejetja izvedbenih pravil v skladu s členom 5(4) v primeru zbirk prostorskih podatkov, ki ustrezajo temam, navedenim v Prilogi III.

(a)

rešitve, s katerimi bo poskrbljeno za nedvoumno označevanje prostorskih objektov, vanje pa bo mogoče ustrezno prenesti tudi označbe iz obstoječih nacionalnih sistemov in tako zagotoviti njihovo medopravilnost;

(b)

razmerje med prostorskimi objekti;

(c)

glavne značilnosti in ustrezne večjezične slovarje, ki se ponavadi zahtevajo za politike, ki lahko vplivajo na okolje;

(d)

informacije o časovni dimenziji podatkov;

(e)

posodabljanje podatkov.

(a)

najpozneje do… (15) v primeru zbirk prostorskih podatkov, ki ustrezajo temam, navedenim v Prilogi I;

(b)

najpozneje do… (16) v primeru zbirk prostorskih podatkov, ki ustrezajo temam, navedenim v prilogah II ali III.

(a)

storitve iskanja, ki omogočajo iskanje zbirk prostorskih podatkov in storitev v zvezi s prostorskimi podatki na podlagi vsebine ustreznih metapodatkov ter prikazovanje vsebine metapodatkov;

(b)

storitve pregledovanja, ki omogočajo vsaj prikazovanje, krmarjenje, povečanje/pomanjšanje, panoramski pregled ali prekritje vidnih zbirk prostorskih podatkov ter prikazovanje napotkov in vseh ustreznih vsebin metapodatkov;

(c)

storitve prenosa, ki omogočajo prenos izvodov zbirk ali delov zbirk prostorskih podatkov ter, kadar je izvedljivo, neposredni dostop;

(d)

storitve preoblikovanja, ki omogočajo spreminjanje zbirk prostorskih podatkov z namenom doseganja medopravilnosti;

(e)

storitve, ki omogočajo dostop do storitev v zvezi s prostorskimi podatki.

(a)

ključne besede;

(b)

razvrstitev prostorskih podatkov in storitev v zvezi s prostorskimi podatki;

(c)

kakovost prostorskih podatkov, vključno s tem, ali so bili potrjeni;

(d)

stopnja skladnosti z izvedbenimi pravili iz člena 7;

(e)

geografska lokacija;

(f)

pogoji za dostop do zbirk prostorskih podatkov in storitev v zvezi s prostorskimi podatki ter za njihovo uporabo;

(g)

javni organi, pristojni za vzpostavitev, upravljanje, vzdrževanje in distribucijo zbirk prostorskih podatkov in storitev v zvezi s prostorskimi podatki.

(a)

zaupnosti postopkov javnih organov, če tako zaupnost predvideva zakon;

(b)

mednarodnim odnosom, javni varnosti ali državni obrambi;

(c)

sodnemu postopku, možnosti katere koli osebe do poštenega sojenja ali možnosti javnega organa, da vodijo kazensko ali disciplinsko preiskavo;

(d)

zaupnosti poslovnih ali industrijskih informacij, kadar tako zaupnost predvideva nacionalna zakonodaja ali zakonodaja Skupnosti zaradi varovanja upravičenih gospodarskih interesov, vključno z javnim interesom pri ohranjanju zaupnosti statističnih podatkov in davčne tajnosti;

(e)

pravicam intelektualne lastnine;

(f)

zaupnosti osebnih podatkov in/ali kartotek, ki se nanašajo na fizično osebo, kadar ta oseba ni privolila v razkritje informacij javnosti, če tako zaupnost predvidevata nacionalna zakonodaja ali zakonodaja Skupnosti;

(g)

interesom ali varstvu katere koli osebe, ki je zahtevane informacije posredovala prostovoljno, ne da bi bila za to zakonsko obvezana ali bi bilo po zakonu mogoče to od nje zahtevati, razen če je ta oseba dala soglasje za razkritje zadevnih informacij;

(h)

varstvu okolja, na katerega se taka informacija nanaša, na primer o nahajališču redkih vrst.

