17.3.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 65/1

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor vztrajno opozarja na pomen nadzora državnih pomoči, ker je to temeljni element:

1.2

Zakonodaja v zvezi z državnimi pomočmi ima podlago v temeljnih besedilih Skupnosti, torej v določbah Pogodb ESPJ in EGS. Vendar za razliko od Pogodbe ESPJ, ki je že potekla, Pogodba ES v zvezi z državnimi pomočmi ne predvideva popolne prepovedi: pravzaprav so hkrati z izjavo o prepovedi predvidena odstopanja (1) in nekatere izjeme (2), ki podeljujejo Komisiji ter izjemoma tudi Svetu visoko stopnjo diskrecije v zvezi z odobravanjem pomoči kot odstopanje od splošnega pravila.

1.3

Razen tega so členi 87, 88 in 89, ki urejajo to zapleteno vprašanje, vključeni v oddelek II naslova VI v zvezi s skupnimi pravili o konkurenci, obdavčevanju in približevanju zakonodaj, da bi poudarili, kako je treba obravnavati vprašanje državnih pomoči glede na vpliv, ki ga imajo na konkurenco.

1.3.1

V zvezi s tem je Odbor že imel možnost poudariti, da mora biti vsak nov akcijski načrt državnih pomoči skladen s cilji iz člena 2 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti, da bi med drugim zagotovili dobro delovanje enotnega trga, izvajanje nediskriminatornih pravil, usklajen, uravnotežen in trajnostni razvoj gospodarskih dejavnosti, trajnostno in neinflatorno rast, visoko stopnjo konkurenčnosti in konvergence, boljšo kakovost življenja in tudi gospodarsko in socialno kohezijo ter solidarnost med državami članicami.

1.4

Dejansko je državna pomoč, kot navaja Komisija, „oblika državne intervencije za spodbujanje nekaterih gospodarskih dejavnosti. Posledica dodelitve državne pomoči je, da so nekateri sektorji ali gospodarske dejavnosti obravnavani bolj ugodno od drugih, tako se izkrivlja konkurenca zaradi diskriminacije med podjetji, ki prejemajo pomoč, in ostalimi“ (3).

1.4.1

V okviru člena 87(1) Pogodbe ES pojem državne pomoči obsega ne le vse pomoči, ki jih dodelijo javni organi iz državnih sredstev, ampak tudi intervencije za zmanjšanje stroškov, ki običajno obremenjujejo proračun podjetja.

1.5

Evropski svet je marca 2005 spomnil na cilj nadaljevati znižanje splošne ravni državnih pomoči, kljub odobritvi odstopanj za morebitne tržne nepopolnosti. To stališče je v skladu s cilji vrhov v Lizboni leta 2000 in v Stockholmu leta 2001 ter v skladu s potrebo po razvoju pomoči za horizontalne cilje skupnega interesa, vključno s kohezijskimi cilji.

1.5.1

Razen tega je Komisija v nedavnem sporočilu o vmesni reviziji lizbonske strategije spet upoštevala ta cilj, da bi zmanjšala državne pomoči in jih usmerila tako, da bi odpravile tržne nepopolnosti, še zlasti v sektorjih z veliko možnostjo rasti, ter spodbudile inovacije (4).

1.6

Evropski parlament je nedavno izrazil mnenje o državnih pomočeh (5) in vztrajal pri odgovorni in učinkoviti uporabi ter ob upoštevanju, da:

1.6.1

Razen tega je EP 9. junija 2005 sprejel resolucijo z naslovom „Krepitev evropske konkurenčnosti: posledice industrijskih sprememb na politiko in vlogo MSP“ (6), v kateri med drugim podpira cilj zmanjšanja splošnega obsega pomoči podjetjem, vendar opozarja na uporabnost nekaterih pomoči za ublažitev nekaterih tržnih nepopolnosti, kot so pomoč raziskavam in razvoju, usposabljanju in dejavnostim svetovanja podjetjem.

1.6.2

Ob upoštevanju pomena pomoči, dodeljenih MSP v državah članicah, EP zahteva od Komisije, da v strukturnih skladih ohranja vsa sredstva pomoči za gospodarsko in socialno-gospodarsko preoblikovanje prizadetih območij zaradi industrijskih premestitev, ter vztraja, da se upoštevajo zahteve malih in mikropodjetij (7) na teh območjih in na splošno v vseh kohezijskih politikah.

1.6.3

V okviru osnutka reforme shem državnih pomoči EP predlaga, da se določi jasne ukrepe za spodbujanje inovacij v vseh sektorjih v okviru lizbonskih ciljev.

1.7

Sodišče pa je v obdobju več let ob več priložnostih tudi izdalo mnenje o državnih pomočeh in s tem ustvarilo resnično sodno prakso, ki pomeni skladne in zelo natančne smernice, nazadnje s sklepom v zvezi s storitvami splošnega pomena in s sodbo v zadevi Altmark z dne 24. julija 2003 (8).

1.8

V Poročilu o pregledu državnih pomoči iz aprila 2005 (9) je Komisija predstavila pozitivno mnenje o odzivu držav članic na lizbonsko strategijo, v katerem je poudarila rahlo zmanjšanje ravni pomoči glede na BDP, in o še bolj pozitivnih odzivih na preusmeritev pomoči, kot so jo predlagali Evropski sveti. Kljub temu je menila, da je treba še veliko postoriti.

1.8.1

Komisija je leta 2001 kot osnovo za razpravo o strategiji za zmanjšanje splošne ravni državnih pomoči in njihovi preusmeritvi k horizontalnim ciljem sestavila seznam državnih pomoči in ustrezna orodja, ki jih je razvila pozneje v letu 2002. Odbor je že izrazil oceno o prizadevanjih Komisije, da doseže boljši pregled na tem področju, kar je še posebno pomembno za države, ki so se nedavno pridružile EU.

1.9

Odbor z zadovoljstvom ugotavlja, da so se v letu 2003 javne pomoči v celoti zmanjšale za 3,6 % glede na leto 1999 in skoraj 30 % glede na leto 1996; kljub temu dodaja, da je znesek 53 milijard EUR10 (10), od katerih je skoraj 60 % namenjenih za predelovalno industrijo in storitve, še vedno visoka. Prav tako potrjuje zaskrbljenost zaradi izkrivljanja konkurence, ki lahko izhaja iz razhajanj v zvezi z javnimi pomočmi med različnimi državami članicami in znotraj vsake od njih ter med različnimi regijami.

1.9.1

Odbor (11) je nedavno ugodno sprejel sistematsko delo, ki ga je vodila Komisija, za pojasnitev in določitev pravil, še zlasti z osredotočanjem na uredbo o skupinskih izjemah glede na kategorije in na pomoči za zaposlovanje, da bi spodbudili države članice pri ustvarjanju delovnih mest.

1.9.2

Odbor popolnoma soglaša s Komisijo o tem, da se pravila v zvezi z državnimi pomočmi morajo prilagajati skozi čas, ker morajo upoštevati razvoj na politični, gospodarski in pravni ravni. Zaradi tega „sredstva ocenjevanja državnih pomoči redno preverjajo in imajo zato pogosto omejeno trajanje“ (12).

1.10

Odbor pozdravlja, da je Komisija predstavila predloge za zasnovo splošne reforme na tem področju (13), ki temelji na celovitem pristopu, ki ustrezno upošteva „tržno nepopolnost“.

1.10.1

Odbor ocenjuje, da sprejetje novega okvira, ki ustrezno upošteva potrebno ravnovesje med politiko državnih pomoči in potrebo po razvoju, mora biti predmet revizije, ki mora stremeti k poenostavitvi in izčrpnemu ocenjevanju vpliva pomoči.

1.10.2

Revizija mora temeljiti na jasnih ciljih, obsežnih posvetovanjih in popolnih podatkih. Poleg jasnega nadzornega sistema mora nov okvir zagotoviti skladnost politik, koncentrirane ukrepe in nenazadnje večjo poenostavitev, preglednost in pravno gotovost.

1.10.3

Predlagani okvir mora biti v skladu:

1.10.4

Posebno je treba upoštevati še druge zahteve:

1.11

Vendar je po mnenju Odbora najpomembnejše vprašanje, ki ga je treba obravnavati, določitev okvira skupne politike državnih pomoči za začetek sodobne politike, ki bi dobila enotno podporo vseh držav članic, saj se zaradi globalizacije vsa gospodarstva EU soočajo s procesi sprememb in prestrukturiranja.

1.12

Podjetja so kot konkurenti in prejemniki državnih pomoči poleg javnega sektorja v dobrem položaju za ocenitev učinkovitosti oblikovanih instrumentov. Lahko dejansko prispevajo k spremljanju rešitev, prilagojenih sodobni evropski politiki državnih pomoči, in dajejo predloge za pripravo novih smernic.

1.12.1

Razen tega so podjetja neposredno izpostavljena pravnim negotovostim in dolgim rokom za potrjevanje shem državnih pomoči ter resnim posledicam izterjave nezakonitih pomoči. Zato spadajo med najbolj zainteresirane za širitev enotnega razumevanja zakonodaje Skupnosti in odpravljanje težav ter razlik pri razlaganju in izvajanju.

2.1

Odbor je prepričan, da so reforme, ki jih predlaga Komisija, dragocena možnost, da se v uravnotežen okvir vključijo:

2.2

Odbor se v celoti strinja z glavnim načelom reforme: „manj in bolje usmerjene pomoči“, ki ima za cilj okrepiti konkurenčnost podjetij na notranjih in mednarodnih trgih ter ustvariti prave pogoje, da bi bila najuspešnejša podjetja nagrajena.

2.3

Odbor se popolnoma strinja s pristopom Komisije, katerega namen je poenostavitev pravil in s tem povečanje gotovosti podjetij ter zmanjšanje upravnih stroškov držav. Odbor je prepričan, da lahko negotovost glede dovoljenih ali nedovoljenih državnih pomoči ogrozi zakonitost nadzora državne pomoči s strani Komisije.

2.4

Po mnenju Odbora mora načrt reforme pravil Skupnosti o državnih pomočeh predvsem doseči:

2.5

Politika državnih pomoči je sestavni del konkurenčne politike in je zato ena od politik Skupnosti, ki najbolj vplivajo na gospodarske trende. Po mnenju Odbora jo je treba bolj konkretno usmeriti k zagotavljanju kakovosti razvoja in povezanosti s cilji lizbonskega procesa, da bi lahko opravljala vlogo gonilne sile in posledično zagotovila dinamiko zdravega gospodarskega razvoja in zaposlovanja.

2.6

Konkurenčnost meri zmogljivost trga, da učinkovito ustvarja vredno blago in storitve v globaliziranem okolju in s tem izboljšuje življenjske razmere v družbi ter zagotavlja visoko stopnjo zaposlenosti. Priznati pa moramo, da je bila EU neuspešna v svojih prizadevanjih za spodbujanje rasti evropskih podjetij in človeških virov ter za dosego višje ravni tehnoloških raziskav, inovacij, usposabljanja in internacionalizacije, kot predvideva lizbonska strategija.

3.1

Odbor podpira nov splošni okvir Skupnosti za državne pomoči, ki izhaja iz politike pomoči, ki:

3.2

Tako mora po mnenju Odbora politika Skupnosti o državnih pomočeh dejavno prispevati k temu, da postane Evropa privlačnejša za vlagatelje in delodajalce, da se okrepi konkurenčnost podjetij in socialna kohezija, spodbudi raziskave in inovacije ter pospeši nastanek in širjenje novih znanj ter usposabljanje človeških virov.

3.3

Po mnenju EESO bi bilo treba predpise Skupnosti o skupinskih izjemah v zvezi s pomočjo za usposabljanje in zaposlovanje razširiti in poenostaviti s splošno uredbo o skupinskih izjemah, pri čemer bi dali prednost ukrepom pomoči, ki so najbolj pregledni in so najbolj usmerjeni na določene cilje. Ti ukrepi bi morali biti določeni v tesnem sodelovanju s podjetji in socialnimi partnerji, ki lahko kot prejemniki shem pomoči najučinkoviteje ocenijo predlagane instrumente.

3.4

Kar zadeva sheme regionalne pomoči v novem programskem okviru 2007–2013, Odbor podpira spodbujanje razvoja manj razvitih regij (regij NUTS I „s statističnim učinkom“, regij NUTS II „v gospodarski rasti“, regij NUTS III „z majhno gostoto prebivalstva“), oddaljenih otokov in gorskih območij, s preseganjem logike odvisnosti od pomoči, z zmanjšanjem največjih pomoči, omejitvijo razlike med kategorijami manj razvitih regij na 10 % in bojem proti premestitvam, ki jih lahko povzročijo nesorazmerno velike razlike v pomoči (ki naj ne bi presegale 20 % v regijah NUTS III) med čezmejnimi regijami.

3.4.1

Odbor se strinja s pristopom Komisije k vprašanju stopnje regionalne pomoči za različne vrste podjetij, vendar ocenjuje, da se je treba izogniti nevarnosti upočasnitve širjenja malih podjetij, tako da se zagotovi izjemno povišanje (za 20 %) za mala in srednja podjetja. Predlagane omejitve za podporo vlaganj velikih podjetij v regijah, kjer veljajo nove določbe, bi morale upoštevati novo klasifikacijo podjetij iz priporočila Komisije iz leta 2003 (14).

3.5

V zvezi z majhnimi pomočmi je Odbor naklonjen dvigu predvidene zgornje meje najmanjših pomoči (de minimis) za boljše usmerjanje in poenostavitev ukrepov Skupnosti.

3.6

Po mnenju Odbora bi morala Komisija nameniti glavno pozornost preučitvi državnih pomoči, ki imajo velik vpliv na trgovino, namesto da svoja sredstva porablja za veliko primerov, ki imajo predvsem lokalni vpliv. Komisija bi morala tudi razjasniti pomen in tolmačenje pojma „lokalni interes“.

3.7

Odbor meni, da mora biti nadzor državne pomoči sorazmeren in učinkovit ter da se je treba izogibati zapletenim postopkom obveščanja za primere, ki le malo vplivajo na konkurenčnost Skupnosti.

3.8

Odbor trdno podpira predlog o majhnih državnih pomočeh, ki ga je predstavila Komisija (februar 2004), da bi državam članicam zagotovila večjo prožnost, bolj enostavne postopke in zadosten manevrski prostor za uvajanje ukrepov pomoči, s katerimi bi podprli uresničevanje ciljev lizbonske strategije, medtem ko bi ohranili ustrezen obseg nadzora Komisije.

3.9

Na področju sektorskih pomoči je treba v skladu s priporočili Komisije glede skupinskih izjem zagotoviti povezanost med sektorskimi politikami Skupnosti in shemami pomoči v sektorjih prometa, energetike ter informacijske in komunikacijske tehnologije. V lizbonski strategiji so določeni natančni cilji za kulturno in avdiovizualno področje, področje filma in športa, kjer je velik potencial inovacij, rasti in novih delovnih mest.

3.10

Na področju okoljske pomoči bo okvir državnih pomoči Skupnosti za varstvo okolja veljal do leta 2007. Tudi v tem primeru je pomembno uresničevanje ciljev lizbonske strategije s podporo sistema za trgovanje z emisijami CO2 (sistem ETS za trgovanje s pravicami do emisije – nacionalni načrti za dodelitev pravic) v okviru ciljev Kjotskega protokola.

3.11

Pomoč za inovacije (kot določa zelena knjiga (15)). Po mnenju Odbora bi bilo treba razširiti obstoječo uredbo na vrste pomoči za inovativne dejavnosti, ki jih sedanje smernice ne vključujejo, ter določiti jasna in splošna merila usklajevanja, ki bi državam dovoljevala večje možnosti posredovanja brez dolžnosti obveščanja.

3.11.1

Za dosego napredka na tem področju EESO poziva Komisijo, da s pomočjo Eurostata natančneje določi, katere dejavnosti proizvodnje in storitev bi lahko vključili v tiste, ki jih danes imenujemo inovativne. Bilo bi zelo koristno, če bi imeli na voljo smernice na tem občutljivem področju.

3.11.2

S tega stališča Odbor pozdravlja predstavitev sporočila, predvideno za 21. september 2005, o shemi državne pomoči za inovacije, ki bo oblikovalo okvir Skupnosti za ta odločilni sektor in navedlo po eni strani najbolj očitne primere tržne nepopolnosti, po drugi strani pa ustrezne ukrepe za primere, ko je rešitev mogoča.

3.12

Poleg tega je treba tudi jasno opredeliti predhodna merila za določitev tržnih nepopolnosti, ki bi lahko ovirale optimizacijo inovativnih ukrepov in instrumentov pri izvajanju lizbonske strategije. Hkrati bo treba državam članicam in njihovim regijam zagotoviti primeren manevrski prostor za sorazmerno in učinkovito posredovanje, da se pripravljalne raziskave spremenijo v komercialne in tržne inovacije.

3.13

V zvezi s pomočjo za spodbujanje vlaganj malih in srednjih podjetij v inovacijske projekte je treba spodbujati tudi širjenje podjetij in predvideti:

3.14

Po mnenju Odbora bi morala nova okvirna shema upoštevati tudi dejavnike v zvezi z okoljem, ki vplivajo na potek inovacij, kot so:

3.14.1

Na splošno Odbor ocenjuje, da bi bilo v postopku revizije usmeritev v zvezi s horizontalno pomočjo na področju raziskav, inovacij, okolja in človeškega kapitala koristno:

3.15

V zvezi s shemo pomoči v sektorju storitev splošnega gospodarskega pomena je treba poudariti, da so te storitve bistveni element socialne in regionalne kohezije. Zato je treba v skladu z merili iz sodbe Altmark (16) in ustrezno odločbo Komisije z dne 13. julija 2005 pojasniti izraz „dobro vodeno tipično podjetje“. Potrebna je tudi zagotovitev pravne varnosti za nadomestila, dodeljena za opravljanje javnih storitev, ki so oblika državne pomoči, skladna s Pogodbo.

3.16

Po mnenju Odbora bo morala prihodnja zakonodaja upoštevati, da so institucije, ki imajo demokratično legitimnost na tem področju na državni, regionalni in lokalni ravni, odgovorne za določitev storitev splošnega gospodarskega pomena (17).

4.1

Odbor ocenjuje, da je treba narediti pomemben napredek pri poenostavitvi in preglednosti postopkov, in sicer s krepitvijo dejavnosti Komisije za skupno politiko pomoči, usmerjene k tistim elementom, ki bi lahko povzročili resno izkrivljanje konkurence.

4.2

Zato je treba odpraviti dolge roke obravnavanja dokumentov, izboljšati in poenostaviti upravne postopke ter od držav članic zahtevati preglednost in učinkovitost.

4.3

Odbor tudi želi, da podjetja, še zlasti tista, ki so prejemniki ukrepov pomoči, pripravijo kodeks dobrega vodenja, ki vključuje vse zainteresirane udeležence.

5.1

Nov položaj izhaja iz širitve, ki zahteva prilagajanje politike državnih pomoči, da se vsem evropskim regijam omogoči, da postanejo privlačne kot nove lokacije in za vlaganja, ter da se zagotovi lojalna konkurenca mejnih regij.

5.2

Deset novih držav članic Unije sedaj podjetjem odobrava veliko višje državne pomoči – izraženo v odstotkih njihovega BDP – kot stare članice, čeprav kaže, da se bo stanje postopoma uravnotežilo. V obdobju od 2000 do 2003 so bile državne pomoči novih članic v povprečju 1,42 % BDP v primerjavi s povprečjem v starih članicah, ki je 0,4 %.

5.3

Lizbonska strategija je predvidela uporabo pomoči za doseganje horizontalnih ciljev. V letu 2002 so te pomoči predstavljale 73 % pomoči v starih članicah v primerjavi z 22 % pomoči v novih državah članicah (18).

5.4

Razen tega je treba priznati, da so se nove države članice dobro prilagodile tržnemu gospodarstvu, čeprav so v razširjeni Evropi še vedno potrebni ukrepi za zmanjševanje splošne ravni pomoči in za spodbujanje konkurenčnosti, trajnostnega in celostnega razvoja, pa tudi novega evropskega gospodarstva, ki temelji na znanju.

6.1

Odbor je prepričan, da je treba izboljšati prakso in postopke upravljanja državnih pomoči in bolj vključevati neposredno zainteresirane udeležence. Med temi so na prvem mestu podjetja in civilna družba, na katere neposredno vplivajo pravna negotovost in dolgi roki za potrjevanje shem pomoči ter resne posledice, povezane z vračanjem nesprejemljivih ali nelegalnih pomoči.

6.2

Podjetja so kot prejemniki shem pomoči in hkrati kot konkurenti v privilegiranem položaju za:

6.3

Posledično Odbor ocenjuje, da je treba:

7.1

Odbor meni, da je treba jasno prikazati dodano vrednost državnih pomoči za prihodnost Evropske unije v okviru ciljev konkurenčnega, trajnostnega in celovitega razvoja držav članic, sprejetih v Lizboni ter ponovno poudarjenih ob več priložnostih – od leta 2000 do danes – na več evropskih vrhih.

7.1.1

Ključni sektorji iz strategije zahtevajo znatna in usmerjena finančna sredstva, ki morajo biti dodeljena v okviru proračunskih in strukturnih politik držav članic: potreben je vnaprej določen, skladen in združljiv okvir, na katerega se morajo sklicevati in se mu prilagoditi vse politike, vključno s politiko Skupnosti na področju konkurence.

7.2

Odbor meni, da je za dokončno oblikovanje enotnega evropskega trga, ki bo lahko enakopravno konkuriral drugim udeležencem na svetovnem trgu, potrebna bistvena posodobitev oblikovanja in izvajanja evropske gospodarske politike, še zlasti politike državnih pomoči; to je predpogoj za vlaganja v veliko infrastrukturo in za nematerialna vlaganja, potrebna za pravilno delovanje učinkovitega, tehnološko naprednega in konkurenčnega trga.

7.3

Odbor meni, da je treba z opredelitvijo meril o splošni združljivosti spodbujati države članice in regije, da začnejo izvajati politike podpore za dosego ciljev gospodarske konkurenčnosti, ki spoštuje pravila proste konkurence.

7.4

Če evropska podjetja na trgu niso konkurenčna in trg kaže na nezmožnost krepitve njihove sposobnosti za tehnološke inovacije, usposabljanje in internacionalizacijo, mora evropska politika državnih pomoči spodbujati politike in sheme za rast podjetij in boljšo sposobnost pritegovanja novih vlagateljev, znanja in kapitala v Evropo, ne pa jih oteževati.

8.1

Odbor podpira posodobitev evropske politike državnih pomoči, ki temelji na novem proaktivnem pristopu in novem skupnem splošnem okviru. V zvezi s tem priporoča:

17.3.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 65/9

1.

2.

3.

4.

5.

6.

1.1

Lizbonski cilji (1) govorijo o položaju Evrope v globalni konkurenci, za katero je najbolj značilno globalno tekmovanje naraščajočih investicij v raziskave in razvoj. Vanj so vključene tradicionalne industrijske države (npr. ZDA, države EU in Japonska), pa tudi nove države z bistveno cenejšo delovno silo, katerih gospodarska moč bliskovito narašča (na primer Kitajska, Indija, Brazilija, Koreja).

1.2

Učinkovite in kakovostne raziskave in razvoj, ki imajo zadostno podporo, so namreč odločilna osnova in predpogoj za inovativnost, konkurenčnost in blaginjo ter tako tudi za razcvet kulture in socialnih storitev. Naložbe v raziskave in razvoj vodijo – z visokim ojačevalnim faktorjem – k povečani gospodarski moči. Temu ustreza tudi cilj 3 %, določen v Barceloni 2002 (2), ki pa se zaradi globalne tekme spreminja v „premikajočo se tarčo“.

1.3

Raziskave in razvoj, ki jih financira Evropska Skupnost, ustvarjajo odločilno evropsko dodano vrednost. Razkrivajo potenciale, ki jih sposobnosti posameznih držav članic odločno presegajo, doslej pa so že omogočili evropski razvoj svetovnega pomena. Imajo odločilno in spodbujevalno moč ter integracijski učinek na nujne in obsežnejše nacionalne raziskovalne programe držav članic, kar vodi tudi k združevanju virov. Povezujejo evropske raziskovalne elite, evropsko industrijo in evropske akterje odločanja. Predstavljajo katalizator evropske integracije, kohezije in ustvarjanja identitete ter so temeljni element evropskega raziskovalnega prostora.

1.4

Predlog Komisije za zvišanje dosedanjih izdatkov, s čimer bi tem ciljem namenili malo manj kot 8 % celotnega proračuna Skupnosti, je dobrodošel in nujno potreben prvi korak v pravi smeri. Hkrati predstavlja tudi najmanjši možni vložek, ki ga bo dolgoročno treba še povečati, v prizadevanju, da položaja Evrope, zibelke sodobne znanosti in tehnike, ne bi postavili na kocko, ampak ga dolgoročno ohranili in okrepili. Brez tega vložka bo lizbonske cilje tudi dolgoročno težko doseči.

1.5

Od znanstveno-tehnoloških zmogljivosti pa ni odvisna le narodnogospodarska konkurenčnost temveč tudi kulturno in politično spoštovanje in vpliv, ter privlačnost za vlagatelje, znanstvenike in inženirje (beg možganov!), ki se iz tega razvije. EU mora ostati pomemben iskani partner za sodelovanje in ne sme izgubiti svojega svetovno političnega pomena v svetovni mreži.

