21.3.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 69/1

1.1

Svet in Komisija sta sprejela petletni akcijski načrt za izvajanje haaškega programa za krepitev območja svobode, varnosti in pravice.

1.2

EESO trenutno pripravlja mnenje o sporočilu Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu: Haaški program: Deset prednostnih nalog za naslednjih pet let — Partnerstvo za evropsko prenovo na področju svobode, varnosti in pravice  (1). Mnenje navaja, da ima haaški program „težko nalogo utrjevanja in spodbujanja oblikovanja skupnega območja svobode, varnosti in pravice“ ter poudarja, da je pomembno doseči „pravilno ravnovesje med tremi dimenzijami (svoboda, varnost in pravica), da ne bi zlorabili temeljnih vrednot (človekove pravice in državljanske svoboščine) ter demokratičnih načel (pravna država), ki so skupne vsem državam članicam EU“. Odbor ugotavlja, da to ravnovesje ni bilo doseženo, saj je nesorazmerno veliko zakonodaje osredotočene na varnost.

1.3

Finančni okvir 2007–2013 za podporo haaškemu programu vključuje naslednje postavke:

1.3.1

Solidarnost in upravljanje migracijskih tokov (2)

1.3.2

Varnost in varstvo svoboščin (3)

1.3.3

Temeljne pravice in pravosodje (4)

1.4

EESO meni, da se neravnovesje med tremi dimenzijami — svobodo, varnostjo in pravico — kaže tudi v finančnem načrtu, saj varnost zavzema največji del proračuna.

1.5

Petletni akcijski načrt je tesno povezan z drugimi načrti in predlogi na področju svobode, varnosti in pravice, na primer z novim akcijskim načrtom EU za boj proti drogam.

1.6

EESO se namerava hkrati odzvati na haaški program in na tri okvirne programe in tako vplivati na končno vsebino programa.

1.7

Poudarek je na izboljšanem medvladnem sodelovanju med samimi državami članicami ter med državami članicami, pristojnimi agencijami in službami Unije, ki se ukvarjajo z notranjo varnostjo. Naloga Komisije je, da spremlja učinkovitost različnih načrtov, programov in predlogov, kar je v skladu z načelom subsidiarnosti, določenim v členu 5 Pogodbe ES.

2.1

EESO ugotavlja, da je predlog Komisije za ustanovitev okvirnega programa Temeljne pravice in pravosodje del usklajenega niza predlogov, katerih cilj je zagotavljanje primerne podpore haaškemu programu v okviru finančnega načrta za leto 2007.

2.2

EESO tudi ugotavlja, da se je Komisija osredotočila na poenostavitev in racionalizacijo obstoječe finančne podpore na področju svobode, pravice in varnosti, s ciljem zagotavljanja večje fleksibilnosti pri razdeljevanju prednostnih nalog in večje splošne preglednosti.

2.3

EESO meni, da morajo države članice ravnati dosledno, ko gre za načela demokracije, spoštovanje temeljnih pravic in svoboščin ter pravnih predpisov. To je še posebej pomembno z vidika širitve EU, ko se Unija pogaja z državami kandidatkami.

2.4

Vendar EESO izraža zaskrbljenost, ker Komisija predstavlja svoj predlog v času precejšnje negotovosti, ki vlada v EU. Pogodba o ustavi za Evropo naj bi podprla haaški program, zato bo imela trenutna situacija, povezana z novo ustavo, posledice, ki jih je treba upoštevati.

2.5

Poleg tega splošni program sestavljajo štiri specifični programi. Vprašanje je, ali ima kateri koli direktorat Komisije pregled nad vsemi vidiki tega posebnega političnega področja. EESO zato dvomi, ali obstajajo vsi ustrezni sistemi spremljanja, nadzora in ocenjevanja, ki bi lahko učinkovito ovrednotili program.

2.6

Finančni načrt za 2007–2013 je bil sprejet, vendar je bil celotni proračun zmanjšan za 524 mio EUR, in sicer s 7 154 mio EUR na 6 630 mio EUR. EESO meni, da je proračun v višini 543 milijonov EUR, ki ga je za omenjeno obdobje za program Temeljne pravice in pravosodje predlagala Komisija, negotov, saj je treba sredstva najprej razporediti med tri okvirne programe. EESO se zato sprašuje o posledicah, ki jih bo takšno stanje prineslo konkretnim programom in dejavnostim v okviru splošnega programa.

2.7

EESO meni, da predlog Komisije ne spoštuje dovolj načela subsidiarnosti, določenega v členu 5 Pogodbe ES, saj se zdi, da področja, ki se jih lahko najučinkoviteje lotimo na nacionalni, regionalni in/ali lokalni ravni ter ob sodelovanju ustreznih socialnih partnerjev, niso dovolj upoštevana.

2.8

EESO zato na vsak način priporoča, da ta predlog počaka na razjasnitev pravnih in finančnih temeljev. Odbor predlaga, da se medtem — dokler se trenutno stanje ne razjasni — nadaljuje s sedanjim programom za področje svobode, varnosti in pravice.

3.2.1

EESO z zadovoljstvom ugotavlja, da Komisija priznava določeno napetost, ki nastaja pri zagotavljanju osnovnih pravic posameznika in osnovnimi zahtevami, ki jih morajo države članice v okviru Unije izpolnjevati na področju svobode, varnosti in pravice. O teh vprašanjih namreč razpravljajo vsi, od posameznih državljanov do birokratov v EU.

3.2.2

Glede temeljnih pravic Komisija omenja bolj usklajeno delovanje v boju proti rasizmu, ksenofobiji in antisemitizmu ter predlaga večjo podporo medverskim in multikulturnim oblikam dialoga kot orodju v tem boju.

3.2.3

EESO izraža pohvalo tej izjavi Komisije, vendar meni, da ne odraža dovolj sodobnega konteksta EU. Mednarodna helsinška federacija za človekove pravice (IHF) je marca 2005 objavila poročilo, ki navaja, da so muslimani v Evropi od napadov 11. septembra izpostavljeni večji diskriminaciji. Po besedah Aarona Rhodsa, izvršnega direktorja IHF, so se „muslimanske manjšine v EU v času po 11. septembru morale soočati z vedno večjim nezaupanjem in sovražnostjo. Okrepljen boj proti terorizmu in prisoten strah pred verskimi skrajneži, ki je postal osrednja točka javnih razprav, je povečal že obstoječe predsodke in diskriminacijo. Muslimani so vedno bolj čutili, da so zaznamovani zaradi svoje vere.“ (5)

3.2.4

EESO zato priporoča, da se upošteva tudi islamofobijo in s tem poudari nujnost boja proti tej posebni obliki rasizma, pri kateri se mešata kultura in religija.

3.2.5

EESO ugotavlja, da je boj proti nasilju edino področje, kjer ni nobene agencije, ki bi omogočala sinergijske učinke. Zato priporoča, da Komisija preuči, kakšen sistem bi bilo najbolje vzpostaviti, da nobene oblike boja proti nasilju ne bi spregledali kot ene izmed prednostnih nalog.

3.2.6

EESO poleg tega v dejstvu, da program Temeljne pravice in pravosodje ne bo usklajen z novim Evropskim institutom za enakost med spoloma, vidi hudo napako. Zato priporoča, da se upošteva ta poseben cilj in tako zagotovi omenjeno usklajevanje ob odprtju instituta leta 2007.

3.3.1

Evropski svet je junija 2005 še posebej pozdravil akcijski načrt za boj proti drogam (2005–2008) v okviru strategije za boj proti drogam (2005–2012). Osrednji točki srečanja sta bili torej akcijski načrt za boj proti drogam in boj proti terorizmu.

3.3.2

EESO pozdravlja omenjeni izbor osrednjih točk srečanja, vendar se boji, da bosta boj proti nasilju do otrok, žensk in mladih ter proti trgovanju z ljudmi zaradi spolnega izkoriščanja v ozadju, saj sta povezana z bojem proti drogam in trgovanju z ljudmi — še posebej, ker celotni proračun in razdelitev proračunskih sredstev med posamezne programe še nista dokončno sprejeta.

3.3.3

EESO priporoča, da se za boj proti nasilju oblikujeta ločen cilj in ločena proračunska postavka. Tako bi zagotovili pravilno razdelitev prednostnih nalog in povečali transparentnost.

3.3.4

Odbor pozdravlja priznanje, da boj proti nasilju ni le težava s področja javnega zdravja, temveč spada na področje zaščite temeljnih pravic, ki so navedene v Listini o temeljnih pravicah.

3.3.5

EESO priporoča, da se med posebne cilje v okviru splošnega programa za boj proti nasilju v vseh njegovih oblikah jasno vključi tudi trgovanje z ljudmi zaradi spolnega izkoriščanja. To je pomembno zato, ker ima boj proti trgovanju z ljudmi čezmejno razsežnost; ustrezna strategija EU in akcijski načrt sta na tem področju torej nujna in primerna.

3.3.6

Ciljne skupine (člen 6) v okviru boja proti nasilju je treba določiti bolj natančno, še posebej če se to utemeljuje z dodano vrednostjo EU. Drugače obstaja nevarnost ravnanja, ki bo v nasprotju z načelom subsidiarnosti.

3.3.7

EESO meni, da bi morali organe mejne kontrole vključiti med ciljne skupine, saj imajo pomembno vlogo pri prizadevanjih za prekinitev distribucijskih poti, ki se uporabljajo za tihotapljenje ljudi in drog.

