16.5.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 115/1

1)

se je seznanil s strateškimi smernicami Skupnosti, ki jih je 5. julija 2005 sprejela Evropska komisija;

2)

z zadovoljstvom ugotavlja, da so regije, ki zaostajajo v razvoju, v okviru konvergenčnega cilja obravnavane prednostno, kar je povezano predvsem s pristopom desetih novih držav članic; Evropa tem regijam dolguje solidarnost pri pospeševanju njihovega gospodarskega in družbenega razvoja, podobno, kot je storila že v prejšnjih programih;

3)

pozdravlja pripravljenost za nadaljevanje evropske kohezijske politike v vseh evropskih regijah s pomočjo prihodnjega cilja konkurenčnosti in zaposlovanja; poudarja, da je v okviru tega cilja treba dati prednost obrobnim in/ali manj konkurenčnim regijam, da bi zmanjšali razlike v razvoju med regijami in znotraj samih regij; poglavitna naloga kohezijske politike je namreč popraviti regionalna in lokalna neskladja, ne pa podpirati najbolj konkurenčne regije;

4)

obžaluje, da strateške smernice Skupnosti ne razlikujejo med prednostnimi nalogami, ki se nanašajo na konvergenčne regije, in tistimi v okviru prihodnjega cilja konkurenčnosti in zaposlovanja; cilj konkurenčnosti in zaposlovanja se mora osredotočiti na projekte za izboljšanje regionalne konkurenčnosti (raziskave, inovativnost, izobraževanje in usposabljanje, dostopnost — promet, IKT, storitve javnega interesa) in se tako izogniti pogosto kritiziranemu drobljenju sredstev;

5)

z zadovoljstvom ugotavlja, da se kohezijska politika osredotoča na izvajanje lizbonske strategije na regionalni ravni, vendar vztraja pri tem, da je kohezijsko politiko treba nujno uporabljati kot instrument za popravljanje razvojnih neskladij na regionalni in lokalni ravni;

6)

poudarja temeljni pomen dokumenta pri pripravi kohezijske politike Skupnosti v obdobju 2007-2013 in pri spremljanju politike na evropski ravni glede na načrtovane cilje in prednostne naloge;

7)

poudarja, da je za regionalno in kohezijsko politiko potreben strateški dokument na evropski ravni, s katerim že vrsto let razpolaga evropska strategija za zaposlovanje;

8)

izraža zaskrbljenost zaradi neskladja med ambicijami, zapisanimi v tem dokumentu, in majhnimi sredstvi, ki jih želijo nekatere države članice nameniti finančni perspektivi 2007-2013;

9)

se sprašuje, kako bodo države članice uporabile ta dokument, če finančna perspektiva ne bo mogla odgovoriti na vse izzive;

10)

priznava, da je treba spoštovati načelo subsidiarnosti in državam članicam dopustiti, da prilagajajo strateške smernice Skupnosti glede na svoje potrebe in posebne razmere. Vendar je pri tem pomembno, da države svojih nacionalnih politik ne financirajo iz evropskih strukturnih skladov.

11)

izraža zaskrbljenost nad nevarnostjo, ki bi jo tak pojav lahko predstavljal za dolgoročno nadaljevanje kohezijske politike Skupnosti, ki je ena izmed najbolj prepoznavnih politik Skupnosti v očeh evropskega državljana;

12)

zato obžaluje, da Evropska komisija pod pritiskom držav članic temu dokumentu ni priložila nacionalnih različic, sestavljenih na podlagi rezultatov programa teritorialnih študij, ki so jih države članice izvedle v okviru Evropske mreže za načrtovanje prostora (ESPON) in ki bi omogočale preverjanje strateškega ujemanja ciljev Skupnosti z nacionalnimi cilji na področju ozemeljske kohezije;

1.1

ponovno izreka splošno podporo lizbonski strategiji in se seznanja z namenom Evropske komisije, da oblikuje smernice v skladu z lizbonsko strategijo, čeprav obžaluje, da sta okoljska tematika in strategija iz Göteborga potisnjeni na stranski tir;

1.2

se strinja s tremi glavnimi prednostnimi nalogami, ki jih je predlagala Evropska komisija (spremeniti Evropo in regije v privlačnejši kraj za investicije, izboljšanje znanja in inovativnosti kot ključna dejavnika rasti in pomoč pri ustvarjanju številnejših in boljših delovnih mest);

1.3

vendar obžaluje, da se med načrtovanimi prednostnimi nalogami ne omenja uravnotežene konkurenčnosti; opozarja na svoja prizadevanja, da se vsem trem stebrom trajnostnega razvoja posveča enako pozornost (ekonomski, socialni, okoljski steber);

1.4

ponovno poudarja, da je poglavitna slabost lizbonske strategije, prav tako kakor evropske strategije za zaposlovanje, v njenem izvajanju, še zlasti s strani držav članic; obžaluje predvsem odsotnost ustreznega decentraliziranega pristopa in to, da metodi usklajevanja ni uspelo pritegniti regionalnih in lokalnih oblasti; obžaluje, da je sodelovanje v tem okviru ostalo predvsem medvladnega značaja in da ne upošteva vedno večje vloge, ki jo igrajo socialni partnerji v lizbonskem procesu;

1.5

z zadovoljstvom ugotavlja, da je Evropska komisija regionalnim in lokalnim oblastem namenila osrednjo vlogo pri izvajanju te strategije in za dosego teh ciljev vzpostavila povezavo s kohezijsko politiko;

1.6

zato vztraja na tem, da je treba strateške smernice Skupnosti, na podlagi katerih bodo države članice in regije določile svoje lastne strateške prednostne naloge za kohezijsko politiko, vključiti v „lizbonske nacionalne akcijske programe“ in poudariti pomen regionalne in lokalne ravni za strateški teritorialni razvoj;

1.7

želi, da se poleg konvergenčnih regij, ki so pri posegih Skupnosti obravnavane prednostno, strukturni skladi uporabijo v okviru prihodnjega cilja konkurenčnosti in zaposlovanja za prednostno pospešitev razvoja obrobnih in manj konkurenčnih regij na tako pomembnih področjih, kot so raziskave, inovacije, izobraževanje, usposabljanje in dostopnost (promet, IKT, storitve splošnega interesa); vsaka evropska regija mora imeti možnost oblikovanja lastne lizbonske agende na regionalni in lokalni ravni;

1.8

svari pred uporabo evropskih skladov za financiranje in sofinanciranje nacionalnih politik ali politik Skupnosti (Transevropska prometna omrežja, Okvirni program za raziskave in razvoj, Program za konkurenčnost in inovativnost), ki sledi zgolj logiki nacionalne konkurenčnosti, brez vsakršnega upoštevanja razsežnosti ozemeljske kohezije, in torej ne temelji na kohezijski politiki; možnost, da regije, ki zaostajajo v razvoju, uporabijo strukturne sklade za tovrstno financiranje, je legitimna in pomembna, vendar bi bilo pogubno, če regije, upravičene do podpore v okviru prihodnjega cilja konkurenčnosti in zaposlovanja, skladov ne bi mogle uporabiti za resnične prednostne naloge regionalnega razvoja;

1.9

potrjuje svojo zahtevo, da je treba tudi v prihodnosti dopustiti možnosti zasebnega sofinanciranja;

1.10

če so v tem programskem obdobju sektorske politike tiste, ki morajo prispevati h kohezijskemu cilju, opozarja, da se utegne zgoditi, da bomo po letu 2007 nasprotno priča temu, da bo sektorske politike financirala kohezijska politika;

1.11

upa torej, da oblikovanje strateških smernic Skupnosti v skladu z lizbonsko strategijo državam članicam ne bo ponudilo priložnosti za to, da kohezijsko politiko izkoristijo za financiranje lastnih nacionalnih politik brez upoštevanja načel ekonomske, socialne in ozemeljske kohezije na svojem ozemlju;

1.12

svari pred morebitno „ponovno nacionalizacijo“ kohezijske politike Skupnosti;

1.13

poziva k temu, da strateške smernice Skupnosti določijo jasne in usmerjene cilje na področju ozemeljske kohezije in tako zmanjšajo to nevarnost.

2.1

obžaluje, da ozemeljska razsežnost kohezije ne spada v okvir ločene prednostne naloge ali horizontalne prednostne naloge, ki bi zajemala vse tri glavne, v dokumentu opredeljene prednostne naloge, in ne predstavlja rdeče niti strateških smernic tako kot ekonomska in socialna kohezija;

2.2

znova poudarja, da regionalna in kohezijska politika temeljita na ozemeljski razsežnosti;

2.3

je presenečen, da se poglavje o ozemeljski razsežnosti nanaša samo na mesta in podeželje in zaostaja za ambicijami, objavljenimi v tretjem poročilu Evropske komisije o koheziji. Ta namreč organom oblasti in prebivalstvu omogoča, da na regionalni in lokalni ravni ocenijo učinkovitost politik Evropske unije; opozarja, da morajo regionalni programi nujno obravnavati problematiko mest;

2.4

zahteva, da se upošteva pojem uravnotežene konkurenčnosti, kot ga opredeljuje Pogodba o Evropski uniji, in policentričnega razvoja območja Skupnosti, ki bi omogočal prilagoditev vrste in intenzivnosti politik, upoštevajoč objektivne razmere na področju konkurenčnosti ozemelj;

2.5

zahteva, da ozemeljska razsežnost vključi posebno poglavje, namenjeno regijam s stalnimi omejitvami (otoki, gorska območja, redko poseljena območja), obrobnim regijam, ogroženim podeželskim območjem in mestnim območjem v težavah, ter da se skuša doseči večjo povezanost med mesti in podeželjem; se zaveda strateškega pomena mest in urbanih območij pri doseganju lizbonskih ciljev, ki vodijo k ustvarjanju varne, povezane in trajnostne skupnosti, tudi v najbolj ogroženih mestnih območjih;

2.6

v zvezi s tem pričakuje objavo sporočila Komisije o mestni razsežnosti strateških smernic za kohezijsko politiko;

2.7

opozarja na pomen zavezanosti regionalnih in lokalnih skupnosti cilju ozemeljske kohezije kot nepogrešljivemu in neločljivemu dopolnilu cilja ekonomske in socialne kohezije;

2.8

obžaluje skromno vlogo, ki jo dokument namenja ozemeljskemu sodelovanju; ob tem izraža zaskrbljenost zaradi namena držav članic, da ključnemu cilju regionalne in kohezijske politike zmanjšajo finančna sredstva;

2.9

ponovno izreka podporo čezmejnemu sodelovanju kot temeljnemu pripomočku za evropsko združevanje; želi, da vključuje tudi področja kulture, okolja, izmenjav med upravami, civilne zaščite in zdravstva;

2.10

za uresničevanje ukrepov priporoča vzpostavitev resničnega nadnacionalnega sodelovanja, ki bi presegalo preprosto sodelovanje med državami članicami. Takšno sodelovanje predstavlja dejanski instrument ozemeljske kohezije;

2.11

zahteva, da postane nadnacionalno sodelovanje strateški element ozemeljskega strukturiranja in povezovanja ozemelj; poudarja, da Evropska mreža za načrtovanje prostora v svojih dokumentih predlaga številne možnosti, kako zastaviti nadnacionalno sodelovanje okoli nekaterih pomembnih osi; zahteva tesnejše vključevanje regionalnih in lokalnih oblasti ne samo pri upravljanju programov, temveč tudi pri opredelitvi prednostnih nalog delovanja;

2.12

poziva države članice, naj ne zmanjšujejo proračuna, ki ga je za nadnacionalno sodelovanje predlagala Evropska komisija;

2.13

priporoča, da se več pozornosti nameni medregionalnemu vidiku, in opozarja, da je možnost razpolagati z ustreznimi sredstvi ključnega pomena.

3.1

najprej opozarja na nujnost, da mora Evropska unija razpolagati s proračunom, ki ustreza njenim ambicijam in zlasti ciljem, ki si jih je zastavila na Evropskem svetu v Lizboni;

3.2

je zaskrbljen zaradi nevarnosti velikega nesorazmerja med objavljenimi strateškimi ambicijami in majhnimi finančnimi sredstvi, ki jim utegnejo biti dodeljena glede na potek zadnjih medvladnih pogajanj;

3.3

obžaluje torej, da Evropska komisija ni predlagala osredotočenja delovanja Skupnosti na področja in ozemlja, kjer bi lahko delovala kot dejanski vzvod;

3.4

tako meni, da bi bilo pri prihodnjem cilju regionalne konkurenčnosti in zaposlovanja smiselno ločevati med merili za ukrepanje Evropskega sklada za regionalni razvoj (ESRR) in Evropskega socialnega sklada (ESS), saj se mora ESS iz povsem jasnih razlogov, kot sta brezposelnost in družbena izključenost, nanašati na celotno evropsko ozemlje, ukrepi ESRR-ja pa morajo pri svoji podpori nujno upoštevati nekatera teritorialna merila;

3.5

predlaga torej, da se strukturni skladi prednostno dodelijo najmanj konkurenčnim in najbolj prikrajšanim regijam, na podlagi meril Skupnosti in sistema ponderiranja, ki upošteva jasna in objektivna teritorialna merila;

3.6

obžaluje, da na Evropskem svetu 16. in 17. junija 2005 ni bil dosežen dogovor o finančni perspektivi; opozarja na nevarnost, ki jo predstavlja daljša odsotnost sporazuma za pripravo prihodnjega programskega obdobja 2007-2013.

1.

poudarja pomen dela, ki ga je opravila Evropska komisija za pripravo strateškega dokumenta, in se sprašuje, kako ga bodo države članice uporabile;

2.

ponovno izreka podporo prednostni obravnavi konvergenčnih regij, predvsem zaradi pristopa desetih novih držav članic;

3.

meni, da se regionalna in kohezijska politika ne smeta omejevati zgolj na financiranje sektorskih politik — ki jih lizbonska strategija obravnava kot prednostne — s strani držav članic; poglavitna naloga kohezijske politike je namreč popraviti regionalna in lokalna neskladja, ne pa podpirati najbolj konkurenčne regije;

4.

meni, da je uspešnost lizbonske strategije odvisna predvsem od njenega izvajanja na regionalni in lokalni ravni;

5.

želi, da bi lahko regije, upravičene do prihodnjega cilja konkurenčnosti in zaposlovanja, sredstva Skupnosti namenile financiranju dejanskih strategij za regionalni razvoj, ki se izvajajo na regionalni ravni;

6.

izraža zaskrbljenost zaradi nezadostnega upoštevanja dejanske ozemeljske razsežnosti, saj je slednja razlog za obstoj politike Skupnosti na področju kohezije;

7.

pripisuje velik pomen uresničitvi cilja ozemeljske kohezije, ki je še zlasti pomemben v okviru razširjene Evrope;

8.

poziva na boljše ravnovesje med zahtevami po konkurenčnosti Evropske unije in držav članic ter potrebami po ozemeljski koheziji na območju Skupnosti;

9.

meni, da je za doseganje boljšega ravnovesja treba upoštevati upravičenost vseh evropskih regij in vključiti ozemeljsko razsežnost v nacionalni strateški referenčni okvir (NSFR) držav članic, da bi ukrepanje Skupnosti osredotočili na obrobne in/ali manj konkurenčne regije;

10.

priporoča, da se ozemeljskemu sodelovanju na splošno, še zlasti pa nadnacionalnemu sodelovanju, pripiše večja teža s povečanjem njegove strateške vloge pri strukturiranju ozemelj območja Skupnosti in dodelitvijo ustreznih proračunskih sredstev;

11.

poudarja svojo podporo predlogom Evropske komisije glede finančne perspektive za obdobje 2007-2013; meni, da cilji strateških smernic Skupnosti ne bodo izpolnjeni brez realističnega in ambicioznega proračuna Skupnosti, ki bi omogočal nadaljevanje učinkovite regionalne in kohezijske politike za celotno Evropsko unijo.

16.5.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 115/6

1.1

pozdravlja dejstvo, da naj bi bila politika državnih pomoči tesno povezana s cilji lizbonske strategije; prav tako pozdravlja novo usmerjenost k bolj selektivnemu, horizontalnemu pristopu ter osredotočenje na bistvena politična področja kot so inovacije in R&R, človeški viri, podjetniške pobude, storitve splošnega gospodarskega interesa, regionalna pomoč, okoljsko trajnostna prihodnost in vzpostavitev infrastrukture na področju prometa, energetike ter informacijske in komunikacijske tehnologije;

1.2

meni, da je merilo za neuspešnost trga, ki ga je Komisija razvila za preverjanje upravičenosti do državnih pomoči, zanimiv pristop k oceni vplivov državnih pomoči na konkurenčnost. Vendar pa se ne strinja, da je pri preverjanju dopustnosti državne pomoči neuspešnost trga osrednjega pomena. V skladu z načelom o subsidiarnosti bi morale države članice in regije pri določanju kriterijev za neuspešnost trga ter izbiri sredstev za njegovo odpravo obdržati ustrezno svobodo.

1.3

opozarja, da resolucija Odbora regij o oživitvi lizbonske strategije, ki je bila sprejeta 24. februarja 2005, poudarja: „namesto da si prizadeva za količinsko zmanjšanje državnih pomoči, se mora EU osredotočiti na izboljšanje sistema državnih pomoči, da bi lahko dolgoročno zagotovila kakovostno izvajanje storitev“;

1.4

poudarja, da lahko dovolj usmerjena in učinkovito uporabljena državna pomoč pomembno prispeva k izpolnjevanju zahtev lokalnih in regionalnih oblasti za obveznosti javnih služb, in je prepričan, da bi morala reforma pravil o državnih pomočeh upoštevati to dejstvo vzporedno z učinkom državnih pomoči na delovanje trga;

1.5

opozarja, da je cilj členov 81 in 82 Pogodbe ES o pravilih konkurence za podjetja zaščititi konkurenco na trgu kot sredstvo za krepitev blaginje potrošnikov. Glede na to, da mora biti opredelitev izraza „konkurenca“ homogena in skladna v celotni Pogodbi, Odbor regij obžaluje, da akcijski načrt državne pomoči ne zajema tudi cilja krepitve blaginje potrošnikov;

1.6

zaskrbljeno opaža, da koncept neoviranja trgovine med državami članicami ni več prednostno merilo za zagotavljanje državne pomoči. OR meni, da večina subvencij lokalnih in regionalnih oblasti podjetjem, ki izvajajo obveznosti javnih storitev, ne prizadene nujno trgovine na enotnem trgu med državami članicami ali resno ovira konkurence, se pravi, oblikuje ali širi prevladujoč položaj določenega/-ih podjetja/podjetij na trgu;

1.7

poudarja, da mora biti EU mednarodno konkurenčna pri spodbujanju domačih vlaganj in meni, da morajo pravila državne pomoči bolje odražati poslovno realnost v odprtem, globaliziranem gospodarstvu in zagotoviti zadostno prožnost za regije držav članic, da tekmujejo za projekte tujih naložb (izven EU) proti regijam zunaj EU, ki prejemajo obilo državne pomoči.

1.8

je prepričan, da je vloga državnih pomoči pomembnejša v obdobjih manjše gospodarske rasti, zato predlaga preučitev možnosti uvedbe prožnih pravil, ki bi lahko to upoštevala;

1.9

je tudi prepričan, da je znotraj gospodarsko integriranega območja državna pomoč — v odstotkih BDP — toliko bolj opravičljiva, kolikor manj razvita je država članica za razvoj javnih storitev oz. za zagotavljanje javnih storitev s podobnimi standardi kot v drugih državah članicah; poleg tega meni, da bi morale imeti znotraj posameznih držav članic nekatere regije (manj razvite regije in regije v prehodu) možnost dobiti dodatno pomoč.

1.10

predlaga, da Evropska komisija okrepi analizo učinka svojih sklepov na področju državne pomoči, še posebej z ozirom na dejstvo, da Akcijski načrt državnih pomoči sloni na „gospodarskem pristopu“ analize državne pomoči;

1.11

obžaluje, da Akcijski načrt državnih pomoči ne odraža posebnosti javno-zasebnih partnerstev glede državnih pomoči.

2.1

pozdravlja namero o poenostavitvi in konsolidaciji uredb o skupinskih izjemah za pomoč, namenjeno usposabljanju in zaposlovanju, in opozarja na dejstvo, da to ponuja tudi priložnost za uskladitev definicij, kot na primer definicijo „zapostavljeni delavci“, ki se razlikuje v posameznih uredbah o skupinskih izjemah;

2.2

je prepričan, da je razlikovanje med posebnim in splošnim usposabljanjem v praksi večidel umetno, zato predlaga, da se pri obsegu državnih pomoči v ta namen v prihodnosti ne dela razlik;

2.3

pozdravlja prizadevanja Evropske komisije, da s sprejetjem paketa ukrepov v zvezi s pravili za financiranje obveznosti javnih storitev odpravi negotovosti, ki ostajajo po sodbi v zadevi Altmark (3). Odbor regij meni, da bodo ti ukrepi s tem, da lokalne in regionalne oblasti obvezujejo k boljši opredelitvi svojih pogodb o javnih storitvah, vodili k večji preglednosti in demokratični odgovornosti pri upravljanju storitev splošnega gospodarskega pomena;

2.4

z zadovoljstvom ugotavlja, da se v tem okviru Evropska komisija strinja z zahtevo Odbora regij po izvzetju državnih pomoči, dodeljenih bolnišnicam in za socialna stanovanja, iz priglasitvenega postopka;

2.5

opozarja, da je predlog za pravni okvir za javne storitve, ki bi moral olajšati opredelitev pozitivnih načel, danes še potrebnejši kot kdajkoli prej. Takšen okvir bi moral vključevati npr.