1.6

V skladu s tem Odbor poziva Evropski parlament, Evropski svet ter zlasti predsednike in vlade držav članic, da nujno potrebne naložbe v raziskave in razvoj, ki jih je predlagala Komisija, dajo na razpolago v celoti in jih ne prepuščajo pogajanjem o prihodnjem splošnem proračunu EU. Ta odločitev bo bistven preskusni kriterij za zmožnost evropske politike, da pravilno postavi smernice za prihodnost.

1.7

Odbor poziva tudi voditelje držav in vlad ter evropsko industrijo, da s svojimi nacionalnimi raziskovalnimi programi in ukrepi za industrijsko raziskovanje prispevajo k čimprejšnji uresničitvi cilja 3 %.

1.8

Odbor pozdravlja načelno zasnovo obeh okvirnih programov, ki jih je predlagala Komisija (OP7 in OP Euratom). To velja ne le za njuno tematsko vsebino in njuno strukturno razčlenitev, temveč predvsem tudi za doseženo ravnotežje med posameznimi programski cilji in elementi.

1.9

Odbor pozdravlja novo vključitev delnih programov „Energetika“, „Varnost“ in „Vesolje“. Zagotovitev zadostne, poceni in trajnostne oskrbe z energijo EU je eden največjih in prednostnih problemov pri iskanju pravega ravnovesja med trajnostjo, okoljsko sprejemljivostjo in konkurenčnostjo, njihova rešitev pa so zadostne raziskave in razvoj. Velik pomen varnosti se je pred kratkim zlasti pokazal ob ostudnih terorističnih napadih.

1.10

Veliko vprašanj, ki jih je treba rešiti, se nanaša na več področij in več podprogramov – vključno s humanističnimi in socialno-ekonomskimi vedami. V takih primerih Odbor priporoča, da se zagotovijo skupno usklajevanje in potrebne povezave. To lahko tudi vpliva na sedanja proračunska sredstva za posamezne podprograme. Enako velja tudi za proračunski delež, namenjen za ekonomske raziskave, ki je verjetno prenizek.

1.11

Odbor pozdravlja namen Komisije, da poenostavi upravne postopke, zmanjša s tem povezane stroške in tako poveča učinkovitost evropskih raziskovalnih programov. Postopki prijave in odobritve trenutno zahtevajo preveč dela in stroškov, kar povzroča težave znanstvenim in industrijskim uporabnikom. Udeležba v evropskem raziskovalnem programu – vključno s tveganjem pri pripravi predloga – se mora udeležencem izplačati. To velja še zlasti za manjše udeležence, kot so MSP, ali manjše raziskovalne skupine z univerz in raziskovalnih centrov.

1.12

Pri tem so pomembni zadostna kontinuiteta postopkov vlaganja predlogov in spodbujanja ter strukture za sodelovanje in organizacijske oblike (instrumenti). Nove instrumente, kot so skupne tehnološke pobude, je treba uvajati zelo premišljeno in na začetku le v okviru poskusne faze.

1.13

Ob upoštevanju odločilne vloge malih in srednje velikih podjetij za lizbonski proces Odbor pozdravlja namen Komisije, da MSP še bolj vključi v raziskave, razvoj in inovativnost. V skladu s tem priporoča, da se za to predvideni proračun po potrebi še poveča, če bi se izkazalo, da sredstva, predvidena v Okvirnem programu za konkurenčnost in inovativnost (2007–2013), ki tukaj ni obravnavan, čeprav ima posredniško vlogo in si zasluži znatno podporo, niso zadostna.

1.14

Možnost uspeha MSP, ki so bila ustanovljena za razvoj in trženje novih visokotehnoloških izdelkov, je odvisna predvsem od zadostnega ustanovitvenega kapitala in „tveganega kapitala“, ki jim omogoča uspešno premostitev prvih 5 do 10 poslovnih let.

1.15

Odbor podpira vlogo Skupnega raziskovalnega središča in njegovih glavnih nalog na različnih področjih, vključno z analizo prihodnjih trendov na znanstveno-tehnološkem, gospodarskem in družbenem področju, ter njegovem pomenu za politično posvetovanje.

1.16

Podrobnejše ugotovitve in priporočila je Odbor predstavil v poglavjih 2, 4 in 5 tega mnenja.

2.1

Gospodarska, socialna in kulturna prihodnost Evrope. Prihodnji razvoj Evrope in njen položaj v globalni strukturi moči sta določena predvsem s konkurenčnostjo na svetovnem trgu in njenimi spreminjajočimi se industrijskimi in gospodarskimi strukturami, razmerami na trgu dela in stanjem surovin. Pri tem so rast, uspeh in gospodarska moč – in tudi iz tega sledeča sposobnost za socialne storitve in kulturni razvoj – zelo odvisni od razpoložljivega znanja in od naložb v raziskave in tehnološki razvoj; naložbe v raziskave in razvoj vodijo – z visokim ojačevalnim faktorjem – k povečani gospodarski moči.

2.2

Globalna konkurenčnost. Evropa na eni strani konkurira že tradicionalnim razvitim državam, kot so ZDA, Japonska ali Rusija, pri čemer predvsem naložbe ZDA  (3) v vse znanstveno in razvojno pomembne sektorje znatno presegajo naložbe EU in povečujejo njeno že tako veliko prednost. Na drugi strani pa Evropa konkurira s hitro razvijajočimi se gospodarskimi silami, kot so Kitajska, Indija, Brazilija, Koreja itd.

2.3

Globalna raziskovalna tekma. Slednje države - v primerjavi z EU - nimajo na voljo le najcenejše delovne sile, ampak tudi zelo hitro rastoč znanstveno-tehnični standard, sedaj pa veliko vlagajo tudi v usposabljanje, raziskave in razvoj. Zato je za EU vedno težje, da v primerjavi s tem zagotovi svoje veliko višje dohodke ter socialne in okoljske standarde z nadaljnjo znanstveno-tehnično prednostjo in zaradi tega boljše izdelke in postopke. Evropa mora torej storiti vse, da ne bo izgubila globalne tekme za povečevanje naložb v raziskave in razvoj, ki je odločilnega pomena za njeno prihodnost.

2.4

Splošna ocena in privlačnost – mednarodno sodelovanje. Ne le nacionalna gospodarska konkurenčnost in iz nje izhajajoča privlačnost za vlagatelje, znanstvenike in inženirje (beg možganov!), ampak tudi kulturni in politični prestiž ter vpliv sta odvisna od znanstveno-tehnične zmogljivosti. EU mora ostati pomemben iskani partner za sodelovanje in ne sme izgubiti svojega svetovno političnega pomena v svetovni mreži.

2.5

Lizbonska strategija. Zato se je Evropski svet (marca 2000) v Lizboni odločil, da bo Evropska unija postala najbolj konkurenčno in dinamično, na znanju temelječe gospodarstvo na svetu (4). Od takrat sta izvajanje lizbonske strategije in vzpostavitev močnega evropskega raziskovalnega prostora, ki je sestavni del te strategije, osrednje jedro evropske politike. Evropski svet je v Barceloni (spomladi 2002) določil količinske cilje za spodbujanje raziskav: skupni izdatki v EU se morajo do leta 2010 dvigniti na 3 % BDP, z dvotretjinskim deležem financiranja iz zasebnega sektorja (cilj 3 %). Odbor opozarja, da je ta cilj v smislu globalne tekme naložb „premikajoča se tarča“; kdor jo časovno zgreši, vedno bolj zaostaja.

2.6

Potreba po močnem raziskovalnem programu Skupnosti. Raziskave in razvoj, ki jih financira Evropska Skupnost, prispevajo k odločilni evropski dodani vrednosti. Razkrivajo potenciale, ki jih sposobnosti posameznih držav članic odločno presegajo, doslej pa so že omogočili evropski razvoj svetovnega pomena (5). Imajo odločilno in spodbujevalno moč ter integracijski učinek na potrebne in obsežnejše nacionalne raziskovalne programe držav članic. Odražajo mednarodni značaj znanosti, raziskav in proizvodnje, in mednarodni trg dela, ki je zato potreben.

2.7

Katalizator evropske integracije in kohezije. Poleg tega raziskave in razvoj Skupnosti povezujejo evropske raziskovalne elite, evropsko industrijo in evropske akterje odločanja. Predstavljajo katalizator evropske integracije, kohezije in ustvarjanja identitete.

2.8

Predlogi Komisije. Predlogi Komisije vključujejo vsebinske in finančne ukrepe, ki so po mnenju Komisije nujno potrebni za spodbujanje raziskav in razvoja ter s tem tudi za cilje lizbonske strategije. Kljub naraščanju še vedno predstavljajo le relativno majhen del, sedaj namreč nekoliko pod 8 % celotnega proračuna EU, predvidenega za časovno obdobje 2007–2013.

2.9

Predlogi Komisije so v skladu s predlogom o vzpostavitvi Okvirnega programa za konkurenčnost in inovativnost (2007–2013), ki tu ni obravnavan. Ta bi lahko prevzel tudi posredniško vlogo med predloženim okvirnim programom in inovativnostjo, ki jo potrebujejo mnoga MSP.

2.10

Preskusni kamen – določanje prednostnih nalog. Zato je odločilni preskusni kamen za zavezanost, učinkovitost in verodostojnost evropske politike to, da bodo predlagane ukrepe sprejeli Parlament, Svet in – v zvezi s finančno perspektivo – zlasti tudi države članice ter da bodo določili potrebne prednostne naloge. (Glej tudi točki 4.2 in 4.6).

3.1

Sedmi okvirni program Evropske Skupnosti za raziskave, tehnološki razvoj in predstavitvene dejavnosti (2007 do 2013) – v nadaljevanju OP7 – se od predhodnega programa razlikuje v naslednjih vidikih:

3.2

Nasprotno pa trajanje sedmega okvirnega programa Evropske skupnosti za atomsko energijo (Euratom) za jedrske raziskave in usposabljanje (2007 do 2011) – v nadaljevanju OP7-Euratom – ostaja enako, čeprav se seveda tudi nanaša na Evropsko unijo s 25 članicami.

3.3

Okvirni program OP7 bo sestavljen iz štirih posebnih programov, ki so v skladu s štirimi poglavitnimi cilji evropske raziskovalne politike:

3.4

Predlagani skupni znesek finančne pomoči Skupnosti za OP7 znaša 72.726 milijonov EUR. Ta znesek se razdeli po deležih med dejavnosti in ukrepe iz člena 2(2) do (6):

3.5

Program „Sodelovanje“ s predlaganim skupnim proračunom 44.432 milijonov EUR je razdeljen na tematske prednostne podprograme: pri tem je treba zagotoviti skladnost in doslednost med podprogrami ter skupen večtematski pristop. Program zajema naslednjih devet tem raziskav, ki se bodo v EU izvajale z mednarodnim sodelovanjem. Predlagani proračunski deleži so prikazani spodaj:

3.6

Program OP7-Euratom sestavljata dva posebna programa.

3.6.1

Prvi zajema naslednji temi:

3.6.2

Drugi program zajema dejavnosti Skupnega raziskovalnega središča na področju jedrske energije.

3.6.3

Skupaj naj bi bilo za OP7-Euratom za obdobje 2007 do 2011 namenjenih 3092 milijonov EUR. Ta znesek je razdeljen na naslednje deleže:

3.7

Dokument Komisije vsebuje tudi izčrpno obrazložitev in pojasnitev predlaganih načel in instrumentov za podporo. Ti so bili napovedani že v predhodnem sporočilu Komisije (6), do katerega je Odbor podrobno ovrednotil (7).

4.1

Predloženi predlog Komisije je zelo obsežen dokument, ki opisuje obsežen raziskovalni in razvojni program s številnimi podrobnostmi, vidiki in povezavami z drugimi področji. Zato v okviru tega mnenja vseh predlaganih elementov programa in postopkov ni mogoče analizirati ali jih komentirati. Podrobne ugotovitve so zato omejene na vidike, katerim Odbor posveča posebno pozornost. Opozarja na svoja predhodna priporočila (8) glede pomembnih posebnih vprašanj in poudarja, da še vedno veljajo tudi za 7. okvirni program. Prihodnja mnenja Odbora o sporočilu Komisije o „posebnem programu“ (9) ter „pravilih za dostop“ (10) bodo vsebovala podrobne izjave.

4.2

Odbor meni, da sta oba predlagana proračuna najmanjši možni vložek, ki ga bo dolgoročno treba še povečati, če položaja Evrope, zibelke sodobne znanosti in tehnike, ne želimo postaviti na kocko, ampak ga dolgoročno ohraniti in okrepiti. V tem vidi dobrodošel in nujno potreben prvi korak, v prizadevnih, da vsaj Skupnost doseže politični cilj 3 %  (11), ki so ga na vrhu v Barceloni določili evropski predsedniki držav in vlad.

4.3

OP7 in OP7-Euratom brez ustrezne finančne podpore ne moreta izpolnjevati svojih nalog za lizbonsko strategijo; obstaja celo nevarnost, da bo Evropa v globalni tekmi še bolj zaostajala. Raziskave in razvoj so izhodiščna točka in motor inovacijskega procesa, ki vodi k konkurenčnim izdelkom in tehnikam. Lahko sprožijo plaz, ki bo vplival na gospodarsko dinamiko in delovna mesta.

4.4

Predlog Komisije je poleg tega jasen poziv državam članicam, naj sledijo njenemu zgledu in naredijo vse za čimprejšnjo uresničitev cilja 3 % na nacionalni ravni.

4.5

Zato Odbor celotno višino obeh proračunov šteje za odločilni preskusni kamen evropske politike, njene verodostojnosti in učinkovitosti. Prav tu se bo namreč pokazalo, ali evropska politika dejansko določa potrebne prednostne naloge in je na pravi poti, da bo preprečila spodrsljaj na globalni tekmi in izpolnila obljube lizbonskih ciljev.

4.6

Poziv. V skladu s tem Odbor poziva Evropski parlament, Evropski svet ter zlasti predsednike držav in vlad držav članic, da nujno potrebne naložbe v raziskave in razvoj, ki jih je predlagala Komisija, dajo na razpolago in jih ne prepuščajo pogajanjem o prihodnjem splošnem proračunu EU. V nasprotnem primeru ne bodo nastale le negativne posledice, ampak tudi cilji lizbonske strategije ne bodo uresničeni, prav tako pa bosta ogrožena ugled in verodostojnost evropske politike.

4.7

Odbor poziva tudi voditelje držav in vlad ter evropsko industrijo, da s svojimi obsežnejšimi nacionalnimi raziskovalnimi programi in ukrepi za industrijsko raziskovanje prispevajo k čimprejšnji uresničitvi 3 %-nega cilja.

4.8

Odbor pozdravlja načelno zasnovo obeh okvirnih programov, ki jih je predlagala Komisija (OP 7 in OP Euratom). To velja ne le za njuno tematsko vsebino in njuno strukturno razčlenitev, temveč predvsem tudi za doseženo ravnotežje med posameznimi programski cilji in elementi.

4.9

Odbor pozdravlja, da je predlog Komisije sprejel številna njegova priporočila ali pa jim pripisal poseben pomen. V zvezi s temami raziskav v posebnem programu „Sodelovanje“ se priporočila nanašajo npr. na njegova mnenja o nanotehnologiji  (12), biotehnologiji  (13), raziskavah na področju zdravja  (14), informacijski tehnologiji  (15), energetskih raziskavah  (16) (vključno z raziskavami fuzijske energije (17)), vesolju  (18) in raziskavah na področju varnosti  (19). Na tem mestu ponavljamo, da Odbor vsem tem temam pripisuje velik pomen in v skladu s tem izrecno podpira njihovo obravnavo. Vrzeli ali vidiki, ki jih bo Odbor še odkril, bodo obravnavani pozneje.

4.10

V zvezi z vesoljem in raziskavami na področju varnosti Odbor priporoča in hkrati tudi utemeljuje, zakaj naj se raziskave in razvoj prenesejo izven OR7. Kljub temu vidi tudi prednosti – npr. preprostejša uprava ter boljša usklajenost in sinergija z drugimi podprogrami – za vključitev v OP7. Zato se zdaj zavzema, da se najprej ti podprogrami poskusno vključijo v OP7 in da se glede na rezultate ob vmesni oceni opravijo ustrezne spremembe, ali da se vključijo v OP8.

4.10.1

V podprogramu Vesolje obravnavana tema „vesoljske aplikacije na voljo evropski družbi“ bo kot tipična večsektorska tema (glej točko 5) koordinirana s temami varnost, okolje in informacijska tehnologija.

4.10.2

Zdaj žal najbolj aktualne teme raziskav na področju varnosti, kot so „zaščita pred terorizmom in kriminalom“, „varnost infrastruktur in javnih storitev“, „varnost meja“, „varnost in družba“ itd., so medsektorkse teme in jih je treba dopolniti z raziskavami na področju humanistike in sociologije, kot so raziskave na področju reševanja sporov in izgradnje miru ter raziskave na področju kulture, da bi se naučili več o ozadju sporov in o možnostih, kako se jim izogniti ali jih preprečiti. Posebno pozornost je treba nameniti boju proti terorizmu in nadzoru (glej tudi točko 6.4.3) nad grozečim orožjem za množično uničevanje.

4.11

V zvezi s posebnim programom „Zamisli“ Odbor izraža zadovoljstvo, da so bila upoštevana tudi njegova priporočila (20). Ta se navezujejo predvsem na samostojno vodenje tega programa s pomočjo Evropskega raziskovalnega sveta, ki bi ga sestavljali mednarodno priznani, izjemni znanstveniki; Odbor ponavlja priporočilo, da se vanj vključijo tudi priznani znanstveniki s področja industrijskega raziskovanja. Odboru se zdi še toliko bolj pomembno, da tudi Parlament in Svet potrdita novi način spodbujanja raziskav, ki ga je treba obravnavati v analogiji z npr. Svetom za medicinske raziskave (ZK) ali Nemškim raziskovalnim društvom (DE).

4.11.1

Ta program – usmerjen k spodbujanju odličnosti na vseh znanstvenih in tehnoloških področjih – bo zagotovil evropsko dodano vrednost in prispeval h konkurenčnosti EU v svetu. Odbor zlasti opozarja, da (21) lahko le temeljne raziskave, ki so svobodne, neodvisne in brez ovir, čeprav jih v določeni meri omejuje sam predmet raziskav, zagotovijo osnovo za prihodnjo blaginjo: novo znanje. Pomen temeljnih raziskav in potrebo po njihovem spodbujanju priznava tudi industrija (22).

4.11.2

To je tudi v skladu z večkratnim priporočilom Odbora, da je treba enako podpirati vse tri nujne strani inovacijskega trikotnika – temeljne raziskave, uporabne raziskave in razvoj (razvoj izdelkov in postopkov), da bi ustvarili kar najboljše pogoje za popoln uspeh. Z drugega vidika je to nujno tudi za spodbujanje večdisciplinarnosti, ki jo je predlagala Komisija. Razen tega Odbor ponovno opozarja, da so bile meje med pojmi temeljne raziskave, uporabne raziskave in razvoj vedno zabrisane in poljubne, zato se jih nikakor ne sme umetno poudarjati z upravnimi ukrepi.

4.12

Odbor prav tako pozdravlja razširitev ukrepov na področju človeških virov in povezanega programa Marie Curie. Ta program se je že pokazal kot izjemno uspešen in pomemben instrument za izobraževanje in podpiranje „evropskih znanstvenikov“ ter izboljšanje privlačnosti evropskega raziskovalnega prostora za raziskovalce iz vsega sveta. Odbor ponavlja, da raziskovalci niso le ustvarjalci novega znanja, ampak tudi najpomembnejši nosilci za prenos tega znanja med državami in celinami ter med raziskovalnimi organizacijami in industrijo, se pravi tudi med raziskovanjem in uporabo.

4.12.1

Kot del tega programa je treba razen tega poudariti cilje vseživljenjsko učenje in razvoj poklicne poti ter povezave in partnerstva med podjetji in univerzo. Medtem ko je prvi cilj usposabljanje mladih znanstvenikov in še zlasti njihov nadaljnji poklicni razvoj – vključno z nadaljnjim razvojem že izkušenih znanstvenikov – (glej tudi naslednjo točko) velja za drugi cilj pomembna naloga vzpostavitve in spodbujanja dolgoročnega programa za sodelovanje med visokimi šolami in podjetji, še zlasti MSP, torej podpore zgoraj omenjenega inovacijskega trikotnika. Zato je treba podpirati zlasti mobilnost med javnim in zasebnim sektorjem. To bi moralo vključevati tudi mobilnost in partnerstva na primer s kmetijstvom ali političnimi institucijami.

4.12.2

S tem Odbor hkrati obravnava ključno vlogo univerze kot institucije za raziskovanje in izobraževanje. Da bi lahko opravljala svojo nalogo, morajo temu cilju ustrezati materialna/mehanska oprema univerze, njen proračun za plače in njena organizacijska struktura (glej tudi točko 4.15.4). Tu najdemo – še zlasti v primerjavi z najboljšimi univerzami npr. v ZDA – največje pomanjkljivosti. Zato Odbor izraža zadovoljstvo, da Komisija k temu pomembnemu vprašanju pripravlja posebno sporočilo, o katerem bo Odbor pripravil mnenje. Na tej točki lahko Odbor razjasni samo eno točko v zvezi z OP7, da morajo biti na voljo instrumenti za podporo, prilagojeni velikosti projektov, ki jih običajno izvajajo univerzitetne raziskovalne skupine.

4.13

Odbor poleg tega pozdravlja prizadevanja Komisije, da bi oblikovala usklajen opis poklica „evropskega raziskovalca“, da bi v ta namen razvila zanesljivo poklicno pot in temu prilagodila pravila notranjega trga. Odbor je že prej opozoril na to (23), da je človeški kapital najobčutljivejši in najdragocenejši vir za raziskave in razvoj ter da podpira prizadevanja Komisije za razvoj in ohranjanje človeških virov. Odbor se strinja s Komisijo, da so potrebne izboljšave v zvezi s pogodbami raziskovalcev ter tudi s prilagoditvijo/prenosom vseh elementov socialne varnosti in pokojninskega zavarovanja, ki sta tako pomembna za vse vrste mobilnosti.

4.13.1

Če nam ne uspe, sposobnim mladim znanstvenikom ponuditi privlačne karierne poti (ZDA: tenure-track), ki jo je mogoče načrtovati, bodo le-ti raziskovali zunaj Evrope ali pa se bodo obrnili k drugim nalogam. Mobilnost znanstvenikov ni potrebna ali zaželena le v EU, temveč tudi med EU in mnogimi drugimi državami; to vsekakor ne sme voditi k neto izgubi najbolj nadarjenih (beg možganov). Poseben vidik tega, v smislu pomena družinske povezanosti, je možnost „parov z dvojno kariero“.

4.13.2

Odbor ob tem opozarja tudi na priporočilo Komisije z dne 11. marca 2005 o evropski listini za raziskovalce  (24) in pravilih o ravnanju za zaposlovanje raziskovalcev, ki naj bi služili zgoraj navedenim ciljem. Povsem zagovarja s tem povezan namen in posamezne predloge iz tega priporočila. Zato obžaluje, da so predlagana pravila v nekaterih točkah preobsežna in tako otežujejo sprejetje pravil in njihovih načeloma pravih namenov v znanstveni skupnosti. Nekatera od predlaganih besedil in priporočil se mu zdijo celo zavajajoča, ali pa vsaj nejasna ali dvoumna (25). To lahko med drugim oteži poenostavitev (glej naslednjo točko) postopkov ali pripelje do napačnih odločitev. Zato Odbor priporoča, da se ob priložnosti pomembni predpisi ustrezno spremenijo.

4.14

Odbor v zvezi s tem pozdravlja namen Komisije, da bo pod geslom „poenostavitve“ poenostavila številne ukrepe in predpise za postopke priprave predloga in postopke odločanja ter jih s tem občutno olajšala za vlagatelje. Navsezadnje je sedanji precejšnji vložek časa in denarja za pripravo predlogov in odobravanje ena od glavnih ovir za uporabnike znanosti in industrije. Zadnje velja še zlasti za MSP in za njihov velik potencial za inovacije ter za manjše raziskovalne skupine na univerzah. Postopki, prijaznejši raziskavam, bi močno povečali učinkovitost evropske podpore raziskavam in prispevali k temu, da bi v očeh evropskih državljanov izboljšali „podobo Bruslja“, ki jo žal označujeta predvsem pojma „birokracija“ in „prevelika regulacija“. Odbor spominja na svoja predhodna priporočila k temu in na podporo Marimonovega poročila (26). Udeležba v evropskem raziskovalnem programu se mora udeležencem izplačati, vključno glede dela in tveganja pri pripravi predloga!