3.3.8

EESO ni zadovoljen z dejstvom, da je boj proti nasilju do žensk, mladih in otrok očitno v glavnem prepuščen nevladnim organizacijam, ob podpori programa Daphne. Odbor meni, da bi se morale države članice ob uporabi vseh svojih zakonodajnih in finančnih virov bolj zavzemati za ta vprašanja, pri čemer to ne sme obremeniti virov nevladnih organizacij. Sodelovanje med nevladnimi organizacijami, EU in oblastmi v državah članicah je še naprej izredno pomembno za odpravo spolnega izkoriščanja in zlorabe. EESO bi si želel, da bi države članice in agencije nevladnih organizacij sodelovale pri izboljšanju ozaveščenosti ljudi in izmenjavi najboljše prakse.

3.4.1

EESO pozdravlja cilj „pospeševanja kulture temeljnih pravic med vsemi narodi Evrope“, ki naj bi podprla Listino o temeljnih pravicah in vse državljane obveščala o njihovih pravicah, vključno s pravicami, ki jih imajo kot državljani EU.

3.4.2

EESO pozdravlja priznanje posebne vloge, ki jo imajo akterji civilne družbe pri zagotavljanju temeljnih pravic in njihove širitve ter meni, da je krepitev civilne družbe v novih državah članicah EU ena izmed prednostnih nalog. V tem kontekstu EESO znova potrjuje svojo pripravljenost za aktivno delo na tem področju.

3.5.1

EESO podpira in vzpodbuja pravno sodelovanje na področjih, na katerih so se države članice dogovorile o prednostnih nalogah, na primer pri boju proti terorizmu. Zato Odbor poziva Komisijo, da nadaljuje svoja prizadevanja za solidarnost in usklajenost s ciljem vzpostavitve evropskega pravnega prostora, kljub nekaterim neskladnostim med pravnimi sistemi držav članic.

3.5.2

Čeprav denimo na področju civilnega prava med državami članicami obstajajo razlike pri razumevanju in omejitvi pojmov kot so malomarnost, dolžnost oz. kršitev dolžnosti, dobra vera, naklepna kršitev pogodb in jamstvo, pa te razlike ne smejo biti ovira za nadaljnje ukrepe za približevanje zakonodaj, če se pri tem upoštevata načeli subsidiarnosti in sorazmernosti. Komisija je na tem področju že veliko storila in Odbor jo je pri tem zmeraj odločno podpiral.

3.5.3

Tudi vloga sodstva se lahko v posameznih državah članicah zelo razlikuje, saj nekatera delujejo v federativnem okviru na osnovi sprejete ustave, druga spet ne. EESO poziva Komisijo, da nadaljuje s svojimi prizadevanji za krepitev obstoječih oz. uvajanje novih civilnopravnih mehanizmov s ciljem usklajevanja postopkov pri čezmejnih in tudi notranjih sporih.

3.5.4

Kljub zgoraj naštetim težavam je tesno sodelovanje med kazenskimi organi držav članic izredno pomembno v boju proti hudim kaznivim dejanjem, kot so trgovanje z drogami in trgovanje z ljudmi zaradi spolnega izkoriščanja in izkoriščanja delovne sile.

3.5.5

Obstaja veliko dobrih primerov sodelovanja med preiskovalci, državnimi tožilci in člani sodstva. EESO spodbuja dodeljevanje sredstev tem oblastem za nadaljnjo krepitev njihovega sodelovanja.

21.3.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 69/5

1.1

V zadnjih letih postaja vse bolj očitno, da so podnebne spremembe eden glavnih izzivov za prihodnost našega planeta. Številne študije o podnebnih spremembah jasno kažejo, da se v ozračju povečuje količina toplogrednih plinov, kar povzroča segrevanje planeta. Spreminjanje sestave ozračja, ki ga povzročajo človeške dejavnosti, poteka vse hitreje. Strokovnjaki po svetu so glede tega, da se podnebne spremembe dogajajo, enotnega mnenja, čeprav se mnenja o hitrosti tega procesa razlikujejo. Neko ocenjevalno poročilo Medvladnega odbora za podnebne spremembe (IPCC, Intergovernmental Panel on Climate Change, 2001) ne dopušča nobenega dvoma, da se bo ozračje v tem stoletju še naprej spreminjalo, kar bo globalne podnebne spremembe še pospešilo.

1.2

EU in njene države članice si še posebej aktivno prizadevajo za doseganje ciljev, ki bi proces segrevanja ozračja upočasnili. Na različnih področjih so EU in države članice sprejele številne spremembe v politikah, da bi dosegle boljše rezultate. V mednarodnem boju proti segrevanju ozračja ima EU vodilno vlogo, saj gre za velikansko grožnjo za okolje, družbo in gospodarstvo, ki lahko postane daljnosežna in globalna. EU bi morala še naprej krepiti svoja prizadevanja za varstvo podnebja in se pri tem zavzemati tudi za zmanjševanje toplogrednih emisij kmetijstva, gozdarstva in ribištva, kajti to zahtevajo obveznosti iz okvirnega programa Združenih narodov o podnebnih spremembah in iz Kjotskega protokola. To mnenje naj bi spodbudilo razmišljanja za okrepljena prizadevanja EU glede podnebnih sprememb in njihovih učinkov na gozdarstvo, kmetijstvo in ribištvo. Opozoriti velja, da so raziskave doslej pomembno prispevale k poglabljanju našega znanja o učinkih podnebnih sprememb na gozdarstvo, vendar pa je znanstvenih spoznanj o učinkih na kmetijstvo manj, in še veliko manj vemo o učinkih na ribištvo.

1.3

Mednarodna skupnost je na podlagi več sporazumov, med drugim s Kjotskim sporazumom o podnebnih spremembah, poskušala zmanjšati emisije toplogrednih plinov z različnimi političnimi ukrepi. Vendar pa je uresničevanje teh sporazumov zelo težavno, ker se splošno priznanim ciljem ne čutijo zavezane niti vse večje podpisnice, med njimi ZDA.

1.4

Segrevanje ozračja ima številne neposredne in posredne učinke na različna območja in gospodarske panoge. Ocenjevanje vseh učinkov je znanstveno težavna naloga. Po vsem svetu poteka veliko raziskav. Pripravljenih je bilo več scenarijev podnebnih sprememb. Na podlagi dosedanjih spoznanj znanstveniki poskušajo ocenjevati učinke na človeške in naravne sisteme. Ti učinki bodo, odvisno od območja in razmer, lahko škodljivi ali koristni. Mednarodna skupnost in EU sta svoja prizadevanja usmerili predvsem k zmanjševanju emisij toplogrednih plinov, da bi zavrli napredovanje podnebnih sprememb. Podnebne spremembe niso samo predmet okoljske politike, temveč imajo tudi velikanske gospodarske, socialne in kulturne posledice za celotno človeštvo, in seveda tudi za razvoj EU.

1.5

EU, druge države in območja bi morali storiti veliko več, da bi izboljšali sposobnost prilagajanja ljudi in gospodarstev spreminjajočim se razmeram. To je posebno pomembno zato, ker nas celo v primeru, da bi podnebne spremembe dolgoročno zajezili, že v bližnji prihodnosti čakajo spremembe, ki bodo zahtevale velika prizadevanja pri prilagajanju na različnih družbenih področjih, tako na nacionalni kot na mednarodni ravni. Podnebne spremembe bodo občutno vplivale na trende in rast svetovnega gospodarstva. Zato je EU predložila tudi lastne ocene gospodarskega razvoja in porabe energije.

1.6

Prilagajanje podnebnim spremembam je velik izziv za trajnostni razvoj večine gospodarskih panog v EU. Podnebne spremembe terjajo prilagajanje vsaj na področjih industrije, energije, prometa, gradbeništva, zdravja, turizma, zavarovalništva, rabe zemljišč, biološke raznovrstnosti, rabe narave v rekreacijske namene, vodnih virov, ribištva, gozdarstva, kmetijske proizvodnje, reje domačih živali, proizvodnje živil, lovskega gospodarstva in gospodarjenja s severnimi jeleni. Zato morajo EU in njene države članice pripraviti strategijo prilagajanja podnebnim spremembam. Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) želi v tem mnenju na lastno pobudo prispevati nekaj dopolnilnih misli za nadaljnji razvoj strategije prilagajanja EU, zlasti z ozirom na primarne panoge: kmetijstvo, gozdarstvo in ribištvo.

1.7

Grožnja naravnih katastrof, kot so poplave, viharji in toča, ki se bodo kot posledica napovedanih podnebnih sprememb pojavljale vse pogosteje, bo imela negativne posledice tudi za kmetijstvo, gozdarstvo in ribištvo.

2.1

Napovedani učinki globalnega segrevanja vsiljujejo domnevo, da bo ta proces zelo močno prizadel tudi kmetijstvo in gozdarstvo, in da je treba v določenem obsegu pričakovati tudi spremembe v ribištvu. Ker so te panoge le malo prispevale k škodljivim emisijam toplogrednih plinov, so bile doslej pri snovanju in uresničevanju evropske politike podnebnih sprememb precej zanemarjene. Glede na raziskave Medvladnega odbora za podnebne spremembe (IPCC) so podnebne spremembe neizogibne, zato je treba te panoge obravnavati s stališča nujnih prilagoditvenih sprememb.

2.2

Osnova evropskega kmetijskega, gozdarskega in ribiškega modela je trajnostna proizvodnja obnovljivih surovin in izdelkov za potrošnike in industrijo. EU je vložila veliko truda, da bi dosegala visoko kakovost živil in drugih izdelkov ter jo ohranjala. Da bi zavarovali dosežene cilje in rezultate, bodo potrebni novi ukrepi za prilagajanje podnebnim spremembam.

2.3

Učinki podnebnih sprememb so opazni po vsem svetu, tako tudi v EU: v proizvodnji živil, pri dostopu do vode in na področju zdravja. Na severnih območjih EU se bo zaradi segrevanja ozračja pridelek povečeval, na južnih pa se bo zaradi pogostejših sušnih obdobij zmanjševal. Hitrost in oblike podnebnih sprememb se bodo v državah in regijah EU sicer razlikovale, vendar je trend segrevanja ozračja očiten. Na južnih območjih tako oskrbovanje s pitno vodo kot pridobivanje vode za namakanje postajata vse težavnejša.