2.6

pozdravlja namero Evropske komisije, da izda splošno uredbo o skupinskih izjemah, s katero bi bile nekatere kategorije pomoči izvzete iz obveznosti priglasitve Evropski komisiji, in je prepričan, da bo ta bodoča uredba zagotovila boljše upravljanje;

2.7

podpira namero o razširitvi skupinskih izjem, da se vključi pomoč za podporo malim in srednjim podjetjem ter raziskovanju in razvoju;

2.8

je prepričan, da so pravila o izjemah za pomoč de minimis na podlagi postopkovnih predpisov težko izvedljiva v praksi. Vsako zvišanje praga za de minimis bi moralo biti povezano s poenostavitvijo in natančnejšo opredelitvijo trenutnih predpisov uredbe za de minimis, še posebej pa je treba pojasniti naslednje:

Odbor zato podpira zvišanje praga pomoči de minimis in zahteva, da to temelji na kumulativni inflaciji od zadnjega zvišanja v letu 2001;

2.9

meni, da bi glede na razširjenost državnih pomoči, namenjenih neprofitnim organizacijam, Komisija te morala natančno in izrecno omeniti ter se uskladiti s sodno prakso Evropskega sodišča na tem področju;

2.10

je prepričan, da bo izboljšanje infrastrukture za informacijsko in komunikacijsko tehnologijo (IKT) imelo enako velik pomen kot izboljšani transportna in energetska infrastruktura; pri tem pa ugotavlja, da so tržne razmere za razvoj IKT različne, zato opozarja na potrebo po posebnih smernicah, ki bi omogočale večjo prožnost pri dodeljevanju pomoči za razvijanje IKT na splošno;

2.11

2.11.1

pozdravlja, da je Evropska komisija 24. avgusta 2005 začela izvajati anketo za preverjanje okvira Skupnosti za državne okoljevarstvene predpise, vendar obžaluje, da je predviden rok za oddajo odgovorov, 10. oktobra 2005, tako kratek;

2.11.2

podpira vključitev predloga „zdravje potrošnikov“ v trenutno področje uporabe okvira Skupnosti; po mnenju Odbora regij to področje zajema tudi „varnost civilistov in njihovega okolja“ ter „zdravje delavcev“;

2.11.3

se zavzema za izrecne predpise za pomoč za varstvo okolja, namenjeno podjetjem za boj z onesnaženostjo, ki so jo povzročila druga podjetja;

2.11.4

se zavzema za ohranjanje večje pomoči za MSP;

2.11.5

meni, da je nujno ohranjanje večje pomoči za regije, ki zaradi gospodarskih sprememb zaostajajo pri spoštovanju zahtev pravnega reda Skupnosti na področju okolja.

2.12

pozdravlja javna posvetovanja o reformi pravil o državni pomoči za inovacije (KOM 2005 (436)), ki jih je začela Evropska komisija 21. septembra 2005, vendar pa pri tem obžaluje prekratek rok za odgovore, ki naj bi bili oddani do 21. novembra 2005;

2.12.1

v skladu s ciljem poenostavitve Odbor izraža svojo podporo povezovanju inovacij v sedanjem okviru Skupnosti za državno pomoč raziskavam in razvoju (4) namesto oblikovanja novega posebnega sistema pravil;

2.12.2

podpira osredotočanje državne pomoči, povezane z inovacijami, na mala in srednje velika podjetja;

2.12.3

se zavzema za ohranitev trenutno dovoljene kumulacije pomoči za inovacije in regijsko pomoč;

2.12.4

se v zvezi z inovativnimi novoustanovljenimi podjetji sprašuje, zakaj so predvidene le 50 % oprostitve socialnih prispevkov in ostalih lokalnih/regionalnih davkov (kar pomeni, da niso povezani z dobički);

2.12.5

pozdravlja možnost, da „državna pomoč malim in srednje velikim podjetjem in/ali dejavnostim, ki niso tako tesno povezane s trgom, izpolnjuje pogoje za blažja postopkovna pravila in je lahko izvzeta iz zahtev za objavo.“ KOM (2005) 436 (uvodna izjava 24);

2.12.6

se sprašuje o osredotočanju Komisije na „tržno nepopolnost“. Komisija zares priznava, da so dejavnosti, povezane z inovacijami, posebne in da so pogosto oddaljene od trga: „izkušnje kažejo, da je zelo težko vnaprej vedeti, kateri inovativni izdelki in storitve bodo uspešni na trgu.“ KOM (2005) 436 (uvodna izjava 18);

3.1

pozdravlja namero Evropske komisije, da zagotovi boljše upravljanje državnih pomoči; še posebej podpira namero, da se — po posvetovanju z državami članicami in vpletenimi stranmi — izdajo smernice o najboljših praksah;

3.2

opozarja, da je deljena odgovornost z državami članicami eno najpomembnejših vprašanj reforme državnih pomoči, in zato pozdravlja elemente Akcijskega načrta državnih pomoči, ki krepijo zavezo držav članic;

3.3

je prepričan, da je treba predlog o ustanovitvi neodvisnih nadzornih organov za državne pomoči v posameznih državah članicah oceniti v smislu zagotavljanja učinkovitejših postopkov in vloge, ki bi jih prevzeli ti organi, in zahteva posvetovanje z lokalnimi in regionalnimi oblastmi pri tej oceni;

3.4

zahteva vzpostavitev mreže nacionalnih organov, pristojnih za državne pomoči, da bi omogočili neprekinjen pretok informacij in izmenjavo najboljših praks, kar bi lahko okrepilo vključenost držav članic in spodbujalo boljše upravljanje;

3.5

podpira začrtani sistem določene prožnosti, kombiniran s strogim časovnim razporedom, pri čemer je treba preproste primere obravnavati drugače od primerov, ki terjajo globljo preučitev;

3.6

zahteva, da se v zvezi z objavljeno revizijo postopkovne uredbe 659/1999 povečajo pravice tretjih oseb (upravičencev in tožnikov) v postopkih po začetku postopka;

3.7

zahteva, da se ga zaprosi za mnenje o presoji ali spremembi smernic o pomoči za reševanje in prestrukturiranje, ki je predvidena v časovnem načrtu za obdobje 2007-2008, kakor tudi o ostalih pomembnih reformah, ki se nanašajo na lokalne in regionalne oblasti.

16.5.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 115/10

1)

morajo lokalni in regionalni organi imeti potrebne administrativne in finančne pristojnosti ter vire, da lahko izpolnijo svojo vlogo v imenu regionalnega in lokalnega razvoja ter spodbujajo in upravljajo konkurenčnost, inovacije in kohezijo;

2)

decentralizacija, ki je prikrojena posebnim okoliščinam v posameznih državah članicah, krepi regionalno in lokalno samoupravo ter demokracijo in tako predstavlja element za soočenje s strahovi prebivalstva, povezanimi z globalizacijo in svetovnimi gospodarskimi in socialnimi spremembami;

3)

so tristranski dogovori med evropsko, nacionalno in regionalno ravnjo, morebiti ob upoštevanju mestnih vprašanj, ustrezen instrument za boljšo vključitev in delitev nalog med vsemi akterji, ki sodelujejo pri izvajanju evropske regionalne politike;

4)

se je z izzivi globaliziranega gospodarstva, ki jih obravnava Partnerstvo za rast in zaposlovanje, sklenjeno na zasedanju Evropskega sveta 23. marca 2005 v Bruslju za ponovni zagon lizbonske strategije, bolj učinkovito spoprijeti, če so regionalni in lokalni organi vključeni v oblikovanje in izvajanje v ta namen izdelanih nacionalnih programov, saj igrajo odločilno vlogo pri ustvarjanju okolja, ki spodbuja rast,

1.1.1

ugotavlja, da je bil cilj lizbonske strategije, ki ga je določil Evropski svet, povečati konkurenčnost in rast EU, ustvariti več in boljša delovna mesta ter zagotoviti trajnostni okoljski in socialni razvoj. Evropska unija naj bi do leta 2010 postala vodilno gospodarstvo na svetu. Pet let po zasedanju v Lizboni Evropska komisija ugotavlja, da je bilo doseženo le malo. Lizbonska strategija zato potrebuje nov zagon, pri čemer morajo države članice nositi večjo odgovornost za izvajanje strategije;

1.1.2

uvršča svoje mnenje na lastno pobudo Konkurenčnost in decentralizacija v ta okvir. Namen mnenja je prikazati pomen decentralizacije za rast in prepoznati učinkovite ključne dejavnike za povečanje konkurenčnosti in rasti na lokalni in regionalni ravni. Toda povečanje konkurenčnosti ne sme ovirati trajnostnega razvoja. Odgovornost za trajnostni razvoj nosijo vse države, državljani in občine, mesta in regije. Čeprav se mnenje osredotoča na pogoje za konkurenčnost, nikakor ne gre zanemariti prizadevanj za trajnostni razvoj;

1.1.3

opozarja, da gre pri ključnih dejavnikih za povečanje konkurenčnosti, omenjenih v mnenju, za dejavnike, na katere lahko vplivajo občine, mesta in regije. Razpravi o konkurenčnosti je treba dodati mikroperspektivo: treba je prikazati, kakšen je lahko konkreten prispevek lokalne in regionalne ravni. Zato so v mnenju tudi predlogi za konkretne ukrepe, ki lahko prispevajo k povečanju konkurenčnosti na lokalni in regionalni ravni;

1.2.1

ugotavlja, da je Evropa v desetletjih po drugi svetovni vojni dosegla izreden razvoj. Proizvodnja na prebivalca v zahodni Evropi se je povečala s 40 % na ravni ZDA ob koncu vojne na 70 % v letu 1970. Od tedaj se ta vrednost relativno gledano ni spremenila. Rast in uvedba socialnih sistemov sta bili med seboj povezani in problemi, ki so se pojavili v zadnjih letih pri financiranju socialnih sistemov, sovpadajo s šibko gospodarsko rastjo;

1.2.2

poudarja, da so v povojnem razvoju nastala številna velika podjetja, vodilna na svetovnem trgu in z dobrimi obeti za prihodnost, toda zagotavljanje evropske konkurenčnosti ne more sloneti le na njih. Za Evropo ni nujno le, da se trenutno konkurenčna podjetja uveljavijo v globalni konkurenci, temveč je treba predvsem ustanoviti nova podjetja, ki bodo sposobna rasti in bodo lahko nadomestila delovna mesta, izgubljena v podjetjih, ki so bila izrinjena s trga, preseljena v tujino ali so zmanjšala proizvodnjo;

1.2.3

opozarja, da se večina novih podjetij ustanavlja na lokalni ravni in v manjšem obsegu. Število predvidenih novo ustanovljenih podjetij in rast malih podjetij je močno odvisna od lokalne podjetniške kulture, odnosa do podjetništva in razpoložljivosti delovne sile, znanja in možnosti financiranja;

1.3.1

meni, da imajo lokalni in regionalni organi kot javni akterji in kot demokratične institucije velik vpliv na ustvarjanje pogojev, v katerih nastajajo podjetja, in razmer, v katerih uspevajo. Predstavljajo osrednja demokratična izhodišča za podjetja in državljane. Razprava na tej ravni in sodelovanje, katerega cilj je oblikovati bližnje okolje, sta odločilnega pomena za razvoj v vsej Evropi. Kljub pomenu občin in regij za rast v Evropi pa imajo države članice še vedno veliko, odločilno odgovornost na tem področju. Toda razpravo o konkurenčnosti in strategijah rasti je treba razširiti na vidik, ki je blizu državljanom Unije in zajema delodajalce, podjetnike ter iskalce zaposlitve. Povečanje konkurenčnosti mora zato temeljiti na subsidiarnosti in decentralizaciji. Odločitve je treba sprejemati ob priznavanju in upoštevanju lokalne in regionalne razvojne dinamike na terenu in čim bliže dogajanju;

1.3.2

ugotavlja, da je vloga regionalnih in lokalnih upravnih skupnosti pri izvajanju ciljev konkurenčne sposobnosti v vsaki državi članici različna. V državah članicah z močno decentralizirano upravo in lokalnimi upravami, ki imajo relativno finančno suverenost (izdatki lokalne uprave se večinoma krijejo neposredno iz osebnih davkov in iz davka na dohodke pravnih oseb ter iz taks), obstaja na lokalni ravni imanentna in neposredna motiviranost za spodbujanje zaposlovanja, kakovosti delovnih mest, podjetniškega duha in okolja ukrepanja podjetij, izobraževalnih in inovacijskih storitev ter kakovosti okolja. Ta neposredni motiv krepi zavzetost regionalne in lokalne ravni pri izvajanju ciljev konkurenčne sposobnosti. Odgovornost, ki jo zahteva Evropski svet, nastaja le prek pristnih možnosti participacije in vplivanja. Okoliščina, da je lokalna uprava blizu človeka, skrbi za transparentnost in učinkovitost pri izvajanju ciljev konkurenčne sposobnosti.

1.3.3

opozarja, da je treba regionalno raznolikost, ki prevladuje v Evropi, v večji meri obravnavati kot prednost. Različne okoliščine v posameznih regijah je treba upoštevati kot izhodišče. Pogoji so popolnoma različni v npr. velikih mestih, rastočih regijah, gorskih območjih, podeželskih predelih, regijah z upadajočim razvojem ali krajih, ki so jih prizadele spremembe. Evropskega modela, ki bi ustrezal vsem, ni. Rastoče regije so na primer velikega pomena za razvoj v celotni EU, zato je treba upoštevati njihove možnosti. Pri rasti bodo vedno nekatere regije vodilne, toda v vsakem primeru lahko politiki na podlagi primerjalnih prednosti posameznih regij ustvarijo dinamiko, regije pa se lahko razvijajo z lastno močjo . Evropa si ne more privoščiti ovir rasti niti v močnih niti šibkih regijah. Le z upoštevanjem pogojev in možnosti v evropskih regijah, mestih in občinah je moč povečati konkurenčnost in podjetniško pobudo;

1.3.4

poudarja, da se evropske občine in regije med seboj sicer razlikujejo, toda vsaka ima svoj potencial in interes za povečanje konkurenčnosti, za kar so tudi same odgovorne;

1.4.1

poudarja, da dinamično gospodarstvo tvori jedro konkurenčne Evropske unije. Dejavniki, ki pomagajo ustvariti okolje, ki spodbuja ustanavljanje in razvoj podjetij, so predstavljeni na različnih mestih. V poročilu skupine izvedencev, ki ji je predsedoval Wim Kok, so našteti ukrepi za zmanjšanje birokracije, izboljšanje kakovosti pravnih predpisov, olajšanje ustanavljanja novih podjetij in ustvarjanja podjetjem prijaznega okolja. V delovnem dokumentu Komisije Primerjalna analiza politike podjetništva (SEK(2004) 1427) so navedeni dejavniki, kot npr. dostop do možnosti financiranja ter pomen inovacij in širjenja znanja. Sporočilo Komisije Bolje oblikovani predpisi za rast in delovna mesta v Evropski uniji (KOM(2005) 97) nadalje opozarja na velik pomen zakonodaje za podjetniško okolje ter predlaga manj pravnih predpisov, zato pa bolje prilagojene;

1.4.2

meni, da regije, mesta in občine pogosto lahko prispevajo h krepitvi dejavnikov, ki pozitivno vplivajo na konkurenčnost. Odbor posebej izpostavlja naslednje dejavnike, na katere lahko najbolj vplivajo lokalni in regionalni organi:

1.4.3

opozarja, da lokalni in regionalni organi predstavljajo znaten del evropskega gospodarstva. Opravljanje javnih nalog, ki se financirajo z davki in prispevki, vpliva tudi na evropsko konkurenčnost. Naslednji dejavniki še posebej vplivajo na konkurenčnost javne uprave:

1.4.4

meni, da se morajo lokalni in regionalni organi soočiti z naslednjimi izzivi, da bi lahko vplivali na dejavnike za povečanje konkurenčnosti: izgradnja vodstvenih struktur, razvoj podjetniške kulture, uvedba konkurenčne uprave, spodbujanje učeče se družbe in bolj enostaven dostop do dela in storitev;

1.4.5

ugotavlja, da je vpliv dejavnikov za spodbujanje konkurenčnosti neke občine, regije ali velemesta idr. odvisen od formalne pristojnosti, obsega nacionalnih pravnih predpisov, gospodarske strukture in številnih drugih pogojev, ki določajo možnosti lokalni oz. regionalni politiki. Kljub temu, da so pogoji zelo različni, je treba poudariti, da vsi lokalni in regionalni organi v Evropi lahko sprejmejo ukrepe za povečanje konkurenčnosti. Tudi če je pristojen drug organ, vedno obstaja možnost prizadevanja za tesnejše sodelovanje s tem organom. Odbor regij v nadaljevanju predstavlja 26 primerov konkretnih ukrepov za povečanje konkurenčnosti.

1.5.1

Imenovanje vodstva, ki se lahko uspešno spoprime s strukturnimi spremembami. Izkušnje kažejo, da sta odprt dialog in široko sodelovanje vseh vpletenih akterjev nujna. „Vodstvo“ se ne nanaša le na politično vodstvo, ampak na celotno vodstveno ekipo občine ali regije. Gre za to, da se ustvari stalno in dolgoročno sodelovanje in soglasje med različnimi družbenimi akterji ter jasno opredeli naloge in pristojnosti. Vsekakor to vodstvo vključuje tudi civilno družbo in gospodarstvo. Sodelovanje bo ustvarilo podlago za strateški razvoj, kar bo prispevalo k akumulaciji znanja, gradnji socialne mreže in zaupanja, kar so značilnosti uspešnih regij. Lokalno in regionalno vodstvo mora imeti stalno aktualen pregled nad trenutnim stanjem, da je pripravljeno na morebitne strukturne spremembe.

1.5.2

Vprašanja razvoja morajo biti uvrščena na sam vrh dnevnega reda. Nič neobičajnega ni, da se razprava na lokalni in regionalni ravni vrti predvsem okrog javno financiranih storitev, ki jih je treba opraviti. Pri tem pa se ne sme zanemariti razvoja celotnega gospodarstva. Politično vodstvo je odgovorno za to, da se na dnevni red uvrstijo razvojna vprašanja — predvsem povezava med lokalno in regionalno konkurenčnostjo ter blaginjo v globaliziranem svetu. Trgovina je obogatila Evropo, toda danes je pogosto v ospredju strah pred konkurenco, ljudje pa vedno redkeje vidijo ponujene priložnosti. Če bodo razvojna vprašanja uvrščena na vrh dnevnega reda in če bodo politiki bolj poudarjali ponujene možnosti za povečanje blaginje in javni blagor, se bo povečal tudi občutek varnosti.

1.5.3

Razvoj lokalnih in regionalnih akcijskih načrtov za večjo rast. Lizbonski proces predvideva pripravo nacionalnih akcijskih načrtov. Tudi mesta, občine in regije morajo načrtovati rast. Ne glede na različne lokalne in regionalne razmere je treba pripraviti akcijske načrte za povečanje konkurenčnosti in izkoriščanje primerjalnih prednosti posameznih evropskih regij.

1.5.4

Dejavno in konstruktivno sodelovanje pri državni in evropski razvojni politiki. Za evropske in nacionalne razvojne načrte je potrebno dejavno sodelovanje zavzetega lokalnega in regionalnega vodstva. Posamezne ravni v Uniji so med seboj odvisne in le v okviru konstruktivnega sodelovanja lahko Unija, države članice ter lokalni in regionalni organi dejavno prispevajo k polnemu razvoju potenciala EU. To je pomembno predvsem v državah, ki prejemajo podporo strukturnih skladov Evropske unije.

1.5.5

Učimo se od najboljših. Odprtost v zvezi s strategijami in postopki, ki so najbolj primerni za določeno mesto ali regijo, je ključni dejavnik za napredek. Primernost lastnih pogojev in strategij je mogoče ugotoviti s primerjavo z uspešnimi strategijami. Tako primerjavo lahko na primer izvedejo univerze in visoke šole ter lokalni časopisi s ciljnimi študijskimi obiski, ki se jih udeležijo predstavniki gospodarstva. Smiselno je tudi kritično preverjanje zmogljivosti nekega mesta ali regije s primerjalno analizo.

1.5.6

Zavedajmo se, da sta raznolikost in regionalna identiteta bistvena dejavnika za povečanje regionalne konkurenčnosti. Lokalno in regionalno vodstvo bi si moralo bolj prizadevati za večjo lokalno in regionalno privlačnost, ki temelji na primerjalnih prednostih regije. Tudi raznolikost Evrope je treba uporabiti kot konkurenčno prednost.

1.5.7

Uvajanje podjetniške pobude v šole. Učiti se za življenje ne pomeni le učiti se za življenje kot delojemalec. Podjetniška pobuda kot šolski predmet ali kot sestavni del šolskega predmeta je pomembna za moderno šolstvo. Z znanjem o podjetništvu in podjetniški praksi se učenci naučijo več o družbenih povezavah in povečajo svoje zaposlitvene možnosti. Tudi dialog z lokalnimi in regionalnimi delodajalci prispeva k boljši prilagoditvi pouka potrebam trga dela.

1.5.8

Povečanje svetovalne ponudbe za ustanovitelje podjetij, vključno za tiste, ki poskušajo znova. Podjetnikom, ki imajo idejo in voljo za njeno uresničitev, mora biti na voljo lahko dostopna in smotrna svetovalna ponudba. Poleg tega potrebujejo delojemalci, ki želijo postati samostojni, informacije in svetovanje. Tudi izkušnje, pridobljene s propadlim podjetniškim projektom, lahko prispevajo k ustvarjanju uspešnega podjetja.

1.5.9

Ustanovitev informacijskih in svetovalnih centrov (First Stop Shops) za podjetja za spodbujanje s svetovanjem in pri financiranju. Tako ustanovitelji podjetij kot tudi uveljavljena podjetja potrebujejo svetovanje in podporo. Vzdrževanje konkurenčnosti uveljavljenega podjetja zahteva znaten vložek; profesionalna podpora in svetovanje sta tu zelo dragocena. Tudi pri stikih z oblastmi je lahko potrebna podpora in tu je lahko informacijski in svetovalni center izhodiščna točka. Tudi dostop do možnosti financiranja igra veliko vlogo. Center, ki je specializiran za dostop do kapitala, je lahko mnogim podjetnikom v veliko pomoč. Vedno manj je lokalnih bank, zato so banke vedno slabše seznanjene z dejanskimi razmerami na lokalnem trgu. Problem pridobivanja kapitala je sicer problem na ravni držav članic oz. EU, toda občine in regije lahko prispevajo k izboljšanju stanja.

1.5.10

Ozaveščanje delavcev javne uprave v zvezi s podjetništvom. Da lokalna in regionalna uprava lahko spodbuja podjetniško pobudo in podjetništvo in je ne ovira, mora bolje razumeti pogoje in potrebe podjetniške dejavnosti. Toda to ne pomeni, da je treba postaviti pod vprašaj kompetentnost oblasti ali nekatere pogoje. Delavec v javni upravi, ki je bolje seznanjen s posameznimi družbenimi segmenti, ima preprosto boljše izhodišče, da bo sprejel premišljene odločitve.

1.5.11

Imenovanje posvetovalnih skupin predstavnikov delodajalcev in delojemalcev. Lokalna in regionalna demokracija samostojno sprejema sklepe, na podlagi mandata, ki ji ga podelijo volivci. Da pa so sklepi karseda strokovno utemeljeni, je potreben stalen dialog z različnimi družbenimi akterji in državljani. Zagotavljanje delovnih mest in povečevanje rasti zahtevata dialog z lokalnim in regionalnim gospodarstvom kot tudi z delojemalci. Posvetovalno telo, ki združuje politiko, gospodarstvo in delojemalce, lahko razširi podlago za politične odločitve.