(a)

so storitve iz točke (a) člena 11(1) dostopne javnosti brezplačno;

(b)

so storitve iz točke (b) člena 11(1) praviloma dostopne javnosti brezplačno. Vendar pa države članice v primerih, ko so pristojbine in/ali licence bistven predpogoj za vzdrževanje zbirk prostorskih podatkov in storitev v zvezi s prostorskimi podatki ali za trajnostno izpolnjevanje zahtev v okviru že obstoječe mednarodne infrastrukture za prostorske podatke, smejo uvesti pristojbine in/ali licence bodisi za osebe, ki zagotavljajo storitve javnosti bodisi, če tako odloči ponudnik storitev, za javnost samo.

(a)

tehnične podrobnosti za storitve iz členov 11 in 12 ter minimalna merila za opravljanje teh storitev, ob upoštevanju obstoječih zahtev o poročanju ter priporočil, sprejetih v okviru okoljske zakonodaje Skupnosti, obstoječih storitev e-trgovine in tehnološkega napredka;

(b)

obveznosti iz člena 12.

(a)

načina usklajevanja ponudnikov javnega sektorja, uporabnikov naborov prostorskih podatkov in storitev v zvezi s prostorskimi podatki ter posredniških organov, ter opisom odnosov s tretjimi osebami in opisom ureditve za zagotavljanje kakovosti, če je to izvedljivo;

(b)

prispevka javnih organov ali tretjih oseb k delovanju in usklajevanju infrastrukture za prostorske informacije;

(c)

informacij o uporabi infrastrukture za prostorske informacije;

(d)

dogovorov o souporabi podatkov med javnimi organi;

(e)

stroškov in ugodnosti izvajanja te direktive.

30.5.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 126/33

(1)

Direktiva Sveta 76/207/EGS z dne 9. februarja 1976 o izvrševanju načela enakega obravnavanja moških in žensk v zvezi z dostopom do zaposlitve, poklicnega usposabljanja in napredovanja ter delovnih pogojev (3) in Direktiva Sveta 86/378/EGS z dne 24. julija 1986 o izvajanju načela enakega obravnavanja moških in žensk v poklicnih sistemih socialne varnosti (4) sta bili bistveno spremenjeni (5). Tudi Direktiva Sveta 75/117/EGS z dne 10. februarja 1975 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z uporabo načela enakega plačila za moške in ženske (6) in Direktiva Sveta 97/80/ES z dne 15. decembra 1997 o dokaznem bremenu v primerih diskriminacije zaradi spola (7) vsebujeta določbe, katerih namen je uresničevanje načela enakega obravnavanja moških in žensk. Ker se te direktive spet spreminjajo, je treba zadevne določbe zaradi jasnosti in združitve temeljnih določb na tem področju preoblikovati v eno besedilo, kakor tudi da bi se upošteval razvoj, ki izhaja iz sodne prakse Sodišča Evropskih skupnosti (v nadaljnjem besedilu „Sodišče“).

(2)

V skladu s členoma 2 in 3(2) Pogodbe ter sodno prakso Sodišča je enakost moških in žensk temeljno načelo prava Skupnosti. Iz navedenih členov Pogodbe izhaja, da je načelo enakosti moških in žensk „naloga“ in „cilj“ Skupnosti, ki ji nalaga pozitivno obveznost spodbujanja tega načela pri vseh njenih dejavnostih.

(3)

Sodišče je ugotovilo, da se področje uporabe načela enakega obravnavanja moških in žensk ne more omejiti na prepoved diskriminacije, ki temelji na dejstvu, da je oseba enega ali drugega spola. Zaradi namena in narave pravic, ki naj bi jih to načelo ščitilo, se uporablja tudi za diskriminacijo, ki izhaja iz spremembe spola osebe.

(4)

S členom 141(3) Pogodbe je določena posebna pravna podlaga za sprejemanje ukrepov Skupnosti za zagotovitev uporabe načela enakih možnosti in enakega obravnavanja na področju zaposlovanja in poklica, vključno z načelom enakega plačila za enako delo ali delo enake vrednosti.

(5)

Tudi s členoma 21 in 23 Listine o temeljnih pravicah Evropske unije je prepovedana vsaka diskriminacija zaradi spola ter je zagotovljena pravica do enakega obravnavanja moških in žensk na vseh področjih, vključno z zaposlovanjem, delom in plačilom.