2.4

Pogostejši bodo skrajni vremenski pojavi: viharji, poplave, suše in dolgotrajni vročinski vali. Globalno segrevanje povečuje nevarnost širjenja bolezni, ki se prenašajo s komarji in z vodo. Podnebne spremembe vplivajo tudi na pogostost teh težav v različnih državah in regijah.

2.4.1

Središče proizvodnje živil v EU se bo dolgoročno pomikalo proti severu. Domnevajo, da se bodo razlike v blaginji med razvitimi državami in državami v razvoju zaradi segrevanja ozračja še bolj povečevale, kar bo vplivalo tudi na proizvodnjo in prodajo živil. Povsem mogoče si je predstavljati, da bodo podnebne spremembe na nekaterih območjih povzročale pomanjkanje živil in spopade zaradi njih. Pomembno je upoštevati, da podnebne spremembe lahko povzročajo resne težave v preskrbi z vodo.

2.4.2

EU bo na ta položaj bolje pripravljena, ker ima dobro infrastrukturo in ker je njena kmetijska politika usmerjena k ohranjanju proizvodnje na celotnem območju Unije. V tem spreminjajočem se položaju je pomembno, da EU ohranja primerna sredstva in vire za razvoj in zagotavljanje lastne proizvodnje živil.

2.5

Kmetijska politika EU ne vsebuje jasne strategije prilagajanja podnebnim spremembam, s katero bi se bilo mogoče postaviti po robu njihovim neizogibnim posledicam. Nekatere države članice so pripravile oziroma pripravljajo nacionalne strategije prilagajanja. Evropsko kmetijstvo je v osnovi v zelo dobrem položaju, da se odziva na podnebne spremembe, na primer zato, ker je prilagodljivost kmetijskih rastlin praviloma dobra.

2.5.1

Z razvijanjem novih vrst rastlin bi se bilo mogoče že v nekaj letih odzvati na zahteve podnebnih sprememb. V tem procesu bi se lahko izkazalo, da je genetska raznovrstnost prednost. Podjetja bi morala povečati sredstva za razvoj novih tehnologij na področju pridelovanja kmetijskih rastlin in reje živali. Da bi omejili škodo pri podnebnih nihanjih in živalskih ter rastlinskih boleznih, bi bilo treba zasnovati učinkovit sistem obvladovanja tveganja.

2.5.2

Obenem je treba okrepiti kmetijske raziskave za razvoj novih sort, ki se bolje prilagajajo spremenjenim ekološkim razmeram (prilagajanje) ali pa ne terjajo velikih proizvodnih stroškov, med drugim stroškov gnojenja z dušičnimi gnojili (omejevanje emisij). Poglabljati in širiti bi bilo treba visokošolsko izobraževanje in raziskave v zvezi s podnebnimi spremembami, tako na ravni temeljnih kot aplikativnih raziskav.

2.5.3

Prednostna naloga pa bi morala biti ohranjanje splošne rodovitnosti pridelovalnih površin v EU. Z izpopolnjevanjem pridelovalnih metod je mogoče ublažiti poslabševanje tal. Za kmetijstvo je kritično, kakšna bo prihodnja vodna politika zlasti na območjih, na katerih postaja pomanjkanje vode vse resnejši problem.

2.6

Še temeljiteje bo treba preučevati učinke podnebnih sprememb na globalne trge živil, ker imajo spremembe na trgih tudi učinke na proizvodne cilje EU.

2.7

EU je na področju okoljske politike sprejela več ukrepov za zmanjševanje emisij toplogrednih plinov v kmetijstvu. Obenem si prizadeva preusmeriti kmetijsko proizvodnjo k proizvodnji energije na osnovi biomase, kar bi imelo pozitivne učinke na področju okolja in podnebnih sprememb. EU bi morala zasnovati nove okoljske ukrepe za kmetijstvo, da bi pospeševala učinkovitejšo rabo gnojil in po možnosti zmanjševala nastajanje metana, ki se sprošča pri reji živali, ali pa ta plin ponovno pridobivala (rekuperacija). Tako bodo spremembe kmetijske in okoljske politike EU vplivale na raven emisij v prihodnosti..

2.8

V novem položaju bi morali pridelovalne površine v veliko večji meri kot doslej uporabljati za neživilske izdelke. V večini držav članic EU še vedno zelo malo uporabljajo biogoriva. Da bi dosegli začrtano raven uporabe biogoriv v EU, bo treba njihovo proizvodnjo precej povečati. EU bi morala spremeniti nekatere predpise, ki omejujejo proizvodnjo energetskih rastlin, recimo hektarsko omejitev pri dodeljevanju pomoči in pri uporabi neobdelanih površin za proizvodnjo neživilskih izdelkov. Argumenti, ki govorijo v prid uporabi bioenergije, so zaposlovanje, diverzifikacija proizvodnje energije in pozitivni učinki na podnebne spremembe.

2.8.1

EU bi morala kmetijstvu dati možnost, da v polnem obsegu razvije svojo vlogo proizvajalca biogoriva in da se tako EU približa ciljem direktive o biogorivih. EU bi morala preudariti možnost prilagoditve nekaterih predpisov Skupne kmetijske politike in znova preučiti vsebino t.i. sporazuma Blair House Svetovne trgovinske organizacije (WTO). V tem sporazumu so določene zgornje meje za proizvodnjo nekaterih oljnih rastlin, ki niso namenjene za proizvodnjo živil, na opuščenih površinah. EU bi morala to omejitev odpraviti, ker ni več nobenih pomoči za proizvodnjo oljnih rastlin.

2.8.2

Zaradi prilagajanja podnebnim spremembam je v vsej verigi proizvodnje živil potrebno usklajeno sodelovanje na nacionalni ravni in na ravni EU. Proces prilagajanja je tudi velik izziv za potrošnike: nanje se je treba obračati z ustreznimi ozaveščevalnimi in informacijskimi akcijami. EU in države članice bi morale izvajati usklajene izobraževalne, ozaveščevalne in informacijske kampanje, da bi bili državljani bolje seznanjeni z zapleteno vsebino procesov podnebnih sprememb.

3.1

Ribiška politika EU se je v glavnem osredotočala na nadzor ribjega staleža in na uravnavanje trgov. Skrb za ohranjanje kakovosti vode seveda zadeva tudi ribištvo. Ribiška politika EU učinkov podnebnih sprememb ne upošteva konkretno. Vendar pa smernice EU o podnebnih spremembah ugotavljajo, da bodo te spremembe dolgoročno vplivale na ribištvo v vsej EU in na nekaterih območjih. EU meni, da se lahko sooči z izzivi v prihodnosti in da se jim lahko prilagodi. Po dosedanjih spoznanjih segrevanje voda, ki ga povzročajo podnebne spremembe, v velikih morjih verjetno ne bo povzročilo velikih sprememb. Pri manjših vodah, kot so ribniki, reke in jezera, pa je treba pričakovati občutnejše spremembe. Pri ribjem staležu so možne velike spremembe, med drugim kot posledica spreminjanja zalog hrane. V toplejših vodah bi se lahko pojavilo več novih ribjih vrst, medtem ko bi druge vrste lahko izginjale.

3.2

V celinskih in obalnih vodah severnih držav EU bodo spremembe verjetno večje. Kakovostne ribe hladnejših voda so kot kaže ogrožene. Zlasti na severnih območjih EU gospodarsko pomembne ribje vrste, med njimi lososi, upadajo, medtem ko se gospodarsko manj pomembne ribje vrste krepijo. Zelo močno niha tudi prilagodljivost različnih ribjih vrst. Povsem očitno je, da je pomemben dejavnik hitrost podnebnih sprememb oziroma to, kako ta proces vpliva na vode. Splošna smer podnebnih sprememb povzroča zviševanje temperatur voda, za kar obstajajo med drugim znanstveni dokazi iz polarnih območij in iz sibirskih močvirskih območij. Po drugi strani se morski ekosistem na učinke podnebnih sprememb odziva sorazmerno prožno. Veliko težavnejši je položaj v rekah in jezerih. Vendar je o tem vidiku prilagajanja na podnebne spremembe na voljo le malo študij.

3.3

Možnosti za ribogojstvo se utegnejo zaradi podnebnih sprememb izboljšati. Količina vode se bo verjetno povečala, zaradi česar se bo zvišala celotna površina obalnih voda, izboljšale pa se bodo možnosti za ribogojstvo. Posledica zvišanja temperature v severnih vodah EU bo verjetno povečanje zalog hrane za ribe. Obenem pa se lahko zaradi toplejše vode povečata nevarnost bolezni in zmanjšanja kakovosti. Spremembe temperatur voda ne bodo imele samo gospodarskih posledic, temveč se bodo odražale tudi v naravi, in sicer predvsem kot nazadovanje raznolikosti vrst.

3.4

Trajnostni razvoj ribjega staleža mora temeljiti na znanju in raziskavah. Ribiško politiko EU je bilo pogosto zelo težko voditi in uresničevati. Ribištvo je moralo obvladati velike izzive in obremenitve, med njimi probleme donosnosti in dioksina ter ureditev panoge. Prilagoditveno sposobnost ribiške panoge bi bilo mogoče izboljšati tudi tako, da bi zmanjšali škodljive vplive človeka, kot so pretirano gnojenje in poslabševanje kakovosti voda. Potreba po raziskavah podnebnih sprememb je v ribištvu velika. Procesi v vodnih ekosistemih so zelo kompleksni, zaradi česar so velik izziv za raziskave. EU bi lahko zanje zagotovila dodatna sredstva in razširila večstranske, mednarodne raziskave ter sodelovanje.