1.5.12

Spodbujanje sodelovanja med izobraževalnimi institucijami, podjetji, organizacijami in delojemalci. Učenje se nadaljuje tudi po koncu šolanja, zato je treba spodbujati vseživljenjsko učenje, da bi zadovoljili nove zahteve po usposobljenosti. Povezavo med ponudbo in povpraševanjem po učenju bi lahko izboljšali npr. z lokalnimi učnimi centri. Ponudbo izobraževanja je treba prilagoditi podjetjem in njihovim delavcem. Predvsem bi moralo biti na voljo veliko več večernih tečajev.

1.5.13

Širjenje sodelovanja z univerzami in visokimi šolami. Treba je spodbujati visokošolsko izobrazbo, izboljšati je treba tudi dostop do univerzitetne izobrazbe in nadaljnjega akademskega izobraževanja. Na splošno je treba izboljšati sodelovanje z univerzami in visokimi šolami, da bi se povečala uporaba raziskav in zadovoljile potrebe gospodarstva in javnega sektorja. Skupno delovanje visokih šol in družbe po ameriškem vzoru prispeva k rasti, zato si morajo občine in regije prizadevati za tako delovanje. Istočasno pa so potrebne tudi močnejše spodbude za sodelovanje med univerzami.

1.5.14

Prispevek k razširjanju rezultatov raziskav. Eden od izzivov Evrope je večja uporaba rezultatov raziskav v praksi. Kontaktne točke za širjenje rezultatov raziskav in inovacij je treba postaviti v bližini podjetij, ki ta nova spoznanja in ideje lahko uporabijo.

1.5.15

Spodbujanje gospodarskih grozdov. Podjetja iz iste panoge, ki so prostorsko blizu, lahko tvorijo gospodarski grozd, znotraj katerega se vzpostavi pretok storitev, delavcev in idej. Grozdi omogočajo razvoj najboljših praks in povečanje konkurenčnosti in sicer s tesnim sodelovanjem med posamezniki in podjetji znotraj iste panoge in istega področja. To je treba spodbujati z lažjim dostopom do najboljših praks in usposobljenih delavcev. Spodbujanje razvoja grozdov mora biti pomemben del regionalnega in lokalnega načrtovanja.

1.5.16

Uporaba prostorskega načrtovanja kot sredstva za dejavno povečanje konkurenčnosti. Prostorsko načrtovanje ima velik vpliv na nastanek lokalnega trga. Od načrtovanja je odvisna razpoložljivost poslovnih prostorov in možnosti za ustanavljanje podjetij. Delovanje trga je odvisno tudi od dostopnosti trgovin in storitev za stranke. Pomembno vlogo igra tudi javni potniški prevoz. V Evropi velja svoboda ustanavljanja podjetij, toda napačno lokalno in regionalno prostorsko načrtovanje v praksi lahko oteži ustanavljanje podjetij. Načrtovanje na regionalni in lokalni ravni mora biti v večji meri usmerjeno v rast in razvoj tako v mestnih kot tudi na podeželskih območjih.

1.5.17

Postavitev ciljev za bolj učinkovite javne storitve. Javno financirane storitve, ki se opravljajo na lokalni in regionalni ravni, predstavljajo velik del evropskega gospodarstva. Uporaba teh virov ne vpliva samo na storitve za državljane ampak tudi na konkurenčnost. Učinkovita uporaba davčnih sredstev pozitivno vpliva tako na splošno gospodarstvo kot tudi na zaposlovanje. Neprestana rast učinkovitosti ponujenih javnih storitev vodi k rasti produktivnosti, večjemu manevrskemu prostoru pri določanju davčnih stopenj in višji ravni storitev. Za izboljšanje učinkovitosti v ponudbi javnih storitev je potreben tudi natančen nadzor in vrednotenje ter možnost za primerjavo in nadaljnji razvoj po modelu najboljše prakse.

1.5.18

Ocena posledic sklepov na podjetniško okolje. Državni organi morajo upoštevati posledice svojih sklepov na različne skupine državljanov ali npr. na okolje. Kakor je treba oceniti posledice za okolje je treba oceniti tudi posledice za gospodarstvo in zaposlovanje. Tudi sedanje predpise je treba preveriti in umakniti tiste, ki povzročajo nepotrebne stroške in ki ovirajo konkurenčnost podjetij.

1.5.19

Ocena in raziskava ustvarjalnih oblik javnih storitev. V skladu z načelom subsidiarnosti si morajo lokalne in regionalne oblasti prizadevati za povečanje učinkovitosti storitev s pomočjo ocenjevanja in raziskovanja ustvarjalnih oblik opravljanja storitev, kot so javni razpisi, ki lahko spodbujajo lokalne in regionalne trge.

1.5.20

Izboljšanje sistema javnih naročil. Sistem javnih naročil mora postati dejavno in pregledno sredstvo za krepitev konkurence. Njegov vpliv na izboljšanje kakovosti in predvidljivosti pri oceni ponudb mora postati bolj zanesljiv. V veliko primerih bi bilo mogoče uvesti centralna mesta za javna naročila, ki bi se jih udeležilo več javnih uradov, kar bi zagotovilo boljšo kakovost.

1.5.21

Spodbujanje malih podjetij preko javnih naročil. Razpise za javna naročila je treba ne samo usklajevati preko lokalnih meja, temveč je treba tudi paziti, da razpisi niso združeni v tako velika naročila, da jim mala podjetja niso kos. Zato bi morali biti veliki razpisi po možnosti razdeljeni v več majhnih naročil, ki jih lahko izvedejo tudi mala podjetja. Za veliko malih podjetij je pogosto enostavno preveč birokracije v razpisnem postopku. Razpisni obrazci morajo biti kar se da standardizirani; na regionalni, nacionalni in nenazadnje tudi evropski ravni je treba postaviti enotne standarde. Tako v sistemu javnih naročil kot tudi pri manjših nabavah je treba v večji meri uporabiti informacijsko tehnologijo.

1.5.22

Širša uporaba e-uprave. Razširiti je treba elektronske upravne storitve (e-upravo), da bi tako prihranili stroške državljanom, podjetjem in upravi. Delujoča e-uprava bo izboljšala storitve, sprostila vire za osrednje naloge in poenostavila naraščajočo izmenjavo informacij med javnimi ustanovami.

1.5.23

Spodbujanje zaposlovanja in zmanjšanje odvisnosti od socialne pomoči. Vsi na lokalni in regionalni ravni sprejeti gospodarski in socialno-politični ukrepi morajo biti bolj usmerjeni k ustvarjanju delovnih mest, omogočanju dela in zaslužka več ljudem ter zmanjšanju odvisnosti od socialne pomoči. Delovno mesto je vedno najboljše sredstvo za reševanje socialnih problemov. Učinke zaposlovanja socialne politike je treba stalno vrednotiti, da se izboljšajo postopki. Poleg tega je treba spodbujati strokovna srečanja, kjer se izmenjujejo najboljše prakse.

1.5.24

Povečanje zaposlenosti. K povečanju zaposlenosti bi lahko med drugim pripomogle boljše možnosti za varstvo otrok in socialni ukrepi za boljšo vključenost brezposelnih priseljencev v delovno življenje in samostojnost. Tu igra enakost med spoloma pomembno vlogo: izboljšanje položaja enakosti spolov je v veliki meri pomembno za rast. Tudi starejši delavci, ki so že presegli upokojitveno starost in želijo nadaljevati z delom, so dragocen vir. Družba jih ne bi smela ovirati, pač pa spodbujati.

1.5.25

Razširitev trga dela z boljšim javnim lokalnim potniškim prometom. Gospodarski napredek velemest temelji med drugim tako na veliki razpoložljivi ponudbi delovne sile in delovnih mest kot tudi na majhnih razdaljah in dobri javni prometni mreži. Tako je povezava med prostimi delovnimi mesti in iskalci zaposlitve boljša. Pomena dostopa do velikega trga dela za posameznega delodajalca ne gre podcenjevati. Zato je treba izboljšati infrastrukturo in javni lokalni potniški promet, da bodo delovna mesta postala bolje dosegljiva. Regije, ki mejijo ena na drugo, morajo poskrbeti, da vožnja na delo preko meje regije z javnimi prevoznimi sredstvi ne bo dražja kot vožnja na delovno mesto znotraj regije.

1.5.26

Zagotovitev večjega dostopa do širokopasovnih storitev. Občinske in regionalne oblasti lahko prispevajo k izgradnji tržno usmerjenih širokopasovnih storitev. Širokopasovnost omogoča lažji dostop do storitev in olajšuje delo na daljavo.

2.1

želi še naprej opozarjati na lokalno in regionalno konkurenčnost in poziva evropske občine, mesta in regije, da to razpravo vodijo v lastnih demokratičnih organih. Konkurenčnost nastaja od spodaj navzgor, zato mora ta razprava, ki je tako zelo pomembna za prihodnost Evrope, potekati na tej ravni, saj je treba prav tukaj načrte uresničiti v praksi;

2.2

poziva evropske občine, mesta in regije, da preizkusijo konkretne ukrepe za povečanje konkurenčnosti, ki so predlagani v tem mnenju, in izdelajo lokalne in regionalne načrte za rast, ki so usmerjeni v konkurenčnost. Načrti morajo vsebovati ukrepe, ki so prilagojeni lokalnim in regionalnim razmeram;

2.3

poziva države članice, da priznajo vlogo občin in regij pri spodbujanju rasti in konkurenčnosti in zagotovijo lokalno in regionalno razvojno dinamiko z večjim manevrskim prostorom za delovanje lokalne in regionalne ravni v okviru razvojne politike. Priprava nacionalnih reformnih programov bi morala vsebovati tudi oceno vloge lokalne in regionalne ravni pri izvajanju različnih smernic gospodarske politike in politike zaposlovanja. Kohezijska politika mora biti usmerjena k doseganju lizbonskih ciljev in mora izrecno predvidevati konkretno vlogo mest in lokalnih oblasti;

2.4

poziva države članice in Komisijo, naj priznajo pomembno vlogo rastočih evropskih regij in gosto naseljenih industrijskih predelov v velemestih za razvoj celotne Unije. Regije, ki zaostajajo v razvoju, potrebujejo zagon motorjev evropskega gospodarstva;

2.5

poziva Komisijo, da dejavno razširi znanje o regionalni rasti in konkurenčnosti v Evropi. Da bi bilo mogoče uporabiti uspešne primere tako v Evropi kot tudi drugje po svetu, so potrebni strateški ukrepi. Spodbujati je treba tudi tematsko primerjalno analizo primerljivih regij;

2.6

poziva Komisijo, naj predloži letna regionalna poročila o konkurenčnosti, v katerih je opisano stanje v regijah, za pospešitev tematske primerjalne analize in najboljših praks. Odbor regij daje pri tem Komisiji svojo podporo;

2.7

se namerava dejavno udeležiti priprav na pomladansko zasedanje Evropskega sveta in ocenjevanja nacionalnih akcijskih načrtov.

16.5.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 115/17

1.

Odbor regij z zadovoljstvom ugotavlja, da se Evropska komisija s predlogom sklepa Evropskega parlamenta in Sveta o ustanovitvi Okvirnega programa za konkurenčnost in inovativnost (2007-2013) (v nadaljevanju „PKI“) odziva na njegove zahteve po boljši usklajenosti med raznimi vrstami sektorske politike Unije in namenjanju večje pozornosti MSP ter izboljšanju konkurenčnosti.

2.

Komisija ocenjuje, da njen predlog v celoti upošteva načela subsidiarnosti in sorazmernosti. Odbor glede na sedanjo prakso načeloma odobrava argumente Komisije. Vendar meni, da decentralizirani organi pri izvajanju nimajo vloge, ki jim pripada že zaradi njihovih odgovornosti na področju dobrega evropskega upravljanja.

3.

Odbor je mnenja, da PKI pomeni izboljšanje v primerjavi s sedanjim stanjem. Vendar pa še vedno sodi med pristope „od zgoraj navzdol“, kar ne prinaša vedno najboljših rezultatov.

4.

Evropska unija mora z ustrezno okvirno politiko spodbujati oblasti in podjetja, da si v novem mednarodnem kontekstu opomorejo ter spodbujajo in ustvarjajo primerne pogoje. To lahko stori tako, da pristop „od zgoraj navzdol“ dopolni s pristopom od „spodaj navzgor“, ne pa da predlaga prepodrobne programe s pristopom od „zgoraj navzdol“ in tako postavlja regionalne in lokalne oblasti v vlogo navadnih statistov.

5.

Gospodarstvo se bliskovito internacionalizira. Po mnenju Odbora je ključnega pomena, da evropski politični okvir za konkurenčnost in inovativnost razpolaga z ustreznimi sredstvi, tudi po novi opredelitvi nalog med EU, državami članicami in decentraliziranimi organi.

6.

Finančni prispevek EU ustvarja precejšnjo evropsko dodano vrednost, deloma po zaslugi učinka vzvoda. Odbor meni, da je treba PKI nameniti zadostna sredstva za izvajanje te politike po vsej Evropi. Za dosego ciljev lizbonske strategije je potrebna angažiranost vseh upravnih ravni pri vsebini politik in financiranju.

7.

V tem pogledu se Odbor sprašuje, ali se lizbonska strategija ne oklepa pretirano linearne miselnosti. Mar ne bi bilo bolje razmišljati o prekinitvi te naravnanosti in kot izhodišče postaviti prednosti, značilne za Evropo?

8.

Moč Evrope je v njeni raznolikosti, ne v uniformiranosti. Politika, oblikovana po meri, je nepogrešljiv pogoj za spodbujanje konkurenčnosti s pomočjo inovativnosti. Glede na načine upravljanja so decentralizirani organi najbolj primerni, da na svojem območju spodbujajo konkurenčnost s pomočjo inovativnosti. V bližini delovnega mesta je namreč lažje uveljavljati integrirani pristop. Tudi sinergija je boljša, kar omogoča hitro navezavo stikov za sodelovanje.

9.

Decentralizirani organi morajo zato kot polnopravni partnerji igrati osrednjo vlogo pri izvajanju te politike na celotnem območju Evropske unije.

10.

V tem okviru Odbor poziva vse veje oblasti, da stopnjujejo inovativnost v svojih organih in so pozorne na priložnosti za spodbujanje inovativnosti tretjih oseb. Verodostojnost politike inovativnosti in njena učinkovitost bosta nedvomno večji, če bodo zgled dajale oblasti same.

11.

V primerjavi s sedanjim stanjem prinaša PKI poenostavitev. S stališča politične kohezije in učinkovitosti bi bil primernejši en sam upravljalni odbor in en sam delovni program namesto treh. Vsekakor je treba opozoriti, da je dobro usklajevanje pogoj za obstoj in najboljšo možno uporabo različnih delovnih programov v isti namen.

12.

Komisija je v svojem predlogu predstavila razmerja med politikami različnih sklopov PKI ter med PKI in drugimi programi Skupnosti. Tako se je izoblikovala koherentna podoba politike. Zaželeno bi bilo, da letni delovni programi jasno pokažejo, kako to povezavo med PKI in drugimi evropskimi programi, še posebej 7. okvirnim programom za raziskave, tehnološki razvoj in demonstracije (OP7 — RTR), uporabiti v praksi, da bi uspeli uveljaviti obširne akcijske programe na nacionalni, regionalni in lokalni ravni, ki vodijo do resničnih sinergij.

13.

PKI prinaša splošni okvirni program s številnimi možnostmi ukrepanja. Delovni programi bodo pojasnili, kateri ukrepi so uresničljivi, kdaj, za koga in kako, katera merila bo uporabila Komisija in kakšne so realne možnosti. Da bi lahko pravočasno izrazil svoje stališče, želi biti Odbor podobno kot Evropski parlament obveščen o postopku oblikovanja delovnih programov. Poleg tega morajo imeti regionalne oblasti dostop do osnutkov programa, da bi tako lahko prispevale svoje mnenje in pobude ter še močneje utirale pot konkurenčnosti.

14.

Programi Skupnosti so pogosto znani po tem, da so zapleteni, ali celo težko razumljivi. Odbor zato poziva Komisijo, da si prizadeva za kratke in preproste postopke z jasnimi parametri in čim manjšim administrativnim bremenom od oddaje prošnje do presoje. Razumljivo je, da si mora pri tem prizadevati za uporabo možnosti, ki jih nudijo informacijske in komunikacijske tehnologije (IKT).

15.

Odbor glede na prej zapisano poziva Komisijo, da na decentralizirane organe, ki to zmorejo in želijo, prenese vsaj upravne naloge na izvajalski ravni.

16.

Odbor z zadovoljstvom ugotavlja, da Komisija upošteva vso paleto podjetij, ki spadajo v kategorijo MSP, vključno z mikropodjetji ter tradicionalnimi in družinskimi podjetji. To velja tudi za vlogo finančnih skladov in posrednikov, ki delujejo na lokalni in regionalni ravni. Vendar pa politika pristojnih evropskim institucij in nadzornih ter upravljalnih organov pogosto ovira zagotovitev tveganega kapitala za drznejše pobude. Tudi na tem področju so zaželene spremembe politike in predpisov.

17.

PKI daje velik poudarek sodelovanju, tudi na meddržavni ravni, katerega so potrebni partnerji iz vsaj treh držav. Odbor priporoča, da se omogoči tudi sodelovanje le med dvema partnerjema, saj je intenzivno sodelovanje na osebni ravni zelo učinkovito.

18.

Da bi podjetja presegla ovire, ki jim preprečujejo celovito sodelovanje, je zaželeno pospeševati profesionalno sodelovanje v manjšem merilu, na lokalni in regionalni ravni, če se kasneje razvije v tesnejše sodelovanje ali pa tudi ne.

19.

Odbor podpira izrecno navedbo mladih kot ciljne skupine posebnega programa za podjetništvo in inovativnost. Iz družbenega zornega kota je prav tako zaželeno posebno pozornost posvetiti podjetništvu starejših oseb in manjšin ter podjetništvu, ki ima za ciljno skupino starejše osebe in manjšine.

20.

Odbor se v okviru programa IKT zavzema za spodbujanje trga z verižnim pristopom, kot to že poteka na področju okoljskih tehnologij, da bi pospešili namestitev ustreznih aplikacij za širokopasovne storitve IKT, širokopasovne infrastrukture in podobne tehnologije.

21.

Kot storitveni sektorji na splošno tudi javna uprava ne uporablja IKT v taki meri, kot bi bilo zaželeno. Odbor meni, da morajo decentralizirani organi dajati zgled. Če ne razpolagajo z zadostnimi zmogljivostmi in finančnimi sredstvi, morajo imeti pri iskanju ustvarjalnih rešitev podporo drugih organov na nacionalni ravni in na ravni Skupnosti, vendar zaradi tega še ne smejo pozabiti izkoristiti lastnih zmogljivosti v okviru svojih odgovornosti.

22.

V uvodnem poglavju, v okviru obrazložitve predloga, Komisija navaja program LIFE kot enega izmed obstoječih instrumentov, ki je v okviru Skupnosti povezan s PKI. Predlog nato programa LIFE ne omenja več, vsaj ne izrecno. Zaželeno bi bilo pojasniti vlogo PKI v primerjavi s programom LIFE.

23.

Čeprav PKI tega ne omenja, Odbor izhaja iz načela, da je treba evropsko kampanjo za trajnostno energijo, ki se je ravnokar začela in bo trajala do leta 2008, uskladiti s programom „Inteligenta energija — Evropa“.

24.

Odbor pozdravlja začetek javnega posvetovanja o pravilniku državne pomoči za inovativnost (KOM 2005 (436)), ki ga je 21. septembra 2005 sprožila Komisija, vendar obžaluje, da so roki za odgovore tako kratki.

O tej zadevi želi Odbor izraziti naslednje mnenje:

Odbor pa dvomi o pozornosti, ki jo Komisija posveča „neuspehom na trgu“. Komisija se vsekakor zaveda, da so inovativne dejavnosti na trgu pogosto neuspešne: „Izkušnje kažejo, da je zelo težko vnaprej vedeti, kateri inovativni izdelki in storitve bodo uspešni na trgu.“ (odstavek 18).

25.

S tem mnenjem želi Odbor prispevati k večji učinkovitosti politike, katere cilj je izboljšanje konkurenčnosti s pomočjo inovativnosti, in k razpravi o finančni perspektivi. Meni, da bodo predlagane spremembe PKI prispevale k bolj uravnoteženi delitvi odgovornosti in nalog med raznimi ravnmi oblasti v Evropi.

16.5.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 115/20

1.

Skupni cilji, navedeni v predlogu Komisije, so nujno potrebni za izvajanje lizbonske strategije. Povečanje vlaganj v raziskave na 3 % BDP Evropske unije, pri čemer je treba zagotoviti 2 % iz zasebnega sektorja, osrednja točka raziskav in razvoja pa je spodbujanje na znanju temelječe družbe in gospodarstva v Evropi, je zahteven cilj, ki ga je mogoče uresničiti le s skupnimi prizadevanji ter usklajenim pristopom držav članic in Evropske unije.

2.

Raziskave, inovacije in vseživljenjsko učenje so ključ za rast in konkurenčnost v Evropi.

3.

Potrebna podvojitev sredstev za raziskave v Evropski uniji v obdobju 2007–2013 je v skladu s cilji lizbonske strategije ter upošteva pridružitev desetih novih držav članic k Evropski uniji v letu 2004. Uresničitev predloga je v interesu vseh evropskih držav, tudi če je treba spremeniti druga področja finančne perspektive za obdobje 2007–2013.

4.

Trenutni šesti okvirni program za raziskave, tehnološki razvoj in predstavitvene dejavnosti (2002–2006) in prihodnji sedmi okvirni program sta med seboj tesno povezana, vendar pa predlog vsebuje tudi nova področja, kot so ustanovitev Evropskega raziskovalnega sveta in skupne tehnološke pobude.

5.

