7.2.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 31/1

1.

GLEDE NA TO, DA mora razvoj različnih oblik vertikalne delitve oblasti znotraj različnih držav članic izpolnjevati zahteve procesa evropske integracije;

2.

GLEDE NA TO, DA mora regionalizacijo spremljati tudi večja demokratična preglednost ter učinkovitejši ekonomski, socialni in kulturni razvoj;

3.

GLEDE NA željo po izgradnji Evrope, „združene v različnosti“ ter po krepitvi demokratičnosti in preglednosti njenega javnega življenja;

4.

GLEDE NA TO, DA je krepitev regionalne in lokalne demokracije v razširjeni Evropski uniji ena glavnih političnih prioritet, ki si jih je zadal OR za svoj tretji četrtletni mandat;

5.

GLEDE NA TO, DA je OR v različnih mnenjih in resolucijah poudaril potrebo po tem, da Unija spoštuje načelo regionalne samouprave, kakor tudi pravice s področja lokalne samouprave, ki jih zagotavlja Listina lokalne samouprave, ki jo je leta 1985 sprejel Svet Evrope;

1.1

ugotavlja, da obstajajo številne vrste regionalnih in lokalnih skupnosti, ki imajo različne statuse, tako zaradi zgodovine in kulture kot tudi zaradi ustavnih načel, ki določajo ozemeljsko organiziranost posamezne države;

1.2

meni, da so vse te oblasti predvsem nosilke demokracije, ki prispevajo h kulturni raznolikosti Evrope ter igrajo pomembno vlogo na področju družbenega in gospodarskega razvoja;

1.3

opaža, da lokalna raven združuje lokalne skupnosti, območja velikih mest, prestolnic, usklajene enote itd. in da na regionalni ravni obstajajo ekonomske in upravne regije ter regije, ki imajo zakonodajne pristojnosti itd., njihov izvor in funkcije pa so različne. S pristopom desetih novih držav pa se je raznolikost še povečala;

1.4

meni, da so razmerja moči med centralno državo in teritorialnimi skupnostmi v današnji družbi zelo kompleksen pojav, ki se kaže tako v vsebinah teh razmerij kot v njihovi dinamiki;

1.5

vseeno ocenjuje, da morajo ta razmerja temeljiti na načelih lojalnosti, sodelovanja, solidarnosti in dopolnjevanja ter upoštevati zelo različne vidike: družbeno-gospodarske, politične, pravne in kulturne;

1.6

meni, da mora proces decentralizacije, v svoji dvojni, regionalni in lokalni razsežnosti, sloneti na dveh temeljnih kriterijih ali slediti dvema glavnima smernicama: dinamičnosti in prožnosti;

1.7

ocenjuje, da se dinamičnost in prožnost kažeta v stalnih spremembah, tako na ustavni kot tudi na zakonodajni in upravni ravni v skoraj vseh državah Unije in posebej v novih državah članicah;

1.8

meni, da proces decentralizacije, ki je bil izveden ali ki se izvaja v novih državah članicah, predstavlja pomembno spodbudo za okrepitev lokalne in regionalne demokracije v Evropski uniji;

1.9

opaža napredek pri procesu regionalne in lokalne decentralizacije, zlasti na področju pristojnosti, katere cilj je doseči finančno avtonomnost ter razviti institucionalna jamstva;

1.10

priznava, da je evropska integracija pozitivno prispevala k procesu regionalne in lokalne decentralizacije v državah članicah;

1.11

ugotavlja, da so regije in lokalne skupnosti sposobne prevzeti odgovornosti, jih učinkovito razvijati in izvajati;

1.12

meni, da mora prenos pristojnosti obvezno spremljati tudi prenos finančnih sredstev, ki so potrebna za njihovo izvajanje v celoti. Pomanjkanje sredstev onemogoča pravilno izvajanje pristojnosti, njihovo učinkovitost in trajni razvoj;

1.13

ugotavlja, da velika mesta ter mesta-regije Evropske unije očitno dobivajo vedno večjo težo ter gospodarski in družbeni pomen. Treba bi bilo dodatno okrepiti odnose med regionalnimi, občinskimi in lokalnimi oblastmi v okviru novega upravljanja, ki ga priporoča Evropska unija;

1.14

opaža, da se državljani vsak dan bolj identificirajo s svojo regijo in lokalno skupnostjo, saj se počutijo blizu teh javnih oblasti in ugotavljajo, da so tu njihovi interesi najbolje zastopani;

1.15

zato meni, da je treba zagotoviti avtonomnost regionalnih in lokalnih skupnosti na najvišji pravni ravni in da se njihovega statuta ne sme spreminjati brez njihovega sodelovanja;

1.16

meni, da če centralna oblast uvaja ukrepe nadzora samouprave teritorialnih skupnosti, ki njihovim predstavnikom onemogočajo svobodno opravljanje funkcij, mora takšen nadzor biti predviden na ustavni ravni in urejen z zakonom;

1.17

poudarja, da Pogodba o Ustavi za Evropo določa, da morajo imeti člani Odbora regij bodisi volilni mandat regionalne ali lokalne oblasti bodisi morajo biti politično odgovorni izvoljeni skupščini;

1.18

ocenjuje, da bi morali politične predstavnike obstoječih lokalnih in regionalnih struktur v državah članicah izvoliti državljani neposredno ali pa bi morali biti odgovorni izvoljeni skupščini;

1.19

vidi v regionalni in lokalni samoupravi element, ki je nepogrešljiv za razvoj demokracije, dobro upravljanje v Evropski uniji ter udeležbo državljanov v javnih zadevah;

1.20

meni, da mora Evropske komisija poglobiti sistematični dialog s teritorialnimi skupnostmi, saj so to demokratične entitete, ki so državljanom najbliže, ter tako razvijati njihovo sposobnost interakcije z državljani. Tako bo lažje izvajati temeljna načela dobrega upravljanja, zapisana v beli knjigi o upravljanju, predvsem odprtost, sodelovanje, koherentnost ter učinkovitost;

1.21

ocenjuje, da morajo regije in lokalne skupnosti, ki so odgovorne za izvajanje politik Skupnosti na svojem ozemlju, aktivneje in učinkoviteje sodelovati tako v začetni fazi priprave zakonodaje Skupnosti in politik Evropske unije, kakor tudi pri njihovem izvajanju;

1.22

ugotavlja, da vloge, ki jo igrajo teritorialne skupnosti pri vodenju strukturnih politik, kljub temu, da je bistvena, ne spremlja vedno avtonomnost, ki je za to potrebna. Če bi lokalnim in regionalnim akterjem zaupali večjo odgovornost, bi se ti bolj angažirali in bolje uporabili sredstva;

1.23

prav tako meni, de je učinkovito vodenje strukturnih politik pogojeno s sodelovanjem teritorialnih skupnosti pri njihovi pripravi in pri odločanju o njih;

1.24

meni, da struktura Pogodbe o Ustavi za Evropo predstavlja prvi korak v smeri jasne delitve pristojnosti med Unijo in državami članicami, kar omogoča večjo preglednost procesa regionalne in lokalne decentralizacije;

1.25

ocenjuje, da Pogodba o Ustavi za Evropo izrecno priznava regionalno in lokalno samoupravo tudi na najvišji pravni ravni in ji s tem daje ustavno vrednost. To je pomemben korak v skupni volji, da bi se EU uskladila z interesi in legitimnimi pričakovanji lokalnih in regionalnih skupnosti;

1.26

ugotavlja, da je priznanje lokalne in regionalne samouprave splošno in ne opredeljuje posebne vloge teritorialnih skupnosti v evropskih politikah. V skladu z načelom institucionalne avtonomije je opredelitev te posebne vloge zaupana državam članicam;

1.27

ugotavlja, da morajo države članice, da bi regionalna in lokalna samouprava dejansko zaživela, na ustavni, zakonski in upravni ravni sprejeti potrebne predpise, ki bodo omogočili izvajanje in krepitev samouprave teritorialnih skupnosti, tako na državni kot na evropski ravni;

1.28

meni, da kljub temu, da je to priznavanje splošne narave, Pogodba o Ustavi za Evropo omogoča aktivnejše sodelovanje teritorialnih skupnosti na ravni Skupnosti in krepi pravno zaščito lokalne in regionalne samouprave;

1.29

ugotavlja, da Pogodba o Ustavi za Evropo omogoča dejavnejše sodelovanje tako v poznejši kot v začetni fazi procesa odločanja Skupnosti. V poznejši fazi načeli subsidiarnosti in sorazmernosti priznavata in predvidevata morebitno sodelovanje lokalnih in regionalnih skupnosti pri izvajanju predpisov politik Skupnosti. V začetni fazi pa je možno neposredno sodelovanje predstavnikov regionalnih in lokalnih oblasti v organih odločanja evropskih institucij ali v posvetovalnih organih, zlasti v Odboru regij;

1.30

meni, da tako neposredno sodelovanje nekaterih regionalnih predstavnikov na sejah Sveta in njegovih organov, kot je COREPER, kakor tudi udeležba lokalnih in regionalnih organov pri pripravljalnih delih Sveta — v obeh primerih v okviru nacionalne delegacije — lahko izboljšata kakovost, primernost in učinkovitost politik Skupnosti. Večja udeležba bo vzbudila večje zaupanje v končne rezultate in v institucije, ki oblikujejo politike;

1.31

ocenjuje, da je glede na naloge, ki mu jih predpisuje Pogodba o Ustavi za Evropo, Odbor regij posrednik med instancami Skupnosti in teritorialnimi skupnostmi ter z zadovoljstvom ugotavlja, da so se pristojnosti OR razširile, kar prispeva h krepitvi regionalne in lokalne samouprave;

1.32

poudarja, da poleg priznavanja neposredne legitimne pravice Odbora regij, da pri Evropskem sodišču vloži tožbo proti zakonodajnim aktom, za katerih sprejem ustava predvideva posvetovanje z Odborom, Pogodba o Ustavi za Evropo omogoča tudi, da določene regije same vložijo takšno tožbo, prek svojih držav, oziroma prek nacionalnih parlamentov, če ti menijo, da je to upravičeno;

1.33

ugotavlja, da je priznavanje in uporaba načel subsidiarnosti in sorazmernosti na lokalni in regionalni ravni, kot to predvideva Pogodba o Ustavi za Evropo, dodatno jamstvo za izvajanje pristojnosti. EU bo lahko sprejemala odločitve bližje državljanom in jim tako omogočala bolj neposredno sodelovanje v procesu evropske integracije;

1.34

vidi v Evropski listini lokalne samouprave bistven instrument, ki izpostavlja in določa temelje lokalne samouprave, nudi pravno jamstvo za pristojnosti lokalnih skupnosti ter za dodeljevanje potrebnih sredstev, določa skupna, vendar prožna in prilagodljiva merila in referenčna pravila za spodbujanje decentralizacije ter demokratične udeležbe in omogoča povezovanje lokalnih skupnosti na mednarodni ravni;

1.35

poleg tega meni, da bi bilo treba sprejeti mednarodno konvencijo, ki bi povzela osnutek listine regionalne samouprave, ki jo je pripravil Kongres lokalnih in regionalnih oblasti Sveta Evrope, ker to besedilo priznava takšno naravo samouprave, ki je prožna in se prilagaja različnim položajem. Ta konvencija bi omogočila ustrezno opredelitev načel, na katerih temelji regionalna samouprava, zlasti demokratične legitimnosti, institucionalne in finančne avtonomnosti ali pravnih jamstev ter spodbudila pristnost regij na višjih ravneh: nacionalni, evropski in mednarodni.

2.1

priporoča državam članicam, da predvidijo ukrepe v prid širjenja regionalne in lokalne samouprave in da se oprejo na takšen proces decentralizacije in prenosa pristojnosti, kot so ga uvedle nekatere države, ki izvajajo tovrstne reforme;

2.2

svetuje novim državam članicam, da upoštevajo izkušnje ostalih držav Unije, hkrati pa jih spodbuja, da razvijejo lasten model decentralizacije, ki bo upošteval njihove posebnosti;

2.3

predlaga uvedbo dinamične strategije za spodbujanje regionalne in lokalne samouprave, ki zajema pobude, katerih namen je Evropsko komisijo in države članice seznaniti s prednostmi uskladitve ciljev kohezijske politike z zahtevami demokratične decentralizacije;

2.4

poziva države članice, da dinamično poglobijo proces regionalne decentralizacije, da bi ga postopoma razširili na družbeno-ekonomske, upravne, zgodovinske, kulturne in politične vidike;

2.5

vabi države članice, da na osnovi Listine regionalne samouprave pripravijo in poglobijo osnutek regionalizacije, ki bo prožna in sposobna prilagoditve različnim situacijam v vseh državah članicah;

2.6

poziva države članice, da priznajo in dodelijo lokalnim skupnostim pravico in dejansko možnost organiziranja in upravljanja velikega dela javnih zadev, kakor tudi, da poskrbijo, da imajo lokalne skupnosti hkrati na voljo skupščino, izvoljeno na svobodnih, tajnih, enakopravnih, neposrednih, splošnih volitvah, ter izvršni organ, ki bo tej skupščini odgovoren;

2.7

vabi države članice, ki tega še niso naredile, da v svojih pravnih redih priznajo regionalno samoupravo na najvišji pravni ravni in da jo pospremijo, na eni strani, z ustreznimi mehanizmi pravne zaščite, tako na ravni predpisov kot na institucionalni in sodni ravni ter, na drugi strani, s potrebnimi finančnimi sredstvi za izvajanje predvidenih pristojnosti;

2.8

priporoča, da politične predstavnike teritorialnih skupnosti držav članic bodisi izvolijo državljani neposredno bodisi so odgovorni pred izvoljeno skupščino;

2.9

poziva države članice, da izpopolnijo potrebne pravne instrumente in sprejmejo ustrezne ukrepe, da bi zagotovile ohranjanje, spoštovanje in spodbujanje raznolikosti jezikov in kultur na svojem ozemlju;

2.10

priporoča evropskim institucijam, da podprejo teritorialno decentralizacijo, ki je ključnega pomena za promocijo kulturne raznolikosti;

2.11

poziva države članice, da vzpostavijo potrebne mehanizme za to, da zagotovijo, da se na njihovem ozemlju izvajata načeli subsidiarnosti in sorazmernosti v odnosih med Unijo, državami in teritorialnimi skupnostmi;

2.12

poziva države članice, da preko nacionalnih ter, po potrebi, regionalnih parlamentov, ščitijo regionalno in lokalno samoupravo v primerih ko jim Evropska komisija, ob uporabi mehanizma hitrega opozarjanja, posreduje zakonodajne predloge s ciljem pridobiti utemeljeno mnenje o spoštovanju načela subsidiarnosti;

2.13

poziva Evropsko komisijo, da institucionalizira instrumente za zagotavljanje dejanske udeležbe predstavnikov teritorialnih skupnosti pri pripravi politik že v začetni fazi, ter za to, da bodo te skupnosti izvajale zakonodajo Skupnosti;

2.14

priporoča Evropski komisiji, da vzpostavi mehanizme za to, da bodo regije lahko sodelovale pri pripravi, sprejemanju, vodenju in ocenjevanju njim namenjenih strukturnih ukrepov;

2.15

priporoča Evropski uniji in državam članicam, da upoštevajo različne položaje — lokalne skupnosti, organi za koordinacijo lokalnih skupnosti, območja glavnih velikih mest in prestolnic itd. — pri opredeljevanju in izvajanju lokalne samouprave;

2.16

vabi države članice, v katerih obstajajo regionalne skupnosti z zakonodajnimi pristojnostmi, da pospešijo proces politične decentralizacije z uvajanjem mehanizmov, ki bodo regionalnim skupnostim omogočili dejanski udeležbo v procesih odločanja v Skupnosti;

2.17

priporoča vzpostavitev sodelovanja med velikimi mesti in politično-upravnimi strukturami na višjih ravneh, zlasti v primeru mest-regij, pri katerih prihaja do nadgrajevanja in dopolnjevanja upravljanja ekonomskih, socialnih in političnih interesov;

2.18

posebej vabi regije, da vzpostavijo stalen dialog z velikimi mesti, saj bi lahko sodelovali na področjih skupnih interesov in bolje izkoristili možnosti udeležbe, ki jih ponuja ustavna pogodba;

2.19

vabi Evropsko unijo, da v okviru upravljanja prilagodi udeležbo teritorialnih skupnosti glede na različne funkcije, ki jih izvajajo;

2.20

predlaga, da OR pri svoji funkcionalni organiziranosti upošteva raznolikost obstoječih položajev na regionalni in lokalni ravni, da bi lahko kar najbolje izvajal nove naloge, ki mu jih nalaga ustavna pogodba.

2.21

poziva države članice, ki tega še niso naredile, da ratificirajo Evropsko listino lokalne samouprave;

2.22

poziva Evropsko unijo, naj sprejme sklepe, ki so potrebni za to, da se Evropska listina lokalne samouprave vključi v evropski pravni red;

2.23

vabi Svet Evrope in države članice, naj sprejmejo in ratificirajo osnutek listine regionalne samouprave v obliki mednarodne konvencije, da bi tako dobil pravno veljavo ter zaščito, značilno za mednarodno pravo;

2.24

priporoča, da bi Odbor regij stalno spremljal izvajanje Evropske listine lokalne samouprave ter proces priprave osnutka listine o regionalni samoupravi, s ciljem, da bi države članice lahko v celoti izvajale lokalno in regionalno samoupravo na svojem ozemlju;

2.25

priporoča institucijam Skupnosti, naj glede lokalnih in regionalnih vprašanj tesneje sodelujejo s Svetom Evrope in zlasti s Kongresom lokalnih in regionalnih oblasti;

2.26

predlaga okrepitev svojega sodelovanja s Kongresom lokalnih in regionalnih oblasti Evrope ter z drugimi nadnacionalnimi organizacijami, ki se ukvarjajo z lokalno in regionalno samoupravo.