(6)

Nadlegovanje in spolno nadlegovanje sta v nasprotju z načelom enakega obravnavanja moških in žensk ter pomenita diskriminacijo zaradi spola za namene te direktive. Te oblike diskriminacije ne obstajajo le na delovnem mestu, temveč tudi v zvezi z dostopom do zaposlitve, poklicnim usposabljanjem in napredovanjem. Zaradi tega bi morale biti prepovedane in zanje predvidene učinkovite, sorazmerne in odvračilne kazni.

(7)

V tem smislu je treba delodajalce in tiste, ki so odgovorni za poklicno usposabljanje, spodbuditi, naj sprejmejo ukrepe za boj proti vsem oblikam diskriminacije zaradi spola in zlasti naj v skladu z nacionalno zakonodajo in prakso sprejmejo preventivne ukrepe proti nadlegovanju in spolnemu nadlegovanju na delovnem mestu ter pri dostopu do zaposlitve, poklicnem usposabljanju in napredovanju.

(8)

Načelo enakega plačila za enako delo ali delo enake vrednosti, kakor je določeno v členu 141 Pogodbe in potrjeno z ustaljeno sodno prakso Sodišča, predstavlja pomemben vidik načela enakega obravnavanja moških in žensk ter bistven in nepogrešljiv del pravnega reda Skupnosti, vključno s sodno prakso Sodišča na področju diskriminacije zaradi spola. Zaradi tega je primerno omogočiti njegovo nadaljnje uresničevanje.

(9)

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča je za ugotovitev, ali delavci opravljajo enako delo ali delo enake vrednosti, treba določiti, ali se za te delavce ob upoštevanju vrste dejavnikov, vključno z naravo dela in usposabljanjem ter delovnimi pogoji, lahko šteje, da se nahajajo v primerljivih okoliščinah.

(10)

Sodišče je odločilo, da v določenih okoliščinah načelo enakega plačila ni omejeno samo na okoliščine, v katerih moški in ženske delajo za istega delodajalca.

(11)

Države članice bi si morale v sodelovanju s socialnimi partnerji še naprej prizadevati za rešitev problema razlik v plači med spoloma in izrazite segregacije zaradi spola na trgu delovne sile s pomočjo ureditev o gibljivem delovnem času, ki bi moškim in ženskam omogočile uspešnejšo uskladitev družinskih in poklicnih obveznosti. To bi lahko vključevalo tudi ustrezne ureditve o starševskem dopustu, ki bi jih lahko koristila oba starša, kot tudi zagotavljanje dostopnega in finančno ugodnega otroškega varstva ter oskrbe za vzdrževane družinske člane.

(12)

Sprejeti je treba posebne ukrepe za zagotovitev uresničevanja načela enakega obravnavanja v poklicnih sistemih socialne varnosti in jasneje opredeliti njegovo področje uporabe.

(13)

V sodbi z dne 17. maja 1990 v zadevi 262/88 (8) je Sodišče odločilo, da so vse oblike poklicnih pokojnin sestavni del plačila v smislu člena 141 Pogodbe.

(14)

Čeprav pojem plačila v smislu člena 141 Pogodbe ne vključuje prejemkov za socialno varnost, je zdaj jasno opredeljeno, da spada pokojninska shema za javne uslužbence v okvir načela enakega plačila, če se prejemki iz sheme izplačujejo delavcu na podlagi delovnega razmerja z delodajalcem javnega sektorja, ne glede na dejstvo, da je taka shema del splošnega zakonsko predpisanega sistema. V skladu s sodbami Sodišča v zadevah C-7/93 (9) in C-351/00 (10) je ta pogoj izpolnjen, če se pokojninska shema nanaša na posebno kategorijo delavcev in so prejemki na podlagi pravic iz sheme neposredno povezani z delovno dobo ter se izračunavajo na podlagi zadnje plače javnega uslužbenca. Zaradi jasnosti je torej primerno, da se s tem v zvezi sprejme posebna določba.

(15)

Sodišče je potrdilo, da so prispevki zaposlenih moških in žensk v pokojninsko shemo z vnaprej določenimi prejemki zajeti s členom 141 Pogodbe, vendar prispevkov, ki niso enaki in jih delodajalci plačujejo v naložbene pokojninske sheme z vnaprej določenimi prejemki zaradi uporabe aktuarskih faktorjev, ki se razlikujejo glede na spol, ni mogoče ocenjevati v okviru iste določbe.