4.14.1

Odbor se zaveda, da se to vprašanje nanaša na ravnotežje med zahtevo po preglednosti, pravili Evropskega računskega sodišča in potrebo, da imajo oblikovalci odločitev dovolj manevrskega prostora. To lahko in mora povzročiti, da bodo udeleženci iz Komisije in pooblaščenih agencij delovali bolj na lastno pobudo (čeprav je treba upoštevati tudi problem njihove osebne odgovornosti). Iz tega hkrati sledijo velike zahteve po strokovnem znanju udeležencev. Odbor zato ponavlja svoje priporočilo, da so za to potrebni posebni strokovnjaki z dolgoletnimi izkušnjami. Odbor opozarja na svoja prejšnja s tem povezana priporočila (27).

4.14.2

Posebno pomemben vidik za inovacije in dvig iz povprečja je pripravljenost sprejeti tudi negotovost in tveganje neuspeha. Prodora na novo znanstveno-tehnološko področje in iskanja nepoznanega se ne da načrtovati ali organizirati tako, da bo uspeh zagotovljen – nasprotno, če človek vse že ve, ne more priti do novih spoznanj. Zato se „neuspeh“ ne sme vrednotiti kot tak, ampak kot uporabno spoznanje v procesu „poskusov in napak“. Možnost in tveganje sta dve plati iste medalje.

4.14.3

Ustanovitev zunanjih agencij je priporočena le, če se s tem lahko zagotovi občutno izboljšanje upravnih postopkov in dokažejo jasne stroškovne prednosti. Morebitni dodatni ali zunanji upravni stroški ne smejo v nobenem primeru zmanjševati proračuna, ki je na razpolago za dejanske raziskave!

4.15

Odbor še zlasti pozdravlja pomembne podprograme, ki so obravnavani pod posebnim programom „zmogljivosti“ in ki obsegajo področje raziskovalne infrastrukture, raziskave v korist MSP, regije znanja, raziskovalni potencial, znanost v družbi ter dejavnosti mednarodnega sodelovanja.

4.15.1

Poudariti je treba pomemben cilj večje vključitve malih in srednje velikih podjetij (MSP) v proces raziskav in inovacij ter v ta namen oblikovanje ustreznih okvirnih pogojev in instrumentov.

4.15.2

Podpora iz inovativnih programov se lahko razvije v še en dober instrument spodbujanja MSP  (28); vseeno pa morajo biti tudi tu postopki izvedljivi in primerni glede na sredstva MSP. Neodvisno od uspeha tega inovativnega programa se Odboru zdi vredno premisleka, da bi obseg dejanske podpore MSP od sedanjih 15 % še naprej večal, še zlasti v zvezi s potrebami novih držav članic. Odbor tu opozarja na svoje prejšnje izjave, da je možnost uspeha MSP, ki so bila ustanovljena za razvoj in trženje novih visokotehnoloških izdelkov, predvsem odvisna od zadostnega ustanovitvenega kapitala in „tveganega kapitala“, ki jim omogoča uspešno premostitev prvih 5 do 10 let poslovanja. K temu bi odločilno lahko prispevale tudi ekonomske raziskave in ekonomska politika.

4.15.3

Prav tako so pomembni cilji izboljšanja in razvoja raziskovalne infrastrukture, razvoj regionalnih raziskovalno usmerjenih skupin ter spodbujanje in sprostitev raziskovalne zmogljivosti v konvergentnih in obrobnih regijah EU. Dograjevanje raziskovalnih infrastruktur in oblikovanje novih bo podprlo in pospešilo nastajanje regionalnih raziskovalno usmerjenih skupin. Ampak tudi tu gre predvsem za potrebo po zadostnem „tveganem kapitalu“, ki je odločilen za uspeh.

4.15.4

Obor poudarja predvsem pomen zadostnih infrastrukturnih ukrepov za krepitev univerz (glej tudi točko 4.12.2). V zvezi s tem Odbor opozarja, da so v mnogih krajih EU že nastale uspešne skupine podjetij z visoko tehnologijo, ki se zbirajo okrog določenih univerz in/ali raziskovalnih centrov ter v sosednjem gospodarskem prostoru ustvarjajo rast in inovacije (poli gospodarske rasti). Glej tudi točko 4.16.2.

4.15.5

Pomen evropskih računskih superračunalniških centrov kot dodatnem zelo pomembnem infrastrukturnem ukrepu bo obravnavan v nadaljevanju tega mnenja (glej 5.8).

4.15.6

Odbor po drugi strani priporoča, da se tematsko področje „Znanost v družbi“, ki je vključeno v program „Zmogljivosti“ (29), pod pogojem, da bo vključeno v program „Zamisli“, uvrsti v prednostni podprogram „Socialno-ekonomske in humanistične vede“, ki je vključen v program „Sodelovanje“. Tako bi se lahko možni učinki sinergij znotraj teh tem bolje izrabili in lahko bi se vzpostavile potrebne medsektorske povezave. Razen tega bi tudi postalo jasno, da proračun teh prekrivajočih se tematskih polj znaša 3 % tematskega, prednostnega programa.

4.15.7

Dobro in plodno mednarodno sodelovanje v raziskovanju ter izobraževanje sta bistvena elementa globalnega partnerstva in sta v skladu z bistvom znanstvenega raziskovanja in razvoja. Dejavnosti mednarodnega sodelovanja  (30), ki so vključene v podprogram Zmogljivosti (glej tudi točko 4.13.1), se osredotočajo na pomembno vprašanje sodelovanja z državami prosilkami, sosednjimi državami EU, državami v razvoju in nastajajočimi gospodarstvi. Odbor izraža zadovoljstvo, da je omogočeno najmanj ravno toliko pomembno sodelovanje z znanstveno-tehnološko visoko razvitimi državami, kot sta ZDA in Japonska, v delnem programu „Sodelovanje“ ali „Človeški viri“ in da je v posameznih primerih celo institucionalizirano z dvostranskimi pogodbami. Odbor priznava, da mora to sodelovanje izhajati iz dejanskih potreb na posameznih področjih; kljub temu priporoča, da se ta pomembna dejstva bolje predstavijo in poudarijo.

4.16

Kontinuiteta in instrumenti za spodbujanje raziskav (oblike spodbujanja). Odbor je za oba vidika že v svojem predhodnem mnenju podal priporočila, ki jih ponovno poudarja. Zaradi nujne potrebe po večji kontinuiteti ponovno opozarja, da ohranjanje uveljavljenih instrumentov k temu pomembno prispeva in da je treba vlagateljem zagotoviti prožnost pri izbiri instrumentov. Vsekakor se v postopkih presoje ne sme kaznovati izbire instrumenta (ki mu npr. Komisija ni naklonjena) ali dajati prednosti določenemu instrumentu. Tudi v podaljšanju trajanja OP7 – vendar le pri ustrezni finančni podpori – Odbor vidi prispevek k večji kontinuiteti.

4.16.1

Nekateri instrumenti imajo nove oznake ali so povsem novi. Odbor na tem mestu ponavlja tudi svoje splošno priporočilo, da bi po eni strani zelo premišljeno ravnali z uvedbo novih instrumentov, ampak tudi z njihovimi preimenovanji – zaradi zahtevane kontinuitete, po drugi strani pa da bi pri potrebnih preskusih novih instrumentov opozorili, da so lahko še v preskusni fazi.

4.16.2

Razen že prej omenjenih tehnoloških platform so tudi skupne tehnološke pobude tak nov instrument, ki bo služil vzpostavitvi dolgoročnega javno-zasebnega partnerstva. Čeprav Odbor do zdaj v zvezi s tem še ni prejel jasnih predlogov Komisije, med drugim tudi kako se te pobude razlikujejo od tehnoloških platform, industrija, še posebej pa MSP, od tega veliko pričakujejo. Takšne pobude bi lahko med drugim vodile tudi k mrežam sodelovanja med velikimi podjetji in MSP, pa tudi z univerzami in raziskovalnimi centri, ter na splošno k večjemu številu naložb v R&R v zasebnem sektorju. (Glej tudi točko 4.15.4). Zato je treba okvirne pogoje in delovanje takšnih skupnih tehnoloških pobud ne le še jasneje razdelati, ampak je treba v primernem času tudi preveriti, ali so se pričakovanja v zvezi s tem instrumentom izpolnila.

4.16.3

Komisija mora paziti, da se pri uvedbi novih instrumentov ne bodo ponovile napake, ki so bile storjene pri uvedbi „mrež odličnosti“ (v OP6). V tem primeru je neučinkovita politika obveščanja povzročila zmedo in različne razlage med udeleženci, celo v Komisiji. Odbor izhaja iz tega, da bo dobil priložnost za podrobnejšo obravnavo te teme v enem od naslednjih mnenj. Pozdravlja predlog Komisije, da se za sheme financiranja uporabljata člena 169 in 171 Pogodbe EU.

5.1

Večina posebnih ugotovitev je namenjena zlasti tematskim podprogramom programa „Sodelovanje“, ki predstavlja osrednji del okvirnega programa. Ob tem je treba ponoviti, da Odbor ponovno potrjuje svojo podporo predlogom Komisije v celoti in priporoča njihovo izvedbo.

5.2

Pri tem Odbor najprej izpostavlja pomemben vidik interdisciplinarnih medsektorskih tem, ki zaradi svoje narave potrebujejo skupno koordinacijo ali vodenje in kot take pogosto vključujejo tudi podprogram Socialno-ekonomske in humanistične vede (glej tudi točko 5.8). Zato je treba poskrbeti, da se kljub natančni strukturi posameznih programov, ki je tudi zaradi upravnih razlogov neizogibna, povezanost z mnogimi vprašanji, ki jih je treba rešiti, prepozna, obdela in izkoristi. Glede na to Odbor priporoča, da je treba poskrbeti za zagotavljanje vsesplošnega usklajevanja in za potrebne medsebojne povezave.

5.2.1

S tem povezana tema raziskave na področju varnosti in boja proti terorizmu je bila obravnavana že v poglavju 4.

5.2.2

Kot nadaljnji primer za to je treba omeniti demografski razvoj  (31). Potrebne raziskave v zvezi s tem obsegajo vse od zbiranja demografskih dejstev, vzrokov in trendov, do števila rojstev, ki je zaskrbljujoče nizko v mnogih državah članicah, ter posledic povprečne pričakovane življenjske dobe, ki se še vedno daljša. Pri zadnjem vprašanju gre na eni strani za nujne geriatrične/medicinske raziskave in tehnike oskrbe (32). Posebno pomemben vidik pri tem so socialno-ekonomska vprašanja, povezana s celotno kompleksno problematiko.

5.2.3

Tudi tema zdravje (glej točko 5.9) je medsektorska tema, ker nanjo vplivajo način življenja, delovni pogoji, okolje, prehrana, ustrezno cepljenje in drugi dejavniki, kot npr. odvisnost.

5.3

Tudi nekateri podprogrami so po svoji naravi na nek način medsektorski. Njihovi rezultati namreč neposredno vplivajo na učinkovitost evropske industrije, pa tudi na druge podprograme zaradi tematske povezave z njimi. (V zvezi s tem ponovno glej tudi točko 5.2).

5.4

To posebno velja za podprograme Informacijske in komunikacijske tehnologije (IKT), Biotehnologija ter Nanoznanost, Nanotehnologija, Materiali in nove proizvodne tehnologije. Tudi podprogram Energetika je tesno povezan s podprogramom Okolje in podprogramom Promet. Zato je ocena uravnoteženosti med posameznimi podprogrami lahko samo kvalitativna, kar je treba upoštevati pri spodnjih pripombah.

5.5

Informacijske in komunikacijske tehnologije (IKT) so dejansko ključne za vsa področja industrije, gospodarstva, storitev, znanosti in tehnologije, vključno z varnostjo in obrambo. So odločilen element svetovne konkurenčnosti. Evropa v velikem zaostanku, zlasti v primerjavi z Japonsko in ZDA, ne samo v zvezi s potrebo po superračunalnikih za mnoga pomembna vprašanja – od raziskovanja podnebja, varnosti, materialov do npr. sinteze novih medicinskih snovi. To zadeva ustanovitev evropskih superračunalniških centrov, kar bi bilo mogoče bolj primerno v okviru programov „Zmogljivosti“ ali „Infrastruktura“, in tudi samostojni evropski razvoj potrebne strojne in programske opreme.

5.5.1

Vseeno pa je presenetljivo, da je tudi zdaj – kot že pri OP6 – daleč največji delež proračuna predviden za podprogram IKT. Glede na pomembnost drugih tem, kot je zlasti energetika ali npr. zdravje, ki imajo tudi posledice za gospodarstvo, se postavlja vprašanje, ali ne bi bilo morda dobro pustiti odprto možnost za določen premik poudarka zaradi skladnega pristopa do podprogramov. Odgovor je med drugim odvisen od tega, v kakšnem obsegu program IKT prispeva k drugim programom, kot so npr. raziskave na področju varnosti ali raziskovanje vesolja.

5.5.2

Na podlagi tega primera Odbor splošno predlaga, da se pri razvoju OP7 omogoči dovolj velika prožnost pri dodelitvi proračuna za posamezne podprograme ali da se zagotovi skladnost, npr. s skupnimi razpisi za podprograme. Opomba v zvezi z IKT velja tudi za podprograma Promet in Aeronavtika (npr. letalstvo).

5.5.3

Odbor ponovno izraža zadovoljstvo v zvezi z začetkom projekta GALILEO, ki je zgleden primer uporabe načela subsidiarnosti. Po mnenju Odbora so njegove tehnološke rešitve in zlasti njihova uporaba tisto, zaradi česar je projekt zares večdisciplinaren in večfunkcijski ter ima veliko tehnično inovacijsko vrednost.

5.6

Odbor ponovno izraža veliko zadovoljstvo zaradi vključitve pomembnega podprograma Energetika v OP7, kar je že večkrat izrazil v svojih priporočilih. Vseeno je že zaradi dejstva, da se tudi OP7-Euratom močno osredotoča na energetske raziskave, Odbor mnenja, da bi bilo treba tej pomembni in nadvse aktualni temi nameniti še več pozornosti. Energija je „osnovno živilo“ konkurenčnosti nacionalnih gospodarstev, vendar zdaj EU ni odvisna le od uvoza, kar je izredno zaskrbljujoče, temveč se srednjeročno pričakuje tudi svetovno pomanjkanje virov. Ključ do rešitve energetskega problema so raziskave in razvoj.

5.6.1

Odbor zato pozdravlja dejstvo, da se razvoju obnovljivih virov energije daje tako velik pomen. Ti viri energije imajo odločilno vlogo v celotni energetski in okoljski politiki (globalno segrevanje), na kar Odbor opozarja v številnih mnenjih (33), ki vključujejo vse vrste potrebnih raziskav za obnovljive vire energije – od geotermalne energije do biomase, sončne energije in energije vetra ter tehnologij hrambe. Pomoč iz OP7 bo dodatno spodbudila raziskave obnovljivih virov energije in bo dopolnila različne podporne ukrepe za vstop na trg (npr. zakonodaja o prenosu energije v omrežje), ki naj bi koristili razvoju izdelkov, ki se lahko vključijo na trg. Tu priporoča tudi izvedbo natančnejših raziskav o energetski bilanci obnovljivih sistemov, ker so bili v zadnjem času na primer izraženi dvomi o pozitivnem izkoristku energije nekaterih biogoriv (34).

5.6.2

Odbor še zlasti opozarja, da bo poraba „klasičnih“ fosilnih virov energije, kot so premog, nafta in zemeljski plin  (35), še naprej, torej še nekaj desetletij, ostala glaven način evropske in svetovne oskrbe z energijo. Zato imajo vsi ukrepi v zvezi z raziskavami in razvojem, ki pri pridobivanju, prevozu in predelavi teh virov energije prispevajo k povečanju učinkovitosti – ter s tem neposredno in posredno k zmanjšanju emisij toplogrednih plinov – velik pomen za nacionalna gospodarstva in okoljsko politiko. Te točke so sicer vključene v podprogram Energetika v zvezi s temama Zmanjšanje emisij CO2 (vključno z ločevanjem in skladiščenjem CO2) in Povečevanje učinkovitosti. Vseeno je treba zagotoviti, da se jim potem tudi namenijo potrebna sredstva. Pri tem obstaja tudi sinergetska povezava z drugima podprogramoma „Materiali“ in „Promet“. Razen tega Odbor pozdravlja soroden raziskovalni program za premog in jeklo (36).

5.6.3

Zato Odbor priporoča, da se v raziskovalnih in razvojnih ukrepih potreben poudarek nameni poleg obnovljivim virom energije tudi energetskim tehnologijam, ki uporabljajo fosilna goriva. To velja še toliko bolj, ker bo treba v prihodnjih dveh desetletjih večino dosedanjih elektrarn, ki izkoriščajo izgorevanje fosilnih goriv, nadomestiti z ustreznimi novimi in zgraditi povsem nove (v EU nekaj sto!). Pri tem ima velik gospodarski in okoljski pomen uporaba najsodobnejše tehnologije. Nenazadnje se glede na visoke cene nafte postavlja vprašanje, kdaj bodo lahko tehnologije pridobivanja goriv iz premoga ponudile gospodarsko konkurenčno alternativo.

5.6.4

V zvezi z nadaljnjimi podrobnostmi se Odbor sklicuje na svoja predhodna in sedanja mnenja (37) o energetskih raziskavah in energetski problematiki.

5.7

Končno je izboljšanje energetike tudi eden od pomembnejših ukrepov proti podnebnim spremembam in drugim neželenim vplivom na okolje (38).

5.7.1

Zato je treba to vsebinsko povezanost obeh podprogramov izkoristiti tudi za njuno razširitev. Medtem ko naj bi se z raziskavami okviru podprograma Okolje (vključno s podnebnimi spremembami) postavila zlasti diagnoza, je podprogram Energetika namenjen zlasti terapiji.

5.7.2

Vseeno je treba tudi znotraj podprograma Okolje narediti in uporabiti glavne povezave in sinergije med analizo/diagnozo (npr. „Geologija morskega dna“) in možno terapijo (npr. „Varstvo morskega dna“).

5.8

Tudi podprogram Socialno-ekonomske in humanistične vede, ki je dopolnjen, kot je bilo priporočeno v točki 4.15.5, s programom „Znanost v družbi“, je treba razumeti kot medsektorsko temo. Odbor poleg tega ponavlja svoje prejšnje priporočilo za tesnejšo povezanost naravoslovja in humanistike (vključno s sociologijo), njihovih udeležencev, metod in meril (39). Raziskovalci na področju socialnih in humanističnih ved morajo prav tako sodelovati pri glavnih vprašanjih v zvezi z raziskavami varnosti.

5.8.1

V zvezi s tem Odbor pozdravlja poudarek na ekonomskih analizah za razvoj najboljše prakse za skupni trg in lizbonsko strategijo ob upoštevanju globalne konkurence ter drugih vplivov globalizacije. Odbor tudi poudarja nujnost raziskav in posvetovanja s politiko (glej tudi program Skupno raziskovalno središče, točka 5.10.1) v zvezi z brezposelnostjo, prednostmi in slabostmi različnih gospodarskih sistemov, vzrokih, vplivih in morebitnih spremembah trendov demografskega razvoja. Nazadnje poudarja tudi nujnost poglobljenih raziskav o vzročni povezavi med raziskavami, inovacijami in blaginjo.

5.8.2

Tu ne gre samo za pravno znanost, ampak tudi za znanstvene podlage vseh političnih področij EU, ne glede na to ali so v zvezi s socialno politiko, zakonodajo, gospodarsko politiko (monetarna in finančna politika, davčna politika, inovacijska politika) in varnostno politiko. Še zlasti so pomembna politična, gospodarska in pravna vprašanja nadaljnjega notranjega razvoja EU, vključno s skupnim trgom, kohezijo, integracijo in upravljanjem.

5.8.3

Odbor pri tem poudarja posebno aktualno vprašanje politične in kulturne identitete Evropske unije ter njenih meja. V ta namen je treba raziskati tudi skupne značilnosti evropske kulture ne samo v smislu umetnosti, znanosti, arhitekture, tehnologije in mode, ampak tudi v zvezi z zgodovino idej, prava, sistemov vrednot in načina vodenja držav. Ideja sodobne države je nastala v Evropi (in se prvič udejanjila v ZDA). To pomeni potem tudi poglobljene študije o pojmu kulture, njenih vidikov, njenih nedoločljivosti, hierarhiji vrednot in napačnih razlag.

5.8.4

Zaradi raznolikosti pomembnih vprašanj je verjetno proračun, ki je predviden za podprogram Socialno-ekonomske in humanistične vede, kljub predlaganemu deležu iz proračuna za „znanost in družbo“, prenizek. Za natančno oceno ali je to res, je treba upoštevati tudi druge podprograme, ki vključujejo razne vidike humanistike, kot je na primer energetika.

5.8.5

Odbor nazadnje poudarja vsa etična vprašanja, ki odražajo medsebojen vpliv znanja, raziskav in uporabe ter ravnotežje med tveganji in priložnostmi. Eno od pomembnih vprašanj, tudi glede na lizbonsko strategijo, se nanaša na povezave in nasprotja med ideološko/dogmatičnimi stališči, pripravljenostjo tvegati in napredkom.

5.8.6

S tem se ponovno vračamo na vprašanje znanosti v družbi. O tem je Odbor že izdelal obsežno mnenje (40). Tudi v smislu tega predhodnega mnenja Odbor pozdravlja tematski obseg, ki ga je predlagala Komisija, ki odraža željo približati znanstveno raziskovanje in znanstvene izsledke javnosti, razširiti vzajemno razumevanje in spodbuditi predvsem mlade, da razmišljajo o poklicni poti v znanosti. Ena od možnosti je tudi forum, ki bi prebivalce in potrošnike povezal z znanostjo ter raziskovanjem in omogočil pretok njihovih mnenj.

5.8.6.1

Odbor v ta namen meni, da je posebej pomemben vsak ukrep, ki omogoča neposreden stik ali celo neposredno sodelovanje: dobri tehnični muzeji, posebni laboratoriji, „enodnevna udeležba“ ipd. Predvsem mora dober in nazoren pouk naravoslovja spet postati pomembnejši v šolskih načrtih za višje šole. S tem se bo tudi povečalo razumevanje znanosti in tehnologije ter zanimanje zanju. Prava presoja je možna le z zadostnim znanjem.

5.8.6.2

Znanstveno znanje je neobhodno potrebno tudi pri urjenju mišljenja in izoblikovanju jasne slike sveta.

5.8.6.3

Prav tako pomembno je tudi, da se v tem programu raziskovalci sami in njihov način razmišljanja izraziteje vključi v razpravo ter postopek odločanja.

5.9

Zlasti pomemben podprogram zajema zelo obširno temo, ki jo je Odbor že večkrat obravnaval, zdravje. Zajema vse raziskave in razvojna dela na področju postavljanja diagnoze, terapije, lajšanja in preprečevanja bolezni.

5.9.1

Prednost morata pri tem seveda imeti zdravljenje in preprečevanje takšnih bolezni, ki imajo posebno visoko stopnjo umrljivosti in obolevnosti pri otrocih, odraslih in starejših, ali tistih, ki imajo v primeru nenadzorovanih epidemij posebno visoko umrljivost.

5.9.2

Nenehno podaljševanje povprečne pričakovane življenjske dobe ni samo posledica napredka medicine, ampak vedno boljše in bolj zdrave ponudbe živil. Vendar se vedno bolj pojavljajo bolezni, ki so posledica načina življenja (npr. prekomerna teža (41), kajenje), in bolezni, ki so povezane s poklicem in starostjo, ter tegobe. Pomen tega zadnjega vprašanja je bil že večkrat obravnavan (42) in ne zajema le medicinsko/človeško, ampak je v smislu sposobnosti za delo ali stroškov za oskrbo tudi gospodarsko pomembno; ta velja tudi za celotno tematiko organizacije in financiranja zdravstvenega sistema in uporabe medicinskega napredka. Podobno velja za raziskave o lajšanju invalidnosti, torej za izboljšanje kakovosti življenja invalidov in njihovo morebitno vključitev v delo.

5.9.3

Toda problematika invalidnosti in zdravstvena vprašanja niso enaka; zato je treba invalidnost upoštevati v vseh ustreznih sektorjih programa.

5.9.4

Odbor razen tega opozarja na mednarodno razsežnost teme zdravja: po eni strani na sodelovanje s tistimi državami, ki opravljajo intenzivne in uspešne raziskave, po drugi strani pa na vidike zdravstvene razvojne pomoči. To daje sodelovanju s STO (Svetovno zdravstveno organizacijo) poseben pomen.

5.9.5

Tudi globalna širitev novih povzročiteljev bolezni je mednarodna tema, pri kateri je sodelovanje s STO prav tako zelo pomembno.

5.9.6

Poleg tega mednarodno sodelovanje omogoča možnost poglobljenih kliničnih študij ne le splošne populacije, ampak tudi z upoštevanjem starosti: otroci, odrasli, starejši.

5.9.7

Številne raziskave in razvojna dela zasebnega sektorja (farmacevtska industrija in proizvajalci instrumentov) v zdravstvenem sektorju so dober primer uporabe člena 169 za partnerstvo med zasebnim sektorjem in javno (tudi s strani držav članic) podprtim raziskovanjem.