4.1

Gozdni sestoj EU se stalno povečuje. Samo polovico letnega prirasta posekajo, medtem ko z novimi pogozdovalnimi projekti obenem rastejo dodatni viri. Ogljik, vezan v gozdovih in v lesu, je poleg oceanov najpomembnejša ogljikova udorina, izdelki na osnovi lesa pa služijo kot nadomestek za izdelke, izdelane iz neobnovljivih surovin. Evropska gozdarska politika je v rokah posameznih držav članic. Nanjo v vse večji meri vplivajo zakonodaja EU in mednarodni sporazumi. Evropska konferenca ministrov za gozdarstvo MCPFE (Ministerial conference on the protection of Forests in Europe) je določila merila in kazalce za trajnostno gospodarjenje z gozdovi, ki so podlaga za trajnostno rabo gozdarskih virov. EU bi morala ta proces v okviru trajnostnega razvoja podpirati, seveda ob spoštovanju načela subsidiarnosti.

4.2

Strokovno upravljanje z gozdovi je pogoj za to, da se bodo gozdovi lahko prilagajali podnebnim spremembam. Večino gozdov EU upravljajo neprekinjeno in gozdovi zato lahko ohranjajo svojo veliko proizvodno sposobnost in vitalnost. Dolgi časovni horizonti v gozdarstvu z regeneracijskimi časi od 15 do 150 let zahtevajo, da je morebitne ukrepe prilagajanja treba uvajati čimprej. V sedanjem položaju je treba pozornost namenjati zlasti ukrepom za obnovo gozda, ki med drugim zadevajo izbiro drevesnih vrst. Ker se bodo podnebne razmere verjetno v sorazmerno kratkem času precej spremenile, bodo evropski gozdovi postali manj odporni na škodo, ki jo povzročajo žuželke. EU bi morala pospeševati boljše sodelovanje med nacionalnimi gozdarskimi upravnimi organi in zainteresiranimi stranmi, da bi bili pripravljeni na velike grožnje, ki jih predstavljajo različni biotski organizmi, kot so žuželke in glivice.

4.3

Gozdovi v EU so zelo raznoliki. Odvisno od zemljepisne lege najdemo v Evropi borealne, atlantske, celinske, sredozemske, alpske in makronezijske gozdove. Glede biotske kakovosti so med temi območji velikanske razlike. Pri pripravi strategije prilagajanja podnebnim spremembam za primarne sektorje bi morali zato pristop na področju gozdarstva snovati na nacionalni ali regionalni ravni. Gozdovi imajo pomembno vlogo pri stabiliziranju naravnega ekosistema v Evropi; njihovo ohranjanje bo odločilnega pomena za stabilnost naravnih in polnaravnih ekosistemov.

4.4

Podnebne spremembe so se že okrepile in pričakovati je, da bodo naravne katastrofe še pogostejše. V primeru gozdov to pomeni več gozdnih požarov in škode zaradi viharjev ter obsežnejšo škodo zaradi žuželk. Da bi bila EU pripravljena na krizne situacije, bi morala sprejeti ukrepe, ki omogočajo hitre akcije pomoči in ustrezno gmotno ter finančno pomoč; npr. s solidarnostnim skladom EU ali podobnimi instrumenti.

4.5

Zaradi velike neodpornosti proti onesnaževanju z biotskimi dejavniki bi morala EU strogo nadzorovati oblovino (hlodovino) in lesne izdelke, uvožene iz držav izven EU. S tem ukrepom bi evropske gozdove učinkovito varovali pred škodljivimi tujimi vrstami, kot so nekatere žuželke in glivice. Nadzor pri uvozu pa ne sme ustvarjati neutemeljenih ovir za mednarodno trgovino.

4.6

Gozdni požari, predvsem na južnih območjih EU, so že danes velik problem. Ker je zaradi podnebnih sprememb pričakovati zaostrovanje položaja, je pomembno, da EU nadaljuje z delom, ki se ga je že lotila na področju preprečevanja in omejevanja gozdnih požarov ter priprave evropskih načrtov za obvladovanje tveganja.

4.7

Po zaslugi trajnostnega gospodarjenja z gozdovi se gozdni potencial EU stalno povečuje. Les je obnovljiv naravni vir in pospeševanje njegove rabe kot gradbenega materiala in kot vira energije prispeva k najučinkovitejši vezavi ogljikovega dioksida v gozdovih in gozdnih izdelkih, ki služijo kot udorine ogljikovega dioksida in obenem lahko nadomeščajo materiale, ki temeljijo na neobnovljivih virih. V mnogih državah ponuja povečevanje rabe lesa eno od maloštevilnih možnosti za odpiranje novih delovnih mest, zlasti na podeželju. To še posebej velja za proizvajanje energije, ki temelji na lesu. Ta proizvodnja je delovno zelo intenzivna in pogosto jo na lokalni ravni izvajajo podjetja s preprostimi napravami za ogrevanje.

4.8

Gospodarjenje z gozdovi temelji na kompleksnem biološkem sistemu, raziskovanje katerega terja veliko časa, med drugim tudi zaradi dolgih regeneracijskih časov. Temelji gospodarsko donosnega gospodarjenja z gozdovi so infrastruktura in razni logistični sistemi. Pričakujejo, da bodo podnebne spremembe med drugim povzročale sušo na jugu in obenem večjo stopnjo vlažnosti tal na severu, zaradi česar je treba izpopolnjevati gozdarske stroje, da bi omogočili takšno uporabo, ki prizanaša gozdnim tlom. Poleg tega je treba vlagati v temeljne raziskave. Da bi bilo mogoče ohranjati evropski model gospodarjenja z gozdovi in se prilagajati spremenjenim podnebnim razmeram, bi morala EU v tem sektorju zagotavljati zadostno financiranje raziskav in razvoja. Upoštevati bi bilo treba Forest Based Sector Technology Platform, ki je bila zasnovana v pripravah na 7. okvirni program raziskav. Olajšati bi bilo treba sodelovanje med različnimi raziskovalnimi ustanovami v Evropi in po svetu.

4.9

Gospodarsko trajnostno gospodarjenje z gozdovi je v EU, kjer so gozdovi v zasebni in v javni lasti, nujen pogoj za strokovno upravljanje z njimi in ohranjanje njihovega zdravja. V svoji celotni zakonodaji bi morala EU upoštevati gospodarjenje z gozdovi kot samostojno gospodarsko panogo in vedno ocenjevati posledice s tega stališča, tako da ne bi nenamerno sprejemali kontraproduktivnih predpisov.

4.10

Domače vrste drevja imajo — med drugim zaradi genetske zasnove — boljšo sposobnost prilagajanja krajevnim podnebnim spremembam. Zato jim je treba namenjati prednost. Obenem pa bi v severni Evropi morali poskušati uvajati tudi nekatere druge vrste. Kjer to razmere dopuščajo, bi morali dajati prednost mešanemu gozdu.

4.11

Zaradi podnebnih sprememb se bodo gospodarske razlike med industrijskimi državami in državami v razvoju zelo verjetno zaostrovale. EU bi morala pospeševati prizadevanja za sklenitev globalno zavezujoče gozdarske konvencije, ki bi vključevala strategije prilagajanja, s pomočjo katerih bi lahko usmerjali razvoj v mnogih državah v razvoju. Da bi po vsem svetu zavarovali pomembne gozdarske vire, je treba povečevati usposobljenost in krepiti „governance“ (upravljanje). S Kjotskim protokolom uvedeni Mehanizem za financiranje emisijsko varčnih projektov (Clean development mechanism, CDM) je za akterje v EU spodbuda, da prispevajo k ponovnemu pogozdovanju v državah v razvoju; obenem je v sklopu okrepljenih prizadevanj EU sredstvo za vzpostavljanje sistema kvot za ogljikov dioksid v državah v razvoju.

4.12

Podnebne spremembe so proces, ki bo imel posledice za celotno EU in za posamezne družbe. EU bi morala veliko močneje podpirati izobraževalne, ozaveščevalne in informacijske ukrepe ter javno razpravo, da bi državljani lahko bolje razumeli pomen učinkov podnebnih sprememb za prihodnost gozdov v EU.

4.13

Kratkoročno lahko podnebne spremembe za gozdarstvo prinašajo tudi pozitivne učinke. To še posebej velja za severni del Evrope, kjer že danes obstaja sodobno, dobro razvito in samostojno gozdno gospodarstvo. Učinke podnebnih sprememb bi morali upoštevati pri razvoju gozdarskega sektorja v vsej EU.

4.14

Pri analizi pričakovanih sprememb bi morali skrbno upoštevati proizvodnjo plute in nelesnih izdelkov, kot so jagode, gobe in okoljske storitve. Poleg plute je pomemben del današnjega gozdnega gospodarstva in trajnostnega razvoja upravljanje s staležem divjadi.

4.15

V gozdarski strategiji EU iz leta 1998 in v akcijskem načrtu, ki ga zdaj pripravlja Komisija, bi bilo treba upoštevati podnebne spremembe in predlagati ukrepe, s katerimi je mogoče pospeševati mobilizacijo lesnih virov. V sporočilu Komisije in sklepih Sveta je prilagajanje gozdnega gospodarstva podnebnim spremembam razglašeno za prednostni cilj. V tem procesu je bistvenega pomena, da se ohranja učinkovito in tesno sodelovanje med generalnimi direkcijami Komisije, državami članicami in zainteresiranimi stranmi.

4.16

EU si mora pri mednarodnih sporazumih in pogozdovalnih programih prizadevati za to, da omogočajo določeno mero prožnosti pri odločanju, tako da je mogoče, recimo, v izrednih situacijah posekati gozd, če je drevje prizadeto ali če mu grozi velika škoda zaradi žuželk. Tako bi bila mogoča hitra ponovna pogozditev s primernejšimi vrstami drevja.