Ukrepi predloga Komisije niso kohezijski instrumenti, vendar nedvomno vplivajo na kohezijo v Evropi —

1.1

pozdravlja predstavitev političnega konteksta in ciljev predloga v posebnem sporočilu o oblikovanju evropskega raziskovalnega prostora, predloženem skupaj s tem predlogom;

1.2

ocenjuje predlog Komisije večinoma pozitivno, ker v veliki meri ohranja povezanost s trenutnim okvirnim programom. Pogoji za udeležbo lokalnih in regionalnih oblasti ter malih in srednje velikih podjetij (MSP) so boljši, čeprav so instrumenti Sedmega okvirnega programa za raziskave še vedno ugodnejši za „velike pobude“;

1.3

glede na ponovni zagon lizbonske strategije poudarja pomen sporazuma o finančni perspektivi, ki omogoča potrebno financiranje Sedmega okvirnega programa za raziskave v skladu s predlogom Komisije;

1.4

pozdravlja upravne, finančne in pravne poenostavitve, ki jih vsebuje delovni dokument o izvajanju, ki spremlja predlog, in pripisuje poseben pomen ugotovitvi, da so na vseh stopnjah postopkov uporabe, pogodbenih pogajanjih in izvajanja potrebne poenostavitve;

1.5

ugotavlja, da je Komisija prisluhnila stališčem številnih interesnih skupin, izraženim v okviru široko zastavljenega posvetovanja, in da predlog temelji na poglobljeni presoji vplivov, ki združuje informacije udeležencev in vrednotenja;

1.6

se strinja, da je „znanje“ jedro lizbonske strategije in da inovacije, izobraževanje in raziskave tvorijo „trikotnik znanja“. Odbor želi poudariti, da je osrednji vidik raziskovalne politike prizadevanje za kakovost in odličnost, kajti na ta način se lahko proizvaja znanje, ki prispeva k trajnostni gospodarski rasti, zaposlovanju in socialni koheziji;

1.7

podpira obsežne programske cilje ter razdelitev sedmega okvirnega programa na štiri posamezne programe — Sodelovanje, Zamisli, Človeški viri in Zmogljivosti — ki se ujemajo s štirimi osrednjimi cilji evropske raziskovalne politike;

1.8

pozdravlja osredotočenje raziskovalnih dejavnosti, ki se izvajajo v okviru čezmejnega sodelovanja — od sodelovalnih projektov in mrež do usklajevanja raziskovalnih programov — na nekaj tem, ki jih obsega program Sodelovanje :

1.9

veliko pričakuje od programa Zamisli , ki predvideva ustanovitev neodvisnega Evropskega raziskovalnega sveta za podporo „pionirskih raziskav“, ki jih na pobudo raziskovalcev izvajajo posamezne skupine, ki med seboj konkurirajo na vseh znanstvenih področjih; Odbor posebej poudarja pomen neodvisnega Evropskega raziskovalnega sveta in se zavzema za sistematično razširjanje rezultatov raziskav v polnem sodelovanju z lokalnimi in regionalnimi oblastmi. Zamisel o ustanovitvi Evropskega raziskovalnega sveta je treba razviti v smislu tesne povezave z lokalno in regionalno upravo in OR;

1.10

pozdravlja okrepljeno podporo usposabljanja in poklicnega razvoja raziskovalcev v okviru programa Človeški viri , s težiščem na sposobnostih, poklicnem razvoju ter na tesnejših povezavah z nacionalnimi sistemi;

1.11

v zvezi s programom Zmogljivosti poudarja posebno potrebo po uskladitvi okvirnega programa in strukturnih skladov zaradi povečanja evropskih raziskovalnih, izobraževalnih in inovacijskih zmogljivosti, zlasti glede na raziskovalno infrastrukturo, raziskave v korist MSP, regionalne, v raziskave usmerjene skupine, sprostitev celotnega raziskovalnega potenciala v „konvergenčnih“ regijah EU, vprašanja v okviru teme „znanost v družbi“ in obsežno mednarodno sodelovanje;

1.12

meni, da si mora Evropa prizadevati za čim boljšo vključitev novih držav članic. Vključitev v vse politike in instrumente EU je predpogoj za učinkovito uporabo pomembnih človeških in gospodarskih zmogljivosti teh držav za izgradnjo bolj konkurenčne in povezane Evrope s trajnostnim razvojem. Okvirni programi bi morali prispevati k pospešitvi procesa vključevanja.

2.1

Osrednjo vlogo imata prenos in razširjanje znanja. Trenutni okvirni program predvideva mehanizme v ta namen, vendar si zastavlja vprašanje, ali prenos in razširjanje znanja res potekata sistematično in učinkovito. Kakšni rezultati so bili doseženi doslej? O tem je malo znanega, kajti ni jasnih zahtev za nadaljnje spremljanje. Možna rešitev bi lahko bila, da bi morali odobreni projekti skrbeti za okrepljen razvoj in izvajanje strategij za prenos znanja. Komisija bi morala to opazovati in preverjati dosežene rezultate.

2.2

Informacijske in komunikacijske tehnologije (IKT) so ključnega pomena za vsa področja industrije, podjetništva, storitvenega sektorja, znanosti in tehnologije, vključno z varnostjo in obrambo. V primerjavi z Japonsko, predvsem pa z ZDA, mora Evropa veliko nadoknaditi, še posebej glede na potrebo po superračunalnikih na mnogih pomembnih področjih, kot so podnebje, varnost, raziskava materialov in sinteza novih zdravil.

2.3

Z vidika ekološke razsežnosti trajnostnega razvoja Odbor opozarja na perspektive, ki jih nudi narava kot vir; temu ustrezno bi bilo treba raziskovati področja bioenergetike in biogoriv, rastlinske genomike, lesne tehnologije, trajnostnega gozdarstva, rudarske tehnologije, tehnologije odlaganja odpadkov ter turizma.

2.4

Odbor ponovno poudarja veliko zadovoljstvo ob ponovni vključitvi pomembnega podprograma o energiji v Sedmi okvirni program. Čeprav so raziskave na področju energije pomembna prednostna naloga sedmega okvirnega programa Euratom, bi bilo treba dati tej tako pomembni temi še večji poudarek. Energija je ključni vir konkurenčnega gospodarstva, toda — kot je dobro znano — Evropa je zaskrbljujoče odvisna od uvoza energije.

2.5

Ekološko usmerjenost je treba dopolniti z upoštevanjem socialne razsežnosti, v zvezi s tem pa želi Odbor regij poudariti predvsem vprašanja integracije kot pomembne medsektorske teme. Raziskave bi se morale na primer ukvarjati s tem, kako se izvaja integracijska politika v državah članicah EU in katere posledične ukrepe je treba izvesti, kateri cilji stojijo za tem in katere indikatorje se uporablja ter na kakšen način vplivajo davčnopolitični ukrepi na integracijo (v mnogih državah članicah se davki pobirajo na nacionalni ravni, vendar pa velik del integracijskih stroškov, na primer za ukrepe proti izključenosti, nosijo lokalne in regionalne oblasti). Odločilnega pomena so tudi demokratični vidiki integracijske politike, kot so vplivi formalne volilne pravice ali različni načini obravnavanja integracijske politike na različnih družbenih ravneh. Nadaljnja vprašanja se dotikajo pojava beguncev in diskriminacije na trgu dela.

2.6

OR pozdravlja začetek priprave projekta Galileo. Poleg tega, da ima projekt veliko vrednost v smislu inovacij, je zaradi uporabljenih tehnoloških rešitev in še posebno njihove praktične izvedbe po mnenju Odbora resnično interdisciplinaren in multifunkcionalen.

2.7

Odbor meni, da bi morale biti raziskave na področju javnega zdravja ter zdravstvenega in socialnega varstva v širšem pomenu sestavni del tematskih raziskovalnih prednostnih nalog skupnega evropskega interesa. K vprašanjem, ki naj bi jih obravnavali, sodijo tudi različni vidiki javnega zdravja, kot na primer ukrepi za zmanjšanje škodljivih učinkov alkohola in tobaka. Poznavanje obsega in posledic problematike alkoholizma in uživanja tobaka je pomembno s kratkoročnega in dolgoročnega vidika.

2.8

Različna vprašanja razvoja mest, ki presegajo okoljske vidike, bi morali prav tako raziskovati s tega vidika. Takšne raziskave bi lahko obsegale področja prometa, urbanizma, gospodarjenja z vodami in odpadnimi vodami, kulturne dediščine in turizma, pa tudi integracijska in davčna vprašanja. Navedena tematska področja je obravnaval peti okvirni program, šesti pa ne. Zato se za sedmi okvirni program zahteva obsežnejši pristop +k razvoju mest.

2.9

Pomembno raziskovalno področje vidi Odbor regij v vzajemnem delovanju raziskav in prakse. Zmožnost praktične uporabe znanja, ki temelji na raziskavah, predstavlja velik izziv za javni in zasebni sektor, med drugim v zvezi z reformo in nadaljnjim razvojem sistemov socialnega varstva. To načeloma velja za vsa raziskovalna področja, še posebej pa za novo znanje na področju storitev. Zato je treba okrepiti raziskave na področju praktične uporabe rezultatov raziskav. Predmet novih raziskovalnih področij bi bil na primer metodika prenosa rezultatov raziskav v praktično uporabo, ovire pri spremembah, razlogi, zakaj so mnoge strategije za izboljšanje učinkovite, druge pa ne, kako potekajo učno vodeni postopki za spremembe, kako vključiti sodelavce in kako lahko sistem predlogov prispeva k nastanku ustvarjalnega okolja. Evropska raziskovalna politika mora torej opredeliti raziskovalno področje, ki preučuje vzajemni učinek med raziskavo in prakso ter je usmerjeno k inovacijam in razvoju. EU bi morala to področje priznati in spodbujati razvoj tega raziskovalnega področja v storitvenem sektorju.

2.10

Po mnenju Odbora je treba različne vidike demografskih sprememb, kot je staranje prebivalstva, raziskovati v okviru nacionalnih raziskovalnih programov in jih potem čim bolj uskladiti na evropski ravni. Postopke za usklajevanje programov je treba razvijati v okviru medregionalnega sodelovanja v skladu s shemo ERA-NET na podlagi člena 169 Pogodbe ES. Po drugi strani je treba spodbujanje raziskav o staranju prebivalstva bistveno okrepiti s sedmim okvirnim programom. Ustrezna vprašanja, povezana z „aktivnim staranjem“, obravnava tudi sporočilo Komisije o povečanju zaposlenosti starejših delavcev in kasnejšemu odhodu s trga dela. Vendar pa aktivno staranje zajema precej več; tako bi morali na primer znanje o ljudeh, ki se zdravo starajo, razširiti in pokazati, kaj lahko starejše generacije prispevajo družbi. V državah članicah EU obstajajo kulturne razlike in izkušnje v zvezi z demografskimi spremembami, ki lahko predstavljajo izhodišče za vrsto različnih raziskovalnih vprašanj, ki bi jih morali obravnavati interdisciplinarno. Relevantne teme so prenizko število rojstev, emigracija in drastični upad števila prebivalstva ter teme, kot so posledice staranja prebivalstva na potrebe po zdravstvenih in socialno-varstvenih storitvah ter samopomoči. Usklajevanje med evropskimi in nacionalnimi raziskovalnimi programi je sicer omenjeno v okviru programa Sodelovanje, vendar bi ga bilo po mnenju Odbora treba okrepiti. Pojem „staranje“ zajema tako socialne kot tudi gospodarske in kulturne komponente. Razvoj družbenih rešitev in prilagoditvenih strategij je kot odgovor na demografske spremembe eden največjih političnih izzivov v prihodnjih letih, zlasti na regionalni ravni. Zato je zelo pomembno vključevanje lokalnih in regionalnih ravni v oblikovanje nacionalnih programov.

2.11

Po mnenju Odbora regij so povezave med raziskavami, inovacijami in gospodarstvom postale nejasne z razdelitvijo na ta okvirni program in program za konkurenčnost in inovativnost (PKI). Projektnim idejam, ki jih ni mogoče brez negotovosti uvrstiti med programe, vendar so osrednjega pomena za rast in ustvarjanje zaposlenosti, grozi nevarnost, da bodo na koncu neopredeljene in bodo propadle zaradi pretiranih birokratskih postopkov; v najslabšem primeru bo to potencialne uporabnike popolnoma odvrnilo, česar pa si Evropa ne more privoščiti. Zelo pomembno je, da si Komisija kot celota prizadeva, da administrativne meje med različnimi generalnimi direktorati in programi ne bodo ovirale obetavnih projektov.

2.12

Lokalne in regionalne oblasti lahko na podlagi svoje pristojnosti za pomembna družbena področja izkoristijo sodelovanje pri tehnoloških platformah. Pri oblikovanju raziskovalnih strategij za nove tehnološke platforme, ki ustrezajo potrebam državljanov, in pri nadaljnjem razvoju nedavno nastalih platform imajo lokalne in regionalne oblasti idealno pozicijo, skupaj z univerzami, gospodarstvom in javnim sektorjem, ki je predpogoj za tehnološke platforme. Obstajajo tehnološke platforme, ki jih je mogoče dobro prilagoditi razvoju lokalnih in regionalnih dejavnosti. Tehnološke platforme so dolgoročne pobude, njihov razvoj pa pogostokrat temelji bolj na uveljavljenih tehnoloških področjih kot pa na osnovnih potrebah državljanov.

2.13

Mesta, občine in regije bi morali biti zaradi svojega pomena za gospodarski in socialni razvoj svojega prebivalstva in lokalnega območja v celoti vključeni v programe inovacij in vseživljenjskega učenja, saj so katalizatorji za spodbujanje partnerstva, ki lahko olajšajo širok dostop do financiranja, poleg tega imajo lokalne institucije odločilno vlogo pri spodbujanju inovacij in raziskav v svojem okolju.

2.14

Odbor regij je vesel, da so številne države članice v Svetu ter Evropski parlament v okviru 7. okvirnega programa prispevali k uveljavitvi pojma socialno motiviranih raziskovalnih platform (Societally Motivated Research Platforms — SMRP). Ta pojem se razume kot dopolnitev tehnoloških platform, kjer bi morale imeti družbene potrebe odločilen pomen pri zasnovi dolgoročnih raziskovalnih strategij z ustreznimi akterji, kot so državne ustanove in raziskovalci (na univerzah, visokih šolah in inštitutih), po potrebi pa tudi gospodarstvo. Evropa potrebuje nova znanja za boljše razumevanje problemov, ki izhajajo iz socialnih izzivov, kot na primer določene medkulturne in etnične razlike, spremembe demografskega razvoja in okolja, vključno s podnebnimi spremembami. Cilj SMRP je združitev evropskih interesnih skupin na področju razvoja znanja, da bi se soočili z velikimi, dolgoročnimi družbenimi izzivi, pred katerimi je Evropa. K najpomembnejšim interesnim skupinam sodijo seveda „potrošniki“ znanja, med njimi so lokalne in regionalne oblasti.

2.15

Pojem oz. koncept socialno motivirane raziskovalne platforme v veliki meri izvira iz pobude javnih družbenih interesnih skupin in njihove potrebe po novih znanjih, ki temelji na pionirskih raziskavah na različnih družbenih področjih. Koncept vključuje tudi aktivno udeležbo teh interesnih skupin pri opredeljevanju problemov in vprašanj, ki jih je treba raziskovati. Poleg tega temelji tudi na tem, da družbene interesne skupine aktivno prevzamejo odgovornost za širjenje in uporabo znanja, ki nastaja. Možnosti za uspeh so pri tem seveda večje, če same interesne skupine igrajo osrednjo vlogo pri opredeljevanju problemov. Zato je treba SMRP pojmovati kot dopolnitev tehnoloških platform, kjer je industrija glavno gibalo. Industrijski akterji bi se lahko intenzivno vključili v posamezna SMRP, glede na raziskovalno področje, tudi če drugi akterji določajo smer. Koncept SMRP vključuje interdisciplinarne raziskave, da bi ustrezno obravnaval zapletenost človekovih in družbenih problemov. Slednje je mogoče najbolje razumeti, če se obravnavajo iz različnih znanstvenih perspektiv. Obsežno nadnacionalno sodelovanje je za razširitev razvoja znanja in možnosti za družbene inovacije pomemben element SMRP.

2.16

V razpravo o SMRP so bile vključene različne vsebine in teme, od katerih se Odbor regij želi tu dotakniti nekaterih potencialnih tem: demografske spremembe v Evropi (staranje prebivalstva), Evropa in integracija/migracija ter trajnostni razvoj iz okoljskega vidika.

Vse države članice se soočajo s problemom staranja prebivalstva ter z vprašanji na področju zdravstva, socialnega varstva (na primer e-zdravje, zdravo staranje, varno bivanje), pokojninskih sistemov, podaljšanja delovne dobe itd. Čeprav je ta demografski razvoj pogostokrat prikazan kot problem, vsekakor odpira tudi številne možnosti. Starejše prebivalstvo predstavlja velik vir znanja, ki temelji na sposobnostih in izkušnjah; številni starejši državljani so dobro informirane in zahtevne stranke/uporabniki/pacienti, ki bodo na različnih področjih zahtevali inovativne rešitve. Kako lahko človeške vire najbolje izkoristimo in razvijemo za vse življenjsko obdobje v korist posamezniku in družbi? Tema „integracija in migracija“ lahko na primer vključuje določene vidike integracije, delovnega življenja in diskriminacije itd. Tema „trajnostni razvoj — varstvo okolja“ bi lahko obravnavala: mesto kot gonilno silo s poudarkom na vzajemnih odnosih med mestom in podeželjem; onesnaževanje okolja in njegov vpliv na pokrajino s poudarkom na vzajemnem učinku med mesti in podeželskimi območji različnih regij; odgovornost Evrope za svetovni trajnostni razvoj s poudarkom na medsebojnih odnosih med svetovnim in evropskim kontekstom.

3.1

Bistveno je, da Evropski raziskovalni svet ohrani visoko stopnjo integritete pri delu z neodvisnimi in kakovostnimi raziskovalci. Njegovo delo se mora odlikovati po enostavnih postopkih obravnavanja predlogov. Razvidno mora biti, kdo določa prednostne naloge.

3.2

Raziskovalcem v drugih evropskih regijah je treba omogočiti sistematičen in učinkovit dostop do rezultatov raziskav, ki jih financira Evropski raziskovalni svet. Potrebna sredstva je treba zagotoviti iz proračuna, namenjenega ukrepom za mobilnost raziskovalcev, ali kot neposredno podporo Evropskega raziskovalnega sveta. V slednjem primeru naj bi podpora predstavljala le majhen delež celotne vsote, predvidene za odobrene projekte.

4.1

Odbor meni, da je za zaposlitev zadostnega števila znanstvenikov v Evropi ženskam treba olajšati delo na področju raziskav. Pri tem lahko veliko prispevajo različni politični ukrepi ter sprememba vzorcev mišljenja v gospodarstvu in na univerzah. Razširiti bi bilo treba aktivnosti Marie Curie, da bi že pri mladih v srednjih šolah vzbudili zanimanje za vlogo in mesto žensk v znanosti in raziskavah ter tako zmanjšali slabšo zastopanost žensk.

4.2

Odbor poudarja, da je zagotovo potrebna vrsta različnih ukrepov, da bi v Evropo privabili veliko število vodilnih raziskovalnih skupin. Razlike, ki ovirajo resnične možnosti za poklicni razvoj v Evropi, so geografske, pravne, upravne in tudi kulturne narave. Primerjava stopenj poklicnega razvoja, ravni plač in socialnih storitev itd. bi bila lahko pobuda za pozitiven razvoj poklicnih možnosti za raziskovalce v Evropi. Nadaljnja možnost bi bila lahko ustvarjanje t.i. „kombiniranih delovnih mest“, kjer bi imeli zaposleni možnost raziskovanja v okviru svojega dela.

4.3

Odbor meni, da bi moral pomen vseživljenjskega učenja ponazarjati vir za rast v Evropi in instrument za dosego evropskih raziskovalno političnih ciljev. Pozitivno je, da ta vidik ponovno izpostavlja predlog Komisije, pomembno pa je, da to delo pospešujejo tako regionalni kot tudi nacionalni akterji ter akterji skupnosti. V zvezi s tem Odbor opozarja na pobudo „platforme vzajemnega učenja“, ki so jo sprožili GD za raziskave, GD za podjetništvo in Odbor regij. Zasnovana je bila kot pomoč oblikovalcem politik na regionalni ravni za razvoj konkretnih orodij na področju učenja, kot so regionalna predvidevanja, regionalne primerjalne analize (benchmarking) in regionalni profili.

4.4

Po mnenju Odbora bi morala Komisija upoštevati tudi to, da poklicne možnosti raziskovalcev v Evropi zadevajo vse države članice in vse tiste javne sektorje, za katere so odgovorne lokalne in regionalne oblasti.

4.5

Poleg tega Odbor poudarja, da je treba sprejeti okrepljene ukrepe, usmerjene v izobraževanje novih generacij raziskovalcev, ki lahko delujejo na univerzah, v gospodarstvu in javnem sektorju. Pri tem gre med drugim za ukrepe na področju izobraževanja znanstvenikov, pri čemer si na primer podiplomski študentje med izobraževanjem pridobivajo praktične izkušnje v gospodarstvu in tudi v javnem sektorju. Raziskovalci začetniki se morajo za zaposlitev izobraževati in pripraviti zunaj univerz.

5.1

Pobudo Regije znanja je med drugim treba pozdraviti zato, ker ponazarja povečan pomen regij za inovacije in rast. Za splošno gospodarsko rast v Evropi ni mogoče dovolj poudariti pomena regij znanja — slednje so temeljni kamen nacionalnih gospodarstev.

5.2

Odbor želi večjo povezanost okvirnih programov in strukturnih skladov. Med podporo vrhunskega raziskovanja in podporo kohezije obstaja določena napetost. Spodbujanje akterjev na področju vrhunskega raziskovanja v vseh regijah lahko to napetost zmanjša. Odbor regij je o tem naročil študijo, v kateri naj bi podrobno preučili strukturno zmogljivost in pripravljenost lokalnih in regionalnih oblasti za podporo R&R. Študija je med drugim usmerjena k povezavam med R&R, strukturnimi skladi in inovacijskimi vprašanji.

5.3

Odbor regij se zaveda razprave o finančni perspektivi, ki poteka v Evropi. Kljub temu je zelo pomembno, da se te nove pobude ohranijo, tudi če bo obseg sredstev manjši v primerjavi s trenutnim predlogom. Predvidena sredstva, ki s približno. 160 milijoni evrov predstavljajo samo približno 2 % od 7,4 milijarde evrov vrednega podprograma Zmogljivosti, so glede na cilje predloga odločno prenizka.

5.4

Poleg tega ni neposrednih prizadevanj za povezovanje univerz s skupnim razvojem in spodbujanjem tržno usmerjene uporabe R&R v sodelovanju z industrijo. Razlog za to je lahko dejstvo, da so bila področja, povezana z inovativnostjo, izvzeta ali obravnavana v posebnem okvirnem programu za konkurenčnost in inovativnost, t. i. programu PKI. Pojavljajo se negotovosti v zvezi z razmejitvami in možnimi prekrivanji med tema okvirnima programoma. Pri tem naj bi Komisija poskrbela za pojasnitev. To naj ne bi bo povzročalo problemov, če pa že, bo morala Komisija pripraviti vzorec, ki bo zagotavljal boljšo združljivost programov. Značilen primer je vprašanje rizičnega kapitala za skupne tehnološke pobude: Ali je projekt v okviru 7. okvirnega programa v fazi uvajanja na trg upravičen do sredstev ali je v tej fazi treba zahtevati sredstva iz programa PKI?