5.10

Skupno raziskovalno središče (nejedrsko področje)

5.10.1

Skupno raziskovalno središče zagotavlja znanstvenotehnično podporo politiki EU na področjih kot so trajnostni razvoj, podnebne spremembe, živila, energetika, promet, kemikalije, nadomestne metode za preskuse na živalih, raziskovalna politika, informacijske tehnologije, referenčni postopki in materiali, tveganja, nevarnosti in socialno gospodarski vplivi biotehnologije ter ekonometrične modelirne in analizne tehnike. Dodatna naloga je razvoj znanstveno-tehnoloških referenčnih podatkov za različna področja varstva okolja in nadzora živil. To je tudi dragocen prispevek k oblikovanju zakonodaje Skupnosti.

5.10.2

Odbor vidi dodatno nalogo Skupnosti v enakomernem usklajevanju nacionalnih institucij za metrologijo (nauk o merah) in standardizacijo z istočasno udeležbo v njihovih programih. V smislu skupnega trga in evropske integracije na splošno je treba razmisliti o ustanovitvi Evropskega urada za standardizacijo v sodelovanju z ustreznimi nacionalnimi institucijami, ustreznimi industrijami in skupnim raziskovalnim središčem. Dosedanja raznolikost bi zagotovila možnost, da se pri posebno zanesljivi opremi in ob primernem usklajevanju izvajajo paralelne metode, primerjave metod in nov razvoj.

5.10.3

Odbor z veseljem ugotavlja, da so dejavnosti skupnega raziskovalnega središča vključene v mednarodno znanstveno skupnost. Takšna vključitev je po njegovem mnenju zlasti pomembna tudi za socialno-gospodarske in humanistične vede, ki so obravnavane v točki 5.8.

6.1

Nadzorovana jedrska fuzija. Odbor ponavlja izjavo iz svojega nedavnega mnenja (43) o fuzijski energiji in sicer da lahko miroljubna uporaba fuzijske energije znatno prispeva k dolgoročni rešitvi oskrbe z energijo v smislu trajnosti, okoljske odgovornosti in konkurenčnosti. Tako kot jedrska fisija tudi jedrska fuzija ne bi povzročala izpustov toplogrednih plinov v ozračje, ima pa tudi druge pomembne prednosti.

6.1.1

Odbor čestita Komisiji in drugim udeležencem za uspeh pogajanj, ki jih je priporočil Odbor, s katerimi bi si Evropa lahko izborila pomemben mednarodni projekt ITER. Projekt ITER  (44) pomeni odločilni korak v smeri prihodnjega demonstracijskega reaktorja DEMO. Razen tega je s tem povezana tudi obveznost pogodbenega financiranja ITER in za to potrebnih pripravljalnih in spremljevalnih programov kakor tudi pripravljalnih programov za DEMO.

6.1.2

V zvezi s tem Odbor poziva tudi države članice, da se v večji meri vključijo v evropski fuzijski program in da v skladu s tem podpirajo svoje laboratorije, povezane s programom. Odbor se zaveda, da je fuzijski program v fazi, v kateri njegova izvedba zahteva tudi znatno in večjo porabo sredstev. Kljub temu meni, da je to glede na potencial tega energetskega vira in resnosti energetske problematike nujno potrebno in upravičeno.

6.1.3

Za dodatne podrobnostmi Odbor napotuje na svoje nedavno mnenje (45) o tej temi, v katerem poudarja razvojna dela za pripravo DEMO (razvoj materialov, razvoj fuzijske naprave, sistemski koncept itd.) in študije za izboljšan sistem tesnjenja.

6.2

Jedrska fisija in zaščita pred sevanjem. Jedrska energija je v tem času najpomembnejši razpoložljivi vir električne energije brez ogljika za pokrivanje osnovnih obremenitev. Del prebivalstva pa je zaskrbljen zaradi obratovalnega tveganja in varnega končnega odlaganja izrabljenega jedrskega goriva. Odbor se sklicuje na svoje mnenje o jedrski energiji (46) (jedrska fisija) in o t. i. jedrskem paketu (47). V njem je ugotovil, da podpira Komisijo pri njenem namenu spodbujanja raziskav na področju varnosti jedrskih naprav in odstranjevanja radioaktivnih odpadkov tudi v prihodnosti in usklajevanja takih raziskav v okviru Skupnosti. Odbor podpira ukrepe, ki jih je predlagala Komisija in ki služijo tej nalogi.

6.2.1

Reaktorski sistemi. Raziskave so namenjene podpori nadaljnjemu varnemu obratovanju obstoječih reaktorskih sistemov (vključno z napravami za gorivni ciklus) ter o ocenitvi potenciala in varnostnih vidikov prihodnjih reaktorskih sistemov.

6.2.1.1

Odbor meni, da je zadnje še zlasti pomembno; to naj bi privedlo do razvoja inovativnih reaktorskih sistemov. Zgodovina tehnologije je pokazala, da se največji napredek lahko doseže s sistemi nove generacije in z nadaljnjim inovativnim razvojem obstoječih sistemov in konceptov. Glede na pomen jedrske energije za energetsko politiko je treba sprejeti ukrepe za uporabo obstoječega potenciala v smislu večje varnosti, zmanjšanje radioaktivnih odpadkov (zlasti odpadki z dolgo življenjsko dobo) in razširitev virov ter ustvarjanje novih virov.

6.2.2

Zaščita pred sevanjem. Cilj je izboljšati znanstveno podlago za zaščito prebivalstva pred ionizirajočim sevanjem, ki nastaja zaradi uporabe radioaktivnih ali drugih virov sevanja v medicini, raziskavah in industriji (vključno s pridobivanjem jedrske energije). Zlasti pomembna je raziskava učinka zelo majhnih doz sevanja, ki ga je statistično težko oceniti in ki je še vedno predmet nasprotujočih se razprav.

6.2.3

Zelo pomemben je tudi razvoj tehnične kontrole in nadzora vseh ukrepov zoper širjenje materiala za izdelavo jedrskega orožja ali tehnologije.

6.3

Za razvoj fuzijskih elektrarn ter varno obratovanje in nadaljnji razvoj fisijskih reaktorjev je nujno treba zadostno izobraziti novo generacijo visoko usposobljenih znanstvenikov in jih ustrezno usposobiti na ustreznih preskusnih napravah. To pa je možno le, če bo evropska jedrska tehnika ponovno dobila pomembno vlogo in se bo povečalo zanimanje znanstvenega podmladka. Raziskave in usposabljanje morajo biti dobro medsebojno povezane.

6.3.1

Za dodatne podrobnosti Odbor napotuje na svoje nedavno mnenje (48) o tej temi.

6.4.1

Odbor pozdravlja, da Skupno raziskovalno središče podpira politično sprejemanje odločitev na jedrskem področju, vključno z izvajanjem in spremljanjem obstoječih strategij in odzivi na nove zahteve.

6.4.2

Odbor meni, da je prav, da se „jedrski“ program Skupnega raziskovalnega središča usmeri na glavne teme, kot so odstranjevanje odpadkov, jedrska varnost in nadzor; prav v zvezi z njimi je javnost še posebej zaskrbljena in je treba najti zanesljive rešitve. Odbor izhaja iz tega, da morajo biti tudi te dejavnosti povezane in usklajene z dejavnostmi držav članic.

6.4.3

Po mnenju Odbora je pomembna naloga tudi (nadaljnji) razvoj postopkov, ki dovoljujejo še boljši nadzor nad širjenjem materiala za izdelavo jedrskega orožja ali tehnologijami za izdelavo jedrskega orožja (glej tudi točko 4.10.2).

17.3.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 65/22

1.1

Veliko kazalcev rasti, zaposlenosti in inovativnosti kaže, da je EU v svetovni konkurenčnosti v zadnjih letih zaostala in da se ta proces nadaljuje. Za EU postajajo največji gospodarski in socialni izziv boj proti brezposelnosti, ustvarjanje novih delovnih mest in pospeševanje za to potrebne gospodarske rasti na trajnostni osnovi.

1.2

Pri soočanju s temi izzivi imajo pomembno vlogo podjetja. 98 % podjetij v Evropi je malih in srednjevelikih podjetij (MSP). Ta dajejo na voljo 55 % delovnih mest v zasebnem gospodarstvu. Potencial MSP za inovacije v proizvodnih procesih in izdelkih ter storitvah je precejšen.

1.3

Veliko podjetij izkorišča prednosti evropskega notranjega trga. Tega potenciala pa zaradi preostalih še veljavnih omejitev, omejenih personalnih in finančnih zmogljivosti ter pomanjkljivih informacij pogosto ne morejo popolnoma izrabiti. Pomoč pri tem je lahko dosledno uresničevanje lizbonske strategije, popolna uveljavitev notranjega trga in nadaljnje odpiranje, boljša zakonodaja in pospeševalni programi, ki ustvarjajo evropsko dodano vrednost.

1.4

Tudi sodobno strukturirane uprave in učinkovito delujoče javne službe lahko pomembno prispevajo k pospeševanju konkurenčnosti in inovativnosti v Evropi. Čezmejna partnerstva oblasti na vseh ravneh lahko izboljšajo vse potrebnejše sodelovanje uprav, olajšajo izmenjavo izkušenj in omogočijo, da so primeri najboljših rešitev koristni za vse.

2.1

Okvirni program za konkurenčnost in inovativnost (v nadaljnjem besedilu: okvirni program) naj bi v letih od 2007 do 2013 prispeval k uresničevanju na novo osredotočene lizbonske strategije in strategije EU za trajnostni razvoj.

2.2

Okvirni program nadaljuje vrsto obstoječih podpornih programov EU s področij različnih politik in jih povezuje na koherentni pravni osnovi. Komisija predlaga finančni referenčni okvir v znesku 4.212,6 milijona evrov.

2.3

Okvirni program je namenjen vsem državam članicam EU, državam pristopnicam, državam Evropskega gospodarskega prostora (EGP) in državam Zahodnega Balkana. Druge države so lahko udeležene, če je to predvideno v dvostranskih sporazumih.

2.4

Cilj okvirnega programa je pospeševati konkurenčnost podjetij, zlasti malih in srednjih, pospeševati inovacije in njihovo tržnost, razvoj informacijske družbe in energetsko učinkovitost ter izboljševati rabo novih in obnovljivih energetskih virov.

2.5

Na podlagi členov 156, 157(3) in 175(1) Pogodbe o ustanovitvi ES naj bi nastala obsežna in koherentna pravna podlaga za specifične podporne programe EU in za relevantne dele drugih programov EU na področjih, ki so za pospeševanje produktivnosti, inovativnosti in trajnostnega razvoja v Evropi temeljnega pomena. Obenem naj bi obravnavali dopolnilne okoljske vidike. Okvirni program sestavljajo trije specifični podprogrami.

2.6

Program za podjetniške pobude in inovativnost naj bi tvoril okvir za ukrepe v korist podjetniških pobud, inovativnosti in konkurenčnosti. Namenjen je podjetjem v vseh gospodarskih panogah, tako tehnološko visokorazvitim kot tradicionalnim. Financiranje malih in srednjih podjetij v fazi ustanavljanja in rasti naj bi izboljšali. Drugi ključni elementi so sodelovanje med podjetji, pospeševanje inovativnosti in pospeševanje okoljskih tehnologij. Predvidena so finančna sredstva 2.631 milijonov evrov.

2.7

Program za podporo politike IKT naj bi pospeševal uvajanje informacijskih in komunikacijskih tehnologij v podjetjih, upravah in javnih storitvenih podjetjih. Predlagani ukrepi konkretizirajo in spremljajo novo pobudo EU i2010, ki v prihodnjih letih tvori okvir za vzpostavitev enotnega evropskega informacijskega prostora in za krepitev notranjega trga za informacijske izdelke in storitve. Programu naj bi namenili 801,6 milijona evrov.

2.8

Program inteligentna energija — Evropa ima za cilj podporo trajnostnemu razvoju na področju energije. Poudarek je na projektih za pospeševanje in širjenje trajnostnih energetskih tehnologij, izboljšanih upravnih strukturah in gostejših mrežnih povezavah ter splošnem ozaveščanju o trajnostni uporabi energije. Izvršna agencija za inteligentno energijo, ki jo je ustanovila Komisija, naj bi še naprej obstajala. Za program je predvidenih 780 milijonov evrov.

2.9

Uresničevanje okvirnega programa poteka na osnovi letnih delovnih programov, katerih izvajanje namerava zagotoviti Komisija. Upravni odbori naj bi zagotovili spremljanje ukrepov na ravni držav članic in koherentnost nacionalnih dejavnosti.

3.1

Predlog za okvirni program je obsežen in zajema veliko politik in programov. Pripombe se omejujejo na vidike, ki jim Odbor pripisuje poseben pomen, ali kjer želi, da bi bili upoštevani dodatni vidiki.

3.2

Odbor pozdravlja okvirni program kot pomemben korak k ustvarjanju sinergij pri pospeševanju konkurenčnosti in inovacijske moči podjetij ter trajnostnega razvoja. Predlagani ukrepi in instrumenti lahko pomembno prispevajo h krepitvi trajnostnega razvoja gospodarstva in doseganju ciljev lizbonske strategije na področjih rasti in zaposlovanja. Zato Komisija tudi v predlaganem akcijskem načrtu za oživitev lizbonske strategije na ravni EU (KOM(2005) 330) dosledno poudarja okvirni program kot pomemben sestavni del politike EU.

3.3

Poročilo Wima Koka iz leta 2004 je opozorilo na glavne pogoje, ki so pomembni za konkurenčnost evropskega gospodarstva. Poročilo je upravičeno priporočilo, da je treba nadalje razvijati družbo znanja, dokončati vzpostavljanje notranjega trga, izboljševati gospodarsko vzdušje, posodobiti trg dela — tudi s strategijami vseživljenjskega učenja in aktivnega staranja — ter pospeševati ekološko trajnost. Odbor meni, da so predvsem države članice dolžne ukreniti vse, da bi povečale konkurenčnost podjetij s primernimi okvirnimi pogoji. Odbor meni, da so pospeševalni programi EU pomembno in učinkovito dopolnilo za to. Poleg okvirnega programa je kot posebno pomembne treba omeniti okvirni program raziskav, strategijo vseživljenjskega učenja in strukturne sklade.

3.4

Podjetja svoje inovacijske moči ne krepijo le tako, da izkoriščajo tehnološki napredek. K inovativnosti prispevajo tudi močnejša zasidranost podjetništva v družbi in kulturi sleherne države, poglobljeno znanje menedžmenta, odgovorno vodenje podjetja in čezmejne dejavnosti. Zgrešeno bi bilo, če bi pri ciljih okvirnega programa pojem inovativnosti dojemali preozko in tako zapravljali priložnosti za višjo rast, zaposlovanje in socialno kohezijo. Podjetja so osrednji akterji v inovacijskem procesu, pri uresničevanju katerega morajo biti socialni partnerji primerno udeleženi.

3.5

Inovativnost je plod človeškega uma. Visoka raven izobraženosti in usposobljenosti je pogoj za trajnostno stopnjevanje inovacijske moči v EU. Delodajalci, delavci, vlade, visoke in druge šole ter vse druge ustrezne institucije so v enaki meri dolžne nadalje povečevati inovativni potencial naših družb. Čezmejni projekti so primerni za to, da dopolnjujejo nacionalna prizadevanja za spodbujanje družbe znanja. Odbor pozdravlja to, da EU usmerjeno pospešuje izobraževanje in usposabljanje, med drugim v okviru programov EU Sokrates (splošno izobraževanje), Tempus (visokošolsko področje) in Leonardo da Vinci (poklicno usposabljanje). Integrirani akcijski program za izobraževanje, usposabljanje in vseživljenjsko učenje za obdobje od leta 2007 do 2013 prav tako lahko pomembno prispeva h krepitvi inovacijske moči v podjetjih in k uspehu okvirnega programa.

3.6

Odbor pozdravlja namero Komisije, da krepi inovacijsko in konkurenčno moč podjetij z boljšo zakonodajo in sistematičnim preverjanjem obstoječe zakonodaje glede nesorazmernih obremenitev. Posebno pomembno je učinkovito ocenjevanje posledic za novo ureditev. Pri ocenjevanju posledic bi morala Komisija intenzivno sodelovati s Svetom za konkurenčnost in z Evropskim parlamentom.

3.7

Odbor se strinja z mnenjem Komisije, da horizontalni in usklajajoči ukrepi EU lahko ustvarjajo veliko dodano vrednost. Posebno pomembno bo, podjetjem dajati na razpolago informacije, ki v čim večji meri slonijo na praksi, in jim omogočati enostaven dostop do ukrepov in instrumentov okvirnega programa.

3.8

Odbor podpira cilj Komisije, da z okvirnim programom ne podpira samo tehnološko posebno visoko razvitih, temveč tudi tradicionalne gospodarske panoge. Prav te lahko pri povečevanju zaposlenosti in pri krepitvi socialne kohezije prispevajo še več, če so postavljene v položaj, da povečujejo svojo konkurenčnost in inovacijsko moč. Tudi na področjih storitev in logistike obstaja precejšen inovacijski potencial.

3.9

Odbor poziva Komisijo, naj opredelitve ciljnih skupin okvirnega programa ne oblikuje preozko, to pa zato, da bi ustvarjala čim višjo in regionalno ter sektorsko na široko razpršeno dodano vrednost. Tudi zadružna podjetja, združena podjetja, vzajemne družbe (mutuals), inovativna, novoustanovljena podjetja (start-up companies) in mikropodjetja lahko prispevajo h krepitvi konkurenčnost in inovacijske moči v EU. Tako je, recimo, mogoče prek zadrug izkoriščati prednosti, ki izhajajo iz velikosti in ki pozitivno učinkujejo na dostop do trga (vključno z udeležbo pri javnih natečajih večjega obsega), tržni položaj, razvoj potenciala vodilnega osebja, izpopolnjevanje in raziskovalno usposobljenost. Za dostop do projektov okvirnega programa bi moralo biti odločilno, v kolikšni meri ciljne skupine razvijajo nosilne koncepte, ki prispevajo h konkurenčnosti in inovativnosti ter upravičujejo podporo. Za posredovanje okvirnega programa imajo pomembno vlogo skladi, združenja ter industrijske in trgovinske zbornice.

3.10

Zaradi proračunskih omejitev v državah članicah in na evropski ravni so finančnim sredstvom, namenjenim okvirnemu programu, postavljene meje. Odbor pričakuje, da bo v okviru odločanja o prihajajoči finančni perspektivi, ki je še odprto, za program namenjenih dovolj sredstev. Obenem je treba zagotoviti čimbolj namensko, učinkovito in k rezultatom usmerjeno uporabo sredstev v korist ciljnih skupin. Komisija bi morala preveriti, v kolikšni meri je sredstva, ki so zdaj predvidena za upravljanje programa, mogoče uporabiti za projekte.

3.11

Odbor pozdravlja namero Komisije, da ovrednoti svoje izkušnje z že obstoječimi programi, da popravi morebitne slabosti in da se pri uresničevanju okvirnega programa opira na prakse, ki so se obnesle. Za uspeh okvirnega programa bodo koristni primerjalna analiza (benchmarking) ter spremljanje in nadzor stanja (monitoring), ki jih bodo lahko razumele vse strani. Spoznanja, ki prispevajo k optimiranju okvirnega programa, bi morali že zgodaj upoštevati pri letnem načrtovanju dela. Komisija in organi, pristojni za uresničevanje programov, bi morali kritično preverjati, ali vmesni pregled kaže na potrebo po prilagoditvah. Pri tem bi bilo treba upoštevati izkušnje podjetij in drugih ciljnih skupin.Vendar pa to ne sme nikoli vplivati na načrtovalsko gotovost vseh, ki so pri projektu udeleženi.

3.12

Odboru je zelo pomembno, da države članice upoštevajo pojem dodatnosti (adicionalnosti) Odbor države članice izrecno poziva, naj svojo nacionalno podporo ohranjajo v načrtovanem obsegu ne glede na evropske finančne pomoči. Odbor meni, da so države članice tudi dolžne upoštevati dogovorjeni cilj, da namenjajo tri odstotke nacionalnega bruto domačega proizvoda za raziskave in razvoj. Uresničevanje okvirnega programa v nobenem primeru ne sme voditi do tega, da bi države članice popuščale v svojih prizadevanjih za doseganje tega cilja.

3.13

Komisija upravičeno opozarja, da je potrebna tesna povezava instrumentov in ukrepov okvirnega programa z drugimi programi in pobudami EU. Posebno pomembni vmesniki obstajajo do 7. okvirnega programa raziskav, do strategije vseživljenjskega učenja in do programov strukturne politike. Komisija bi morala paziti, da se cilji vseh udeleženih generalnih direkcij ujemajo. Za dejavnosti in sklepe vseh ustreznih teles je treba zagotoviti preglednost. Horizontalne sinergije in vertikalne sinergije med EU in državami članicami ter med gospodarstvom, znanostjo in upravo bo mogoče v polnem obsegu dosegati le, če bodo vsebinska in organizacijska težišča teh programov dobro usklajena.

4.1

Pri uresničevanju okvirnega programa morajo ciljne skupine imeti enostaven dostop do predvidenih programov. To v preteklosti ni bilo vedno v celoti zagotovljeno. Dodeljevanje sredstev mora potekati učinkovito, sloneti mora na praksi in biti čim manj birokratsko (med drugim glede poročanja in dokumentacije).

4.2

Komisija bi morala okvirni program izvajati učinkovito, uporabnikom prijazno in koherentno. Vsi akterji, ki so udeleženi pri uresničevanju okvirnega programa, so odvisni od načrtovalske gotovosti in od preglednosti. Zunanja agencija, ki se ukvarja z administrativnim vodenjem programov, bi bila smiselna, če bi tako lahko precej poenostavili upravne postopke in zmanjšali stroške.

4.3

Uresničevanje okvirnega programa bi morala še intenzivneje spremljati Opazovalnica evropskih malih in srednjevelikih podjetij pri Komisiji. To lahko dodatno izboljša izmenjavo znanja in izkušenj med državami članicami, med podjetji ter med gospodarstvom, znanostjo in upravo. Preverjati bi morali, ali so poročila opazovalnice veljavna v praksi in ali so blizu ciljnim skupinam. Koristno bi bilo, da bi področje nalog opazovalnice opredelili tako, da so jasni prispevki vseh ciljnih skupin (v smislu točke 3.9).

4.4.1

Dostop do kapitala ostaja za MSP in za inovativna mikropodjetja močno omejen, čeprav je ta problem znan že več let. Na tem področju je treba nemudoma ukrepati. Za uspeh evropske politike glede podjetij so v tem programu predvideni instrumenti financiranja odločilnega pomena. Odbor meni, da lahko razvijejo precejšnje mobilizacijske in vzvodne učinke.

4.4.2

Odbor zagovarja dodeljevanje finančne pomoči primernim finančnim posrednikom, da bi znižali stroške financiranja (vključno s personalnimi in upravnimi stroški) in zmanjšali tveganja pri financiranju. Pomoč za visoko rast in inovativna (mala in srednja) podjetja (GIF), Jamstvena pomoč MSP (SMEG) in Shema za vzpostavitev institucij in kadrov (CBS) naj bi prispevali k temu, da bi podjetjem olajšali financiranje posojil in dostop do rizičnega kapitala. Dodeljevanje posojil malim in srednjim podjetjem, katerih gonilna sila je inovativnost, ter mikropodjetjem, posebno v fazi ustanavljanja in rasti, bo v prid njihovemu potencialu rasti in zaposlovanja. Za primerne projekte bi morala biti na voljo tudi majhna in zelo majhna posojila.

4.4.3

Odbor priporoča, da se vzpostavljanje in širitev čezmejnih dejavnosti pojmuje kot integralni sestavni del evropske politike in kot pomembna strategija malih in srednjih podjetij za povečevanje konkurenčnosti in inovativnosti. Ta cilj bi morali upoštevati vsi v programu predvideni ukrepi in instrumenti. Komisija bi morala podjetja na tej poti aktivno spremljati s pomočjo izmenjav za sodelovanje, iz prakse izhajajočih informacij in drugih primernih ukrepov.

4.4.4

Zaradi kompleksnosti evropske sheme dodeljevanja pomoči in pravnega okvira je treba podjetja in druge ciljne skupine obveščati in jim svetovati. To je najbolje izvajati prek mreže nosilcev informacij, ki je razvejana po vsej Evropi in učinkovito sodeluje. Tako je mogoče državljanom in podjetjem še bolje posredovati dodano vrednost evropskih programov in projektov, tudi v smislu nove komunikacijske strategije EU.

4.4.5

Odbor meni, da je pomembno, da načrtovani natečaj za Partnerja v mreži za izvajanje storitev podpore podjetjem in inovativnosti poteka na podlagi preglednih pravil in da je udeležba odprta za vse regionalno in sektorsko delujoče organizacije, ki lahko s svojo strukturo in ponudbo storitev neposredno izpolnjujejo želje podjetij. Komisiji svetuje, da pri tem individualno upošteva reference obstoječih evropskih informativnih centrov, inovacijskih relejnih centrov (Innovation Relay Centres, IRC) in poslovnih inovacijskih centrov (Business Innovation Centres, BIC).

4.5.1

Odbor pozdravlja usmeritev podpornega programa za politiko IKT. Ta sektor je gonilna sila za nujno povečevanje produktivnosti v vseh gospodarskih panogah. Predlagani ukrepi obetajo precejšnjo evropsko dodano vrednost.