7.2.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 31/6

1)

v drugem delu Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti je bilo ustanovljeno evropsko državljanstvo. Državljanom Unije je bila tako dana zlasti pravica do prostega gibanja in prebivanja na območju držav članic, pravica voliti in biti voljen na občinskih volitvah v državi članici, kjer prebivajo, pravica do zaščite diplomatskih ali konzularnih organov na območju tretje države, v kateri država članica, katere državljan je, nima predstavništva, pravica naslavljati peticije na Evropski parlament in obrniti se na varuha človekovih pravic. Pogodba o Ustavi za Evropo povzema te določbe;

2)

državljanstvo in uveljavljanje temeljnih pravic se izvajata zlasti v bližnjem življenjskem okolju. v številnih državah članicah imajo lokalne skupnosti pomembne pristojnosti glede osebnih podatkov, izdaje uradnih dokumentov, pa tudi glede izobraževanja, policije, socialnega varstva, brez katerih dejansko uveljavljanje državljanstva in učinkovita zaščita temeljnih pravic ne bi bila možna;

3)

Odbor regij, kot predstavniški organ lokalnih in regionalnih oblasti ter zastopnik demokracije, ki je blizu državljanom, pri postopku sprejemanja odločitev Skupnosti, pripisuje velik pomen izvajanju pravic evropskega državljanstva;

4)

državljanstvo Unije ne nadomešča nacionalnega državljanstva. Prav tako kot enotni trg in politika solidarnosti strukturnih skladov pozitivno vplivata na gospodarstvo držav članic Evropske unije in blagostanje njihovih državljanov, je tudi evropsko državljanstvo koristno za državljane kot gospodarske in politične akterje ter kot svobodne osebe, ki nosijo odgovornost in istočasno uživajo varnost;

5)

učinkovitost zaščite in spodbujanja temeljnih pravic je temelj vsake demokracije ter predhoden in ključen pogoj za oblikovanje območja svobode, varnosti in pravice;

6)

vključitev Listine temeljnih pravic v Pogodbo o ustavi za Evropo krepi zakonsko obveznost Unije do spodbujanja temeljnih pravic na področju vseh politik, ki sodijo med njene pristojnosti;

7)

državljanom Unije se mora zagotoviti uveljavljanje njihovih pravic na območju celotne Unije,

1.1.1

se zahvaljuje Evropski komisiji, da je ugodila prošnji OR in mu zadevo zaupala v obravnavo. S tem je ustvarjen koristen precedenčen primer, ki nadomešča odsotnost pravne podlage v trenutno veljavnih pogodbah (člen 22 prečiščene verzije pogodb) in tudi v Pogodbi o Ustavi za Evropo (člen III-129);

1.1.2

izraža zadovoljstvo, da je Listina temeljnih pravic, ki postavlja človeka v središče evropskega načrta in vsebuje posebno poglavje, posvečeno državljanstvu, vključena v Ustavno pogodbo, kar ji podeljuje zavezujočo pravno moč. Državljankam in državljanom vsake države članice Evropske unije bo evropsko državljanstvo tako pomenilo simbol za njihove nove pravice in pripadnosti tej novi skupnosti, ki jo predstavlja Evropska unija;

1.1.3

ugotavlja, da evropski državljani kljub vsemu še vedno slabo poznajo pravice, ki jim jih priznava Listina in dopolnjujejo tiste iz Ustavne pogodbe ter se nanašajo na njihovo vsakdanje življenje;

1.1.4

se strinja z vsemi ugotovitvami iz Četrtega poročila Komisije o državljanstvu Unije in ugotavlja napredke pri uveljavljanju evropskega državljanstva in s tem povezanih temeljnih pravic;

1.1.5

ugotavlja, da člen I-10 Ustavne pogodbe povzema in združuje člena 17 in 22 PES, pojasnjuje uporabo pravice do prostega gibanja in prebivanja oseb, pravice voliti in biti voljen v Evropski parlament in na občinskih volitvah ter razširja pravico do sporazumevanja v maternem jeziku, ki je doslej veljala le v institucijah Unije in se bo odslej uporabljala tudi v njenih posvetovalnih organih;

1.1.6

izraža zadovoljstvo, da se je začel dialog med državljani in predstavniki lokalnih in regionalnih skupnosti, zlasti glede njihovih potreb po seznanjanju z njihovimi pravicami in pozitivnih učinkov uporabe teh pravic s strani regionalnih in lokalnih skupnosti;

1.1.7

obžaluje, da v Četrtem poročilu Evropske komisije, ki sicer navaja prizadevanja za boljše seznanjanje mladih o uveljavljanju evropskega državljanstva, ni omenjena vloga regionalnih in lokalnih oblasti, ki so v nekaterih državah članicah za to pristojne;

1.1.8

z zadovoljstvom ugotavlja, da je z direktivo o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do svobodnega gibanja in bivanja na območju držav članic prišlo do pomembnega napredka na področju pravic do prostega gibanja in prebivanja oseb, kar pomeni velik korak naprej in pojasnjuje predpise, ki jih je treba prenesti v nacionalno pravo pred 20. aprilom 2006;

1.1.9

kljub temu obžaluje, da v poročilu niso omenjene odgovornosti lokalnih oblasti za sprejem in spremljanje evropskih državljanov v državi članici gostiteljici, tako ob njihovem prihodu kot v času njihovega bivanja in v primeru sprememb njihovega osebnega položaja ali položaja njihovih družin, čeprav so v prvih petih letih njihovega bivanja odgovorne za preverjanje njihove prijave, poklicnega ali osebnega položaja, nastanitve, pravice do socialne pomoči;

1.1.10

ugotavlja, da direktiva predvideva za družinske člane tudi samostojno pravico do bivanja v državi v primerih smrti, odhoda ali razveze, ter izraža zadovoljstvo, da se v skladu z mnenjem Odbora o osnutku te direktive z dne 21. novembra 2002 (CdR 121/2002 final) kot „družinski člani“ obravnavajo tudi zunajzakonski partnerji, če imajo v matični državi članici enakovreden status z zakonskimi partnerji;

1.1.11

meni, da je ta ukrep upravičen, vendar obstaja nevarnost, da bodo morale za socialno podporo poskrbeti lokalne oblasti države članice, na območju katere živijo družinski člani, česar evropski zakonodajalec ni predvidel, ter zato svetuje, da naj se obdobje dveh let do začetka izvajanja te direktive izkoristi za rešitev različnih vprašanj;

1.1.12

je naklonjen poenostavitvi postopkov pri vrnitvi posmrtnih ostankov državljanov Skupnosti, umrlih v drugi državi članici, v matično državo, ter meni, da bi moral tesno sodelovati pri pripravi besedila Evropske komisije, saj so lokalne skupnosti pogosto odgovorne za pokop ali upepelitev umrlih oseb;

1.1.13

opozarja, da Ustavna pogodba v svojem tretjem delu predvideva načine delovanja notranjega trga in pravice do prostega gibanja delavcev, državljanov Unije, ki zagotavlja njihovo pravico do dela, ter da je zato treba odpraviti omejitve, ki izhajajo iz nacionalnih pravnih predpisov držav članic ter uskladiti gospodarske in družbene zakonodaje;

1.1.14

ugotavlja, da pravica voliti in biti voljen na evropskih volitvah v državi članici, kjer bivajo, evropskim državljanom počasi prehaja v navado. Kljub temu se mora prizadevanje za obveščanje in izobraževanje državljanov, kot pri volitvah leta 2004, še poglobiti, saj tudi udeležba na občinskih volitvah ni potekala brez težav;

1.1.15

je načeloma naklonjen udeležbi državljanov Unije na nacionalnih volitvah v državi članici, kjer prebivajo, vendar meni, da izdelava predlogov o načinih njihove udeležbe ni njegova naloga; prav tako podpira udeležbo državljanov Unije na regionalnih volitvah in je pripravljen preučiti načine njihove udeležbe, kar pomeni, da je treba določiti najkrajšo dobo bivanja in za vsako državo članico opredeliti ustrezno „regionalno“ raven ali ravni;

1.1.16

pozdravlja razvoj političnih strank na evropski ravni in obžaluje, da ga niso zaprosili za mnenje o osnutku uredbe o statutu in financiranju političnih strank na evropski ravni, ki se nanaša na drugi odstavek člena 191 PES (7);

1.1.17

se veseli naraščanja števila peticij, naslovljenih na Evropski parlament ali evropskega varuha človekovih pravic, a je zaskrbljen zaradi velikega števila nesprejemljivih peticij, ki jih ni mogoče obravnavati;

1.2.1

želi predložiti mnenje o področju delovanja, poslanstvu, geografskem območju in strukturi tega novega organa, katerega cilj je ne samo ščititi, ampak tudi spodbujati temeljne pravice za vse državljane obstoječih in prihodnjih držav članic Evropske unije;

1.2.2

meni, da bi morala Agencija imeti na voljo zadosti materialnih in intelektualnih sredstev za popolnoma neodvisno izvajanje svojih nalog;

1.2.3

meni, da se mora delovanje Agencije osredotočiti na izvajanje prava Unije, Listine temeljnih pravic, ki je odslej vključena v Ustavno pogodbo, in njenih izvedbenih določb, da se zagotovi zaščita in spodbuda pravic, povezanih z evropskim državljanstvom;

1.2.4

želi, da zajema vse oblike diskriminacije, še zlasti tiste, ki zadevajo narodnostne manjšine, navedene v Listini in poudarja, da je potrebna posebna pazljivost v primerih stalnega kršenja temeljnih pravic;

1.2.5

meni, da mora prva naloga Agencije ostati zbiranje in analiza podatkov na podlagi neodvisnega in zanesljivega metodološkega orodja ter mreže strokovnih znanj in izkušenj;

1.2.6

podpira predlog Komisije, da je treba Agenciji podeliti pristojnost izdajanja negativnih in pozitivnih priporočil institucijam Unije v zvezi z njihovimi zakonodajnimi in sodnimi odgovornostmi;

1.2.7

meni, da mora Agencija nastopati kot krovna organizacija vseh omrežij s horizontalnimi pristojnostmi, da bo lahko prispevala k razvoju kulture temeljnih pravic, tako v Evropski uniji kot v državah članicah in njihovih regionalnih in lokalnih skupnostih. Agenciji bi se sčasoma morali pridružiti vsi organi za specifične vidike temeljnih pravic, kot na primer Institut za enakost spolov;

1.2.8

meni, da bi morale biti analize Agencije omejene na ozemlje držav članic Unije ter držav kandidatk in pristopnic, ker bi razširitev na tretje države, kjer že deluje SZVP, oslabila njene naloge in ne bi predstavljala nikakršne dodane vrednosti za obstoječe mednarodne mehanizme, zlasti pravne instrumente Združenih narodov;

1.2.9

vendar opozarja, da bi morala Agencija oblikovati delovni program s prednostnimi nalogami, ki bo zagotovilo za učinkovitost njenega dela;

1.2.10

podpira predlog za sodelovanje Agencije s Svetom Evrope, nacionalnimi ustanovami, pristojnimi za vprašanja temeljnih pravic, in mrežo neodvisnih strokovnjakov, vendar naj ne pripravlja analiz za posamezne države;

1.2.11

ne bi nasprotoval temu, da se Agencijo zaprosi za izdelavo študije na podlagi izvajanja člena 7 PEU, ki je povzet v členu I-59 Ustavne pogodbe (če države članice huje in vztrajno kršijo načela, na katerih temelji Evropska unija), vendar pod pogojem, da študija temelji na izrecni prošnji Sveta, Evropskega parlamenta ali Evropske komisije in ne na pobudi same Agencije.

2.1.1

priporoča vključitev Listine temeljnih pravic v obveščevalno kampanjo o Ustavni pogodbi ter sodelovanje regionalnih in lokalnih skupnosti pri tem projektu, ki so sposobne doseči vse državljane in so odgovorne za vsakodnevno izvajanje pravic, zapisanih v Listini;

2.1.2.

svetuje, da regionalne in lokalne oblasti sodelujejo pri postopkih, predvidenih za zagotovitev prostega pretoka državljanov Unije, da bi tako olajšali njihovo vključitev v državo, v kateri prebivajo;

2.1.3

predlaga, da se spodbuja gospodarske in družbene pravice evropskih državljanov s prizadevanji za uskladitev teh pravic na celotnem območju Unije ter da se skupaj z regionalnimi in lokalnimi oblastmi skrbi za preprečevanje vseh oblik diskriminacije;

2.1.4

poziva, da naj se z njegovo pomočjo rešijo težave, ki jih povzroča uvedba samostojne pravice do prebivanja družinskih članov, v primeru odhoda, smrti ali razveze državljana Evropske unije, ki biva v drugi državi članici. Pri tem gre zlasti za pravico do socialne zaščite in pravico do dela družinskih članov;

2.1.5

poziva, da bitudi predstavniki lokalnih skupnosti sodelovali pri izdelavi evropskega besedila o poenostavitvi postopkov pri vrnitvi posmrtnih ostankov državljanov Skupnosti, umrlih v drugi državi članici, v matično državo;

2.1.6

predlaga izdelavo priporočila za spodbudo izobraževanja o evropskem državljanstvu v šolah, pri čemer bi morala Evropska komisija imeti glavno vlogo in Odbor sodelovati v vlogi predstavnika skupnosti, odgovornega za izobraževanje;

2.1.7

priporoča, da se pobude, kot je evropsko leto državljanstva skozi izobraževanje, podprejo s primernimi proračunskimi sredstvi, ki bodo omogočila izvajanje akcij tako na evropski kot regionalni in lokalni ravni;

2.1.8

priporoča razširitev političnih pravic evropskih državljanov in da se začne razmišljati o možnosti državljanov Skupnosti, da dobijo pravico voliti in biti voljen na regionalnih in nacionalnih volitvah na ozemlju države članice, kjer prebivajo;

2.1.9

priporoča, da se državljanom iz držav pogodbenic Evropskega gospodarskega prostora ne dodeli avtomatično pravice voliti in biti voljen na lokalnih volitvah v državi članici, kjer prebivajo;

2.1.10

predlaga, da se uvede formalni postopek, ki bo Evropskemu parlamentu ali evropskemu varuhu človekovih pravic omogočal, da peticijo ali pritožbo, za katero nista pristojna, posredujeta odgovornemu organu (na primer nacionalnemu varuhu človekovih pravic v državah, kjer obstaja, ali neposredno regionalnim in lokalnim oblastem).

2.2.1

priporoča, da se bodoči Agenciji za temeljne pravice namenijo zadostna materialna in intelektualna sredstva, ki bodo omogočila njeno učinkovitost in neodvisnost;

2.2.2

predlaga, da se področje delovanja Agencije omeji na uveljavljanje temeljnih pravic iz Listine in da poteka v skladu s členom II-112 Ustavne pogodbe;

2.2.3

predlaga, da se Agencija obravnava kot krovna organizacija vseh omrežij, ki lahko prispeva k razvoju kulture temeljnih pravic tako v Evropski uniji kot v državah članicah in njihovih regionalnih in lokalnih skupnostih, in da morajo zato pod njeno okrilje spadati vsi organi za specifične vidike temeljnih pravic. Poleg tega predlaga da se njena struktura prilagodi potrebam raznih področij temeljnih pravic in da se ustanovijo eno- ali večletni programi, ki bodo zagotavljali njeno učinkovitost;

2.2.4

poziva, da Agencija poleg tega, da zbira in analizira neodvisne in zanesljive podatke ter da izdaja priporočila institucijam Unije, vključno z Evropskim sodiščem, sodeluje tudi pri izvajanju izobraževalne in obveščevalne politike v zvezi s temeljnimi pravicami;

2.2.5

svetuje, da se območje posredovanja Agencije omeji na države članice Evropske unije;

2.2.6

poziva bodočo Agencijo k vzpostavitvi stikov ne samo s Svetom Evrope, nacionalnimi ustanovami in nevladnimi organizacijami, ki se ukvarjajo z izvajanjem temeljnih pravic, in z mrežo neodvisnih strokovnjakov, temveč tudi z regionalnimi in lokalnimi skupnostmi, ki lahko s svojim posebnim pristopom koristno pripomorejo k njenemu delu; Odbor tudi poziva Agencijo, da predstavlja letna poročila o stanju temeljnih pravic v Uniji;

2.2.7

predlaga, da naj Agencija v skladu s členom 7 PEU, povzetem v členu I-59 Ustavne pogodbe, posreduje le v primeru izrecne zahteve Sveta, Evropskega parlamenta ali Evropske komisije;

2.2.8

poziva, da se v upravnem odboru bodoče Evropske agencije predvidi udeležba predstavnika regionalnih in lokalnih skupnostih.