5.1

EESO meni, da so podnebne spremembe eden največjih izzivov za EU in za ves svet v prihodnjih letih in desetletjih. EU mora bistveno okrepiti ukrepe proti podnebnim spremembam in začeti dosledno pripravljati strategije prilagajanja za različna področja ukrepanja. Države članice, ki bodo v prihodnosti predsedovale Svetu, morajo več pozornosti namenjati dopolnjevanju politike glede podnebnih sprememb z vključevanjem ukrepov prilagajanja tem spremembam.

5.2

Po mnenju EESO so panoge na podeželju, kmetijstvo, gozdarstvo in ribištvo le malo prispevale k emisijam toplogrednih plinov, zaradi česar so tem sektorjem v okviru politike glede podnebnih sprememb EU namenjali malo pozornosti. Po raziskavah Medvladnega odbora za podnebne spremembe (IPCC) so podnebne spremembe neizogibne, zato je pomembno, da EU tudi za te sektorje pripravi podlago za ukrepe prilagajanja.

5.3

EESO meni, da mora EU nujno povečati sredstva za raziskave, namenjene preučevanju podnebnih sprememb in politik prilagajanja, ter za uresničevanje varnostnih programov. To še posebej velja za panoge, katerih dejavnost je odvisna od naravnih virov.

5.4

EESO zahteva, naj EU skrbi, da bo mogoče obdelovati vse plodne pridelovalne površine. V tem smislu mora EU okrepiti ukrepe za povečanje varnosti živil in preskrbe. Pri načrtovanju prihodnje politike kmetijskih pomoči in proizvodnje ter trgovinske in energetske politike je treba posebej upoštevati negotovosti, ki izhajajo iz podnebnih sprememb za te primarne panoge.

5.5

EESO pričakuje, da bo EU v mednarodnih forumih poudarjala negativne učinke podnebnih sprememb z vidika boja proti lakoti v svetu, kar ima očitne posledice za države v razvoju na območjih ob ekvatorju.

5.6

EESO meni, da morajo EU in vse države članice poleg boja proti podnebnim spremembam začeti pripravljati sektorske strategije prilagajanja. V nekaterih državah članicah so takšne strategije že pripravili. EU lahko k temu prispeva z dobrim usklajevanjem in podporo mednarodnim sporazumom, kar bi omogočilo tudi krepitev temu namenjenih ukrepov na globalni ravni.

5.7

Po mnenju EESO je pomembno preučevati multiplikatorske učinke podnebnih sprememb za panoge na podeželju. Podnebne spremembe imajo tudi daljnosežne posledice za druge sektorje (industrijo, energetiko, transport, turizem, zdravje), ki se posredno odražajo na razvoj in potrebe po prilagajanju v panogah na podeželju.

5.8

Zmožnosti EU in držav članic, da bi ocenjevale posledice podnebnih sprememb za ribištvo, so precej omejene. Prizadevanja na tem področju so v odločilni meri povezana s prihodnjim razvojem vodnega gospodarstva. Ribiška politika bo morala tudi preučiti spremembe, ki jih sektor potrebuje, da se bo lahko prilagodil spremembam v vodnih virih in v ribištvu.

5.9

EESO meni, da je treba povečati proizvodnjo in uporabo lesa in da je pomen, ki ga imajo gozdovi za upočasnjevanje podnebnih sprememb, treba jemati resno. Po mnenju EESO je pomembno okrepiti pogozdovanje tako v EU kot po vsem svetu. To bi moral biti glavni poudarek razvojne politike EU.

5.10

EESO daje pobudo, naj Komisija predlaga začetek široke informacijske in ozaveščevalne kampanje na evropski in svetovni ravni, da bi okrepili ozaveščenost civilne družbe in nosilcev političnega odločanja. To bi lahko prispevalo k hitrejšim pripravam in uvajanju strategij prilagajanja.

21.3.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 69/10

1.1

Kljub temu da sedanji sistem obdavčitve alkohola in alkoholnih pijač ne deluje v skladu s tem, kar potrošniki upravičeno pričakujejo od notranjega trga, se države članice niso sporazumele o uskladitvi trošarinskih stopenj za te izdelke drugače od sedanjega dogovora o najnižjih stopnjah. Trošarina je izraz, s katerim se v trgovini označuje davek, ki se plača v državi porabe.

1.2

Pogostost poročanja Komisije o sedanjem sistemu bi morala biti določena bolj stvarno, na primer enkrat na pet let.

1.3

Sedanji sistem redno povzroča težave v zvezi z umestitvijo nekaterih izdelkov v trenutno dogovorjene strukture in za to ni preproste rešitve, kar lahko vodi do tega, da vsaka država članica išče svojo rešitev. Težave se vztrajno pojavljajo tudi pri označevanju v kombinirani nomenklaturi. Upoštevati bi bilo treba dve veliki kategoriji trgovine s temi proizvodi: trgovini med strokovnjaki in nakupi posameznikov, ki so lahko neposredni ali po pošti. V okviru obeh se postavljajo drugačna vprašanja.

1.4

Z vidika zdravstva so težave posledica zlorabe alkohola posameznikov, ne načina uživanja alkohola.

1.5

Višje trošarine ne bodo rešile težav v zvezi z zlorabo alkohola, ki so stvar posameznikov, in nobenega trdnega dokaza ni, da visoke trošarinske stopnje dolgoročno zmanjšujejo težave z zlorabo. Za izboljšanje javnega zdravja se je treba tega problema lotiti še z drugimi, zlasti vzgojnimi, izobraževalnimi in preventivnimi ukrepi.

1.6

Komisija bi morala razmisliti o delitvi alkoholnih pijač v dve osnovni kategoriji ter o uvedbi najnižje standardne osnove za vse alkoholne pijače, ki sodijo v ti dve kategoriji, kot je navedeno v odstavkih 7.3 in 7.10 spodaj, v katerih so alkoholne pijače obdavčene v skladu z njihovimi značilnostmi, torej na podlagi načina proizvodnje in učinkov na zdravje, in z njihovo vsebnostjo alkohola. Za vino in druge fermentirane pijače (pivo, jabolčnik in hruškovec) pa je treba sprejeti drugačen pristop.

1.7

Jasno je, da se taka sprememba ne more izpeljati hitro in jo bo treba uvajati skozi daljše časovno obdobje.

2.1

Komisija je predstavila poročilo (1) o delovanju sistema najnižjih stopenj obdavčitve alkohola in alkoholnih pijač, ki velja v EU. Poročilo obravnava način delovanja sedanjega sistema v zvezi z delovanjem notranjega trga. V zaključku ugotavlja, da bi približanje trošarinskih stopenj, ki veljajo v državah članicah, lahko zmanjšalo goljufije in izkrivljanje konkurence.

2.2

Ugotavlja tudi, da imajo države članice zelo različne poglede na ustrezne ravni za najnižje stopnje (2), in ker gre za vprašanje, ki zahteva soglasje, želi sprožiti obširno razpravo o tej zadevi z vsemi ustreznimi vidiki. Določbe direktive o uskladitvi strukture trošarin (3) tudi potrebujejo nadaljnjo obravnavo in so vključene v to razpravo. To je prispevek Odbora.

3.1

Poročilo Komisije je nadvse uporabna analiza stanja in predstavlja mnoga dejstva, ki kažejo, da je sprememba potrebna za učinkovitejše delovanje notranjega trga v korist evropskih potrošnikov, za bolj pregleden trg za tiste, ki so vključeni v industrijo alkoholnih pijač, da bo manj izkrivljal konkurenco in bo bolj uporaben pri zmanjševanju sedanjih težav z goljufijami in tihotapljenjem.

3.2

Ponuja tudi podatke o višini prihodkov, ki jih države članice dobijo od trošarin na alkoholne pijače (4), in razlikah med njimi (5).

3.3

Vsaka država članica ima svojo davčno politiko in trenutno ni nobene težnje po njihovem usklajevanju. To obrazloži neuspeh Komisije, ki ji kljub prizadevanjem ni uspelo poročati o izvajanju sedanjega sistema v intervalih, ki jih zahteva izvirna direktiva. Pogostost poročanja bi morala biti določena bolj stvarno, na primer enkrat na pet let.

3.4

Ko države članice določijo take politike, upoštevajo prejšnje izkušnje, javno zdravje, ustrezne raziskave in različno kulturo ter življenjski slog prebivalcev. Na področju obdavčitev lahko pride do sprememb le s soglasjem, zato bo vsaka pomembna sprememba, ki terja soglasje, začela veljati šele po določenem času.

3.5

Treba je ponoviti, da te trošarine (6) veljajo za pijače, ki vsebujejo alkohol, vendar se uporabljajo različne stopnje, odvisno od kategorije alkohola.

4.1

Izkrivljanje konkurence (7), ki ga je sprožila obdavčitev, in motnje trgovine niso v skladu z načeli notranjega trga, če ga gledamo ločeno; to so še vedno značilnosti trga alkoholnih pijač v EU.

4.2

Po drugi strani notranji trg omogoča potrošniku, da izkoristi možnost nakupa alkohola čez mejo. Odbor je podpiral nedavni predlog za povečanje in racionalno ureditev teh ugodnosti, s tem da se omogoči kupovanje alkohola na daljavo, kar je pozitivno z vidika prostega pretoka blaga.

4.3

Večina držav članic bo morala priznati potrebo po uporabi več sredstev v boju proti tihotapljenju in goljufijam, ki so v osnovi posledica različnih trošarinskih stopenj (in stopenj DDV-ja). Ta kriminalna dejavnost je v EU velik problem, ki zelo pogosto prizadene tiste države članice, ki so se odločile alkohol najbolj obdavčiti.

4.4

Učinek širitve (če je do njega na tem področju sploh prišlo) še ni jasen. Odkar so v nekaterih državah članicah „širitve“ zvišali trošarinske stopnje, ki so veljale pred pristopom, in ker povsod veljajo iste direktive, med temi državami ne bi smelo biti velikih razlik.