4.5.2

Pospeševanje evropske informacijske družbe bo prispevalo k podpori razvoja gospodarstva, krepitvi družbenega in socialnega združevanja Evrope ter izboljševanju kakovosti življenja državljanov. Pri uresničevanju tega programa je treba posebej paziti na to, da imajo dostop vsa podjetja, tudi tista iz tradicionalnih gospodarskih vej.

4.5.3

Usmerjeni projekti, združene akcije in vzpostavljanje ter širjenje čezmejnih mrež in „clustrov“ lahko pospešujejo prenos tehnologije in uporabo inovativnih ter tržno usmerjenih rešitev ITK. Odbor podpira predvideno pripravo skupne tehnične specifikacije in akcijskih načrtov, da bi olajšali dodeljevanje javnih naročil v tem segmentu.

4.5.4

Podporni program za politiko IKT bi moral biti strukturno in programsko najtesneje usklajen s pobudo i2010 — Evropska informacijska družba za rast in zaposlovanje (KOM(2005) 229. Glede i2010 pripravlja Odbor lastno mnenje.

4.6.1

Odbor pozdravlja usmeritev predvidenega programa. Energetska učinkovitost, pospeševanje obnovljivih energij in diverzifikacija oskrbe z energijo so za trajnostni gospodarski razvoj in varstvo okolja v Evropi temeljnega pomena. Program bi moral prispevati k razvoju celotnega inovacijskega potenciala v energetskem sektorju; ta potencial je treba iskati tudi v sistemski tehniki in pri pretvarjanju energije.

4.6.2

Tržno primerne tehnologije in konkurenčni izdelki bodo odločilnega pomena za to, ali bodo cilji programa lahko doseženi. Odbor zato pozdravlja namero, da je treba pospeševati projekte, ki olajšujejo prenos inovacij v tržno primerne izdelke. Vendar pa so ustrezne dejavnosti lahko smiselne samo v zgodnji fazi inovacijskega procesa. Načelno je najboljše tehnologije in konkurenčne izdelke ali storitve mogoče razviti samo v konkurenčnem boju.

4.6.3

Odbor pozdravlja namero Komisije, da bo propagirala takšno uporabo energetskih virov, ki varčuje z viri, in razširjala ustrezne informacije. Te dejavnosti ne bi smele biti namenjene le strokovnjakom, temveč tudi širši javnosti. Zdajšnja kampanja Trajnostna energija za Evropo je pomemben prispevek k temu. Razširjala naj bi prakse, ki so se obnesle, in državljane močneje osveščala o energetski učinkovitosti in varstvu okolja. Odbor izhaja s stališča, da se kampanja in Program Inteligentna energija — Evropa smiselno dopolnjujeta.

5.1

Odbor spodbuja Komisijo, naj cilje in strukturo okvirnega programa predstavi še pregledneje. Zgleden je seznam načrtovanih izvedbenih ukrepov v členu 6 okvirnega programa. Podobno sistematično bi bilo mogoče predstaviti posamezne programe in instrumente. To bi olajšalo nalogo, da bi okvirni program bolje približali ciljnim skupinam. V to bi morale biti vključene organizacije civilne družbe.

5.2

Odbor pričakuje, da bo z združevanjem številnih programov in posameznih ukrepov dosežena dodatna vrednost. To bo uspelo le, če bo zagotovljeno optimalno usklajevanje, koherentnost posameznih ukrepov in uglašenost z drugimi ustreznimi ukrepi EU. Za to so dolžne skrbeti predvsem Komisija in upravna telesa.

5.3

Odbor pozdravlja usmeritev okvirnega programa k osrednjim ciljem gospodarske, socialne, okoljske in energetske politike EU. Pri uresničevanju bo pomembno, da so letni programi dela oblikovani na podlagi prakse in da je njihova pomembnost za ciljne skupine, predvsem za inovativna podjetja, jasno razvidna. To je mogoče zagotoviti le, če so ciljne skupine ustrezno udeležene že pri njihovem načrtovanju.

5.4

Za boljše izvajanje in nadaljevanje politik Odbor poziva Komisijo, da pojasni povezave med okvirnim programom in drugimi sorodnimi sedanjimi in prihodnjimi pobudami, zlasti Evropsko listino za mala podjetja 2000, Akcijskim načrtom za podjetništvo iz leta 2003 in sporočilom o novi politiki glede malih in srednjih podjetij v prihodnjih letih. To bi bilo zelo koristno za predstavnike gospodarstva in nosilce političnega odločanja na nacionalni, regionalni in lokalni ravni.

5.5

Odbor bo uresničevanje okvirnega programa pozorno spremljal. Pridržuje si pravico, da v luči obravnavanih izkušenj ali v okviru vmesnega pregleda predloži nova priporočila.

17.3.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 65/27

1.1

Schengenska konvencija, ki omogoča prost pretok ljudi in blaga, je bila podpisana leta 1990, v praksi pa je začela veljati leta 1995. Schengenska konvencija določa, kateri organi imajo dostop do schengenskega informacijskega sistema (SIS) in za kaj se te podatke sme uporabiti. Prvotno besedilo Konvencije organom za registriranje vozil ni dovoljevalo dostopa do sistema SIS.

1.2

21. avgusta 2003 je Komisija predložila predlog uredbe, ki spreminja Konvencijo o izvajanju Schengenskega sporazuma glede dostopa služb držav članic, odgovornih za izdajanje potrdil o registraciji vozil, do schengenskega informacijskega sistema (SIS) (1). Cilj je bil omogočiti dostop do podatkov SIS o ukradenih motornih in priklopnih vozilih, ukradenih bianko dokumentih in izdanih osebnih dokumentih (potnih listih, osebnih izkaznicah, vozniških dovoljenjih) za namene preverjanja, ali so vozila, prijavljena za drugo registracijo, ukradena, protipravno odvzeta ali izgubljena, ter ali osebe, ki prosijo za potrdilo o registraciji, uporabljajo ukradene osebne dokumente oziroma dokumente za registracijo vozila.

1.3

Evropski ekonomsko-socialni odbor je 25. februarja 2004 sprejel mnenje o tem predlogu (2). EESO se strinja s Komisijo, da je treba dostop do SIS razširiti, tako da bodo vključeni nacionalni organi, pristojni za izdajanje in preverjanje prometnih dovoljenj. EESO z zadovoljstvom ugotavlja, da predlog ob upoštevanju dejstva, da imajo mnoge države članice za registracijo vozil pristojne zasebne službe, predvideva, da bi lahko te zasebne službe dobile potrebne informacije za pravilno opravljanje svojega dela posredno od javnih organov, ki imajo dostop do SIS, pod pogojem, da je zajamčeno varstvo podatkov.

1.4

Po tem in po širitvi je postalo jasno, da je razvoj druge generacije SIS (SIS II) izredno pomemben za nove države članice, da se bodo lahko povezale s sistemom in da se schengensko območje lahko razširi tudi na ozemlja teh držav članic.

1.5

Glede na to, da SIS II potrebuje ustrezen pravni okvir in vključitev različnih političnih področij, je Evropska komisija morala predložiti tri predloge: prvi se nanaša na prosti pretok oseb, drugi na policijsko in pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah, tretji pa dopolnjuje prva dva predloga in se osredotoča na omogočanje dostopa do SIS II organom za registriranje vozil.

1.6

EESO zdaj pripravlja mnenje o tretjem predlogu, ki je nujno nadaljevanje prej omenjene uredbe (3), ki jo je Svet sprejel 6. julija 2005.

2.1

Novi predlog Komisije naj bi zagotavljal skladnost z novimi pravnimi instrumenti za uvedbo, delovanje in uporabo druge generacije schengenskega informacijskega sistema (SIS II). Komisija ugotavlja, da je glavni cilj sedanjega predloga isti kot tisti, vložen avgusta 2003, to je utrditi sodelovanje med državami članicami, ki bo temeljilo na učinkoviti izmenjavi podatkov v boju proti goljufijam in nezakoniti trgovini z ukradenimi vozili. Komisija nadalje ugotavlja, da je namen zagotoviti službam, pristojnim za izdajo potrdil o registraciji vozil, dostop do istih podatkov SIS v skladu z novim pravnim okvirom za SIS II, kot so ga imele od junija 2005 naprej, ko je začela veljati uredba, predlagana leta 2003.

2.2

To vprašanje je vedno zelo pomembno, saj v Evropski uniji vsako leto ukradejo približno 1,3 milijona motornih vozil, okrog 500 000 vozil pa izgine za vedno (4). Kazniva dejanja v zvezi z motornimi vozili so povezana tudi z drugimi vrstami kaznivih dejanj, kot so trgovina z ljudmi, tihotapljenje in terorizem (eksplozije avtomobilov).

2.3

EESO ponovno poudarja strinjanje s Komisijo, da mora biti dostop do SIS II razširjen, tako da bodo vključeni tudi nacionalni organi, pristojni za izdajo in preverjanje prej omenjenih dokumentov (glej točko 1.2). Poleg tega morajo zasebne službe, pristojne za registracijo vozil, pridobiti podatke posredno od enega od javnih organov, ki ima dostop do SIS II, pod pogojem, da je varstvo podatkov zajamčeno. Še zlasti pomembno je zagotoviti mehanizme za omejitev dostopa do drugih podatkov v sistemu, ki so dostopni le organom, določenim s členom 101 Schengenske konvencije.

2.4

Še vedno je treba upoštevati splošne ugotovitve in druge ugotovitve, ki jih je EESO izpostavil v svojem mnenju z dne 25. februarja 2004. Nekatere ugotovitve bi lahko ponovno izpostavili. EESO na primer meni, da bi predlog omogočil večjo varnost in pospešil sodne postopke. Deloval bi tudi kot spodbuda za države članice, da omogočijo več prostega pretoka motornih vozil znotraj Unije. Vendar je pomembno, da je predlog v skladu z notranjimi pravili in predpisi države članice. Tudi državam članicam, ki niso podpisnice Schengenske konvencije, je treba omogočiti dostop in povečati sodelovanje med Interpolom in Europolom, da bi se lahko borili proti trgovini z ukradenimi oziroma protipravno odvzetimi vozili tudi zunaj držav, ki imajo dostop do SIS II. EESO opozarja tudi na pomen zbiranja, obdelave in objave statističnih podatkov o tej vrsti kaznivih dejanj, da se izboljša pristop k reševanju tega problema.

3.1

Predlog Komisije je v skladu s Sklepom Sveta z dne 22. decembra 2004 o boju proti kriminalu, povezanem z vozili, s čezmejnimi posledicami (2004/919/ES) (5). Sklep določa, da „je še zlasti pomembno sodelovanje med organi pregona in organi za registracijo vozil, pa tudi posredovanje podatkov vsem zadevnim stranem“. Člen 7 sklepa navaja, da organi pregona obvestijo nacionalne organe za registracijo vozil, ali je bilo vozilo, ki je v postopku registracije, ukradeno. Dostop do baz podatkov v ta namen se izvaja ob ustreznem upoštevanju določb prava Skupnosti. EESO z veseljem ugotavlja, da so navedbe sklepa Sveta zdaj vključene v predlog Komisije.

3.2

Čeprav se predlog Komisije nanaša le na dostop organov za registracijo vozil do določenih podatkov v sistemu SIS II, EESO poudarja potrebo po večjem sodelovanju pri boju proti kaznivim dejanjem, ki so povezana z vozili. Kot navaja člen 4 sklepa Sveta, „države članice v skladu z nacionalnim pravom sprejmejo potrebne ukrepe za pripravo rednih posvetovanj med ustreznimi pristojnimi nacionalnimi organi, v taka posvetovanja pa lahko pritegnejo predstavnike zasebnega sektorja (na primer lastnike zasebnih registrov pogrešanih vozil, zavarovalnice in trgovce z avtomobili), z namenom koordiniranja informacij in vzajemnega usklajevanja dejavnosti na tem področju“. EESO meni, da mora Komisija upoštevati te zamisli pri prihodnjem delu v okviru boja proti kaznivim dejanjem, ki so povezana z motornimi vozili.

3.3

Kot primer teh zamisli želi EESO omeniti zgodnejši Interpolov projekt Stop Register Stolen Cars — Ustavimo registracijo ukradenih vozil (StoreSto Car, pozneje imenovan Vehicle Identification, Research and Analysis — Identifikacija vozil, raziskave in analize, VIRA 17). Namen tega projekta je bil zbrati vse podatke o avtomobilih v eni podatkovni bazi, podatke, ki so razvidni iz identifikacijske številke vozila (številka VIN), če je bilo vozilo prijavljeno kot ukradeno, če je bilo registrirano, izvoženo ali uvoženo, proizvedeno ali razstavljeno. Taka podatkovna baza je osnova za sodelovanje med organi pregona in organi za registracijo vozil, carinskimi organi, proizvajalci avtomobilov in zavarovalnicami.

3.4

V zvezi s sedanjim predlogom želi EESO poudariti, da obstaja navadno več možnosti fizičnega pregleda vozila, da se ugotovi njegova identiteta oziroma ali je bilo prijavljeno kot ukradeno. V mnogih državah registracijo vozila spremlja pregled. Tako se ponudi priložnost, da se ob registraciji preveri, ali je bilo vozilo ukradeno. Zato je organom za registracijo vozil treba omogočiti sredstva za ugotavljanje ukradenih, protipravno odvzetih in izgubljenih vozil.

3.5

Kot je navedeno v točki 3.2, je potrebno boljše sodelovanje, da bi se lahko borili proti kaznivim dejanjem, ki so povezana z vozili. Druga priložnost za fizični pregled vozila je pri izvozu ali uvozu vozila. EESO priporoča, da carinski organi podatke preverijo v isti podatkovni bazi SIS II kot organi za registracijo, tako pri uvozu kot tudi izvozu vozila.

3.6

Pri preverjanju vozila — z namenom, da se ugotovi, ali je bilo prijavljeno kot ukradeno ali ne — mora biti mogoče ugotoviti identiteto vozila. Identiteta vozila se pogosto ugotovi s pomočjo identifikacijske številke vozila (številke VIN). Ni namreč redko, da je identiteta ukradenega vozila ponarejena ali kopirana. EESO poudarja, da je pomembno v prihodnosti povečati možnosti za identifikacijo vozila. Predloge, kot sta elektronska identifikacija vozila ali boljše označevanje rezervnih delov, je treba podrobno preučiti in oceniti.

3.7

Končno EESO predlaga v bližnji prihodnosti korak naprej k širitvi področja delovanja te uredbe. Pravzaprav bi moral biti sedanji predlog Komisije, ki je usmerjen na preverjanje, ali so bila vozila ukradena, protipravno odvzeta ali izgubljena, združen z možnostjo vrnitve vozil. Ta možnost se med državami članicami močno razlikuje in je odvisna od različnih predpisov držav članic glede „neresnice v dobri veri“ (bona fide). V nekaterih državah je mogoče pridobiti lastništvo nad ukradenim vozilom, če je bilo le-to prejeto v dobri veri, v drugih pa ne. Poleg tega je treba v prihodnosti preučiti in ovrednotiti možnosti za vrnitev vozil, za katere so ugotovili, da so ukradena.

17.3.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 65/29

1.1

Finska je za obdobje po 1. januarju 2006 zahtevala podaljšanje obstoječih omejitev za pivo, ki ga uvozijo potniki iz držav, ki niso države članice. Namen zahtevka je reševanje fiskalnih, ekonomskih, socialnih in zdravstvenih težav ter težav v zvezi z javnim redom.

1.2

Predlagana sprememba Finski omogoča podaljšanje omejitve do 31. decembra 2006. Največja količina šestih litrov se bo povečala na šestnajst, kar je dejanska omejitev, ki trenutno velja na Finskem.

1.3

EESO se strinja s spremembo.

2.1

Leta 2000 je bilo Finski odobreno odstopanje do 31. decembra 2005 za omejitev uvoza piva, ki ga za osebno porabo uvozijo posamezniki iz držav, ki niso države članice, na največ šest litrov. Finska meji na Rusijo, kjer je alkohol veliko cenejši. Če bi veljale normalne denarne omejitve, bi posamezniki lahko uvozili približno 200 litrov piva.

2.2

Zaradi velike razlike v ceni bi bile posledice neomejenega uvoza za finske trgovce na drobno, davčne prihodke države in socialne in zdravstvene težave zelo resne.

2.3

Vendar je Finska že leta 2004 občutno znižala davke in tudi povišala največjo dovoljeno količino s šest na šestnajst litrov. Tako si Finska prizadeva za dolgoročnejšo rešitev.

3.1

Odbor opaža ukrepe, ki jih je Finska že sprejela za reševanje težav, in zato meni, da je primerno odobriti nadaljnje podaljšanje odstopanja do 31. decembra 2006.

17.3.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 65/30

1.1

Po terorističnih napadih 11. septembra 2001 v New Yorku, novembra 2003 v Istanbulu, 11. marca 2004 v Madridu, 7. julija 2005 v Londonu in vseh napadih, izvedenih drugje, se je zanimanje za vprašanje varnosti močno povečalo. Vsepovsod si prizadevajo za sprejetje preprečevalnih in operativnih ukrepov, ki bi najbolje zaščitili ljudi, prevozna sredstva in blago. Na politični ravni je varnost postala žgoča tema.

1.2

Naziv „varnost“ v tem primeru označuje ukrepe za preprečevanje terorističnih napadov in kriminala, zlasti kraj.

1.3

Tudi Odbor je bil dejaven na tem področju: sprejel je različna mnenja o tem vprašanju, od katerih je posebej pomembno raziskovalno mnenje z dne 24. oktobra 2002 (1) (poročevalka: ga. BREDIMA-SAVOPOULOU), ker poglobljeno preučuje varnost plovbe in v civilnem letalstvu.

1.4

Evropska komisija je 23. decembra 2003 objavila posvetovalni dokument o varnosti prevoza tovora, v katerem vse zainteresirane strani poziva, da ji sporočijo svoja mnenja na temo varnosti. Komisija je v sporočilu Svetu in Evropskemu parlamentu (2) predlagala tudi oblikovanje okvirnega programa za področje varnosti, 12. avgusta 2005 pa je bil v Uradnem listu EU (3) objavljen program dela za boj proti terorizmu. Pri pripravi tega raziskovalnega mnenja je bilo upoštevanih več vidikov iz teh objav.

1.5

Raziskovalno mnenje si prizadeva zlasti pojasniti vlogo in odgovornost različnih udeležencev na nacionalni in mednarodni ravni, ki delujejo na področju

1.6

Mnenje obravnava izključno varnost posameznih vrst prevoza v smislu angl. „security“, ne pa varnosti v smislu angl. „safety“. Težava je v tem, da v večini držav Evropske unije jezikovno ne razlikujejo med tema dvema pojmoma.

1.7

V zvezi z varovanjem infrastrukture, ki se uporablja za kopenski promet, je treba razlikovati med koridorji vseevropskih omrežij (TEN), vključno z vozlišči in nacionalno infrastrukturo, čeprav pri različnih vrstah kopenskega prevoza ni vedno očitno, kje se subsidiarnost začne in konča.

V zvezi z varnostnimi ukrepi pri različnih vrstah kopenskega prevoza se je treba zavedati, da v logistični verigi obstaja zelo močna medsebojna odvisnost med vsemi vrstami prevoza, kopenskimi in drugimi, ter da to stanje dejansko zahteva veliko usklajevanja različnih strani glede varnostnih ukrepov, ki jih je treba sprejeti. Poleg tega je treba nujno sprejeti intermodalni pristop, da se izognemo izkrivljanju konkurence med različnimi vrstami prevoza. V tem smislu se je treba zavedati, da se lahko stroški v zvezi z varnostjo med različnimi vrstami prevoza zelo razlikujejo.

Prav tako je treba vztrajati pri vidikih, ki neposredno izhajajo iz povečanja varnostnih ukrepov. Preučevali bi lahko zlasti naslednja vprašanja:

Zaradi obsega teme bi bilo treba delovati organizirano in natančno določiti sestavo tega raziskovalnega mnenja. Poglavje 2 — Splošne ugotovitve — je posvečeno bolj splošnim vprašanjem, povezanim s temo varnosti. Obravnava predvsem porazdelitev odgovornosti in pristojnosti Evropske unije in nacionalnih organov, različne vrste prevoza, potnike, osebje in vodstva podjetij ter zakonodajne vidike. Poglavje 3 — Posebne ugotovitve — se začne s pregledom pobud za izboljšanje varnosti, ki so bile sprejete na različnih ravneh. Potem natančneje obravnava vprašanje varnosti posameznih vrst prevoza v ožjem pomenu. Poglavje 4 obravnava stroške varnosti in vprašanje, kdo naj bi jih kril, ter tudi vlogo zavarovalnic. Poglavju 5 vsebuje povzetek prejšnjih poglavij in končne sklepe.

2.1.1

Varnost oseb in blaga pri vseh vrstah prevoza predstavlja prvenstveno skrb odgovornih politikov in podjetij. Varnost pri tem pomeni vzpostavitev varnostnih ukrepov proti terorizmu in kriminalu. Kljub temu je videti, da še dolgo ne bo mogoče govoriti o usklajenem pristopu, ki pa je nujen, saj je skupna moč verige odvisna od vzdržljivosti najšibkejšega člena.

2.1.2

Ugotavljamo tudi, da vprašanja varnosti različnih vrst prevoza zaradi njegove širine ni mogoče preprosto in jasno opredeliti. Pri varnosti različnih vrst prevoza se vprašanje subsidiarnosti pojavlja v vsej svoji razsežnosti. Obsega razdelitev pristojnosti med Unijo in državnimi organi v zvezi z ukrepi, ki jih je treba sprejeti, in njihovim financiranjem. Prav tako vključuje odgovornosti in pristojnosti posameznih vrst prevoza: potnikov, delavcev in vodstva.

2.2.1

Od 11. septembra 2001 je bil dosežen napredek na področju varnosti pomorske in zračne plovbe. Evropski svet je sprejel ukrepe na podlagi poročila EESO z dne 24. oktobra 2002, katerega predlogi v zvezi z varnostjo so se nanašali predvsem na sektorja pomorske in zračne plovbe. V zvezi s tem navajamo zlasti Uredbo (ES) št. 2320/2002 o določitvi skupnih pravil na področju varnosti civilnega letalstva, Uredbo (ES) št. 725/2004 o povečanju zaščite na ladjah in v pristaniščih ter predlog direktive o povečanju zaščite v pristaniščih (KOM (2004)76 končno). Vsi ti predpisi predvidevajo inšpekcije Skupnosti. Predvidevajo tudi preskuse kakovosti v teh sektorjih. Pravila v zvezi s pomorskim prometom so navedena v direktivi, ki je bila sprejeta 10. maja 2005.

2.3.1

Glede kopenskega prevoza je stanje v državah članicah EU zelo različno. V velikih mestih, kot so Madrid, London ali Pariz, so bili sprejeti varnostni ukrepi, deloma zaradi pojava terorističnih napadov v javnem prevozu. V drugih mestih in državah tega še niso izvedli, vendar je učinek dosedanjih napadov kljub vsemu sprožil zavest o pomembnosti varnostnih ukrepov (4).

2.3.2

Prvo vprašanje je, kdo je pristojen za sprejetje varnostnih ukrepov, ki zajemajo več kot eno vrsto kopenskega prevoza, Evropska unija ali nacionalna oblast, in če gre za slednjo, kakšna je vloga prve?

2.3.3

Odbor meni, da je varnost prevoza skupna odgovornost držav članic in Evropske unije in da morajo države članice same poskrbeti za to, da se za različne vrste kopenskega prevoza sprejmejo varnostni ukrepi. V ta namen morajo oblikovati okvir minimalnih standardov za kopenski prevoz, ki bodo podlaga za prihodnje ukrepe. O tem torej ne morejo svobodno odločati. V zvezi z usklajevanjem ukrepov za različne vrste kopenskega prevoza morajo nacionalne oblasti ustanoviti poseben organ za usklajevanje ukrepov, ki jih sprejmejo izvajalci kopenskega prevoza in lokalne oblasti. Ta organ bi moral nadzorovati tudi dejansko izvajanje predvidenih ukrepov.

2.3.4

Po mnenju Odbora ima Evropska unija vlogo predvsem pri usklajevanju ukrepov v mednarodnem merilu. Poleg tega bi morala Unija spodbujati države članice k sprejetju enotnega pristopa. Zaradi čezmejnega značaja prevoza oseb in blaga ter potrebe po usklajevanju državnih varnostnih ukrepov, je tesno sodelovanje med državnimi organi in Evropsko unijo nepogrešljivo.

2.3.5

Nacionalne oblasti se morajo zavedati dolgoročnosti dela na področju kopenskega prevoza. Pojaviti se bo moral „občutek nujnosti“. Nacionalne oblasti bodo morale spodbuditi izvajalce kopenskega prevoza k upoštevanju in izvajanju varnostnih ukrepov. Prvi korak v to smer bi bila vzpostavitev minimalnih varnostnih standardov za kopenski prevoz na evropski ravni. Izvajalci vseh vrst kopenskih prevozov bi se morali zavedati, da so brez varnostnih ukrepov izjemno ranljivi.

2.3.6

Poleg tega se je treba začeti zavedati, da morajo izvajalci različnih vrst prevoza sodelovati med seboj. Treba bo na primer poenotiti ukrepe za vlake, podzemne železnice in avtobusne prevoznike, enako pa bi bilo treba storiti z obveščanjem potnikov in osebja o ukrepanju v primeru nesreče.