(16)

Tako so lahko na primer pri naložbenih pokojninskih shemah z vnaprej določenimi prejemki nekateri elementi, kot so pretvorba dela redne pokojnine v kapital, prenos pokojninskih pravic, pokojnina za preživele družinske člane, izplačljiva vzdrževancu v zameno za odstop dela pokojnine, ali znižana pokojnina, kadar se delavec odloči za predčasno upokojitev, neenaki, kadar ob izvajanju financiranja sheme različni zneski izhajajo iz uporabe aktuarskih faktorjev glede na spol.

(17)

Ugotovljeno je, da se dajatve, ki se plačujejo na podlagi poklicnih sistemov socialne varnosti, ne štejejo za prejemke iz dela, če se nanašajo na zaposlitve pred 17. majem 1990, razen če so delavci ali osebe, ki jih zahtevajo, začele sodni postopek ali vložile podobno zahtevo v skladu z nacionalno zakonodajo, ki se je uporabljala pred tem datumom. Zato je treba uresničevanje načela enakega obravnavanja ustrezno omejiti.

(18)

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča Barberjev protokol (11) ne vpliva na pravico do vključitve v poklicno pokojninsko shemo in se časovna omejitev učinkov sodbe v zadevi 262/88 ne uporablja za pravico do vključitve v poklicno pokojninsko shemo. Sodišče je tudi razsodilo, da se lahko za delavce, ki uveljavljajo pravico do vključitve v poklicno pokojninsko shemo, uporabijo nacionalni predpisi glede rokov za začetek postopkov po nacionalni zakonodaji, pod pogojem, da za tovrstne postopke niso manj ugodni kot za podobne domače postopke in da v praksi ne onemogočajo uveljavljanja pravic, dodeljenih s pravom Skupnosti. Sodišče je prav tako izpostavilo dejstvo, da lahko delavci retroaktivno zahtevajo vključitev v poklicno pokojninsko shemo, vendar jim s tem ni dovoljeno, da bi se izognili plačilu prispevkov za zadevno obdobje članstva.

(19)

Zagotavljanje enakega dostopa do zaposlitve in poklicnega usposabljanja zaradi zaposlitve, je temelj uresničevanja načela enakega obravnavanja moških in žensk na področju zaposlovanja in poklicnega dela. Izjeme v zvezi s tem načelom morajo biti zato omejene na tiste poklicne dejavnosti, ki zahtevajo zaposlitev osebe določenega spola zaradi narave dejavnosti, ali okoliščin, v katerih se dejavnosti izvajajo, pod pogojem, da je zadani cilj zakonit in skladen z načelom sorazmernosti.

(20)

Ta direktiva ne posega v svobodo združevanja, vključno s pravico vsake osebe, da za zaščito svojih interesov ustanavlja sindikate in se v njih včlani. Ukrepi v smislu člena 141(4) Pogodbe lahko vključujejo članstvo ali nadaljevanje dejavnosti organizacij ali sindikatov, katerih glavni cilj je uveljavljanje načela enakega obravnavanja moških in žensk v praksi.

(21)

Prepoved diskriminacije ne sme posegati v ohranjanje ali sprejemanje ukrepov, namenjenih preprečevanju ali nadomestilu za prikrajšanost skupine oseb istega spola. Takšni ukrepi dovoljujejo organizacije oseb enega spola, kadar je njihov glavni cilj spodbujanje posebnih potreb teh oseb in spodbujanje enakosti moških in žensk.

(22)

Da bi se v skladu s členom 141(4) Pogodbe zagotovila dejanska popolna enakost moških in žensk v poklicnem življenju, načelo enakega obravnavanja državam članicam ne preprečuje ohranjanja ali sprejemanja ukrepov, ki omogočajo posebne prednosti, s katerimi bi se manj zastopanemu spolu olajšalo opravljanje poklicne dejavnosti oziroma preprečilo ali nadomestilo prikrajšanost v poklicnih karierah. Glede na trenutni položaj in ob upoštevanju Deklaracije št. 28 k Amsterdamski pogodbi bi si morale države članice najprej prizadevati za izboljšanje položaja žensk v poklicnem življenju.