5.5

Odbor regij opozarja na to, da je treba tudi raziskovalne inštitute priznati kot naravni most za prenos tehnologije in razvoj skupnih proizvodov. Nastane lahko velika potreba po specializaciji regij, odvisno od posebne gospodarske strukture in oblike javnega sektorja. Komisija ne bi smela opozarjati le na sinergije kohezijske politike, temveč tudi na pomen sredstev EU pri izvajanju nacionalnih in regionalnih inovacijskih strategij.

5.6

Odbor regij se strinja s Komisijo, da je v konvergenčnih regijah EU, kot so opredeljene v okviru strukturnih skladov, veliko neizrabljenih raziskovalnih potencialov, ki jih je treba odkriti.

5.7

Zanemariti ne smemo manj raziskovalno dejavnih gospodarskih področij, ki prav tako mnogo prispevajo h gospodarski rasti v Evropi in lizbonskemu procesu. Doslej je bil šesti okvirni raziskovalni program usmerjen predvsem na raziskovalno intenzivna področja. Finančna podpora za manj raziskovalno intenzivna področja, ki slednjim omogoča udeležbo pri že obstoječih tehnologijah, lahko prispeva k uresničitvi inovacij, ki bi sicer izostale. Zato bi bilo treba v raziskovalnem programu posvetiti več pozornosti tem akterjem.

5.8

Odbor regij pozdravlja akcijski program Znanost v družbi in poudarja pomen tega pomembnega področja novega okvirnega programa.

6.1

meni, da bi morala biti socialna in ekološka razsežnost trajnostnega razvoja v večji meri smernica za sedmi okvirni program;

6.2

upa, da bo Komisija prevzela proaktivno vlogo in na različne načine podprla postopke SMRP (Socially Motivated Research Platforms), tako kot je to storila pri tehnoloških platformah. Najprej bi lahko na primer opredelili koncept SMRP in različne interesne skupine spodbudili k oblikovanju dolgoročne vizije in strateškega raziskovalnega načrta, k udeležbi na različnih platformah v vlogi opazovalcev, ki bi tam pomagali z nasveti in podporo; poleg tega bi lahko skrbeli za transparentnost in odprtost ter določeno organizacijsko podporo. Na ta način bi Komisija pripravila pot za uspešno izvajanje;

6.3

ugotavlja, da si različni predstavniki lokalnih in regionalnih ravni aktivno prizadevajo pridobiti ustrezne akterje za razvoj koncepta SMRP. Odbor želi, da bi med Komisijo, Evropskim parlamentom, Svetom, nacionalnimi nosilci raziskovanj, občinami, okrožji in regijami ter raziskovalci in drugimi akterji nastal dialog, ki bi v ospredje najprej postavil temo staranja prebivalstva;

6.4

meni, da je naloga celotne Komisije skrb za to, da izvajanje programov ne ovirajo nikakršni upravno tehnični problemi, ki bi lahko nastali zaradi dejstva, da ta okvirni program in okvirni program za konkurenčnost in inovativnost (PKI) vodita različna generalna direktorata; razmejitev obeh programov mora biti natančno izdelana;

6.5

poudarja pomen tehnološkega razvoja v Sedmem okvirnem programu in ustvarjanja sinergij z okvirnim programom za konkurenčnost in inovativnost (PKI) za nova podjetja in delovna mesta v podjetjih, ki temeljijo na znanju, v vseh evropskih regijah;

6.6

ocenjuje, da je treba osrednje tematske točke dopolniti s splošnimi vprašanji javnega zdravja, zdravja ter zdravstvenega sektorja in sektorja socialnega varstva. Poleg tega je treba raziskati različne vidike razvoja mest, ne le tiste, ki so povezani z okoljskimi vidiki;

6.7

glede na vlogo MSP, ki so gonilna sila evropskega gospodarstva, predlaga, da se poišče ravnovesje med velikimi pobudami in pobudami MSP v Sedmem okvirnem programu, na primer s povečanim financiranjem pobude Regija znanj;

6.8

spodbuja Komisijo, naj skuša opredeliti primere za vzorno znanstveno sodelovanje različnih udeležencev na lokalni ravni. To lahko izvede tudi v obliki natečaja;

6.9

priporoča Svetu in Evropskemu parlamentu, da se strinjata s predlogom Komisije o dodelitvi sredstev za sedmi okvirni program v višini 72.726 milijonov evrov.

16.5.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 115/27

1.1

pozdravlja sporočilo kot koristen prispevek k pomembni razpravi o prestrukturiranju podjetij in učinkih na zaposlovanje. Prestrukturiranje je postalo odziv na spremembe trga, na oblikovanje notranjega trga in globalizacijo. Po mnenju mnogih podjetij je pomemben element ohranjanja konkurenčnosti, če ga razumemo kot priložnost za ustvarjanje novih dejavnosti z dodano vrednostjo in bolj trajnostnih delovnih mest na prizadetih območjih;

1.2

izraža zadovoljstvo, da je prestrukturiranje gospodarstva predmet razprave v okviru lizbonske strategije za rast in evropskega socialnega modela. Odbor želi poudariti pomembnost evropskega socialnega modela za zmanjševanje škodljivih posledic prestrukturiranja, ki jih čutijo tako državljani kot tudi lokalne skupnosti, in se zaveda potrebe po ustreznem preventivnem delovanju, kjer je to mogoče;

1.3

se strinja, da je za izpolnjevanje gospodarskih in socialnih zahtev treba zagotoviti dobro vodenje prestrukturiranja ter da mora prestrukturiranje postati del dolgoročne vizije razvoja evropskega gospodarstva. Le tako bodo spremembe tudi zares okrepile njegovo konkurenčnost;

1.4

ugotavlja, da se sporočilo ukvarja samo z ravnjo EU. Zaradi ključne vloge, ki jo imajo lokalne in regionalne oblasti in države članice, Odbor regij obžaluje, da sporočilo ni vsebinsko obsežnejše in ni raziskalo medsebojnih vplivov različnih ravni oblasti in njihovih vlog. Vendar pa je EU pristojna za področja, kot so razvoj enotnega trga, trgovina, razvojna politika in lizbonska strategija. Pomembno je, da Evropska komisija upošteva vplive teh politik na prestrukturiranje gospodarstva in obratno;

1.5

se strinja s sporočilom Komisije, da je lahko cena prestrukturiranja visoka, ne le za prizadete delavce, temveč tudi zaradi škodljivih posledic za lokalno in regionalno gospodarstvo;

1.6

poudarja pomembno vlogo Evropskega centra za spremljanje sprememb pri iskanju najboljše prakse, kar bo omogočilo boljšo podlago za javno razpravo o prestrukturiranju in preseljevanju podjetij;

1.7

se strinja, da do prestrukturiranja lahko pride iz naslednjih razlogov:

1.8

zagovarja mnenje, da bi sporočilo moralo natančneje raziskati pojav globalizacije in selitev velikega števila delovnih mest na območja zunaj Evropske unije;

1.9

svetuje, naj bodo spremembe načina zaposlovanja v posameznih industrijskih sektorjih in kakovost delovnih mest pomemben dejavnik pri oblikovanju politike zaposlovanja in poklicnega usposabljanja ter industrijske in kmetijske politike na ravni Unije. Sporočilo navaja, da je bilo med letoma 1977 in 2002 v EU ustvarjenih približno 30 milijonov novih delovnih mest. 44 milijonov novih delovnih mest je bilo ustvarjenih na področju storitev, na področju industrije pa je bilo izgubljenih 7 milijonov delovnih mest in 7,5 milijonov na področju kmetijstva. Stopnja zaposlenosti se je povečala za 25,1 % za visoko kvalificirane delavce, 14,2 % za srednje kvalificirane delavce in le 2,2 % za nizko kvalificirane delavce;

1.10

podpira sporočilo glede pozitivnih učinkov za rast in zaposlovanje, ki se bodo pokazali pri poglabljanju notranjega trga in odpiranju gospodarstva. Poleg tega Odbor z zadovoljstvom ugotavlja, da sporočilo priznava posledice omenjene politike na regije in potrebo po socialni pravičnosti;

1.11

podpira stališče, izraženo v sporočilu, da politika lahko vpliva na učinke prestrukturiranja in tako izboljša delovanje trga delovne sile, izboljša aktivno politiko zaposlovanja in predvidi spremembe ter omogoči mehanizme, ki bi olajšali prehajanje med delovnimi mesti. Odbor želi poudariti pomembnost učinkovitih strategij lokalnega in regionalnega gospodarskega razvoja, ki pospešujejo gospodarsko rast in razvejanost gospodarstva. V takšnih gospodarstvih je prestrukturiranje podjetij veliko lažje;

1.12

ugotavlja, da reformni zakon Trade Adjustment Assistance Reform Act, ki so ga Združene države sprejele leta 2002, predstavlja pozitiven primer odpiranja gospodarstva in zagotavljanja pomoči podjetjem in zaposlenim. Odbor verjame, da tudi v EU obstaja veliko vladnih agencij, ki so v procesu prestrukturiranja, ki se ga lahko uporabi kot model.

1.13

podpira potrebo po večji usklajenosti tistih politik Skupnosti, ki imajo vpliv na prestrukturiranje, in še zlasti pozdravlja oblikovanje delovne skupine, ki bo vključevala vse službe Komisije z vplivom na prestrukturiranje;

1.14

se strinja s preverjanjem politik Skupnosti, ki vplivajo na prestrukturiranje. Tako bo mogoče politike ustrezno spremeniti.

1.15

poziva države članice k učinkovitemu in takojšnjemu izvajanju ukrepov, določenih v evropski strategiji zaposlovanja;

1.16

pozdravlja pomembne povezave, ki jih vidi sporočilo med lizbonsko strategijo, evropsko strategijo zaposlovanja in strukturnimi skladi EU. Odbor poudarja pomembnost ukrepov za podporo prilagajanju in prestrukturiranju, ki jih predlagata Komisija in Evropski socialni sklad (ESS). Odbor tudi opozarja na potrebo po kakovostnem usposabljanju vodstvenega kadra, ki bo usmerjen v osnovne lokalne potrebe in bo temeljil na obsežnem partnerstvu, da bodo delodajalci in zaposleni sposobni aktivno obvladovati spremembe. Zato Odbor pozdravlja predlog usposabljanja t. i. „upravljavcev sprememb“ („change managers“)

1.17

se brez zadržkov strinja z zaključkom sporočila, ki navaja, da „je predvidevanje sprememb najbolj učinkovito na lokalni ravni“ in da „morata regionalna in kohezijska politika Evropske unije imeti vlogo pobudnika“ (1);

1.18

poziva države članice, naj zagotovijo ustrezna finančna sredstva za izvajanje regionalne in kohezijske politike, da bo le-ta tudi zares lahko pobudnik sprememb;

1.19

opozarja, da nekatere regije iz starih držav članic še vedno potrebujejo stalno pomoč politik, usmerjenih v regionalni razvoj, preko strukturnih in kohezijskih skladov, vsaj v prehodnem obdobju, da bi se lahko približale drugim evropskim regijam;

1.20

se strinja s sporočilom, da tako kot evropska strategija zaposlovanja in evropski strukturni skladi, lahko tudi sedmi okvirni program ter programi izobraževanja in usposabljanja pospešijo razvoj konkurenčnega gospodarstva, ki temelji na znanju, ki spodbuja mobilnost;

1.21

predlaga povečanje pomoči za raziskave, razvoj in inovacije na podlagi konkretnih koristi, ki jo imajo te dejavnosti za prestrukturiranje podjetij in za zmanjšanje morebitnih negativnih učinkov prestrukturiranja za nekatera lokalna in regionalna gospodarstva;

1.22

opaža, da ni bil upoštevan različni vpliv prestrukturiranja na moške in ženske, kar ovira sprejetje ukrepov, ki bi bili posebej prilagojeni posameznim vprašanjem;

1.23

izraža zaskrbljenost zaradi nizke ravni finančnih sredstev, ki so jih države članice pri pogajanjih namenile doseganju konkurenčnosti. Prestrukturiranje se bo še vedno nadaljevalo in veliko področij potrebuje podporo pri dokončni posodobitvi regionalnega gospodarstva in oblikovanju gospodarstva, temelječega na znanju;

1.24

ponovno izraža podporo predlogu za ustanovitev sklada za prilagajanje rasti, ki ga je Komisija posredovala med pogajanji o strukturnih skladih EU za obdobje 2007–2013;

1.25

pozdravlja oživitev pobude za ustanovitev sklada za prilagajanje globalizaciji, ki bi bil namenjen lajšanju pomembnih ekonomskih in socialnih šokov na lokalni in regionalni ravni, ki so posledica prestrukturiranja zaradi globalizacije in ki jih lokalne in regionalni oblasti ne morejo predvideti;

1.26

poudarja pomembnost reforme skupne kmetijske politike in politike razvoja podeželja za zmanjšanje škodljivih učinkov, ki jih prestrukturiranje povzroča kmetijskim delavcem in podeželskim skupnostim in posebej poudarja koristnost politik za endogeni razvoj.;

1.27

podpira stališče, ki ga je EU sprejela aprila 2004 ob reviziji industrijske in podjetniške politike. Revizija je izboljšala okvirne predpise za podjetja, podprla večjo konkurenčnost in inovacije ter vpeljala usklajeno delovanje na ravni sektorjev;

1.28

se strinja s predlogom v sporočilu, da Evropska komisija opredeli sektorje, v katerih prihaja do hitrih in daljnosežnih sprememb in se nato prek skupin, ki bodo oblikovane na visoki ravni in bodo vključevale vse zainteresirane strani, osredotoči na preučitev razvoja konkurenčnosti, nevarnosti in možnosti za okolje, posledic za regionalno raven in ukrepov, ki jih Skupnost lahko sprejme za predvidevanje in obvladovanje sprememb.

1.29

ugotavlja, da so bile sedanje smernice za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah sprejete oktobra 2004 brez posvetovanja z Odborom regij ali Evropskim parlamentom;

1.30

ugotavlja, da je Komisija junija 2005 izdala Akcijski načrt državnih pomoči (2) („State Aid Action Plan“, SAAP), o katerem bo Odbor regij izdelal ločeno mnenje. Odbor poleg tega ugotavlja, da je SAAP za obdobje 2007/2008 napovedal oceno in spremembo smernic o pomoči za reševanje in prestrukturiranje ter opozarja na potrebo po posvetovanju z Odborom regij pred sprejetjem novih smernic v letu 2009;

1.31

poudarja pomembnost osnutka uredbe o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu in Kohezijskem skladu (KOM(2004) 492), ki določa, da morajo podjetja vrniti sredstva, ki so jih prejela iz skladov, če v sedmih letih od sklepa o financiranju prenehajo s proizvodnjo in s tem ukinejo delovna mesta (člen 56).

1.32

pozdravlja navedbo v sporočilu, da socialna agenda velja za zunanje ukrepe in vključuje pospeševanje zaposlovanja, socialno politiko in primerne delovne pogoje za vse. Nadalje sporočilo navaja, da k ciljem socialne agende spadajo tudi krepitev temeljnih socialnih pravic, razvoj socialnega dialoga, socialna odgovornost gospodarskih družb in proaktivno upravljanje sprememb na globalni ravni. Ti cilji bodo vodili EU pri pogajanjih z mednarodnimi organizacijami, kot so Mednarodna organizacija dela (ILO), Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD), Združeni narodi (ZN), Mednarodni denarni sklad (MDS), Svetovna banka in Svetovna trgovinska organizacija (STO);

1.33

podpira pripombe v sporočilu, da si bo Komisija prizadevala za partnerstvo za spremembe s krepitvijo socialnega dialoga, s sporočilom o socialni odgovornosti gospodarskih družb in oblikovanjem foruma „Prestrukturiranje“;

1.34

verjame, da je bil prvi forum „Prestrukturiranje“ junija 2005 velik uspeh in pozdravlja uveljavitev foruma kot rednega dogodka. Odbor še posebej pozdravlja namen, da se naslednji forum osredotoči na lokalno in regionalno raven;

1.35

se strinja, da se mora predlagano sporočilo o socialni odgovornosti gospodarskih družb osredotočiti na najboljše prakse podjetij in drugih zainteresiranih strani. Sporočilo navaja, da so podjetja, ki so sposobna izpeljati prestrukturiranje na socialno odgovoren način, pogosto podjetja z boljšimi rezultati na področju tržne konkurenčnosti in prilagodljivosti. Odbor pozdravlja te zaključke;

1.36

pozdravlja predlog sporočila, da se Evropski center za spremljanje sprememb pooblasti za spremljanje poteka prestrukturiranja in izdelavo analize kakovostnih in količinskih vidikov prestrukturiranja, ki bodo v pomoč pri javnih razpravah.

1.37

pozdravlja predloge za regulativne ukrepe in ukrepe za posodobitev in poenostavitev, ki so določeni v lizbonskem akcijskem programu in predlogu za zeleno knjigo o delovnem pravu, ki bo preučila nove modele organizacije dela in vlogo delovnega prava pri obvladovanju prestrukturiranja. Ob tem bi lahko preučili tudi pospeševanje „merljivega prestrukturiranja“. Ukrepi, povezani s to vrsto prestrukturiranja, vključujejo obdobja za usposabljanje, študijske dopuste, delitev delovnega mesta, delo na daljavo in delo za krajši delovni čas ter so manj moteči kot prisilna odpuščanja, ki so povezana z agresivnejšim načinom prestrukturiranja;

1.38

se strinja s sporočilom, da morajo socialni partnerji bolj dejavno sodelovati v postopku predvidevanja in obvladovanja sprememb ter postopku prestrukturiranja;

1.39

pozdravlja stališče Komisije o reviziji direktive o svetih delavcev, ki se je začela aprila 2004. Komisija je izpostavila štiri točke za sporazum o vlogi svetov delavcev pri predvidevanju in obvladovanju sprememb ter prestrukturiranju. K omenjenim štirim točkam spada tudi sprejem najboljše prakse in splošnih pristopov k prestrukturiranju.

2.1

je mnenja, da je gospodarsko prestrukturiranje podjetij neizogiben del procesa posodobitve, če želimo oblikovati gospodarstvo, ki je usmerjeno v prihodnost in temelji na znanju. Vendar Odbor poudarja potrebo po krepitvi evropskega socialnega modela, da bi se zmanjšale težave, ki jih prestrukturiranje lahko povzroči posameznikom in lokalnim skupnostim;

2.2

se strinja z Evropsko komisijo, da je vloga foruma „prestrukturiranje“ zelo koristna in da bi v prihodnje moral forum preučiti svojo vlogo v procesu prestrukturiranja na lokalni in regionalni ravni;

2.3

zahteva več raziskav o odzivih vlad na prestrukturiranje podjetij, še posebej o vlogah in medsebojnem delovanju nacionalnih, regionalnih in lokalnih ravni oblasti ter ravni EU. Poleg tega zahteva več raziskav vzrokov prestrukturiranja, zlasti globalizacije;

2.4

zahteva, da se evropske, nacionalne in lokalne politike osredotočijo na „varnost zaposlitve“ namesto na „varnost delovnega mesta“, kar bi nas oddaljilo od koncepta „služba za celo življenje“ („varnost delovnega mesta“) in približalo stanju, ko se zaposleni izobražujejo za to, da bi lažje našli novo službo („varnost zaposlitve“);

2.5

poudarja vlogo evropskega centra za spremljanje sprememb, še posebno njegovo vlogo pri zagotavljanju najnovejših informacij o prestrukturiranju gospodarstva, ki bodo koristile razpravi o predvidevanju in obvladovanju sprememb;

2.6

poudarja potrebo po boljšem usklajevanju politik EU za boljše prilagajanje in obvladovanje sprememb, in v skladu priporočil Komisije predlaga vključitev politike izobraževanja in usposabljanja v seznam politik, ki jih je treba bolj uskladiti;

2.7

si želi uspešno delujočo evropsko strategijo zaposlovanja, ki bo imela ključno vlogo pri prilagajanju na spremembe in njihovem obvladovanju ter ustvarjanju zaposlitvenih možnostih v rastočih sektorjih;

2.8

poudarja, da je prestrukturiranje podjetij lažje obvladovati, če lokalne in regionalne agencije oblikujejo strategije gospodarskega razvoja, ki pospešujejo rast in razvejanost gospodarstva. Tako nekdanji delavci tudi lažje najdejo novo zaposlitev;

2.9

priznava ključno vlogo, ki jo imajo evropski strukturni skladi in Evropski socialni sklad pri prestrukturiranju in obvladovanju sprememb. Odbor poziva države članice, da odobrijo proračun EU, ki bo lokalnim in regionalnih oblastem omogočil posodobitev njihovih gospodarstev in tako zmanjšal škodljive učinke prestrukturiranja v posameznih podjetjih, ob upoštevanju dejstva, da je to horizontalna težava, ki prizadene različne regije;

2.10

priporoča, da države članice ponovno pretehtajo možnost oblikovanja sklada za prilagajanje rasti ali globalizaciji v okviru evropskih strukturnih skladov, ki bi EU omogočil posredovanje v primeru krize v lokalnem ali regionalnem gospodarstvu; Odbor meni, da bi ta sklad uporabili le takrat, ko je v regiji dosežen prag, določen glede na število zaposlenih, ki jih je prizadel nepredvidljiv šok, povezan s prestrukturiranjem, in glede na stopnjo brezposelnosti v regiji in posledice za BND regije. Odbor se strinja, da bi moral ta sklad pokrivati ukrepe za blažitev posledic, ki jih šok povzroča človeškemu kapitalu, torej s šolanjem in premestitvijo delavcev, ter priporoča, da bi bil ta sklad kot stalni neodvisni sklad del proračuna EU z lastnim fiksnim letnim proračunom. Odbor se zavzema za to, da se za ta sklad nameni 1 milijarda EUR letno;

2.11

priporoča, da EU preuči možnosti za dosego razvejanosti kmetijskega gospodarstva in izboljša njegovo konkurenčnost, s čimer bi lahko zmanjšali hude posledice prestrukturiranja v kmetijstvu, zlasti poudarja pomen politik za endogeni razvoj pri tem;

2.12

čeprav Odbor pozdravlja predloge o industrijski in podjetniški politiki, priporoča, da Evropska komisija tesneje sodeluje z lokalnimi in regionalnimi oblastmi pri opredeljevanju sektorjev, za katere so značilne hitre spremembe;

2.13

želi podati svoje mnenje o reviziji smernic za reševanje in prestrukturiranje, ki je načrtovana za obdobje 2007/2008;

2.14

priporoča, da se pri pogajanjih z mednarodnimi organizacijami in na krogu pogajanj o razvoju v Dohi veliko pozornosti nameni socialni agendi;

2.15

poudarja potrebo po odgovornem obvladovanju sprememb in prestrukturiranja na ravni podjetij in različnih ravneh oblasti. Zagotoviti je treba tudi, da se delodajalci zavedajo svojih obveznosti. Odbor je mnenja, da je na ravni EU to mogoče doseči na več načinov in sicer s pomočjo krepitve socialnega dialoga, s pomočjo sporočila o socialni odgovornosti gospodarskih družb ter pogajanjih o direktivi sveta delavcev;

2.16

priporoča, da podjetja najprej preučijo možnosti pospeševanja „merljivega prestrukturiranja“. Možni ukrepi, povezani s to vrsto prestrukturiranja, vključujejo obdobja za usposabljanje, študijske dopuste, delitev delovnega mesta, delo na daljavo in delo za krajši delovni čas in so milejši kot ustvarjanje presežka delovne sile, ki nastane pri agresivnejšem prestrukturiranju z zapiranjem podružnic.