2.3.7

Pri prevozu blaga bo treba posvetiti večjo pozornost ranljivim prometnim točkam, kot so terminali in ranžirne postaje. Vzpostaviti bo treba sodelovanje med državnimi in lokalnimi oblastmi, prometnim sektorjem in upravitelji krajev pretovarjanja in terminalov.

2.4.1

Po mnenju Odbora so za zaščito fizične infrastrukture pristojne državne, regionalne ali lokalne oblasti.

2.4.2

Specializiran organ iz odstavka 2.3.3 mora delovati kot usklajevalni organ; na ta način bi se izognili razdrobljenosti na nacionalni ravni, širili to politiko na mednarodni ravni ter poenostavili usklajevanje na ravni EU.

2.4.3

Odbor z zadovoljstvom ugotavlja, da je poleg naloge usklajevanja EU v okviru 6. okvirnega programa namenila znesek 3,5 milijona EUR za zagotavljanje varnostnih ukrepov v sektorjih potniškega in tovornega prometa ter energetike.

2.4.4

Ker je vrsta prevoza abstrakten pojem in je njegovo delovanje odvisno od oseb, ki ga uporabljajo (potniki, stranke) ali ki tam delajo (zaposleni), se je treba usmeriti zlasti na te skupine. Za potnike in stranke pomeni to predvsem neprekinjeno obveščanje, pri čemer ne bodo smeli biti več pasivni uporabniki posameznih vrst prevoza, ampak bodo morali ravnati pozorno in zavestno. Zaposleni pri izvajalcu določene vrste prevoza imajo ključno vlogo pri oblikovanju in uporabi varnostnih ukrepov. Po mnenju Odbora jim je treba omogočiti posebno usposabljanje za njihovo vlogo na področju varnosti, da jo bodo lahko čim bolje uresničevali.

2.4.5

Vloga vodstev podjetij je vključiti ideje s področja varnosti v filozofijo in kulturo njihovih podjetij. Poleg tega mora vodstvo sodelavcem omogočati posebno usposabljanje na tem področju. V zvezi z vodstvom Odbor meni, da mora usposabljanje vodilnih delavcev vključevati tudi krizno upravljanje, da bodo lahko opravili svojo nalogo v primeru nesreče.

2.5.1

Na vprašanje, ali morajo biti varnostni ukrepi za posamezne vrste kopenskega prevoza določeni strožje, na primer z zakonodajo, ali bolj neformalno, na primer s potrdilom ali oznako kakovosti, Odbor odgovarja, da je to področje preveč pomembno, da bi ga obravnavali neformalno.

2.5.2

Odbor meni, da je treba v vsakem primeru določiti minimalne standarde za varnostne ukrepe na nacionalni ravni, čeprav priporoča, da ukrepi niso omejeni samo na minimalne standarde. Nujno je treba zagotoviti izmenjavo podatkov o sprejetih ali predvidenih varnostnih ukrepih. Na mednarodni ravni bi morale biti države dolžne usklajevati ukrepe in obveščati mednarodne krovne organizacije.

3.1

Preden se lotimo preučevanja varnostnih ukrepov za različne vrste kopenskega prevoza, ki so že bili ali še bodo sprejeti, bi bilo priporočljivo sestaviti seznam ukrepov, ki so jih na mednarodni ravni sprejele krovne organizacije.

3.1.1

Mednarodna pomorska organizacija (IMO)

IMO omenjamo zato, ker je del ukrepov v sektorju pomorskega prometa že sprejet, in sicer gre za ukrepe, ki bi bili lahko vzorec za vse vrste kopenskega prevoza.

Spremembe so začele veljati 1. januarja 2004.

3.1.2

Mednarodna organizacija civilnega letalstva (ICAO)

Od leta 1971 se na področju zračne plovbe na mednarodni ravni sklepajo zavezujoče pogodbe z namenom boja proti kriminalu in terorizmu. Po več ugrabitvah letal konec 60. let se je ICAO odločila, da bo razširila osnovno konvencijo, ki ureja zračno plovbo. Priloga 17 Čikaške konvencije predvideva sistematične preglede vseh potnikov na civilnih komercialnih letih. Ta ukrep se izvaja od leta 1972 in težko si je zamisliti drugačen položaj. Po napadu na dvojčka (Twin Towers) leta 2001 je bila priloga 17 korenito spremenjena. Določeni so bili novi obvezni standardi, predvsem v zvezi z okrepitvijo ključavnic na vratih pilotske kabine in zračnim prevozom tovora. Prav tako so se zaostrile zahteve v zvezi s kakovostjo nadzora.

3.1.3

Evropska konferenca civilnega letalstva (ECAC)

Na evropski ravni je bila v okviru Evropske konference civilnega letalstva (ECAC) razvita politika varnosti letalskega prevoza, ki temelji na mednarodnih standardih, ki jih je določila ICAO. Sestavljen je bil tudi evropski priročnik o letalski varnosti, imenovan „dokument 30“, z varnostnimi predpisi, ki pa zaradi statuta ECAC na žalost niso obvezujoči. Zato je 14. septembra 2001, tri dni po napadu na New York, Evropski svet sklenil, da je za področje letalske varnosti pristojna EU. Na podlagi tega sklepa je bila sprejeta Uredba št. 2320/2002 o določitvi skupnih pravil na področju varnosti civilnega letalstva, ki je začela veljati 19. januarja 2003. Svet ministrov je 14. decembra 2001 sklenil, da bo imela Komisija možnost neposrednega izvajanja nadzora kakovosti v državah članicah.

3.1.4

Mednarodna organizacija dela (ILO)

Gre za revizijo konvencije o osebnih dokumentih pomorščakov. Cilj revidirane konvencije je doseči učinkovitejše preprečevanje ponarejanja dokumentov pomorščakov, da bi zagotovili večjo varnost potnikov in opreme ter okrepili varnost ladij. Poleg tega prosto gibanje pomorščakov ni omejeno, kar pomeni, da se lahko izkrcajo brez ovir. Revidirana konvencija se nanaša predvsem na smernice za pripravo in izdajo osebnih dokumentov za pomorščake. ILO in omenjeno konvencijo navajamo zato, ker sta lahko vzorec za vse vrste kopenskega prevoza.

3.1.5

Svetovna carinska organizacija (WCO)

Podatke WCO iz gornje točke je treba obravnavati kot podatke, ki so lahko koristni za različne vrste kopenskega prevoza, treba se je samo usmeriti na elemente, ki so pomembni za posamezne vrste kopenskega prevoza.

3.1.6

Mednarodna organizacija za standardizacijo (ISO)

Leta 2003 je ta organizacija sprejela smernice, ki določajo predpise za zapečatenje zabojnikov za prevoz blaga.

Razvila je tudi standard za uporabo oznak, prepoznavnih z radijskimi frekvencami, za zabojnike za prevoz blaga, in skupni komunikacijski protokol za številčno pečatenje.

3.1.7

Evropska unija (EU)

3.1.8

Ekonomska komisija OZN za Evropo (UNECE)

Delovna skupina za carinska vprašanja, ki vplivajo na promet (WP30), in upravni odbor TIR (mednarodni cestni prevozi), sta februarja 2003 postopoma pričela izvajati informatizacijo postopka TIR, ki za zdaj obstaja šele na papirju. Z zvezkom TIR je blago mogoče prepeljati v druge države zunaj Skupnosti s kar najkrajšimi postanki na mejah, kajti ta zvezek je carinski dokument, priznan na mednarodni ravni.

Ti podatki veljajo za varnost v cestnem prevozu blaga. Odbor priporoča študijo, v kolikšni meri se ti ukrepi lahko uporabljajo tudi za druge vrste prevoza.

3.1.9

Ukrepi, ki so jih sprejele ZDA

Samoumevno je, da so po napadih 11. septembra 2001 ZDA prevzele pobudo v zvezi s sprejemanjem varnostnih ukrepov. Tako je leta 2002 začel veljati Zakon o bioterorizmu (Bioterrorism Act). Ta zakon predvideva posredovanje nekaterih podatkov v zvezi z uvozom živil pred njihovim dospetjem v ZDA; med drugim se morajo proizvajalci živil in skladišča registrirati pri Zvezni upravi za živila in zdravila (Food and Drug Administration — FDA) in določiti lokalnega predstavnika v ZDA.

3.1.10

Zaradi razumljivosti tega raziskovalnega mnenja nekateri sprejeti ukrepi niso podrobneje obravnavani.

Pri sprejemanju ukrepov v Evropi je seveda zaželeno, da se preučijo in upoštevajo izkušnje, pridobljene v ZDA. Treba je omeniti zlasti:

3.2

3.3

Večina navedenih pobud se nanaša na varnostne ukrepe v zvezi s prometom blaga na splošno, posebej pa v zvezi s prevozom zabojnikov. Po mnenju Odbora se nekateri od teh ukrepov lahko uporabljajo tudi za prevoz potnikov.

3.4

Varnostni ukrepi, sprejeti za različne vrste prevoza, so precej raznoliki. Kot že omenjeno, sta sektor pomorskega prometa, vključno s pristanišči, in sektor zračnega prometa najbolj napredna pri izvajanju ukrepov. To dejstvo je bilo zelo dobro opisano v mnenju Odbora s 24. oktobra 2002 (5) (poročevalka: ga. BREDIMA-SAVOPOULOU). Zato to raziskovalno mnenje teh vrst prevoza ne analizira posebej.

3.5

Lokacija terminalov in skladišč ter kopensko pretovarjanje zahtevata posebno pozornost. Cevovode lahko prav tako navedemo kot posebno vrsto transporta. Čeprav lastniki terminalov vlagajo veliko energije v varovanje krajev, ima Odbor še vedno vtis, da se ne zavedajo dovolj ranljivosti krajev skladiščenja in pretovarjanja, niti potrebe po sodelovanju s posameznimi prevozniki, ki uporabljajo naprave za pretovarjanje.

3.6

Odbor prav tako ocenjuje, da se občutek nevarnosti, povezane s transportom in pretovarjanjem prek cevovodov, še ni dovolj razvil. Odbor opozarja, da je treba zavest o tem doseči zelo hitro in da morajo pristojni organi sprejeti varnostne ukrepe za osebje in infrastrukturo.

3.7

Sektor železniškega prevoza je vedno posvečal veliko pozornost varnosti osebja, potnikov in tovora, in upajmo, da se bo stopnja varnosti v prihodnje še povečala. Pozornost je treba usmeriti v ranljive točke, kot so postaje in ranžirne postaje. Mednarodna železniška zveza (UIC) mora poleg tega oblikovati priporočila za potrebno usklajevanje na mednarodni ravni.

Nacionalne železniške zveze morajo pripraviti informativno gradivo za pomoč potnikom in osebju v primeru katastrofe. Ti podatki morajo biti vključeni tudi v usposabljanje osebja.

3.8

Sektor notranje plovbe uporablja pristanišča za nakladanje in razkladanje. V tem primeru kodeks ISPS velja tudi za ta sektor. Odbor meni, da se je treba izogniti dobesednemu izvajanju kodeksa, ki bi povzročilo izkrivljanje logistične verige. Pristanišča, ladjarske družbe in inšpekcijske službe morajo nadzirati spoštovanje kodeksa ISPS. Odbor meni, da mora biti vprašanje varnosti vključeno v usposabljanje osebja na ladjah notranje plovbe.

3.9

Po terorističnih napadih na Madrid in London se je sektor javnega prevoza zavedel svoje ranljivosti. Za večji občutek varnosti potnikov in osebja so bili sprejeti ukrepi v obliki nadzora in pregledov.

3.10

Sektor poklicnega cestnega prevoza je zaradi velikega števila podjetij, ki se ukvarjajo z avtobusnimi prevozi in prevozom blaga — več sto tisoč zelo mobilnih podjetij — zelo ranljiv. Ta sektor se že dlje časa sooča s pojavom kriminala. Kraje tovornjakov, s tovorom ali brez njega, so pogoste in za voznike velikokrat psihično obremenjujoče. Tudi IRU si prizadeva, da bi spodbudila državne oblasti in udeležence na trgu k sprejetju varnostnih ukrepov. Za ponazoritev lahko navedemo poziv za povečanje števila nadzorovanih parkirnih mest. Ta sektor je zelo občutljiv za tveganje in IRU je, kot je navedeno v točki 3.2, pripravila smernice v zvezi z varnostjo, ki vsebujejo več priporočil za vodstva podjetij, voznike in upravljavce. Poleg tega je bil pripravljen okvir za sklepanje pogodb o prostovoljnem sodelovanju s carinskimi organi.

3.11

Izhodišča za pripravo smernic iz točke 3.10 so naslednja:

Na splošno se mora ciljna skupina pred sprejetjem ukrepov zavedati njihove nujnosti, zato se noben varnostni ukrep ne sme izvajati, če o tem ta ni bila obveščena. Odbor zato vztraja, da jih je treba pravočasno obvestiti.

3.12

V zvezi z zasebnim prevoznim sektorjem Odbor priporoča, da odgovorne osebe ne glede na vrsto prevoza sprejmejo potrebne ukrepe za osebje, prevozna sredstva in infrastrukturo.

3.13

Odbor ugotavlja, da se povečuje ozaveščenost državnih oblasti in izvajalcev kopenskega prevoza, da je treba varnostne ukrepe vključiti v vsakodnevne dejavnosti. Kljub temu še vedno ne moremo govoriti o skladnosti. Če pogledamo posamezne vrste prevoza, je bilo veliko narejenega v sektorjih pomorskega in zračnega prevoza, predvsem zaradi mednarodnega značaja obeh sektorjev. Sektor javnega prevoza je sicer razvil večjo stopnjo pripravljenosti, v sektorju tovornega prometa pa so ostale pobude omejene na ukrepe v sami panogi. Ukrepi, ki veljajo za celotno logistično verigo, še niso bili sprejeti, zato je ranljivost največja na točkah pretovarjanja z ene vrste prevoza na drugo. Odbor poziva nacionalne oblasti, da na nacionalni ravni določijo usklajevalni organ, ki bo pokrival celotno logistično verigo.

4.1

Potreba po sprejetju ukrepov za varovanje potnikov, osebja, prevoznih sredstev in tovora je zaradi naraščanja kaznivih dejanj in terorističnih napadov jasna. Manj očiten pa je odgovor na vprašanje, kdo krije stroške, povezane z varnostnimi ukrepi. Ti stroški so seveda visoki. Za prevoz zabojnika po morju so na primer stroški varnosti ocenjeni na 30 do 40 USD.

4.2

Da bi lahko jasno opredelili, komu se ti stroški pripišejo, je treba preučiti različne kategorije stroškov. Ustrezna razčlenitev je lahko naslednja:

Poleg tega je treba upoštevati stroške ukrepov, sprejetih pred pojavom izrednega dogodka, kot je teroristični napad, ali po njem. Za pokrivanje teh stroškov bo treba poiskati posebno rešitev. Odbor meni, da bi jih morale v prvi vrsti kriti državne oblasti.

4.3

Kot odgovor na vprašanje, kdo ali katera raven je prvenstveno odgovorna za kritje stroškov, povezanih z varnostjo, se zdi pri prvih dveh kategorijah logično izbrati nacionalne, regionalne ali lokalne oblasti, pri naslednjih dveh kategorijah pa bi bilo bolje izbrati podjetja.

4.4

Z gospodarskega vidika mora stroške kriti dejavnost, ki jih ustvarja, da se lahko vključijo v ceno (sem spada na primer vozovnica v primeru sektorja javnega prevoza ali tarifa v primeru sektorja prevoza blaga). Cene blaga in storitev morajo čim bolj kriti tudi mejne družbene stroške, vključno s stroški zagotavljanja varnosti. Kljub vsemu pa lahko sprejeti ukrepi včasih prinašajo tako veliko javno korist, da mora njihove stroške kriti celotna skupnost.

4.5

Če upoštevamo to razliko, stroške v zvezi z varnostjo pravzaprav krijejo potrošniki, ki jih plačajo v obliki višje cene za končni izdelek, ali državljani v obliki javnih izdatkov, ki jih krijejo davkoplačevalci, če javni organi financirajo varnostne ukrepe splošnega pomena.

4.6

Odbor ocenjuje, da imajo zavarovalnice stransko vlogo. Da ne bi zavarovalnice terorističnih napadov izključile iz zavarovalnih polic, bodo morebitna izplačila vedno plačali zavarovanci v obliki povišanih premij. Seveda obstaja vzročna povezava med stopnjo varnosti in višino premije, ki jo je treba plačati. Z razširitvijo varnostnih ukrepov pa bi se moral znesek te premije zniževati.

4.7

Evropska unija ima glede na njene naloge in pristojnosti le nalogo usklajevanja in nadzora. Finančna sredstva so lahko na razpolago le v okviru informacijskih in komunikacijskih kampanj; tako je bilo v okviru 6. okvirnega programa varnosti namenjenih 3,5 milijonov EUR.

5.1

Odbor ugotavlja, da se je pozornost, namenjena varnosti, zaradi terorističnih napadov v zadnjih letih na vseh področjih ponovno povečala.

5.2

Doseženi so bili potrebni dogovori, določeni z mednarodnimi predpisi, predvsem v sektorjih pomorske in zračne plovbe. Izvajanje poteka pod inšpekcijskim nadzorom EU.

5.3

Odbor v zvezi z varnostjo kopenskega prevoza meni, da je treba sprejeti dodatne določbe, zlasti zaradi višje ravni medsebojne odvisnosti med različnimi vrstami prevoza in ranljivostjo intermodalnih točk za skladiščenje in pretovarjanje. Nujno je treba sprejeti usklajen pristop, saj najšibkejši člen določa moč celotne verige.

5.4

Odbor opozarja, da razlikovanje med pojmoma „security“ (varnost) in „safety“ (varnost) v večini jezikov Evropske unije ne obstaja. Ker zaradi tega prihaja do zmede, Odbor priporoča uporabo enopomenske terminologije.

5.5

Po mnenju Odbora nosijo odgovornost za sprejetje varnostnih ukrepov države članice. Te morajo določiti okvir minimalnih standardov, ki jih je treba upoštevati za vsako vrsto prevoza, da bi vzpostavili prag ukrepov, ki jih je treba izvesti. Državne oblasti bi morale ustanoviti poseben organ, ki bi zagotavljal poenotenje teh ukrepov in njihovega izvajanja.

5.6

Odbor ocenjuje, da ima Evropska unija poglavitno vlogo pri usklajevanju ukrepov na mednarodni ravni in na ravni Skupnosti, vloga nacionalnih in lokalnih oblasti pa je predvsem sprejemanje konkretnih ukrepov, nadzorovanje njihovega izvajanja, obveščanje ter spodbujanje ozaveščanja o terorizmu in kriminalu na vseh ravneh. Poleg tega morajo nacionalne in lokalne oblasti spodbujati sodelovanje med različnimi vrstami prevoza. Odbor tudi meni, da je varovanje fizične infrastrukture prav tako del njihovih nalog.

5.7

Uporabniki različnih vrst prevoza imajo na področju varnosti ključno vlogo. Potnike in stranke bo treba s kampanjami obveščanja spodbujati, da postanejo pazljivejši in dejavnejši, zaposlene v kopenskem prevozu pa bi bilo treba posebej usposabljati glede na njihovo vlogo pri varnosti te vrste prevoza. Odbor meni, da morajo vodstva podjetij predvsem zagotavljati, da se koncept varnosti vključi v filozofijo in kulturo teh podjetij, omogočati svojim delavcem usposabljanje na tem področju in zagotoviti, da usposabljanje za vodilne delavce vključuje tudi krizno upravljanje.

5.8

Odbor ugotavlja, da se razmere pri različnih vrstah kopenskega prevoza zelo razlikujejo. Državne oblasti in izvajalci prevoza se vedno bolj zavedajo potrebe po vključitvi varnostnih ukrepov v vsakodnevno delovno prakso. Vendar je treba poudariti, da še dolgo ne bo mogoče govoriti o usklajenosti. Razmere v sektorju javnega prevoza lahko ocenimo kot boljše od razmer v sektorju za prevoz blaga, saj so se pobude v tem sektorju omejene predvsem na ukrepe v samem sektorju. Odbor zato državnim oblastem priporoča, da imenujejo usklajevalni organ, ki bo pokrival celotno verigo.

5.9

Glede zasebnega sektorja prevoza (ne glede na uporabljeno vrsto prevoza) Odbor priporoča, da odgovorna oseba v posameznem podjetju sprejme potrebne varnostne ukrepe za osebje, prevozna sredstva in infrastrukturo.

5.10

Odbor ocenjuje, da mora cena končnega izdelka odražati stroške v zvezi z varnostjo, tako da jih krije potrošnik neposredno ali, kadar ukrepe sprejmejo javni organi, državljani v obliki davkov prek državnega proračuna.

5.11

Odbor meni, da imajo zavarovalnice stransko vlogo. Morebitna plačila pravzaprav vedno plačajo zavarovanci v obliki višjih premij. Ko bodo varnostni ukrepi dosegli višjo raven, bi se morala znižati tudi premija. Višino premij bo treba usklajevati tako, da bo odražala tržna tveganja.

5.12

Vloga Evropske unije pri financiranju mora biti predvsem financiranje raziskovalnih programov, obveščanja in ozaveščanja na tem področju.

17.3.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 65/38

1.1

Evropska komisija je Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) zaprosila za pripravo mnenja o predlogu uredbe, ki določa okvir za finančne intervencije za izvajanje skupne ribiške politike (SRP) in dopolnjuje predlog uredbe Sveta o Evropskem ribiškem skladu (ERS) (1). Proračunska sredstva za SRP znašajo 2 583 milijonov evrov in za ERS 4 963 milijonov evrov.

1.2

Eden izmed ciljev SRP je večja učinkovitost finančnih intervencij. Predlog uredbe naj bi prispeval k izboljšanju pogojev za izvajanje finančnih intervencij na konkretnih področjih z določitvijo ciljev za vsako posamezno področje.

1.3

Odbor želi izraziti globoko zaskrbljenost, ker še zmeraj ni bil sprejet sklep o odobritvi proračuna za obdobje 2007-2013. Meni, da se Evropska unija srečuje z zelo težavnim položajem in da so za njegovo rešitev potrebna velika politična prizadevanja. Črtanje sredstev, predvidenih za predlog uredbe in Evropski ribiški sklad, lahko privede do neustreznega financiranja SRP. Odbor Svet poziva, da sprejme politične odločitve v prid financiranju SFP, t.j. take, ki zagotavljajo, da se živi vodni viri izkoriščajo v skladu s trajnostnimi gospodarskimi, okoljskimi in socialnimi pogoji. EESO tudi obžaluje, da Svet do sedaj še ni sprejel nobene odločitve glede predloga uredbe o Evropskem ribiškem skladu.

1.4

Predlog uredbe navaja štiri področja dejavnosti, na katerih se izvajajo finančni ukrepi Skupnosti:

1.5

EESO meni, da je predlog uredbe potreben, in se strinja s predvidenimi področji njegove uporabe.

2.1.1

Finančni ukrepi za nadzor in izvajanje pravil SRP bodo omogočili boljši nadzor ribolovne dejavnosti držav članic ter ocenjevalne in nadzorne dejavnosti služb Komisije. Do finančnih ukrepov bodo upravičeni izdatki za nove tehnologije nadzora, programe usposabljanja, poskusne inšpekcijske in opazovalne programe ter izvajanje revizij in informativnih seminarjev.

2.1.2

Nadalje se bodo financirali izdatki Komisije v zvezi z upravnimi dogovori s Skupnim raziskovalnim središčem, operativni izdatki za ribiške inšpekcije in izdatki Agencije Skupnosti za nadzor ribištva.

2.1.3

Odbor se strinja s predlogom ukrepov za nadzor in izvrševanje.

2.2.1

Predlog uredbe v okviru drugega področja uporabe predvideva finančno podporo državam članicam za vzpostavitev večletnih zbirnih in znanstveno utemeljenih podatkovnih nizov, ki vključujejo biološke, tehnične, okoljske in gospodarske informacije. Cilj je ocena stanja virov, ravni ribolova in vpliva, ki ga ima ribištvo na vire in pomorski ekosistem, storilnost ribiške industrije v vodah Skupnosti in zunaj nje.

2.2.2

Ustrezne informacije bodo temeljile na zbranih osnovnih podatkih držav članic in dodatnih podatkih Komisije.

2.2.3

Ob upoštevanju dejstva, da je učinkovito upravljanje ribištva odvisno od zanesljivih podatkov o biološkem stanju staleža rib in dejavnosti ribiških flot, EESO podpira predlagane finančne ukrepe na področju zbiranja osnovnih podatkov držav članic. Odbor prav tako odobrava finančne ukrepe za zbiranje dodatnih podatkov Komisije, saj zagotavljajo optimiranje in standardiziranje zbiranja osnovnih podatkov držav članic. Vendar Odbor meni, da bi bilo treba za boljše upravljanje ribištva prek držav članic zagotoviti tudi sredstva za izdatke ribiškega sektorja EU za študije ocenjevanja vplivov ribištva na okolje in ocenjevanje družbenoekonomskega položaja sektorja.