(23)

Iz sodne prakse Sodišča jasno izhaja, da je neugodno obravnavanje ženske, ki je povezano z nosečnostjo ali materinstvom, neposredna diskriminacija zaradi spola. Zato je treba tako obravnavanje izrecno vključiti v to direktivo.

(24)

Sodišče dosledno priznava zakonitost, glede na načelo enakega obravnavanja, zaščite biološkega stanja ženske med nosečnostjo in materinstvom ter uvedbe ukrepov za varstvo nosečnosti kot sredstva za dosego dejanske enakosti. Ta direktiva torej ne posega v Direktivo Sveta 92/85/EGS z dne 19. oktobra 1992 o uvedbi ukrepov za spodbujanje izboljšav na področju varnosti in zdravja pri delu nosečih delavk in delavk, ki so pred kratkim rodile ali dojijo (12). Ta direktiva nadalje ne posega v Direktivo Sveta 96/34/ES z dne 3. junija 1996 o okvirnem sporazumu o starševskem dopustu, sklenjenem med UNICE, CEEP in ETUC (13).

(25)

Zaradi jasnosti je primerno sprejeti izrecno določbo za varstvo pravic iz delovnega razmerja za ženske, ki so na porodniškem dopustu, zlasti za njihovo pravico do vrnitve na isto ali enakovredno delovno mesto, brez škodljivih posledic za njihove delovne pogoje zaradi koriščenja takega dopusta, ter pravico do vseh izboljšav delovnih pogojev, do katerih bi bile upravičene med svojo odsotnostjo.

(26)

V Resoluciji Sveta in ministrov za delo in socialno politiko, ki so se sestali v okviru Sveta, z dne 29. junija 2000, o uravnoteženi udeležbi žensk in moških v družinskem in poklicnem življenju (14) so bile države članice povabljene k razmisleku o preučitvi možnosti, da v svojem pravnem sistemu moškim delavcem priznajo individualno in neprenosljivo pravico do očetovskega dopusta, ob ohranitvi njihovih pravic iz delovnega razmerja.

(27)

Podobno velja, če države članice priznavajo moškim in ženskam individualno in neprenosljivo pravico do dopusta po posvojitvi otroka. Države članice določijo, ali se prizna takšna pravica za očetovski in/ali posvojiteljski dopust ali ne, ter določijo tudi pogoje, razen odpuščanja in vrnitve na delo, ki niso zajeti s to direktivo.

(28)

Zaradi učinkovitega uresničevanja načela enakega obravnavanja morajo države članice uvesti ustrezne postopke.

(29)

Določba o ustreznih sodnih ali upravnih postopkih za izvrševanje obveznosti, ki jih nalaga ta direktiva, je temeljnega pomena za učinkovito uresničevanje načela enakega obravnavanja.

(30)

Pomembno vlogo pri zagotavljanju učinkovitega uresničevanja načela enakega obravnavanja ima sprejetje pravil o dokaznem bremenu. Kakor je to izreklo Sodišče, je treba torej sprejeti določbo, ki bo omogočala, da se dokazno breme prenese na toženo stranko, kadar gre za očiten primer domnevne diskriminacije, razen v zvezi s postopki, v katerih mora sodišče ali drugi pristojni nacionalni organ raziskati dejstva. Vendar pa je treba pojasniti, da presoja dejstev, na podlagi katerih se lahko domneva o neposredni ali posredni diskriminaciji, ostaja v pristojnosti nacionalnega organa v skladu z nacionalno zakonodajo ali prakso. Poleg tega naj bi države članice v kateri koli ustrezni fazi postopka uvedle dokazna pravila, ki so ugodnejša za tožeče stranke.

(31)

Zaradi nadaljnjega izboljšanja ravni varstva, ki jo nudi ta direktiva, bi morala imeti združenja, organizacije in druge pravne osebe tudi pravico do sodelovanja v postopkih na način, ki ga določijo države članice, bodisi v imenu tožeče stranke bodisi v njeno podporo, brez poseganja v nacionalna postopkovna pravila glede zastopanja in obrambe.