7.2.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 31/11

1)

je sklep Sveta o začetku pogajanj 3. oktobra 2005 Turčiji odprl evropsko perspektivo, vendar pa je potreben nadaljnji znaten napredek. Cilj in rezultati pogajanj morajo biti odprti;

2)

v Turčiji trenutno poteka proces korenite preobrazbe, ki sega vse do predstav o vrednotah; Turčija, katere prebivalstvo je povečini muslimansko in ki prevzema temeljna načela svobode, demokracije, spoštovanja človekovih pravic, temeljnih svoboščin in pravne države, lahko postane pomemben vzor državam Bližnjega vzhoda;

3)

so oblasti odpravile smrtno kazen, vpeljale politiko nobenega popuščanja glede mučenja, odpravile mnoge omejitve svobode mišljenja in zbiranja ter omejitve svobode veroizpovedi; vsem turškim državljanom, vključno z državljani kurdskega porekla, so bile priznane nekatere kulturne pravice. Poleg tega so bili sprejeti ukrepi za zatiranje korupcije, ki je razširjena v upravnem aparatu. Ta prizadevanja je treba okrepiti na vseh vladnih in upravnih ravneh. Telesno in duševno nasilje nad ženskami je popolnoma nesprejemljivo.

4)

je Turčija centralistična država, v kateri imajo izvoljeni predstavniki na lokalni in regionalni ravni le malo pristojnosti; poleg tega ima država, na osnovi z zakonom določenih načel in postopkov, veliko moč nadzora nad lokalnimi in regionalnimi skupnostmi; imajo na številnih področjih uradniki, ki jih imenuje država, vključno z guvernerji, veliko večje pristojnosti kot na lokalni in regionalni ravni izvoljeni predstavniki ljudstva; upravni nadzor lokalnih in regionalnih skupnosti izvajajo notranji minister in guvernerji 81 pokrajin;

5)

je Komisija predložila strategijo, sestavljeno iz treh stebrov; pri prvem gre za sodelovanje usmerjeno v krepitev in podpiranje procesa reform v Turčiji, s poudarkom na spoštovanju političnega dela kopenhagenskih meril; drugi steber obsega posebne pogoje za potek pristopnih pogajanj s Turčijo; se tretji steber nanaša na krepitev političnega in kulturnega dialoga med narodi držav članic Evropske unije in Turčijo; je pomoč in podporo pri vzpostavljanju turške civilne družbe treba šteti kot pomemben element v perspektivi morebitnega pristopa Turčije;

6)

Odbor regij daje prednost področjem, ki sodijo v pristojnost teritorialnih skupnosti in bo aktivno vključevanje Odbora regij temeljilo na praktičnih vprašanjih, ki jih je možno reševati v konkretnem sodelovanju med lokalnimi in regionalnimi partnerji v EU in v Turčiji; bi pri tem lahko upoštevali izkušnje twinninga in projektov krepitve institucionalnih zmogljivosti;

1.1

poudarja, da bodo za Turčijo veljala enaka merila za pristop kot za druge države kandidatke in pozdravlja reforme, ki so jih turške oblasti izvedle v zadnjih letih in ki so Turčiji pomagale pri zadostnem izpolnjevanju kopenhagenskih meril, TAKO DA SE LAHKO ZAČNEJO POGAJANJA o pristopu Turčije k EU;

1.2

priznava, da je Turčija je v zadnjih letih, posebej po volitvah leta 2002, izvedla več reform kot v desetletjih prej; da je parlament sprejel vrsto reform, med njimi tudi sveženj reform javne uprave ter številne zakone, dekrete in okrožnice za uresničevanje teh reform; da pa določeni zakoni niso mogli začeti veljati, ker je predsednik dal veto;

1.3

priznava, da je Turčija s političnimi reformami dosegla bistven napredek, predvsem zaradi pomembnih sprememb ustave in zakonov, ki so preoblikovali politični in pravni sistem;

1.4

opozarja na dejstvo, da je treba nadaljnjo zakonodajo še sprejeti;

1.5

poudarja, da mora Turčija poskrbeti še za to, da bo načrtovana zakonodaja resnično začela veljati in predvsem, da se bo ustrezno izvajala, ter za učinkovite ukrepe proti kršitvam človekovih pravic. Republika Ciper mora biti pred začetkom pogajanj mednarodnopravno priznana;

1.6

opozarja na dejstvo, da je Turčija država z velikimi razlikami med regijami, kar predstavlja dodaten izziv za zagotovitev razvoja celotnega ozemlja;

1.7

meni, da bi bilo treba čimprej sprejeti reforme javne uprave, po primernem posvetovanju z združenji lokalnih in regionalnih skupnosti ter civilne družbe;

1.8

želi konstruktivno sodelovati pri izvajanju treh stebrov strategije, ki jo je pripravila Komisija, posebej pri tretjem, ki zajema krepitev in širitev političnega in kulturnega dialoga med prebivalstvom držav članic EU in Turčije. V tem dialogu, za katerega je potrebno, da ga Komisija podpre s konkretnimi dejanji, da bi bil učinkovit, bi morale civilna družba ter regionalne in lokalne oblasti igrati pomembno vlogo;

1.9

pozdravlja povečanje udeleženosti civilne družbe v družbenem življenju in poudarja potrebo po pospeševanju nadaljnjega razvoja civilne družbe, kamor sodi tudi pravica do svobode združevanja;

1.10

meni, da okrepljeno sodelovanje ter izmenjava informacij in uspešnega ravnanja na lokalni in regionalni ravni spodbujata demokracijo in družbenoekonomski razvoj;

1.11

opozarja, da lahko lokalne in regionalne ozemeljske skupnosti prispevajo k pripravam Turčije na vstop v EU na naslednjih področjih:

1.12

opozarja, da je krepitev lokalnega in regionalnega razvoja velikega pomena za spodbujanje gospodarskega in socialnega napredka vseh območij Turčije in v zvezi s tem meni, da je treba spodbujati in pospeševati proces decentralizacije državnih nalog na regionalni in lokalni ravni;

1.13

poudarja potrebo po čimprejšnjem vključevanju regionalne in lokalne ravni v pristopni proces in potrebo po prednostni obravnavi varstva okolja kot enega od velikih področij pravnega reda EU, pomembnega za regionalno in lokalno raven; ugotavlja, da je na področju varstva okolja prišlo do napredka in da se je upravna zmogljivost okrepila, vendar pa bo treba doseči še nadaljnji napredek, predvsem izboljšati koordinacijo med različnimi upravami na tem področju;

1.14

meni, da velik del pravnih predpisov EU uresničujejo oblasti na lokalni in regionalni ravni, ki imajo zato v okviru morebitnega pristopa Turčije posebno pomembno vlogo. S tesnim sodelovanjem na ravni projektov lahko lokalne in regionalne skupnosti držav članic EU prispevajo k temu, da se reforme izvajajo in da se pravni red EU uresničuje na lokalni in regionalni ravni;

1.15

priznava posebne izzive, ki nastajajo s članstvom Turčije glede na prihodnjo uporabo skupne kmetijske politike, kohezijske politike in prostega pretoka delavcev;

1.16

se strinja s Komisijo, da so potrebni ocena vplivov, načrt izvajanja ter proračunski in finančni okvir;

1.17

se zavzema za tesnejši dialog Odbora regij s turškimi lokalnimi skupnostmi, tako kot v primeru nekdanjih držav prosilk;

1.18

poudarja bistven pomen politike nobenega popuščanja glede mučenja in trpinčenja, pravic in svoboščin vseh manjšin, spoštovanja vseh veroizpovedi, še posebej vprašanja pravne enakopravnosti vseh veroizpovedi ter bistven pomen nobenega popuščanja glede diskriminacije in nasilja nad ženskami ter spoštovanja standardov Mednarodne organizacije dela na področju dela otrok;

1.19

opozarja na potrebo po krepitvi upravne zmogljivosti na lokalni in regionalni ravni, da bi lahko zagotovili izvajanje in spoštovanje evropskega pravnega reda;

1.20

meni, da je turška vlada odločno zavezana k temu, da brez zadržkov prizna vse države članice Evropske unije ter brez izjeme in pogojev spoštuje človekove pravice in svoboščine vseh evropskih državljanov.

2.1

vabi Komisijo, da lokalne in regionalne skupnosti aktivno vključi v uresničevanje vseh treh stebrov njene strategije, zlasti tretjega, vezanega na krepitev in širjenje političnega in kulturnega dialoga med prebivalstvom držav članic EU in Turčije;

2.2

vabi Komisijo, naj v tesnem sodelovanju z lokalnimi in regionalnimi oblastmi sproži informacijsko kampanjo, da bi državljane EU seznanila z odnosi s Turčijo in podprla programe izmenjav, ki bodo pomagali krepiti vzajemno razumevanje med državljani EU in turško družbo;

2.3

vabi Komisijo, da uporabi izkušnje lokalnih in regionalnih skupnosti s področja lokalne demokracije ter razvijanja lokalnih in regionalnih uprav;

2.4

priporoča Komisiji, da v svojem naslednjem sporočilu položaju Turčije ob koncu leta 2005 vztraja pri vlogi lokalnih in regionalnih skupnosti ter zlasti z zahtevo po vzpostavitvi neodvisne poddržavne ravni, ki bo močno vključena v načrtovanje strategij, ki opredeljujejo prednostne naloge za lokalni in regionalni razvoj, in v poznejše izvajanje programov Strukturnih skladov EU ter drugih pobud za regionalni razvoj;

2.5

se zavzema za ustanovitev mešanega posvetovalnega odbora, v katerem bi bili predstavniki lokalnih in regionalnih skupnosti Turčije ter predstavniki Odbora regij, tako kot v primeru prejšnjih držav kandidatk;

2.6

poziva turško vlado, naj pospeši reformo decentralizirane javne uprave, ki v gospodarskem in družbenem razvoju regije igra bistveno vlogo, da bi ta lahko čimprej delovala in se trajno in nepovratno zaključila;

2.7

meni, da bi bilo treba udeleženim skupnostim odobriti finančne in človeške vire, potrebne za izvajanje reforme in da je treba posebej paziti na gospodarski in socialni razvoj najbolj zapostavljenih turških regij;

2.8

ocenjuje, da strukturni skladi in kohezijski sklad lahko pomagajo turškim regijam pri družbenogospodarskem razvoju, še posebej v jugovzhodnem delu države;

2.9

zato priporoča izvajanje konkretnih pobud za izboljšanje upravnih zmogljivosti lokalnih in regionalnih skupnosti, da bi lahko črpale sredstva iz strukturnih skladov; in vabi turško vlado, da zagotovi sredstva za sofinanciranje;

2.10

poziva, da se na nosilce mandata lokalne in regionalne ravni prenese več pristojnosti in nalog ter da se ustrezno poveča delež javnih sredstev, namenjenih lokalnim in regionalnim skupnostim;

2.11

priporoča uvedbo okvirnega zakona za področje politike regionalnega razvoja;

2.12

poziva turško vlado, naj sprejme ustrezne predpise, ki bodo jamčili izvajanje evropskega pravnega reda v Turčiji, vključno na lokalni in regionalni ravni;

2.13

poziva Turčijo, da sprejme ustrezne ukrepe, da bo odstranila pomisleke, navedene v priporočilu Komisije, še posebej v zvezi s spoštovanjem človekovih pravic, in izvajanjem temeljnih pravic in tega, da bodo vsi, vključno z manjšinami, v polni meri deležni pravic in svoboščin;

2.14

poziva turško vlado, da razvije in razširi načelo lokalne in regionalne samouprave v skladu z Evropsko listino o lokalni samoupravi, da bi zajamčila polno in neposredno udeležbo državljanov;

2.15

pričakuje, da bo turška vlada uresničila svojo potrditev o ratifikaciji protokola o prilagoditvi sporazuma iz Ankare pred sprejetjem dejanskih pristopnih pogajanj;

2.16

izrecno poziva Turčijo k spoštovanju mednarodnega prava in načela dobrega sosedstva;

2.17

namerava svoje stališče glede pristopa Turčije z lokalnega in regionalnega gledišča predstaviti ob primernih priložnostih v prihodnosti in zaproša Evropsko komisijo, naj se ob prihodnjih Rednih poročilih z njim posvetuje.

7.2.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 31/15

1.1.1

pozdravlja širitev EU 1. maja 2004, ko je v EU vstopilo desetih novih držav članic;

1.1.2

poudarja, da Bolgarija in Romunija pripadata sedanjemu širitvenemu procesu, četudi bosta iz različnih razlogov vstopili v EU pozneje;

1.1.3

pozdravlja sklepe in priporočila, ki jih je Evropska komisija 6. oktobra 2004 v svojem rednem poročilu in v strateškem dokumentu o Bolgariji, Romuniji in Hrvaški predložila Svetu in Evropskemu parlamentu;

1.1.4

podpira oceno, da bosta Bolgarija in Romunija zmogli izpolnjevati obveznosti, ki izhajajo iz članstva v EU, in politična merila iz Köbenhavna ter da imata delujoče tržno gospodarstvo;

1.1.5

odobrava podpis pristopnih pogodb z Bolgarijo in Romunijo, ki so ju 25. aprila 2005 podpisali zunanji ministri EU, da bosta obe državi 1. januarja 2007 lahko postali članici EU, če bosta dotlej izpolnili vse pristopne pogoje;

1.1.6

poudarja, da je bilo eno od osnovnih in preizkušenih načel pri prejšnjih širitvah individualna pripravljenosti vsake posamezne države kandidatke za vstop;

1.1.7

poudarja potrebo, da se še naprej intenzivno spremlja sistematično izpolnjevanje obveznosti, ki sta jih Romunija in Bolgarija sprejeli po zaključku pogajanj;

1.1.8

meni, da je smiselno z zaščitnimi klavzulami določiti ukrepe za obvladovanje hudih težav, ki bi se lahko pojavile pred vstopom ali v prvih treh letih po vstopu;

1.1.9

priznava poseben značaj zaščitne klavzule, dogovorjene z Bolgarijo in Romunijo, da se lahko na podlagi priporočila Komisije in s soglasnim sklepom držav članic odloži pristop za eno leto; nadalje ugotavlja, da se v primeru težav na področju pravosodja in notranjih zadev ter konkurence v Romuniji ta sklep lahko sprejme tudi s kvalificirano večino;

1.1.10

poudarja, da lahko po podpisu pristopnih pogodb z intenzivnim vključevanjem opazovalcev, pridruženih Odboru regij, podpre lokalne in regionalne oblasti Bolgarije in Romunije v predpristopni fazi;

1.1.11

izraža pripravljenost za aktivno politiko informiranja, da bi v procesu ratifikacije zagotovil čim širšo podporo vstopu Bolgarije in Romunije;

1.1.12

pozdravlja udeležbo Romunije in Bolgarije pri pripravi Pogodbe o Ustavi za Evropo in zelo močno podpira zamisel, da bi v okviru ozemeljskih skupnosti sprožili kampanjo, s katero bi razlagali in promovirali vsebino ustave kot dela evropskega pravnega reda, kar bi lahko okrepilo povezanost državljanov z evropskimi vrednotami in delovanjem ter izboljšalo njihovo poznavanje;

1.1.13

pozdravlja zaključke predsedstva Evropskega sveta 16. in 17. decembra 2004, da začne pristopna pogajanja s Hrvaško in se seznani z odlogom začetka pristopnih pogajanj do trenutka, ko bo ugotovljeno polno sodelovanje Hrvaške z Mednarodnim kazenskim sodiščem za nekdanjo Jugoslavijo;

1.1.14

podpira zaključke predsedstva Evropskega sveta 16. in 17. decembra 2004, da 3. oktobra 2005 začne pristopna pogajanja s Turčijo;

1.1.15

vidi za svoje člane priložnost, da s partnerstvi z regionalnimi ali lokalnimi oblastmi držav kandidatk te podpre pri pripravah na vstop v EU.