2.2.4

Reforma SRP je sprožila nove zahteve po znanstvenem svetovanju, zlasti glede uporabe pristopa k ekosistemu in upravljanja mešanega ribištva. Zato Odbor meni, da so izdatki, upravičeni do finančnih ukrepov Skupnosti na področju znanstvenega svetovanja, primerni.

2.2.5

Evropski ekonomsko-socialni odbor ponovno poudarja, da naj finančna pomoč, ki jo je Odbor zahteval v mnenju o Evropskem ribiškem skladu (2), krije tudi stroške znanstvenega svetovanja v ribiškem sektorju. Gospodarska prizadevanja na tem področju so odločilnega pomena za pravilno upoštevanje predpisov SRP.

2.3.1

Na tretjem področju uporabe so finančni ukrepi, usmerjeni k vključevanju interesnih skupin na vseh stopnjah SRP in rednem obveščanju teh skupin o ciljih SRP in podobnih ukrepih. Ta sredstva so namenjena za delovanje Svetovalnega odbora za ribištvo in ribogojstvo ter regionalnih svetovalnih svetov in za informativne in izobraževalne seminarje, ki jih organizira Evropska komisija.

2.3.2

Odbor ukrepe podpira in meni, da naj Komisija glede regionalnih svetovalnih odborov razmisli o podaljšanju obdobja za financiranje njihovih izdatkov, kot to predlaga zakonodajno finančno poročilo (točka 5.3), ki je priloženo predlogu uredbe.

2.4.1

Na področju mednarodnih odnosov finančni ukrepi pokrivajo izdatke, ki izhajajo iz sporazumov o ribolovu, vključno s sporazumom o partnerstvu na področju ribolova, ter udeležbo Skupnosti v mednarodnih organizacijah. Po mnenju Evropskega ekonomsko-socialnega odbora si je treba v okviru specifičnih ciljev na področju mednarodnih odnosov prizadevati za ohranjanje in trajnostno izkoriščanje ribolovnih virov v vodah tretjih držav in v mednarodnih vodah ter za ohranjanje delovnih mest v regijah, ki so odvisne od ribištva.

2.4.2

Odbor meni, da je prisotnost Evropske unije v vseh mednarodnih organih in ustanovah, ki se ukvarjajo z ribiškimi flotami in pomorskim pravom, temeljnega pomena za vse politike Skupnosti. Prihodnost mednarodnih ribolovnih virov je namreč odvisna od odgovornega upravljanja mednarodnih organizacij z njimi. Zato se Odbor strinja s finančnimi ukrepi Skupnosti na področju mednarodnih odnosov.

2.4.3

EESO meni, da morajo finančni ukrepi, predvideni za to področje, vključevati tudi udeležbo predstavnikov ribiškega sektorja na sejah mednarodnih organizacij na zahtevo držav članic ali Komisije.

2.5.1

Odbor soglaša s finančnimi ukrepi Skupnosti za kritje izdatkov za pripravo, nadaljnje ukrepe, spremljanje, revizijo in ocenjevanje, ki so potrebni za uresničevanje ciljev te uredbe.

3.1

Predlog uredbe določa stopnje sofinanciranja držav članic različnih izdatkov na posameznih področjih uporabe. Evropski ekonomsko-socialni odbor predvidenim stopnjam ne ugovarja.

3.2

Po predlogu uredbe kumuliranje finančnih sredstev Skupnosti ni dovoljeno. Predlog določa, da ukrepi, ki se lahko financirajo po uredbi, ne smejo prejemati pomoči iz drugih finančnih instrumentov Skupnosti. Odbor meni, da bi finančni instrumenti, ki so na razpolago za druga področja politike Skupnosti, kot so razvoj, raziskave, zunanja trgovina in okolje, morali prispevati tudi k podpiranju ukrepov na področju mednarodnih odnosov, ki jih predvideva predlog uredbe. Komisija s Sporočilom o integriranem okviru za partnerske sporazume o ribolovu s tretjimi državami jasno navaja, da je glavni cilj Evropske unije prispevek k trajnostnemu ribolovu v okviru SRP in ciljem drugih politik Skupnosti, kot so razvojna, raziskovalna, trgovinska in okoljska politika.

3.3

Predlog uredbe slednjič določa finančne postopke po posameznih področjih uporabe. Tako natančno predpisuje, do kdaj in v kakšni obliki morajo države članice svoje zahtevke za finančne ukrepe Skupnosti predložiti Komisiji. Razen tega določa postopke odločanja Komisije o njih, vključno s skupnim zneskom, višino finančnega prispevka posamezne države članice in morebitne dodatne pogoje za dodeljevanje finančnih sredstev. Ker predlog uredbe zagotavlja tudi varstvo finančnih interesov Skupnosti v obliki preventivnih ukrepov proti goljufijam, korupciji in vsem drugim nezakonitim dejanjem, kot tudi z načrtovanimi inšpekcijami, nadzorom in revizijo dodeljene finančne pomoči, Odbor meni, da sta finančni in nadzorni sistem, predvidena v predlogu, ustrezna.

4.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor soglaša s predlogom uredbe Sveta o vzpostavitvi finančnih ukrepov Skupnosti za izvajanje skupne ribiške politike in na področju pomorskega prava.

4.2

Odbor meni, da je ta predlog uredbe potreben kot dopolnilo predloga za uredbo Sveta o Evropskem ribiškem skladu (ERS).

4.3

Odbor še zlasti obžaluje, da v času priprave tega mnenja ni bil sprejet sklep o odobritvi proračuna za obdobje 2007-2013, predvsem zato, ker izvajanje obravnavanih finančnih ukrepov sodi v omenjeno obdobje. Razen tega EESO meni, da je obžalovanja vredno tudi, da doslej Svet še ni sprejel nobene odločitve o predlogu uredbe o Evropskem ribiškem skladu.

4.4

EESO poziva Komisijo, naj poskrbi, da morebitne spremembe proračuna v okviru finančnih perspektiv ne bodo vplivale na proračun SRP, saj drugače ne bo mogoče doseči ciljev reforme SRP.

4.5

Predvidena območja uporabe so potrebna in upoštevana v zadostni meri, saj predlog uredbe državam članicam in Komisiji zagotavlja zadostna sredstva za učinkovitejše finančno interveniranje v okviru SRP.

4.6

Glede na področja uporabe, ki jih predvideva uredba, bi EESO želel Komisijo opozoriti na velik pomen izboljšanja znanstvenega svetovanja. Trajnostni razvoj ribolovnih virov in uspeh SRP sta odvisna od širokega, aktualnega in znanstveno utemeljenega znanja o staležu različnih ribjih vrst. Glede na prizadevanja organov, pristojnih za ribištvo, na ravni Skupnosti in držav članic in v ribiškem sektorju, je dolžnost Evropske unije, da poskrbi za najboljše znanstvene nasvete o lastnem staležu rib in virih v mednarodnih vodah.

4.7

Zato Odbor meni, da naj bodo v okviru izboljšanja znanstvenega svetovanja predvidena sredstva za izdatke držav članic za izvajanje študij, potrebnih za presojo vplivov ribištva na okolje in ocenjevanje družbenoekonomskega položaja v ribiškem sektorju. Odbor meni, da naj bo finančna pomoč namenjena tudi znanstvenemu svetovanju v ribiškem sektorju.

4.8

Odbor podpira finančne ukrepe na področju upravljanja SRP, saj ti lahko prispevajo k vključevanju interesnih skupin v vseh fazah SRP in njihovemu rednemu obveščanju o uresničevanju ciljev SRP.

4.9

V zvezi z regionalnimi svetovalnimi sveti Odbor meni, da je treba podaljšati obdobje za financiranje izdatkov njihovih dejavnosti.

4.10

EESO meni, da je izredno pomembno, da Evropska unija sodeluje v vseh mednarodnih organih, ki se ukvarjajo z dejavnostmi ribiških flot in pomorskim pravom. Zato se strinja s predvideno finančno pomočjo za ta področja. Prav tako se strinja s financiranjem sporazumov o ribolovu, vključno s sporazumi o partnerstvu na področju ribolova, ki bi močno prispevali k ohranjevanju in trajnostnemu izkoriščanju ribolovnih virov v vodah tretjih držav in mednarodnih vodah ter k zagotavljanju zaposlovanja v regijah Skupnosti, ki so odvisne od ribolova.

4.11

EESO meni, da morajo finančni ukrepi, predvideni za področje mednarodnih odnosov, vključevati tudi udeležbo predstavnikov ribiškega sektorja na sejah mednarodnih organov na zahtevo držav članic ali Komisije.

4.12

EESO slednjič meni, da bi morali finančni instrumenti za druga področja politike Skupnosti, kot so razvoj, raziskave, zunanja trgovina in okolje, prispevati tudi k podpiranju ukrepov na področju mednarodnih odnosov SRP.

17.3.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 65/41

1.1

Na ozemlju Evropske unije se tako kot po vsem svetu vedno pogosteje dogajajo nesreče. Nekatere od njih so posledica naravnih pojavov, kot so poplave, potresi, požari, sušna obdobja, hurikani itd., druge pa terorističnih napadov, ki v nedolžnih ljudeh zbujajo strah in grozo. Lahko bi rekli, da je v obeh primerih bolj ali manj povzročitelj človek s svojim ravnanjem, čeprav škoda in stopnja naklepa nista primerljiva. EU se je zaradi spremembe podnebja zavezala k izvajanju preventivnih ukrepov, in sicer ne le na podlagi obveznosti, določenih v Kjotskem protokolu, temveč tudi s številnimi določbami, povezanimi z ukrepi za varstvo tal, vode in zraka. Iz teh prizadevanj je mogoče izpeljati preventivne ukrepe, ki lahko prispevajo k ohranjanju oz. obnavljanju stanja naših tal, voda in zraka, hkrati pa tudi k spodbujanju ukrepov na svetovni ravni. Poleg tega so v boju proti terorizmu (1) nastali številni instrumenti usklajevanja policije in pravosodja, ki lahko izboljšajo sodelovanje med državami članicami.

1.2

Kljub temu je morala EU ustanoviti sistem Skupnosti za pomoč v primeru nesreč na območju Unije. Pri tem ne gre za nič drugega kot za civilno zaščito, ki podpira in pospešuje mobilizacijo življenjsko potrebne pomoči za zadovoljitev takojšnjih potreb na območjih, prizadetih zaradi nesreč, tudi tistih, ki se nahajajo izven Unije. Cilj predloga Komisije je izboljšanje mehanizma civilne zaščite Skupnosti (2), ustanovljenega leta 2001, ter dopolnitev akcijskega programa za civilno zaščito (3) s predlogom uredbe Sveta o vzpostavitvi instrumenta za hitro ukrepanje in pripravljenost na velike nesreče (4).

1.3

Poleg tega je treba opredeliti pojem civilna zaščita, ki se pogostokrat zamenjuje s konceptom humanitarne pomoči. V zvezi s tem sporočilo Komisije natančno vsebinsko razmejuje oba pojma, zlasti ker obe obliki pomoči služita enakemu namenu, namreč „reševanju življenj in lajšanju posledic nesreče v prvih dneh“. Komisija razlaga razlike med pojmoma: prvič, pomoč civilne zaščite se ne uporablja le za lajšanje posledic nesreč, ki prizadenejo ljudi, temveč tudi za lajšanje okoljskih posledic; drugič, intervencijska sredstva in enote za civilno zaščito zagotavljajo države članice in ne humanitarne ali nevladne organizacije; tretjič, civilna zaščita deluje tako v EU kot tudi zunaj nje, čeprav se pri intervencijah v tretjih državah uporabljajo drugačni postopki (5).

1.4

Poseben namen mehanizma je uvedba ukrepov na ravni Skupnosti ter vedno na prošnjo države članice, v kateri se je nesreča zgodila. Vseeno je treba pripomniti, da je mehanizem razširjen tudi na mednarodni ravni, in sicer v skladu z drugimi mednarodno dejavnimi organizacijami — zlasti z Uradom Združenih narodov za usklajevanje humanitarnih dejavnosti (OCHA), s katerim imata nekatere skupne operativne postopke — ter sodeluje z Rdečim križem in nevladnimi organizacijami, ki delujejo na terenu.

1.5

Stališča Unije do velikih nesreč, za katere se zdi, da jih na žalost ni mogoče ustaviti, so Svet za splošne zadeve in zunanje odnose EU (GAERC) primorale k temu, da je na svojem izrednem zasedanju 7. januarja 2005 predlagal izboljšanje mehanizma Skupnosti in razvoj sistema hitrega odziva na področju pomoči civilne zaščite. Nekaj dni kasneje, 13. januarja 2005, je Evropski parlament sprejel resolucijo o nedavni nesreči v Indijskem oceanu, ki jo je povzročil cunami, v kateri je pozval k vzpostavitvi človeških in materialnih virov ter usposabljanja, ki bodo na voljo v primeru vseh vrst nesreč.

1.6

Trenutni ureditveni okvir za delovanje na področju civilne zaščite tvorita že omenjena instrumenta, mehanizem civilne zaščite Skupnosti in akcijski program za civilno zaščito. Prvega obravnava sporočilo Komisije, svoje stališče o tem pa izraža tudi Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO). Operativna centrala mehanizma Skupnosti je Center za spremljanje in informiranje (CSI) pri Evropski komisiji, ki je dostopen 24 ur dnevno. Mehanizem podpirajo baza podatkov z informacijami o razpoložljivih virih za pomoč civilne zaščite v vsaki posamezni državi članici ter informacije iz vojaške podatkovne baze.

2.1

Izboljšanje mehanizma civilne zaščite Skupnosti. Nedavni dogodki so pokazali, da je nujno potrebno izboljšanje mehanizma civilne zaščite ter boljše usklajevanje med državami članicami in drugimi organi, ki so vključeni v pomoč civilne zaščite. Za izboljšanje sistema Komisija predlaga štiri ukrepe:

2.1.1

Okrepitev pripravljenosti z usposabljanjem enot za pomoč ter izvajanjem pripravljalnih vaj. Za uresničitev tega je potrebno: prvič, ocenjevanje virov civilne zaščite, ki so trenutno na voljo; drugič, razvoj modularnega pristopa, v okviru katerega je treba opredeliti hitro uporabne module, ter nazadnje tudi izvajanje tečajev usposabljanja ter skupnih vaj, ki lahko prispevajo h krepitvi interoperabilnosti ter razvoju skupne intervencijske kulture.

2.1.2

Analiza in ocena potreb z opozorilnim sistemom, ki izkorišča zmogljivosti Centra za spremljanje in informiranje ter združuje vse informacije, tako da lahko center aktivno deluje v sodelovanju z drugimi organi, zlasti z Združenimi narodi. Z izboljšanjem ocenjevanja potreb na terenu se lahko ugotavljajo posebne potrebe za vsako posamezno nesrečo, kar omogoča učinkovitejšo pomoč. Predlaga se povečanje števila osebja CSI ter preverjanje ocenjevalnih metod in standardov.

2.1.3

Boljša koordinacija je eno izmed področij, na katerem so bili predlagani še posebej obsežni ukrepi za izboljšanje. Gre za usklajevanje prispevkov držav članic, da bi dosegli usklajeno evropsko civilno zaščito ter boljše dopolnjevanje in usklajevanje z Združenimi narodi, drugimi organizacijami, dejavnimi na področju humanitarne pomoči, ter z vojsko. To usklajevanje naj bi povečalo zmogljivost operativnega načrtovanja na terenu, vključno z različnimi službami Komisije.

2.1.4

Boljša pomoč državljanom EU. Kot so pokazale izkušnje iz nesreče, ki jo je povzročil cunami, se lahko s sodelovanjem med civilno zaščito in konzularnimi organi prizadetih držav zaščiti državljane EU. Zato je treba poglobiti sodelovanje med državami članicami EU in državami, ki jih je prizadela nesreča.

2.2

Ukrepe za izboljšanje, ki jih predlaga Komisija, mora spremljati povečanje virov civilne zaščite. Zato je Svet zaprosil za predložitev predlogov za krepitev trenutnih virov. Akcijski načrt EU z dne 31. januarja 2005 že prikazuje najpomembnejše vidike, ki jih je treba obravnavati.

2.2.1

Komisija najprej predlaga združevanje virov civilne zaščite. Glede na učinkovitejše delovanje je na ta način treba omogočiti sprejemanje ukrepov na evropski ravni, če nacionalna sredstva in zmogljivosti ne zadoščajo za zadovoljitev potreb.

2.2.2

Pogoj za krepitev analitičnih zmogljivosti CSI je aktivnejši pristop centra, zlasti v zvezi s poučevanjem tretjih držav. Zato so nujno potrebni brezhibni odnosi, ki na podlagi zahtevka za pomoč prizadete države omogočajo prilagodljivo izkoriščanje razpoložljivih virov.

2.2.3

Moduli pripravljenosti izpolnjujejo pomembno vlogo pri intervencijah ob velikih nesrečah ter takrat, ko za to zaprosi druga država članica ali tretja država. Zato je pomembno izvajanje sistema, ki ga predlaga sporočilo Komisije, kajti tako se lahko vsaka država zanese na določene ključne module, ki so v stalni pripravljenosti za intervencijo v Evropi ali v tretjih državah.

2.2.4

Krepitev logistične podlage ter zagotavljanje zadostnih virov, da bo CSI lahko hitro in učinkovito ukrepal. Stroški za najem intervencijske opreme se bodo financirali iz evropskih sredstev (6). Za intervencije v tretjih državah je treba preveriti, ali na tem področju obstajajo sinergije z Združenimi narodi.

2.2.5

Navsezadnje je mednarodna koordinacija ključni element za hitri odziv na nesreče. Mehanizem Skupnosti ima vire, ki pri usklajevanju zmogljivosti drugih organizacij omogočajo boljši odziv. Pri tem je treba upoštevati organe ZN in tudi različne humanitarne organizacije.

3.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor pozdravlja vsebino predloga za izboljšanje mehanizma civilne zaščite Skupnosti zaradi nujne potrebe po razširitvi in izboljšanju vseh razpoložljivih virov za ukrepanje v primeru nesreč v EU in zunaj nje. Izkušnje zadnjih let so pokazale, da je način delovanja civilne zaščite v številnih pogledih treba izboljšati na ravni Skupnosti. Zato je EESO mnenja, da so potrebne nekatere predhodne ugotovitve za učinkovito izvajanje predlaganih ukrepov, ki bodo izboljšali mehanizem Skupnosti.

3.2

Najprej je treba povečati zmogljivosti odziva EU na podlagi nacionalnih sistemov civilne zaščite, in sicer glede na številne vidike:

3.2.1.1

Razviti bi bilo treba sistem CECIS (7) s prehodom na varno strukturo z video, zvočnim in podatkovnim prenosom, ki bi temeljila na satelitski povezavi in bi bila prek CSI (8) povezana s strukturami ali centri s strokovnim znanjem, da bi tako lahko razpolagali s podatki, strokovnjaki in modeli (na primer o predvidljivih posledicah), prilagojenimi okoliščinam ustreznih izrednih razmer. Evropska vesoljska agencija in Skupni raziskovalni center navajata nekatere enostavne primere za posodobljeno kartografijo tretjih držav, ocenitev škode oz. ponovno posodobitev kartografije po nesreči (na primer potresu ali poplavi), ki lahko onemogoči infrastrukturno mrežo za dostavo pomoči. Opisana mreža naj bi se opirala na kontaktne točke v posameznih državah članicah, ki bi tako lahko prispevale k reševanju izrednih razmer.

3.2.1.2

Tok informacij med enotami EU za pomoč ob nesrečah in CSI mora biti stalen, zanesljiv in nemoten:

3.2.1.3

Očitna rešitev teh težav je v uporabi satelitske komunikacije. Izkušnje kažejo:

3.2.1.4

Pri komunikaciji preko satelita je zmogljivost prenosa podatkov vendarle omejena in v določenih primerih je mreža zaradi drugačnih obremenitev ali drugih uporabnikov (med drugim medijev) zasedena. Zato je smiselno prek satelita trajno zagotoviti nekaj frekvenc v te namene, da bi omogočili zadovoljivo komunikacijo med prizadetimi območji in CSI ter med različnimi intervencijskimi območji.

3.2.1.5

V zvezi z območjem, ki ga je treba pokrivati, bi sprva lahko mislili, da zadostuje pokritost manjšega geografskega območja (EU in bližnja okolica). Dejstvo pa je, da bi si morali prizadevati za svetovno pokritost, kajti nedavna nesreča, ki jo je povzročil cunami, jasno kaže, da takšna omejena rešitev ne zadošča. Poleg komunikacije s CSI je treba zagotoviti tudi komunikacijo med oddaljenimi intervencijskimi območji, kot so Maldivi, Šri Lanka, Tajska in Indonezija.

3.2.1.6

Zato se mora EU za učinkovitejšo komunikacijo opremiti z lastnim (izključnim), varnim (neobčutljivim), zanesljivim satelitskim prenosnim sistemom, ki bo pokrival ves svet. Ta sistem naj bi omogočal prenos zvoka in podatkov (faksov, pošte in slik z visoko resolucijo) ter izvajanje videokonferenc.

3.2.1.7

Skupni raziskovalni center, Evropska vesoljska agencija in Komisija (GD za informacijsko družbo) imajo dovolj zmogljivosti, da bi lahko zadovoljili potrebe, ki jih je izrazil upravni odbor, pristojen za akcijski program in mehanizem. Ta upravni odbor je odgovoren generalnemu direktoratu (GD za okolje), pristojnemu za civilno zaščito.

3.2.2.1

Intervencije enot za pomoč:

3.2.2.2

Podpora držav članic v nujnih primerih:

3.2.3.1

Trenutne strukture mehanizma temeljijo na pripravljenosti določenih intervencijskih enot po vsej Evropi ter razpoložljivosti ocenjevalnih virov in opreme. To je v primerjavi s prejšnjimi pomanjkljivostmi treba oceniti kot napredek, vendar pa ne pomeni, da je sedanja rešitev popolnoma zadovoljiva.

3.2.3.2

Geografska širitev Unije in raznovrstne nevarnosti, s katerimi se sooča, odpirajo možnost, da se v okviru mehanizma razmisli o ustanovitvi podporne strukture na regionalni ravni. S pomočjo teh struktur bi lahko že vnaprej namestili določene intervencijske sile in sredstva, da bi bili hitreje na razpolago in bolj prilagojeni posebnim nevarnostim, ki pretijo regijam v EU.

3.2.3.3

Ta intervencijska sredstva bi bila lahko sezonska (na primer letala za gašenje gozdnih požarov) ali stalna.

3.2.3.4

Druga možna izboljšava bi bila delitev vseh virov pomoči med sosednjimi državami, ki bi bili na razpolago vsem državam v določeni regiji. Tako bi lahko Evropska unija spodbujala preskrbo virov, ki jih skupno uporabljajo srednje velike države ali države, ki so izpostavljene skupni nevarnosti (poplavam v določenem porečju, potresom itd.).

3.2.4.1

Čeprav je trenutno CSI, prav tako kot tudi centri za izredne razmere večine držav članic, v stalni pripravljenosti, primanjkuje ustreznih človeških in tehničnih virov. Komisija si mora prizadevati, da se to spremeni.

3.2.4.2

Pristop, ki ga Komisija trenutno uporablja, se omejuje na preskrbo določenih virov, ustrezno posameznim izrednim razmeram. Pojavlja se vprašanje, ali je ta koncept dovolj dober, da bi zadostil potrebam situacije.

3.2.4.3

Ni dvoma, da CSI po definiciji ni niti center za odločanje niti center za usklajevanje intervencij v izrednih razmerah. Če je kljub temu potrebna podpora pri sprejemanju odločitev ali načrtovanju intervencij, se je treba izogibati improvizacijam in uporabiti določen postopek ravnanja, ki se spreminja v skladu z okoliščinami posameznih izrednih razmer. Pri poplavi se ne ukrepa enako kot pri zemeljskem plazu, potresu ali izbruhu vulkana. Vsakokrat se uporabljajo tudi druga intervencijska sredstva.

3.2.4.4

Zato mora CSI v izrednih razmerah razpolagati ne le z najzanesljivejšimi podatki, da Komisija lahko vzpostavi stike s specializiranimi organi v Uniji in zunaj nje, temveč tudi z vnaprej pripravljenimi načrti pomoči, s katerimi se lahko glede na vrsto in težavnost izrednih razmer ter glede na prizadeto državo učinkovito in hitro odzove. Nedvomno bi morali biti pri tem vključeni uporabni moduli, ki so na voljo v vsaki posamezni državi.

3.2.4.5

Treba je izbrati pristop, ki obravnava tudi vprašanje, ali CSI poleg svoje dejavnosti centra za spremljanje in informiranje lahko prevzame tudi naloge usklajevanja nacionalnih organov, specializiranih organizacij na področju humanitarne pomoči in zlasti prostovoljcev, ki pomagajo pri nesrečah. Usklajevanje morajo izvajati organizacije, ki imajo na voljo vse potrebne informacije in sredstva za usklajevanje.