(32)

Glede na dejstvo, da je pravica do učinkovitega pravnega varstva ena temeljnih pravic, je primerno, da se delavcem zagotovi nadaljevanje takega varstva tudi po tem, ko je razmerje, iz katerega izhaja domnevna kršitev načela enakega obravnavanja, končano. Delavec, ki brani osebo, ki je varovana na podlagi te direktive, oziroma je priča takšni osebi, je upravičen do enakega varstva.

(33)

Sodišče je jasno ugotovilo, da mora biti za zagotovitev dejanske učinkovitosti načela enakega obravnavanja za vsako kršitev dodeljena ustrezna odškodnina glede na utrpljeno škodo. Zato je primerno, da se izključi vnaprejšnja določitev vsake zgornje meje take odškodnine, razen če delodajalec lahko dokaže, da je edina škoda, ki jo je tožeča stranka utrpela zaradi diskriminacije v smislu te direktive, zavrnitev upoštevanja njene/njegove prijave za delovno mesto.

(34)

Za učinkovitejše uresničevanje načela enakega obravnavanja morajo države članice spodbujati dialog med socialnimi partnerji in v okviru nacionalne prakse, z nevladnimi organizacijami.

(35)

Države članice morajo zagotoviti učinkovite, sorazmerne in odvračilne kazni za kršitve obveznosti iz te direktive.

(36)

Ker države članice ne morejo zadovoljivo doseči ciljev te direktive in jih je torej lažje doseči na ravni Skupnosti, lahko Skupnost sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti, kakor je določeno v členu 5 Pogodbe. V skladu z načelom sorazmernosti iz istega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za dosego teh ciljev.

(37)

Za boljše razumevanje različnega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in delu bi bilo treba še naprej pripravljati, analizirati in na ustreznih ravneh dati na razpolago statistike, razčlenjene po spolu.

(38)

Enako obravnavanje moških in žensk pri zaposlovanju in delu ne more biti omejeno na zakonodajne ukrepe. Nasprotno, Evropska unija in države članice bi morale še naprej spodbujati ozaveščanje javnosti glede problema diskriminacije pri plačah in si prizadevati za spremembo ravnanj ter pri tem v čim večjem možnem obsegu vključiti vse zainteresirane strani v javni in zasebni sferi. Pri tem lahko igra pomembno vlogo dialog med socialnimi partnerji.

(39)

Obveznost prenosa te direktive v nacionalno zakonodajo je treba omejiti na tiste določbe, ki v primerjavi s prejšnjimi direktivami pomenijo vsebinsko spremembo. Obveznost prenosa vsebinsko nespremenjenih določb izhaja iz prejšnjih direktiv.

(40)

Ta direktiva ne sme posegati v obveznosti držav članic, ki se nanašajo na časovne roke za prenos v nacionalno zakonodajo in uporabo direktiv iz Priloge I, del B.

(41)

V skladu z odstavkom 34 Medinstitucionalnega sporazuma o boljši pripravi zakonodaje (15) države članice za svoje potrebe in v interesu Skupnosti izdelajo in objavijo lastne tabele, ki naj, kolikor je to mogoče, prikažejo primerjavo med to direktivo in ukrepi za njen prenos v nacionalno zakonodajo —

(a)

z dostopom do zaposlitve, vključno z napredovanjem in dostopom do poklicnega usposabljanja;

(b)

z delovnimi pogoji, vključno s plačilom;

(c)

s poklicnimi sistemi socialne varnosti.

(a)

„neposredna diskriminacija“: kadar se ena oseba zaradi spola obravnava manj ugodno, kakor se obravnava, se je obravnavala ali bi se obravnavala oseba drugega spola v primerljivi situaciji;

(b)

„posredna diskriminacija“: kadar bi bile zaradi navidezno nevtralnega predpisa, merila ali prakse osebe enega spola v posebej neugodnem položaju v primerjavi z osebami drugega spola, razen če ta predpis, merilo ali praksa objektivno temelji na zakonitem cilju in so sredstva za doseganje tega cilja ustrezna in potrebna;

(c)

„nadlegovanje“: kadar ima neželeno vedenje, povezano s spolom osebe, učinek ali namen prizadeti dostojanstvo osebe in ustvariti zastrašujoče, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo okolje;