5.1

Edini korak, ki so ga države članice bile pripravljene storiti k približevanju v letu 1992, je bila določitev „najnižjih stopenj“ za vsako kategorijo alkoholnih pijač. Določene so bile naslednje stopnje:

5.2

Vsaka država članica lahko kadarkoli določi trošarinske stopnje nad dogovorjeno najnižjo stopnjo. Tako neuspeh pri povišanju obstoječih najnižjih stopenj ni odločilen z vidika dviganja dohodka. Nekatere države članice so bile prisiljene zvišati trošarinske stopnje za alkohol, v drugih pa so jih znižali (9) in s tem zagotovili neposredno približevanje in zmanjševanje spodbujanja nakupov čez mejo (zakonito) in goljufij ter tihotapljenja alkohola na notranjem trgu (nezakonito). Predlog samo približa višino dajatev k minimalnim zneskom brez kakršnekoli uskladitve, saj bo vsaka država članica še naprej sama določala osnovno stopnjo.

6.1

Pet držav članic (10) trenutno potrjuje, da pri določanju davčnih politik upoštevajo tudi javno zdravje. Na nedavni seji Sveta za ekonomske in finančne zadeve so obravnavali to mnenje (11) in ugotovili, da velika večina držav članic ne ocenjuje, da bi zdravstvo in socialne zadeve imeli pomembno vlogo pri določanju trošarinskih stopenj (12).

6.2

Alkohol je del običajnega življenjskega sloga večine odraslih potrošnikov v EU. Velika večina teh je odgovorna pri svojih navadah pitja alkohola. Zmerno uživanje alkohola lahko celo koristi zdravju. Težave, ki nastanejo zaradi pretiranega uživanja alkohola, utegnejo biti — in pogosto tudi so — hude. Pretirano uživanje alkohola vpliva na javno zdravje in povzroča resne socialne težave in tudi neugodne ekonomske posledice. Posebno zaskrbljujoče je uživanje alkohola med mlajšimi potrošniki (13). Potrebna je tudi boljša vzgoja o prehrani in alkoholu (14). Bolj kot zmernega uživanja alkohola, pa se je treba resno lotiti problema zlorabe — na splošno z obširnim informiranjem o prehranjevanju.

6.3

Vprašanje, ki se postavlja v zvezi s tem, je, ali bodo višje stopnje davka (in s tem višje cene, saj višina davka pri mnogih alkoholnih pijačah presega ceno izdelka) rešitev za zlorabo.

6.4

Dokaz, na katerem bi lahko temeljil odgovor na to vprašanje, ni jasen. Zvišanje cen ima lahko učinek na celotno porabo, toda nobenega zanesljivega dokaza ni, da tako zmanjšanje porabe vključuje tiste, ki alkohol zlorabljajo. Obstaja dokaz, da je v primerih, ko je določena vrsta alkoholne pijače obdavčena izredno visoko glede na druge izdelke, njena poraba zmanjšana, ker se potrošnik odloči za druge (manj obdavčene in zato cenejše) izdelke. Sklepamo, da visoke cene same po sebi niso rešitev za zlorabo alkohola.

6.5

Nasprotno pa ni lahko ugotoviti, ali je verjetno, da bo nenaden vpliv občutnega znižanja obdavčitve imel nezaželen učinek na porabo tudi dolgoročno; vse kaže, da bi morali pomembna znižanja uvajati postopoma.

6.6

Problem zlorabe je najbolje začeti reševati z vzgojo in programi za informiranje in usposabljanje, ki so v prvi vrsti namenjeni nezmernim uživalcem alkohola. Komisija mora to upoštevati pri predlogih za javnozdravstvene politike (15).

7.1

Glede na sedanje razmere lahko ugotovimo, da sedanji sistem, ki se je razvijal postopoma, ni zadovoljiv v kontekstu notranjega trga. Medtem ko notranji trg na mnogih področjih deluje zelo dobro, pa na področju alkoholnih pijač motnje v trgovini in izkrivljanje konkurence, ki ju povzroča obdavčitev, ne popuščajo. Kljub vedno večjim prizadevanjem držav članic ne kaže, da bi nezakonitosti, kot so goljufije in tihotapljenje, uspeli občutno zmanjšati.

7.2

Odbor se strinja, da bi večje približevanje prispevalo k zmanjšanju goljufij in izkrivljanja konkurence. Ko so dosegli sporazum o povišanju obstoječih najnižjih stopenj v skladu z inflacijo, pa se niso mogli sporazumeti o drugih problematičnih področjih (glej opombo 3 zgoraj). Nobenega pravega razloga ni, zakaj Komisija ne bi predlagala državam članicam spremembe obstoječih struktur in sistema trošarin.

7.3

Glede na trenutne precejšnje razlike v neposrednem in posrednem obdavčenju znotraj EU je nerealno pričakovati nenadno uvedbo novega radikalnega sistema; toda treba je predlagati nov sistem, ki bi ga uvajali postopoma v daljšem časovnem obdobju.

7.4

Nujno potrebna izhodiščna točka je zavedati se, da je izdelek treba obdavčiti v skladu z njegovo uvrstitvijo med fermentirane ali destilirane pijače. Fermentirane pijače so naravne pijače za porabo, proizvedene v kmetijstvu, izključno s fermentacijo grozdja, žita, sadja ali jagodičevja. Destilirane ali alkoholne pijače so vse pijače, ki so destilirane ali so bile proizvedene z mešanjem drugih destiliranih pijač ali drugih tekočin, ali alkoholne pijače, katerih proizvodnja ni podvržena nobenim določenim predpisom.

7.5

Še posebej pazljivo je treba preučiti posledice za skupno ureditev trga (CMO) vin (16). Industrija vina v EU se že sedaj sooča s precejšnjimi izzivi (kot je upadajoča poraba v mnogih državah članicah in večji prodor uvoženih vin na trg). Tudi pri drugih kategorijah alkoholnih pijač so podobne težave.

7.5.1

poleg tega pa je treba opozoriti, da vino predstavlja pomembno dopolnilno dejavnost kmetov. Mnogi vinogradniki pridelujejo vino za lastno uporabo neodvisno od njihove pridelave za zadruge ali trgovce na debelo in morebitne viške prodajo majhnemu številu lokalnih zasebnikov. Člen 10 Direktive Sveta 92/83/EGS že omogoča, da države članice lahko oprostijo plačila trošarine vino, ki ga proizvede fizična oseba in ga porabi sama, člani njene družine ali gosti, pod pogojem, da ne gre za prodajo (17). Podobno v členu 29 Direktive Sveta 92/12/EGS lahko države članice male proizvajalce (18) oprostijo zahtev glede gibanja in nadzora njihovih izdelkov. Če se države članice odločijo, da ne naredijo te izjeme, bi lahko to predstavljalo dodatno gospodarsko breme za sektor pridelave vina, ki ga že zdaj ogroža konkurenca iz novih tretjih držav. Vino bi bilo tako upravičeno izključeno iz te utemeljitve.

7.6

Zato priporočamo, da Komisija za vse alkoholne pijače v vsaki kategoriji določi najnižjo stopnjo, tj. najnižjo stopnjo za fermentirane pijače in najnižjo stopnjo za destilirane pijače. Poleg tega predlagamo obdavčenje vsebnosti alkohola v vsaki posamezni pijači znotraj vsake kategorije; na primer, enaka količina izdelka s 40 % vol. (19) bi stala štirikrat več kot enaka količina izdelka z 10 % vol.

7.7

Pri fermentiranih pijačah obstaja posebna težava, ki je druge kategorije alkoholnih pijač nimajo. Vsebnost alkohola katerekoli vrste fermentirane pijače se lahko (in dejansko tudi se) spremeni glede na različne dejavnike, ki vplivajo na surovino in proizvodna sredstva. Zato bo treba uvesti nekoliko bolj prožen pristop k fermentiranim pijačam s tem, da se jih razvrsti v skupine po vsebnosti alkohola, da bi se izognili pretiranim zapletom pri delu proizvajalcev in trgovcev.

7.8

V takem sistemu bi imele države članice še naprej možnost, da določijo ničelno stopnjo za vino ali druge fermentirane pijače in da to možnost razširijo na celotno kategorijo fermentiranih pijač.

7.9

To bi imelo za posledico resnično poenostavitev obdavčitve alkohola, čeprav ne bi zmanjšalo obsega goljufij, medtem ko bi države članice nadaljevale z določitvijo zelo različnih stopenj obdavčitve alkohola.

7.10

S tem sistemom ne bi bilo nobene potrebe, da bi poskušali umestiti naraščajoče število novih izdelkov v strukturo, ki jim ne ustreza; preprosto bi jim trošarino obračunali izključno na osnovi vsebnosti alkohola (vol.).

7.11

Sistem trošarin bi bil tako močnejši in ne bi dovoljeval nobenih večjih izkrivljanj, težave s kombinirano nomenklaturo (KN) pa bi bile rešene.

7.12

Kot je že bilo rečeno, sodita alkohol in zdravje med vprašanja, ki vzbujajo določeno skrb; toda s takim sistemom, po katerem je ves alkohol obdavčen na standardni osnovi, bi bilo breme obdavčitve največje za tiste, ki porabijo največ alkoholnih pijač, odvisno od tega, ali so samo fermentirane ali destilirane. To bi prispevalo k razumevanju, da so pri zdravju v prvi vrsti pomembni vzorci pitja. Treba je upoštevati koristi zmernega uživanja alkohola in nevarnosti zlorabe.

21.3.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 69/16

1.1

Odbor izraža začudenje in zaskrbljenost zaradi predložitve takšnega zakonodajnega predloga. Določbe so neskladne in posegajo v temeljne pravice.