16.5.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 115/32

1)

ker imajo v določenih državah članicah regije zakonodajna pooblastila in so zato pristojne za izvajanje evropske zakonodaje;

2)

ker so je bila regijam z zakonodajnimi pooblastili s Pogodbo o ustavi za Evropo izrecno dodeljena posebna pristojnost v postopku nadzora nad uporabo načela subsidiarnosti in s tem posebno mesto v demokratičnem odločanju Evropske unije;

3)

ker se to mnenje omejuje na posebnost regionalnih parlamentov z zakonodajnimi pooblastili zaradi pristojnosti, ki jim jih daje ustavna pogodba, in ne vključuje priznanja pomembnosti različnih ravni političnega odločanja, njegova priporočila pa se nanašajo tudi nanje mutatis mutandis;

4)

ker regionalni parlamenti z zakonodajnimi pooblastili v celoti zagotavljajo izvajanje sprejetih odločitev in so zato izrecno omenjeni v Protokolu o uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti;

5)

ker so izmenjave stališč na posvetovanju o vlogi regionalnih parlamentov z zakonodajnimi pristojnostmi in regionalnih skupščin v demokratičnem življenju Unije, ki je potekala 3. marca 2005 v organizaciji komisije za ustavne zadeve in evropsko upravo, potrdile vedno večje vključevanje regionalnih parlamentov z zakonodajnimi pooblastili v proces evropskega političnega združevanja,

6)

ker ne sme premor v postopku ratifikacije Ustavne pogodbe nikakor zaustaviti začetih pobud, da se regionalne parlamente bolje vključi v demokratično življenje Unije in v sodelovanje k pripravi zakonodaje Skupnosti ter k njenemu izvajanju in nadzoru, ki izhajata iz političnega soglasja v zvezi z Ustavno pogodbo;

1.1

priporoča vključitev Protokola o uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti ter Protokola o vlogi nacionalnih parlamentov v Evropski uniji v veljavne pogodbe, ker bi s tem pomembno izboljšali demokracijo in udeležbo državljanov v postopku odločanja v Evropski uniji;

1.2

meni, da regionalna demokracija pomembno prispeva k vključevanju državljanov v politiko in si v okviru Evropske unije zasluži vso pozornost ter da je prav zato treba ovrednotiti prispevek regionalnih skupščin in izvoljenih predstavnikov lokalnih skupnosti k približevanju Evrope državljanom, zlasti s celovitim vključevanjem decentraliziranih enot v postopek odločanja;

1.3

meni, da regionalni parlamenti prispevajo k oblikovanju evropskega državljanstva, upoštevajoč kulturno in jezikovno raznolikost Unije;

1.4

je prepričan, da krepitev lokalne in regionalne samouprave v več državah članicah predstavlja znatni napredek pri izgradnji Evrope, ki temelji na načelih, v kateri med drugimi vladajo načela demokracije, približevanja državljanom in decentralizacije;

1.5

opaža, da so na področju decentralizacije vse države članice Evropske unije, ki so regije umestile med pomembne politične in ekonomske dejavnike na evropskem političnem prizorišču, doživele velike spremembe;

1.6

ugotavlja, da mora glede na to, da so lokalne in regionalne skupščine sestavni del demokratične strukture evropskih držav, subnacionalna politika dobiti svoje mesto v evropski razpravi;

1.7

obžaluje, da namera o upoštevanju decentraliziranih pristojnosti regionalnih parlamentov z zakonodajnimi pooblastili, za katero je laekenska deklaracija dala obetavno pobudo, ni pripeljala do tega, da bi Ustavna pogodba zadevnim regijam priznala pravico do neposredne pritožbe;

1.8

z zadovoljstvom ugotavlja, da je dobil pravico do pritožbe na Evropskem sodišču v zvezi z zakonodajnimi akti, za katerih sprejetje je v ustavi predvideno obvezno posvetovanje z Odborom, vendar obžaluje, da regije z zakonodajnimi pooblastili (še) niso upravičene do pritožbe na Evropskem sodišču;

1.9

ugotavlja, da se bodo zakonodajne skupščine torej morale obrniti na Odbor regij in, po potrebi, na nacionalne parlamente, če bodo hotele sprožiti takšen pravni postopek;

1.10

podpira prizadevanja Konference evropskih regionalnih zakonodajnih skupščin (CALRE) za sodelovanje regionalnih parlamentov pri evropskem postopku odločanja;

1.11

želi še enkrat poudariti, da je v skladu s priporočili bele knjige o evropski upravi primerno, da so vse ravni oblasti, ki so odgovorne za izvajanje evropske zakonodaje, v celoti vključene v pripravo in oblikovanje politike Unije; meni, da je v primeru regionalnih zakonodajnih skupščin to še toliko bolj pomembno, saj morajo te sprejeti regionalne zakone za izvajanje evropskih zakonov; podpira torej aktivno sodelovanje pri predzakonodajnem procesu in njihovo vključevanje s pomočjo predstavniških združenj pri strukturiranem dialogu;

1.12

se je seznanil z raznimi predlogi in pobudami za krepitev medparlamentarnega sodelovanja na evropski ravni, ocenjuje, da slednje lahko spodbuja evropsko integracijo;

1.13

meni pa, da je treba ta priporočila temeljito preučiti in ugotoviti ali so smiselna in izvedljiva ter predvsem oceniti, ali lahko vodijo h krepitvi politične teže regionalnih skupščin;

1.14

vztraja tudi pri tem, da obdobje razmisleka EU o ustavnem besedilu nikakor ne sme pomeniti odmikanja od teh teženj ali njihove opustitve;

1.15

poudarja, da je Protokol o uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti, ki je priloga Pogodbe o ustavi za Evropo, prvi pomemben korak k dejanskemu priznavanju regionalnih parlamentov z zakonodajnimi pooblastili, saj predvideva, da se bodo, če bo treba, nacionalni parlamenti v okviru nadzora uporabe načela subsidiarnosti z njimi posvetovali;

1.16

opozarja, da se mehanizmi za izvajanje in nadzor načela subsidiarnosti nanašajo na vse regionalne skupščine v skladu s pristojnostmi, ki so jim bile dodeljene;

1.17

pripominja, da predlogi Evropske komisije o evropskem upravljanju in Pogodba o ustavi za Evropo nedvomno potrjujejo, da je EU vstopila v sistem upravljanja na več ravneh, kar zahteva, da obstaja med različnimi področji upravljanja odnos, ki temelji na horizontalnem partnerstvu in je zasnovan zato, da zagotavlja učinkovite in povezane odločitve ter razjasni porazdelitev pristojnosti med različne ravni politične oblasti, da bi se vedelo, kdo kaj počne in na kateri ravni je politično odgovoren;

1.18

ugotavlja, da sodelovanje regionalnih parlamentov z zakonodajnimi pooblastili v Odboru regij predstavlja dodatno prednost, ki odraža veliko raznolikost območij v EU in omogoča tesnejše sodelovanje med Odborom regij in regionalnimi zakonodajnimi skupščinami s ciljem zagotoviti večjo regionalno demokracijo v Evropi, boljše opravljanje novih pristojnosti, določenih s Pogodbo o ustavi za Evropo in pravilno izvajanje načela subsidiarnosti in sorazmernosti, ob koordinaciji z regionalno izvršno oblastjo;

1.19

meni, da je ratifikacija Pogodbe o ustavi za Evropo za regionalne parlamente z zakonodajnimi pooblastili odlična priložnost, da izpostavijo svojo vlogo in svoje mesto v evropski izgradnji.

2.1

želi, da bi bili regionalni parlamenti, lokalne skupščine in lokalne oblasti v skladu s dodeljenimi pooblastili institucionalno proaktivno vključeni in bi v celoti sodelovali pri evropski razpravi in procesu odločanja Skupnosti, pri čemer bi prevzeli tudi svojo odgovornost do državljanov, še posebej v okviru trenutnega obdobja za razmislek;

2.2

v tem okviru priporoča, da se regionalni parlamenti povežejo s parlamentarnimi forumi, ki jih namerava Evropski parlament organizirati v okviru obdobja za razmislek, da bi spodbudil evropski dialog za premostitev ustavne krize;

2.3

priporoča konkretno sodelovanje lokalnih in regionalnih skupnosti in zlasti regionalnih parlamentov z zakonodajnimi pooblastili v predzakonodajni fazi, predvsem pri predhodnem posvetovanju pred sprejetjem zakonskih aktov Skupnosti kakor tudi pri posvetovanju v sklopu izvajanja mehanizma zgodnjega opozarjanja;

2.4

vztraja na tem, da se regionalni parlamenti v celoti vključijo v mehanizem načrta D, ki ga predlaga Evropska komisija, tako v okvir pobud Skupnosti kot v predlagane nacionalne razprave, in razpravljajo o prihodnosti Evrope in pričakovanjih državljanov;

2.5

namerava vzpostaviti intenzivnejše sodelovanje in dialog z regionalnimi parlamenti z zakonodajnimi pooblastili, da bi dosegel njihovo optimalno udeleženost;

2.6

zagotavlja, da bo v okviru opravljenega dela v zvezi z mrežo z lokalnimi in regionalnimi skupnostmi in njihovimi združenji pozorno upošteval zahteve za pritožbe zoper pravne akte Skupnosti v okviru notranjih postopkov, ki jih je treba oblikovati;

2.7

si bo prizadeval, da bi regionalni parlamenti z zakonodajnimi pooblastili, glede na pristojnosti Unije, delovali kot sestavni del parlamenta svoje države ali domov nacionalnega parlamenta ter da bi se v okviru pritožbe na Evropsko sodišče zaradi kršenja načela subsidiarnosti lahko obrnili tudi na nacionalni parlament;

2.8

prosi regionalne parlamente z zakonodajnimi pooblastili in regionalne skupščine, naj prispevajo k rednemu posodabljanju obstoječega „Seznama porazdelitve pristojnosti med Evropsko unijo, državami članicami ter regionalnimi in lokalnimi skupnostmi“ (CdR 104/2004);

2.9

vztraja pri tem, da se na ravni regionalnih zakonodajnih parlamentov predvidi oblikovanje parlamentarnih komisij, ki bi bile zadolžene za nadzor nad izvajanjem načela subsidiarnosti in ki bi bile glavni sogovorniki v okviru omenjenih mrež;

2.10

se zavzema za to, da bi države članice, v katerih so pristojnosti razdeljene na nacionalno in regionalno raven, sklenile obvezujoč notranji dogovor o ravnanju v primeru zgodnjega opozarjanja pri nadzoru spoštovanja načela subsidiarnosti, da bi zagotovile jasnost in preglednost tega postopka, ter predlaga, da sestavi seznam teh postopkovnih sporazumov, sklenjenih na ravni posameznih držav članic;

2.11

priporoča, da ob procesu nadzora principa subsidiarnosti poteka tudi proces interne reforme znotraj držav članic, upoštevajoč obstoječe ustavne strukture, ki krepijo poseganje regionalnih parlamentov z zakonodajnimi pooblastili v mehanizme, ki jih določa Protokol o uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti;

2.12

priporoča regionalnim parlamentom, ki imajo temeljne pristojnosti, da jih v okviru evropskega odločanja izvajajo ne le na osnovi svoje institucionalne zmogljivosti, temveč tudi na osnovi svoje davčne zmogljivosti;

2.13

nazadnje vztrajno poziva Evropsko unijo, da se zaveže k temu, da bo dala več poudarka regionalni razpravi v Evropi, ki mora nujno potekati v sodelovanju med Evropskim parlamentom, državnimi parlamenti ter lokalnimi in regionalnimi organi oblasti, zlasti regionalnimi skupščinami z zakonodajno oblastjo. O dejanski obliki sodelovanja se bo treba še temeljito dogovoriti; razpoznavna pa mora biti tudi njena dodana vrednost za demokracijo v Evropi.

16.5.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 115/35

1)

vključitev načela subsidiarnosti v pogodbe je v zadnjih letih prispevala k vedno večjemu upoštevanju njegovih predlogov;

2)

rezultatov prve konference o subsidiarnosti, ki je na pobudo Odbora potekala 27. maja 2004 v Berlinu;

3)

načelo subsidiarnosti se je razširilo na regionalne in lokalne organe (člen I-11) in s tem uresničilo v ustavi zasidrano načelo o upoštevanju lokalne in regionalne samouprave (člen I-5, prvi odstavek);

4)

Evropska komisija mora v predzakonodajni fazi opraviti obsežna posvetovanja z regionalnimi in lokalnimi organi (člen 2 Protokola o subsidiarnosti);

5)

Odboru regij kot institucionalnemu glasu regij in mest v Uniji se dodeli pravica do tožbe pred Sodiščem Evropskih skupnosti v primeru neupoštevanja njegovih pravic (člen III-365, tretji odstavek);

6)

pravico do tožbe dobi tudi v primerih neupoštevanja načela subsidiarnosti (člen III-365 in člen 8 Protokola o subsidiarnosti);

7)

Odbor je skupaj z drugimi institucijami in nacionalnimi parlamenti pozvan, da preuči letno poročilo Evropske komisije o uporabi člena I-11 ustave (subsidiarnost in sorazmernost) (člen 9 Protokola o subsidiarnosti);

8)

vzpostavljen je sistem zgodnjega opozarjanja za politični nadzor upoštevanja načela subsidiarnosti, ki v zakonodajnem postopku Evropske unije prvič daje vlogo tudi nacionalnim in regionalnim parlamentom (člen 6 Protokola o subsidiarnosti),

1.1

opaža, da je večina držav članic ratificirala ustavno pogodbo, medtem ko jo je prebivalstvo dveh držav članic zavrnilo z referendumom;

1.2

pozdravlja sklep Evropskega sveta o določitvi obdobja za razmislek v procesu ratifikacije in meni, da je to obdobje treba izkoristiti za razmislek, kako bi lahko Unija svojo politiko bolj usmerila v pričakovanja državljanov ter izboljšala komunikacijo z državljani; poudarja, da lahko k temu odločilno prispevajo ravno predstavniki regionalnih in lokalnih oblasti, ki so državljanom še posebej blizu, predvsem z oblikovanjem predlogov in pobud;

1.3

je poudaril, kako pomembna je aktivna udeležba lokalne in regionalne ravni pri obdobju za razmislek ter predložil priporočila za potek razprave, teme in ovrednotenje (CdR 250/2005);

1.4

poudarja, da lahko usmerjenost evropske politike k načeloma subsidiarnosti in sorazmernosti ter razvoj kulture subsidiarnosti odločilno prispevata h krepitvi zaupanja državljanov v evropsko sodelovanje in k premagovanju nezaupanja, izraženega z negativnimi rezultati na referendumih;

1.5

zato poziva organe in institucije EU, da neodvisno od ratifikacije ustavne pogodbe nemudoma začnejo — če je pravno mogoče — z dejanskim izvajanjem načel subsidiarnosti in sorazmernosti, ki ju predvideva ustavna pogodba, in njunim nadzorom;

1.6

v zvezi s tem meni, da je v skladu z novim Protokolom o subsidiarnosti nujno potrebno še bolj upoštevati regionalno in lokalno razsežnost Evropske unije, da se pred sprejetjem vsakega zakonodajnega akta izvajajo širša posvetovanja, in da mora vsak evropski okvirni zakon vsebovati „podrobno izjavo o subsidiarnosti“, v kateri Evropska komisija oceni upravne in finančne posledice okvirnega zakona za regionalne in lokalne oblasti (CdR 121/2005, točka 2.1.2).

2.1

izraža veliko zadovoljstvo, da so bile z različnimi reformami pogodb od leta 1996 in z osnutkom ustavne pogodbe, podpisanim 29. oktobra 2004, izpolnjene skoraj vse zahteve v zvezi z načelom subsidiarnosti, ki jih je Odbor izrazil v zadnjih desetih letih, zlasti v okviru dela ustavne konvencije, in so tako zgovoren dokaz njegove sposobnosti uveljavljanja in vpliva v evropskem zakonodajnem postopku;

2.2

pozdravlja novo opredelitev načela subsidiarnosti in udeležbo Odbora regij pri naknadnem nadzoru spoštovanja tega načela; ugotavlja tudi, da bo skupaj z drugimi institucijami in nacionalnimi parlamenti prejel poročilo Komisije o izvajanju člena I-11 ustave (subsidiarnost in sorazmernost — člen 9) (CdR 354/2003, točka 1.12);

2.3

poudarja, da spremembe ustavne pogodbe funkcijo Odbora regij razširjajo z doslej le svetovalne dejavnosti za zakonodajne organe Evropske unije na pomembno vlogo nadzora uporabe načela subsidiarnosti; s tem se bo okrepila njegova institucionalna vloga v Uniji;

2.4

si bo na vso moč prizadeval, da se bo pripravil na izpolnitev te nove naloge, in da bo z zadevnimi institucijami ter regionalnimi in lokalnimi organi, ki jih zastopa, sodeloval še tesneje kot doslej;

2.5

poudarja, da je lahko resna uporaba načela subsidiarnosti, to pomeni intenzivnejše vključevanje regionalnih in lokalnih akterjev, ključni element za oblikovanje konkretnejših politik in ukrepov evropskih institucij. Kot enote, ki so državljanom posebej blizu, lahko lokalne in regionalne skupnosti evropskim institucijam predložijo zahteve in predloge o konkretnih potrebah na področju ekonomskega in družbenega razvoja. Prav tako lahko pomagajo pri širjenju evropskega ideala med državljani;

2.6

pozdravlja predlog predsednika Komisije Barrosa na plenarnem zasedanju 24. februarja 2005, da se okrepi politično partnerstvo s Komisijo EU ter nadaljuje razvoj sporazuma o sodelovanju iz leta 2001; opozarja na svoje pričakovanje resnega dialoga s Komisijo, ki naj se nadaljuje z razpravo o ključnih temah (CdR 354/2003, točka 1.18);

2.7

pozdravlja dejstvo, da ustavna pogodba prvič vključuje, kot je že večkrat zahteval Odbor (8), jasne kategorije pristojnosti (izključne, deljene, dopolnilne pristojnosti, člen I-12) in natančne razmejitve pristojnosti med Unijo, državami članicami ter njihovimi regionalnimi in lokalnimi organi (členi I-13 do I-18);

2.8

v tem smislu opominja, da je glavni cilj načela subsidiarnosti kot dinamičnega političnega načela, ki omogoča prilagoditev izvajanja deljenih pristojnosti med institucijami in organi, ki se udeležujejo javnega življenja Unije, ta, da odločanje v Evropi poteka na tisti ravni, kjer bo zaradi največje bližine državljanom mogoče doseči največji učinek;

2.9

ugotavlja, da je načelo subsidiarnosti dinamično načelo, ki lahko na enem področju pomeni več Evrope, na drugem pa manj (CdR 302/1998, točka 1.1.5);

2.10

poudarja, da Evropska unija potrebuje tako uskladitev kot ohranitev večje raznolikosti in se zavzema za Evropo, kjer se bodo raznolikost in identitete njenih narodov lahko razprostrle in tako spodbudile plodno konkurenco, ne da bi to prizadelo solidarnost in kohezijo Unije (9);

2.11

zato opozarja Evropsko komisijo, da uporaba načela subsidiarnosti pomeni zlasti proaktivno preverjanje, ali je sploh potrebna zakonodajna pobuda Evrope;

2.12

poudarja, da so v skladu s 1. točko Protokola o subsidiarnosti, ki je priložen ustavni pogodbi, vse evropske institucije zavezane k izpolnjevanju obeh načel in ju je treba izvajati med celotnim zakonodajnim postopkom, torej tudi med posvetovanji v Evropskem parlamentu in Svetu ministrov; zato je zelo pomembno, da Odbor zaradi novih pristojnosti prejme ali razvije sredstva za nadzor upoštevanja načela subsidiarnosti med celotnim zakonodajnim postopkom, in po potrebi vključi Sodišče Evropskih skupnosti;

2.13

z zadovoljstvom opozarja, da je z vključevanjem lokalnih ravni v načelo subsidiarnosti postalo jasno, da pri tem načelu ne gre le za zakonodajne pravice na nacionalni in regionalni ravni, temveč da mora Evropska unija v okviru lokalne in regionalne samouprave zagotoviti tudi uresničevanje posebnih pravic mest, občin in regij;

2.14

obžaluje, da merila iz Protokola o subsidiarnosti, priloženega Amsterdamski pogodbi, za preverjanje usklajenosti zakonodajnega predloga Evropske unije z načelom subsidiarnosti niso v celoti prevzeta v novem Protokolu o subsidiarnosti, in predlaga, da Evropska komisija v prihodnje v okviru uporabe načela subsidiarnosti navede predvsem, ali:

2.15

meni, da je treba pri preučitvi subsidiarnosti upoštevati, v kolikšni meri bi ukrepi Unije, po zaslugi njihovih čezmejnih in transnacionalnih učinkov, lahko prispevali k uresničitvi ekonomij obsega in dodane vrednosti;

2.16

poudarja, da če je na osnovi načela subsidiarnosti potrebna evropska zakonodaja, jo je treba zastaviti tako, da bo vseeno ostalo dovolj manevrskega prostora za odločanje na nacionalni, regionalni in lokalni ravni. Obseg evropske zakonodaje je treba še strožje kot doslej omejiti le na tiste ukrepe, ki so nujno potrebni za dosego pogodbenih ciljev (načelo sorazmernosti); v interesu predvsem zagotavljanja in ustvarjanja delovnih mest se državljanov in gospodarstva ne sme obremenjevati z nepotrebno birokracijo; zato pozdravlja tudi ukrepe Evropske komisije za posodobitev in poenostavitev pravnega reda Skupnosti, ki jih je treba okrepiti;

2.17

v tem smislu obžaluje, da so določbe o načelu sorazmernosti manj obsežne in jasne kot določbe o subsidiarnosti, to pa še toliko bolj, ker ustava priznava avtonomijo regionalne in lokalne samouprave (člen I-5 in II. del, preambula) in ker so lokalne in regionalne enote pristojne za izvajanje več kot 70 % pravnih aktov Evropske unije;

2.18

v tem smislu opozarja na sodbo Sodišča Evropskih skupnosti (10), da je treba že pri presojanju združljivosti zakonodajnega predloga z načelom subsidiarnosti vključiti vidike sorazmernosti ter da obeh načel ni mogoče obravnavati popolnoma ločeno;

2.19

glede na pravico do tožbe pri vprašanjih subsidiarnosti pojasnjuje, da gre Odboru predvsem za učinkovit prispevek regionalne in lokalne ravni k boljši uporabi načela subsidiarnosti, in sicer od zakonskih predlogov, ki jih bo oblikovala Evropska komisija, do njihovega sprejetja v Evropskem parlamentu in Svetu ministrov;

2.20

zato poziva Evropsko komisijo, Evropski parlament, Svet ministrov ter nacionalne in regionalne parlamente, da vzpostavijo pravo kulturo subsidiarnosti v Uniji, in v zavest politično odgovornih na evropski, nacionalni, regionalni in lokalni ravni skupaj zasidrajo to načelo ter nadaljujejo trajnostni dialog o konkretnih ukrepih za uporabo načel subsidiarnosti in sorazmernosti;

2.21

v zvezi s tem opominja na tesno povezavo med izvajanjem načela subsidiarnosti in načeli dobrega upravljanja v Evropi. Ta načela krepijo demokratično legitimnost in transparentnost Unije, ustavna pogodba pa uvaja razveseljivo razširitev predzakonodajnih posvetovanj med Evropsko komisijo ter regionalnimi in lokalnimi organi (člen 2 Protokola o subsidiarnosti), kar bi moralo omogočiti resnično izmenjavo mnenj;

2.22

poziva nacionalne parlamente, ki so prav tako kot Odbor dobili pravico do tožbe pred Sodiščem Evropskih skupnosti, da stopijo v stalni dialog z njim, da bi razvili skupne strategije za učinkovito uporabo Protokola o subsidiarnosti ter na nacionalni ravni učinkovito in transparentno izvajali v ustavni pogodbi predvideno posvetovanje s predstavniki lokalne in regionalne ravni, zlasti z regionalnimi parlamenti, ki imajo zakonodajno oblast;

2.23

poziva regionalne parlamente, da se še naprej usklajujejo z njim in izvajajo notranje ukrepe, ki bodo omogočali hitro sprejemanje sklepov in učinkovito izmenjavo informacij o vprašanjih subsidiarnosti v okviru sistema zgodnjega opozarjanja.