1.2.1

priznava pozitiven razvoj, ki ga je Romunija dosegla leta 2004 na področju lokalne uprave z izboljšanjem pravne podlage, še posebej s spremembo ustave, s katero je uvedla koncept dekoncentracije, s popravljeno strategijo upravne reforme, s sistemskim zakonom o decentralizaciji in z zakonom o uvedbi prefekta (6);

1.2.2

pozdravlja potrjeno splošno soglasje vseh političnih strank glede razvoja reforme javne uprave — predvsem skrbno in konstruktivno sodelovanje lokalnih in regionalnih oblasti v okviru romunskega pristopnega procesa — in podpira decembra 2004 sestavljeno romunsko vlado pri nadaljevanju procesa upravne in davčne decentralizacije in krepitve lokalne avtonomije v skladu s pravili Evropske listine o lokalni samoupravi, ki jo je Romunija uradno sprejela 1997;

1.2.3

upošteva ukrepe, ki jih predvideva novi vladni program (7) glede učinkovitosti uprave s tem, da postavlja temelje popolne politične in finančne preglednosti na lokalni ravni in na udeležbo lokalnih oblasti v procesu nacionalnega odločanja s spoštovanjem načel subsidiarnosti in proporcionalnosti;

1.2.4

podpira mnenje Evropske komisije glede neujemanja finančnih in človeških virov s prenosom odgovornosti na lokalno raven, kar lahko ogroža učinkovito javno upravljanje;

1.2.5

poudarja nujno potrebo po kvalificiranih, motiviranih in neodvisnih državnih uradnikih na lokalni in okrožni ravni in s tem potrebo po ustreznih naložbah v programe usposabljanja in v prenos znanja s pomočjo izmenjave zanesljivih izkušenj z lokalnimi upravnimi ustanovami v državah EU ter z uvedbo učinkovitih spodbudnih sistemov;

1.2.6

poleg tega pa priznava, da je zagotavljanje človeških virov za sodobno javno upravo dolgotrajen proces, vendar predstavlja strateški ukrep, ki ga je treba sprejeti za soočanje z novimi izzivi evropskega združevanja in upravljanja s strukturnimi skladi;

1.2.7

izraža zaskrbljenost glede obsega politične migracije pred zadnjimi lokalnimi volitvami leta 2004, kot opaža več neodvisnih opazovalcev (8), kar je mogoče omejiti z neposredno in pregledno dodelitvijo javnih sredstev na podlagi objektivnih meril različnim ravnem oblasti in s trajnim izvajanjem lokalne demokracije kot edinega možnega načina;

1.2.8

poudarja, da bi korupcija še lahko vzbujala skrbi na nacionalni in lokalni ravni, kar bi lahko ogrozilo lokalno demokracijo in upravljanje z javnim ter evropskim denarjem, zato morajo evropske institucije položaj budno spremljati;

1.2.9

močno podpira izvajanje posodobljene protikorupcijske strategije, ki jo je pred kratkim sprožila nova romunska vlada in ki bi jo moralo spremljati primerno plačilo za sodnike; priznava posebne ukrepe, sprejete v mesecih, odkar je zaprisegla nova vlada, da bi zmanjšali število situacij, ki povzročajo korupcijo; ti ukrepi kažejo obvezo Romunije, da to sporno vprašanje obravnava prednostno;

1.2.10

izrecno poziva tuja podjetja in organe oblasti, ki poslujejo v Romuniji in imajo opraviti s korumpiranimi uradniki, naj delujejo kot senzorji za korupcijo, naj zavračajo plačevanje podkupnin in naj obveščajo pristojne oblasti ter tako prispevajo k boju proti korupciji;

1.2.11

zagovarja aktivno udeležbo lokalne ravni v zakonodajnem procesu z zgodnjim in učinkovitim posvetovanjem pri pripravo zakonov, ki zadevajo interese in odgovornosti teritorialnih oblasti;

1.2.12

podpira romunske lokalne oblasti pri spodbujanju udeležbe državljanov in mladih ljudi v družbenem in političnem življenju lokalnih skupnosti in pri sprožanju javnih kampanj za pospeševanje sodobne javne uprave;

1.2.13

priznava, da je Romunija izpolnila gospodarsko merilo delujočega tržnega gospodarstva, ki se bo skupaj z energičnim izvajanjem strukturnih reform sposobno soočiti s konkurenčnimi pritiski in s tržnimi silami v EU;

1.2.14

ugotavlja dosežke, ki jih mora uresničiti Romunija na področju konkurenčnosti — predvsem s spodbujanjem učinkovite metode dela zakonodajnega in institucionalnega okvira, in pozdravlja zadnje ukrepe, ki jih je v tem pogledu sprejela vlada (9), ter obstoječe aktivnosti, ki zagotavljajo v celoti zadovoljivo upravno usposobljenost; vendar pa pozdravlja strukturne reforme, t.j. popravljeno nacionalno strategijo prestrukturiranja in posamezne gospodarske načrte, kar pomeni, da država od 1. januarja 2005 do konca obdobja prestrukturiranja (10) jeklarstvu ne bo odobrila ali izplačala nobene državne pomoči; poudarja pa, da je treba upoštevati tudi socialne posledice, ki imajo lahko neposreden učinek na ozemeljske skupnosti;

1.2.15

se zaveda potrebe po napredku v delovanju sodne in javne uprave za ustvarjanje boljšega poslovnega okolja;

1.2.16

pozdravlja napredek pri pripravi izvajanja strukturnih politik in sprejetja zakonodaje, ki ustvarja mehanizme in instrumente za ustrezno uporabo strukturnih skladov;

1.2.17

ugotavlja, da bodo potrebni nadaljnji napori za krepitev lokalne in regionalne uprave, z namenom, da bi zagotovili ustrezno izvajanje pravnega reda Evropskih skupnosti na področjih, za katera sta pristojni, zlasti za javna naročila, promet, infrastrukturo, ceste, okolje, socialno politiko, varstvo otrok in manjšin, zdravje, izobraževanje, kulturo in čezmejno sodelovanje;

1.2.18

zagovarja krepitev upravne usposobljenosti na področju okolja na regionalnih in lokalnih ravneh in boljšo usklajenost med njimi ter drugimi ustreznimi oblastmi, da bi bile zmožne izvajati evropsko zakonodajo na ključnih področjih, kot so gospodarjenje z vodami in ravnanje z odpadki, kakovost zraka, hrup, varstvo narave, industrijsko onesnaževanje, kemikalije itd.

1.2.19

priznava precej pozitivna prizadevanja v politiki in v izvajanju strategije glede Romov, sprejete leta 2001, in poziva k večjemu usklajevanju med lokalno in osrednjo ravnijo ter k učinkovitemu ukrepanju na okrožni ravni na področjih, kot sta usposabljanje in izobraževanje, pri čemer je treba upoštevati kulturne in družbene korenine;

1.2.20

opozarja, da so na lokalni, okrožni in regionalni ravni potrebne nadaljnje konkretne izboljšave, da bi razvili mehanizme za identificiranje, upravljanje, spremljanje in ocenjevanje projektov in še posebej sposobnost sofinanciranja, da bi do leta 2007 dosegli zahtevano raven absorpcijske sposobnosti denarne podpore EU;

1.2.21

poudarja, da bi morali organi lokalnih skupnosti za pripravo na strukturne sklade kar najbolje uporabiti predpristopno pomoč EU;

1.2.22

pozdravlja obstoječi državni razvojni načrt 2004–2006 kot dobro prvo osnovo za načrt, ki se zahteva v okviru strukturnih skladov, in zahteva bolj poglobljeno analizo za pripravo državnega razvojnega načrta 2007–2013 v skladu s konceptom kohezijske politike, ki ga ima Romunija, in evropskimi perspektivami na tem področju;

1.2.23

poziva k posebni pozornosti, ki jo je treba namenjati načelom posvetovanja in partnerstva, še posebej tesnejšemu in aktivnejšemu vključevanju lokalnih, okrožnih in regionalnih oblasti, kot tudi socialnih in nevladnih partnerjev v pripravo državnega razvojnega načrta 2007–2013 ter operativnih programov in njihovega poznejšega izvajanja;

1.2.24

posledično zahteva boljše lastništvo in soglasje, ki ga je treba doseči znotraj obstoječih regionalnih struktur, in konkretno udeležbo lokalnih izvoljenih politikov, da bi omogočili izvajanje programov EU, pripravo prihodnjega državnega razvojnega načrta 2007–2013 ter prihodnji nadzor strukturnih skladov in njihovo uporabo;

1.2.25

poziva k trdni strukturi pri vzpostavljanju regionalne politike v Romuniji, kjer lokalne oblasti niso samo povabljene k sodelovanju, temveč so tudi dolžne sodelovati, v skladu z interesi teritorialnih skupnosti.

2.1

pozdravlja zaključek pristopnih pogajanj in podpis pristopne pogodbe med Romunijo in Evropsko unijo z dne 25. aprila 2005 ter priporoča, da vse države članice EU ratificirajo to pogodbo v primernem času, da bo lahko Unija pozdravila Romunijo kot polnopravno članico 1. januarja 2007;

2.2

priporoča v obdobju pred polnim pristopom razpravo o odgovornostih regionalne politike v Romuniji in o prizadevanjih za krepitev položaja lokalnih in regionalnih oblasti, tako da bo Romunija do leta 2007 pokazala učinkovite lokalne upravne strukture, sposobne izpolnjevati zahteve članstva v EU in biti kos izzivom tega članstva;

2.3

zato podpira sprožitev konstruktivne in k rezultatom usmerjene razprave v Romuniji, usmerjene v prenos pristojnosti z osrednje na lokalne oblasti in procesu regionalizacije z udeležbo lokalnih oblasti in osrednje vlade ter teles, ki imajo interes v zadevah v zvezi z EU, s ciljem, da bi obstoječe teritorialne strukture in proces odločanja izboljšali tako, da bi učinkovito razvili regionalno politiko in izvajanje strukturnih skladov po letu 2007;

2.4

z veseljem pričakuje, da bo izrekel dobrodošlico 15 članom, ki predstavljajo regionalne in lokalne organe v Romuniji, kot opazovalcem v Odboru regij, in obžaluje, da ni bilo možno v zadanem času ustanoviti skupnega posvetovalnega odbora (SPO) Odbora regij in Romunije;

2.5

poudarja, da je pospeševanje regionalnega vseevropskega sodelovanja med državami članicami in državami pristopnicami osnova za učinkovito porabo strukturnih skladov in evropskega združevanja kot celote;

2.6

priporoča čimprejšnjo pripravo zunanjega dogodka, ki naj bi ga pripravili v Romuniji, katerega prednostna tematika bo vključevanje romunskih teritorialnih skupnosti v delo OR, proces decentralizacije in reforma javne uprave. Ta dogodek bi bil odgovor na vabilo, ki ga je Odbor prejel od romunskih združenj lokalnih oblasti in pomeni konkreten korak na poti k zagotovitvi redne podpore OR za lokalne in regionalne oblasti v Romuniji tako v smislu nadaljnjih razvojev procesa decentralizacije v Romuniji, kot tudi glede na udeležbo lokalnih in regionalnih ravni pri romunskem prevzemanju evropskega pravnega reda.

7.2.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 31/19

1.1.1

pozdravlja1. maja 2004 udejanjeno širitev EU z vstopom desetih novih držav članic;

1.1.2

poudarja, da sta Bolgarija in Romunija del sedanjega širitvenega procesa, četudi bosta iz različnih razlogov vstopili v EU pozneje;

1.1.3

pozdravlja rezultate in priporočila, ki jih je Evropska komisija 6. oktobra 2004 v svojem rednem poročilu in v strateškem dokumentu o Bolgariji, Romuniji in Hrvaški predložila Svetu in Evropskemu parlamentu;

1.1.4

podpira oceno, da bosta Bolgarija in Romunija zmogli izpolnjevati iz članstva v EU izhajajoče obveznosti, izpolnjevati politična merila iz Köbenhavna in imeti delujoče tržno gospodarstvo;

1.1.5

odobrava podpis pristopnih pogodb z Bolgarijo in Romunijo 25. aprila 2005, ki so ju podpisali zunanji ministri EU, da bosta obe državi 1. januarja 2007 lahko postali članici EU, če bosta dotlej izpolnili vse pristopne pogoje;

1.1.6

spominja, da se je pri vseh dosedanjih širitvah uveljavilo načelo individualne zmožnosti za vstop vsake posamezne države kandidatke;

1.1.7

poudarja potrebo po tem, da se z intenzivnim monitoringom še naprej spremlja v skladu z načrti določeno izvajanje obveznosti, ki sta jih Romunija in Bolgarija sprejeli po zaključku pogajanj;

1.1.8

opozarja, da se utegne pristop Bolgarije in Romunije zavleči za eno leto, če ne bodo uresničene potrebne reforme zlasti na področjih pravosodja, notranjih zadev, uprave in zakonodaje o konkurenci;

1.1.9

poudarja, da lahko z intenzivnim vključevanjem opazovalcev, ki bodo po podpisu pristopnih pogodb postali člani Odbora regij, podpira občinske in regionalne ozemeljske skupnosti Bolgarije in Romunije pri njihovem približevanju EU;

1.1.10

izraža pripravljenost, da se bo z aktivno politiko informiranja zavzemal za široko podporo v postopkih ratifikacij ob vstopu Bolgarije in Romunije;

1.1.11

opozarja, da bi se politika informiranja morala nanašati tudi na osnutek Pogodbe o Ustavi za Evropo, ker ga morata Romunija in Bolgarija kot sestavni del pravnega reda Evropskih skupnosti ipso facto ratificirati v okviru vstopa, in meni, da bi v obeh državah morali sprožiti informacijsko kampanjo na lokalni in regionalni ravni, da bi pojasnili in posredovali vsebino Ustave, tako da bi državljanom približali poznavanje vrednot in načina delovanja Evropske unije;

1.1.12

pozdravlja zaključke predsedstva Evropskega sveta 16. in 17. decembra 2004, da začne pristopna pogajanja s Hrvaško, in se seznanja z odlogom začetka pristopnih pogajanj do trenutka, ko bo ugotovljeno polno sodelovanje z Mednarodnim kazenskim sodiščem za nekdanjo Jugoslavijo;

1.1.13

podpira zaključke predsedstva Evropskega sveta 16. in 17. decembra 2004, da 3. oktobra 2005 začne pristopna pogajanja s Turčijo, in poudarja, da je treba ta pogajanja voditi tako, da je izid odprt;

1.1.14

meni, da bi lahko njegovi člani s partnerstvi z regionalnimi in komunalnimi teritorialnimi skupnostmi držav kandidatk slednje podpirali pri pripravah na vstop v EU.

1.2

Ugotovitve glede rednega poročila o napredku Bolgarije na poti do pristopa (SEK(2004)1199)

1.2.1

ceni gospodarske uspehe Bolgarije glede na stabilnost njenega celotnega gospodarstva, strukturne reforme in gospodarsko rast, vendar pri tem ne opaža, da ima Bolgarija težave s še vedno previsoko brezposelnostjo;

1.2.2

izhaja iz pričakovanja, da bo Bolgarija v času do vstopa nadaljevala s svojimi napori za pripravo na vstop in da bo pri tem poseben pomen namenjala izboljšavam na področju pravosodja, notranjih zadev in uprave, ki jih je nakazala Evropska komisija;

1.2.3

opozarja, da EU za pomoč pri približevanju namenja pomembne finančne zneske, ki jih je treba uporabiti tudi za krepitev zmogljivosti na lokalni ravni, da bi s temi sredstvi med drugim podpirali in pospeševali uresničevanje evropske kohezijske politike;

1.2.4

ugotavlja, da so se v sedanji fazi pogoji za regionalizacijo precej izboljšali;

1.2.5

pozdravlja sprejetje zakona o regionalnem razvoju, s katerim je bila ustvarjena osnova za regionalnopolitično načrtovanje, in boljšo strukturiranost ozemeljske razčlenitve s statistično razdelitvijo države na regije ravni NUTS 1;

1.2.6

pozdravlja sedanja prizadevanja vlade in parlamenta za reformo javne uprave in priznava njun prispevek k učinkovitejši regionalni politiki;

1.2.7

izrecno podpira potekajočo reformo javne uprave in nanjo vezane reforme na področju lokalne uprave, zlasti — s spremembo zakona o občinski lastnini uvedene — poteze za krepitev lastne odgovornosti, storilnosti in institucionalne ter s tem finančne samostojnosti občin;

1.2.8

priznava, da je razvoj usposobljenosti teh teritorialnih skupnosti dolgoročen proces, ki ga je treba redno podpirati v obliki informacij, razprav in posebej prilagojenih izobraževalnih programov.