1.2

Obravnavanje temeljnih pravic, zlasti pravice do zasebnosti, je v tem predlogu neustrezno in se v določenih vidikih ne ujema.

1.3

V nevarnosti je zaupanje uporabnikov elektronskih komunikacij, utegne pa jih tudi odvrniti od uporabe informacijske in komunikacijske tehnologije (IKT). Izguba zaupanja uporabnikov lahko dolgoročno ovira razvoj informacijske družbe ter tako ogrozi tudi lizbonsko strategijo.

1.4

Odbor dvomi, da je ta predlog v celoti v skladu z načeloma subsidiarnosti in sorazmernosti zaradi pomanjkanja razlogov za sklepanje, da je cilj Skupnosti lažje izpolniti na ravni Skupnosti.

1.5

Dodatne stroške, ki jih imajo ponudniki zaradi shranjevanja in prenosa podatkov in jih omenja predlog, bi morali kriti ponudniki storitev, preprosto zaradi dejstva, da so na trgu, ne da jih plača država in s tem državljani.

1.6

Zaradi vseh navedenih razlogov bi morala Komisija ta predlog temeljito revidirati. Po mnenju Odbora namreč predlog kot celota ni v skladu niti s temeljnimi pravicami niti s pravili dostopa do podatkov, njihove uporabe in izmenjave.

2.1.1

Trenutno veljajo različne določbe Skupnosti o obveznostih ponudnikov storitev. Na podatke, o katerih govorimo, se nanašata člena 1 in 2a Direktive 95/46/ES z dne 24. oktobra 1995 (1). Direktiva obravnava splošne obveznosti držav članic z namenom varstva zasebnosti posameznikov glede na obdelavo osebnih podatkov.

2.1.2

Poleg tega Direktiva 2002/58/ES z dne 12. julija 2002 (2) posebej obravnava obdelavo osebnih podatkov in varstvo zasebnosti na področju elektronskih komunikacij. Takrat je Odbor o tem predlogu podal mnenje (3).

2.1.3

Obe direktivi podpira načelo, da je treba shranjene podatke izbrisati, ko ni več razloga za shranjevanje. Direktiva 2002/58/ES zagotavlja, da ponudniki javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev ustrezno ukrepajo, da bi zajamčili varstvo svojih storitev; države članice morajo zagotoviti zaupnost elektronskih komunikacij, zlasti morajo prepovedati vsem osebam razen uporabnikom poslušanje, prisluškovanje ali shranjevanje, razen za namen zaračunavanja s strani ponudnika in le za določen čas. Podatke o prometu in lokaciji se sme obdelati šele potem, ko postanejo anonimni oziroma s privolitvijo uporabnikov.

2.1.4

Člen 15 Direktive 2002/58/ES omogoča državam članicam, da v izjemnih primerih zadržijo podatke, če je to potrebno, primerno in ustrezno zaradi pregona kriminalnih dejanj. Države članice se v okviru pogajanj o direktivi o varstvu podatkov in elektronskih komunikacijah niso uspele dogovoriti o časovni omejitvi takega zadrževanja in so morale opustiti poskuse za določitev omejitve.

2.1.5

Evropski svet je 25. marca 2004 preučil možnost določitve predpisov za zadrževanje podatkov, ki jih pridobijo ponudniki elektronskih komunikacijskih storitev. Štiri države članice (Francija, Irska, Švedska in Združeno kraljestvo) so nato predložile osnutek pobude za sprejetje okvirnega sklepa Sveta o hrambi podatkov, obdelanih v zvezi z zagotavljanjem javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev, oziroma podatkov o javnih komunikacijskih omrežjih za preprečevanje, preiskovanje, odkrivanje in pregon kriminalnih dejanj, vključno s terorizmom.

2.1.6

Evropski parlament je ta predlog zavrnil, ker je podvomil v njegovo pravno podlago in sorazmernost ukrepov, vzbudil se je tudi sum kršitve člena 8 Evropske konvencije o človekovih pravicah (4).

2.2.1

Komisija je na podlagi člena 95 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti predložila Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o hrambi podatkov, obdelanih v zvezi z zagotavljanjem javnih elektronskih komunikacijskih storitev, in spremembi Direktive 2002/58/ES.

2.2.2

To je ureditveni instrument, namenjen uskladitvi zakonodaj držav članic. Določa obveznosti ponudnikov elektronskih komunikacijskih storitev v zvezi s shranjevanjem in obdelavo podatkov z namenom preprečevanja, preiskovanja, odkrivanja in pregona določenih vrst kriminala (zlasti terorizma in organiziranega kriminala) (člen 1(1)).

2.2.3

Predlog velja za podatke o prometu in lokaciji pravnih in fizičnih oseb, ki so uporabniki komunikacij. Ne velja pa za vsebino teh komunikacij (člen 1(2)).

2.2.4

Predlog zahteva, da države članice sprejmejo ukrepe za zagotovitev, da ponudniki storitev hranijo te podatke in jih pošljejo pristojnim nacionalnim organom, pristojnim za preprečevanje in boj proti kriminalu, v skladu s cilji predloga (člen 3).

2.2.5

Poleg tega predlog posebej določa kategorije podatkov, ki jih je treba hraniti. To so podatki, potrebni za prepoznavanje vira in cilja komunikacije, časa in trajanja komunikacije, vrste komunikacije, lokacije uporabnikov itd. (člen 4 in priloga).

2.2.6

Določa tudi, da se podatki o mobilnih telefonskih komunikacijah hranijo za obdobje enega leta, podatki o internetnih komunikacijah pa šest mesecev.

2.2.7

Določena je tudi dolžnost ponudnika, da na zahtevo pristojnih nacionalnih organov posreduje hranjene podatke (člen 8), in dolžnost države članice, da Evropski komisiji vsako leto pošilja določene statistične podatke v zvezi s tem (člen 9).

2.2.8

Na koncu določa še obveznost nacionalnih organov, da ponudnikom komunikacijskih storitev povrnejo dodatne stroške, ki so nastali zaradi shranjevanja in prenosa podatkov (člen 10).

2.3.1

Odbor izraža začudenje in zaskrbljenost zaradi predložitve takšnega zakonodajnega predloga. Določbe so videti neskladne in posegajo v temeljne pravice.

2.3.2

Komisija v svojem predlogu spreminja trenutne nacionalne ukrepe za javno varnost v „ukrepe z enakim učinkom“ (ovire notranjemu trgu telekomunikacijskih storitev), ki jih je treba v skladu s členom 14 Pogodbe ES odstraniti.

2.3.3

Predlog bo imel daljnosežen vpliv na varstvo vseh uporabnikov elektronskih komunikacijskih storitev. V nevarnosti je zaupanje uporabnikov elektronskih komunikacij, utegne pa jih tudi odvrniti od uporabe informacijske in komunikacijske tehnologije (IKT) na splošno ter zlasti novih elektronskih storitev. Izguba zaupanja uporabnikov lahko dolgoročno ovira razvoj informacijske družbe ter tako ogrozi tudi lizbonsko strategijo.

2.3.4

Težko je razumeti obravnavanje temeljnih pravic v predlogu, predvsem pravice do zasebnosti. Komisija uporablja dva različna parametra zakonitosti in uvaja svoj lastni preizkus, po katerem sklepa, da predlog ne posega v temeljne pravice.

2.3.5

Najprej v členu 15.1(1), ki se pojavlja tudi v Direktivi 2002/58/ES, skoraj dobesedno ponavlja določbe iz Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (člena 4 in 12) in iz Evropske konvencije o človekovih pravicah (členi 9, 10 in 11). Te določbe so pristojni organi in oblasti že izčrpno razložili; zato je nedopustno, da si Komisija lasti njihovo razlago.

2.3.6

Drugič, ta preizkus zakonitosti je odvisen od več določb iz Listine o temeljnih pravicah. Ureditveni instrument še vedno ni v veljavi, čeprav ima največjo možno evropsko podporo, in se zato v pravu nanj ni mogoče sklicevati kot na jamstvo za pravičnost.

2.3.7

Ta že tako šibek preizkus bo še bolj nezanesljiv, saj Komisija upošteva le člena 7 (spoštovanje zasebnega in družinskega življenja) in 8 (varstvo osebnih podatkov) Listine, prezre pa druge predpise, kot so členi 36 (dostop do storitev splošnega interesa), 38 (varstvo potrošnikov), 47 (pravica do učinkovitega sredstva) ali 48 (domneva nedolžnosti).

2.3.8

Komisija bi morala razmišljati in delovati bolj natančno in previdno, ko gre za temeljne pravice, da bi se izognila poznejšim izjavam o protiustavnosti (5) predlaganih pravil s strani ustavnih sodišč držav članic.

2.3.9

Glede načela subsidiarnosti je presenetljivo, da Komisija razlaga, da se do zdaj niti Svet niti Parlament nista uspela dogovoriti o rešitvi teh težav. Zato na področju notranjega trga poziva k dejavnosti na nadnacionalni ravni kot načinu za izvedbo svojih predpisov.

2.3.10

Tak način razmišljanja bi bil logičen, če bi varnostna vprašanja lahko primerjali z drugimi, ki vplivajo na delovanje notranjega trga (na primer vprašanji v zvezi s trgovino, davkom ali delom), če bi obstajali skrajni roki za sprejetje pravil (določenih v pogodbah ali v sekundarni zakonodaji) oziroma če bi bilo mogoče in potrebno ustvariti enotno pravno področje za to vprašanje.

2.3.11

Pravo skupnosti ne zagotavlja varstva države; v nasprotju s pojmoma javnega reda in varnosti, ki ju določajo pogodbe in lahko opravičijo sprejetje izjemnih varnostnih ukrepov s strani držav članic.