3.2.5.1

Intervencijske skupine, ki jih vnaprej izberejo države članice nedvomno vedo, kako morajo ravnati v izrednih razmerah. Trenutni program usposabljanja dosega dobre rezultate na področju sposobnosti skupnega delovanja. Povečati je treba število tečajev, ki naj bi potekali tudi v drugih jezikih, ne le v angleščini, saj so na primer ukrepi možni v državah, ki so s kulturnega stališča bližje drugim jezikom, kot sta npr. francoščina in španščina.

3.2.5.2

Vse intervencijske enote morajo poznati vnaprej pripravljene načrte pomoči. Zato jih je treba vključiti v programe usposabljanja.

3.2.5.3

Razmisliti je treba o možnosti za uporabo novih tehnik študija na daljavo za izvajanje novih tečajev.

4.1

Nedvomno je treba predlog pozitivno oceniti, čeprav so še vedno možne izboljšave. Pri tem je treba upoštevati, da je mehanizem načeloma instrument, ki je namenjen uporabi v EU, in je zato trenutno instrument (če ne celo najpomembnejši instrument nasploh) mednarodne solidarnosti v EU.

4.2

Zato Unija ne bi smela varčevati s sredstvi za zagotavljanje čim hitrejšega in učinkovitejšega odziva na različne izredne razmere. Za to so temeljnega pomena vnaprej določeni postopki ravnanja oz. načrti pomoči, ki se preizkušajo v simulacijskih vajah in morajo biti prilagojeni ustreznim izkušnjam, pridobljenim na podlagi teh simulacij ali dejanskih intervencij.

4.3

Za zadovoljivo usklajevanje morajo biti v okviru teh programov na razpolago komunikacijska sredstva, posodobljeni zemljevidi in ustrezni viri. Ta intervencijska sredstva mora imeti Evropska unija. Evropski intervencijski načrti morajo določati mednarodni standard in spodbujati podobo ter mednarodni vpliv Unije na svetovnem prizorišču.

4.4

Poleg tega se morajo ocenjevalne ekipe in koordinatorji Unije posvetovati glede obnove prizadetih območij ter možnih predhodnih akcijskih načrtov.

4.5

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenja, da je treba vsem ukrepom, ki se izvajajo v okviru mehanizma Skupnosti, dodeliti dovolj finančnih sredstev za zagotavljanje potrebnih tehničnih podpornih struktur in tudi lastnih intervencijskih sredstev, ki EU omogočajo boljše delovanje in prispevajo k močnejšemu zaznavanju evropskih intervencij, zlasti pri nesrečah izven območja Unije. V okviru lastnih intervencijskih sredstev bi morali posebno pozornost posvetiti področju transporta; z vzpostavitvijo primernih zmogljivosti transporta bi lahko omogočili hitro ukrepanje za olajšanje posledic nesreče.

4.6

Pri intervenciji v tretjih državah članicah je treba ukrepe, sprejete v okviru mehanizma, obravnavati kot sestavni del zunanje politike EU, pripisati pa jim je treba tudi pomen, ki jim pripada kot znak neposredne solidarnosti Unije z državami, ki so jih prizadele nesreče.

5.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor pozdravlja vsebino sporočila o izboljšanju mehanizma civilne zaščite Skupnosti, vendar meni, da je določene vidike predloženega dokumenta Komisije možno izboljšati, in posebej poudarja, da nekatere ugotovitve Odbora izvirajo iz ocen predstavnikov organizirane civilne družbe, ki so člani EESO.

5.2

Kot izhodiščna točka in glede na nujno potrebo po tem, da izvajanje predlaganih ukrepov postane zavezujoče, je treba oblikovati ustrezen pravni instrument. Odbor meni, da je za to ustrezen instrument uredba (9), saj bi prispevala k usklajevanju in bi bila zavezujoča za vse države članice.

5.3

Nadaljnji vidik, ki ga je treba poudariti, so ustrezna finančna sredstva, potrebna za mehanizem. Dovolj sredstev je treba nameniti kritju stroškov za povečanje števila osebja in nakup lastnih intervencijskih sredstev. Čeprav sporočilo ne obravnava posebej finančne podpore, zagotovljene državam članicam, je treba v nov predlog uredbe o ustanovitvi Solidarnostnega sklada Evropske unije (10) vključiti vse elementarne nesreče, vključno s sušami, in jih tudi upoštevati.

5.4

Glede na predloge za izboljšanje mehanizma, ki jih je EESO izrazil v ugotovitvah tega mnenja, je treba posebej poudariti naslednje točke:

5.5

EESO želi kot organ, ki predstavlja civilno družbo, izraziti svojo podporo dejavnosti prostovoljcev, ki pomagajo pri velikih nesrečah. Njihovo nepoplačano delo, ki pogostokrat traja daljši čas, ni le znamenje solidarnosti, temveč tudi nujno potreben prispevek k aktivnemu delovanju za odpravo in lajšanje poškodb ljudi in materialne škode v območjih, ki jih je prizadela nesreča.

17.3.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 65/46

1.1

V okviru skupne ribiške politike (SRP) so bila skupna podjetja prvič opredeljena v Uredbi št. 3944/90 kot: „Skupna podjetja […] so vsa zasebnopravna podjetja, ki se jih udeležujejo eden ali več ladjarjev iz Skupnosti ter eden ali več partnerjev iz tretje države, s katerimi ima Skupnost stike, in so povezani v okviru podjetniške pogodbe; namen teh podjetij je, da izkoriščajo ribolovne vire, ki sodijo v suverenost in sodno oblast teh držav, in/ali morebiti izboljšajo njihovo izkoriščanje, pri čemer se kot primarni cilj upošteva oskrba trga Skupnosti  (1).“ V 90. letih se je skupna ribiška politika močno razvila. Zanjo se je uveljavil pojem „modra Evropa“. Danes spet postaja aktualna, razprava o možnosti skupne pomorske politike pa SRP daje še širšo vizijo.

1.2

Iz ustreznih členov v točki 2.1.2 tega mnenja navedene uredbe je razvidno, da se med nadaljnjim razvojem SRP instrument skupnih podjetij ni preverjal, in je zato ostal izključno strukturnopolitična alternativa za razrez ali končni izvoz ladij. Veljavni predpisi so zato služili kot čisto finančni nadzorni mehanizmi.

1.3

Skupna podjetja v ribiškem sektorju so več kot le strukturnopolitični instrumenti — predstavljajo nosilce vrste ciljev, ki so jasno opredeljeni v različnih dokumentih in pravnih predpisih EU: oskrba trgov, politika sodelovanja, zaposlovanje in regionalni razvoj, spodbujanje trajnostne ribiške politike, aktivno sodelovanje EU v posameznih regionalnih ribiških organizacijah in na splošno udeležba v trajnostnih investicijskih projektih v različnih državah in na različnih trgih, ki se jih države članice udeležijo v obliki kapitala in strokovne pomoči.

1.4

Po reformi skupne ribiške politike skupna podjetja vsekakor nimajo več nobene strukturnopolitične funkcije, vendar ni mogoče prezreti (kot je navedeno v nadaljevanju), da trenutno ni nobenih posebnih okvirnih predpisov za skupna podjetja na področjih pristojnosti in političnih področjih EU.

1.5

Odbor je v mnenjih, za katere je zaprosila Komisija, zmeraj zastopal stališče, da je treba skupna podjetja v ribiškem sektorju prilagoditi novi skupni ribiški politiki. To je izrazil v mnenju o predlogu uredbe Sveta o izvajanju reforme SRP (2). V mnenju o Evropskem skladu za ribištvo (3) (v zvezi s predlogom za ustrezno uredbo Sveta (4)) je Odbor to stališče potrdil in ga tudi javno zastopal pred komisarjem za ribištvo, ko se je le-ta 16. julija 2005 udeležil seje strokovne skupine NAT. Komisar se je z njim seznanil in zagotovil, da bo Komisija to vprašanje preučila.

1.6

V tem mnenju želi Evropski ekonomsko-socialni odbor nadalje utrditi svoje dosedanje stališče in predložiti potrebne argumente za nov pristop do pravega namena skupnih podjetij v ribiškem sektorju ter v skladu s tem tudi vsebinsko spremeniti zanje veljavna pravila. Pri tem izhaja iz uradnih dokumentov in njihove stvarne podlage.

1.7

Upa, da bo predlaganemu novemu pristopu, ki ima namen spodbuditi drugačen odnos, sledil potreben korak, tj. osnutek obširnih posebnih pravil za to vrsto podjetij, ki so edinstvena v svetovni trgovini in Evropski uniji v mednarodnih odnosih odpirajo čisto posebne možnosti trgovanja.

2.1.1

Skupna podjetja v ribiškem sektorju so bila z Uredbo Sveta št. 3944/90 o spremembi Uredbe Sveta št. 4028/86 uvedena v pravo Skupnosti kot instrument za zmanjšanje ribolovne zmogljivosti ribiškega ladjevja Skupnosti. S tem je bila po eni strani povezana obveznost oskrbe trga EU kljub pomanjkanju ribolovnih virov v vodah Skupnosti, po drugi strani pa prepoved dostopa do izključnih ekonomskih con tretjih držav. Koncept se osredotoča na štiri vidike: zmanjšanje presežnih zmogljivosti, jamčenje dobave, deloma ohranitev delovnih mest ter uresničevanje političnih in trgovinskih sporazumov s tretjimi državami (5). Za izvajanje teh ukrepov je Komisija sprejela Uredbo št. 1956/1991 (6).

2.1.2

S sprejetjem uredb Sveta (EGS) št. 2080/93 (7) in št. 3699/93 (8) je bilo upravljanje in financiranje skupnih ribiških podjetij vključeno v Finančni instrument za usmerjanje ribištva (FIUR). V skladu z načelom subsidiarnosti so bile doslej države članice pristojne za izbor, upravljanje in spremljanje projektov ter za izplačilo subvencij. Subvencije so na začetku ustrezale premijam za razrez ali izvoz ladij, sedaj pa znašajo 80 % premije, ki se nameni za razrez ladje. Ladjar EU je lahko upravičeno domneval, da razlika med premijo za razrez ter subvencijo za izvoz in predajo ladje skupnemu podjetju obstaja zaradi nadaljnjega dobrega odnosa med EU in novim skupnim podjetjem, kateremu predaja ladjo oz. ladje. Ta načela so veljala tudi v Uredbi Sveta št. 2468/98 z dne 3. novembra 1998 (9) o spremembi Uredbe št. 3699/93 ter v Uredbi Sveta št. 2792/1999 z dne 17. decembra 1999 (10), ki skupno podjetje enostavneje opredeljuje kot „trgovsko podjetje z enim ali več partnerji iz tretje države, v kateri je ladja registrirana“ (11).

2.2.1

Zelena knjiga o prihodnosti skupne ribiške politike (12) priznava tako sedanje presežne zmogljivosti ribiškega ladjevja EU kot globalizacijo v ribiškem sektorju in upravičena prizadevanja mnogih držav v razvoju, da bi razvile lastni ribiški sektor. Glede na te tri glavne točke in zaradi kapitalsko zelo intenzivnih investicij v ribiškem sektorju (ladjevje, pristanišča, hladilne naprave, predelovalna podjetja itd.), ki jih zelena knjiga prav tako priznava, bi morala steči obširnejša tematska razprava o pomenu skupnih podjetij v ribiškem sektorju, kot so jo obravnavali takratni uradni dokumenti (13).

2.2.1.1

Skupna podjetja v ribiškem sektorju so za EU instrument za sodelovanje z državami v razvoju in vlaganje sredstev v razvoj tamkajšnjega ribiškega sektorja s ciljem, da bi se tako pospešilo oblikovanje ali rast celotnega gospodarstva. Dobava ribiškega ladjevja skupnim podjetjem ne zadeva le samega ribištva, temveč pospešuje tudi razvoj drugih sektorjev, npr. pristaniške dejavnosti, storitev (popravila, ladjedelništvo in strojništvo, dobava živil, pošiljanje, natovarjanje, pretovarjanje in raztovarjanje, oskrba posadke, prevozi itd.), vzdrževanja hladilne verige (v skladu s predpisi zakonodaje Skupnosti o varnosti živil s pomočjo investicij v drage hladilne naprave), upoštevanja higienskih predpisov za živila in nazadnje tudi oblikovanje ribiške predelovalne industrije.

2.2.1.1.1

S tem instrumentom je mogoče na mnogih ladjah v Evropi ustvariti kakovostna delovna mesta za posadko na srednjih in višjih pozicijah, hkrati pa tudi številna delovna mesta na ladjah in v podjetjih, ki se razvijejo okrog njih. Ta delovna mesta ponujajo domačim ribičem, ki jim sicer ne preostane drugega kot pogosto neučinkovita in zaradi pomanjkanja nadzora, skladiščenja, trženja itd. ter za lokalne ribiške vire pogosto škodljiva tradicionalna ribiška opravila, dobro možnost za zaposlitev in dohodek.

2.2.1.2

Ustvarjanje vrednosti na kraju samem in izvoz v posamezni državi predhodno obdelanega ali neobdelanega ulova omogoča oblikovanje mednarodnih vrednostnih verig, v katerih se povečanje vrednosti pravičneje porazdeli. Hkrati ta država doseže eksponentno rast bruto domačega proizvoda in dohodek na prebivalca v ribiškem sektorju. Kjer se je doslej razvilo le obalno ribištvo s pomanjkljivimi higienskimi in tržnimi pogoji, se sedaj postopno oblikuje razvit ribiški sektor.

2.2.1.3

Skupna podjetja so se morala kot oddolžitev za investicije ladjarjev in podjetij v ribiškem sektorju, držav članic in Evropske unije (v obliki subvencij) obvezati k primarni oskrbi evropskih trgov. Tako je zagotovljena dobava na deficitarnem trgu Skupnosti, na katerem povpraševanje po ribah zaradi priporočil o zdravi in raznoliki prehrani, ki jih redno posredujejo znanstvene in javne ustanove, nenehno narašča. Pri oskrbi trga EU je treba strogo upoštevati predpise Skupnosti o živilih.

2.2.1.4

Dejavnost skupnih podjetij na območjih, odvisnih od ribištva, omogoča zagotovitev ravni zaposlovanja v ribiški industriji v Evropski uniji sami, saj se osrednje podružnice, tehnične naprave in distribucijska podjetja ohranjajo v Evropi, delovna mesta pa nastajajo v pomožni industriji, bodisi zato, ker morajo velike ribiške ladje vsaka štiri leta opraviti predpisani remont v svojih domačih pristaniščih v Evropi, bodisi neposredno tako, da se verige znanja v zvezi z zgoraj navedenimi storitvami oblikujejo na kraju samem.

2.2.1.5

Skupna podjetja dobavljajo Evropski uniji zanesljive podatke za spremljanje in nadzor ulova v vodah pod suverenostjo tretjih držav ali v mednarodnih vodah, ker obstajajo ustrezni pravni sporazumi z ribiškimi podjetji v državah izvora. Zato mora imeti Evropska unija učinkovito vlogo v pristojnih regionalnih ribiških organizacijah, ki so del organizacije FAO (14) (pristojne strokovne organizacije ZN) ali so organizirane pod njenim pokroviteljstvom. To omogoča zahteva, da morajo skupna podjetja vsakega pol leta državam članicam posredovati podatke o ulovu, da lahko Komisija, države članice in Računsko sodišče opravijo ustrezen finančni nadzor.

2.2.1.6

Poleg tega skupna podjetja omogočajo zastopanje ribiških interesov Evropske unije v mednarodnih vodah in ribjih loviščih. Ribiški sektor EU na osnovi v uredbah določenih zahtev jamči kakovost za trajnostni ribolov, vzdrževanje in upravljanje virov, varnost na krovu, nadzor, varnost živilske verige itd. To bo preprečilo ali vsaj zmanjšalo škodljive učinke tujega ribiškega ladjevja, ki niti ne spodbuja razvoja ribiškega sektorja in industrije v tretjih državah niti ne jamči kakovosti proizvodov, ki so navsezadnje namenjeni Evropski uniji, in nima ustreznega nadzora in odgovornosti pri gospodarjenju z viri.

2.2.1.7

S skupnimi podjetji lahko Evropska unija v državah, s katerimi ima sklenjene sporazume o ribištvu in v katerih delujejo skupna podjetja ali podjetja, ki jih nadzoruje Evropska unija, končno učinkovito in trajnostno prispeva k oblikovanju lokalnega ribiškega sektorja. Ta ribiški sektor je zaradi nenehne oskrbe trgov z morskimi proizvodi uporaben tako za tretje države kot za Evropsko unijo.

2.2.2

Teh argumentov pa že omenjena zelena knjiga ne navaja — tudi posredno ne — niti v točki 3.9, ki obravnava mednarodno razsežnost SRP (15), niti v točki 5.8 o „zunanji ribiški politiki“ (16). Skupna podjetja niti enkrat niso omenjena kot učinkovit instrument za izvajanje načel ribiške politike iz zelene knjige, čeprav so bila do leta 2002 predmet obsežnih tozadevnih predpisov Skupnosti, kot obširno navaja to mnenje.

2.2.3

Dejstvo, da so skupna podjetja praktično popolnoma izključena iz SRP, se kaže v tem, da je Komisija zadnje poročilo s podrobnimi tozadevnimi podatki zahtevala leta 2001, ladje, ki jih uporabljajo skupna podjetja, pa v njem niso bile posebej obravnavane (17). Pred tem je obstajalo posebno poročilo za ocenjevanje skupnih podjetij v smislu strukturnopolitčnih ukrepov na področju ribištva (Etude de bilan des sociétés mixtes dans le contexte des interventions structurelles dans le domaine de la pêche), ki je bilo predloženo 16. junija 2000. Iz teh dokumentov je razvidno, da sedaj obstaja približno 300 skupnih podjetij s skupaj več kot 600 ribiškimi ladjami. Za ta podjetja pa sedaj ni veljavnih pravnih predpisov Skupnosti v ribiškem sektorju in se nahajajo v pravni praznini. Upoštevajo se kot tuja podjetja z udeležbo partnerjev iz Skupnosti. Do Evropske unije so sicer zavezana k prednostni oskrbi in rednemu posredovanju podatkov, vendar imajo pravico le do varnosti, ki jim jo omogoča dvostranski sporazum o vzajemni varnosti investicij med državo članico izvora in upravičeno tretjo državo.

2.3.1

Priprave končne verzije navedene zelene knjige so se že začele, ko sta bili objavljeni Uredba Sveta (ES) št. 1263/1999 z dne 21. junija 1999 o Finančnem instrumentu za usmerjanje ribištva (18) in Uredba Sveta (ES) št. 2792/1999 z dne 17. decembra 1999 o določitvi podrobnih pravil in sporazumov glede strukturne pomoči Skupnosti v ribiškem sektorju (19). S tema uredbama je bil podaljšan pravnomočen obstoj skupnih podjetij v ribiškem sektorju v okviru FIUR do poteka roka, tj. do 31. decembra 2006.

2.3.2

Toda Uredba Sveta (ES) št. 2369/2002 z dne 20. decembra 2002 o spremembi Uredbe Sveta (ES) št. 2792/1999 z dne 17. decembra 1999 o določitvi podrobnih pravil in sporazumov glede strukturne pomoči Skupnosti v ribiškem sektorju (20) je od 31. decembra 2004 praktično ukinila skupna podjetja iz strukturne politike Skupnosti. Skupna podjetja pa bodo ostala del pravnega reda Skupnosti, dokler jih zavezujejo predpisi, ki so veljali v času njihove ustanovitve, vendar ni posebnega pravnega predpisa, ki bi jim določal srednje- in dolgoročni okvir.

2.3.3

Načelo, ki je podlaga za ukinitev subvencij skupnim podjetjem v ribištvu in za črtanje vseh sklicev nanje v pravnih predpisih, je mogoče najti v peti uvodni izjavi nazadnje navedene uredbe, v skladu s katero bi bilo treba odobriti finančno podporo Finančnemu instrumentu za usmerjanje ribištva (FIUR) predvsem za zmanjšanje zmogljivosti z razrezom ribiških ladij. Sedaj je zmanjšanje ribiških zmogljivosti le eden izmed mnogih ciljev politike Skupnosti, za katere pa so skupna podjetja pravzaprav ustrezni nosilci in bi to lahko ostala tudi v prihodnje, kot je razloženo spodaj.

3.1

Namen nadaljevanja posebnih ukrepov za skupna podjetja v ribiškem sektorju v okviru SRP

3.1.1

Ukinitvi zanje veljavnih predpisov je treba ugovarjati, saj skupna podjetja v ribištvu temeljijo na gospodarskem konceptu, ki posebej dobro ustreza globaliziranemu gospodarstvu, kajti po eni strani to pomeni dobro možnost za prihranek stroškov, saj so stroški v upravičeni državi ponavadi nižji kot v izvorni državi članici, po drugi strani pa to omogoča prenos tehnologije, ustvarjanje in delitev dodane vrednosti, dostop do virov in oskrbo trgov.

3.1.2

Po eni strani skupna podjetja omogočajo ohranjanje delovnih mest na morju in na kopnem na območjih Evropske unije, ki so vezana na ribiški sektor, po drugi strani pa v tretjih državah, kjer imajo ta podjetja svoj sedež, ustvarjajo nova delovna mesta za višje usposobljene delavce, k čemur sodijo tudi ukrepi za redno in nadaljnje izobraževanje zaposlenih v namembni državi.

3.1.3

Skupna podjetja v ribiškem sektorju so bila v okviru strukturnopolitičnih ukrepov v ribištvu uvedena v zakonodajo Skupnosti leta 1990. Od takrat je minilo 15 let, v tem času pa so se zmeraj izkazala za uporaben instrument. Z neprimernim neupoštevanjem skupnih podjetij in njihovo izključitvijo iz SRP Komisije ter iz predpisov, ki veljajo od 1. januarja 2005, Evropska unija izgublja učinkovit instrument za gospodarsko sodelovanje s tretjimi državami — večinoma državami v razvoju — poleg tega pa krši načelo zaupanja, na katerem bi morali temeljiti odnosi med evropskimi podjetji in institucijami Skupnosti.

3.1.4

Skupna podjetja v ribiškem sektorju je mogoče in jih je v dvostranskih in večstranskih sporazumih o sodelovanju s tretjimi državami treba upoštevati kot posebno poglavje, pri čemer je njihov poseben položaj treba izraziti s konkretnimi določbami, tako glede samega ribištva kot tudi z vidika spodbujanja in varstva evropskih investicij v tujini, carin, zaposlovanja, davčnega prava itd.

3.1.5

Ribiška skupna podjetja je v skladu z veljavno pravno podlago sicer mogoče uvrstiti med t. i. partnerske sporazume, toda v praksi doslej ni bilo nobenega omembe vrednega rezultata. Zato bi bilo treba pristojnosti, ki so sedaj porazdeljene po Komisiji (generalni direktorat za razvoj, sodelovanje in ribištvo), uskladiti s pravnim predpisom, ki bo podjetnikom in akterjem v tem sektorju dal jasna merila, kako naj ravnajo v okviru teh sporazumov ali drugih obstoječih instrumentov, da bodo dosegli navedene praktične rezultate.

4.1

Odbor priporoča, da se skupna podjetja, ki niso predvidena kot strukturnopolitična alternativa za razrez ribiških ladij v okviru uravnavanja zmogljivosti ladij, upoštevajo pri tekočem pregledu skupne ribiške politike, in da se v skladu s sklepi Sveta z dne 19. julija 2004 (21) prizna vloga teh podjetij kot instrumenta za oskrbovanje trgov in za obsežne posege v ta sektor. Evropska unija lahko uporabi ta instrument v okviru svojih lastnih pristojnosti, mednarodnih in regionalnih obveznosti ter dvostranskih sporazumov za učinkovito uresničevanje skupne ribiške politike v skladu z načeli FAO in STO, vendar mora pri tem poskrbeti, da ne pride do povečevanja ribolovnih zmogljivosti, ki bi lahko povzročilo prelov.

4.2

Zato Odbor meni, da:

4.2.1

bi morala Komisija v obliki študije podrobno raziskati sedanji položaj in zmogljivosti skupnih podjetij v ribiškem sektorju in narediti bilanco, nato pa drugim institucijam Skupnosti in zadevnim sektorjem posredovati svoje sklepe;

4.2.2

bi bilo treba v veljavnih pravnih predpisih Skupnosti predvideti potrebne določbe in postopke, ki bodo skupnim podjetjem v ribiškem sektorju pri dejavnosti v okviru dvostranskih in večstranskih sporazumov s tretjimi državami dolgoročno zagotovila pravno varnost in stabilnost, hkrati pa upoštevala posebnosti njihove dejavnosti in njeno uporabnost za gospodarjenje z ribolovnimi viri, oskrbovanje trgov, ustvarjanje delovnih mest na območjih, odvisnih od ribolova, ustvarjanje dodane vrednosti, sodelovanje in mednarodno trgovino.

17.3.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 65/50

1.1

Namen tega predloga je začeti s kodifikacijo Uredbe Sveta (EGS) št. 1208/81 z dne 28. aprila 1981 o določitvi lestvice Skupnosti za razvrščanje trupov odraslega goveda (1). Nova uredba bo nadomestila različne akte, ki bodo vanjo vključeni; (2) ta predlog v celoti ohranja vsebino aktov, ki se jih kodificira, in jih torej zgolj združuje skupaj s samo tistimi oblikovnimi spremembami, ki so potrebne za samo izvedbo kodifikacije.