2.1

pozdravlja zaključek pogajanj in podpis pristopne pogodbe med Bolgarijo in EU ter priporoča vsem članicam EU, naj pravočasno ratificirajo to pogodbo, da bi lahko 1. januarja 2007 sprejeli Bolgarijo kot novo polnopravno članico;

2.2

poziva Bolgarijo, naj se loti nadaljnjih učinkovitih naporov, da bi to reformo nadaljevala tudi z ustreznimi spremembami zakona o državni lastnini, s katerimi bi še močneje upoštevali načelo subsidiarnosti;

2.3

priporoča nadaljnje korake na poti decentralizacije in obenem opozarja, da prenosa pristojnosti z osrednjih na krajevne upravne oz. samoupravne organe ne smemo razumeti le kot prenos pravic in dolžnosti, temveč mora predvideti prenos struktur ter človeških in finančnih virov;

2.4

priporoča obenem v prehodni fazi nadaljevanje razprave o vprašanjih pristojnosti na področju regionalne politike v Republiki Bolgariji ter o prizadevanjih za krepitev položaja lokalnih in regionalnih skupnosti, da bo Bolgarija do datuma vstopa lahko imela učinkovite lokalne strukture, ki se bodo sposobne vključiti v skupni trg;

2.5

opozarja, da krepitev vloge in pristojnosti lokalnih in regionalnih skupnosti med drugim tudi pri dodeljevanju in upravljanju lastnine predstavlja predpogoj za pozitivno sodelovanje med osrednjimi in občinskimi organi ter da se s tem za slednje ustvarjajo boljši izhodiščni pogoji za izvajanje ukrepov EU in uveljavljanje pravic do sredstev iz strukturnih skladov;

2.6

ponovno poudarja, da mora širitev pristojnosti odločanja lokalnih in regionalnih teritorialnih skupnosti potekati ob upoštevanju načel subsidiarnosti in obenem solidarnosti, tako med osrednjimi oblastmi in lokalnimi ter regionalnimi teritorialnimi skupnostmi ter občinami, kot tudi na horizontalni ravni med teritorialnimi skupnostmi in občinami;

2.7

opozarja, da so teritorialne skupnosti močneje pozvane, da ustvarijo institucionalni okvir, potreben za uporabo strukturnopolitičnih instrumentov, kar še posebej velja za vzpostavljanje upravnih služb ali za izvajanje potrebnih institucionalnih in/ali organizacijskih sprememb, da so lokalne skupnosti bolje pripravljene na uveljavljanje pravic do sredstev iz strukturnih skladov;

2.8

opozarja, da je treba za vzpostavitev učinkovite regionalne in občinske samouprave sprejemati dodatne pravne in organizacijske ukrepe, ki spodbujajo kvalificirano uporabo krajevnih virov tako, da namenjajo primerna finančna sredstva za programe usposabljanja, za prenos usposobljenosti z izmenjavo dobre prakse z upravami regionalnih in lokalnih skupnosti držav EU in s predvidevanjem učinkovitih spodbujevalnih ukrepov, in priporoča, da se v obsegu, v kakršnem finančna in gospodarska avtonomija občin predstavljata bistveno podlago samouprave, pri tem še posebej upošteva zaščito ter boljše vodenje premoženja, struktur in distribucijskih storitev (elektrike, plina itd.);

2.9

opozarja, naj bodo lokalne in regionalne teritorialne skupnosti ter občine v svoji zakonodajni dejavnosti pozorne na to, da bodo uveljavljeni na njihovi ravni v bolgarsko pravo preneseni predpisi prava EU, dokler je to treba prištevati k območju pristojnosti teritorialnih skupnosti in občin, kar brezpogojno velja za pravne predpise EU, ki med drugim veljajo za javno podeljevanje naročil, kot tudi za področja okolja, konkurence in sociale;

2.10

izraža zaskrbljenost, da je vključevanje Romov še vedno odprt problem in da gre občinam največji delež odgovornosti za dolgoročno rešitev, ter poziva občinske in regionalne skupnosti, naj okrepljeno in ob upoštevanju načela enakih možnosti ponujajo delovna mesta za pripadnike te skupine prebivalstva v lokalnih upravnih strukturah, pri čemer se je treba izogibati sekundarni diskriminaciji v okviru teh struktur (Romi se ukvarjajo z Romi);

2.11

opozarja, da je treba za pospešeno vključevanje Romov uporabljati instrumente samouprave, pri čemer je treba v njihovih skupnostih pospeševati ukrepe za dejanski prevzem lastne odgovornosti, recimo na področjih varnosti, sociale itd;

2.12

vztraja, da je treba pripravljati in uresničevati dolgoročne občinske programe za odpravo ločenih stanovanjskih območij (getov), in zagotoviti zemljišča, na katerih je pod pogoji javno-zasebnega partnerstva in z vključevanjem romskega prebivalstva mogoče izvajati novogradnje primernih stanovanj za pripadnike te skupine prebivalstva, ter priporoča večjo zavzetost Unije v tej zadevi;

2.13

opozarja, da obstajajo precejšnji primanjkljaji na področju vključevanja duševno prizadetih državljank in državljanov, in poziva občinske organe, naj se soočijo s tem problemom in v okviru svojih pristojnosti iščejo primerne rešitve;

2.14

opozarja, da se je Bolgarija z ozirom na ambiciozen časovni načrt za predložitev Nacionalnega razvojnega načrta zavezala, da gre teritorialnim skupnostim za določitev primernih lokalnih in regionalnih razvojnih načrtov posebna odgovornost. To bo po eni strani prispevalo h korektnosti državnega razvojnega načrta, po drugi pa ustvarilo pogoje, da bodo občine in regije enakopravno in pravično udeležene pri izvajanju strukturnih skladov;

2.15

opozarja tudi, da je pri tem treba posebno pozornost namenjati uporabi t.i. načela partnerstva, torej močnejšemu vključevanju v tem procesu udeleženih regionalnih, socialnih in nedržavnih partnerjev;

2.16

priporoča, da se iz predpristopnega sklada zagotovijo sredstva pomoči za razvoj upravnih struktur in zmogljivosti, in predlaga, da se pri zagotavljanju teh sredstev ustrezno upošteva pomen lokalnih in regionalnih skupnosti za uresničevanje programov strukturnih skladov in drugih pobud za regionalni razvoj;

2.17

poudarja, da dejanska izmenjava izkušenj na podlagi obstoječih dogovorov o partnerstvu med Republiko Bolgarijo in državami članicami EU predstavlja osnovo za učinkovito uporabo strukturnih skladov na regionalni ravni;

2.18

nadalje ugotavlja, da so obstoječi neposredni dogovori o partnerstvu med posameznimi regijami držav članic in regijami Republike Bolgarije oblika izmenjave informacij in izkušenj, a tudi za neposrednega sodelovanja ali osebno in gmotno pomoč upravam regionalnih in lokalnih teritorialnih skupnosti v Republiki Bolgariji. To obliko bi bilo treba močneje spodbujati in jo uporabljati kot sredstvo za izpolnjevanje izraženih priporočil;

2.19

opozarja, da je nadaljnji uspešni boj proti korupciji neizmernega pomena za povečevanje verodostojnosti lokalnih in regionalnih skupnosti, tako v odnosu do svojega prebivalstva kot tudi do partnerjev v EU in do podjetij;

2.20

glede na vse številnejše informacije o kazenskih preiskavah proti lokalnim in regionalnim politikom priporoča intenzivno uporabo ukrepov za odpravljanje vzrokov korupcije, ki naj vključujejo ukrepe za boljšo finančno upravo in finančni nadzor, pri čemer je treba upoštevati, da je ločitev teh dveh področij ena pomembnih, ne pa tudi edina možnost.

7.2.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 31/23

1)

ima ohranjanje vitalnosti regionalnih letališč nedvomen in pomemben vpliv na regionalni razvoj in ozemeljsko kohezijo, saj letališča olajšujejo povezave med regijami, spodbujajo mobilnost državljanov, spodbujajo gospodarski razvoj in povečujejo zaposlenost, pospešujejo turizem ter ponovno oživitev zlasti obrobnih in manj razvitih regij;

2)

je dobrodošel poskus Evropske Komisije, da bi se spopadla s trenutnimi težavami v zvezi z negotovostjo in zmedo glede državnih pomoči v letalskem sektorju;

3)

bodo smernice v veliki meri vplivale na zmožnost javnih oblasti, da regionalnim letališčem dodelijo pomoč in s tem pospešujejo ozemeljsko kohezijo EU. Ker je ta vidik zelo pomemben in da bodo „smernice“ dobile enak učinek, kot ga imajo formalne uredbe, se je treba posvetovati s Svetom in Parlamentom;

4)

v primeru Ryanair/Charleroi poteka postopek pravnega izpodbijanja, ki vzbuja skrb, da bi smernice lahko prišle v protislovje z izidom te tožbe in povzročile nadaljnjo zmedo in nejasnosti. Ni namreč povsem jasno, ali skuša Komisija državno pomoč omejiti ali jo zgolj napraviti bolj pregledno. Uporaba člena 19(2) Uredbe 659/1999 se za uresničitev teh smernic ne zdi ustrezna, zato jo mora Komisija v tem primeru upravičiti in navesti precedense;

5)

se smernice samo enkrat sklicujejo na načelo vlagatelja pod tržnimi pogoji (Market Economy Investor Principle — MEIP). To načelo je namenjeno presojanju ukrepov javnih oblasti proti najverjetnejšim odločitvam, ki bi jih sprejel „racionalen“ zasebni vlagatelj. Na tej podlagi lahko za državno pomoč veljajo samo javna sredstva, ki presegajo višino vlaganj zasebnih izvajalcev in celo v tem primeru lahko obveznosti iz opravljanja javnih storitev opravičujejo takšno dodatno vlaganje (npr. povezavo otoka s celino, četudi ta zračna pot posluje z izgubo);

6)

znaša časovna omejitev za zagonsko državno pomoč novim zračnim potem 3 leta oz. 5 let za majhna ali obrobna letališča, kar pa v smernicah ni utemeljeno in zajema krajše obdobje kot večina poslovnih načrtov in načrtov regionalnega gospodarskega razvoja. Seveda nihče ne zagovarja subvencij za neomejeno obdobje; zdi se, da bi bila zagotovitev samodejne revizije lahko razumen kompromis. Podobno se zdi, da je najvišja intenzivnost državne pomoči — 50 % — določena precej poljubno in da bi bila v nekaterih primerih upravičena višja raven pomoči;

7)

osnutek smernic prvemu ponudniku na novi zračni poti dovoljuje, da za pet let izključi vsakega potencialnega konkurenta na tej zračni poti, ne glede na to, da bi naslednji ponudniki lahko ponudili boljše, bolj pogoste ali cenejše storitve;

8)

bi se prepoved državne pomoči za nove zračne poti kjer podobne poti že obstajajo z drugega letališča, ki leži znotraj istega „gospodarsko zanimivega območja“ ali območja naselitve, zdela kot ustvarjena za zaščito obstoječih izvajalcev in letališč (predvsem nacionalnih letalskih prevoznikov in velikih letaliških vozlišč) pred konkurenco, ki jo predstavljajo nizko cenovne letalske družbe, ki letijo z manjših letališč znotraj regije;

9)

imajo majhna letališča omejene upravne zmogljivosti. Bo vpeljava polnega obsega postopkov obveščanja EU tem letališčem naložila veliko birokratsko breme, povsem nesorazmerno z učinkom na notranjem trgu. Moralo bi biti možno slediti načelu de minimis, po katerem ni potrebno prijaviti pomoči pod določeno vrednostjo ali zračnih poti, ki poslujejo pod določenim pragom števila potnikov. Obstajajo nekateri regionalni programi (npr. na Škotskem), kjer je možno podati enkratno priglasitev, ki velja za vsa letališča, ki jih pokriva program;

10)

če povzamemo, morajo biti smernice kar najbolj prožne in pri državni pomoči upoštevati vse argumente za in proti ter jo obravnavati po posameznih primerih, če naj bi regionalna letališča in regionalne letalske družbe pripomogle k ustvarjanju konkurenčne in povezane Evropske unije, brez odvečnih birokratskih ovir;

11)

smernice sicer ne kršijo načela subsidiarnosti, vendar pa vzbujajo skrb, da je v nekaterih pogledih svoboda lokalnih in regionalnih oblasti pri pospeševanju regionalnih letališč okrnjena.

1.

zahteva, da Komisija pred sprejemom odločitve ugotovi, kakšni so pogledi Sveta in Evropskega parlamenta (na določeno zadevo) in da se napravi presojo vplivov;

2.

predlaga, da naj Komisija v izogib možnega protislovja med novimi smernicami in pričakovano pravno sodbo začasno prekine s pisanjem smernic, dokler je izid pritožbenega postopka v primeru Ryanair/Charleroi pred Sodiščem Evropskih skupnosti; priporoča, da se smernice pregleda dve leti po začetku njihove veljavnosti;

3.

zagovarja stališče, da je treba kot nedopustno državno pomoč obravnavati samo pomoč s strani javne oblasti (ki temelji na načelu „single till“), ki presega pomoč, ki bi jo sicer prispeval zasebni sektor (načelo vlagatelja pod tržnimi pogoji). Na podoben način predlaga, da bi morala biti javna letališča na enak način kot zasebna sposobna prestati izgube začetnih let;

4.

predlaga samodejno revizijo državne pomoči za nove zračne poti po preteku 3/5 letnega roka z možnostjo podaljšanja (zopet časovno omejenega) oz. nadaljnjih podaljšanj, o katerih pa se mora v vsakem primeru odločati po posameznih primerih;

5.

zavrača predlog, da lahko prvi ponudnik na neki zračni poti le-to dejansko „zamrzne“ z izključitvijo potencialnih konkurentov za obdobje do pet let;

6.

zavrača prepoved državne pomoči za nove zračne poti kjer podobne poti že obstajajo z drugega letališča (npr. glavnega letališkega vozlišča), ki leži znotraj istega „gospodarsko zanimivega območja“. Prav tako predlaga pojasnitev koncepta „gospodarsko zanimivega območja“;

7.

predlaga oprostitev priglasitvenih zahtev za letališča kategorij C in D, če pa bodo oproščena samo letališča kategorije D, mora ta kategorija vključevati letališča, ki imajo do 2 milijona potnikov letno. Točka 92(c) smernic bi morala izrecno navesti posebne potrebe ozemeljske kohezije letališč kategorij C in D v otoških regijah;

8.

priporoča splošno uporabo načela de minimis in načela „tihega odobravanja“ v celotnih smernicah, vključno s prakso enkratne priglasitve za regionalne programe, ki pokrivajo več letališč.

7.2.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 31/25

1)

V členu 158 Pogodbe o ES je opredeljen cilj kohezije: „Da bi skupnost pospešila svoj vsesplošni skladni razvoj, razvija in izvaja tiste svoje dejavnosti, ki vodijo h krepitvi njene ekonomske in socialne kohezije.“ S členom III-220 Pogodbe o Ustavi za Evropo se ta cilj razširja z ozemeljsko dimenzijo

2)

čeprav Pogodba ES na splošno obravnava državno pomoč kot izkrivljanje konkurence (2), je regionalna pomoč upravičena pri nekaterih regijah, če je cilj te pomoči razvoj teh regij (3);

3)

obstoj predpisov za regionalno državno pomoč bi lahko bil bistvenega pomena za prerazporeditev prihodkov in bogastva znotraj Evropske unije kot del evropskega ekonomskega in socialnega projekta in bi s tem ustvaril boljše temelje za trajnostno gospodarsko rast;

4)

regionalna pomoč je eden od dejavnikov, ki vplivajo na kraj naložbe, in na evropskem notranjem trgu in drugod se pojavlja fenomen selitev; pomoč oblasti v obliki državne pomoči bi bilo treba preučiti z dveh vidikov: z evropskega vidika in z vidika globalizacije;

5)

regionalna pomoč je lahko koristen instrument za doseganje ciljev lizbonske strategije, saj prispeva k uravnoteženemu razvoju industrijske politike v celotni Uniji in doseganju trajnostne rasti z ustanavljanjem visoko kakovostnih delovnih mest;

1.1

meni, da je z vidika izpolnjevanja ciljev gospodarske, socialne in ozemeljske kohezije, določenih v členu 158 Pogodbe ES, regionalna državna pomoč sredstvo, ki ga lahko organi oblasti uporabijo za razvoj svoje gospodarske in poslovne politike. To pristojnost oblasti je treba uskladiti, da bi se izognili nesorazmerjem med državo in regijami;

1.2

meni, da bi morala imeti bolje usmerjena državna pomoč tri jasne cilje:

Pri prvih dveh ciljih je regionalna pomoč učinkovita — kakor so pokazale študije, ki so na voljo Evropski komisiji — pri tretjem cilju pa bi lahko potrebovali bolj selektivno pomoč, kot je horizontalna pomoč (raziskave in razvoj, okolje, usposabljanje, zaposlovanje, MSP itd.). Vendar je treba vse te vrste pomoči uskladiti glede na njihove cilje in delovanje ter jih usmeriti k doseganju kohezijskih ciljev v celotni Evropski uniji;

1.3

meni, da mora biti vsa pomoč za določeno območje del strateških načrtov regionalnega razvoja, pri kateri imajo prednost projekti, ki jasno spodbujajo regionalni razvoj. Ta pomoč skupaj z drugimi gospodarskimi dejavniki in dejavniki, povezanimi s podjetji, vpliva na lokacijo podjetij in izboljšanje regionalne konkurenčnosti;

1.4

meni, da je kohezijska politika v zadnjih letih dosegla pozitivne rezultate in da so smernice za večsektorsko pomoč za večje investicijske projekte prispevale k uresničevanju ciljev evropske regionalne politike. Zato je vloga Evropske komisije pri nadzoru pomoči, ki jo državni organi dodelijo, zelo pomembna za manj razvita območja;

1.5

meni, da je treba za uravnotežen razvoj različnih območij EU upoštevati dejstvo, da lahko evropske regije razdelimo na dve skupini glede na dve glavni težavi, s katerimi se srečujejo:

1.6

opaža, da so različne študije v zadnjih letih pokazale, da se je pomoč zmanjševala v manj razvitih regijah, bolj konkurenčne regije pa vse bolj večajo podporo svojim podjetjem z oblikovanjem različnih shem državne pomoči na podlagi različnih odstopanj po Pogodbi ES. To je imelo neželene posledice, na primer precejšnje zmanjšanje učinkovitosti regionalnih pomoči in povečanje celotne javne porabe za državno pomoč na ravni Skupnosti.

1.7

podpira splošna načela, ki jih je sprejela Komisija z reformo smernic za regionalno državno pomoč, in sicer:

Vendar želi vključiti še eno načelo:

1.8

meni, da smernice za regionalno pomoč ponujajo okvir pravil za usklajevanje drugih predpisov glede horizontalne in sektorske pomoči, obenem pa so referenčna točka pri reševanju nekaterih vprašanj, ki pogosto nastanejo pri uporabi zakonodajnih predpisov za državno pomoč. Revizijo preostalih instrumentov državne pomoči je treba opraviti z vidika prispevka k uresničitvi cilja kohezije in zmanjšanju globalne ravni državnih pomoči na ravni Skupnosti, v skladu s sklepi Evropskih svetov v Stockholmu in Barceloni;

1.9

meni, da je lahko predlog Komisije o vključitvi novih smernic za regionalno pomoč v uredbo o opustitvi obveščanja učinkovit način za doseganje ciljev jasnosti in poenostavitve zakonodaje na področju državnih pomoči, priporoča pa, da nova pravila jasno določijo merila, zahteve in omejitve za financirane naložbe;

1.10

verjame, da bi lahko predlog za vključitev evropskih smernic za večsektorsko pomoč za večje investicijske projekte v smernice za regionalno pomoč poenostavil veljavne predpise.