2.3.12

V pogodbah ni jasne podlage za ukrepanje niti skrajnega roka, ki bi zahteval takojšnje ukrepanje. Grožnje za varnost držav članic ne morejo biti vključene v instrument za uskladitev, ki ima za cilj popolnoma enak (skupni) pristop k različnim situacijam.

2.3.13

Glede načela sorazmernosti, vsak predpis, ki omejuje temeljne pravice, po zakonu zahteva sodelovanje (s pravnimi sredstvi) nacionalnih parlamentov, pa tudi pravna jamstva (ex ante ali ex post) za sodni nadzor. Težko si je predstavljati, kako bi odstranitev nekaj „nevidnih ovir“, ki ovirajo ponudbo elektronskih komunikacijskih storitev na vsem notranjem trgu, lahko povzročilo nadaljevanje sprememb nacionalnega prava, ki zagotavlja temeljne pravice, pa tudi nacionalnih sistemov, ki te pravice varujejo.

2.3.14

Odbor dvomi, da je predlog v skladu z načeloma subsidiarnosti in sorazmernosti, in sicer zaradi pomanjkanja razlogov za sklepanje, da je cilj Skupnosti lažje doseči na ravni Skupnosti.

2.3.15

Poleg tega je presenetljivo, da se predlog Komisije nanaša le na potrebe in zakonite pravice ponudnikov komunikacijskih storitev, povsem pa prezre potrebe in pravice uporabnikov ter pozablja, da se od Skupnosti pričakuje, da prispeva „h krepitvi varstva potrošnikov“ (člen 3t, Pogodba ES), „zagotavlja visoko raven varstva potrošnikov“ in „prispeva k varovanju … ekonomskih interesov potrošnikov“ (člen 153, Pogodba o ES).

2.4.1

Predlog temelji na členu 95(1) Pogodbe o ES. Zato Odbor priporoča, da se upošteva možen vpliv predloga na steber za policijsko in pravosodno sodelovanje na kazenskem področju. V primerih, ko gre za ponudnike elektronskih komunikacij iz tretjih držav, si je mogoče predstavljati, da države izvora zahtevajo „ad hoc“ sporazume z državami članicami EU, da se zaradi nacionalne varnosti vzpostavijo vzajemni pogoji za izvajanja storitev.

2.4.2

Zdi se, da je Komisija v svojem osnutku direktive, natančneje v členu 1, prezrla dejstvo, da četudi so podatki njenega področja uporabe navidezno „nevtralni“ (identiteta pošiljateljev in prejemnikov sporočil, trajanje le-teh, lokacija, frekvenca itd.), te informacije posegajo v zasebno sfero in pogosto prizadevajo druge pravice, kot so poklicna zavezanost k molku ali pravica do pravne pomoči.

2.4.3

V sedanjem stanju evropskega javnega reda, ki ga določa Evropska konvencija o človekovih pravicah, ter v kontekstu ustavnih tradicij držav članic, je pravica do zasebnosti določena ne le pasivno, temveč tudi aktivno, četudi v šibkejši obliki.

2.4.4

To pomeni, da imajo zasebniki, ne glede na to, ali so državljani Evropske unije ali ne, pravico, da vedo, kdo, zakaj in kako pogosto prestreže njihove komunikacije. Prat tako jim mora biti zagotovljena tudi pravica do dostopa do kakršnekoli baze podatkov, javne ali zasebne, iz katere so razvidni podatki o takih postopkih (6).

2.4.5

Predlog posega v temeljne človekove pravice, natančneje v člen 8 Evropske konvencije o človekovih pravicah, in lahko bistveno vpliva na javne svoboščine in temeljne pravice. Zato Odbor meni, da mora biti njegova vsebina, kot vsaka izjema k pravilu, omejena le na take določbe, ki bodo v najmanjši možni meri posegale v omenjene pravice.

2.4.6

Kategorije podatkov, ki jih je treba hraniti, so navedene v členu 4 in v prilogi. Gre za „začetni seznam“, ki ga je mogoče pregledati s postopkom komitologije. Ker gre za temeljne pravice, Odbor meni, da je neustrezno, da se Evropski parlament ne zavzame za razširitev kategorije podatkov, ki jih je treba hraniti. Taka metodologija bi bila veliko primernejša za nevtralne tehnične standarde kot pravila o hrambi podatkov, ki jih obravnava predlog.

2.4.7

Količina podatkov, ki jih je treba hraniti, se zdi pretirana, če je cilj le poiskati informacije, koristne za preiskavo. Zato mora biti število podatkov, ki jih je treba hraniti, omejeno in sorazmerno s pogoji za dosego cilja. Zagotoviti je treba, da bo dostop do podatkov mogoč le s sodnim pooblastilom. Namen predloga, ki je „preprečitev“ določenih kriminalnih dejanj, ni povsem razumljiv, četudi lahko hranjenje podatkov o prometu nedvomno koristi pri preiskavah in prispeva k uresničevanju drugih ciljev predloga.

2.4.8

Trajanje hrambe podatkov je predolgo, saj Komisija ne utemeljuje potrebe po tako dolgi hrambi. Po mnenju Odbora je primeren čas hrambe šest mesecev, pri čemer pa je treba zagotoviti ustrezne varnostne ukrepe in ukrepe zaupnosti.

2.4.9

Komisija ne predvideva pravil, ki bi preprečevala morebiten dostop dobaviteljev in drugih zainteresiranih strank do hranjenih podatkov. Zato je treba določiti, da bo dostop do omenjenih podatkov možen samo v posebnih primerih in pod (pravo)sodnim nadzorom. V predlogu žal tudi ni pojasnjeno, kako bodo hranjeni podatki zaščiteni med zahtevanim obdobjem.

2.4.10

Sklicevanje predloga na predajo „pristojnim nacionalnim oblastem“je preveč splošne narave. Treba bi bilo izrecno zapisati, da se shranjene podatke dovoli posredovati le „oblastem“, ki bodo zagotavljale kakovost, zaupnost in varnost prejetih podatkov. Odbor meni, da predlog vsebuje nekaj pojmov, ki jih je, podobno kot tega, treba bolje opredeliti, da se izognemo različnim interpretacijam.

2.4.11

Preseneča nas, da Komisija v členu 10 predloga ureja tako imenovane „dodatne stroške“, s katerimi se srečujejo ponudniki storitev pri shranjevanju in posredovanju podatkov. Po mnenju Komisije bi ti stroški morali biti povrnjeni iz javnih sredstev, saj, kot je navedeno v uvodni izjavi 13 predloga, „koristi v pomenu javne varnosti vplivajo na družbo na splošno“.

2.4.12

Glede tega Odbor zastopa povsem drugačno stališče od Komisije in meni, da je ta trditev v najboljšem primeru netočna. Vsaka država članica svobodno določi znesek in obliko povračila, v skladu z njenimi lastnimi merili, okoliščinami in potrebami po varnosti, četudi, kot priznava Komisija v uvodni izjavi 5, nekatere države članice na tem področju niti nimajo zakonodaje.

2.4.13

Merila Komisije sprožajo naslednja vprašanja:

2.4.14

Če želimo, da bi predlog direktive bil uspešen, bi te stroške morali obravnavati kot breme, ki ga morajo prevzeti ponudniki, čisto preprosto zato, ker imajo možnost opravljati svoje storitve na trgu, ne pa država in končno vsi državljani. Odbor meni, da je predlog o povračilu dodatnih stroškov neprimeren in ga je treba umakniti.

2.4.15

Glede na povedano mora Komisija kot „zaščitnica pogodb“ in njihovih ključnih načel v skladu s členoma 6-1 (7) in 6-2 (8) Pogodbe o Evropski uniji, temeljito predelati svoj predlog, saj ta po mnenju Odbora ne spoštuje v celoti temeljnih pravic, pravil do dostopa, uporabe in izmenjave podatkov.

21.3.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 69/22

1.1

Konec oktobra je Komisija predložila predlog za novelo Uredbe (EGS) št. 302/93 o ustanovitvi evropskega centra za spremljanje drog in odvisnosti (ECDO).

Za pravno podlago je bil izbran člen 308 Pogodbe o ustanovitvi ES.

1.2

Po posvetovanjih v Svetu je bilo sklenjeno, da se pravna podlaga predloga preoblikuje v člen 152 Pogodbe o EU, zaradi česar je zdaj o predlogu treba odločati v postopku soodločanja z Evropskim parlamentom. Obenem je prišlo na podlagi obravnav v Svetu do manjših popravkov predloga uredbe. Predloženi so bili avgusta 2005.

2.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor se je oktobra 2004 opredelil do prvega predloga (1). Takrat navedene načelne pripombe veljajo tudi za to mnenje. Odbor se zavzema predvsem za to, da se v delo ECDO vključijo organizacije civilne družbe, ki se ukvarjajo s tematiko drog in odvisnosti od drog.

2.2

EESO pozdravlja spremembo pravne podlage predloga. Sodelovanje z Evropskim parlamentom se zdi v tem primeru kot naravno ravnanje, s katerim se nenazadnje zagotavlja transparentnost ECDO v odnosu do državljanov. Novi predlog krepi pomen vloge Parlamenta (2); slednji lahko med drugim v upravni odbor imenuje dva neodvisna strokovnjaka s posebnim znanjem na področju drog. Odbor izrecno priporoča, da oba neodvisna strokovnjaka pripadata nevladnim organizacijam, ki se ukvarjajo s problematiko drog.

2.3

Odbor opozarja na Osnutek medinstitucionalnega dogovora o določitvi okvirnih pogojev za evropske regulativne agencije  (3). V njem piše, da mora interna organizacija teh agencij zagotavljati visoko raven transparentnosti in udeležbo tistih, ki se jih to tiče. Med drugim naj bi v upravni svet imenovali predstavnike slednjih. V tej zvezi velja med drugim opozoriti na belo knjigo Evropska uprava.