(d)

„spolno nadlegovanje“: kadar ima kakršna koli oblika neželenega verbalnega, neverbalnega ali fizičnega vedenja spolne narave učinek ali namen prizadeti dostojanstvo osebe, zlasti kadar gre za ustvarjanje zastrašujočega, sovražnega, ponižujočega, sramotilnega ali žaljivega okolja;

(e)

„plačilo“: običajna osnovna ali minimalna plača in vsa druga plačila, bodisi v denarju bodisi v naravi, ki jih delavec prejme, neposredno ali posredno, zaradi svoje zaposlitve, od delodajalca;

(f)

„poklicni sistemi socialne varnosti“: sistemi, ki jih ne ureja Direktiva Sveta 79/7/EGS z z dne 19. decembra 1978 o postopnem izvrševanju načela enakega obravnavanja moških in žensk v zadevah socialne varnosti (16) in katerih namen je delavcem, bodisi zaposlenim bodisi samozaposlenim, v delovni organizaciji ali skupini delovnih organizacij, v gospodarski dejavnosti, v poklicnem sektorju ali skupini sektorjev zagotoviti pravice, ki dopolnjujejo pravice iz obveznega sistema socialne varnosti ali jih nadomeščajo, ne glede na to, ali je vključitev v te sisteme obvezna ali prostovoljna.

(a)

nadlegovanje in spolno nadlegovanje kot tudi vsako manj ugodno obravnavanje osebe zaradi zavrnitve ali dopuščanja takega vedenja;

(b)

navodilo, naj se osebe diskriminirajo zaradi spola;

(c)

kakršno koli manj ugodno obravnavanje žensk, ki je povezano z nosečnostjo ali s porodniškim dopustom v smislu Direktive 92/85/EGS.

(a)

obsega takih sistemov in pogojev za dostop do njih;

(b)

obveznosti v zvezi s prispevki in izračunavanjem prispevkov;

(c)

izračunavanja prejemkov, vključno z dodatnimi prejemki, ki se plačujejo za zakonskega partnerja ali vzdrževane družinske člane, ter pogojev v zvezi s trajanjem in ohranitvijo upravičenosti do prejemkov.

(a)

poklicne sisteme socialne varnosti, ki zagotavljajo varstvo pred naslednjimi tveganji:

(b)

poklicne sisteme socialne varnosti, ki zagotavljajo druge socialne pravice kot prejemke v denarju ali v naravi, še zlasti pokojnine preživelih družinskih članov in družinske prejemke, če prejemki te vrste predstavljajo plačilo, ki ga delodajalec izplača delavcu na podlagi njegove zaposlitve.

(a)

individualne pogodbe samozaposlenih oseb;

(b)

sisteme s samo enim članom za samozaposlene osebe;

(c)

zavarovalne pogodbe, v katerih delodajalec ni pogodbena stranka, v primeru delavcev;

(d)

neobvezne klavzule poklicnih sistemov socialne varnosti, ki se članom ponudijo individualno in jim zagotavljajo:

(e)

poklicne sisteme socialne varnosti, kolikor se prejemki iz pravic financirajo iz prispevkov, ki jih delavci plačajo prostovoljno.

(a)

določanju oseb, ki se lahko vključijo v poklicni sistem socialne varnosti;

(b)

določanju obvezne ali prostovoljne vključitve v poklicni sistem socialne varnosti;

(c)

določanju različnih pravil glede starosti za vključitev v sistem, najkrajše delovne dobe ali članstva v sistemu, ki se zahteva za pridobitev pravic;

(d)

določanju različnih pravil, razen kakor je določeno v točkah (h) in (j), za povračilo prispevkov, kadar delavec izstopi iz sistema, ne da bi izpolnil pogoje za odlog pravice do dolgoročnih prejemkov;

(e)

določanju različnih pogojev za pridobitev pravic ali za omejevanje teh pravic za delavce enega ali drugega spola;

(f)

določanju različnih upokojitvenih starosti;

(g)

začasni ustavitvi ohranitve ali pridobivanja pravic na podlagi zakonov ali sporazumov, za katere plačuje delodajalec, med porodniškim dopustom ali dopustom iz družinskih razlogov;