1.11

opozarja na predlog Komisije za najvišje zgornje meje pomoči, ki temeljijo na zavezi držav članic v okviru Evropskega sveta v Stockholmu in Barceloni, vendar meni, da bi bil lahko predlog za splošno zmanjšanje najvišjih stopenj pomoči, ki jih je Komisija določila v svojih posvetovalnih dokumentih, v neskladju z ambicioznimi cilji lizbonske strategije in prizadevanji, potrebnimi za kohezijo zaradi posledic širitve. Meni, da bi se lahko pomoč na splošno zmanjšala tako, da bi bila bolj usklajena z evropskimi političnimi načrti s preusmeritvijo pomoči v bolj selektivna horizontalna merila in merila kohezije, kakor je bilo dogovorjeno na zgoraj navedenih zasedanjih Evropskega sveta;

1.12

meni, da je treba zmanjšanje najvišjih zgornjih mej stopenjsko oblikovati ob upoštevanju različnih meril, ki vplivajo na gospodarski razvoj regij;

1.13

meni, da mora Komisija določiti prehodne ukrepe za državno regionalno pomoč v skladu z novim gospodarskim položajem regij in novimi cilji evropske kohezijske politike, da bi bila regijam, ki so med dvema statusoma, postopno zmanjševana pomoč, s čimer bi se lažje spoprijele z izgubo pravice do državne pomoči kot sredstva politike za regionalni razvoj;

1.14

meni, da lahko gospodarsko, socialno in ozemeljsko kohezijo v celotni Uniji dosežemo le s posamično obravnavo posameznih primerov. Tako bi lahko regionalna pomoč pripomogla h kompenzaciji neravnotežja, ki ga občutijo nekateri deli Evrope.

1.15

poudarja dejstvo, da Komisija ohranja klasifikacijo regij po členu 87(3)(a) Pogodbe ES na podlagi bruto domačega proizvoda kot način za uskladitev meril in zemljevidov z merili razdeljevanja strukturnih skladov;

1.16

meni, da bi bilo treba regije, ki ne prejemajo pomoči, razvrstiti v skladu z njihovo konkurenčnostjo. Za določanje stopnje njihove konkurenčnosti ni treba uporabiti le tradicionalnega kazalca (BDP); čeprav to v členu 87 in v ciljih evropske kohezijske politike ni izrecno omenjeno, načrtuje vključitev stopnje zaposlenosti v regijah med referenčne kazalce. Po lizbonski strategiji je namreč stopnja zaposlenosti kazalec, ki je določen kot cilj. Komisija bi lahko preverila tudi uporabo drugih kazalcev, kot denimo stopnjo brezposelnosti, demografsko staranje prebivalstva in zmogljivost R&R;

1.17

meni, da predlog Komisije za določitev najvišjih odstotkov pomoči glede na bruto zneske dotacij (za razliko od prejšnjega obdobja, ko so se upoštevali različni sistemi obdavčenja s pomočjo formule za neto ekvivalent dotacije), ne bo zmanjšal celotne pomoči, kot trdi Komisija, temveč bo povečal razlike med posameznimi pomočmi, ki jih bodo prejela podjetja, ker se ne bodo upoštevala kohezijska merila, ampak sistemi obdavčevanja v različnih državah. Omeniti je treba, da se davčne obremenitve v 25 državah članicah EU zelo razlikujejo;

1.18

meni, da predlog Komisije za določitev najvišjih odstotkov pomoči glede na bruto zneske dotacij (za razliko od prejšnjega obdobja, ko so se upoštevali različni sistemi obdavčenja s pomočjo formule za neto ekvivalent dotacije), ne bo zmanjšal celotne pomoči, kot trdi Komisija, temveč bo povečal razlike med posameznimi pomočmi, ki jih bodo prejela podjetja, ker se ne bodo upoštevala kohezijska merila, ampak sistemi obdavčevanja v različnih državah. Omeniti je treba, da se davčne obremenitve v 25 državah članicah EU zelo razlikujejo.

2.1

opaža, da Komisija predlaga zmanjšanje najvišje stopnje pomoči in razdelitev držav v tri kategorije glede na BDP na prebivalca z bonusi za mala in srednje velika podjetja in predlaga revizijo tega določila, da bi dosegli celotno zmanjšanje državne pomoči s preusmeritvijo pomoči z bolj selektivnimi merili (za horizontalne cilje in cilje kohezije), raje kot zmanjšanje zgornje meje pomoči;

2.2

predlaga posebno upoštevanje teh različnih situacij, ki si zaslužijo posebno obravnavo (4);

2.3

čestita Komisiji za njeno obravnavo najbolj oddaljenih regij v skladu z določbami Pogodbe o Ustavi — vključitev odstavka a) člena 87.3);

2.4

vendar ugotavlja, da Komisija ni upoštevala posebnega položaja otoških in gorskih regij z nizko gostoto prebivalstva, podeželskih in obmejnih območij ali območij, v katerih potekajo industrijske spremembe, v katerih strukturne značilnosti ovirajo razvoj;

2.5

zahteva, da se regije, ki imajo posledice zaradi širitve, vključijo v člen 87(3)(a) za celotno programsko obdobje (5); opozarja, da je konvergenčni cilj nove kohezijske politike Komisije namenjen manj razviti državam in regijam, vključno z regijami, ki občutijo statistični učinek širitve;

2.6

meni, da je treba prag 75 odstotkov BDP na prebivalca ukiniti za državno pomoč regijam, ki čutijo ta statistični učinek, kot to predvideva člen 5 predloga uredbe o splošnih določbah o strukturnih skladih. Tako bi dosegli popolno ujemanje med ciljem konvergence, ki je povzet v zakonodajnih predlogih Komisije, ter zemljevidom regionalne pomoči, na katerem se regije, ki jih je prizadel statistični učinek, od ostalih regij cilja konvergence razlikujejo le po tem, da dobivajo manj pomoči, skladno z zmanjševanjem deleža sredstev iz strukturnih skladov, do katerih so upravičene;

2.7

V nasprotnem primeru bi te regije utrpele še dodatno škodo, saj učinki vključitve v kategorijo regij iz odstavkov c) ali a) člena 87.3, v okviru trenutno veljavne zakonodaje o državnih pomočeh, niso omejeni le na znesek pomoči, kot je navedeno v nadaljevanju pod točko 2.11. Poleg tega bi vključitev določenih regij, upravičenih do režima zaščitenih pomoči, v dele pogodbe izven člena 87, povzročila težave tudi pri zasnovi oblik pomoči iz strukturnih skladov za cilj konvergence.

2.8

verjame, da je treba bonuse dodeliti tudi regijam z naravnimi, geografskimi in demografskimi ovirami.

2.9

poudarja, da trenutne smernice za regionalno pomoč navajajo, da „v izjemnih primerih takšna pomoč morda ni dovolj za začetek procesa regionalnega razvoja, če so strukturne omejitve te regije prevelike. Samo v teh primerih se lahko regionalni pomoči doda pomoč za tekoče poslovanje“ (6);

2.10

opominja, da so okoliščine, ki jih je treba oceniti za določitev „prevelikih“ strukturnih ovir, navedene v členu III-220 Pogodbe o Ustavi;

2.11

opozarja, da predlog za nove smernice za regionalno pomoč izloča najbolj oddaljene regije in regije z nizko stopnjo poselitve iz splošne prepovedi za pomoč za tekoče poslovanje. Niso pa omenjene druge očitne strukturne ovire, ki jih imajo otoki, obmejna in gorska območja. Pri regijah s stalnimi ovirami bi bilo smiselno odstopiti od zahteve, da bi bila pomoč za tekoče poslovanje degresivna in začasna.

2.12

poudarja, da ima izključitev regij po členu 87(3)(a) za posledico ne samo zmanjšanje zneska pomoči, temveč tudi izgubo odstotka bonusa v različnih horizontalnih in sektorskih okvirjih ter izgubo možnosti izjeme od nekaterih prepovedi ali omejitev, na primer za pomoč za tekoče poslovanje, pomoč podjetjem v težavah, začasna posebna pomoč itd.;

2.13

poziva Komisijo, da regijam z naravnimi, strukturnimi ali demografskimi ovirami, ki so izključene iz člena 87(3)(a), dodeli bolj ugoden status, ki ga takšne regije po tem členu prejmejo.

3.1

pozdravlja dejstvo, da je Komisija pripravljena prilagoditi odstotek prebivalstva, ki živi v regijah iz člena 87(3)(c), z vključitvijo vseh regij, ki niso več zajete v členu 87(3)(a), vendar meni, da bi morale biti regije, ki čutijo statistični učinek širitve v vseh primerih zajete v členu 87(3)(a) in ne v tem razdelku;

3.2

večkrat ponavlja, da morajo „regije, ki jih je prizadel naravni učinek“ (regije, ki zaradi gospodarske rasti niso več zajete v členu 87(3)(a)) „v obdobju, ko prejemajo pomoč, preiti z uporabe člena 87(3)(a) na uporabo člena 87(3)(c)“. Pri tem prehodu bi se morala razdelitev in intenzivnost pomoči prilagoditi pomoči, ki je namenjena regijam, prizadetim zaradi statističnega učinka.

3.3

meni, da je treba pri regijah, za katere velja izjema po členu 87(3)(c) (regije, ki so bile prej zajete v členu 87(3)(a)), upoštevati naslednje posebne primere:

3.4

meni, da morajo imeti te regije pravico do bonusa nad zgornjo mejo za splošno pomoč;

3.5

poleg tega zahteva, da so območja v resni gospodarski krizi začasno upravičena po členu 87(3)(c), kar pomeni tudi situacije, povezane z večjimi ukrepi prestrukturiranja (na primer zaprtje velikega podjetja z veliko izgubo delovnih mest);

3.6

zahteva tudi to, da bi bile regije z nekaterimi zgoraj navedenimi težavami in BDP na prebivalca, ki ne presega 100 odstotkov, ali z neobičajno nizko stopnjo zaposlitve začasno upravičene po členu 87(3)(c). Komisija pa naj redno preverja regionalne ekonomske kazalce, da oceni upravičenost regij do pomoči po smernicah za regionalno pomoč, ob upoštevanju gospodarske rasti in stopnje brezposelnosti;

3.7

zahteva, da se tako regije z nizko gostoto prebivalstva kot otoke, ki niso zajeti v členu 87.3a), vključi v člen 87.3c) in se jim omogoči prejemanje pomoči za delovanje prevoza, ki ne bo začasno ali degresivno;

3.8

meni, da je treba različne težave posameznih regij ocenjevati v skladu z različnimi merili, s katerimi lahko izmerimo konkurenčni in gospodarski razvojni potencial regij in ki omogočajo določeno fleksibilnost pri dodeljevanju državne pomoči.

4.1

pozdravlja odločitev Komisije, da uporabi tematski pristop namesto geografskega pri doseganju skladnosti med politiko konkurenčnosti in regionalno politiko ter cilji Evropskega sveta v Lizboni in Göteborgu;

4.2

v zvezi z določbami, po katerih so lahko regije, izključene iz uporabe členov 87(3)(a) in (c), upravičene do horizontalne pomoči v skladu s cilji z zadnjih zasedanj Evropskega sveta, opozarja, da je morda treba upoštevati gospodarski položaj in teritorialne razlike, da bi dosegli cilje regionalne politike;

4.3

zato predlaga, da se regije razvrstijo glede na stopnjo njihove konkurenčnosti, da bi lahko stopenjsko dodeljevali horizontalno pomoč;

4.4

meni, da je treba zaradi resnične skladnosti med politiko konkurenčnosti in regionalno politiko merila za teritorialno razvrstitev regij brez pomoči dodati v nove smernice za regionalno pomoč in da morajo horizontalni okvirji omogočiti ugodnejšo obravnavo manj konkurenčnih regij na podlagi razvrstitve v smernicah regionalne pomoči. Takšna ugodnejša obravnava bi lahko vključevala bonuse nad zgornjo mejo pomoči, določenih v horizontalnih okvirjih;

4.5

želi opozoriti Komisijo na dejstvo, da je v njenem najnovejšem predlogu za najvišje stopnje regionalnih pomoči zvišanje odstotka predvideno le za mala in srednje velika podjetja iz regij, ki niso upravičene do pomoči, kar je v nasprotju s precejšnjim zmanjšanjem, predvidenim za nekatera območja, ki so upravičena do pomoči (zlasti tista, ki čutijo posledice statistike in učinka);

4.6

meni, da zahtevajo cilji kohezijske politike iz Pogodbe različno obravnavo v skladu z različnim dejanskim položajem in težavami, in poziva Komisijo, da opredeli različno obravnavo, ki je potrebna za vsako regijo, v skladu z njeno stopnjo razvoja in konkurenčnosti;

4.7

poudarja primer regij brez pomoči, ki mejijo na regijo, ki prejema pomoč, in zahteva, da se v takšnem primeru poleg določanja najvišjih diferencialnih odstotkov pomoči med sosednjimi regijami upoštevajo še drugi parametri, ki primerjajo gospodarsko in konkurenčno sposobnost regij. To bi preprečilo situacije, ki so z vidika evropske kohezijske politike neupravičene;

4.8

predlaga določitev zgornjih mej za celotno državno pomoč v skladu s stopnjo konkurenčnosti regij. Ta znesek bi lahko določili glede na BDP na prebivalca ali glede na število prebivalstva.

5.1

zahteva, da se v skladu s strateškimi cilji lizbonskega in goteborškega vrha uporablja horizontalna pomoč (raziskave in razvoj, okolje, zaposlovanje, usposabljanje, MSP itd.) zlasti v gospodarsko manj razvitih in manj konkurenčnih regijah; pri tem je posebno pozornost treba posvetiti koordinaciji različnih pravil, ki urejajo regionalno in horizontalno pomoč;

5.2

zahteva, da se tako za regije, ki prejemajo pomoč in regije, ki je ne, upoštevajo bonusi nad zgornjo mejo, določeno za različne oblike horizontalne pomoči, in sicer stopenjsko in v skladu za različnim položajem regij s posebnim poudarkom na centrih za tehnološke inovacije in njihovi večji fleksibilnosti.;

5.3

meni, da pomoč de minimis, majhna pomoč in pomoč, ki ima omejen vpliv na trgovino v Skupnosti, ne more sama popraviti nizke stopnje razvoja v določeni regiji. Nasprotno, takšna vrsta pomoči se lahko bolje uporabi v državah in regijah v boljšem finančnem položaju in z boljšimi kazalci bogastva;

5.4

zato predlaga, da Evropska komisija analizira in upošteva vpliv te vrste pomoči na regionalni razvoj.

6.1

poudarja dejstvo, da pomoč v določenem sektorju zelo vpliva na gospodarski razvoj regij, na primer v transportnem sektorju. Še posebej poudarja pomoč nizkocenovnim letalskim družbam in pomorskemu prometu, kar lahko spodbudi razvoj regij z velikimi gospodarskimi težavami, ki jih pogosto povzročijo geografske ovire;

6.2

predlaga, da se na tem področju posebej potrudimo, da bi lahko učinkovito koordinirali vso pomoč, ki vpliva na regionalni razvoj, in zagotovili ugodno obravnavo sektorskih pomoči manj razvitim in manj konkurenčnim regijam;

6.3

pozdravlja prizadevanja Evropske komisije za oblikovanje pravnega okvira za državne pomoči na področju storitev v splošnem gospodarskem interesu. Tudi za manj razvite regije in regije, ki so močno in trajno na slabšem zaradi naravnega in geografskega položaja, bi bilo dobro uvesti bolj ugodno okolje za razvoj njihovih storitev, ki so v splošnem gospodarskem interesu, kot tudi jasno in izčrpno okolje storitev, za katere je utemeljeno meniti, da imajo gospodarski pomen v primerjavi s tistimi, ki tega pomena nimajo;

6.4

meni, da bi se opustitev obveščanja o nadomestilih za opravljanje javnih služb morala razširiti na storitve splošnega interesa, ki ustrezajo temeljnim nalogam organov oblasti, zlasti na področju socialnih stanovanj, javnih bolnišnic, izobraževanja in storitev splošnega socialnega pomena. Komisija bi morala zvišati zgornje meje za obveščanje, ki bi moralo biti naknadno obveščanje. Tako ta formalnost ne bi negativno vplivala na ponudbo nujnih storitev, ki bi lahko bila motena v primeru predhodnega obveščanja.

7.1

ponavlja, da se regionalna pomoč dodeljuje kot neposredna pomoč ali pomoč za zaposlovanje, povezano z vlaganjem. Vendar so se tudi druge vrste pomoči izkazale za posebej koristne pri spodbujanju podjetništva in produktivnega vlaganja za izboljšanje gospodarstva. To se nanaša na kapitalsko udeležbo v podjetjih, regionalne sklade tveganega kapitala, podjetniški inkubator, jamstva, gospodarska zemljišča po dostopni ceni (zlasti v regijah, kjer so zemljišča zelo draga) itd.;

7.2

poziva Komisijo, naj v zvezi z regionalno pomočjo razmisli še o novih oblikah pomoči, ki bi lahko prispevale k optimalni izrabi javnih sredstev in imele manjši vpliv na konkurenco.

8.1

z veseljem ugotavlja, da uvaja predlog za nove uredbe Skupnosti o strukturnih skladih zahtevo po sedemletni ohranitvi naložb in umiku pomoči Skupnosti, če se upravičeno podjetje preseli pred potekom tega roka. Kljub temu bodo možne spremembe glede na tehnološke značilnosti različnih sektorjev.