3.1

poudarja, da faza načrtovanja pravnega akta Odboru regij ter lokalnim in regionalnim organom nudi največ možnosti za učinkovito uvajanje lokalne in regionalne razsežnosti ter opozarja, da bi lahko zgodnja udeležba Odbora regij in upoštevanje njegovih stališč preprečila postopke zaradi kršitve načela subsidiarnosti pred Sodiščem Evropskih skupnosti;

3.2

pozdravlja obvezo Evropske komisije, da pred predložitvijo zakonodajnih predlogov preuči njihove finančne in administrativne učinke, in upa, da bodo v izjavi o oceni skladnosti z načelom subsidiarnosti opisani tudi vplivi na lokalne in regionalne organe, ker je ta raven vlade in uprave nenazadnje pristojna za zakonsko ureditev ter za uresničevanje in izvajanje novih pobud EU; Odbor prosi Evropski parlament, da na podoben način preuči učinke svojih sprememb zakonodajnih predlogov (CdR 354/2003, točka 1.21);

3.3

poudarja, da bi Komisija morala čimbolj uporabljati okvirno zakonodajo in tako nacionalnim, regionalnim in lokalnim oblastem prepustiti izbiro najustreznejših oblik in metod za dosego zastavljenih ciljev;

3.4

poziva Evropsko komisijo, da že v okviru postopka posvetovanja v skladu z 2. členom Protokola o subsidiarnosti predloži izjavo o oceni skladnosti z utemeljenimi navedbami o načelih subsidiarnosti in sorazmernosti ter oceni učinkov;

3.5

pričakuje, da bo Evropska komisija v skladu z 2. členom Protokola o subsidiarnosti redno sodelovala z Odborom v predzakonodajnem posvetovalnem postopku;

3.6

pričakuje, da bo dobil priložnost za svoj prispevek v okviru letnega poročanja Evropske komisije Evropskemu svetu o uporabi načela subsidiarnosti; predvsem je treba mnenje Odbora regij o letnem poročilu Evropske komisije o uporabi člena I-11 ustave (subsidiarnost in sorazmernost) priložiti poročilu Evropske komisije;

3.7

za nadaljnji razvoj kulture subsidiarnosti v Evropski uniji predlaga organizacijo letne konference o subsidiarnosti z udeležbo Evropske komisije, Sveta ministrov, Evropskega parlamenta, Sodišča Evropskih skupnosti ter nacionalnih parlamentov in regionalnih skupščin, kjer bi razpravljali in ocenjevali napredek, ovire in razvoj pri uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti;

3.8

je prepričan, da je treba še razširiti možnosti za sodelovanje Odbora regij v predzakonodajnem postopku, in zato vabi Evropsko komisijo, da pri reviziji sporazuma o sodelovanju, ki je predvidena za leto 2005, posveti posebno pozornost vprašanjem sodelovanja v okviru uporabe načela subsidiarnosti in njegovi novi vlogi.

3.9

poudarja, da ima na podlagi sedanje posvetovalne dejavnosti pravico preveriti združljivost zakonodajnega predloga Evropske unije z načeloma subsidiarnosti in sorazmernosti ter svoje stališče podati evropskim institucijam in nacionalnim parlamentom;

3.10

meni, da se pri presoji načinov uporabe načela subsidiarnosti ne sme omejiti na deset področij, ki zahtevajo obvezno posvetovanje, temveč bi moral znati „vzeti usodo v svoje roke“;

3.11

se zaveda, da bo pravica do tožbe zaradi kršenja njegovih pravic prispevala k politični krepitvi vloge Odbora;

3.12

opozarja na dejstvo, da Odbor pri tožbah zaradi nespoštovanja načel subsidiarnosti in sorazmernosti — drugače kot nacionalni parlamenti — ni vezan na določen rok v okviru sistema zgodnjega opozarjanja;

3.13

je zato sklenil, da zaradi rokov v okviru sistema zgodnjega opozarjanja in pri vložitvi tožbe zadolži predsedstvo, da preverja združljivost zakonodajnih predlogov Evropske komisije, o katerih se mora posvetovati z Odborom, z načeloma sorazmernosti in subsidiarnosti, ter da mu poleg tega zaupa nalogo seznaniti evropske institucije in nacionalne parlamente s stališči Odbora; podrobnosti postopanja predsedstva je treba opredeliti pri reviziji Poslovnika OR;

3.14

poudarja, da ostajajo komisije in njihovi poročevalci med celotnim zakonodajnim postopkom pristojni za ohranitev vsebine mnenja o vseh zakonodajnih predlogih;

3.15

vendar opozarja, da je treba zagotoviti spremljanje njegove ocene izvajanja načel subsidiarnosti in sorazmernosti skozi ves zakonodajni postopek; poročevalci bodo morali biti pozorni predvsem na to, ali bosta Evropski parlament in Svet ministrov po posvetovanjih v besedilo sprejela amandmaje, ki niso v skladu z načeloma subsidiarnosti in sorazmernosti. O tem je po potrebi treba obvestiti Odbor (predsedstvo);

3.16

zato vabi Svet ministrov in Evropski parlament v skladu z njuno prihodnjo obveznostjo, predvideno v ustavni pogodbi, da prisluhneta Odboru v primerih obveznega posvetovanja (člen III-388) ter da v skladu z njegovimi novimi pristojnostmi pri nadzoru načela subsidiarnosti preučita možnosti za začetek pogajanj o sporazumu o sodelovanju; v njem naj bi bili glede subsidiarne pristojnosti Odbora določeni zlasti njegovi načini ravnanja oziroma pretok podatkov med Odborom in Evropskim parlamentom ter Svetom ministrov v okviru postopka soodločanja;

3.17

namerava že pred začetkom veljavnosti evropske ustavne pogodbe v preizkusni fazi v okviru veljavne pravne ureditve uporabiti instrumente za preučitev subsidiarnosti, zlasti vzpostavitev elektronske mreže z regionalnimi in lokalnimi organi in njihovimi združenji.

3.18

ugotavlja, da je Sodišče Evropskih skupnosti doslej obravnavalo upoštevanje načela subsidiarnosti v zelo ozkem smislu. Sodišče v glavnem preverja, ali so institucije izpolnile svojo dolžnost, da izrazijo upoštevanje subsidiarnosti. V nasprotju s tem se Sodišče ne posveča materialnopravnim vprašanjem, razen če je kršitev očitna. Sedaj ko sta načelo subsidiarnosti in njegov nadzor z ustavno pogodbo dobila bistveno večji pomen, je treba počakati, ali bo Sodišče poostrilo svoje preverjanje;

3.19

ugotavlja, da mora v skladu s členom III-365 tožbo zaradi kršitve načela subsidiarnosti vložiti najkasneje dva meseca po začetku veljavnosti pravnega akta;

3.20

pozdravlja dejstvo, da mu pravica do tožbe za uresničevanje svojih pravic ter nadzor nad upoštevanjem načela subsidiarnosti pri zakonodajnih aktih, o katerih se je treba posvetovati z njim, daje novo pravno legitimacijo;

3.21

meni, da lahko zaradi kršitve načela subsidiarnosti vloži tožbo pri Sodišču Evropskih skupnosti, četudi ni sprejel kritičnega mnenja o uporabi načela subsidiarnosti, ampak se je omejil na mnenje v skladu s svojimi pristojnostmi v okviru obveznega ali neobveznega posvetovanja;

3.22

je odločen, da pravico do tožbe pred Sodiščem Evropskih skupnosti uporabi kot zadnje sredstvo, ki pride v poštev le, ko so izčrpane vse druge možnosti;

3.23

je sklenil, da o vložitvi tožbe zaradi kršitve načela subsidiarnosti pred Sodiščem Evropskih skupnosti načeloma odloča predsedstvo. Kadar je združljivo s predlaganimi roki, odloča plenarna skupščina na predlog predsedstva. Vendar si plenarna skupščina na podlagi pomena, ki ga ima vložitev tožbe za Odbor, vedno pridržuje pravico, da revidira odločitev predsedstva; točen potek je treba opredeliti v okviru revizije Poslovnika OR;

3.24

zagotavlja, da bo v okviru mreže z regionalnimi in lokalnimi organi ter njihovimi združenji pozorno preverjal pobude za tožbe zoper pravne akte Evropske unije v skladu z internimi postopki, ki jih je treba še določiti.

16.5.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 115/42

1)

je njegova naloga, da na institucionalni ravni spregovori o posebnosti projektov decentraliziranega sodelovanja, ki jih v prid razvoja izvajajo evropske teritorialne skupnosti;

2)

je treba, zaradi ustreznosti in učinkovitosti delovanja EU za dosego svetovnih ciljev na področju boja proti revščini, upoštevati poseben prispevek akterjev, ki imajo že po naravi izkušnje z razvijanjem in organiziranjem demokracije, ki je blizu potrebam in pričakovanjem ljudi;

3)

mu je Komisija posredovala skupno izjavo Sveta, Evropskega parlamenta in Komisije z naslovom Razvojna politika Evropske unije „Evropsko soglasje“ KOM(2005) 311 končno;

1.1.1

ponavlja, da je razvojna politika Skupnosti zapisana v členih 177 in 181 Pogodbe in je ena glavnih komponent delovanja Evropske unije navzven;

1.1.2

podpira reformo evropske razvojne politike, sprejete novembra 2000, katere glavni cilj je boj proti revščini v svetu in ki znova potrjuje zavezanost demokraciji in človekovim pravicam ter je zasnovana v duhu partnerstva z državami prejemnicami pomoči; poudarja pomen ciljev novega tisočletja ZN in boja proti revščini, za katerega si prizadevajo. Odbor poudarja, da teh zahtevnih ciljev ni mogoče uresničiti brez aktivnega sodelovanja lokalnih in regionalnih oblasti. To mora biti popolnoma razvidno, priznati pa jim je treba pomembno vlogo pri razvojnem sodelovanju;

1.1.3

ceni ukrepe za povečanje opaznosti in učinkovitosti evropske pomoči ter način, kako so jo sprejele države prejemnice (priprava pravih razvojnih strategij z večletno perspektivo, ustanovitev EuropAida, dejanska decentralizacija evropskih programov v delegacije Evropske komisije);

1.1.4

ugotavlja, da je sedanja razvojna politika Evropske unije usmerjena v 151 držav in ozemelj, katerih seznam je bil določen na mednarodni ravni, in se izvaja s pomočjo številnih geografskih in tematskih programov ter Kotonovskega sporazuma, v primeru držav AKP;

1.1.5

obžaluje, da je Komisija v sporočilu iz leta 2002 z naslovom Sodelovanje nedržavnih akterjev v razvojni politiki Skupnosti  (4), s katerim je želela spodbuditi prebivalstvo držav prejemnic, da bi si prisvojilo te razvojne programe, upoštevala v glavnem organizacije civilne družbe, ni pa upoštevala prispevka teritorialnih skupnosti;

1.1.6

pozdravlja pa dejstvo, da je bil ta pristop popravljen, ko so bile v Kotonovski sporazum, ob njegovi vmesni oceni (5), vnesene spremembe, zlasti da je bil popravljen člen 4 sporazuma, ki določbe, ki se nanašajo na nedržavne akterje, razširi še na „decentralizirane lokalne oblasti“.

1.2.1

pojmuje„decentralizirano sodelovanje“ kot mednarodno sodelovanje evropskih teritorialnih skupnosti (kot so opredeljene v zakonodajah držav članic) pod vodstvom njihove demokratično izvoljene izvršne oblasti, pri katerem sodelujejo vsi zainteresirani iz njihovega ozemlja, ki se razlikujejo tako od centralne državne oblasti kot od civilne družbe;

1.2.2

obžaluje, da prispevek, ki ga dajejo evropske teritorialne skupnosti evropski razvojni politiki ter ostalim politikam zunanje pomoči, danes še vedno ni dovolj poznan;

1.2.3

ugotavlja, da se to nepoznavanje kaže zlasti v dejstvu, da se lokalnim skupnostim namenja različna mesta v različnih razvojnih programih:

1.2.4

želi, da bi pri obravnavi akterjev razvoja, ki niso vlade, vzpostavili boljše ravnovesje med različnimi oblikami organizacij civilne družbe, ki si označene kot „nedržavni akterji“, ter teritorialnimi skupnostmi. Ta želja pa nikakor ne nasprotuje partnerstvom, ki jih skupnosti pogosto sklepajo z nedržavnimi akterji pri izvajanju decentraliziranega sodelovanja.

1.3.1

poudarja, da evropske lokalne skupnosti v okviru nacionalnih predpisov držav članic že mnoga leta sodelujejo z lokalnimi skupnostmi držav izven Evropske unije, zlasti držav v razvoju;

1.3.2

opaža, da ne glede na stopnjo pobude, ki je dana skupnostim, države članice pogosto na razne načine nudijo podporo tem skupnostim, da bi okrepile učinkovitost njihovega decentraliziranega sodelovanja in spodbujale njegovo prepletanje s sodelovanjem, ki ga na področju razvoja izvajajo na ravni države, ter s tem priznavajo dodaten prispevek teh skupnosti;

1.3.3

ponavlja, da skupnosti v decentraliziranemu sodelovanju prispevajo svoje znanje in izkušnje, ki so si jih pridobile pri izvajanju različnih pristojnosti, kot so: storitve za prebivalstvo na področju zdravstva in izobraževanja, komunalne storitve (voda, odpadki), gospodarski razvoj ozemlja, vključno s trgovino, pa tudi institucionalna podpora pri vodenju na lokalni ravni, izkušnje z lokalno in regionalno demokracijo ter delujočimi demokratičnimi institucijami, vrednotenje dediščine ter vloga, ki jo lahko igrajo pri prizadevanjih za mir („diplomacija mest“). Zato je njihovo delovanje lahko še posebej koristno za „decentralizirane lokalne oblasti“ držav v razvoju pri soočanju z odgovornostmi, ki jim jih nalaga decentralizacija;

1.3.4

obenem poudarja, da imajo teritorialne skupnosti najbolj priviligiran položaj za osveščanje evropskih državljanov o problematiki pomoči, namenjene razvoju, in za spodbujanje njihovega delovanja v tej smeri;

1.3.5

priznava, da različnost nacionalnih instrumentov, raznolikost področij, na katerih poteka sodelovanje lokalnih skupnosti, značilnosti posameznih skupnosti ter različno velika človeška in finančna sredstva, ki jih skupnosti namenjajo decentraliziranemu sodelovanju, ponujajo že sedaj zelo bogato in pestro podobo;

1.3.6

meni, da je preglednost bistvenega pomena za priznanje prispevka skupnosti v boju proti revščini in v prid izvajanja demokracije, saj omogoča, da se na decentralizirano sodelovanje ne gleda več kot na preprosto nizanje ukrepov ali programov, temveč kot na lokalno razsežnost globalne strategije razvoja države ali regije;

1.3.7

pozdravlja pobude lokalnih skupnosti, tako evropskih kot iz držav v razvoju, da bi sodelovanje gradile na tematskih ali geografskih temeljih;

1.3.8

pozdravlja dejstvo, da je bila leta 2004 ustanovljena svetovna organizacija Združena mesta in lokalne vlade, ki so jo kot sogovornico priznali Združeni narodi in ki temelji na vrednotah miru, lokalne samouprave in solidarnosti ter združuje skupnosti vseh regij sveta okrog problematike mednarodnega sodelovanja.

1.4.1

se zahvaljuje Komisiji, da mu je poslala predlog Skupne izjave, ki ima velik političen pomen;

1.4.2

izraža zadovoljstvo, saj meni, da je že to posredovanje znak priznavanja lokalnih skupnosti kot dejavnikov evropske razvojne politike;

1.4.3

se strinja z globalno usmeritvijo besedila, da naj bi bila globalizacija pozitivna sila za vse človeštvo, saj je to stališče zavzel tudi Odbor v enem od svojih predhodnih mnenj; (6)

1.4.4

ceni voljo, da naj bi delovanje Evropske unije na področju razvoja postalo bolj koherentno, s pomočjo opredelitve „tematskega okvirja“, ki bi vodil izbiro prednostnih nalog tako pri notranjih kot pri zunanjih politikah (kar je zlasti nujno na področju mednarodne trgovine in kmetijstva), kakor tudi pri delovanju Komisije in držav članic;

1.4.5

izraža zadovoljstvo nad dejstvom, da je vloga lokalnih skupnosti kot akterjev lokalne uprave ter decentraliziranega razvoja izrecno omenjena pri številnih področjih delovanja, obenem pa meni, da bi bila lahko omenjena tudi pri ostalih področjih (zlasti pri dostopu do vode);

1.4.6

z zanimanjem pričakuje poseben dokument o stanju in pomoči v Afriki, ki ga je napovedala Komisija.

2.1

priporoča, da se mesto decentraliziranega sodelovanja obravnava v skladu z naslednjimi načeli:

2.2

predlaga — opirajoč se na organizacije, ki so jih skupnosti že vzpostavile za decentralizirano sodelovanje v prid razvoja, zlasti v okviru Združenih mest in lokalnih vlad, kakor tudi organov, ki vrednotijo decentralizirano sodelovanje — uvedbo naslednjih ukrepov:

2.2.1

za evropske lokalne skupnosti:

2.2.2

za skupnosti držav v razvoju — splošna načela evropske razvojne pomoči je treba prilagoditi decentraliziranemu pristopu:

2.3

priporoča, da se lokalne skupnosti vključi v oživljanje evropske razvojne politike, ki si ga želi Komisija; te že znajo, pogosto v povezavi z NVO, igrati vlogo pri osveščanju javnosti o pomenu boja proti revščini v svetu prek posebnih ukrepov med ljudmi, zlasti mladimi.

2.4

Glede predloga Skupne izjave Sveta, Evropskega parlamenta in Komisije z naslovom Razvojna politika Evropske unije „Evropsko soglasje“ KOM(2005) 311 končno;

Odbor regij

2.4.1

se sprašuje, glede na posebno pozornost, namenjeno državam, ki so z Evropsko unijo v „težavnem partnerstvu“, o spremembah, ki jih bo od leta 2007 dalje deležna postavka „decentralizirano sodelovanje“, ki je danes (7) namenjena posebej njim, saj so predvidena sredstva znatno premajhna;

2.4.2

želi, da bi proračunska pomoč, ki bi v raznih oblikah evropske pomoči morala biti vedno večja, bila priložnost za vlade, ki jo prejemajo, da prenesejo iz nacionalnega proračuna na lokalne oblasti tista sredstva, ki so vezana na odgovornosti, ki so jim zaupane z ukrepi decentralizacije, ki je v teku;

2.4.3

prosi, da Komisija, v prid tej novi etapi v razvojni politiki Evropske unije, upošteva priporočila, podana v tem mnenju.