(h)

določanju različnih ravni pravic, razen kolikor so nujne zaradi upoštevanja aktuarskih faktorjev za izračune, ki se razlikujejo glede na spol pri shemah z vnaprej določenimi prispevki; pri naložbenih shemah z vnaprej določenimi prejemki so nekateri elementi lahko različni, kadar ob izvajanju financiranja sheme različni zneski izhajajo iz uporabe aktuarskih faktorjev glede na spol;

(i)

določanju različnih ravni prispevkov delavcev;

(j)

določanju različnih ravni prispevkov delodajalcev, razen:

(k)

določanju različnih standardov ali standardov, ki se uporabljajo le za delavce enega spola, razen kakor je določeno v točkah (h) in (j), glede jamstva ali ohranitve upravičenosti do odloženih prejemkov, ko delavec izstopi iz sistema.

(a)

z določitvijo upokojitvene starosti za upokojitev ali dodelitev starostne pokojnine in možnimi posledicami za druge pravice:

(b)

s pokojninami preživelih družinskih članov, dokler zakonodaja Skupnosti glede tega ne vzpostavi načela enakega obravnavanja v zakonsko predpisanih sistemih socialne varnosti;

(c)

z uporabo člena 9(1)(i) v zvezi z uporabo različnih aktuarskih faktorjev za izračun do 1. januarja 1999, ali v državah članicah, ki so pristopile po tem datumu, do datuma začetka uporabe Direktive 86/378/EGS na njihovem ozemlju.

(a)

s pogoji za dostop do zaposlitve, samozaposlitve ali poklica, vključno z izbirnimi merili in pogoji za zaposlitev, ne glede na panogo in na vseh ravneh poklicne hierarhije, vključno z napredovanjem;

(b)

z dostopom do vseh vrst in vseh ravni poklicnega svetovanja, poklicnega usposabljanja, nadaljnjega poklicnega usposabljanja in izpopolnjevanja, vključno z delovno prakso;

(c)

z zaposlitvenimi in delovnimi pogoji, vključno z odpuščanjem, ter plačilom, kakor je določeno v členu 141 Pogodbe;

(d)

s članstvom in sodelovanjem v organizacijah delavcev ali delodajalcev ali kakršnih koli organizacijah, katerih člani opravljajo določen poklic, vključno z ugodnostmi, ki jih zagotavljajo takšne organizacije.

(a)

okoliščinah, določenih v členu 141 Pogodbe in v direktivah 92/85/EGS in 96/34/ES, v kolikor gre za diskriminacijo zaradi spola;

(b)

vseh civilnih in upravnih postopkih v zvezi z javnim ali zasebnim sektorjem, ki določajo pravna sredstva na podlagi nacionalne zakonodaje v skladu z ukrepi iz točke (a), razen izvensodnih postopkov prostovoljnega značaja ali tistih, ki jih predvideva nacionalna zakonodaja.

(a)

zagotavljanje neodvisne pomoči žrtvam diskriminacije pri njihovih pritožbah zaradi diskriminacije, brez poseganja v pravice žrtev in združenj, organizacij ali drugih pravnih oseb iz člena 17(2);

(b)

opravljanje neodvisnih raziskav v zvezi z diskriminacijo;

(c)

objavljanje neodvisnih poročil in dajanje priporočil o vseh vprašanjih v zvezi s takšno diskriminacijo;

(d)

izmenjavo razpoložljivih informacij na ustrezni ravni z ustreznimi evropskimi organi, na primer z bodočim Evropskim inštitutom za enakost spolov.

(a)

se razveljavijo vsi zakoni in drugi predpisi, ki so v nasprotju z načelom enakega obravnavanja;

(b)

se določbe, ki so v nasprotju z načelom enakega obravnavanja v individualnih ali kolektivnih pogodbah ali sporazumih, notranjih pravilih delovnih organizacij ali pravilih, ki urejajo neodvisne poklice ter organizacije delavcev in delodajalcev, ali kateri koli drugi dogovori razglasijo ali se lahko razglasijo za nične in neveljavne ali se spremenijo;

(c)

poklicni sistemi socialne varnosti, ki vsebujejo take določbe, ne smejo biti odobreni ali razširjeni z upravnimi ukrepi.