9.1

meni, da je treba utrditi podjetja, ki se že nahajajo na določenem območju, da bi pritegnili še druga podjetja. Zato se podjetij, ki že obstajajo na določenem območju in investirajo v širitev in utrditev, ne sme postavljati v neugoden položaj v primerjavi s podjetji s podobnimi naložbami, ki se ustanavljajo na istem območju. Poleg tega bi lahko pomoč samo v začetnem obdobju spodbudila selitev podjetij;

9.2

meni, da so stroški za nakup zemljišča in priprave na gradnjo v posameznih regijah zelo različni in odvisni od fizičnih značilnosti zemljišča, zato bi bilo namesto prepovedi financiranja stroškov, povezanih z zemljiščem, to v regijah, kjer imata na primer nakup zemljišča in gradnja pomembno vlogo, bolje omejiti kot del vseh načrtovanih naložb;

9.3

predlaga tudi uvedbo sistema ali odstotkov za nematerialne naložbe, da bi omejili najvišje zneske financiranja glede na vse naložbe.

1.

reformo regionalnih pomoči, da bi znižali njihov celotni znesek v skladu s sklepi zasedanj Evropskega sveta v Stockholmu in Barceloni in jih preusmerili v skladu s cilji kohezije z upoštevanjem različnega položaja regij in prioritet Evropske unije. Znižanje celotnega zneska regionalnih pomoči se lahko doseže na pravičnejši način kot s splošnim znižanjem zgornjih mej;

2.

da se pri izračunavanju regionalnih pomoči ohrani koncept ekvivalenta neto subvencij;

3.

da se določijo prehodna obdobja za regije, ki preidejo iz okvira črke a) v okvir črke c). V takih primerih je treba pomoč razporediti tako, da se prepreči, da bi te regije plačevale stroške širitve (regije, ki jih prizadene statistični učinek in naravni učinek). Ravno tako se za regije, ki spadajo pod črko c), in tiste, ki niso več uvrščene pod c), zahteva boljše obravnavanje, pri čemer pa je seveda treba upoštevati zgornjo mejo prebivalstva, upravičenega do regionalne pomoči;

4.

določitev nepristranskih meril in trdnih pravnih argumentov za razvrstitev regij in stopenjsko obravnavo regionalnih pomoči v skladu s kohezijskimi cilji;

5.

določitev razvrstitvenih meril za upoštevanje posebnih značilnosti vsake posamezne regije ne glede na geografski položaj. To razvrstitev je treba prilagoditi napredku, ki ga v določenem času posamezne regije dosežejo;

6.

bonuse za regije z naravnimi, demografskimi ali strukturnimi ovirami po členu 87(3)(a) ali 87(3)(c) Pogodbe ES;

7.

vključitev bonusov v horizontalne okvire za regije glede na stopnjo njihovega razvoja in konkurenčnosti (regije, ki prejemajo pomoč, in regije, ki je ne);

8.

uskladitev smernic za regionalno pomoč s horizontalno pomočjo in prednostnimi nalogami lizbonske strategije;

9.

vključitev skladnih meril v smernice za regionalno pomoč za sektorje, ki imajo odločilno vlogo v regionalnem razvoju;

10.

da Evropska komisija izvede študije in raziskave o različnih regionalnih razmerah v Evropi zato, da bodo njeni predlogi v skladu z merili pravičnosti;

11.

zagotoviti, da bodo pomoči, ki se dodelijo nekemu območju, del strateških načrtov za regionalni razvoj;

12.

da se pri oceni regionalnega gospodarskega stanja poleg stopnje zaposlenosti upoštevajo tudi drugi kazalci, še zlasti v regijah, ki niso deležne pomoči;

13.

da se oceni možnost uporabe drugih oblik pomoči podjetjem, ki jih bo enostavneje upravljati in ki bodo zahtevala manj javnih sredstev;

14.

da se uvedejo višje zgornje meje za obveščanje o storitvah splošnega gospodarskega interesa in da se predvidi naknadno obveščanje, pri čemer je treba upoštevati razliko med temi storitvami in storitvami, ki jih priznavajo nacionalne ustave in ki niso gospodarske storitve;

15.

posebno pozornost za nove oblike podpiranja podjetij (tvegani kapital, jamstva, kapitalska udeležba, davčne olajšave itd.).

7.2.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 31/32

1.1

toplo pozdravlja prizadevanje za izvajanje nove socialne agende v obdobju od 2005 do 2010, v celoti odobrava cilje agende in podpira strategije, katerih bistvo povzema slogan „Socialna Evropa znotraj globalne ekonomije: delo in priložnosti za vse“, ter vrsto posameznih instrumentov za njihovo izvajanje;

1.2

še posebej odobrava dejstvo, da so kljub počasnejši stopnji rasti v Evropi in dosedanjim nezadovoljivim rezultatom lizbonske strategije na področju socialne politike ponovno predstavljeni isti cilji lizbonske strategije glede spodbujanja socialne dimenzije ekonomske rasti, prav tako kakor evropski socialni model, ki ga je barcelonski evropski svet leta 2002 opredelil kot model, ki temelji na „ekonomski učinkovitosti, visoki stopnji socialnega varstva in izobraževanja ter na socialnem dialogu“;

1.3

odobrava načela, na katerih temelji agenda: integrirani pristop, spodbujanje kakovostnih delovnih mest, modernizacija sistemov socialnega varstva in končno tudi pristop, ki temelji na načelu „stroškov odsotnosti socialne politike“;

1.4

kljub temu opozarja, da so cilji včasih zastavljeni preveč splošno in da bi bilo treba besedilo v zvezi z instrumenti za izvajanje in časovnimi roki oblikovati natančneje;

1.5

se strinja, da je treba načelo „stroškov odsotnosti socialne politike“ upoštevati, saj socialne politike lahko prispevajo k dosegi socialnih in gospodarskih ciljev, saj niso le sredstvo za zmanjševanje socialne izključenosti, temveč učinkovito pripomorejo k boljšim gospodarskim rezultatom, denimo s povečevanjem sposobnosti gospodarskega potenciala za prilagajanje spremembam v globalnem sistemu. V nasprotju s tem pa imajo neobstoječe ali neprimerne socialne politike dejansko precej negativen vpliv na gospodarsko rast;

1.6

kljub zgoraj izraženemu pozitivnemu mnenju obžaluje dejstvo, da socialna agenda ne omenja posebej vloge in odgovornosti lokalnih in regionalnih oblasti, in sicer predvsem zato, ker sta v večini evropskih držav delovna opredelitev in izvajanje socialne politike v njihovi pristojnosti;

1.7

zato meni, da bodo dejavna vključitev in posledične dejavnosti lokalnih in regionalnih oblasti v skladu z načelom subsidiarnosti iz osnutka evropske ustave, in s priporočili v Beli knjigi o evropski ustavi iz leta 2001 (delovni dokument o trajnem in sistematičnem dialogu z oblastmi lokalnih združenj glede vzpostavitve politik) eden od predpogojev za uspešno izvajanje ciljev socialne agende;

1.8

upa, da se bodo z vključitvijo lokalnih oblasti sedanje pomanjkljivosti in razlike med različnimi državami članicami zmanjšale, in da bodo prišle do izraza najboljše plati evropskega socialnega modela. Vendar upa, da bodo v tem primeru še naprej izvajali najboljše prakse, ne da bi pri tem znižali kriterije na raven tistih držav članic, ki so na področju socialne politike v zaostanku.

Strategije, cilji, instrumenti in predlogi Komisije.

2.1

se zaveda, da je sedanje stanje za evropske državljane zaskrbljujoče (dejavniki, kot so počasnejša stopnja rasti, manjšanje kupne moči, staranje prebivalstva, trenutno prepričanje, da Evropska unija nima primarne vloge v globalnem sistemu, težave v sistemih socialnega varstva, območja trajne revščine, gospodarske in socialne izključenosti poglabljajo preplah, sprožajo vedenjske obrambne mehanizme ter tako netijo že obstoječe in nove oblike „lokalnega egoizma“), zato odobrava zamisel, da mora biti povečevanje zaupanja ključni element evropske socialne strategije;

2.2

meni, da bi bilo treba izvesti ukrepe za širjenje točnih informacij, s čimer bi ublažili strahove državljanov starih in novih držav članic;

2.3

kljub temu opozarja, da je treba boljšo komunikacijo uskladiti s tehtnimi cilji in takojšnjimi opaznimi izboljšavami življenjskih in delovnih pogojev. Ti cilji morajo biti prilagojeni različnim okoliščinam in prednostnim nalogam posameznih držav članic in nujno vključevati sodelovanje lokalnih in regionalnih oblasti.

3.1

meni, da bi bilo treba uporabljati vrsto načrtovanih instrumentov (zakonodaja, socialni dialog in finančni instrumenti), da ponovno pridobimo izgubljeno zaupanje;

3.1.1

opaža napredek, ki ga označuje uvod v osnutek Ustavne pogodbe s splošno socialno klavzulo (člen III-117), v skladu s katero je treba odslej v vseh politikah Skupnosti upoštevati tudi socialno razsežnost;

3.2

pozdravlja dopolnjevanje med socialno agendo, lizbonsko strategijo in strategijo trajnostnega razvoja, ki mora vzajemno delovati z vsemi politikami Skupnosti. Če naj instrument za presojo vplivov, ki ga je razvila Komisija, v skladu z osnutkom evropske ustave odraža načelo subsidiarnosti, potem lahko s takim integriranim pristopom dosežemo praktični napredek na področju socialne politike in politike zaposlovanja;

3.3

poziva Komisijo, da odprto metodo koordinacije uporabi skupaj s sedanjo izključno medvladno metodologijo, kar doseže z vključitvijo lokalnih in regionalnih oblasti, ki bodo imeli glavno vlogo pri upravljanju finančnih instrumentov agende, še posebej v okviru „konvergenčnega“ cilja in cilja „regionalne konkurenčnosti in zaposlovanja“;

3.4

meni, da si morajo vse države članice Unije nujno prizadevati za izvajanje evropskega pravnega reda, in poudarja, da morajo države članice za zmanjšanje pomanjkljivosti in neravnovesij med njimi v svoje zakonodaje postopoma vključiti evropska načela in minimalne standarde;

3.5

meni, da bi Komisija eno leto po pristopu novih držav članic lahko naredila oceno stanja omejitve vstopa delavcev novih držav članic na trg delovne sile pred razširitvijo. Še posebej zanimivo bi bilo ugotoviti strukturni vpliv te omejitve na stanje delovnih odnosov;

3.6

meni, da omejitev vstopa delavcev novih držav članic na trg delovne sile in trenutna razprava o predlogu Komisije o uvedbi direktive za storitve na notranjem trgu zahtevata revizijo direktive 96/71 o napotitvi delavcev na delo v okviru opravljanja storitev.

4.1

priznava pomemben vpliv novega medregionalnega pristopa na večje in boljše priložnosti za mlade ljudi. Mladi imajo namreč v okviru ponovno predlaganih ciljev lizbonske strategije in poglobljenega zaupanja ključno vlogo; v tem okviru usmerja pozornost na svoje mnenje (EDUC 37, 2004) o predlogu za sklep Evropskega parlamenta in Sveta o oblikovanju programa „MLADI V AKCIJI“ za obdobje 2007-2013;

4.2

se strinja s poglobljeno razpravo o vsebini zelene knjige o medgeneracijski razsežnosti 2005;

4.3

meni, da mora intenzivno razpravo o staranju populacije in reformi pokojninskih načrtov spremljati poglobljena ocena in upoštevanje trenutnega slabšanja situacije glede varnosti dohodkov in zaposlitvenih ter poklicnih priložnosti. Z integriranim pristopom bi morali nameniti pozornost tudi skupinam, izpostavljenim socialni izključenosti, ne da bi pri tem zapostavili trajne težave starejših državljanov;

4.4

toplo pozdravlja zamisel medgeneracijskega partnerstva, ki bi temeljilo na izkušnjah starejših prebivalcev in zagotavljalo, da le-ti ostanejo znotraj ekonomsko dejavne populacije, hkrati pa bi se jim lahko pridružili tudi mladi ljudje; zato poziva Komisijo, da predstavi poskuse, spodbuja izvajanje dobre prakse in s posebnimi pobudami podpira sodelovanje med generacijami;

4.5

v skladu s sporočilom Komisije pripisuje velik pomen zamisli o partnerstvu na vseh ravneh, ker je po njegovem mnenju to glavni instrument za izgradnjo socialnega kapitala, ki se je zmanjšal zaradi majhne gospodarske rasti in zamude pri izvajanju lizbonskih ciljev, med katerimi je najpomembnejše zagotavljanje primernih delovnih pogojev za vse evropske državljane;

4.6

poudarja, da je treba na območjih, kjer je zaradi zgodovinskih ali družbenogospodarskih razlogov praksa partnerstva manj prisotna v tradiciji in izkušnjah, začeti izvajati posebne ukrepe;

4.7

se popolnoma strinja s pomembno vlogo zunanje razsežnosti Evropske unije. Evropa sme in tudi mora prevzeti dejavno vlogo na mednarodnem prizorišču, predvsem pri prizadevanju za dosego ustreznih delovnih pogojev za vse, pri omogočanju poštenih pravil trgovanja, prav tako pa naj v globaliziranem gospodarstvu ščiti in vzdržuje evropski socialni model, njegova načela človeškega dostojanstva, socialnih pravic in solidarnosti;

4.8

meni, da sta za učinkovito krepitev zaupanja državljanov potrebna vsaj še dva pogoja: i) vsi državljani bi morali biti zelo ozaveščeni glede evropskih priložnosti, ki so jim na voljo; ii) vsi državljani bi morali razpolagati z vsemi potrebnimi orodji, da lahko te priložnosti izkoristijo (na primer jezikovno znanje). Poziva Evropsko komisijo, da tem pogojem nameni prav toliko pozornosti kot ostalim.

5.1

se popolnoma strinja s strategijo, po kateri cilji zaposlovanja, količina in kakovost zaposlovanja ostanejo v središču socialne agende. V skladu s štirimi prednostnimi nalogami iz Kokovega poročila ostaja zaposlovanje glavno sredstvo za boj proti socialni izključenosti ter za spodbujanje trajnostne in stalne gospodarske rasti;

5.2

podpira pripravo Zelene knjige o razvoju delovnega prava. Večje število novih oblik dela namreč narekuje posodobitev pravnih instrumentov delovnega prava;

5.3

meni, da je treba z ukrepi na tem področju zagotoviti, da prilagodljivost zaposlovanja, sicer nepogrešljiva pri posodabljanju trga dela in na področju konkurenčnosti, ne bo ogrožala varnosti delavcev ali povečala tveganja socialne izključenosti;

5.4

zato meni, da mora socialni dialog še naprej ostati glavni instrument, ki ga je treba krepiti, saj z njim omogočimo pospešeno in lažje izvajanje ter upravljanje reform, hkrati pa zagotavljamo njihovo pravičnost;

5.5

odobrava namen Komisije, da predlaga novo strategijo za zdravje in varnost pri delu, ki bi prek preventivnih spodbud zagotavljala zdravje in varnost delavcev;

5.6

se veseli obetov za prihodnost evropskega trga dela, vendar upa, da se ne bo omejil le na spodbujanje mobilnosti delavcev med državami članicami, temveč bo razširil tudi uporabo pravil in predpisov, ki urejajo dinamiko trga dela, in ki uspešno združujejo največjo stopnjo varnosti z največjo stopnjo učinkovitosti in produktivnosti;

5.7

meni, da so lahko v tem okviru čezmejna kolektivna pogajanja koristna;

5.8

podobno odobrava tudi spodbujanje družbene odgovornosti podjetij;

5.9

podobno odobrava tudi spodbujanje boljšega in bolj učinkovitega usklajevanja sistemov socialne varnosti.

6.1

priznava, da je posodabljanje socialnega varstva vključno z njegovo finančno trajnostjo ključni del vmesnega pregleda lizbonske strategije, vendar poudarja, da mora takšno posodabljanje zagotoviti bolj povezano družbo in enake možnosti za vse;

6.2

z vidika zgoraj omenjenega meni, da je treba lokalne in regionalne oblasti pozvati k prevzemu ključne vloge v procesu posodabljanja, odprto metodo koordinacije (OMC) pa razširiti na čezmejne regije in občine;

6.3

se strinja s predlogi STO za racionalizacijo prek enotnega seznama ciljev, skupnega področjem vključenosti, pokojnin in zdravja;

6.4

v celoti odobrava cilje za boj proti revščini in socialni izključenosti;

6.5

meni, da je pobuda Skupnosti za zagotavljanje sistema najnižjega dohodka vsem državljanom zelo pomembna, ter poziva Komisijo, da razvije posebne ukrepe za primerjavo in razločevanje raznih nacionalnih in regionalnih izkušenj, s čimer bi spodbudila izvajanje dobre prakse in primerjalne analize ustreznih predpisov;

6.6

pozdravlja zamisel o evropskem letu boja proti revščini in socialni izključenosti (2010). Kljub temu pa izraža zaskrbljenost, da podobne pobude (na primer drugi dogodki „evropskega leta“, predvideni v sporočilu Komisije, ki se bodo odvijali do leta 2010) ne bi imele zgolj slavnostnega značaja, saj bi nasprotno morale potekati v skladu s krepitvijo in spodbujanjem posebnih ukrepov;

6.7

v celoti odobrava cilje boja proti diskriminaciji in spodbujanja pravic manjšin na podlagi pobud, po možnosti pravne narave;

6.8

podpira predlog za ustanovitev Evropskega inštituta za enakost med spoloma. Namesto tega bi bilo treba izboljšati druge, že obstoječe instrumente, s čimer bi omogočili bolj učinkovito presojo izkušenj in izvajanje dobrih praks v raznih državah članicah;

6.9

poudarja, da bi bilo treba s pripravo posebnih dejavnosti in ukrepov za različne okoliščine bolje opredeliti cilj boja proti diskriminaciji: cilj enakih možnosti za ženske in moške z zgodovinskim pomenom in s posebno problematiko, ki je ne moremo omejiti na bolj splošen vidik pravic manjšin in ki poleg tega različno vpliva na posamezne države članice;

6.10

odobrava prizadevanje za pripravo posebnega sporočila o družbenih storitvah splošnega pomena (SSIG), in predvsem upa, da bo ta pobuda pomagala preseči pravno negotovost sedanjega okvira. Opozarja na vidno vlogo lokalnih in regionalnih oblasti v sektorju družbenih storitev splošnega pomena in na podporo, ki jo potrebujejo, da bi lahko še naprej zagotavljali univerzalni dostop. V doseganje želene mobilnosti znotraj Evropske unije se morajo vključiti vse države članice in z usklajenim delovanjem omogočiti napredek v tem sektorju. V zvezi s tem se strinja s Komisijo, ki namerava pod določenimi pogoji odobriti opustitev priglasitve glede državne pomoči za nekatera področja socialno varstvenih storitev, na primer za bolnišnice in socialna stanovanja.

7.2.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 31/36

1.

Široko zastavljena ekonomska migracija ni rešitev niti za problem staranja prebivalstva ali upadanja natalitete niti ni pravi odgovor na zahteve trga delovne sile. Namesto obsežnega priseljevanja delavcev migrantov je treba bolje črpati iz domačega potenciala delovne sile in omogočiti priseljevanje visoko usposobljenih delavcev migrantov ter delavcev migrantov v nekaterih, jasno opredeljenih panogah; kljub temu pa bodo trajnejši migracijski tokovi postali zmeraj bolj nujni za zadovoljitev potreb evropskega trga dela in gospodarske konkurenčnosti evropskih podjetij;

2.

je ena izmed ključnih točk haaškega programa, nove agende EU za nadaljnji razvoj politik na področju priseljevanja in azila, sprejete leta 2004, zakonito priseljevanje in boj proti nezakonitemu delu in četudi je stopnja priseljevanja v pristojnosti posameznih držav, se Komisijo poziva, da do konca leta 2005 pripravi načrt za politiko zakonitega priseljevanja;

3.

je cilj zelene knjige sprožiti predzakonodajno posvetovalno fazo, ki bo vključevala institucije EU, države članice in civilno družbo in katere namen je ugotoviti, katera bi bila najustreznejša oblika ureditve na ravni Skupnosti glede vstopa ekonomskih migrantov in kakšno dodano vrednost sprejetja skupnega okvira se lahko pričakuje;

4.

nova ustavna pogodba povečuje pristojnosti EU (člen III-267) in predvideva, da Unija oblikuje skupno politiko priseljevanja, katere cilj je zagotovitev učinkovitega upravljanja migracijskih tokov, pravično obravnavo državljanov tretjih držav, ki zakonito prebivajo v državi članici, in boj proti nezakonitemu priseljevanju in trgovini z belim blagom ter da se z evropsko zakonodajo določijo pogoji vstopa in bivanja ter pravila, ki jim morajo slediti države članice pri izdaji vizumov in dovoljenj za bivanje;

5.

nova ustavna pogodba predvideva tudi, da se lahko z evropskimi zakoni ali okvirnimi zakoni določijo ukrepi, „s katerimi se omogočijo spodbude in podpora dejavnostim držav članic zaradi pospeševanja vključevanja državljanov tretjih držav z zakonitim bivanjem“. Pri tem je izključeno kakršno koli usklajevanje predpisov držav članic. OR poudarja pristojnost držav članic pri ureditvi vstopa državljanov tretjih držav na trg dela —

1.1

ugotavlja, da je namen oblikovanja migracijske politike med drugim prinesti kratkoročni in srednjeročni gospodarski odgovor na demografsko upadanje v Evropi ter vzpostaviti območje svobode, varnosti in pravice za vse državljane, kar so prednostni cilji Odbora regij;

1.2

poudarja, da obstaja jasna povezava med težavo, s katero migranti za ekonomske migracije uporabljajo pravne poti, pomanjkanjem uskladitve med politikami držav članic na tem področju in ravnmi ilegalne migracije;

1.3

poudarja medsebojno odvisnost gospodarske politike, politike dela in socialne politike kot eno izmed značilnosti evropskega socialnega modela, ki temelji na kakovosti dela, posodobitvi gospodarskih struktur in močni socialni koheziji;

1.4

vendar ugotavlja, da medtem ko se nekatere regije soočajo z upadom prebivalstva in trpijo pomanjkanje delovne sile, v drugih regijah prebivalstvo narašča, kar povzroča težave na področju lokalne ponudbe storitev in stanovanj;

1.5

meni, da bi moral prihodnji zakonodajni okvir Skupnosti oblikovati vsestranski okvir, ki bi zajemal vse migrante v EU, pri čemer bi bilo mogoče najprej izbrati sektorski pristop, osredotočen na specifične skupine delavcev migrantov (sezonski delavci, delavci s posebnimi kvalifikacijami, delavci, preseljeni znotraj podjetja, izvajalci storitev itd.);

zato podpira minimalno možnost, ki jo Komisija predlaga v zeleni knjigi, tj. vzpostavitev skupnega okvira najnižjih standardov za ureditev vstopa državljanov tretjih držav, ki se želijo zaposliti ali začeti samozaposlitveno dejavnost;

obžaluje, da Svet ni odobril predloga za direktivo o pogojih vstopa in bivanja državljanov tretjih držav za namen plačane zaposlitve in samozaposlitvenih gospodarskih dejavnost (10), ki ga je OR pozdravil v mnenju 386/2001 z dne 13. marca 2002;

1.6

meni tudi, da bi lahko bili sprejeti skupni pospešeni postopki s sporazumom med več državami v primeru pomanjkanja specifičnih kvalifikacij; vsaka država članica, ki izvaja take postopke mora biti obvezana, da o njih vnaprej obvesti druge države članice in jih z njimi uskladi.

1.7

poudarja, kako pomembno je oblikovati tako politiko na področju vizumov in dovoljenj za bivanje in delo, ki bo poenostavila vstop delavcev migrantov. Zato predlaga, da države članice zagotovijo enotni nacionalni postopek, ki bo z enim samim administrativnim aktom omogočil izdajo kombiniranega dokumenta za bivanje in delo, da bi se poenostavila in uskladila različna pravila, ki sedaj veljajo v državah članicah;

1.8

poudarja načelo spodbujanja mobilnosti migrantov daljšega obdobja, ki že pripadajo trgu dela Skupnosti (CdR 337/2004 rev. 1);

1.9

ker Direktiva Sveta 2003/109/CE migrantom daljšega obdobja priznava pravice mobilnosti že od leta 2006, poudarja, da je treba preučiti tudi možnost sprejetja najnižjih skupnih standardov, ki bi delavcem migrantom brez statusa dolgega bivanja v državi članici olajšali mobilnost znotraj EU, ko bo za države članice, ki so v EU vstopile leta 2004 veljal prosti pretok delavcev, na primer s predvidenjem izstavitve dovoljenja za bivanje, namenjenega iskanju zaposlitve, ki bi bodočemu delavcu omogočilo dostop do prostih delovnih mest; poleg tega bi bilo zaželeno uvesti osnovno izobrazbo v državah izvora, ki niso del EU, saj je lahko bistvena v nekaterih panogah, ter sprejeti najmanjša skupna pravila o certificiranju poklicnih kvalifikacij, ki jih je delavec migrant pridobil pred ali po vstopu v državo članico, kjer je vstopil v EU;

1.10

meni, da mora biti načeloma pogoj za sprejetje posameznega delavca določeno prosto delovno mesto.

Toda v specifičnih sektorjih na trgu dela, kot so mala podjetja, kmetijstvo, obrtna industrija, pomoč v gospodinjstvu ali nega oseb, ki potrebujejo pomoč, kjer je težje širiti informacije o prostem delovnem mestu v državi izvora ali zagotoviti administrativni potek, bi zakonodaja Skupnosti za pravni vstop migrantov lahko predvidela začasno dovoljenje za bivanje med iskanjem dela, ki bi veljalo določeno obdobje in bi ga urejala vsaka država članica. Prihodnja zakonodaja mora preučiti tudi možnosti spremembe delodajalca in sektorja zaposlitve ter pri tem določiti najdaljše možno obdobje brezposelnosti za delavca migranta za obdobje do izteka dovoljenja za bivanje, namenjenega iskanju zaposlitve, po izteku katerega se mora delavec migrant vrniti v državo izvora.

Vendar pa bi tako ostri pogoji številne priseljence spodbujali, da bi se še naprej zatekali k tihotapcem. Zato je treba predvideti določeno mero prožnosti, ki bo po eni strani migrantom dajala upanje in jih odvračala od mafijskih organizacij, po drugi strani pa državam članicam omogočala sprejemanje državljanov tretjih držav na podlagi potreb po delovni sili. V vsaki prihodnji zakonodaji, ki bo določala najdaljša obdobja brezposelnosti, po izteku katerih se bo delavec migrant moral vrniti v svojo državo, je treba upoštevati stopnjo integracije delavca, zlasti prisotnost njegovih družinskih članov, šolanje otrok, obdobje bivanja in število let zaposlenosti pred nastopom brezposelnosti;

1.11

ugotavlja, da se v zakonodaji Skupnosti lahko predvidijo oblike sprejema, npr. zelena karta, ki bodo prožnejše od „posamezne ocene“, in ki so namenjene kritju začasnih ali dolgoročnih potreb po delovni sili šele potem ko bo sprejet informacijski sistem, ki bo omogočil objavo in iskanje delovnih mest na evropski ravni, in potem ko bodo določena najnižja skupna pravila glede izbora delavcev migrantov, kandidatov za sprejem;

1.12

meni, da vprašanje možnosti kombiniranega delovnega dovoljenja in dovoljenja za bivanje ne sme biti urejeno na evropski ravni, pač pa v pristojnosti posameznih držav članic v skladu z načelom subsidiarnosti.

1.13

ugotavlja, da je tujim državljanom s statusom delavca migranta treba zagotoviti temeljne državljanske in socialne pravice s pomočjo ustrezne zakonodaje na ravni Skupnosti;

1.14

ponovno poudarja potrebo po omejitvi bega možganov iz tretjih držav in pomoči tretjim državam z namenom, da bi se migracije omejile na uravnoteženo in potrebam ustrezno raven tako za državo sprejema kot državo izvora (CdR 223/2003): strategije, namenjene zmanjšanju revščine, izboljšanju življenjskih in delovnih pogojev, ustvarjanju delovnih mest in razvoju usposabljanja v državah izvora migrantov dolgoročno pomagajo normalizirati migracijske tokove;

1.15

meni, da bi v okviru ukrepov sodelovanja morali podpreti ukrepe za spodbujanje usposabljanja, poklicno kvalifikacijo in najemanje delavcev v državi izvora ter da bi bilo koristno skleniti dvostranske ali večstranske sporazume z mejnimi in bližnjimi državami ter državami z močnejšimi tokovi priseljevanja, da se določijo preference glede sprejema.

1.16

poudarja, da sta regionalna in lokalna razsežnost temeljni pri ekonomskih migracijah zaradi vpliva, ki ga imajo le-te na lokalni trg dela in na storitve, ki so v lokalni pristojnosti (socialne storitve, izobraževanje, stanovanje, …); to okoliščino je treba upoštevati, ko gre za potrditev sredstev EU za integracijo migrantov v prav teh lokalnih in regionalnih organih;

1.17

poudarja temeljno vlogo lokalnih skupnosti pri zagotavljanju varnosti in socialne kohezije, bistvenih vidikov politike na področju ekonomskih migracij;

1.18

zato ugotavlja, da je treba v opredelitvi vrste in obsega migrantske delovne sile upoštevati ne le nacionalne potrebe temveč tudi predloge lokalnih in regionalnih organov;

1.19

meni, da lahko lokalne in regionalne skupnosti odigrajo ključno vlogo pri socialnem vključevanju, kulturnem in jezikovnem izobraževanju, pridobivanju in certificiranju poklicnih kvalifikacij delavcev migrantov, kot tudi z udeležbo v procesih sodelovanja s tretjimi državami, katerih namen je usposabljanje delavcev migrantov.

2.1

ob upoštevanju določb prihodnje ustavne pogodbe poudarja tesno povezanost med politikami priseljevanja in politikami za zaposlovanje (člen 137 g) naslova VIII PES in zato meni, da bi moralo biti obvezno posvetovanje z Odborom regij o določbah, ki bodo posledica zelene knjige;

2.2

poziva vse države članice, da ratificirajo Konvencijo ZN o varstvu pravic vseh delavcev migrantov in članov njihovih družin;

2.3

meni, da se lahko na evropski ravni bolje spopademo s težavami glede priseljevanja in trga dela, vendar pa je treba posebno pozornost nameniti opredelitvi pogojev vstopa in bivanja, ki ne smejo biti v nasprotju s pravico držav, da določijo obseg vstopov, in da ta pravica ne bo negativno vplivala na druge države članice. Preveč omejevalni pogoji državam članicam namreč ne bi omogočili, da sprejmejo določeno število priseljencev, kar bi lahko imelo pomembne posledice za njihovo gospodarsko konkurenčnost, tako na nacionalni kot na regionalni ravni. Zato priporoča, da se v povezavi s prihodnjo zakonodajo o merilih vstopa opravi natančna analiza združljivosti z različnimi razmerami na nacionalni, regionalni in lokalni ravni;

2.4

ob upoštevanju na eni strani dejstva, da lahko skupna pravila prinesejo dodano vrednost, in na drugi strani dejstva, da so številni vidiki nacionalnih politik čeznacionalne narave in da imajo nacionalne politike ene države vplive na drugo državo, priporoča, da se dodana vrednost prihodnje evropske zakonodaje vnaprej dokaže in da se preučijo tisti vidiki, ki se jih zato, ker niso čeznacionalne narave, lahko učinkoviteje ureja na nacionalni ravni;

2.5

ob upoštevanju dejstva, da Komisija v zeleni knjigi (predzakonodajno posvetovanje) ne določa vrste zakonodajnega instrumenta prihodnje zakonodaje, meni, da je primernejši instrument direktiva, ki bo nudila smernice za nacionalne politike, bo spoštovala avtonomijo vsake države pri odločanju o določenih specifičnih vidikih in priznavanju regionalnih in lokalnih posebnosti, poleg tega pa določila smernice za pogoje vstopa in bivanja, tako da politika ene države ne bo negativno vplivala na druge države članice. Direktiva bo torej državam članicam zagotovila zadostno mero prožnosti, med drugim, da bodo lahko poskrbele za posebne regionalne in lokalne značilnosti;

2.6

meni tudi, da bi se za določitev socialnih in državljanskih pravic lahko predvidela možnost predpisov;

2.7

priporoča, da se izvede čim širše predzakonodajno posvetovanje, ki bo zajemalo regionalne in lokalne organe oblasti, saj slednjim Komisija sama priznava bistveno vlogo v politikah priseljevanja;

2.8

ob upoštevanju dejstva, da se nejasno omenja potrebo po upoštevanju regionalnih in lokalnih vidikov (str. 8 zelene knjige), jo poziva, da v prihodnji zakonodaji odločneje prizna vlogo regionalnih in lokalnih oblasti pri določanju sektorjev trga dela, v katerih je potrebna priseljena delovna sila.

Med drugim ponovno poudarja po programu za izmenjavo dobrih praks na področju izvajanja politik priseljevanja in predlaga, da Evropska unija podpre ustanovitev regionalnih kontaktnih točk za podjetja, ki se zanimajo za priseljeno delovno silo, da bi se lahko soočili z zmanjšanjem delovne sile in spodbudili gospodarski razvoj.

Meni, da je koristno izvesti posebno oceno regionalne in lokalne razsežnosti politike na področju ekonomskih migracij ter ekonomskega in socialnega vpliva predlaganih ukrepov na lokalno in regionalno raven ter tem področjem nameniti potrebno finančno pomoč.

OR bi moral uporabiti različne instrumente (študije, raziskave, zaslišanja, konference, vprašalniki) za izvedbo analize vpliva prihodnjih določb v luči boljše ureditve in uskladitve imigracijske in integracijske politike;

2.9

ker Komisija vztraja, da je treba s prihodnjimi ukrepi čim bolj zmanjšati upravno breme držav članic in tretjih držav, vendar pa neposredno ne omenja vprašanja stroškov, čeprav je očitno, da bodo številni ukrepi povzročili stroške, meni, da je potrebna ocena finančnih in administrativnih posledic za regionalne in lokalne skupnosti zaradi izvajanja prihodnjih ukrepov. Ker so nekateri programi te vrste zelo dragi, je treba oceniti njihove posledice. Programe morajo financirati države članice in EU, ne da bi pri tem posegali v pristojnost lokalne ravni za določitev vsebin in izvajanje posameznih programov.