16.5.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 115/47

1.1

pozdravlja predlog Komisije za uvedbo okvirnega programa o solidarnosti in upravljanju migracijskih tokov v obdobju 2007–2013;

1.2

priznava smisel in obseg svetovnega preseljevanja in njegov pomen za raznolikost in razvoj, še posebno v lokalni skupnosti; OR se popolnoma strinja s pomembnostjo usklajevanja politike priseljevanja, azila in integracije znotraj Evropske unije. To je zdaj v razširjeni Skupnosti še bolj pomembno;

1.3

priznava pomen v Skupnost usmerjene, obsežne in trajnostne politike upravljanja migracijskih tokov, vključno z varnostjo na mejah, učinkovito zaščito oseb, ki potrebujejo mednarodno zaščito, učinkovitim vračanjem oseb, ki na evropskih tleh prebivajo nezakonito, ter vključevanjem zakonitih priseljencev v gospodarsko, družbeno, kulturno in politično življenje;

1.4

poudarja, da je nacionalna raven odgovorna za oblikovanje in izvajanje zakonodaje, medtem ko je naloga regionalne in lokalne ravni v glavnem omogočanje sprejema priseljencev, nastanitev in vključitev. OR zato še posebej poudarja pomembnost vloge lokalnih in regionalnih oblasti, katerih dolžnost zajema načrtovanje, nastanitev, izobraževanje in trg dela, ki neposredno vpliva na vključitev in lahko spodbuja socialno kohezijo, socialno integracijo in trajnostne družbe;

1.5

poudarja, da lokalne in regionalne oblasti upajo, da bodo postale pomemben vezni člen v verigi solidarnosti in pripomogle k odpravi razlogov za priseljevanje s krepitvijo ukrepov za finančno sodelovanje in z razvojem skupne strategije za spodbujanje čezmejnega regionalnega in nacionalnega sodelovanja na področju upravljanja migracijskih tokov. Njihova pooblastila na področjih preseljevanja, priseljevanja in vključevanja, pa tudi njihov položaj izvajalcev ali lastnikov infrastruktur, umeščajo te organe oblasti v ospredje procesov za preprečevanje, financiranje in upravljanje migracijskih tokov;

1.6

poudarja, da v mnogih delih Evropske unije zbirajo prihodke od davka na nacionalni ravni, medtem ko ekonomsko breme, povezano z izključenostjo zaradi priseljevanja, nosi lokalna raven. Pomanjkanje posvetovanja med različnimi ravnmi je lahko ovira za najboljšo mogočo uporabo finančnih sredstev. Ta vrsta porazdelitve bremena lahko dopolni delovanje na ravni Unije in prispeva pozitivne rezultate na tem področju;

1.7

1.8

1.9

poudarja, da priseljevanje ni dovolj za dolgoročno pokritje primanjkljaja delovne sile EU in se sklicuje na svoje mnenje o prispevku starejših ljudi na trgu dela;

1.10

strategije za obvladovanje velikih skupin priseljencev, ki niso na trgu dela, so nujno potrebne iz gospodarskih, družbenih in političnih razlogov;

1.11

poziva k sprejetju ukrepov za učinkovito obravnavo problematike velikega števila delavcev priseljencev, ki so vstopili in bivajo v EU nezakonito. Treba je sprejeti ukrepe in uvesti mehanizme, ki bi priseljencem, ki kršijo sedanji zakon o priseljevanju, omogočili, da čim hitreje legalizirajo svoj status, še zlasti takrat, ko je nezakonito bivanje posledica nesposobnosti administracije oziroma geopolitičnih okoliščin, s katerimi se soočajo države članice. Te ukrepe je treba dopolniti, da se ne bodo ponavljali in da bodo v skladu z naslednjimi dejavnostmi: a) tem osebam je treba omogočiti sprejem v dostojne centre za tujce, b) utrditi je treba idejo, da se nezakonitega priseljevanja ne dopušča, c) resno se je treba boriti proti trgovini z ljudmi ter d) oblikovati je treba učinkovite strukture in politike za podporo zakonitega dela priseljencev;

1.12

poudarja, da je treba priznati in spodbujati potrebo posameznega priseljenca po delu, da bi se lahko preživljal. Poleg ekonomskih vidikov prispevajo k pozitivnemu družbenemu razvoju podjetništvo in mala podjetja. Priložnost za ustanovitev in vodenje lastnega podjetja vpliva na integracijo in si zato zasluži večjo javno podporo;

1.13

pozdravlja izboljšanje ozaveščenosti znotraj EU o ustvarjalnosti in podjetništvu priseljencev. Rast podjetništva in novih podjetij je odločilnega pomena za uspešne procese vključevanja in predstavlja pomemben prispevek pri izpolnjevanju ciljev lizbonske strategije;

1.14

poudarja pomen dela nevladnih organizacij v tesnem sodelovanju z lokalnimi in regionalnimi oblastmi in podpira njihove programe za pospešitev politik in dejavnosti, povezanih s preseljevanjem (kot je vključitev v politično in družbeno življenje države itd.);

1.15

pozdravlja odločbo o ustanovitvi Evropskega sklada za begunce in še posebej določbe o vključevanju ciljnih skupin. OR opozarja, da velika večina ukrepov, ki so predlagani kot upravičeni za izboljšanje pogojev sprejema in za vključevanje beguncev, spada v okvir posredovanja regionalnih in lokalnih oblasti.

1.16

pozdravlja odločbo o ustanovitvi sklada za zunanje meje in opozarja na dejstvo, da so nekatere regije v Evropi prizadele dodatne izgube v smislu razvoja in socialne kohezije, ker so na meji Unije. To dejstvo bi se moralo odražati pri odločanju;

1.17

ugotavlja, da je do neuspeha EU na področju vključevanja prišlo delno zaradi dejstva, da lokalne in regionalne oblasti niso bile vključene v oblikovanje politike. Lokalne in regionalne oblasti so vrsta vlade, ki je državljanom najbližje, toda posledice izvajanja na lokalni in regionalni ravni so bile dostikrat prezrte in ne vedno upoštevane;

1.18

opozarja, da morajo biti za uspešno zagotavljanje socialne kohezije vprašanja integracije zajeta v vseh področjih politike. Politika Skupnosti o imigraciji in integraciji mora biti skladna s širšimi cilji EU o socialni politiki, ekonomski politiki in zunanji ter razvojni politiki, skladna pa mora biti tudi s temeljnimi evropskimi vrednotami, kot so enake možnosti, človekove pravice, človeško dostojanstvo, strpnost, spoštovanje različnosti, ukrepi za boj proti diskriminaciji in spodbujanje večje udeležbe v skupnosti;

1.19

želi izpostaviti dejstvo, da je integracija dolžnost družbe kot celote, ki za dosego trajnostne socialne kohezije in rasti zahteva sodelovanje tako priseljencev kot lokalnega prebivalstva;

1.20

priznava, da čeprav so vprašanja trga dela odločilna za integracijo priseljencev, ne morejo biti vzeta iz konteksta, saj je stopnja integracije odvisna tudi od številnih drugih dejavnikov, kot so družbeno ozadje, izobrazba in znanje jezikov ter sodelovanje v življenju skupnosti. Uspešna integracija priseljencev je korak naprej k uresničevanju družbe, v kateri ima vsak vlogo, ki koristi tako posamezniku kot tudi lokalnim skupnostim in družbi v širšem pomenu besede;

1.21

obžaluje dejstvo, da v programu solidarnosti ni zadostnega kritja za skoraj 500 000 iskalcev azila v Evropski uniji, ki čakajo na dovoljenje za bivanje ali podobna dovoljenja; velika večina jih ni na rednem trgu dela;

1.22

poudarja, da je zaradi neskladja med osredotočenjem nacionalne ravni na potrebe po delu priseljencev ter bojem lokalne ravni proti izključenosti, marginalizaciji in ksenofobiji, potreba po dialogu in sodelovanju vseh zainteresiranih ravni še toliko večja;

1.23

meni, da bi morali biti ukrepi in politike, ki postopoma vodijo k formalni pravici do glasovanja, ki bo pomagala izboljšati vključevanje priseljencev v demokratični proces, odločilni del programa solidarnosti;

1.24

pozdravlja odločbo o ustanovitvi Evropskega sklada za vračanje beguncev in ponovno poudarja, da mora celosten postopek vračanja beguncev vključevati regionalno raven, še posebej zaradi prizadevanj regionalnih in lokalnih oblasti na mejah EU v podporo programu prostovoljnega vračanja.

2.1

poudarja, da je uravnotežena politika, ki bo pospeševala ukrepe za zagotavljanje enakomernih stopenj zakonitega priseljevanja skupaj z ukrepi za odvračanje nezakonitega priseljevanja in bojem proti tihotapljenju in trgovini z ljudmi, odločilnega pomena. OR tudi poudarja pomembno vlogo priseljevanja za zapolnitev deficitarnih poklicev in poziva Evropski svet, da na teh področjih razvije učinkovite politične pobude, vključno z zaposlovanjem državljanov iz tretjih držav na področju znanstvenega raziskovanja;

2.2

ugotavlja, da bi morale biti lokalne in regionalne oblasti bolj vključene v zasnovo in izvajanje azilne politike. OR predlaga, da se preuči povečanje obsega financiranja v okviru regionalnega sodelovanja in nova sosedska politika, ki sta zajeta v tretjem glavnem cilju strukturnih skladov za obdobje 2007–2013, in da se te naloge izpolni, ter upa, da bodo skupni večstranski programi, vodeni v okviru tega cilja, in dvostranski akcijski načrti, ki se bodo izvajali kot del sosedske politike, učinkovito usklajeni med seboj;

2.3

poudarja, da je nujno zagotoviti konkretno sodelovanje regionalnih in lokalnih oblasti pri oblikovanju in izvrševanju dejavnosti vseh štirih skladov, da se uresniči horizontalna določba o partnerstvu;

2.4

predlaga okrepitev dejavnosti in ukrepov, ki vključujejo izobraževanje pri prizadevanjih za upravljanje migracijskih tokov, še posebej na področju integracije priseljencev in beguncev;

2.5

predlaga vključitev posebnih horizontalnih določb — klavzul, kot sledi:

2.6

obžaluje, da so izdatki za tehnično pomoč v vseh štirih odločbah nizki, čeprav so kampanje za ozaveščenje javnosti odločilne za uspeh in učinkovitost vseh politik na področju svobode, varnosti in pravice;

2.7

spodbuja lokalne in regionalne uprave, da si izmenjujejo programe za usposabljanje in se usmerjajo k sodelovanju in partnerstvu z ustreznimi evropskimi in nacionalnimi oblastmi;

2.8

spodbuja lokalne in regionalne oblasti, da prispevajo k hitremu in učinkovitemu izvajanju ukrepov, predlaganih v okvirnem programu;

2.9

uvaja akcijski načrt Odbora regij za ohranitev zamisli pravične delitve obveznosti med državami članicami in znotraj držav članic med nacionalnimi, regionalnimi, lokalnimi, mestnimi in drugimi javnimi oblastmi na področju priseljevanja;

2.10

poudarja, da mora biti upoštevan kot pomemben partner, ki je osredotočen na Skupnost in učinkovito pomaga razjasniti odgovornosti lokalnih in regionalnih predstavnikov glede vprašanj financiranja in upravljanja migracijskih tokov v obdobju 2007–2013 in tako pripomore k njihovi vključitvi v mehanizem sodelovanja, ki ga Unija želi izvesti.

16.5.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 115/53

1.

so sklepi predsedstva Evropskega sveta na srečanju v Solunu 19. in 20. junija 2003 dali celotni regiji Zahodnega Balkana evropsko perspektivo za prihodnost. To perspektivo so ponovno poudarili sklepi predsedstva Evropskega sveta, sprejeti v Bruslju 16. in 17. junija 2005;

2.

vse države Zahodnega Balkana in tudi Kosovo trenutno doživljajo pozitivne spremembe, zlasti v zvezi z Mednarodnim kazenskim sodiščem za nekdanjo Jugoslavijo. Te spremembe so pomemben korak k njihovi končni evropski integraciji, vendar je potreben še precejšen nadaljnji napredek;

3.

so se na Kosovu ljudje mirno odzvali na odstop nekdanjega premiera HARADINAJA, vlada pa je pokazala politično zrelost, saj je prehod v novo kosovsko vlado pod vodstvom premiera KOSUMIJA potekal mirno. Hkrati se je vlada obvezala, da bo nadaljevala program prejšnje vlade, usmerjen v izvajanje standardov ZN;

4.

je kosovska vlada 22. februarja 2005 sprejela „reformo lokalne vlade — delovni program za leto 2005“. Cilj reforme je izboljšati storitve na lokalni ravni in s tem prispevati k (a) zagotavljanju stabilne uprave in življenjskih pogojev za vse ljudi na Kosovu; (b) vključitvi vseh skupnosti v demokratične strukture na Kosovu; (c) vzpostavitvi in utrditvi operativnih demokratičnih institucij na Kosovu, v skladu s standardi;

5.

je treba ohraniti pobude za gospodarsko integracijo Kosova v regijo. Ta prizadevanja je treba nadaljevati, da bi odpravili nenehne težave, značilne za gospodarski položaj Kosova, kot so: nizki dohodki, velika brezposelnost ter ogromen infrastrukturni primanjkljaj. Nujno je treba pripraviti pravni okvir, ki bo jasno opredelil premoženjska upravičenja;

6.

mora ambiciozen in obsežen pregled izvajanja standardov, ki je trenutno v pripravi, sprožiti proces, ki bo dejansko pripeljal do določitve prihodnjega statusa Kosova. Močne, avtonomne in večetnične lokalne in regionalne skupnosti so predpogoj za dolgotrajen mir in blaginjo na Kosovu ter glavni element kakršnega koli sporazuma o prihodnjem statusu Kosova;

7.

končna deklaracija konference o vlogi lokalnih in regionalnih oblasti EU v procesu utrjevanja demokracije na območju Zahodnega Balkana, ki so jo skupaj organizirali Odbor regij, Evropska komisija, Kongres lokalnih in regionalnih oblasti Sveta Evrope in Pakt stabilnosti za Jugovzhodno Evropo v Prištini, 22. junija 2005, poudarja, da sta za prihodnost prebivalcev Kosova v EU nujno potrebni dejanska decentralizacija in participativna demokracija, ki bi v polni meri spoštovali demokratične vrednote in pravice manjšin;

1.1

pozdravlja poročilo Komisije in njene sklepe, podane v sporočilu Evropska prihodnost za Kosovo (KOM(2005) 156 končno), ki je okvir za odpravo sedanjega brezizhodnega položaja glede razvoja demokratične in večetnične družbe na Kosovu, ki bi Kosovu omogočil dobiti svoje mesto v regiji v kontekstu miru in blaginje;

1.2

pozdravlja poročilo o pripravljenosti Srbije in Črne gore za pogajanja o stabilizacijsko-pridružitvenem sporazumu z Evropsko unijo (SEK(2005) 478 končno), ki se zaključi s pozitivnim priporočilom glede začetka pogajanj o stabilizaciji in pridruževanju, pod pogojem, da Srbija in Črna gora nadaljujeta nadaljnje priprave;

1.3

pozdravlja sklepe predsedstva Evropskega sveta, sprejete v Bruslju 16. in 17. junija 2005, in priloženo deklaracijo o Kosovu, ki je poudarila, da rezultat obsežnega pregleda položaja na Kosovu ni bil sprejet vnaprej: izvajanje standardov, zlasti tistih, ki so bili prepoznani kot prednostni, in proces decentralizacije sta še posebej pomembna;

1.4

meni, da morajo lokalne in regionalne oblasti Kosova in EU pomagati doseči cilj evropske prihodnosti za Kosovo;

1.5

pozdravlja zavezanost Komisije, da upošteva poseben položaj in izjemne potrebe Kosova pri doseganju napredka pri stabilizacijskem in pridružitvenem procesu;

1.6

odobrava dejavno osredotočenje na potrebe Kosova po razvoju in reformah ter zavezo Komisije, da bo zagotovila sredstva za pospeševanje razvoja in reform;

1.7

podpira predlog Evropske komisije, da se razišče nove možnosti, da bi Kosovo lahko v polni meri izkoristilo vse ustrezne instrumente Evropske unije;

1.8

pripisuje največji pomen političnemu dialogu med skupnostmi na Kosovu in med oblastmi v Beogradu in v Prištini, saj je to edini način za dosego večje stabilnosti, ki je prvi pogoj za evropsko integracijo celotnega območja Zahodnega Balkana;

1.9

pozdravlja dosedanja prizadevanja začasnih institucij kosovske samouprave za reformo lokalne vlade na Kosovu;

1.10

opozarja, da mora decentralizacijo spremljati dejanski prenos pristojnosti in predvsem finančnih sredstev in lastnine, sorazmerno z novimi odgovornostmi, ki jih prevzemajo lokalne in regionalne oblasti;

1.11

poudarja pomembno vlogo združenj lokalnih in regionalnih oblasti, ki vladam posredujejo stališča lokalnih in regionalnih skupnosti in so glavni instrumenti spodbujanja možnosti njihovega delovanja prek lokalnih in regionalnih politikov;

1.12

podpira zavezanost Komisije, da začne posvetovanja na visoki ravni z glavnimi mednarodnimi akterji za pripravo usklajenega strateškega pristopa do politike na Kosovu in pozdravlja odločitev o izvedbi obsežnega pregleda napredka pri izvajanju standardov na Kosovu.

2.1

poziva Komisijo, da lokalne oblasti na Kosovu aktivno vključi v izvajanje političnih, družbenih in gospodarskih reform na ravni, ki je najbližje državljanom, s polnim spoštovanjem načel subsidiarnosti, sorazmernosti in dobrega upravljanja;

2.2

spodbuja Komisijo, da v tesnem sodelovanju z lokalnimi oblastmi pospešuje in podpira informacijske kampanje, z namenom, da se državljani EU seznanijo z odnosi s Kosovom in državljani Kosova z vrednotami EU;

2.3

spodbuja Komisijo, da v tesnem sodelovanju z lokalnimi oblastmi podpira programe izmenjav in tesnega medinstitucionalnega sodelovanja, ki bi pripomogli k boljšemu medsebojnemu razumevanju med državljani in upravami EU in Kosova ter okrepili upravne zmogljivost na lokalni in regionalni ravni;

2.4

priporoča, da pomoč Komisije pri vzpostavljanju institucij še posebej upošteva zmogljivost lokalnih skupnosti, zlasti pri podpori izvajanju zakonodaje in izboljšanju komunikacije in sodelovanja med centralno in lokalnimi oblastmi;

2.5

poziva k prizadevanjem za sodelovanje in izmenjavo izkušenj in najboljših praks, pridobljenih v okviru predpristopne politike, ki so jo skupaj izvajale lokalne in regionalne skupnosti držav članic EU, držav kandidatk in držav Zahodnega Balkana;

2.6

poudarja, da je aktivno čezmejno sodelovanje med lokalnimi in regionalnimi oblastmi eden od načinov razvijanja zaupanja in stabilnosti na Kosovu in na območju Zahodnega Balkana;

2.7

spodbuja vse odgovorne za izvajanje standardov, še posebej začasne institucije kosovske samouprave, da nadaljujejo z izvajanjem reforme lokalne vlade na celotnem ozemlju Kosova in lokalnim oblastem na Kosovu pomagajo upoštevati Evropsko listino o lokalni samoupravi, predvsem z zagotavljanjem finančnih sredstev, zemljišč in človeških virov, ki jih lokalne oblasti na Kosovu potrebujejo za izvajanje svojih socialnih in ekonomskih obveznosti;

2.8

ponovno opozarja vse odgovorne za izvajanje standardov, še posebej začasne institucije kosovske samouprave, da sta ohranjanje in spodbujanje manjšinskih jezikov ter kulturne dediščine vseh skupnosti glavna dejavnika strpnosti in medsebojnega razumevanja znotraj pluralističnega, večetničnega in večkulturnega Kosova;

2.9

spodbuja vse odgovorne za izvajanje standardov, še posebej začasne institucije kosovske samouprave, da olajšajo sodelovanje oseb iz vseh etničnih skupin in skupnosti pri postopkih sprejemanja odločitev, zlasti na lokalni in občinski ravni, in poudarja, da so večetnične občine ključni element procesa stabilizacije in sprave na Kosovu;

2.10

priporoča vsem odgovornim za izvajanje standardov, še posebej začasnim institucijam kosovske samouprave, da nujno podvojijo svoja prizadevanja za dosego konkretnih rezultatov, zlasti na področjih vračanja beguncev in razseljenih oseb ter svobode gibanja za vse skupnosti;

2.11

prosi vse odgovorne za izvajanje standardov, še posebej začasne institucije kosovske samouprave, da v sodelovanju z EU in mednarodnimi institucijami sprejmejo ukrepe in usmerijo pozornost dalj od izvajanja standardov ter se pripravijo na izvajanje zakonodaje EU, tudi na lokalni ravni;

2.12

priporoča tesno sodelovanje s Kongresom lokalnih in regionalnih oblasti Sveta Evrope in spodbujanje širše udeležbe kosovskih oblasti v evropskem demokratičnem procesu;

2.13

priporoča, da se Kosovu dodeli ustrezna finančna podpora v okviru finančnih perspektiv 2007–2013.

16.5.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 115/56

1.1

meni, da je EPK močno orodje za predstavitev, vzdrževanje, obogatitev in doživljanje evropske in lokalne kulture, in ocenjuje, da ima prireditev EPK pozitiven vpliv na mesta na področju kulture ter pri gospodarskih in zaposlitvenih priložnostih v turizmu, preživljanju prostega časa in športu ter je ključnega pomena za oživljanje mest;

1.2

ugotavlja, da je vpliv EPK večji, kadar je prireditev sestavni del dolgoročne razvojne strategije mest, in meni, da bi morala EPK spodbujati trajnostni pristop na področju kulturnega razvoja. Odbor se prav tako zaveda, da EPK vse bolj pridobiva regionalno razsežnost, saj mesta pri razvoju in izvajanju svojih kulturnih programov vključujejo tudi okoliške kraje;

1.3

meni, da sta bila korist in potencial prireditve EPK doslej podcenjena, predvsem zaradi premajhne finančne pomoči EU, premajhne osredotočenosti na razvoj evropske razsežnosti prireditve EPK in prepoznavnosti mest ter premajhne podpore mestom pri pripravi in izvajanju njihovih kulturnih programov;

1.4

meni, da je Evropska unija v preteklosti zamudila priložnost, da izkoristi prireditev EPK kot sredstvo za spodbujanje evropske integracije in identitete, zlasti glede na visoko prepoznavnost prireditve EPK in širokega zanimanja zanjo. Odbor meni, da lahko prireditev EPK prispeva k pozitivni identifikaciji državljanov z Evropsko unijo.

1.5

pozdravlja predlog Evropske komisije za reformo postopka izbora EPK in za spremljanje izbranih mest pri pripravi njihovih kulturnih programov;

1.6

meni, da predlog Evropske komisije obravnava številne težave pri obstoječem izbirnem postopku in odobrava dejstvo, da predlagani pristop predstavlja ustrezno ravnotežje med potrebami po resničnem elementu tekmovalnosti med mesti, pomembnejši vlogi izbirne komisije, večjem poudarku na evropski razsežnosti prireditve EPK ter priznanju prispevka držav članic in vloge Sveta pri imenovanju kandidatov in izboru mest;

1.7

pozdravlja in podpira naslednje vidike predlaganega postopka izbora in spremljanja: