31.1.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 24/1

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor je s svojimi mnenji veliko prispeval k oblikovanju turistične politike na evropski ravni. V tem kontekstu predlaga pripravo še enega mnenja, ki bi služilo kot referenčna točka za določene pobude na področju turizma in bilo v podporo evropskim, nacionalnim, regionalnim in lokalnim institucijam pa tudi socialnim partnerjem in drugim združenjem civilne družbe ter organizacijam v turističnem sektorju. Prispevalo bi k združitvi prizadevanj za alternativne rešitve nazadujočih območij in še posebej oseb in podjetij, ki v njih živijo in izvajajo donosno dejavnost, s ciljem ohraniti gospodarsko dejavnost z vsemi prednostmi za to območje.

1.2

Namen tega dokumenta je prispevati k nujno potrebni revitalizaciji raznih območij v celotni Evropski uniji, ki iz različnih razlogov trenutno nazadujejo tako na socialnem kot gospodarskem področju. Dokument se osredotoča na alternativne rešitve, ki jih turistična industrija lahko ponudi tem območjem.

1.3

Stopnje v pripravi dokončnega osnutka mnenja:

1.4

To mnenje mora upoštevati dva vidika, ki se medsebojno dopolnjujeta:

2.1

Namen mnenja ni pregled razlogov, ki so nazadujoča območja pripeljali v trenutno stanje, niti presoja ukrepov drugih sektorjev za revitalizacijo teh območij (industrije, rudarstva, kmetijstva itd.), čeprav bodo pri določenih vprašanjih ti vidiki pomembni za pripravo predlogov s področja turizma.

2.2

V naši presoji se najprej postavlja vprašanje, ali je v tem območju potekal postopek specifične revitalizacije, ali gre za manj razvito območje, kjer se ni razvila nobena industrijska panoga in v kateri bi turizem lahko bil izhodišče in gonilo za obsežnejši razvoj.

2.3

Glede na to je priprava mnenja potekala na naslednji način:

2.3.1

Analiza položaja nazadujočih območij in najpomembnejših vidikov (družba in zaposlovanje, dejavnosti podjetij, prizadevanja institucij itd.), ki jih je treba upoštevati pri pripravi prihodnjih predlogov za področje turizma. Pri tem je izrednega pomena, da se natančno opredeli pojem „nazadujočih območij“, saj so lahko zaradi različnih pogojev in okoliščin potrebne različne alternativne rešitve.

2.3.2

Tako pokriva mnenje naslednje vidike:

2.3.2.1

Položaj nazadujočih območij: opredelitev njihovih pomanjkljivosti iz različnih vidikov s poudarkom na presoji vsake izmed njih: težave zaradi dolgoletne odvisnosti od ene industrijske panoge ali podjetja; neprimernost in slabosti okoljevarstvenih dejavnikov; pomanjkljiva infrastruktura ali nesposobnost infrastrukture za prehod na turistično dejavnost; delovna sila z znanjem in izkušnjami, neprimernimi za delo v turizmu; nepoznavanje in neprilagajanje družbenega okolja na sprejem nove dejavnosti, kot je turizem. Vsekakor pa je treba upoštevati dejstvo, da nazadujoče regije niso naravna turistična območja, zaradi česar je še težje najti pravo obliko turizma: kulturni in arheološki turizem, športni turizem, izobraževalni turizem in vse druge alternativne oblike turizma. Zlasti „pozitivna izkušnja“ je temelj vsakega turističnega proizvoda, zato jo je treba opredeliti ter spodbujati.

2.3.2.2

Prizadevanje institucij: to mnenje poziva k nujnemu sodelovanju med različnimi upravami in institucijami, ki ga je treba natančno opredeliti in določiti vrste, scenarije in oblike medinstitucionalnega sodelovanja in javna sredstva, ki lahko prispevajo k pospešitvi turizma. Mnenje posebej obravnava vlogo evropskih strukturnih skladov pri revitalizaciji nazadujočih območij. Institucije igrajo pomembno vlogo pri usposabljanju lokalne delovne sile za delo v storitvenem sektorju.

2.3.2.3

Družbena zakoreninjenost kot cilj: nazadujoči sektorji so povezani z območji, v katerih so se veliko let razvijali in sčasoma propadli. Tako so prebivalci teh območij skozi leta in generacije ustvarili tesno vez s svojim življenjskim in delovnim okoljem. Turistične pobude, ki jih predlagamo, naj bi v veliki meri prispevale k spodbujanju te zakoreninjenosti, in sicer z ustvarjanjem okoliščin, ki jih omogočajo (nastanitve, storitve, komunikacije itd.). Drug način spodbujanja družbene zakoreninjenosti je ustvarjanje stalnih delovnih mest. Turizem je sicer pomemben vir zaposlovanja, vendar lahko sezonsko zaposlovanje predstavlja velik problem in ovira razvoj družbene zakoreninjenosti ter povzroči nezaželeno migracijo delavcev v določenih obdobjih v letu.

2.3.2.4

Socialni dialog kot ključni dejavnik pri presoji in razvoju alternativnih rešitev: predlagamo, da socialni dialog sindikatov in združenj predstavlja temelj sporazuma med delavci in delodajalci za lažjo izpeljavo projektov in pobud. Ta dvostranski dialog naj bi se razširil v tristranski dialog z oblastmi, ki poskušajo najti dolgoročne alternative. Tudi druge organizacije civilne družbe in turističnega sektorja morajo prispevati k uresničitvi zadanih projektov.

2.3.2.5

Podpiranje pobud za trajnostni turizem: kljub družbeni krizi v mnogih območjih zaradi gospodarskega in socialnega nazadovanja lahko koncept novih razvojnih alternativ popravi napake iz preteklosti pri načrtovanju potrebnih ukrepov in razen tega pospeši razvoj novih aktivnosti znotraj socialnih, ekonomskih in okoljevarstvenih trajnostnih parametrov, ki jih EESO priporoča za razvoj turizma.

2.3.2.6

Okolje kot temelj za okrevanje nazadujočih območij in načrtovanje turističnih aktivnosti:

2.3.2.7

Ohranjanje in krepitev aktivnosti podjetij in pospeševanje produktivnih naložb: poskušali smo sestaviti čim natančnejši seznam pobud za spodbujanje podjetništva. Podjetništvo v nazadujočih območjih temelji na specializaciji iz preteklosti, zaradi neposredne vključenosti v tradicionalno industrijo, ali posredno prek pomožnih podjetij glavne dejavnosti. V tem smislu mnenje predlaga pobude za ohranjanje in ustanavljanje podjetij, podjetniško usposabljanje in večanje zmogljivosti podjetij, opredelitev meril za konkurenčnost, raziskave in razvoj, oblikovanje in trženje itd. Prav tako je treba spodbujati pristope, kot so promocija, partnerstvo in sodelovanje med podjetji ter med podjetji in oblastmi in ustvarjanje mrež med podjetji, regijami in sektorji. Posebno pozornost je treba posvetiti mikro, malim in srednje velikim podjetjem.

2.3.2.8

Ohranjanje in ustvarjanje delovnih mest kot prednostna naloga: najhujša posledica celotnega postopka gospodarskega in socialnega nazadovanja podjetij in sektorjev je izguba delovnih mest. Zato mora biti glavni cilj pobud za revitalizacijo območij ohranjanje in, če je možno, tudi porast delovnih mest. V ta namen priporočamo, da se poleg prehodnih sistemov socialnega varstva v okviru razvoja turističnih pobud spodbujajo tudi naložbe v ustvarjanje novih delovnih mest, usposabljanje in preusposabljanje, promocijo, kulturo samozaposlovanja, socialno ekonomijo itd.

2.3.2.9

Vključitev vseh dejavnikov turistične politike: turistični projekti za gospodarsko in socialno okrevanje nazadujočih območij si morajo prizadevati za spodbujanje vseh dejavnikov, ki lahko zraven že omenjenih oblikujejo turistično politiko. Zato je treba določiti prispevek kulturnih, zgodovinskih, naravnih, športnih dejavnikov, naravne in kulturne dediščine itd.

2.3.2.10

Pomemben izziv, ki so ga nekatera območja sprejela in je imel pozitivne učinke, je uporabljanje dejavnikov prejšnjih dejavnosti za oblikovanje novih alternativ na področju turizma.

2.3.3

Treba je natančno presoditi izkušnje različnih držav članic EU in jih ne le prevzeti in prilagoditi na druga okolja, temveč tudi utemeljiti in okrepiti. Vendar pa takšnih pozitivnih izkušenj ni veliko, zato je težko sestaviti obsežen in raznolik pregled primerov takšnih izkušenj.

2.3.4

Pomembno je, da se različne turistične destinacije v nazadujočih območjih povežejo v mreže, ki bi bile močne osnove za promocijo turizma in izmenjevanje izkušenj.

2.3.5

Krepitev in promocija samozaposlovanja je nedvomno zelo pomemben dejavnik pri prilagajanju delavcev na nove razmere. Preučitev samozaposlovanja bo zato nazadujočim območjem nedvomno v veliko pomoč pri njihovi preobrazbi v turistična območja, predvsem v območja s podeželskim turizmom. Treba je preučiti, kakšno podporo potrebuje ta vrsta zaposlitve, da bo lahko učinkovito sredstvo v tem zahtevnem postopku prilagajanja.

2.3.5.1

Nekaj pobud, ki jih je treba izvesti na tem področju:

2.3.5.1.1

V okviru Evropske unije pojem „samozaposlitev“ pomeni zmožnost in odločitev delavca, da sam ali v kolektivu izvaja neko dejavnost na lasten račun. Samozaposlenost velja predvsem za osebe, ki v okviru svoje neodvisne podjetniške dejavnosti vzdržujejo komercialne in socialne odnose z dobavitelji in strankami.

2.3.5.1.2

Dolga leta je samozaposlenost predstavljala učinkovito vrsto obrambe proti gospodarski krizi v industrijskem sektorju, saj je omogočala ohranjanje zaposlenosti in odgovarjala zahtevam po ustvarjanju novih delovnih mest.

2.3.5.1.3

Trenutno je največ samozaposlenih med mladimi in ženskami.

2.3.5.1.4

Da bodo turistične storitve na osnovi samozaposlenosti učinkovite, morajo spodbujati nove poklicne kvalifikacije. Spodaj je naštetih nekaj novih poklicnih usmeritev, ki bi se lahko razvile v podeželskem sektorju:

2.3.6

Socialni turizem bo v prihodnosti nedvomno igral pomembno vlogo kot alternativa za mnoga nazadujoča območja, ki poskušajo s pomočjo turizma ustvariti novo gospodarsko dejavnost. Po zaslugi svojih posebnih značilnosti predstavlja socialni turizem koristno sredstvo v boju proti sezonskemu delu in za razporejanje počitnic.

2.3.7

Nov evropski scenarij za večji zagon razvoja turističnih alternativ v nazadujočih območjih: mnenje se sklicuje na možnosti, ki jih glede te problematike daje razširjena Evropa pri ustanavljanju referenčnih okvirov za izvajanje ukrepov, izmenjavo informacij, partnerskih projektov, promocijo dobre prakse, pospeševanje javno-zasebnega partnerstva itd.

2.3.8

Obveza ustanovne pogodbe do državljanov in njihovih pravic ter najbolj prikrajšanjih regij in območij omogoča skupaj z besedilom, ki obravnava turizem v ustanovnem besedilu, da lahko mnenje ponudi odgovor na evropski ravni in v tesnejši povezavi s specifičnim nacionalnim, regionalnim in lokalnim položajem.

2.4

Vključitev akcijskih smernic, ki lahko prispevajo k oblikovanju alternative: v besedilu tega mnenja so upoštevana prejšnja mnenja EESO, pobude Komisije in Evropskega parlamenta ter izkušnje institucij, kot sta Svetovna turistična organizacija in Mednarodni urad za socialni turizem.

2.5

Izkušnje kot ključni dejavnik: to mnenje je zasnovano kot praktičen in koristen prispevek, še posebej za območja, ki jim želimo pomagati v postopku okrevanja. Zato upošteva že obstoječe dobre prakse na področju razvoja takšnih pobud.

3.1

Izraza „nazadujoča območja“, na katerega se nanaša naslov tega mnenja, ni lahko natančno opredeliti. Razlog za to niso le različne značilnosti, izvor in vzrok nazadovanja, pomembnost in obsežnost njegovih posledic ter geografska razkropljenost, temveč predvsem teža posledic nazadovanja za lokalno prebivalstvo in podjetja.

3.2

Glavni dejavnik, ki ga je treba preučiti za opredelitev in tipologijo nazadujočih območij, je ekonomska zgodovina teh območij, predstavljena s pomočjo različnih kazalcev. Zgodovina na najboljši način ponazarja, ali je prišlo do nazadovanja šele v zadnjem času zaradi zunanjih tehnoloških, socialnih ali ekonomskih sprememb, ali gre za trajno stanje, zaradi česar območje nikoli v svoji zgodovini ni doseglo ekonomskega razvoja, ki bi omogočal blaginjo prebivalstva. To razlikovanje ima velik vpliv na izbiro najboljše rešitve tega problema in najučinkovitejših alternativnih možnosti. Izkušnje podjetij, usposabljanje lokalnega prebivalstva in zmožnost vzpostaviti novo ali nadomestno dejavnost, so od primera do primera zelo različne.

3.3

V območjih z nezadostnim gospodarskim razvojem so lahko razlogi za nazadovanje zelo različni: periferna geografska lega, skrajni okoljski pogoji, slaba infrastruktura, nepodjetnost lokalnega prebivalstva in nenazadnje vse okoliščine, zaradi katerih se je lokalno prebivalstvo izselilo in se še izseljuje v območja z boljšimi možnostmi gospodarskega razvoja tako znotraj države kot v tujini. Progresivna depopulacija in posledičen družbeni prevrat v velikih, predvsem podeželskih območjih v Evropi je problem, na katerega opozarjajo mehanizmi in politika regionalnega razvoja EU. Turizem in z njim povezan razvoj sta cilj mnogih ukrepov na tem področju.

3.4

V območjih, ki so v določenem obdobju uspela razviti uspešno in raznoliko gospodarstvo na osnovi različnih dejavnosti (na primer kmetijstva, rudarstva, tekstilne, metalurške ali kemijske industrije itd.) in so iz raznih razlogov morala to ali te dejavnosti opustiti, je glavni problem zlom socialnega modela z vsemi neprijetnimi posledicami za lokalno prebivalstvo in lokalna podjetja. V tem primeru sta odvisnost od ene industrijske panoge ali prešibka ekonomska raznolikost dodatna dejavnika, ki še otežujeta iskanje alternativne rešitve za izgubo delovnih mest, ki jo je povzročilo gospodarsko nazadovanje.

3.5

Veliko je dejavnikov, ki lahko in ki vplivajo na nazadovanje nekoč dejavne, donosne, konkurenčne regije z dovolj delovnimi mesti in blaginjo. Vendar pa je mogoče, da so tehnološke spremembe in globalizacija gospodarstva vir vseh teh dejavnikov in njihov skupni imenovalec. Trgi se razvijajo hitro in pogosto nepričakovano. Stabilnost, ki jo je industrija vse do prejšnjega stoletja predstavljala v očeh narodov, ki so znali uporabljati industrijska načela v svojo korist, več ne obstaja. Nadomestile so jo tehnološke in družbene spremembe, razširitev trgov, bliskovita izmenjava informacij na globalni ravni, globalna konkurenčnost in selitve proizvodenj blaga in storitev na druge lokacije. Stroški delovne sile so začeli veljati kot najpomembnejši dejavnik pri izbiri lokacije industrij, vendar pa konkurenčnost gospodarskih dejavnosti poleg dejavnika dostopa do tehnologij dejansko določajo raziskovalne sposobnosti, razvoj in inovacije, bližina in kakovost storitev, pomen managementa in usposobljenost delojemalcev. Končati proces deindustrializacije Evrope in najti alternativne poti za ustvarjanje delovnih mest sta nedvomno največja izziva, s katerima se sooča Evropa in ki ju potrjuje tudi lizbonska strategija.

3.6

Posledice nazadovanja nekega območja za njegovo prebivalstvo in podjetja so številne: izguba delovnih mest, splošno osiromašenje, demografske spremembe in upadanje števila prebivalcev, razpad mreže podjetij itd. Treba je poudariti, da te posledice v različnih oblikah vplivajo na življenje mnogih generacij. Prva generacija, ki se neposredno sooča z gospodarskim nazadovanjem, pogosto najde neke vrste nadomestilo v sistemu socialnega varstva, kar sicer ni zaželeno, vendar neobhodno potrebno, če socialna pomoč predstavlja za preživetje potreben prihodek. Do tega položaja pride ob zaprtju velikih industrijskih in rudarskih podjetij, ki mlade in osebe srednjih let, potencialno zmožne za delo, prisili v nedejavnost in odvisnost od socialne pomoči. Takšen položaj je sicer travmatičen, vendar problem naslednje generacije, ki nima na razpolago ne delovnih mest ne socialne pomoči, nedvomno vzbuja še več skrbi. V takšnih situacijah so podjetništvo, raznolikost dejavnosti in usposabljanje ne samo alternativne rešitve, temveč nujna potreba.

3.7

Za nazadujoča območja zaradi nezadostnega gospodarskega razvoja ali konjunkturnih dejavnikov, ki so ustavili njihov razvoj, lahko turizem pomeni trajno alternativno rešitev, ki bo njihov ekonomski razvoj popeljala v močno, stabilno industrijo z dobrimi izgledi za prihodnost in rast, ki ustvarja delovna mesta in je zmožna trajnostno ohranjati gospodarsko, socialno in okoljsko ravnotežje. Jasno je, da kulturne in gospodarske spremembe, ki bodo po vsej verjetnosti posledica takšnih revitalizacij, ne bodo lahke in ne vse pobude uspešne, vendar pa se nazadujočim območjem ponuja le malo drugih možnosti. Pogoji za uresničitev drugih alternativnih rešitev so namreč še težji.

3.8

Treba pa se je zavedati, da se tudi na obrobjih ali v okolici velikih mest, pa čeprav imajo cvetoče gospodarstvo, najdejo marginalna in degradirana območja, v katerih gospodarske aktivnosti ni ali pa je zelo šibka. Dogodki mednarodnega pomena lahko prispevajo k povečanju njihovega pomena in h gospodarski oživitvi. Tako so se na primer svetovni razstavi v Sevilli in Lizboni ter olimpijske igre v Barceloni in prejšnje leto v Atenah pokazale kot pomemben dejavnik pri fizični revitalizaciji teh območij. Sprožile so novo dinamičnost in ustvarile pogoje, ki omogočajo razvoj novega turističnega območja.

4.1

Po analizi položaja, izvora in glavnih značilnosti nazadujočih območij je v skladu z naslovom tega mnenja smiselno določiti cilje in sredstva za preučitev prispevka turizma h gospodarskemu in socialnemu okrevanju nazadujočih območij.

4.1.1

Najprej je treba poudariti, da mora biti glavni namen vseh ukrepov za gospodarski razvoj ustvarjanje pogojev, primernih za osebni in socialni razvoj prebivalstva tega območja, in tako preprečiti emigracije in preseljevanje prebivalstva. Dejansko morajo vsi ti ukrepi prispevati k ohranitvi družbene zakoreninjenosti, ki so jo prebivalci skozi generacije ohranili s svojo najbližjo okolico. Za dosego tega cilja morajo kot alternative predvidene turistične pobude na učinkovit način vzpostaviti ne le potrebno infrastrukturo, temveč zagotoviti tudi stabilnost delovnih mest oseb, ki so v najširšem pomenu odvisne od turizma. Če je prvi cilj ohranitev družbene zakoreninjenosti, je treba zasnovati trajnostne in vitalne turistične proizvode kot alternativo za brezposelnost zaradi socialnega in gospodarskega nazadovanja.

4.2

Poleg tega mora biti cilj vseh ukrepov za gospodarski razvoj v nazadujočih območjih tudi diverzifikacija ekonomske dejavnosti. V območjih, odvisnih od ene industrijske panoge, so lahko vzrok za nazadovanje tehnološke spremembe ali sprememba trga. Da se takšno stanje ne ponovi, je treba opredeliti različne aktivnosti, ki se dopolnjujejo in prispevajo k boljši gospodarski prihodnosti regije. Turizem je pomemben dejavnik pri diverzifikaciji industrije v nekem območju po zaslugi svojega medsektorskega značaja in vključenosti najrazličnejših akterjev, od velikih, malih in srednje velikih podjetij, družinskih in multinacionalnih podjetij do podjetij z zelo različnimi socialnimi cilji in komercialnimi interesi.

4.3

Trajnostno ravnotežje ekonomskih, socialnih in zlasti okoljskih vidikov je prav tako eden od ciljev razvoja nazadujočih območij. Pogosto ima nazadovanje neke industrijske ali rudarske dejavnosti resne posledice za okolje tega območja. Zastarele in zapuščene zgradbe, onesnaženi industrijski odpadki in tla ter fizična degradacija je le nekaj najbolj pogostih rezultatov zastarele industrije, kar seveda niso idealni pogoji za turistično dejavnost, ki za svoj razvoj potrebuje najboljše naravne pogoje.

4.3.1

Načeloma je naloga industrije, ki se je ustalila na nekem območju, da ponovno vzpostavi izvorne naravne pogoje ali da to območje v okviru možnega vsaj revitalizira. Vendar pa v praksi podjetja težko upoštevajo to načelo, saj so sama v nazadujočem položaju, ki tega ne dopušča. V tem primeru je naloga javnih oblasti, da poskrbijo za podporo in zagotovijo dobre okoljske pogoje v območju. To je posebno pomembno, če so podjetja, ki se selijo na drugo lokacijo, ob svoji ustanovitvi prejela javno pomoč. Na osnovi načela družbene odgovornosti bi morala ta podjetja sprejeti te dodatne stroške svoje dejavnosti.

4.4

Za dosego teh zahtevnih ciljev je treba upoštevati več metod, med katerimi je najpomembnejši socialni dialog, ki predstavlja ključni element pri razvoju alternativnih rešitev. Socialni dialog med gospodarskimi in socialnimi akterji, med podjetniki in delavci prek sindikatov in združenj delodajalcev je temelj za uspešno izvedbo projektov in pobud. Pri tem procesu sme in mora sodelovati tudi civilna družba v vseh svojih različnih skupnostih, združenjih državljanov, potrošnikov itd.

4.4.1

Pomembno je, da javne oblasti sodelujejo pri razvoju nazadujočih območij in aktivno prispevajo k spodbujanju alternativnih rešitev, pa naj gre za turizem ali drug sektor. Sodelovanje med različnimi upravnimi in javnimi institucionalnimi ravnmi lahko zagotovi pogoje za uspeh pobud in, če je treba, tudi prispeva k ekonomski vitalnosti projektov. Strukturni skladi EU so koristno orodje za to dejavnost, ki se usklajuje na evropski, nacionalni, regionalni in lokalni ravni, in prispevajo k izvajanju raziskav ter projektov in pobud za regionalni razvoj, ki lahko prispevajo k revitalizaciji nazadujočih območij.

4.5

Usposabljanje prebivalstva nazadujočih območij je ključni dejavnik postopka revitalizacije. Treba je zagotoviti poklicno preobrazbo dolgoročno brezposelnih oseb, da bodo lahko dobile delovno mesto v alternativnih dejavnostih, ki se glede pogojev in zahtevane strokovne usposobljenosti načeloma zelo razlikujejo od njihovih prejšnjih služb. V praksi se kaže, da je ta preobrazba velik izziv in da bo samo intenzivno in nenehno usposabljanje omogočilo prilagajanje delavcev primarnega na terciarni sektor. Ta preobrazba je pomembna tudi za delavce naslednje generacije, ki sicer niso doživeli izgube delovnega mesta na lastni koži, vendar jim njihovo poklicno okolje ne daje upanja na zaposlitev v tradicionalni industriji območja. Samo usposabljanje jim lahko omogoči izhod iz te poklicne neperspektivnosti.

4.6

Proces širitve Evrope lahko ima tako prednosti kot negativne posledice za obravnavano problematiko. Po eni strani se je povečalo število nerazvitih območij z industrijsko, rudarsko in kmetijsko preteklostjo, ki jo bo težko premostiti. Po drugi strani pa se bosta mobilnost in povpraševanje po prostočasnih aktivnostih in turizmu občutno povečala in s tem okrepila turistično industrijo. Promocija evropskega trajnostnega turističnega modela je lahko pomembno orodje za ekonomski razvoj določenih nazadujočih območij.

5.1

Eden od glavnih ciljev tega mnenja je združiti, preučiti in začeti uporabljati različne dobre prakse, s pomočjo katerih se je turizem uveljavil kot uspešna alternativa za nazadujoča območja.

5.1.1

Na srečanju v Cordobi, ki ga je organiziral EESO v sodelovanju s pokrajinsko oblastjo, je bilo predstavljeno mnogo izkušenj in zelo poučnih pobud, ki jih je treba združiti in preučiti, da bodo lahko služile kot poučni modeli.

5.2

Izkušnje iz Asturije (Španija): primer uspele preobrazbe v regiji, ki je imela v celoti rudarski in industrijski značaj in se je odzvala na nazadovanje teh sektorjev in na s tem povezano izgubo delovnih mest z intenzivnim razvojem svojega turizma. V ta namen je bila oblikovana cela vrsta turističnih znamk in proizvodov, tesno povezanih s pokrajino Asturija in njeno naravo:

5.2.1

Ta nova strategija lokalnega razvoja je bila zelo uspešna, saj se je stopnja zaposlenosti v zadnjih letih povišala za 8 %. Očitno je, da je bila okoljska trajnost v tem primeru osnova za visokokakovostni turizem v sožitju z naravo in da so tako gospodarski in socialni akterji kot tudi javne institucije skupaj aktivno podprli te strateške spremembe in nov regionalni model.

5.3

Izkušnja mesta Zabrze (Poljska). V celotni Sileziji so ekonomske in tržne spremembe vodile do zaprtja številnih podjetij in tako povzročile izgubo desettisočih delovnih mest. Za sabo so pustile opustošeno pokrajino, posuto z zapuščenimi postindustrijskimi conami. Izpeljanih je bilo mnogo turističnih promocij, vendar pa regija še vedno trpi zaradi svoje tradicionalne podobe industrijske cone v mračni in ekološko degradirani pokrajini. Ta podoba za turiste sicer ni privlačna, vendar kljub temu lahko obogati socialno in ekonomsko življenje regije, če se industrijska dediščina tega območja začne koristiti v turistične namene, kar je namen in želja lokalnih oblasti. Gre za preobrazbo postindustrijskih predelov v turistična območja s pretežno trajnim in nesezonskim značajem. Tako bi se ohranila industrijska dediščina in edinstven značaj mest in regij.

5.3.1

Vendar pa je ta projekt povezan s številnimi težavami. Poleg slabega tehničnega stanja in splošnega propada lokacij so tukaj še problemi lastninskih razmerij, pomanjkanja finančnih sredstev in kvalificiranega osebja, nerazvitosti turistične infrastrukture in drugih dejavnikov, zaradi katerih le malo industrijskih arhitekturnih dediščin izpolnjuje pogoje za uspešno turistično območje. Evropski strukturni skladi, kot sta FEDER in ESF, lahko igrajo pomembno vlogo pri financiranju projektov in usposabljanju lokalnega prebivalstva.

5.3.2

Na regionalni ravni je bil zasnovan projekt za izkoriščanje postindustrijskih lokacij v turistične namene z naslovom „Krožni ogled industrijske arhitekturne dediščine“. Združuje 30 objektov, izbranih na podlagi različnih meril, kot so dostopnost, privlačnost, turistične kapacitete in varnost obiskovalcev.

5.3.3

Izkušnja občine Zabrze, srednje velikega mesta na jugu Poljske, je dober primer, kako so se občinske oblasti naučile upoštevati pomembnost industrijskega turizma. Tako je Zabrze že od leta 2003 priznan model te vrste turizma, ki ga potrjujejo tudi pomembni turistični certifikati in priznanja. Zabrze pa ni samo dober primer, kako nazadovanje rudarske industrije v regiji nadomestiti z lastnimi alternativami, temveč se je izkazal tudi kot središče razmišljanj in spodbujanja prihodnjih projektov razvoja industrijskega turizma na Poljskem in po vsej Evropi. Septembra 2004 in maja 2005 je bila tukaj med drugim organizirana mednarodna konferenca za preučitev „zakladnice industrijske dediščine za turizem in prostočasne aktivnosti“. Rezultat teh konferenc sta resoluciji iz Zabrza, ki predstavljata dragocen vpogled v izkoriščanje industrijskih arhitekturnih dediščin za turizem in prostočasne aktivnosti. Na tem mestu naj omenimo še pripravljenost Svetovne trgovinske organizacije za sodelovanje pri vzpostavljanju mreže industrijskega turizma, ki bi prispevala k boljši promociji turističnih proizvodov.

5.3.4

Izkušnje iz Zabrza predstavljajo dragocen vir znanja in izkušenj, ki bodo gotovo v korist tudi drugim območjem s podobnimi značilnostmi in željo po turistični preobrazbi. EESO v celoti priznava in podpira velik pomen teh izkušenj s turizmom ter jih je pripravljen tudi širiti.

5.4

Izkušnje rudarskega muzeja Museo Minero de Río Tinto v mestu Huelva (Španija). Rudnik Río Tinto je bil v preteklosti središče bogate proizvodnje žlahtnih kovin, ki je zagotavljala blaginjo regije že od rimskih časov. Po zaprtju rudnika v letu 1982 se je regija znašla v gospodarskem zastoju. Za to bogato dediščino danes skrbi rudarski muzej Río Tinto. Muzej je središče rudarskega parka Río Tinto, ki je bil zasnovan kot tematski park z vasmi in rudarsko pokrajino. Park na 900 hektarjih obiskovalcem ponuja vožnjo z vlakom ob stari železniški progi, po kateri so prevažali rudo v Huelvo, obisk starih rudnikov, rimskega pokopališča in rudarske vasi, ki jo je zgradilo angleško lastniško podjetje konec 19. stoletja. Nekoč zapuščena lokacija je torej postala kraj za prostočasne aktivnosti in prebivalstvu približala dediščino in kulturo tega območja. Tudi v tem primeru je prav ta „izkušnja“, katere glavni razlog je privabljati turiste, omogočila turističnim ponudnikom opravljanje donosne dejavnosti v območjih, ki bi bila brez tega obsojena na propad.

5.5

Izkušnje industrijske in rudarske cone Peñarroya-Pueblonuevo (Španija). Ta lokacija se ponaša z bogato industrijsko dediščino, saj je ostanek velikega tovarniškega središča 20. stoletja. Trenutno poteka preobrazba te lokacije v območje za prostočasne aktivnosti lokalnega prebivalstva in obiskovalcev. Treba je omeniti, da je več vasi v dolini Alto Guadiato v provinci Cordoba združilo svoje moči pri izvajanju skupnega projekta revitalizacije različnih dejavnikov, kot na primer rudarsko-geološkega muzeja Peñarroya-Pueblonuevo. Cilj teh pobud je razvoj turistične dejavnosti, ki bi omogočila nov ekonomski zagon vasi, ki jih je zaznamovala visoka stopnja nezaposlenosti zaradi propada rudarske dejavnosti. Ta izkušnja je del skupne usklajene ponudbe na področju gastronomije, športa in kulture, ki povezuje prebivalstvo Fuenteovejune, Bélmeza in drugih krajev tega območja in vključuje stara industrijska in geološka središča.

5.6

Mreža muzejev znanosti in tehnike v Kataloniji (Španija) obsega okrog dvajset lokacij industrijske arhitekturne dediščine v katalonski regiji. Lokacije predstavljajo najrazličnejša področja: tekstilna in papirna industrija, strojenje, transport itd. Skozi stoletja je katalonska industrija igrala izredno pomembno vlogo, ne samo z gospodarskega, temveč tudi s kulturnega, arhitekturnega in socialnega vidika in je del skupne katalonske identitete. Takšen koncept zahteva skupno turistično promocijo vseh 20 lokacij, da bodo lahko delovale kot mreža kulturno-turističnih lokacij, in je primeren tudi za druge podobne projekte.

5.7

Zanimiva izkušnja Mednarodnega odbora za socialni turizem (BITS) je tudi primer mesta La Roche-en-Ardenne v Belgiji, nazadujočega premogovniškega območja, v katerem je ustanovitev počitniškega središča za socialni turizem veliko prispevala k alternativnemu razvoju regije in s tem k številnim novim delovnim mestom.

5.8

Po vsej Evropi se trenutno pojavljajo številne inovativne turistične pobude vsaj deloma z namenom razviti alternativno rešitev za izboljšanje gospodarskega položaja. Naj na primer omenimo možnost, ki jo turistom ponujajo tradicionalni ribiči, da preživijo en dan na njihovem čolnu in aktivno sodelujejo pri njihovem delu. Tako izkusijo pristen stik s poklicnim in kulturnim življenjem neke regije, kar je za turiste izjemno privlačno in hkrati prispeva k povečanju dohodka nazadujoče dejavnosti.

5.9

EESO podpira skupno deklaracijo Evropske zveze sindikatov s področja hrane, kmetijstva in turizma (EFFAT) in Konfederacije nacionalnih združenj hotelov, restavracij in podobnih ustanov v EU (HOTREC) o načelih in smernicah za ohranjanje in razvijanje delovnih mest na področju turizma v podeželskih območjih.

6.1

Po zaslugi raznih srečanj študijske skupine, ki je bila pristojna za izdelavo tega mnenja, in uspešne predstavitve v Cordobi smo lahko oblikovali ne samo opisana stališča, temveč tudi koristne zaključke in priporočila.

6.2

Kot je bilo že večkrat omenjeno v različnih dokumentih Komisije, EESO in mnogih drugih virih, predstavlja turizem izredno pomembno gospodarsko dejavnost, in sicer ne samo z ekonomskega, temveč tudi s socialnega in okoljskega vidika. Zlasti je treba poudariti, da je turizem močna, stabilna gospodarska panoga z dobrimi izgledi za prihodnost, kar v veliki meri prispeva k ustvarjanju visokokakovostnih delovnih mest ob spoštovanju meril kratkoročne, srednjeročne in dolgoročne trajnosti.

6.3

Socialno in gospodarsko nazadovanje območij v evropskih državah lahko ima najrazličnejše vzroke in značilnosti, vendar pa je sta v vseh območjih izguba delovnih mest in pomanjkanje ekonomskih alternativ najvidnejša in najhujša posledica za lokalno prebivalstvo, ki je pogosto prisiljeno k migracijam zaradi iskanja nove, popolnoma drugačne zaposlitve. Depopulacija obsežnih kmetijskih, industrijskih in rudarskih območij je nezaželen učinek sprememb v gospodarski strukturi.

6.4

Družbena zakoreninjenost lokalnega prebivalstva je glavni cilj politike za dosego regionalnega ravnotežja s pomočjo dolgoročnih alternativnih rešitev za nazadujoča območja. Evropski strukturni skladi spadajo k najpomembnejšim dejavnikom te politike zakoreninjenosti. Ohranjanje ali ustvarjanje delovnih mest mora biti glavna prednostna naloga takšne politike socialne integracije.

6.5

Čeprav so izhodiščni položaji povsod drugačni, predstavlja turizem nedvomno v vsakem primeru dobro alternativo v boju proti nazadovanju, saj gre za vir gospodarske aktivnosti z močnim potencialom za razvoj družbe, podjetij in zaposlenosti. Različne izkušnje na vseh ravneh to dokazujejo in potrjujejo.

6.6

Vendar pa se pri preučevanju turistične alternative za nazadujoča območja pojavlja mnogo različnih težav in ovir. Opozoriti je treba na to, da ta območja niso turistična po svoji „naravi“, nasprotno, včasih gre za degradirana območja brez kakršnekoli turistične privlačnosti. Iz tega razloga je ta območja težko revitalizirati in v njih ustvariti idealno okolje za dolgoročni razvoj turizma. Zato je treba ustvarjati povpraševanje s ponudbo in oblikovati temu primerne turistične proizvode.

6.7

Poleg tega v osnovi neobetavnega položaja se pri oblikovanju turistične alternative za nazadujoča območja pojavljajo najrazličnejše ovire:

6.8

Vendar pa sta prav ta turistična alternativa in s tem povezane težave dejavnika, na katera se morajo osredotočiti javne oblasti, socialni akterji in na splošno državljani, da bodo lahko sprejeli izziv, ki ga predstavlja uresničitev tega turističnega potenciala. Evropska regionalna politika in druge politike Skupnosti na področju turizma, kulture, zaposlovanja, transporta, infrastrukture itd. morajo podpirati zadane cilje in združiti svoje delovanje za dosego le-teh. Prikrivanje slabega položaja nazadujočih regij in nepripravljenost za soočenje s tveganji in ovirami turistične alternative ni prava pot, saj so druge alternative za izboljšanje ekonomskega položaja v nazadujočih območjih zelo maloštevilne in še težje uresničljive.

6.9

Za vitalnost turistične alternative v nazadujočih območjih je treba izpolniti več pogojev:

6.10

Veliko je dejavnikov, od katerih je odvisna izbira turistične ponudbe za neko območje, zato je težko določiti najprimernejšo. Kot primer naj kljub temu navedemo nekaj dejavnosti, ki so posredno ali neposredno vpletene v turizem in ki lahko pripomorejo k razvoju alternativnih turističnih območij: kmečki in podeželski turizem z obrtjo in proizvodnjo ter prodajo lokalnih živil, industrijski turizem, za katerega smo opisali že nekaj primerov dobre prakse, zdraviliški turizem, kulturni turizem itd. Podeželski turizem bo lahko dolgoročno uspešen le s podporo institucij.

6.11

Vrste podjetij, ki razvijajo turistične proizvode in dejavnosti v nazadujočih območjih, so iste kot pri klasičnem turizmu. Kljub temu poudarjamo naslednje:

6.12

Za zagotovitev vitalnosti turističnih podjetij, ki so bila ustanovljena kot alternativa v nazadujočih območjih, je pomembno, da se vzporedno razvijajo tudi dodatne dejavnosti na podlagi skupnih interesov, ki se lahko povežejo v pravo „turistično zvezo“, v kateri je vsako podjetje del skupne turistične ponudbe. Potrebno je tako na ravni javnega kot zasebnega sektorja uskladiti kulturne, gastronomske, okoljske, nastanitvene vidike, skratka, vse ekonomske dejavnosti, ki so pomembne za privabljanje turistov v neko regijo. Takšne zveze, ki jih včasih najdemo v klasičnem turizmu, so življenjskega pomena za nova in alternativna podjetja v nazadujočih območjih zaradi njihovega izjemno težkega in negotovega začetnega položaja. Model „turističnega krožnega ogleda“, pri katerem sodeluje veliko število gospodarskih akterjev, je eden od načinov uresničevanja takšnih zvez. V vsakem primeru se morajo vsi gospodarski in socialni akterji povezati za krepitev sodelovanja med podjetji.

7.1

Socialno-ekonomska revitalizacija nazadujočih območij v Evropi je pomembna in težka naloga za javne oblasti na vseh ravneh, socialno-ekonomske akterje in državljane. Je izziv, ki ga ne smemo ignorirati, če želimo preprečiti depopulacijo določenih regij in lokalno prebivalstvo obvarovati pred revščino in migracijami. Turistična alternativa je ena od številnih možnosti, vendar pa je zaradi svoje dodane vrednosti, svoje zmožnosti ustvarjati delovna mesta in svojih perspektiv za prihodnost vsekakor rešitev, ki ima prednost pred drugimi.

7.2

Evropska politika ter dokumenti institucij poudarjajo pomembnost te poti. Tako Evropska komisija kot Parlament in Evropski ekonomsko-socialni odbor spodbujajo in podpirajo to alternativo, vendar pa finančna sredstva iz strukturnih skladov še vedno ne zadostujejo za učinkovito izvajanje ukrepov na tem področju. Poleg tega jih je vedno težje uporabiti za nov gospodarski zagon. Komisiji predlagamo, da izvede pilotni projekt na osnovi zbranih izkušenj, ki bo preučil in ugotovil najboljši način za uporabo strukturnih skladov v namene spodbujanja turizma v gospodarsko in socialno nazadujočih območjih.

7.3

Druge institucije kot Svetovna turistična organizacija (OMT) in Mednarodni urad za socialni turizem (BITS) uresničujejo pomembne strateške programe, ki krepijo in podpirajo promocijske in komunikacijske mreže, neobhodno potrebne za dolgoročno vitalnost turističnih projektov v nazadujočih območjih.

7.4

Države članice bi prav tako morale uskladiti delovanje nacionalne, regionalne in lokalne uprave. Opazovalne skupine, ki bi presodile možnosti sektorja in izdelale različne strategije in integralne programe turističnega razvoja, so iz tega vidika dober mehanizem za preučevanje in delovanje na tem področju.

7.5

EESO v okviru svojih mnenj o turizmu poziva k promociji evropskih politik za oblikovanje evropskega turističnega modela, ki ne temelji nujno na predpisih, temveč na vrednotah in načelih trajnosti, varstva okolja, kakovosti storitev, proizvodov in zaposlitve, zaščite potrošnikov, javno-zasebnih kooperacij, splošne dostopnosti, krepitve lokalne dediščine in kulture ter na drugih vrednotah, ki zagotavljajo spoštovanje načela kratkoročne, srednjeročne in dolgoročne trajnosti tako v Evropi kot tudi drugod po svetu. To mnenje je dodatni prispevek k obstoječim strateškim in političnim dokumentom na tem področju in poudarja pozitiven prispevek turizma kot temeljnega dejavnika evropskega turističnega modela k socialno-ekonomski revitalizaciji nazadujočih območij.

8.

Evropski ekonomsko-socialni odbor bo oblikoval in objavil to mnenje ter ga predstavil pod naslovom „Deklaracija iz Cordobe o prispevku turizma h gospodarskemu in socialnemu okrevanju nazadujočih območij“ kot svoj prispevek na Evropskem turističnem forumu, ki bo potekal oktobra 2005 na Malti.

31.1.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 24/11

1.1

Direktiva 2004/18/ES z dne 31. marca 2004 ureja in zagotavlja usklajevanje postopkov za oddajo javnih naročil gradenj, blaga in storitev. Ta direktiva je združila prejšnje direktive, ki obravnavajo to področje, spremenila njihovo vsebino in poenostavila pravni okvir.

1.2

S tem ko je opredelila svoje področje izvajanja, je direktiva določila vrsto spodnjih pragov, pod katerimi zakonodaja ni veljavna. Prav tako je določila posebni postopek za redno prilagajanje teh spodnjih mej.

1.3

Pragovi direktive so izraženi v eurih, pragovi, ki določajo mednarodne obveznosti Unije v skladu s sporazumom STO o javnih naročilih, pa so izraženi v posebnih pravicah črpanja (PPČ). V členu 78 Direktive je določen mehanizem, ki Komisiji omogoča preverjanje in popravo pragov, če je to zaradi spremembe menjalnega tečaja PPČ ali eura potrebno. V primeru poprave pragov bi morala njihova raven kljub temu v osnovi ostati enaka.

1.4

Komisija je sklenila ohraniti nespremenjeno raven pragov v višini 249.000 eurov, ki se nanašajo na javna naročila storitev, ki jih naročniki subvencionirajo z več kot 50 % deležem (člen 8(b)), in na javna naročila storitev, katerih naročniki niso zajeti v prilogi IV (se pravi naročniki, ki niso enote centralne ravni države).

1.5

Zaradi stvarne napake člen 78 določa, da se pragovi javnih naročil, ki jih naročniki, zajeti v členu 8(b), subvencionirajo z več kot 50 % deležem, natančno prilagodijo novemu pragu, kar prag precej zniža.

2.1

Namen predloga direktive je popraviti stvarno napako. S popravkom člena 78 sta prag, zajet v členu 8, ki ureja področje izvajanja direktive, in mehanizem za pregled pragov, ki ga določa člen 78, ponovno usklajena.

2.2

EESO podpira ta popravek, ki normativnemu besedilu vrača usklajenost.

2.3

Te ugotovitve pridejo v poštev zlasti za prihodnji pregled pragov v skladu s členom 78(4), ki je predviden v novembru 2005.

31.1.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 24/12

1.1

Komisija je predstavila predlog uredbe o pravicah oseb z omejeno mobilnostjo v zračnem prevozu, da bi invalidom in osebam z omejeno mobilnostjo zagotovila enake možnosti v zračnem prevozu kot jih ima ostalo prebivalstvo.

1.2

Komisija meni, da je zračni prevoz eden od orodij integracije in dejavnega vključevanja invalidov v gospodarsko in družbeno življenje.

1.3

Komisija je pobudo obravnavala v okviru nediskriminatorne politike, ki je izrecno potrjena kot splošno načelo v členu 21 Listine o temeljnih pravicah Evropske unije. Poleg tega člen 13 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti omogoča Evropski skupnosti boj proti razlikovanju, med drugim na podlagi invalidnosti.

1.4

Namen uredbe je vsem potnikom zagotoviti enake možnosti, ki jih ponuja enotni trg za zračni prevoz.

1.5

Predlog Komisije je prvi predlog zakonodaje Evropske skupnosti, ki izključno obravnava invalide, čeprav bo njegove pozitivne učinke občutilo tudi veliko starejših oseb in potnikov z začasno omejeno mobilnostjo.

1.6

Predlog, katerega cilj je preprečiti nepravično obravnavanje, temelji na nekaterih osnovnih načelih:

1.7

Prostovoljne sporazume, ki so jih v preteklih letih sprejeli letalski prevozniki, je treba upoštevati kot prvi pozitivni korak k preprečevanju nepravičnega obravnavanja in zagotovitvi kakovostne pomoči osebam z omejeno mobilnostjo. Kljub temu se je izkazalo, da ti sporazumi ne zadoščajo in da obstaja potreba po določitvi jasnih pristojnosti in pravil na tem področju.

2.1

Odbor pozdravlja pobudo Komisije in v celoti podpira osnovna načela predloga.

2.2

Uredba jasno prispeva k odstranitvi ovir v zračnem prometu za osebe z omejeno mobilnostjo. Je tudi v povezavi z uredbo o odškodnini in pomoči potnikom v primeru zavrnitve vkrcanja, odpovedi ali velikih zamud letov (1), ki jo je pred kratkim sprejela EU in ki povečuje pravice potnikov.

2.3

Poleg tega je EESO v preteklih mnenjih (2) zagovarjal potrebo po zakonodaji, ki bi obravnavala ovire, s katerimi se srečujejo invalidi na drugih področjih življenja, ne samo pri delu. Mobilnost je ključno področje za socialno vključenost invalidov.

2.4

EESO obžaluje, da zakonodaja ne vsebuje določb o dostopu invalidov do letališke infrastrukture, vozil za prevoz potnikov in letal. EESO ugotavlja, da se le s takimi ukrepi lahko zagotovijo enake možnosti v zračnem prevozu. EESO poziva Evropsko komisijo, naj predlaga dodatno zakonodajo, da se zagotovi dostopnost do vse nove infrastrukture in opreme za prevoz ter da se zagotovi postopna odstranitev sedanjih ovir.

2.5

Odbor podpira splošni okvir uredbe, zlasti določbo o ustanovitvi enotnega centralnega organa, ki bo upravljal storitve na letališčih, saj je tak sistem najbolj zanesljiv način za zagotovitev transparentnosti ter kakovostne in dosledne pomoči za potnike z omejeno mobilnostjo.

2.6

Odbor kljub temu meni, da je treba nekatere določbe okrepiti, da bi kar najbolje dosegli splošni cilj.

2.7

Odbor tudi vztraja, da je potrebno obsežno posvetovanje z reprezentativnimi organizacijami civilne družbe, da se zagotovijo pravice v sektorju letalskega prevoza vsem državljanom, tudi tistim z omejeno mobilnostjo. Za kakovostno izvajanje uredbe je poleg tega pomembno zagotoviti, da se v okviru Odbora letaliških uporabnikov vzpostavi dialog — tudi o varnostnih standardih — med letališči, ponudniki storitev, letalskimi prevozniki in reprezentativnimi organizacijami invalidov, ki vključujejo osebe z omejeno mobilnostjo.

Odbor pozdravlja dejstvo, da invalidom pomoči ne bo treba plačati, vendar se ne strinja s predlogom v uvodni izjavi 7 osnutka uredbe ES, da naj bi stroške pomoči invalidom enako razdelili med vse potnike. Odbor vztraja pri tem, da si morajo stroške deliti letalski prevozniki, ki uporabljajo letališče, in sicer sorazmerno s številom potnikov, pri katerih posamezni prevoznik poskrbi za prevoz na letališče in nazaj. Nikakor pa se zaradi teh stroškov ne smejo zvišati cene letalskih prevoznin, ki jih plačajo potniki.

2.8

Odbor ugotavlja, da je odstopanje od glavnega načela v členu 3 (preprečevanje zavrnitve prevoza), predvideno v členu 4, ki dovoljuje zavrnitev vkrcanja zaradi varnostnih zahtev, treba dodatno pojasniti, da bi preprečili samovoljno zavrnitev. Postaviti je treba okvir na ravni EU, ki bo natančno določil varnostne zahteve bodisi v prilogi k uredbi bodisi v izvedbeni uredbi. Ta pravila sedaj določajo letalski prevozniki ali zakonodaja in so zato zelo različna in včasih nasprotujoča. Predlog Evropske komisije, da bi bile varnostne zahteve opredeljene v nacionalni zakonodaji, ne bi rešil tega problema. Poleg tega morajo biti informacije o varnostnih zahtevah javno dostopne vsem potnikom, ne samo na zahtevo.

2.9

Odbor tudi ugotavlja pomanjkanje jasne določbe, ki bi letalskega prevoznika zavezovala, da v skladu z uredbo osebi, ki ji je bilo zavrnjeno vkrcanje, povrne stroške ali jo preusmeri na drug let in poskrbi zanj. Ta določba bi bila podobna določbi uredbe o odškodnini in pomoči potnikom v primeru zavrnitve vkrcanja, odpovedi poleta ali velikih zamud letov.

2.10

Odbor tudi poudarja potrebo po okrepitvi določb o obveznosti zagotovitve pomoči iz člena 5. Odgovornost vodstvenega organa letališča bi bilo treba razširiti tudi na potnike, ki so bili prerazporejeni ali prehajajo skozi letališče, če so bili vsaj 24 ur predhodno obveščeni. Sedanje besedilo predloga — si po najboljših močeh prizadeva — ni zadovoljivo. Toda izredne okoliščine, ki niso povezane z vodstvenim organom letališča, se lahko upoštevajo.

2.11

Odbor zagovarja stališče, da morajo vsa evropska letališča postaviti dosledne, visoke standarde za potnike z omejeno mobilnostjo, poleg tistih, ki so navedeni v prilogi I uredbe. Sedanji predlog določa prag pri prometu dveh milijonov potnikov, pri čemer bi bilo veliko število evropskih letališč izvzeto iz te obveznosti. Poleg tega Odbor meni, da morajo tudi majhna letališča, katerih letni promet je manjši od milijona potnikov, vzpostaviti standarde — prilagojene svoji velikosti — na lokalni ravni v tesnem sodelovanju z organizacijami invalidov, ki vključujejo osebe z omejeno mobilnostjo.

2.12

EESO tudi poudarja, da je treba za primere invalidnosti usposobiti in ozavestiti primerno osebje, da se zagotovi ustrezna pomoč za potrebe oseb z omejeno mobilnostjo in kakovost. Uporaba novih tehnologij, kot so kratka sporočila SMS in pozivniki, bi tudi lahko pospešila prehod potnikov z omejeno mobilnostjo (kot na primer slušno prizadetih in slabovidnih oseb).

2.13

Upoštevati je treba potrebo po enostavnem postopku za obveščanje o pomoči, ki bi moralo biti brezplačno. Potrebni podatki se praviloma zabeležijo ob rezervaciji vozovnic in se posredujejo letalskim prevoznikom. Zato je nujno potreben zanesljiv prenos informacij od letalskih prevoznikov do letališč, da bi zagotovili kar najbolj kakovostne storitve. Ko potnik sporoči potrebo po pomoči, bi moral prejeti potrditveno kodo. Poleg tega morajo v primeru spora letalski prevozniki in/ali organizator potovanj, odgovoren za rezervacijo, zagotoviti dokaz o obvestilu.

2.14

Poleg tega bi bilo treba v postopku obveščanja upoštevati tudi zahteve dostopnosti za invalide. Na voljo bi morali biti alternativni načini obveščanja, preko telefona in interneta. Internetne strani bi morale biti v skladu z zahtevami WAI (3), telefonsko obveščanje pa bi moralo biti brezplačno.

2.15

EESO tudi meni, da je treba v besedilo uredbe vnesti sklic na direktivo 95/46/ES o zaščiti posameznikov v zvezi z obdelavo in prostim pretokom osebnih podatkov, da se zagotovi spoštovanje zasebnosti, da bodo zahtevane informacije uporabljene zgolj za namene izpolnjevanja obveznosti pomoči, ki so navedene v uredbi, in da ne bodo uporabljene v škodo potnika, ki zahteva storitev.

2.16

Odbor izraža zaskrbljenost, da določitev različnih organov, ki bodo odgovorni za obravnavo pritožb, na ravni držav članic lahko prepreči učinkovit postopek v primeru kršitev in dostop za potnike. EESO poudarja potrebo po lahko dostopnem organu, ki bo sprejemal pritožbe, spremljal izvajanje uredbe in njeno uresničevanje. EESO meni, da bi bil lahko v vsaki državi članici en sam organ odgovoren za te zadeve, s čimer se zagotovi manj kompleksen sistem kot je predviden v sedanjem predlogu. Glede na internacionalizacijo letalskega prometa in vedno večje število potnikov, ki potujejo med državami, ki niso države njihovega stalnega prebivališča, EESO meni, da bi bilo primerno ustanoviti organ na ravni EU.

2.17

EESO se zavzema za to, da bi bile osebe z omejeno mobilnostjo upravičene do polne odškodnine v primeru poškodovanja ali izgube pripomočkov, ki jim omogočajo mobilnost. Treba je ustrezno upoštevati, kako pomembne so posledice za mobilnost, samostojnost in varnost potnika. EESO tudi meni, da bi morali biti letalski prevozniki odgovorni za oskrbo pripomočkov za mobilnost na letališču, s čimer bi zagotovili skladnost z mednarodnim okvirom o odgovornosti letalskega prevoznika, ki je določen v Montrealski konvenciji.

2.18

Odbor želi tudi poudariti potrebo, da se v uredbi jasno določi odgovornost v primeru nesreče ali slabe oskrbe potnikov, ki potrebujejo pomoč bodisi na letališču bodisi ob vkrcanju na letalo, v skladu z Varšavsko konvencijo, kot jo spreminjata Haaška in Montrealska konvencija (4).

2.19

EESO želi izpostaviti tudi nekaj vprašanj v zvezi s pomočjo na letalih. EESO predlaga črtanje predlagane omejitve za prevoz psov vodnikov na pet ur, ker ta omejitev v praksi ne obstaja. Uredba bi tudi morala vsebovati zahtevo, da prevozniki obveščajo potnike o omejitvah prevoza pripomočkov, ki omogočajo mobilnost, na letalih. Določbe o dostopnosti informacij o letih je treba razširiti na varnostne ukrepe.

2.20

EESO izraža zaskrbljenost, da uredba ne obravnava vseh ovir v letalskem prevozu. Zlasti je pomembno, da so vsa nova letališča dostopna osebam z omejeno mobilnostjo in da vsa letališča postopoma odpravijo ovire, ki onemogočajo enak dostop vsem državljanom.

2.21

Poleg tega EESO priporoča letalskim prevoznikom, da pri nakupu ali najemu novih letal izberejo tiste, ki ustrezajo standardom dostopnosti.

3.1

EESO trdno podpira predlog, a priporoča številne spremembe, ki so podrobneje predstavljene v drugem delu, da se zagotovi večja doslednost in učinkovitost, kadar je treba zagotoviti enake možnosti za potnike invalide in potnike z omejeno mobilnostjo v zračnem prevozu.

31.1.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 24/15

1.1

Nadzor nad varnostjo po vsem svetu ureja čikaška konvencija o mednarodnem civilnem letalstvu iz leta 1944 in temelji na standardih, ki jih je razvila Mednarodna organizacija za civilni letalski promet, ustanovljena z navedeno konvencijo. Letalske prevoznike nadzira njihova matična država, zlasti glede njihovega izpolnjevanja varnostnih zahtev.

1.2

Zunaj EU je stopnja varnosti odvisna od učinkovitosti nadzornih postopkov, ki jih izvajajo tretje države. Da bi zagotovili visoko stopnjo varnosti prometa vseh zrakoplovov, ki letijo v Skupnost, iz nje ali na območju Skupnosti, sta Evropski parlament in Svet pred kratkim sprejela Direktivo 2004/36/EC (1) o varnosti zrakoplovov tretjih držav, ki uporabljajo letališča Skupnosti. Ta direktiva predvideva usklajen sistem inšpekcijskega nadzora tujih zrakoplovov, kadar le-ta uporabljajo evropska letališča, kakor tudi izmenjavo informacij med državami članicami in možnost razširitve ukrepov ene države članice proti zrakoplovu ali prevozniku tretje države, ki ne izpolnjuje mednarodnih varnostnih standardov, na celotno Skupnost.

1.3

Če povzamemo, direktiva „SAFA“ obvezuje države članice k vzpostavitvi mehanizma za zbiranje informacij, s katerimi bo mogoče prepoznati prevoznike, ki predstavljajo tveganje na področju varnosti.

1.4

Nesreča v Sharm-el-Sheikhu in nesreče v letu 2005 kažejo, da so potrebna strožja pravila.

1.5

Izvajati je treba obvezne kontrole na letalski ploščadi in države članice obvezati k obsežnejši izmenjavi informacij in uporabi skupnih ukrepov, sprejetih na podlagi rezultatov teh kontrol. Komisija bi morala pripraviti evropski seznam letalskih družb z varnostnimi težavami.

1.6

S pomočjo simulatorja je treba izvajati naključne preglede letalskih posadk, ki letijo v evropski letalski prostor, in preveriti, ali so sposobne leteti v preobremenjenih zračnih prostorih.

1.7

Ob rezervaciji letalske karte na spletni strani letalskega prevoznika ali pri potovalni agenciji morajo potniki imeti dostop do imena prevoznika; tako bodo še pred potovanjem obveščeni o morebitnih spremembah, npr. o zakupu letala in posadke drugega letalskega prevoznika. Če se potniki s spremembami ne strinjajo, morajo imeti pravico do povračila celotnih stroškov.

1.8

Potniki morajo imeti dostop do informacij o vrsti, modelu in starosti zrakoplova, če si to želijo. Isto velja za podatek o državi, v kateri je bil zrakoplov registriran.

1.9

Vztrajati je treba pri tem, da imajo posadke med posameznimi poleti dovolj časa za počitek.

1.10

Člani letalske posadke bi morali obvezno imeti primerno znanje angleščine ali drugih evropskih jezikov — odvisno od destinacije, tako da lahko komunicirajo s potniki in v kritičnih situacijah pravilno ukrepajo.

1.11

Zrakoplovi, ki so iz varnostnih razlogov prepovedani v eni državi EU, bi morali biti prepovedani tudi v vseh ostalih državah EU.

31.1.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 24/16

1.1

Aviarna influenca (AI) je visoko nalezljiva viroza perutnine, ki se lahko prenese na druge živali, občasno pa tudi na človeka. Kitajska je v preteklih mesecih začela izvajati program cepljenja, potem ko je bilo ugotovljeno, da so divje race selivke v zahodni provinci Quinghai pomrle zaradi omenjene bolezni.

1.2

Med nedavnimi pojavi izbruhov te visoko patogene oblike bolezni v številnih krajih sveta, med drugim tudi v nekaterih državah članicah EU, je pomrlo ali pa bilo z namenom omejevanja bolezni poklanih več kot 200 milijonov glav perutnine. Masovni pokol živali je posebej med državljani EU izzval pomembna etična, ekonomska, socialna in okoljevarstvena vprašanja ter vprašanja v zvezi z dobrobitjo živali.

1.3

Sposobnost virusa influence, da se hitro spreminja in prilagaja, predstavlja posebej veliko grožnjo varstvu zdravja živali in ljudi. Čeprav dosedanje znanje kaže, da je zdravstveno tveganje, ki ga povzročajo tako imenovani virusi nizko patogene aviarne influence (Low Pathogenic AI — LPAI), nižje od tveganja, ki ga povzročajo virusi visoko patogene aviarne influence (Highly Pathogenic AI — HPAI), nastanejo slednji z mutacijo nekaterih LPAI virusov, in sicer tipov H5 in H7, ter lahko povzročijo bolezen perutnine z zelo visoko stopnjo smrtnosti. Razpoložljivi podatki kažejo, da so virusi HPAI tipov H5 in H7 odgovorni za veliko večino primerov aviarne influence pri ljudeh in za vse primere smrti zaradi aviarne influence. Čeprav obstajajo dokazi o prenosu virusa LPAI tipa H9 iz prašičev in perutnine na človeka, dejansko tveganje za zdravje človeka še ni natančno pojasnjeno.

1.4

Nenadzorovani izbruhi aviarne influence lahko vodijo do pojava viroze, ki je popolnoma prilagojena človeku in ki lahko pripelje do pandemije influence z opustoševalnimi zdravstvenimi in socioekonomskimi posledicami za svet.

2.1

Prvi predlog želi razveljaviti direktivo 92/40/EGS o aviarni influenci in jo nadomestiti z novo, ki bo posodobila obstoječe določbe.

2.2

Predlog vključuje spremembo definicije aviarne influence, ki bi po novem vključevala tako viruse LPAI kot viruse HPAI. Različni nadzorni ukrepi bodo upoštevali različna tveganja, ki jih predstavljata virusa LPAI in HPAI.

2.3

Predlog uvaja tudi obvezne ukrepe za ugotavljanje prisotnosti in nadzor virusa LPAI. Komisija predlaga, da ji države članice v odobritev predložijo nadzorne načrte za zgodnje ugotavljanje virusa LPAI, s čimer bi lahko hitro sprožili ukrepe za nadzor bolezni ter preprečili mutacije virusov LPAI in HPAI.

2.4

Komisija ravno tako predlaga, da bi v primeru pozitivne identifikacije virusa LPAI sprožili ukrepe za zatiranje virusa, ki bi vključevali možnost nadzorovanega pokola v primerih majhnega tveganja. To kljub temu ne izključuje popolnega pokola kot ukrepa za zatiranje virusa v primerih, v katerih bi bilo to potrebno.

2.5

Predlog predvideva nove in prilagodljive določbe na področju cepljenja perutnine in drugih ptic. Ti vključujejo možnost uporabe tako „nujnega“ kot „zaščitnega“ cepljenja.

2.6

Ukrepi za nadzor virusov LPAI in HPAI bi zajeli tudi domače ptice, ki ne sodijo med perutnino, na primer ptice v živalskih vrtovih. Vendar pa Komisija predlaga, da države članice na podlagi analize tveganja same določijo, kateri ukrep (cepljenje ali pokol) je v danem primeru najbolj ustrezen.

2.7

Predlog predvideva tudi določbe na področju sodelovanja veterinarskih in javnozdravstvenih oblasti pri ugotavljanja prisotnosti AI kot varovalni ukrep na področju javnega zdravja.

2.8

Komisija predlaga vpeljavo postopka hitrega odločanja na podlagi komitologije.

2.9

Komisija želi v drugem predlogu vključiti določbo o denarni pomoči Skupnosti državam članicam za izvajanje ukrepov za izkoreninjenje virusa LPAI.

2.10

Predlog tudi predvideva, da Komisija lahko preuči možnosti za vzpostavitev cepitvene banke za aviarno influenco.

3.1

EESO pozdravlja predlog Komisije, saj gre za pomemben odziv na čedalje številčnejše izbruhe aviarne influence, prisotnost virusa pri divjih pticah in na novo znanje o sposobnosti influence, da v svoje mutacije vključi virus LPAI.

3.2

EESO se dobro zaveda morebitne nevarnosti za zdravje javnosti in živali, če ne bodo sprejeti novi ukrepi za nadzor bolezni.

3.3

EESO meni, da nova definicija aviarne influence in potreba po nadzoru virusa LPAI predstavljata pomemben korak v boju proti virusu in njegovimi posledicami.

3.4

EESO razume negativen odziv javnosti na politiko masovnega pokola ptic kot edinega načina za zatiranje aviarne influence.

3.5

EESO pozdravlja pridobljeno znanje na področju cepljenja in na podlagi tega uvedbo nujne in zaščitne politike cepljenja kot dodatnega orodja pri zatiranju aviarne influence.

3.6

EESO z odobravanjem sprejema predlog, ki predvideva obvezno prijavo primerov avaiarne influence organom javnega zdravja.

4.1

EESO se zaveda morebitnega tveganja za zdravje živali, posebej zaradi novih mej EU po širitvi, zato priporoča, da Komisija zagotovi dovolj sredstev za pregled in revizijo izvajanja in prenosa ustreznih direktiv.

4.2

EESO se zaveda mednarodnih razsežnosti aviarne influence in poziva Komisijo, da zagotovi enak nadzor aviarne influence po svetu.

4.3

Čeprav EESO pozdravlja finančni paket in prispevek EU pri uporabi pokola kot sredstva za zatiranje virusa LPAI, vseeno predlaga, da bi Komisija morala odškodnino zvišati s 30 na 50 %.

5.1

EESO v interesu zaščite zdravja živali in ljudi pred hitro mutirajočim in prilagajajočim se virusom aviarne influence podpira predlog Komisije.

31.1.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 24/18

2.1

EESO meni, da je predlog Komisije logično nadaljevanje reforme sektorja tobaka, sprejete aprila 2004, ki predvideva odpravo ureditve premij in kvot ter uvedbo novega sistema, v katerem podpora ne bo vezana na proizvodnjo.

2.2

EESO meni, da bi bilo zaradi poenostavitve po reformi iz leta 2004 in tekočih razprav v Odboru za upravljanje neposrednih plačil bolj koristno in praktično, da Komisija predloži predlog za prečiščeno verzijo Uredbe (EGS) št. 2075/92, kot pa da predlaga spremembo in črtanje nekaterih členov.

2.3

EESO vidi predlog kot uradni dokument, potreben zaradi pravne jasnosti in preglednosti. Gre za premik v pravo smer, kar Odbor podpira.

31.1.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 24/19

1.

Skupnost in tretje države se pravočasno pogodijo o novem sporazumu in tako podaljšajo obstoječe sporazume o ribolovu, sklenjene med Skupnostjo in tretjimi državami, s čimer se izognejo vsakršni prekinitvi ribolovnih dejavnosti.

2.

Ob koncu pogajanj ES in tretja država podpišeta novo besedilo sporazuma in prilogo k sporazumu ter izmenjavo pisem, s katero se dogovorita o začasni uporabi novega sporazuma od določenega datuma naprej; praviloma je to datum, ko preneha veljati prejšnji protokol.

3.

Za potrditev veljavnosti podpisa vseh zgoraj naštetih dokumentov službe Komisije uvedejo postopek in Svetu v sprejetje posredujejo formalen predlog.

4.

Ta postopek je sestavljen iz dveh delov:

5.

Preden Svet sprejme formalen predlog Komisije, lahko mine več mesecev. Ker je datum zaključka pogajanj odvisen od tretje države, se lahko zgodi, da Svet predlog sprejme šele več mesecev po roku za začasno uporabo novega sporazuma, predvidenim v izmenjavi pisem.

6.

V primeru preteka dogovorjenega obdobja za začasno uporabo novega sporazuma ni več mogoče izkoriščati možnosti ribolova, predvidenih v novem sporazumu.

7.

Postopki in izvedbena pravila, ki jih morata za upravljanje ribolovne dejavnosti plovil za ribolov Skupnosti v okviru sporazuma o ribolovu ter v okviru ribolovnih dovoljenj, dogovorjenih s tretjo državo, upoštevati Komisija in država članica, katere zastavo nosi ribiška ladja Skupnosti, določa Uredba (ES) št. 3317/94 Sveta z dne 22. decembra 1994 (1).

8.

Predlog uredbe predvideva, da se členu 5 (2) Uredbe (ES) št. 3317/94 doda pododstavek, v katerem je obrazložen postopek pridobivanja ribolovnih dovoljenj: Komisija bi tako imela možnost, da vloge držav članic za izdajo ribolovnih dovoljenj takoj obravnava in jih sama posreduje ustrezni tretji državi, ne da bi pri tem morala čakati, da Svet začasno uporabo novega sporazuma uradno sprejme.

9.

Odbor se strinja s predlogom Komisije, ob upoštevanju dejstev, da je zelo pomembno preprečiti vsakršno prekinitev ribolovnih dejavnosti, da predlog omogoča isti način dodeljevanja ribolovnih dovoljenj, kot je bil dogovorjen v predhodnem sporazumu, in s tem še nadaljnje upoštevanje načela relativne stabilnosti ter da bi se ta postopek odvijal neodvisno od določb, ki jih bo kasneje mogoče sprejel Svet.

31.1.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 24/20

1.1

Komisija je predložila zeleno knjigo o pristojnosti, koliziji zakonov in medsebojnem priznavanju v zadevah, povezanih z razvezo z mednarodnim elementom, in s tem začela obsežno razpravo na to temo. Vendar pa je predlagano področje uporabe omejeno na države članice Unije (treba je omeniti, da zelena knjiga o oporokah in dedovanju predlaga pristop, ki vključuje tudi osebe in premoženja v tretjih državah).

1.2

To tematiko posredno ali neposredno obravnava več mednarodnih dokumentov:

1.3

Nesmiselno bi bilo zanikati kompleksnost te teme in njenih posebnosti v vsaki religiji in kulturi, ki so globoko zasidrane v kolektivni zavesti, vendar so se v zadnjih desetletjih močno spremenile, tako kot družinsko pravo na splošno. Zato evropski zakonodajalec znotraj evropskega pravnega prostora in skupnega območja svobode, varnosti in pravice ter ob upoštevanju prostega pretoka oseb ne sme ignorirati dejstva, da se veliko število zakonskih zvez konča z razvezo in da ima vedno več razvez mednaroden značaj.

1.4

Sodobni razvoj nacionalnega družinskega prava temelji v glavnem na načelih demokracije (pravica parlamentov do oblikovanja zakonov), svobode posameznika ter enakosti, in so predmet javnega reda tako na ravni EU kot na ravni vsake države članice. Družinsko pravo tako vedno bolj dobiva pogodben značaj (sklenitve zakonskih zvez ali civilnopravne pogodbe med istospolnimi osebami, sporazumna razveza, dedne pogodbe itd.).

1.5

Zdi se, da poteka tega razvoja ne bo več mogoče spremeniti, čeprav se odvija z različno hitrostjo. Prevladujoč kulturni značaj bolj ali manj zasidranih religioznih pojmovanj očitno vpliva na hitrost in temo sprememb, ki so lahko v nasprotju s pojmovanji in pravili, izhajajočimi iz dolgih tradicij, ter s pravnimi in socialnimi pojmi in načeli, ki jih odražajo.

1.6

Nacionalne zakonodaje držav članic so zelo različne na področju prava v zvezi z razvezo, prenehanjem življenjske skupnosti ali pogoji in posledicami razveljavitve zakonske zveze. Ena država članica na primer sploh ne priznava razveze (Malta). Zato zelena knjiga odsvetuje harmonizacijo materialnega prava, s čimer Odbor soglaša.

1.7

Namesto tega predlaga pripravo zakonodaje za razveze mednarodnega (evropskega) značaja na dveh področjih:

1.8

Glede določitve pristojnega sodišča in medsebojnega priznavanja sodnih odločb brez postopka exequatur se v zadevah, povezanih z razvezo, že uporabljajo določbe uredbe Bruselj II. Postavlja pa se vprašanje, ali te določbe v sedanji obliki zadostujejo in v kakšnem obsegu lahko posamezna država zaradi svojih notranjih določb javnega reda zavrne izvršitev sodne odločbe pristojnega sodišča druge države članice, ki je za ta primer uporabilo materialno pravo druge države članice (in ne nujno nacionalnega prava svoje države).

1.9

Glavni problem predstavljajo velike razlike med notranjimi predpisi posameznih držav članic glede sprejemljivosti tožb za razveze z mednarodnim elementom. V nekaterih primerih je celo možno, da tožbe ne bo moglo sprejeti nobeno sodišče države članice. V takšnih primerih se krši pravica dostopa do sodišča, kar je v nasprotju s temeljnimi človekovimi pravicami in s tem nesprejemljivo.

1.10

Potreben bi bil predpis glede določitve pristojnosti, ki bo zagotovil dostop do sodišča. Vendar kakšen naj bi bil ta predpis?

1.11

Pravo, ki se uporablja, lahko razvezni postopek včasih poenostavi, lahko pa ga tudi zavleče in zaplete ali celo vsebuje nekatere omejitve glede zahtevanih razlogov in pogojev za razvezo. Če bi se uporabljalo le pravo pristojnega sodišča „lex fori“, lahko to povzroči „hitenje na sodišče“. To pomeni, da lahko zakonec, ki je prvi vložil tožbo za razvezo, izbere za njegovo tožbo najugodnejše sodišče in nacionalno pravo, tožena stranka pa bi se lahko počutila prikrajšana, saj ta pravni sistem ne odgovarja nujno njenim pričakovanjem, če na primer nima nobenih ali le malo povezav s pravom zakonske zveze ali državljanstva zakoncev.

1.12

Bi bilo torej treba dovoliti možnost prenosa tožbe na drugo pristojno sodišče, če tožena stranka trdi, da je tesneje ali enakovredno povezana z drugim sodiščem, ali če sodišče, ki mu je bila tožba najprej predložena, in vsebinske določbe, ki jih uporablja za razveze, nimajo nobenih ali le malo objektivnih naveznih okoliščin?

1.13

Ta možnost prenosa tožbe na drugo sodišče bi morala biti dovoljena, vendar je treba preprečiti dolgotrajno „podajanje“ tožbe med različnimi pristojnimi sodišči. Odločitev o prenosu bi morala biti sprejeta v primerno kratkem roku (hitri postopek), da se prepreči taktično ravnanje s ciljem preložitve obravnave na kasnejši datum. Stranki imata dejansko pravico do pravnomočne odločbe v razumnem roku, tudi v primerih, ko sporazumna razveza ni možna.

1.14

Nacionalna sodišča glede na posamični primer uporabljajo splošno pravo države ali nacionalna pravila o mednarodnem zasebnem pravu. Vendar je vprašanje uporabe predpisov tretje države (na primer osebno pravo zakoncev), ki ga zelena knjiga ne načenja, pomembno, če je eden ali pa tudi oba zakonca državljan tretje države, kar je v Evropi pogost primer.

1.15

Odbor se strinja s predlogi zelene knjige za prihodnje delo na tem področju in ne priporoča postopkov prenosa tožbe na tretjo državo, če je eden od zakoncev evropski državljan, ne glede na pravo, v katerem je bila sklenjena zakonska zveza.

1.16

Poleg priznavanja odločb o razvezi je treba preučiti tudi vprašanje priznavanja odločb o razveljavitvi zakonske zveze in prenehanju življenjske skupnosti. Nacionalni pravni sistemi se namreč razlikujejo glede pogojev in posledic razveljavitve (zlasti pri problemu neveljavne zakonske zveze). Poleg tega mora vsaka država članica, tudi če njeno nacionalno pravo ne dovoljuje razveze, na svojem ozemlju priznati ne samo veljavnost razveze, o kateri je bilo odločeno v drugi državi članici, temveč tudi vse s tem povezane pravne in premoženjske posledice ter spremembe osebnega statusa.

1.17

Haaška konvencija določa naslednja merila za pristojnost (vrstni red po njihovi pomembnosti): običajno prebivališče vlagatelja (domicile v primeru Združenega kraljestva in Irske) ali najmanj eno leto nepretrganega bivanja v državi, kjer je tožba bila vložena (2), zadnje skupno običajno prebivališče zakoncev pred vložitvijo tožbe za razvezo, državljanstvo obeh ali vsaj enega od zakoncev.

1.18

Uredba 2201(2003) v besedilu uvodne izjave (8) navaja: „glede sodnih odločb o razvezi, prenehanju življenjske skupnosti ali razveljavitvi zakonske zveze je treba to uredbo uporabljati le za prenehanje zakonskih vezi in ne sme zadevati vprašanj, kot so razlogi za razvezo, premoženjske posledice zakonske zveze ali drugih pomožnih ukrepov“. Vendar je treba priznati, da so ekonomske in druge posledice razveze lahko zelo različne glede na pristojno sodišče ali pravo, ki se uporablja, in da lahko zakonci pri izbiri sodišča to dejstvo upoštevajo.

1.19

Poleg tega bi morale biti pravnomočne sodne odločbe nacionalnih sodišč samodejno priznane v celotni Uniji, brez dodatnih postopkov razglasitve veljavnosti ali ugovorov proti izvršitvi odločbe (3). Proti odločbi o izvršitvi sodbe torej ne bi smelo biti dopustno nobeno pravno sredstvo.

1.20

Splošna pristojnost se nanaša na ozemlje (države članice ali pravne podenote države članice v primeru Združenega kraljestva, kjer veljajo različni predpisi v Angliji, Walesu, na Škotskem, Irskem in Gibraltarju). Uredba skoraj v istem zaporedju povzema haaška merila in dodaja merilo običajnega prebivališča enega od zakoncev v primeru skupne vloge. Če je tožba za razvezo vložena v državi izvora, morata imeti zakonca isto državljanstvo, ne glede na običajno prebivališče ali domicile vsakega od njiju. Če je vlagatelj državljan države, v kateri običajno prebiva, se rok skrajša na šest mesecev.

1.21

Člen 7(2) o subsidiarni pristojnosti določa, da lahko državljan države članice vloži tožbo za razvezo v državi članici, v kateri ima običajno prebivališče, v skladu z veljavnimi predpisi o pristojnosti v tej državi, če je zakonec državljan tretje države ali pa nima običajnega prebivališča (ali domicile v Združenem kraljestvu in na Irskem) v eni od držav članic. Vendar bi to lahko povzročilo pozitivni spor o pristojnosti s sodiščem tretje države, pri katerem je drugi zakonec že vložil tožbo. V primerih, ko ni pristojno nobeno sodišče države članice, temveč sodišče tretje države, in je eden (ali oba zakonca) državljan države članice ali v njej običajno prebiva ter želi, da sodbo tujega sodišča priznajo vse države članice ali vsaj država, v kateri ima državljanstvo ali običajno prebivališče, bi se v teh državah uporabili predpisi o izvršitvi sodbe tujega sodišča ali določbe o medsebojnem priznavanju mednarodnih sporazumov. Ali ne bi bilo treba z vidika državljana države članice Bruselj II v tej točki revidirati?

1.22

Merila za določitev pristojnosti so torej v uredbi Skupnosti številčnejša in jasnejša v primerjavi z določbami Haaške konvencije, zato bi morala biti podlaga za določitev meril v posebni uredbi o razvezi (na primer sklicevanje na te določbe in pravne predpise o medsebojnem priznavanju sodnih odločb).

1.23

Vendar niti Haaška konvencija niti uredba Bruselj II ne vsebujeta določb o pravu, ki se uporablja za razvezo. Področje uporabe uredbe je omejeno na razvezo, prenehanje življenjske skupnosti in razveljavitev zakonske zveze v ožjem smislu in ne zajema razlogov ter posledic razpustitve zakonske zveze. Ta vprašanja so prepuščena veljavnemu nacionalnemu pravu.

1.24

Na primer v Nemčiji ima približno 15 odstotkov tožb za razvezo, prenehanje življenjske skupnosti ali razveljavitev zakonske zveze mednarodno komponento. Delež razvez z evropskim elementom v državah članicah ni znan.

2.1

Trenutno se pri koliziji zakonov uporabljajo nacionalni predpisi države članice, v kateri se nahaja sodišče, kateremu je bila zadeva predložena. Posledica tega je, da se za isto dejansko stanje uporabljajo zelo različni predpisi, odvisno od države, v kateri je bila vložena tožba za razvezo.

2.2

Zelena knjiga navaja celo vrsto skrbno izbranih primerov razveze z mednarodnim elementom. Nekateri se nanašajo na pristojnost (primeri, v katerih lahko pride do negativnih sporov o pristojnosti in s tem do kršitve pravice dostopa do sodišča), nekateri pa ponazarjajo raznovrstnost možnih rešitev. Lahko se zgodi, da rešitev zadeve ne bo odgovarjala pričakovanjem enega ali obeh zakoncev. Vsekakor to lahko povzroči določeno stopnjo pomanjkanja pravne varnosti in predvidljivosti ter tveganje pojava „forum shopping“ ter „hitenja na sodišče“ zaradi pravila litispendence iz uredbe Bruselj II (pristojno je sodišče, kateremu je bila zadeva najprej predložena, pod pogojem, da obstaja navezna okoliščina).

2.3

Težave se pojavijo zlasti, če zakonca nimata niti istega državljanstva niti skupnega običajnega prebivališča, ali v primeru istega državljanstva, če bivata v drugih državah, v katerih nimata državljanstva.

2.4

V takšnih primerih Odbor zagovarja mnenje, da je treba strankam pustiti določeno svobodo pri izbiri prava, ki se uporablja, ali pa toženi stranki omogočiti, da glede tega uveljavi svoja pričakovanja ali zahteva prenos tožbe na drugo sodišče, s katerim bi bila zakonska zveza najtesneje objektivno povezana. Če se tožeča stranka odloči za sodišče in nacionalno pravo, ki se uporablja, vendar tožena stranka želi drugo pristojno sodišče ali drugo veljavno pravo, mora predhodni odlok glede pristojnega sodišča ali prava v hitrem postopku sprejeti sodišče prve stopnje, pri katerem je tožnik najprej vložil tožbo.

2.5

Če je državljanstvo ene od strank edina navezna okoliščina, uredba določa predložitev zadeve o razvezi sodišču v kraju njunega običajnega prebivališča, kjer se uporablja pravo, ki morda ne odgovarja njunim skupnim pričakovanjem (na primer, stranki želita, da se uporabi pravo države, s katero je zakonska zveza najtesneje povezana).

2.6

Svobodna izbira strank bi torej morala imeti pomembno vlogo. Pravila ne smejo temeljiti le na mehanični uporabi meril naveznih okoliščin. Tako bi se na primer lahko dovolila izbira med pravom državljanstva zakoncev ali pravom sodišča „lex fori“, vendar brez možnosti prenosa zadeve na drugo sodišče.

2.7

Nekatere države članice so odločile, da kadar cerkveno poroko razveljavi cerkveno sodišče, takšno razveljavitev dajo v potrditev svojim civilnim sodiščem, na osnovi konkordata ali sporazuma s Svetim sedežem (Italija, Portugalska, Španija, Malta) (4). Pri razveljavitvi cerkvene poroke bi lahko prišlo do kolizije z nacionalno zakonodajo drugih držav članic, če te ne priznavajo razloga za razvezo, ki izhaja iz cerkvenega prava ali ki je postopkovne narave (5).

2.8

Če je takšna razveljavitev s postopkovnega ali materialnega vidika v nasprotju z nacionalnim javnim redom ali Evropsko konvencijo za zaščito človekovih pravic in temeljnih svoboščin, mora država, v kateri je bila vložena tožba za razveljavitev, zavrniti postopek exequatur ali odločbo cerkvenega sodišča. Tožena stranka bi morala imeti možnost sprožiti običajen civilni postopek za razveljavitev zakonske zveze, prenehanje življenjske skupnosti ali razvezo. Drugače bi bilo edino sredstvo za rešitev zadeve pritožba na Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasburgu, kar bi pa celoten postopek neprimerno podaljšalo.

2.9

Čeprav število negativnih sporov o pristojnosti ni veliko, Odbor zagovarja upravičenost pobude Skupnosti, saj je lahko posledica takšnih primerov kršenje temeljne pravice, to pomeni pravice dostopa do sodišča s pristojnostjo za izrek razsodbe in urejanje izvršitve razveze, prenehanja življenjske skupnosti ali razveljavitve zakonske zveze.

2.10

To bi torej moralo voditi do odobritve uskladitve kolizijskih pravil in predpisov o pristojnosti, da se preprečijo takšne kršitve pravice dostopa do sodišča.

2.11

Vendar pa bi ta usklajena pravila morala vsebovati pridržek javnega reda glede priznavanja ali izvrševanja odločb v evropskem interesu, sprejetih v tretji državi, če ta odločba krši strankine temeljne pravice v skladu z evropskim pravom ali druge predpise državnega javnega reda, ki jih mora sodišče upoštevati po uradni dolžnosti.

2.12

Pravni red EU prav tako ne bi smel zahtevati, da vse države članice priznajo razvezo, razveljavitev zakonske zveze ali prenehanje življenjske skupnosti, ki jo je odobrila tretja država in ki zadeva stalne prebivalce Unije, ki niso državljani ene od držav članic, brez predhodnega postopka exequatur, če je druga država članica sodbo že priznala na osnovi dvostranskih dogovorov s to tretjo državo (6).

2.13

Odbor meni, da bi moral biti dogovor o pristojnosti odobren v primeru skupne zahteve za razvezo, pod pogojem, da obstaja tesna povezanost z izbranim sodiščem. V primeru skupne vloge za dogovor o pristojnosti se lahko zahteva uradni dokument (na primer overjen pri notarju).

2.14

Odbor meni, da je treba izpeljati študijo, ki bo v vseh državah primerjala dejanske posledice razveze, kar zadeva starševske odgovornosti, skrbniške pravice za mladoletne otroke ter premoženjska razmerja. Teh dejavnikov se ne sme prezreti, če obstaja tveganje „hitenja na sodišče“. Na vsak način lahko pride do težav, če se — kot v zeleni knjigi — iz obravnave vprašanja razveze popolnoma izključijo vse posledice z vidika družinskega in premoženjskega prava, ki se lahko glede na veljavno pravo ali trenutno sodno prakso nacionalnih sodišč razlikujejo od države do države (na primer glede skrbništva in starševske avtoritete).

2.15

Države članice je treba pozvati, da preučijo vse možnosti za vpeljavo alternativnih načinov reševanja sporov, kakršna je na primer mediacija (7), na področju razveze, prenehanja življenjske skupnosti ali razveljavitve zakonske zveze z evropsko komponento, če tega še niso storile. To bi olajšalo dostop do sodišča in skrajšalo trajanje postopkov za udeležence v procesu.

2.16

Odbor ostaja odprtih nazorov glede tega za državljane in njihovo mobilnost izredno pomembnega vprašanja in bo spremljal rezultate posvetovanj Komisije ter natančnejše predloge za uredbo, ki bi jim lahko sledili. Možni so popravki nove uredbe Bruselj II ali posebna uredba o razvezi. Odbor bi želel poznati tudi natančnejše število tožb za razvezo z mednarodnim elementom v vsaki državi, število negativnih sporov o pristojnosti in druge potrebne informacije. Tako bi lahko bolj temeljito preučil probleme glede možnih prihodnjih predlogov za pravo, ki se uporablja, in pristojnosti v zadevah, povezanih z razvezo.

31.1.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 24/25

1.1

Uredbi št. 1408/71 in št. 574/72 o uporabi sistemov socialne varnosti za delavce, ki se gibljejo znotraj Skupnosti, in njihove družinske člane, sta bili po sprejetju večkrat spremenjeni zaradi prilagoditve razvoju sistemov socialne varnosti in z njimi povezanih storitev.

1.2

V glavnem gre za prilagoditev uredb spremembam v zakonodaji držav članic in zaporednim sodbam Sodišča Evropskih skupnosti. Zato je namen predloga uredbe, predložene Odboru, odraziti spremembe v nacionalni zakonodaji, zlasti zakonodaji novih držav članic, ter dokončati poenostavitev postopkov prejemanja zdravstvene oskrbe v tujini, in sicer z razširitvijo nekaterih sprememb na postopke, povezane s prejemki v primeru nesreče pri delu in poklicne bolezni.

1.3

Uredbi sta bili nazadnje spremenjeni z Uredbo št. 631/2004 (1), ki uvaja zgoraj omenjene spremembe glede postopkov za dostop do zdravstvene oskrbe v drugi državi članici. Odbor je o tem predlogu uredbe pripravil mnenje (2).

1.4

Vendar pa glavno spremembo na področju usklajevanja sistemov socialne varnosti držav članic prinaša Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 883/2004 (3), ki je po šestih letih pogajanj v institucijah Unije bila sprejeta in objavljena v Uradnem listu Evropske unije. Ta uredba, ki nadomešča Uredbo št. 1408/71, bo začela veljati, ko bodo sprejeti izvedbeni predpisi, ki bodo zamenjali sedanjo Uredbo št. 574/72.

Ko je Komisija predložila predlog o uredbi za usklajevanje sistemov zdravstvene varnosti, je EESO o njem pripravil mnenje (4).

2.1

Predlog vsebuje spremembe k Uredbi št. 1408/71 in Uredbi št. 574/72, ki določa načine izvajanja Uredbe št. 1408/71. Med spremembami k tema dvema uredbama ni povezave, saj temeljijo na različnih pravnih vidikih (glej točko 1.2 mnenja).

2.1.1

Kar zadeva Uredbo št. 1408/71, se veliko sprememb nanaša na njene priloge. V slednjih so zbrani posebni primeri za različne države članice, ki morajo biti izrecno navedeni v prilogah, da se zagotovijo ustrezni učinki na državljane.

2.1.2

Namen sprememb k Uredbi št. 574/72 je poenostavitev besedila in zmanjšanje sedanjega upravnega bremena za prejemanje zdravstvene oskrbe v tujini v primerih nesreče pri delu ali poklicne bolezni, pri čemer se uporabljajo ista merila kot za poenostavitev postopkov prejemanja zdravstvene oskrbe splošnega značaja, ki jih določa Uredba št. 631/2004.

3.1

Odbor pozdravlja vsebino predloga, saj meni, da je v duhu prizadevanj za izboljšanje in poenostavitev postopkov, katerih cilj je boljše usklajevanje sistemov socialne varnosti v Evropski uniji. Odbor bo zmeraj z veseljem podprl vsako spremembo, ki bo pozitivna za državljane Unije in ki bo poenostavljala njihove odnose z javnimi upravami držav članic.

3.2

Zato Odbor pozdravlja predlog uredbe, saj ta izrecno spodbuja eno od štirih svoboščin, na katerih temelji Evropska unija od svojih začetkov, t.j. prosti pretok delavcev, in, z razširitvijo te pravice, prosti pretok oseb, ki so predmet predlaganih predpisov. Zato mora Odbor ponovno pozvati različne organe Unije in držav članic, da nadaljujejo z odstranjevanjem sedanjih ovir z namenom, da se ustvari resničen prostor svobode gibanja oseb znotraj Unije in zagotovi resnična socialna pravica. Odbor pozdravlja vsebino predloga, saj ta prispeva k spodbujanju ene temeljnih pravic državljanov.

3.3

Postopek soodločanja že zaradi svojega trajanja lahko privede do pomembnih sprememb v vsebini predlogov. V enem od svojih prejšnjih mnenj o predlogu delne spremembe dveh uredb (5) je Odbor izrazil potrebo po svojem sodelovanju in pripravi mnenja brez odloga, zlasti kadar gre za predloge, katerih cilj je sprememba predpisov na socialnem in poklicnem področju. To stališče je EESO potrdil v enem od svojih poznejših mnenj (6), v katerem je vztrajal, da bi Odbor moral imeti možnost izraziti svoje mnenje o kakršnih koli spremembah besedila, ki nastanejo med postopkom odločanja. Zato EESO ponavlja, da je v postopkih te vrste treba upoštevati njegovo vlogo.

3.4

Položaj, opisan v točki 3.3, je postal še jasnejši s sprejetjem in objavo Uredbe št. 883/2004 (7) o usklajevanju sistemov socialne varnosti. V enem od svojih prejšnjih mnenj (8) je Odbor izrazil potrebo po spremljanju predloga zaradi njegove kompleksnosti in številnih sprememb, do katerih pride med zakonodajnim postopkom. Štiri leta po pripravi tega mnenja je bila uredba sprejeta, ne da bi se EESO ponovno izrazil o dokumentu.

Glede na pomen te vrste predpisov in ker je bistveno, da EESO izrazi svoje mnenje v najustreznejšem trenutku, Odbor zahteva, da se postopek posvetovanja prilagodi, da bo vloga organizirane civilne družbe v zakonodajnem postopku Skupnosti učinkovitejša.

Podobno in z namenom, da bi ponazoril stališče, izraženo v zgoraj navedenem mnenju, Odbor meni, da je treba pripraviti mnenje na lastno pobudo o novi Uredbi št. 883/2004 o usklajevanju sistemov socialne varnosti, ki naj bi nadomestila sedaj veljavno uredbo.

3.5

Ravno tako Odbor meni, da se mora posvetovalna vloga Posvetovalnega odbora za socialno varnost delavcev migrantov, ki ga ustanavlja naslov V Uredbe št. 1408/71, izvajati ob popolnem upoštevanju določb te uredbe. Odbor, sestavljen v glavnem iz predstavnikov delojemalcev in delodajalcev, je forum, ki gospodarskim in družbenim akterjem omogoča, da institucijam v obliki mnenj ali predlogov neposredno posredujejo svoja stališča o spremembah, ki jih je treba uvesti na področju socialne varnosti na ravni Skupnosti.

3.6

Člen 90 Uredbe št. 883/2004 določa, da se Uredba št. 1408/71 z izjemo določenih primerov prekliče, člen 91 pa določa, da uredba stopi v veljavo dvajset dni po njeni objavi v Uradnem listu. Vendar pa drugi odstavek navedenega člena določa, da se uredba začne izvajati po začetku veljavnosti njenih izvedbenih predpisov.

Iz tega razloga in zaradi bližnjega začetka evropskega leta mobilnosti delavcev — leto 2006 — Odbor institucije Unije in države članice poziva, da čimprej in na najučinkovitejši način začnejo postopek za oblikovanje in sprejetje prihodnjih izvedbenih predpisov, da bo nova koordinacijska uredba lahko čimprej začela veljati in nadomestila kompleksne določbe sedanje Uredbe št. 1408/71.

4.1

Uredba (EGS) št. 1408/71 Sveta z dne 14. junija 1971 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe, samozaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo znotraj Skupnosti.

4.1.1

Člen 1 predloga spreminja priloge I, II, II a, III, IV in VI uredbe.

4.1.2

Da bi besedilo prilagodili spremembam v slovaški zakonodaji, se spremeni oddelek II priloge I, ki obravnava področje uporabe uredbe za posameznike, in sicer glede pomena izraza „družinski član“.

4.1.3

Zaradi sprememb v francoski zakonodaji se spremeni oddelek I priloge II, ki obravnava posebne sisteme, ki se uporabljajo za samozaposlene osebe, izključene iz področja uporabe uredbe.

4.1.4

Zaradi sprememb v estonski, latvijski, luksemburški in poljski zakonodaji se spremeni oddelek II priloge II, ki obravnava posebne dodatke ob rojstvu ali posvojitvi otroka, ki so izključeni iz področja uporabe uredbe. Priloga se ravno tako spremeni glede Luksemburga zaradi sodbe Sodišča Evropskih skupnosti, v skladu s katero poseben dodatek ob rojstvu ali posvojitvi ne sme biti izključen iz uredbe in se ga obravnava kot družinski dodatek, ki ga je mogoče izvoziti.

4.1.5

Zaradi vrste posodobitev in prilagoditev v nemški, slovaški, latvijski in poljski zakonodaji se spremeni priloga II a uredbe, ki obravnava posebne prejemke, ki niso zagotovljeni s prispevki za socialno varnost.

4.1.6

Da bi črtali nepotrebne točke in s tem poenostavili dokument, se spremeni del A priloge III, ki se nanaša na določbe o pogodbah socialne varnosti, ki se še naprej uporabljajo kljub določbam uredbe o njihovi ukinitvi.

Z istim namenom se spremeni tudi del B priloge III o določbah v zvezi s sporazumi o socialni varnosti, ki ne veljajo za vse osebe, za katere se uporablja uredba. Temu se prilagodi oštevilčenje in dodajo se dvostranske pogodbe ali sporazumi, ki izpolnjujejo pogoje za navedbo v prilogi.

4.1.7

Zaradi skladnosti s češko zakonodajo se spremeni del A priloge IV, ki vsebuje nacionalne predpise, v skladu s katerimi znesek pokojnine za invalidnost ni odvisen od trajanja zavarovanja.

Iz istega razloga se v zvezi z Republiko Češko in Estonijo spremeni del C priloge IV, ki obravnava primere, v katerih dvojni izračun pokojnin ni potreben, saj ne vodi do višjega dodatka.

Zaradi sprememb v slovaški zakonodaji se spremeni del D priloge IV, ki obravnava prejemke in sporazume o prekrivanju prejemkov iste narave, do katerih so osebe upravičene v skladu z zakonodajo dveh ali več držav članic.

4.1.8

Zaradi sprememb v nizozemski zakonodaji se spremeni priloga VI, ki obravnava posebne načine uporabe zakonodaje določenih držav članic.

4.1.9

Odbor želi poudariti različne vloge, ki jih imajo spremembe prilog k Uredbi št. 1408/71.

Najprej Odbor poudarja, da spremembe poenostavljajo besedilo in s tem omogočajo njegovo boljšo uporabo in razumevanje. Spremembe so v duhu Uredbe št. 883/2004 o usklajevanju sistemov socialne varnosti, katere namen je poenostavitev in posodobitev usklajevanja, pri čemer se seveda upošteva nacionalna zakonodaja na področju socialne varnosti. Zato Odbor te spremembe podpira.

Nadalje Odbor ugotavlja, da so v nekaterih nacionalnih zakonodajah bili uvedeni posebni novi dodatki, ki pomenijo resničen napredek na področju socialnih predpisov v teh državah. Ob napredku na področju socialnih pravic v več državah članicah, Odbor izraža zadovoljstvo, vendar obžaluje posebne upravne ovire, s katerimi se soočajo državljani novih držav članic.

4.1.10

Nazadnje Odbor meni, da je treba črtati oddelek II priloge II uredbe. Države članice bi se morale ravnati po sodni praksi Sodišča Evropskih skupnosti, po kateri dodatki ob rojstvu otroka ali posvojitvi ne predstavljajo posebnih dodatkov, ampak so obravnavani kot družinski dodatki in jih je zato mogoče izvoziti. Odbor želi, da države upoštevajo to pravno stvarnost, preden jo Sodišče s sodbami razširi na celotno Unijo.

4.2

Uredba št. 574/72 Sveta, ki določa postopek izvajanja Uredbe št. 1408/71.

4.2.1

Člen 2 predloga spreminja štiri člene uredbe o zdravstveni oskrbi v primeru nesreče pri delu ali poklicne bolezni.

4.2.2

Črtata se odstavka 5 in 6 člena 60, ki obravnavata storitve v primeru bivanja v državi članici, ki ni pristojna država. Ukinejo se notifikacijski postopki, ki se v praksi ne uporabljajo.

Odbor podpira vsako spremembo, katere namen je poenostavitev in ukinitev nekoristnih birokratskih postopkov.

4.2.3

Spremeni se besedilo člena 62 (storitve v primeru bivanja v državi članici, ki ni pristojna država). Uvedba kartice zdravstvenega zavarovanja omogoča ukinitev nekaterih odvečnih korakov, ki jih bodo v prihodnje opravljali pristojni organi držav članic in ne sama oseba. Besedilo člena ostaja enako kot v členu 21, kot ga spreminja Uredba št. 631/2004.

Odbor podpira vsako spremembo, katere namen je poenostaviti dostop državljanov do dodatkov, do katerih so upravičeni.

4.2.4

Odstavek 2 člena 63, ki se nanaša na storitve za zaposlene ali samo zaposlene osebe v primeru spremembe prebivališča oziroma vrnitve v državo prebivališča ter za zaposlene ali samozaposlene osebe, ki so upravičene do zdravljenja v drugi državi, se spremeni zaradi sklica na odstavka 5 in 6 člena 60, ki ju črta predlagana uredba.

4.2.5

Zaradi sklica na člen 20, ki ga ukinja Uredba št. 631/2004, se spremeni odstavek 1 člena 66 o dokazovanju poklicne narave nesreče ali bolezni.

4.2.6

Odbor podpira vse uvedene spremembe, saj s poenostavitvijo besedila in birokracije izboljšujejo uredbo in tako poenostavljajo odnose med državljani in javno upravo.

5.1

Odbor na splošno pozdravlja predlog uredbe z zadržki, ki jih izraža v mnenju. Odbor se zaveda potrebe po poenostavitvi in izboljšanju besedila Uredb št. 1408/71 in št. 574/72, da se spodbudi prosti pretok državljanov Unije. Vendar pa meni, da bi bilo še bolje, če bi stopila v veljavo Uredba št. 883/2004, ki sama po sebi prinaša splošno in obsežno poenostavitev na področju usklajevanja sistemov socialne varnosti.

5.2

Ker ni mogel izraziti svojega mnenja o končnem besedilu Uredbe št. 883/2004, ki je nastalo med dolgotrajnim zakonodajnim postopkom, Odbor meni, da je treba takoj pripraviti mnenje na lastno pobudo o tem dokumentu, in sicer še preden se začne zakonodajni postopek za nove izvedbene predpise, ki jih končuje Komisija.

5.3

Odbor Komisijo poziva, naj čimprej zaključi delo v zvezi z izvedbenimi predpisi. Prav tako poziva Svet in Evropski parlament, da hitro nadaljujeta z zakonodajnim postopkom, ki se nanaša na zgoraj navedeno uredbo, da ne bi tudi ta postopek potekal tako počasi kot postopek v zvezi z Uredbo št. 883/2004, zlasti zato, ker je leto 2006 leto mobilnosti delavcev.

5.4

V zvezi s predlaganimi reformami v prilogah k Uredbi št. 1408/71 Odbor zahteva, da se v najkrajšem času in sporazumno s tistimi državami članicami, ki so še zmeraj upravičene do izjeme, črta reforma, ki se nanaša na oddelek II priloge II o posebnih dodatkih ob rojstvu ali posvojitvi.

31.1.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 24/29

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor znova poudarja velik pomen, ki ga pripisuje spodbujanju enakosti med spoloma. V svojih zadnjih mnenjih na to temo je Odbor ponovno izpostavil, da je pomembno doseči konkretnejši napredek. (2) V okviru evropskih politik je enakost med spoloma prednostna naloga in mora to tudi ostati. Čeprav si je EU v zadnjih letih zelo prizadevala za spodbujanje enake obravnave moških in žensk, so ženske v veliki večini področij dejavnosti (3) v slabšem položaju in to je treba spremeniti. Še vedno pa obstajajo tudi primeri, čeprav jih je veliko manj, ko so moški predmet diskriminacije na osnovi spola; tudi te je treba odpraviti. Poleg tega je treba rešiti vrsto težav, ki izhajajo iz diskriminacije (na osnovi spolne usmerjenosti, starosti, zdravja, invalidnosti, etničnega izvora) in so dodatno okrepljene z razsežnostjo enakosti spolov.

1.1.1

Po vsej EU obstajajo številne oblike neenake obravnave zaradi spola in nujno jih je prepoznati, dokumentirati, zbrati primere, jih analizirati, narediti zaključke na ravni Skupnosti in najti ustrezne rešitve.

1.1.2

EESO zato z odobravanjem sprejema vse učinkovite instrumente, ki bodo omogočili pospešiti dejansko vzpostavitev enakosti med moškimi in ženskami.

1.1.3

EESO podpira predlog za ustanovitev Evropskega Inštituta za enakost med spoloma (4) (v nadaljevanju „Inštitut“), saj meni, da bi lahko postal učinkovit inštrument — z velikim potencialom — podpore prizadevanjem EU in držav članic pri doseganju napredka pri spodbujanju enakosti med spoloma tako na pravni ravni kot tudi v praksi.

1.2

EESO se strinja z razlogi za ustanovitev neodvisne ustanove ter s sklepom, da Inštitut ne bi smel oslabiti ne specializiranih agencij, ki že imajo določene izkušnje, in ne tistih, katerih ustanovitev EU še pripravlja. (5) Poleg tega ustanovitev Inštituta ne sme vplivati na izvajanje načela „mainstreaminga“ (integracije enakosti spolov) v organih ter vseh politikah in programih EU, prav nasprotno: EESO je prepričan, da bo to načelo s tem dodatno okrepljeno.

1.3

EESO meni, da bo avtoriteta Inštituta temeljila na objektivnosti, nevtralnosti, neodvisnosti, izkušnjah, možnosti centraliziranja koristnih informacij, in da bo Inštitut lahko postal glavni inštrument za vrsto najrazličnejših uporabnikov. Zaradi sistematične integracije načela enakosti spolov („gender mainstreaming“) bo Inštitut služil interesom zelo različnih „strank“, od najširših slojev civilne družbe do organov odločanja v EU.

1.3.1

Dejavnosti Inštituta pa ne bodo usmerjene le v EU; vključevale se bodo v širši evropski kontekst, kot je priprava prihodnjih širitev Unije, in segale tudi na mednarodno raven. Inštitut si bo tako prizadeval tudi za vzdrževanje multikulturnih povezav in izmenjav.

1.4

EESO ocenjuje, da bi bilo zaradi tako ambicioznih ciljev in nalog, ki si jih je zadal Inštitut, treba njegove pristojnosti in odgovornosti na področju raziskav, širjenja informacij, izobraževanja itd. opredeliti jasneje, kot je to naredila Komisija v svojem predlogu. Nujno je natančno navesti cilje zbiranja in analiziranja podatkov, da bi Inštitut lahko v celoti opravljal svojo vlogo v evropskem procesu odločanja. Glede tega je treba pripomniti, da se morajo vsi organi EU opreti na statistična orodja različnih držav članic. Inštitut bi moral imeti možnost pojasniti svoja stališča glede projektov v pripravi. Njegova vloga bi morala biti tudi izobraževanje o vprašanjih „gender mainstreaminga“. Moral bi imeti tudi možnost predstaviti svoje stališče do pobud in dejavnosti Skupnosti na tem področju.

1.4.1

EESO ocenjuje, da bi natančnejša opredelitev ciljev in nalog Inštituta pričala o njegovem pomenu in jasno odražala, da uresničitev teh ciljev ne bo mogoča brez ustreznih sredstev.

1.5

Inštitut mora imeti veliko moralno avtoriteto; bistvenega pomena je povečanje njegove transparentnosti in zagotovitev zares učinkovitih povezav s skupinami civilne družbe, naštetimi v členu 10, odstavek 1, od a) do c), ki imajo veliko izkušenj z analizo in ekspertizo na področju enakosti med spoloma in ki lahko bolj neposredno odražajo potrebe državljanov EU. EESO zato toplo priporoča, da bi predstavniki navedenih skupin civilne družbe zasedali več sedežev v upravnem odboru Inštituta (glej točki 3.7.2 in 3.7.3 v nadaljevanju). Glede tega EESO poudarja pomembno vlogo, ki jo igrajo različne ravni socialnih partnerjev pri reševanju problemov enakosti med spoloma na trgu dela.

1.6

EESO prav tako vztraja, da morajo imeti predstavniki evropskih socialnih partnerjev ter ustrezne reprezentativne nevladne organizacije v upravnem odboru enak status kot ostali člani, to pomeni, da morajo imeti pravico do glasovanja (glej točko 3.7.4 v nadaljevanju).

1.7

EESO meni, da je nujno, da finančni viri, namenjeni Inštitutu, temu omogočajo uspešno izvajati naloge, vzporedno z drugimi agencijami ali programi EU, ki se prav tako ukvarjajo s problemi enakosti med spoloma.

1.8

Predlog uredbe ne navaja, kje naj bi bil Inštitut ustanovljen, vendar se EESO strinja s priporočilom, da naj se ustanovi v eni od držav, ki so postale članice EU v letu 2004. Nekatere od teh so dejansko že izrazile interes za ta Inštitut; to bi zagotavljalo tudi uravnoteženo decentralizacijo institucij v EU, omogočalo tesnejši stik z državljani in državljankami izbrane države ter boljše poznavanje njenih izkušenj na področju enakosti med spoloma.

1.9

EESO je prepričan, da bo tesno sodelovanje z Inštitutom koristilo vsem sodelujočim stranem, in izraža svojo pripravljenost sodelovati z bodočim Inštitutom v skladu s predpisi Skupnosti.

2.1

Evropska komisija je 8. marca 2005 objavila predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o ustanovitvi Evropskega inštituta za enakost med spoloma (6) in v svojem sporočilu za tisk (7) izjavila:

„Ta Inštitut bo neodvisen center odličnosti na evropski ravni. Zbiral, analiziral in razpošiljal bo podatke, zbrane na osnovi raziskav, ter zanesljive in primerljive informacije, ki jih potrebujejo tisti, ki odločajo v Bruslju in v državah članicah. Imel bo tudi dokumentacijski center in knjižnico, ki bo odprta za javnost.

Inštitut bo spodbujal raziskave in izmenjave izkušenj tako, da bo organiziral sestanke posameznikov, ki odločajo, strokovnjakov in zainteresiranih strani ter prek predavanj, kampanj in seminarjev usmerjal pozornost na ukrepe na področju prizadevanj za enakost med spoloma. Druga ključna naloga Inštituta bo priprava inštrumentov za boljše vključevanje enakosti med spoloma v vse politike EU.“

2.2

V dolgem obdobju od prve pobude za ustanovitev evropskega inštituta, leta 1995 (8), do objave predloga uredbe marca 2005 so bile opravljene strokovne študije in raziskave politične narave, ki omogočajo pripravo uravnoteženega ukrepa.

2.3

Na seji 1. in 2. junija 2004 je Svet za zaposlovanje, socialno politiko, zdravje in varstvo potrošnikov soglasno podprl ustanovitev evropskega inštituta (9):

„Čeprav brez zadržkov podpirajo načelo ustanovitve Inštituta, so delegacije opozorile, da je pomembno vzpostaviti strukturo, ki bo dodana vrednost in ne bo podvajala dejavnosti že obstoječih institucij na tem področju.Omenile so tudi, da je treba ohraniti proračunsko nevtralnost.“

Svet je inštitutu zaupal naslednje naloge:

2.3.1

Evropski svet je nato pozval Komisijo, naj pripravi predlog. (10)

2.4

Odločitev o ustanovitvi Inštituta je bila torej sprejeta po vstopu desetih novih članic v EU in EESO meni, da je pomembno, da Inštitut že od začetka začne delovati v razširjeni Uniji, saj bo tako lahko upošteval širšo paleto izkušenj, situacij in znanja.

2.5

V svojem nedavnem mnenju z naslovom „Peking, 10 let kasneje: napredek na področju enakosti med spoloma?“ (11) je EESO povzel razvoj in obseg dejavnosti EU na področju enakosti med spoloma. Odbor se sklicuje na to mnenje in poudarja, da je treba ugotoviti povečanje potrebe po strokovnih študijah, analizah in informacijah, večajo pa se tudi zahteve glede njihove kakovosti; EESO je zadovoljen, da je tu prišlo do napredka zaradi vse večjega uveljavljanja načela „gender mainstreaminga“.

2.6

V praksi se pojavljajo nekatere stalne pa tudi nekatere nove težave, s katerimi se soočajo EU in države članice, ki bi jih bilo treba nujno odpraviti. Te so neposredno vezane na vprašanje enakosti med spoloma, zato je za njihovo obravnavo pristojen Inštitut. Gre za:

2.6.1

EESO se sklicuje na svoje mnenje z naslovom „Peking: 10 let kasneje…“, v katerem je precej podrobno navedel številna področja, na katerih bi bilo treba ukrepati. (12)

2.7

EESO se, kot je že bilo poudarjeno, zaveda, da se izvajanje načela „gender mainstreaminga“ razvija in napreduje. Zato se EESO strinja, da se nalogo centraliziranja prizadevanj držav članic in zainteresiranih strani civilne družbe zaupa neodvisni instituciji in tako pomaga ostalim organom EU na tem področju; to bo okrepilo učinek sinergije. EESO meni, da bi bilo treba zagotoviti dopolnjevanje med Inštitutom in agencijami EU, tako da se načelo „gender mainstreaminga“ še naprej razvija v okviru agencij, ob učinkovitem sodelovanju z bodočim Inštitutom. Prav tako je treba vzpostaviti tudi sistematično sodelovanje z institucionalnimi mehanizmi na področju enake obravnave obeh spolov.

2.8

EESO poudarja, da pomeni ustanovitev Inštituta korak naprej, da pa še vedno ostajajo nujne tudi druge pobude za dosego napredka pri spodbujanju enakih možnosti v praksi, kar je cilj, ki je zapisan v dokumentih EU. Izredno pomembno je, da se Inštitut aktivno vključi v izvajanje ciljev lizbonske strategije, usmerjene v spodbujanje rasti in ustvarjanja delovnih mest.

2.9

EESO je ustanovitvi Inštituta naklonjen, vendar pa je bistvenega pomena to, da Inštitut kar najbolje sprejme tudi civilna družba na evropski, nacionalni in lokalni ravni; brez njene podpore Inštitut ne bo mogel dobro delovati. Zato je temu novemu telesu treba dati ustrezna sredstva, ki mu bodo zagotavljala verodostojnost in zaupanje ter omogočala uspešno pripraviti vrsto dejavnosti, kakor tudi spodbuditi zanimanje, ki si ga zasluži.

3.1

EESO odobrava pravno osnovo za ustanovitev Inštituta: to sta člen 141, 3. odstavek in člen 13, 2. odstavek Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti. Odbor odobrava motive, navedene v uvodni izjavi, pojasnjuje pa še, da je obravnavani predlog v skladu tudi s 5. členom Pogodbe.

3.2

EESO meni, da sodelovanje z obstoječimi strukturami, skladi in drugimi institucijami upošteva željo Sveta, da ne bi prihajalo do podvajanj. EESO opaža, da se uvodna izjava (12) implicitno nanaša na druge evropske institucije in organe, kot je na primer Eurostat. EESO želi opozoriti na sporočili Komisije z naslovoma Operativni okvir za evropske regulativne agencije (13) ter Osnutek medinstitucionalnega sporazuma glede operativnega okvirja za evropske regulativne agencije (14) in ugotavlja, da bo v okviru določeno tudi mesto, ki ga bo med obstoječimi institucijami zavzemal Inštitut.

3.3

EESO opozarja na dejstvo, da ime Inštituta (člen 1) v angleščini, „European Institute for Gender Equality“, jasno odraža njegovo poslanstvo in omogoča zajeti najširše razsežnosti (etične, moralne, estetske, spolne itd.). Dejansko so izkušnje pokazale, da beseda „gender“ v različnih jezikih Evropske unije nima natančnega ekvivalenta. Prevodi bi se morali v največji možni meri približati originalu.

3.4

Glede ciljev Inštituta EESO meni, da bi moral člen 2 izrecno omenjati spodbujanje načela „gender mainstreaminga“.

3.4.1

EESO poleg tega meni, da bi morali Inštitutu zaupati nalogo pomoči organizacijam delodajalcev in delojemalcev ter drugim elementom organizirane civilne družbe pri njihovih dejavnostih na področju zagotavljanja enakosti med spoloma. Ta cilj bi moral biti jasno naveden in upoštevan.

3.5

EESO meni, da so naloge Inštituta, opredeljene v členu 3, enako pomembne kot njegovi cilji. Zato bi jih bilo treba dopolniti, kot je navedeno v točki 1.4 tega mnenja.

3.5.1

EESO zahteva, da se v členu 3 pod točko 1 a) izrecno omeni socialne partnerje. Odbor pripominja, da so evropski socialni partnerji nedavno sprejeli Strategijo za področje enakosti med spoloma.

3.5.2

EESO poudarja, da bo Inštitut z rednim predstavljanjem dela — tudi izven okvira svojega letnega poročila — prispeval k izvajanju nalog, ki izhajajo iz okvirne strategije na področju enakosti med spoloma in tako dokazal svojo dodano vrednost. Poleg letnega poročila bi moral objavljati tudi načrt dela (člen 3, točka 1 e).

3.5.3

Vprašanja, s katerimi se bo ukvarjal Inštitut, bodo zahtevala tudi uvedbo ustreznih delovnih metod. Te bi se morale prilagajati različnim oblikam neenakosti in diskriminacije na osnovi spola, zato bi bilo treba, med drugim, uporabljati tudi primerjalne metode („benchmarking“), študije primerov, zbiranje vertikalnih podatkov (po sektorjih), vključevanje načela enakosti spolov v pripravo proračunov, spremljanje itd. Razume se, da mora Inštitut tudi na tem področju sodelovati z agencijami in specializiranimi institucijami.

3.5.4

EESO opaža, da točka 1 d) istega člena predvideva, da naj bi Inštitut v „Evropi“ izvajal študije, s katerimi bi pritegnil pozornost na svoje širše delovanje v območju Evropskega gospodarskega prostora, v perspektivi prihodnje širitve in v državah članicah Sveta Evrope.

3.5.5

EESO želi, da se pri členu 3, točka 1 g) dodata še nacionalna in regionalna raven, kar bi omogočilo odprtost za še druge zainteresirane strani, na primer lokalne in regionalne skupnosti, ki lahko dodatno prispevajo k osveščanju širše javnosti o enakosti med spoloma, kar je v skladu s cilji iz člena 2 ter z uvodno izjavo.

3.6

EESO pozdravlja neodvisnost Inštituta (člen 5) v razmerju do nacionalnih oblasti in civilne družbe. Vendar pa Odbor meni, da bi Inštitut moral biti neodvisen tudi od institucij EU, saj bo tako lahko do njih objektivnejši. EESO zato predlaga, da se poveča število predstavnikov civilne družbe v upravnem odboru, da bi se tako povečala neodvisnost Inštituta.

3.6.1

EESO odobrava in podpira načelo, da naj Inštitut prosto in neodvisno sodeluje z oblastmi držav članic. Meni, da bi bilo treba člane svetovalnega foruma zadolžiti, da pravočasno pridobijo in posredujejo informacije (glej točko 3.8.2. v nadaljevanju). Ta naloga bi bila primerna za organe v državah članicah, ki si morajo v skladu z direktivo prizadevati za preoblikovanje direktiv na področju enakosti med spoloma. (15)

3.7

Kar se tiče organov Inštituta, EESO ceni prizadevanja, da bi upravni odbor postal operativni organ, ki bi moral biti sposoben učinkovito voditi Inštitut, da bi se ta lahko prilagajal razvoju in zahtevam.

3.7.1

Vendar pa EESO meni, da Komisija lahko imenuje člane upravnega odbora, ki zastopajo omenjene skupine, samo na predlog organizacij, ki so navedene v predlogu uredbe. To bi moralo biti zapisano v členu 10.

3.7.2

EESO poudarja, da je učinkovito in jasno zastopanje evropskih socialnih partnerjev in ustrezne nevladne organizacije na ravni Skupnosti, ki ima — kot je zapisano v uredbi — „legitimen interes za prispevanje k boju proti diskriminaciji glede na spol in za spodbujanje enakosti med spoloma“, nujno, da bi upravni odbor lahko uspešno opravljal svoje naloge, to pomeni izpolnjeval obveznosti, ki mu jih nalagajo Evropska komisija in države članice, obenem pa zbiral odzive civilne družbe na to temo. Poleg tega nič ne upravičuje tega, da ne bi predlagali predstavnikov civilne družbe. V primeru, da v upravnem odboru ne bo zagotovljeno zastopanje socialnih partnerjev na nacionalni ravni, kar v tristranskih instancah Skupnosti je, bi bilo treba vsaj na tak način zagotoviti dejavno udeležbo socialnih partnerjev ter ustrezne nevladne organizacije.

3.7.3

EESO zato vztraja pri tem, da se poveča število članov upravnega odbora. Meni, da bi bilo treba število članov povečati tako, da bi vsaka stran (Svet, Komisija, socialni partnerji ter ustrezna nevladna organizacija na ravni Skupnosti) imela šest predstavnikov, kar bi organizacijam, navedenim v členu 10 (1) od a) do c), omogočalo, da izberejo svoje kandidate in pri tem poskrbijo za enakopravno zastopanost obeh spolov. Vsaka od organizacij, ki so navedene v predlogu uredbe, bi torej imela po dva sedeža.

3.7.4

Prav tako nič ne upravičuje dejstva, da predstavniki socialnih partnerjev in nevladne organizacije ne bi imele glasu pri odločanju. Z namenom zagotoviti večjo neodvisnost Inštituta ter avtonomijo in objektivnost njegovega dela EESO poziva Komisijo, naj vsakemu predstavniku organizacij delodajalcev in delojemalcev ter ustrezne nevladne organizacije dodeli polnopraven glas pri odločanju. To je v skladu s točko 4, ki navaja: „Vsak član upravnega odbora ali njegov namestnik med njegovo odsotnostjo ima en glas.“

3.7.5

EESO meni, da bi morali imeti direktorji Evropske fundacije za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer, Evropske agencije za varnost in zdravje pri delu, Evropskega centra za razvoj poklicnega usposabljanja in Evropske agencije za temeljne pravice možnost, da se po potrebi kot opazovalci sistematično udeležujejo sej upravnega odbora Inštituta. Direktor Inštituta bi prav tako moral imeti možnost sodelovati na sejah teh institucij (v imenu upravnega odbora ali na osnovi „protokola o sodelovanju“).

3.8

EESO ne vidi ovir za to, da bi bila naloga svetovalnega foruma omogočati državam članicam združevati pristojne organe in vzpostavljati mrežo strokovnjakov. Glede na to, da iz člena 12 izhaja, da ta organ nima nobene pristojnosti za odločanje v Inštitutu, ni potrebno precizirati, da trije člani, ki zastopajo zainteresirane strani na evropski ravni, nimajo nobenega glasu. Postavlja se tudi vprašanje, zakaj te predstavnike imenuje Komisija; primerneje bi bilo, da bi jih neposredno imenovale organizacije, navedene v členu 10, točka 1, od a) do c).

3.8.1

Treba bi bilo najti način, kako zagotoviti uravnoteženo zastopanje žensk in moških v svetovalnem forumu.

3.8.2

Kot je že navedeno pod točko 3.6.1. zgoraj, bi bilo primerno, da bi bili člani svetovalnega foruma zadolženi za zagotavljanje sodelovanja med instancami njihovih držav in Inštitutom (člen 12, odstavek 4).

3.9

EESO izraža pomisleke glede predvidenih finančnih sredstev, ki naj bi bila dodeljena Inštitutu. EESO ugotavlja, da so v izjavi Sveta, ki je citirana v točki 2.3 zgoraj, nasprotujoča si navodila: skrbeti za dodajanje vrednosti, kar pomeni uspešno izvajati zahtevne naloge, in obenem ohranjati proračunsko nevtralnost.

3.9.1

Predvideno je, da se Inštitut deloma financira iz programa PROGRESS. V točki 3.6 obrazložitvenega memoranduma predloga uredbe je navedeno, da se bodo „dejavnosti Inštituta razlikovale od tistih, ki so bile na področju enakosti med spoloma predlagane v programu PROGRESS (2007-2013)…“ EESO v tem vidi argument v prid stališču, ki ga je podal v svojem mnenju o programu PROGRESS:

„EESO v tem kontekstu predlaga, da bi za Evropski inštitut za enakost med spoloma predvideli posebno financiranje in da sredstev ne bi črpali iz proračuna, predvidenega za program Progress, kot to očitno predvideva obravnavani predlog.“ (16)

3.9.2

EESO zato priporoča, da se pri pogajanjih o finančnih perspektivah Evropske unije upoštevajo tudi nujno potrebna sredstva za delo in uspešno delovanje Inštituta in da se ta sredstva v vsakem primeru dodeljuje postopoma, da bi se Inštitutu omogočilo uspešno opravljati naloge, ki so mu bile zaupane, ter zagotovilo pravno in finančno varnost.

3.9.3

EESO meni,, da koncentracija dela na področju enakosti med spoloma na enem mestu omogoča prihranke tako na ravni Skupnosti kot na nacionalni ravni. Osnutku proračuna za program PROGRESS ne bi smeli odvzemati sredstev, pač pa ga raje popraviti navzgor, za vsak primer, če ne bi bila sprejeta nobena odločitev glede posebnega neodvisnega financiranja Inštituta.

3.9.4

Ustanovitev Inštituta v nobenem primeru ne sme biti pretveza za zmanjševanje sredstev drugim organizacijam, zlasti ne Dublinski fundaciji, katere dejavnosti se, med drugim, osredotočajo tudi na težave na področju zagotavljanja enakosti med spoloma.

31.1.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 24/34

1.1

Drugi akcijski načrt za severno dimenzijo (ANSD II) (1) je stopil v veljavo januarja 2004.

1.2

ANSD II ima pet prednostnih področij:

1.3

ANSDII pozornost namenja tudi posebnim območjem: Kaliningradu in arktičnemu območju. Podpira usklajeno delovanje vseh partnerjev, da bi okrepili gospodarsko in socialno politiko ter politiko zaposlovanja.

1.4

ANSDII prinaša različne možnosti delovanja na teh področjih, vendar prepušča njihovo izvajanje zainteresiranim stranem. SD nima ločenih proračunskih sredstev, temveč prejema finančna sredstva iz različnih programov EU (npr. Tacis), udeleženih vlad in mednarodnih finančnih institucij (Severne investicijske banke, EBOR- Evropske banke za obnovo in razvoj itd.).

1.5

Evropska komisija vsako leto izdela poročilo o napredku pri izvajanju ANSD II. Poročilo o napredku za leto 2004 navaja obsežno število dejavnosti na petih prednostnih področjih. Poleg tega vsebuje sklep EESO, da organizacije civilne družbe (OCD) slabo poznajo dejavnosti SD, in poziva k večjemu obveščanju javnosti in nadaljnjemu vključevanju regionalnih organizacij pri izvajanju in spremljanju dela SD.

1.6

Izvajanje ANSD II se vsako leto ocenjuje: leta 2004 je bil organiziran sestanek višjih uradnikov, leta 2005 ministrska konferenca, v drugi polovici leta 2006 pa je načrtovano srečanje višjih uradnikov

2.1

ANSDII opredeljuje, da naj bi pri izvajanju ANSD sodeloval tudi Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO): „Da bi zagotovili večjo udeležbo skupin civilne družbe pri ugotavljanju napredovanja akcijskega načrta, bi bilo v pomoč, če bi EESO organiziral letne forume o izvajanju akcijskega načrta, ki bi združevali predstavnike vseh socialnih in ekonomskih organizacij, zastopanih v Odboru. (2)“

2.2

Ta zahteva temelji na prispevkih EESO iz prejšnjih let: njegovem mnenju o odnosih med Evropsko unijo in državami, ki mejijo na Baltsko morje (3), mnenju o severni dimenziji EU, vključno z odnosi z Rusijo (4), mnenju o severni dimenziji: akcijskem načrtu za severno dimenzijo na področju zunanje in čezmejne politike Evropske unije v letih 2000–2003 (5) in mnenju o strateškem partnerstvu med Evropsko unijo in Rusijo: kateri so naslednji koraki?, (6) izjavah o ministrskih srečanjih ? SD leta 1999, 2001 in 2002; ter sklepih dveh konferenc o SD (forumov), ki jih je leta 2001 in 2003 organiziral EESO.

2.3

EESO se je pozitivno odzval na prošnjo Komisije in se odločil, da bo zbral informacije o stališčih OCD glede:

2.4

Stališča OCD so bila leta 2004 zbrana na podlagi ankete, ki so jo v vseh udeleženih državah izvedle organizacije civilne družbe, in ugotavljanja dejanskega stanja v Gdansku, Kaliningradu in Rigi.

3.1

EESO je bil navzoč na sestanku višjih uradnikov oktobra 2004, njegove sklepe in priporočila pa so vključili tudi v poročilo s sestanka (7).

3.2

Temeljna ugotovitev glede vključevanja OCD v drugi akcijski načrt za severno dimenzijo je bila, da:

Zdi se, da so razmere nekoliko boljše v „starih“ državah članicah EU na tem območju kot drugod.

Med organizacijami civilne družbe, ki so sodelovale v anketi, je bilo mogoče opaziti splošni interes za več informacij o SD in ANSD II ter sodelovanje pri projektih in njihov nadzor na nacionalni in evropski ravni.

EESO je predlagal boljše obveščanje organizacij civilne družbe o ANSD II, ki bi jih bilo priporočljivo vključiti tudi v njegovo izvajanje in nadziranje.

EESO je ponudil pomoč pri informiranju in nadziranju na evropski ravni, obenem pa je poudaril, da bi se morale dejavnosti SD primarno izvajati na subregionalni, nacionalni in lokalni ravni, tako da bi bile v konstruktivno interakcijo vključeni državni organi in zainteresirane organizacije civilne družbe.

EESO je podprl načelo, opredeljeno v ANSD II (8), da je treba predstavnike civilne družbe spodbuditi k udeleževanju letnih sestankov višjih uradnikov.

Prav tako je predlagal, da bi morala EU med izvajanjem ANSD II upoštevati tudi naslednje:

3.3

Ta priporočila so še vedno aktualna.

4.1

EESO je v poročilu za leto 2004 izrazil svoj namen, da bo leta 2005 aktivno sodeloval na ministrski konferenci in leta 2006 na sestanku visokih uradnikov, pri čemer bodo kriteriji enaki kot leta 2004.

4.2

Svoje aktivnosti v okviru severne dimenzije je EESO nadaljeval tudi v novo ustanovljeni kontaktni skupini za Vzhodno Evropo. Skupino sestavljajo člani EESO in zadolžena je za dejavnosti Odbora, ki so povezane z državami Vzhodne Evrope. Namen teh dejavnosti je podpreti politiko EU za izboljšanje odnosov z državami Vzhodne Evrope, prispevati na tem področju stališča organizacij civilne družbe in da v teh državah vzpostaviti neposredne stike s predstavniki civilne družbe.

4.3

EESO širi informacije o severni dimenziji z lastnimi stiki in z uporabo informacijskega sistema Komisije za severno dimenzijo.

4.4

EESO je v okviru priprave mnenja junija 2005 poslal vprašalnik približno 100 organizacijam civilne družbe. Prav tako je pri pripravi mnenja o odnosih med Evropsko unijo in Rusijo o SD razpravljal z ruskimi OCD Sklepi v tem mnenju prav tako odražajo stališča OCD v partnerskih državah.

5.1.1

Junija 2005 je bila izdelana ocena ozaveščenosti javnosti o ANSD II. Vprašalnik je bil razdeljen različnim organizacijam civilne družbe v državah, ki sodelujejo v dejavnostih akcijskega načrta (baltske in nordijske države, Nemčija, Rusija s Kaliningradom inPoljska). Anketa je obravnavala enake vidike kot tista leto poprej: a) poznavanje predstavnikov civilne družbe SD in ANSD II, b) mnenje organizacij civilne družbe o SD in c) vključevanje organizacij civilne družbe v izvajanje in nadzor ANSD II.

5.1.2

Prejetih je bilo samo 20 odgovorov na anketo, kar priča o tem, da je splošno poznavanje SD in ANSD II še zmeraj zelo slabo. To so potrdili tudi rezultati ankete — večina OCD je odgovorila, da poznajo SD in ANSD II, vendar je bilo samo v nekaterih primerih razvidno, da so organizacije civilne družbe dejansko podrobno seznanjene z ANSD II: Tretjina OCD je odgovorila, da so za ND in ANSD II že slišali, vendar pa njenih ciljev in vsebine skorajda ne poznajo.

5.1.3

Zdi se, da so nekateri predstavniki seznanjeni s posameznimi javno-zasebnimi partnerstvi v SD, predvsem z okoljskim partnerstvom (NDEP). Posamezne organizacije civilne družbe so dejale, da so jih s SD seznanile različne regionalne organizacije na baltskem območju, predvsem Svet držav Baltskega morja. Mreže delodajalcev (BAC-Business Advisory Council) in sindikatov (mreža sindikatov Baltskega morja — BASTUN) so prav tako prispevale k prepoznavnosti ND med člani.

5.1.4

Nekateri predstavniki menijo, da je ANSD II program, ki ne predvideva sodelovanja organizacij civilne družbe, temveč da gre za politično regionalno sodelovanje med vladami in pristojnimi organi. Zdi se, da je trenutno stanje dejansko takšno in to kljub prizadevanju Komisije, da bi z vzpostavitvijo informacijskega sistema za severno dimenzijo izboljšala obveščanje javnosti.

5.2.1

Rezultati ankete jasno kažejo, da so bile vlade, oblasti in druga združenja le redko pobudnice obveščanja o ANSD II in vključevanja organizacij civilne družbe v njegove dejavnosti Samo nekaj odgovorov je pričalo o nasprotnem. Kljub vsemu so v nekaterih državah pristojni organi in regionalne oblasti organizirali seminarje in delavnice na temo izvajanja ANSD II.

5.2.2

Samo nekaj OCD se je na lastno pobudo vključilo v ANSD II. To je povezano z aktivnostmi za boljše naložbene pogoje na področju SD, sodelovanje z drugimi združenji v državah SD in razpravo o prihodnosti SD ter s splošnim spremljanjem dogajanja v SD.

—

vprašanja trga dela, zaposlovanja in socialnega dialoga,

—

pomoč malim in srednjim podjetjem,

—

podpiranje trgovinskih in ekonomskih odnosov,

—

izboljšanje pogojev za čezmejne naložbe,

—

povezovanje infrastrukture in izboljšanje transportnih omrežij.

—

ukrepi za vključevanje predstavnikov civilne družbe v izvajanje ANSD II,

—

oblikovanje struktur za izvajanje ANSD II,

—

dodelitev primernih sredstev za ANSD II,

—

razdeljevanje poročil o napredovanju pri izvajanju ANSD II.

6.1

EESO podpira nadaljnje regionalno sodelovanje na severu Evrope v okviru strukturiranega, večstranskega in čezmejnega sodelovanja, ki vključuje tudi regije držav, ki niso članice EU. Severna dimenzija je primerna za uresničitev tega cilja.

6.2

EESO podpira namen, da se SD poveže s sodelovanjem med EU in Rusijo ter s štirimi skupnimi prostori. EESO je v svojem nedavnem mnenju o prispevku civilne družbe k odnosom med EU in Rusijo (9) v točki 3.2.45 navedel: „Evropska unija in Rusija se morata na podoben način skupaj lotiti tudi preoblikovanja regionalnega sodelovanja — severna dimenzija …. EESO z zadovoljstvom ugotavlja, da je bil ta vidik upoštevan pri pripravi časovnih načrtov in spodbuja nadaljnje ukrepe za razvoj regionalnega sodelovanja kot dela evropsko-ruskih odnosov.“

6.3

Uspešno regionalno sodelovanje v SD kliče tudi po ustreznem ruskem sodelovanju pri pripravah in izvajanju prihodnje politike SD. V tem okviru je treba upoštevati mehanizme sodelovanja, na primer skupni upravljalni organ, pa tudi regije v državah izven EU.

6.4

EESO poudarja priporočila v svojem mnenju o odnosih med EU in Rusijo, da naj časovni načrti EU-Rusija v večji meri vključujejo tudi probleme civilne družbe in da naj se v sodelovanje med EU in Rusijo vključijo predstavniki civilne družbe. Med drugim je treba razmisliti o možnostih organiziranja strukturiranih posvetovanj med organizacijami civilne družbe v okviru prihodnjih mehanizmov SD.

6.5

Za prihodnost je pomembnih pet področij sodelovanja v okviru SD. Predvsem je treba izkoristiti pozitivne izkušnje koncepta partnerstev v okviru SD (na področjih okolja, socialnih zadev in zdravja, informacijske tehnologije). Resno je treba razmisliti o vzpostavitvi partnerstev na naslednjih področjih:

6.6

Obstoječa regionalna telesa na baltskem območju, predvsem Svet držav Baltskega morja, bi morala imeti pri prihodnjih dejavnostih SD osrednjo vlogo. Organizacije civilne družbe bi imele v okviru tega priložnost, da se vključijo v SD, k čimer bi lahko prispevale preko lastnih regionalnih mrež in obstoječih povezav z zgoraj navedenimi organi.

6.7

EESO ponavlja svoje priporočilo iz 2004, da je treba okrepiti obveščanje javnosti o SD. V ta namen je treba razširiti informacijski sistem Komisije za severno dimenzijo. EESO prav tako poudarja, da je potrebno predvsem obveščanje na nacionalni in lokalni ravni, ki je v pristojnosti vlad in organov ustreznih držav. Boljše obveščanje bi zbudilo širši interes za severno dimenzijo in predstavnike civilne družbe spodbudilo k večji udeležbi in prispevku.

6.8

Financiranje partnerstev SD bi moralo biti prilagojeno posameznim primerom; vlade in internacionalne finančne institucije pa naj imajo pri tem osrednjo vlogo. Finančni mehanizmi Norveške in Evropskega gospodarskega prostora bi prav tako pospešili predvsem skupne čezmejne dejavnosti SD. Instrument evropskega sosedstva in partnerstva bo aktualen na začetku leta 2007.

6.9

EESO bo nadaljeval z delom v okviru SD in se želi udeležiti sestanka visokih uradnikov leta 2006. Sodelovanje odraža tudi sklepe, sprejete na osnovi razprav Odbora z organizacijami civilne družbe in državami partnericami. EESO bo pripravljen prispevati k nadaljnjemu obravnavanju prihodnjega izvajanja severne dimenzije.

31.1.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 24/39

1.1.1

Boljša priprava zakonodaje je dejanska družbena zahteva, ki jo bo EESO, izhajajoč iz potreb civilne družbe in uporabnikov prava, posredoval evropskim institucijam in vladam.

1.1.2

Boljša priprava zakonodaje pomeni predvsem postaviti se na raven uporabnika pravne norme. Zato je pomemben postopek sodelovanja, ki vzpostavi predhodni posvet in upoštevanje reprezentativnosti organizacij civilne družbe in socialnih partnerjev, skupin, ki jih zakonodaja neposredno zadeva, in ki konstruktivno uporablja sredstva in pristojnosti posvetovalnih institucij.

1.1.3

Pomeni tudi manj zakonodaje, boj proti inflaciji zakonodaje in poenostavljanje pravnega reda, saj preobširna zakonodaja povzroča pravno nepreglednost, ki ovira trgovino; pomeni tudi zagotavljanje dejanskega in preprostega izvajanja norme.

1.1.4

Boljša priprava zakonodaje pomeni ponovno osredotočenje zakonodaje na bistveno, dajanje prednosti ciljem, ki jih je treba doseči. Pomeni tudi zasnovo prožne in prilagodljive ter hkrati dovolj trajne zakonodaje. To predpostavlja strogost in predvsem skladnost od njene priprave do uporabe v praksi.

1.1.5

Poenostaviti pomeni čim bolj zmanjšati kompleksnost zakonodaje, kar pa ne pomeni nujno, da je treba drastično omejiti obseg zakonodaje Skupnosti ali deregulacijo, sicer bi bilo to v nasprotju s pričakovanji civilne družbe o varnosti in potrebi podjetij, zlasti majhnih in srednje velikih, po pravni varnosti in stabilnosti.

1.1.6

Vsako zakonodajo ali del zakonodaje, ki je zastarel, je treba izrecno razveljaviti.

1.2.1

Vsak generalni direktorat (GD) Komisije mora upoštevajoč število besedil, ki spadajo v njegovo pristojnost, in njihovo kompleksnost (ki se meri npr. s skupnim številom vrstic in sklicevanj na druge predhodne predpise in z upravnimi nalogami, ki iz tega izhajajo), predlagati uravnotežen program poenostavitev, ki bo vključen v skupni program Komisije, v katerem razloži potrebo in predvideni učinek njegovih predlogov na uporabnike predlaganih poenostavitev zakonodaje. Program bo moral opredeliti ukrepe za vsako skupino sprejetih besedil (razveljavitev, revizija, kodifikacija...) in oceno sredstev, potrebnih za njegovo izvedbo.

1.2.2

Skupno letno poročilo Komisije „Poenostavitev pravnega reda in boljša priprava zakonodaje“ bo vsebovalo opis letnega programa in uresničevanja programa za predhodno leto ter stanja, ki je nastalo na podlagi srednjeročnega programa poenostavitve in spremljajočega delovnega programa. V poročilu bo analiziran razvoj poenostavitve in boljše priprave zakonodaje v EU in na nacionalni ravni, po potrebi bodo dodani novi predlogi in priporočila. Treba se je izogibati širjenju poročil in sporočil, katerih vsebina sovpada ali se prekriva.

1.2.3

Moč pobude ni nevtralna; ima odločilen vpliv na izbiro prednostnih nalog in namena zakonodaje, na njeno pripravo in sprejemanje, na njeno preoblikovanje, če zakonodajalec predlaga spremembe. Kakovost in relevantnost zakonodajnega predloga imata neposreden vpliv na trajanje in izid postopka sprejemanja. Če je predlog slabo pripravljen, pomeni veliko izgubo časa in sredstev za vse vpletene institucije in svetovalne organizacije.

1.2.4

Tudi kakovost besedila, sprejetega v zakonodajnem postopku, in kakovost prenosa direktiv imata posledice v smislu sporov in potrebe po posredovanju nacionalnih sodnih oblasti in sodnih oblasti Skupnosti, visokih stroškov za nacionalne uprave in stranke v postopkih, če je besedilo pomanjkljivo ali povzroča težave pri razlagi.

1.2.5

Komisija in zakonodajalec nista vsevedna: družbena, ekonomska in tehnološka realnost je hkrati kompleksna in spremenljiva. Tudi korenita sprememba ali bolj prilagodljiva zakonodaja, pri kateri se praktični učinki razlikujejo od želenih predvidenih ciljev ali pri kateri so stroški izvajanja za uprave ali uporabnike prekomerni, ne pomeni oslabitve avtoritete zakonodajalca, ampak bolj dokaz politične inteligence, ki krepi zaupanje tistih, ki jim je zakonodaja namenjena, in spoštovanje zakonodaje.

1.2.6

Ocena zakonodaje, ki se začne pred začetkom zakonodajnega postopka, se zaključi z oceno učinkov (impact assessment), ki izmeri kako bo zakonodaja dejansko sprejeta, kako se vključuje v obstoječi zakonodajni korpus in eventualne težave pri izvajanju.

1.2.7

V primeru, da Komisija umakne zakonodajne predloge, ki so že v obravnavi, bi bilo prav, da svojo odločitev o prekinitvi že začetega zakonodajnega postopka utemelji in se posvetuje z zakonodajnimi in posvetovalnimi institucijami ter z organizacijami civilne družbe, ki so bile zaprošene za mnenje ali katerih interesi bodo občutili vpliv takega umika.

1.2.8

Predhodna (ex ante) in naknadna (ex post) ocena zakonodaje je zgolj pluralistični in participativni poskus, da se ji prizna nesporno politično in praktično zakonitost. Predhodna ocena se izvaja pred in med postopkom oblikovanja, naknadna ocena pa se izvaja v dveh fazah: najprej med prenosom direktiv ali izvajanjem uredb, kjer se lahko pokažejo prve težave pri sprejemanju in izvajanju, potem med tako imenovano oceno dejanskega učinka, ki nastopi po določenem obdobju izvajanja na terenu in lahko odkrije nepredvidene ali celo neželene posledice. Ocena učinkov lahko vključuje povratno informacijo v zvezi z zakonodajo ali načini njenega izvajanja. (1)

1.2.9

Negativne ali nepredvidene posledice so lahko zelo različne: njihovo oceno v zvezi s prekomernimi stroški za uprave ali uporabnike mora dopolnjevati presoja njihovega družbenega, ekonomskega, okoljskega vpliva ali vpliva glede na temeljne pravice.

1.2.10

Treba je oceniti izpolnjevanje izvedbenih pristojnosti Skupnosti (neposredna uporaba, komitologija predpisov, regulatorne agencije) in nacionalnih (ministrstva, decentralizirani organi, neodvisni upravni organi), njihov učinek (upravni postopki, ki se zahtevajo od uporabnikov, stroški, kompleksnost) ter učinkovitost nadzora in morebitnih sankcij. Zakonodajalec mora biti sposoben nadaljevati ta postopek, ki združuje urejanje in izvajanje.

1.2.11

Države članice morajo razviti in izboljšati svoje lastne instrumente za ocenjevanje ter Komisiji in nacionalnemu zakonodajalcu poročati o rezultatih in pri tem posebej navesti uspehe in tudi težave, na katere so naleteli.

1.2.12

Politika usklajevanja, obveščanja in izmenjave nacionalne najboljše prakse, redna objava tabel prenosov, kot je predvideno v sklepu Komisije, in tabele o napredovanju notranjega trga bodo omogočile učinkovito spremljanje in popravke.

1.2.13

Evropski ekonomsko-socialni odbor bo, kot se je zavzel oktobra 2000 (Kodeks poslovanja), še naprej za Komisijo pripravljal letno mnenje o globalnem poročilu „Poenostavitev pravnega reda in boljša priprava zakonodaje“ ter o sporočilih in različnih sektorskih poročilih, ki jih predloži Komisija v zvezi s poenostavitvijo pravnega reda in kakovostjo zakonodaje.

1.3.1

EESO ocenjuje, da naloga poenostavitve zakonodajnega korpusa Skupnosti in skrb za njegovo večjo usklajenost in ustreznost ni le vprašanje načinov in tehnik, ampak globoko politično vprašanje, ki zahteva intenzivno medinstitucionalno mobilizacijo in intenzivno udeležbo organizirane civilne družbe.

2.1

Britansko predsedstvo je Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) zaprosilo za mnenje o temi „boljša priprava zakonodaje“. EESO je dobil tudi zaprosilo za pripravo mnenja o 12. poročilu Komisije o poenostavitvi zakonodaje Skupnosti, pri čemer je upošteval tudi njeno sporočilo o boljši pripravi zakonodaje, rasti in zaposlovanju, na podlagi revizije lizbonske strategije, ki jo je pripravil Evropski svet, in nedavni sklep Komisije o prenosu direktiv.

2.2

Predlogi Odbora ne izražajo dvoma o metodi Skupnosti, ki temelji na načelu pravne države (rule of law), ponovno potrjenim v predlogu ustavne pogodbe in dopolnjenim z dodanim postopkom za neposredno vključitev civilne družbe v pristojnost za dajanje pobud. Naslanjajo se predvsem na sklepe Evropskega sveta v Edinburgu leta 1992, Belo knjigo o upravljanju in lizbonsko strategijo (2000–2001), medinstitucionalni sporazum z dne 16. decembra 2003 ter upoštevajo opravljeno delo na pobudo šestih predsedstev in Sveta.

2.3

Predlogi tudi poudarjajo sodelovanje civilne družbe v postopku oblikovanja, ocenjevanja in naknadne revizije zakonodaje. Mnenja in predlogi EESO o predmetu in kakovosti zakonodajnih predlogov želijo konstruktivno prispevati k izboljšanju pravnega in upravnega okolja za podjetja in državljane.

2.4

EESO priznava potrebo po boljši pripravi zakonodaje in pozdravlja vse pobude v tej smeri. Vendar poudarja, da se vse zakonodaje ne sme dojemati kot nekoristno ali oviro za to, da bi se EU prilagodila izzivom, s katerimi se sooča. Zato Odbor ne bi mogel podpreti procesa, ki bi Komisijo kot varuhinjo interesov Skupnosti in motor evropske integracije vodil k temu, da bi se odrekla svoji pravici do pobude in s tem sodelovanju pri ustvarjanju „vse tesnejše Unije med narodi“.

3.1

Boljša priprava zakonodaje pomeni prispevek k boljšemu upravljanju ter enostavnejši in bolj razumljivi zakonodaji, ki daje civilni družbi boljšo podobo o sposobnosti evropskih institucij, da delujejo učinkovito; pomeni ponovno vzpostavitev zaupanja civilne družbe v institucije, ki postavljajo norme.

3.2

Trenutno je mogoče dvomiti o načelu enakosti pred zakonom zaradi kompleksnosti in števila norm v uporabi ter težavnega dostopa do veljavne zakonodaje in zakonodaje v pripravi; zahteva po razumljivosti in dostopnosti zakonodaje mora biti vodilno načelo pri poenostavitvi pravnega reda in pripravi novih zakonodajnih predlogov.

3.3

Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, ki je bila svečano razglašena v Nici leta 2000, potrjuje pravico evropskih državljanov do dobre uprave; obveščanje in udeležba tistih, ki jim je zakonodaja namenjena, potreba po zakonodajnem načrtu, upoštevanje neodvisnih in zanesljivih strokovnih mnenj, izvajanje načel sorazmernosti in subsidiarnosti, kakovost zakonodaje, njenega prenosa in uporabe ter upravna poenostavitev so ključni pogoji za učinkovitost zakonodaje z vidika njenih uporabnikov.

3.4

Obe prednostni nalogi: poenostavitev pravnega reda in boljša priprava zakonodaje ter dejavnosti Skupnosti v ta namen imajo isti cilj — dobro upravljanje — in zahtevajo dodelitev zadostnih sredstev. Treba jih je vključiti v zakonodajni proces in uporabo zakonodaje. Ko bo proces vzpostavljen, ga bo treba vzdrževati časovno, politično in z zadostnimi sredstvi.

3.5

Poenostavitev pravnega reda ter izboljšanje kakovosti in učinkovitosti zakonodaje sta postali absolutna prednostna naloga Skupnosti za zagotavljanje konkurenčnosti, rasti in zaposlovanja, trajnostnega razvoja, kakovosti življenja državljanov Unije ter lajšanje poslovanja evropskih podjetij na notranjem trgu in v trgovini s tretjimi državami.

3.6

Pri tem pa opravljeno delo in sprejete pobude še zdaleč niso dosegle popolnega učinka. Dosedanji neuspeh lizbonske strategije, ugotovitve in predlogi iz poročila Wima Koka ter pobuda Evropskega sveta za ponovno oživitev strategije so nujno vodili v njeno ponovno ovrednotenje od leta 1992, ki so jo leta 2001 institucije in države članice razširile, da bi se izboljšala zakonodaja in njeno izvajanje.

3.7

EESO se strinja s stališčem Komisije, ki narekuje ponovno celostno ovrednotenje potreb in razpoložljivih sredstev. Tudi na nacionalni ravni.

3.8

Težave Evrope v zvezi s konkurenčnostjo, uresničevanjem gospodarstva znanja in na politični ravni v smislu preglednosti, sodelovanja, učinkovitosti in sprejemanja zakonodaje s stališča državljanov in podjetij zahtevajo znatno okrepitev in z določenih vidikov celo ponovno določitev načinov in višine dodeljenih sredstev za boljšo pripravo zakonodaje v Evropi petindvajsetih, ki se bo v prihodnosti še širila.

3.9

Sedanja strategija Komisije je razvidna iz dveh sporočil, objavljenih marca 2005 (2), in bi morala biti dopolnjena s predlogom izvedbenega okvira za agencije v tem letu. Ta okvir bi se moral po mnenju EESO omejiti na določanje smernic brez vpliva na samostojnost agencij, ki jih pri izvrševanju proračunov že nadzirata Računsko sodišče in v primeru spora sodna oblast.

3.10

Dvanajsto poročilo „Boljša priprava zakonodaje 2004“ (3) navaja: akcijski načrt Komisije z naslovom „Poenostaviti in izboljšati zakonodajno okolje“, medinstitucionalni sporazum o boljši pripravi zakonodaje iz decembra 2003 (4) in strategijo držav članic, določeno v medvladnem akcijskem načrtu, ki so ga maja 2002 sprejeli ministri za javno upravo. V 11. poročilu „Boljša priprava zakonodaje 2003“ (5) je Komisija navedla svoje cilje, ki so podrobneje opisani v osmih tematskih sporočilih (6).

3.11

Akcijski načrt Komisije izhaja iz pripravljalnih del strokovnjakov in Bele knjige o evropskem upravljanju iz leta 2001 ter iz delovnih skupin o kakovosti predpisov ministrov za javno upravo iz leta 2000; doseženo je bilo že precejšnje soglasje.

3.12

Glavni cilj Komisije je izboljšanje pravnega reda Skupnosti z njegovo poenostavitvijo, za katerega je že sprejela metodologijo in zagotovila sredstva.

3.13

Komisija je sprejela okvirne ukrepe v zvezi s pogoji predhodnih posvetovanj, izvedbo ocen učinkov, kakovostjo in načini oblikovanja nove zakonodaje od začetka procesa, ki ga je sprožil Evropski svet v Edinburgu leta 1992 na področju poenostavitve in spoštovanja načel subsidiarnosti in sorazmernosti, katerega nadaljevanje in napredek sta bila že predstavljena v dvanajstih letnih poročilih, ki pa še zdaleč niso v celoti prepričljiva za uporabnike zakonodaje, ki čutijo, da je napredek, čeprav dejansko obstaja, še vedno premajhen.

3.14

Pobuda Sveta za boljšo zakonodajo, ki se je začela izvajati pod irskim predsedstvom, je bila leta 2004 predstavljena v izjavi šestih predsedstev o boljši zakonodaji (7). Svet na temo „Konkurenčnost“ je novembra 2004 identificiral približno dvajset zakonodajnih aktov (razdeljenih na 15 prednostnih področij) za poenostavitev in je nadaljeval delo v tej smeri februarja 2005. Komisija se je lotila uresničevanja teh smernic in uspeh je nujno potreben.

3.15

Komisija je v svojem sporočilu „Boljša zakonodaja za rast in delovna mesta v Evropski uniji“ (8) ponovno opredelila svoj pristop iz leta 2002 v okviru revizije lizbonske strategije.

3.16

EESO kot institucija, ki predstavlja organizirano civilno družbo, prav tako od začetka želi bolj dejavno prispevati k pobudi, da Evropa dobi boljšo, bolj jasno, skladno in učinkovito zakonodajo, da se izpolnijo zakonita pričakovanja državljanov in podjetij. Protokol, sklenjen s Komisijo (9), mu omogoča organizacijo posvetovanj o zakonodajnih predlogih. Glede na to morajo biti njegova mnenja bolj odločna in zavzeti morajo predvsem stališče tistih, ki jim je zakonodaja namenjena.

4.1

Zakonodaja je glavno sredstvo za ukrepe Skupnosti glede na pravni okvir, določen s pogodbami, za razliko od držav članic, ki lahko uporabijo več različnih instrumentov.

4.2

Pri izboljšanju zakonodaje (obstoječe in prihodnje) ne bi smeli težiti samo k poenostavitvi, temveč tudi k skladni uporabi pravnih konceptov, jasnosti pri oblikovanju, zlasti na področjih, kjer je zakonodaja najbolj v razvoju, najbolj obširna ali najbolj kompleksna. Navedemo lahko na primer zakonodajo o notranjem trgu in o okolju, prometno politiko ali statistiko.

4.3

Lizbonska strategija, zlasti potreba po izboljšanju konkurenčnosti in prizadevanje za boljšo evropsko upravo (10), zahteva predvsem preučitev regulativne funkcije in pogojev njenega izvajanja ter učinke evropske zakonodaje v državah članicah (zakonodaja, uprava), da bi zagotovili bolj enotno uporabo zakonodaje in njeno skladnost ter s tem uravnotežene pogoje delovanja za notranji trg. Zato se pri prenosu ne smejo dodajati nepotrebne določbe ali oteževati direktiv.

4.4

Evropski svet v Lizboni je od Komisije, Sveta in držav članic zahteval, da do leta 2001 z usklajenim delovanjem oblikujejo strategijo za poenostavitev zakonodajnega okolja (11). Poudarilo je tudi potrebo po novih in prožnejših načinih regulacije.

4.5

EESO meni, da bodo novi načini regulacije, ki jih podpira (12), zagotovili bolj neposredno in trajno vključevanje civilne družbe v zakonodajni proces — v sodelovanju z ustanovami ali na bolj samostojen način (koregulacija in samoregulacija), kot je predvideno z Medinstitucionalnim dogovorom iz decembra 2003.

4.6

Zaradi vse večje globalizacije gospodarstva in njegove vse manjše odvisnosti od proizvodnje (digitalno gospodarstvo in družba znanja, vprašanja v zvezi z industrijsko lastnino in avtorskimi pravicami, revizija podjetij ter novi finančni instrumenti in storitve) (13) bo treba ustvariti nova partnerstva s socialno-ekonomskimi udeleženci (boljša uporaba odborov za zaposlovanje, socialni dialog, pa tudi ustanavljanje npr. sektorskih odborov ali tematskih delovnih skupin). V ta namen bi bilo treba ponovno preučiti tradicionalne postopke in sredstva oziroma bi jih bilo treba poenostaviti in prilagoditi hitremu razvoju trgov in potrebam na področju inovativnosti, investicij ali na področju usposabljanja in raziskav.

4.7

Komisija že izvaja postopke posvetovanja, ocene učinkov, katerih načrt je objavljen vsako leto, zlasti z uporabo analize stroškov in koristi, ki jo dopolnjuje z drugimi pripomočki, kot je analiza po več kriterijih. Samo analiza stroškov in koristi po mnenju Odbora ni v povsem primerna za vsa področja in vse posledice zakonodaje (npr. javno zdrave, okolje). V analizo je treba vključiti izvajanje temeljnih pravic ali zadev splošnega pomena, ki jih je itak težko oceniti po metodi stroškov in koristi.

4.8

Poleg sporočila o objavi in poenostavitvi pravnega reda Skupnosti (14), ki določa delovni okvir, sta bili predlagani še dve bolj specifični pobudi: ena v zvezi s kmetijsko (15) in ribiško zakonodajo (iz leta 2004) (16), ki sta še posebej kompleksni in se hitro razvijata, in druga v zvezi s programom za poenostavitev zakonodaje na enotnem trgu (SLIM), ki deluje od leta 1996 in je obrodila delne, a spodbudne sadove, čeprav sta ga Svet in Parlament le malo spremljala in je zdaj videti, kot da sta ga opustila (17).

4.9

Medinstitucionalni sporazum z dne 16. decembra 2003 med Komisijo, Parlamentom in Svetom (18) določa oblikovanje novega pristopa k zakonodajni funkciji med institucijami, ki odpira več možnosti za pogodbo, koregulacijo in samoregulacijo. V skladu s tem je EESO sprejel mnenje o poenostavitvi (19) in zgoraj navedeno informativno poročilo o alternativnih oblikah regulacije (20). Pred tem se je EESO osredotočal predvsem na program SLIM. Pri izvajanju medinstitucionalnega sporazuma bi bilo treba po mnenju Odbora posvetiti posebno pozornost malim in srednje velikim podjetjem ter dejanski uporabi Evropske listine za mala podjetja.

4.10

Včasih je slišati trditve, da več kot polovica zakonodaje, ki se uporablja v državah članicah, izhaja iz EU. Leta 2000, ko se je pripravljala zakonodaja o upravljanju, se je pojavljal podatek, da obstaja 80.000 strani pravnega reda Skupnosti. Danes druge študije kažejo na bolj upočasnjeno rast, približno 10 odstotkov nove domače zakonodaje.

4.11

V vsakem primeru predstavlja ta zakonodaja strošek za oblikovanje, prenos in uporabo, ne le za Unijo in države članice, temveč tudi za podjetja in posameznike, ki morajo zakone poznati in jih spoštovati ter slediti posebnim upravnim postopkom (stroški izvajanja).

4.12

Stroške oblikovanja zakonodaje, njenega uveljavljanja ter upravnih in upravnih posledic je težko oceniti, pojavlja pa se vse več kritik, zlasti s strani podjetij, glede včasih nepotrebnih zahtev, težav, ovir in postopkov, ki iz tega izhajajo, do te mere, da po mnenju nekaterih ta zakonodaja znatno ovira evropsko konkurenčnost, kar skrbi tudi Svet in Komisijo. Te stroške je treba oceniti za objektiven pristop h kakovosti zakonodaje. Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj ocenjuje, da znašajo stroški izvajanja zakonodaje 3 do 4 odstotke evropskega BDP (21).

4.13

Vendar predstavlja usmerjenost izključno na stroške usklajevanja in vpliv na konkurenčnost samo en vidik, ki zagotovo ni zanemarljiv, vendar ni edini ali najbolj pomemben. (22) Kljub vsemu bi bilo mogoče predvideti pristop, ki bi temeljil na najboljši zakonodaji; ta bi za dosego svojih ciljev zahtevala minimalne stroške izvedbe in usklajevanja. Takšen je predlog iz Mandelkernovega poročila, ki bi ga EESO želel eksperimentalno preizkusiti, in se nanaša na predloge, ki bodo imeli vpliv na podjetja, zlasti na mala in srednje velika podjetja. Komisija v svojem pristopu že upošteva vprašanje upravnih stroškov in trenutno izvaja pilotni projekt, da bi zanje pripravila model (EU Net Admin. Costs model).

4.14

Priprava zakonodaje je politični akt, ki poleg institucij Unije in vlad zadeva tudi organizirano civilno družbo in vse evropske državljane. Obstajajo številne kritike glede nepreglednosti in kompleksnosti postopkov oblikovanja evropskega prava ter uvajanja nepotrebnih zahtev ali postopkov pri prenosu nekaterih direktiv, četudi direktive tega ne zahtevajo (gold-plating). To so zapleteni upravni postopki, ki povečujejo ovire, birokracijo in stroške za končne uporabnike zakonodaje (red tape). Nevladne organizacije in socialni partnerji se pogosto pritožujejo nad uradnostjo in omejenostjo postopkov predhodnega posvetovanja, čeprav ti od njih zahtevajo velik in drag časovni ter strokovni vložek.

4.15

Gre za težave institucionalne preglednosti, upravljanja in demokracije za institucije in države članice; gre za podobo Evrope in njenih institucij, ki so danes zavezane k iskanju hitrih in učinkovitih rešitev; hkrati gre tudi za boljši odziv na izziv rasti, zaposlovanja in konkurenčnosti v Evropi. Države članice morajo predvideti tudi reformo države in uprav, ki so tudi tarča kritike, njihov dejavni prispevek k boljšemu celostnemu upravljanju pa je nepogrešljiv.

4.16

To neposredno vpliva na napredovanje evropske ideje in ideje o evropskem združevanju, zlasti v trenutku, ko je politična razprava o ustavni pogodbi v središču pozornosti državljanov. Treba je odgovoriti na pričakovanja državljanov in civilne družbe na področju izboljšanja kakovosti in razumljivosti zakonodaje Skupnosti ter se zavzemati za njeno poenostavitev in ob tem oceniti birokratsko breme izvajanju zakonodaje za uprave in podjetja.

5.1

Februarja 2003 je Komisija uvedla okvir delovanja, usmerjenega v zmanjševanje obsega evropskega pravnega reda, izboljšanje dostopnosti zakonodaje in poenostavitev obstoječe zakonodaje. Na tej osnovi je Komisija izdelala prožen program poenostavitve ter kakih trideset pobud, ki prinašajo poenostavitve za podjetja, državljane in državne uprave. V tem trenutku zakonodajalec preučuje 15 zakonodajnih predlogov, ki naj bi bili sprejeti.

5.2

EESO v oktobru 2005 od Komisije pričakuje novo fazo programa poenostavitve. Ta bi morala zlasti upoštevati mnenje zainteresiranih strani (glej javno razpravo, ki je bila odprta 1. junija 2005 na spletni strani EUROPA) in vključevati sektorski pristop.

5.3

EESO poudarja pomen izvajanja medisntitucionalnega sporazuma ''Boljša priprava zakonodaje'', sklenjenega decembra 2003, zlasti njegove točke 36 o delovnih metodah Sveta in Parlamenta pri preučevanju predlogov za poenostavitev.

5.4

S kodifikacijo, ki je bistvena za poenostavitev, je treba legalno nadomestiti razpršeno zakonodajo, tako da se jo združi in uskladi. Prejšnje zakone je treba izrecno razveljaviti, da bi imela kodificirana različica nedvoumno pravno moč, v skladu s pričakovanji njenih naslovnikov in uporabnikov. Za to mora zakonodajalec formalno sprejeti prečiščene verzije, za razliko od konsolidacije, ki jo opravi Urad za uradne publikacije in ima tehnični značaj ter ne ponuja istih zagotovil pravne varnosti, čeprav olajšuje razumevanje zakonodaje. Konsolidacija je dejansko priprava za kodifikacijo.

5.5

Kodificirano področje mora imeti določeno raven dovršenosti in trdnosti zakonodaje, če se kodifikacija izvaja brez sprememb zakonodaje; na nekaterih področjih je možna drugačna oblika kodifikacije, če je postala nujna delna predelava te zakonodaje.

5.6

Če se lahko ena določba pojavi v več zakonih, se navede v glavnem besedilu zakona, v drugih pa v določeni obliki z navedbo glavnega besedila.

5.7

Če se pri konsolidaciji ugotovijo notranja nasprotja, kot so različne definicije ali različno besedišče od besedila do besedila, je treba ponovno oblikovati besedilo, ki nadomesti prečiščeno besedilo, in ga čim prej predložiti zakonodajalcu.

5.8

Morebitne napake razveljavitve ali kodifikacije se čim prej popravijo in objavijo.

5.9

Sistematična uporaba konsolidacije je stalen in učinkovit način poenostavitve, ki lahko poudari potrebo po kodifikaciji ali reviziji zakonodaje zaradi boljše razumljivosti in povezanosti; to močno olajša dostop do veljavne zakonodaje.

5.10

Spletna stran EURlex mora vsem omogočati dostop do veljavne zakonodaje; vsa kodificirana in prečiščena besedila veljavne zakonodaje bodo morala biti tudi v prihodnje vpisana v EURlex.

5.11

Po določenem času pa postanejo veljavna besedila težje dostopna zaradi načina dostopa do uradnih listov, kar lahko ovira poznavanje pravnega reda v celoti: to tehnično težavo je treba odpraviti.

6.1

Spletna stran PRElex mora omogočati dostop do celotne zakonodaje v pripravi, jo umestiti v primerno okolje (skupaj z ocenami, posvetovanji, presojami in razlagami); če se zakonodaja v pripravi nanaša na druge direktive in uredbe, je treba omogočiti hiperpovezavo za neposredni dostop, ne glede na datum objave v Uradnem listu.

6.2

Vse prejšnje določbe, ki so v nasprotju z novo zakonodajo, je treba izrecno razveljaviti ali spremeniti.

6.3

Večina metod za boljšo pripravo zakonodaje že obstaja in se že uporabljajo, nekatere pa je treba izpopolniti. Možne so druge metode ali prilagoditve, vendar njihovo izvajanje v celoti ne sme preobremeniti ali neupravičeno ovirati že tako zapletenih postopkov priprave, zlasti zato, ker ustavna pogodba opredeljuje postopek soodločanja kot redni zakonodajni postopek.

6.4

Komisija zato predlaga (KOM 2005/097) ustanovitev dveh novih delovnih teles:

6.5

Komisija že uporablja takšna strokovna mnenja pri pripravi zakonodaje; izkušnje bodo pokazale ali bo formalizacija pridobitve strokovnega mnenja prinesla dodano vrednost v primerjavi s sedanjimi praksami.

a)

Definicija ciljev, ki jih je treba doseči z zakonodajo, v zvezi s prvotno zakonodajo in že obstoječo zakonodajo, vključno s sodno prakso Sodišča (SES) na zadevnem področju; preskus najboljših načinov za dosego zastavljenih ciljev, ob izogibanju prekomernega naraščanja zakonodaje in upoštevanju načel proporcionalnosti in subsidiarnosti;

b)

razvrstitev ciljev in opredelitev prednostnih nalog z uporabo sektorskih ali horizontalnih ukrepov; vloga Sveta v tem postopku; preskus nujnosti priprave zakonodaje, če sredstva za dosego istih ciljev niso na voljo že v pogodbah ali sekundarni zakonodaji;

c)

srednjeročno načrtovanje (časovni načrt, delovni načrt) za dosego zastavljenih ciljev s pomočjo novih partnerstev;

d)

opredelitev najprimernejšega pravnega akta ali aktov za dosego ciljev: direktiva (okvirni zakon), uredba (zakon), poenostavitev (združevanje nove zakonodaje s prejšnjo, poenotenje pravnih pojmov in definicij, sistematična konsolidacija sprememb s predhodnim besedilom, kodifikacija, restatement — združitev razdrobljene zakonodaje v pregledan in poenostavljen instrument) ali druga oblika regulacije z alternativnimi metodami (soodločanje, koregulacija, „nadzorovana“ in nenadzorovana samoregulacija, pogodba); vključitev cilja poenostavitve in pojasnitve v vse nove zakonodajne postopke;

e)

predhodne ocene učinkov, od analize stroškov in koristi v povsem finančnem okviru, še zlasti na področjih, kjer je količinska opredelitev v zvezi s tem težka (na primer, okoljski ukrepi: vpliv na javno zdravje, biotska raznovrstnost, kakovost zraka ali vode; socialni ukrepi: sodelovanje, življenjski in delovni pogoji ter njihov predvidljiv vpliv na produktivnost in gospodarsko učinkovitost ali socialno blaginjo); skupni učinek mora biti pozitiven glede na interes javnosti ali splošni interes (na primer učinkovitost socialno-ekonomskih pravic), vendar se je pri načinih izvajanja na vsak način treba izogibati prevelikim omejitvam, nesorazmernim stroškom (compliance costs) ali kontrolam in preveliki regulaciji glede na zastavljeni cilj; če je finančni izračun bistven, se ga lahko v nekaterih primerih relativizira glede na določene ključne politične cilje;

f)

participativna demokracija: alternativne oblike urejanja z neposrednim vključevanjem tistih, ki jim je zakonodaja namenjena; v primeru zakonodajnih instrumentov, posvetovanja, ki neposredno in prek predstavniških organizacij učinkovito in zadovoljivo vključujejo predvsem zainteresirane člane civilne družbe, ki jih to najbolj zadeva, po možnosti z zaprosilom za raziskovalno mnenje, poslanim na Ekonomsko-socialni odbor in/ali Odbor regij; uporaba zelenih in belih knjig kot pripravljalnih orodij ter obsežnega posvetovanja civilne družbe in institucij; oblikovanje partnerstev z organizacijami civilne družbe; uporaba sredstev obveščanja za razlago ciljev in vsebine predvidenih instrumentov.

8.1.1

EESO se seznanja s sprejetjem novih internih smernic Komisije za analizo učinkov, ki so v uporabi od 15. junija 2005.

8.1.2

Predhodne ocene učinkov, sorazmerne z obsežnostjo in zapletenostjo ciljev, ki jih je treba doseči, se najprej izvajajo z uporabo človeških virov in pristojnosti generalnega direktorata, ki želi dati pobudo, takoj ko so cilji, ki jih je treba doseči s predvideno zakonodajo, določeni politično. To je prvi pristop ocenjevanja.

8.1.3

Merila in metodologija lahko odražajo vnaprej določeni standard, hkrati pa so prilagojena posameznemu GD in predlogu, ki se ocenjuje. V tej fazi je mogoče predvideti neuradna posvetovanja o področju uporabe, ciljih, naravi instrumenta in njegovem predvidenem učinku z nekaterimi najbolj reprezentativnimi ali prizadetimi organizacijami ter nacionalnimi strokovnjaki, ne da bi bilo zato ogroženo načelo odprtega posvetovanja.

8.1.4

To, kar EESO opredeljuje kot ''predhodna ocena učinkov (23) bi se lahko dopolnilo bodisi na interni ravni bodisi s pomočjo zunanjih neodvisnih strokovnjakov ali nacionalnih strokovnjakov (24).

8.1.5

Odbor vztraja, da analize učinkov uravnoteženo obravnavajo tri razsežnosti lizbonske strategije — ekonomsko, socialno in okoljsko.

8.1.6

EESO meni, da so ocene učinkov ključnega pomena v postopku oblikovanja in izvajanja zakonodaje; te ocene se ne smejo več obravnavati kot obvezni upravni postopki ali postopki brez dodane vrednosti.

8.1.7

Vztraja na obvezni oceni učinkov vsaj za vse predloge zakonodaje, ki zadevajo podjetja ali delavce na različnih gospodarskih področjih, in za vse predloge, ki se nanašajo na soodločanje. Izbira zakonodajnega instrumenta ali alternativne rešitve (koregulacija, pogodbe, samoregulacija) mora biti utemeljena, kot je predvideno z medinstitucionalnim sporazumom iz decembra 2003 o „boljši pripravi zakonodaje“ in s stališča prispevka k pravni ali upravni poenostavitvi za končne uporabnike. Vendar pa rezultati analize vpliva ne morejo zadostovati za to, da bi upravičili uvedbo zakonodajnega postopka.

8.2.1

Naslednja faza je dejansko oblikovanje zakonodaje in naj bi se izvajala najprej notranje, po metodah dela Komisije, še zlasti po navodilu za pripravo, ki pa jo nato izboljšajo odbori pravnikov in strokovnjakov v Komisiji. V tej fazi je treba pustiti odprte nekatere možnosti; namen faze posvetovanja ni ponuditi že „dokončno“ besedilo do najmanjših podrobnosti, temveč posvetovanje z zainteresiranimi o različnih političnih možnostih.

8.2.2

Od tu naprej je treba posvetovalnim organom Skupnosti predložiti pomembne osnutke oziroma jih lahko zahtevajo sami. Na primer, tako kot pri zelenih in belih knjigah bi moralo biti možno zaprositi Odbor regij, ki predstavlja lokalne uprave in oblasti, in EESO, ki predstavlja organizirano civilno družbo, za raziskovalno mnenje o zakonodajnih predlogih, ki se še zlasti nanašajo na notranji trg, gospodarstvo, podjetja, mednarodno trgovino, zunanje odnose, okolje, socialna vprašanja in vprašanja o priseljevanju, potrošnjo in reforme kmetijske zakonodaje. Mnenje se mora osredotočati na predhodno oceno učinkov, zastavljene cilje in na načine za njihovo izpolnitev.

8.2.3

Mnenja o že podrobno oblikovanih zakonodajnih besedilih, o katerih se že razpravlja, so prepozen poskus, da bi lahko v večji meri vplivali na splošno zasnovo besedila; strokovno mnenje odborov lahko že od začetka veliko bolj tvorno prispeva k boljši zakonodaji ter njenemu razumevanju in sprejetju s strani naslovnikov.

8.2.4

V tej fazi je treba opraviti neposredno posvetovanje zainteresiranih strani, institucij in organizacij ter nacionalnih in lokalnih institucij po običajni (obravnave, seminarji, zaprosila za mnenje) in elektronski poti (elektronska pošta, vprašalnik na strani pristojnega GD). Posvetovalni organi lahko po protokolih, ki so z njimi sklenjeni, organizirajo nekatere posvetovalne postopke, kar je treba še razviti.

8.2.5

Začetek odprtega posvetovanja na spletni strani Skupnosti predpostavlja uporabo ustreznih sredstev obveščanja in oglaševanja, da bi bila narava in bistvena vsebina zakonodajnega predloga ter stran sama prepoznavna čim več ljudem, socialno-ekonomskim akterjem, podjetjem ali lokalnim upravam, ki jih zadeva zakonodajni predlog. Treba je oblikovati register evropskih in nacionalnih organizacij, lokalnih oblasti, nacionalnih in regionalnih ESO, da bi jih po elektronski pošti obveščali o začetku postopka posvetovanja. Obvestijo se lahko tudi ustrezni organi obveščanja (splošni, posebni, strokovni tisk ...) zaradi širjenja informacij.

8.2.6

Na koncu je treba na spletni strani Komisije objaviti objektiven povzetek morebitnih rezultatov posvetovanj skupaj z odzivi. Povzetek bo moral biti povsem nepristranski, ne bo smel težiti k začetnim načrtom Komisije in prav tako ne popustiti pritiskom lobijev, da bi splošni interes prevladal na interesi posameznikov in praktične rešitve nad ideološkimi pristopi.

8.2.7

Drugače se lahko pojavijo ovire, ki jih je pozneje težko premostiti, kot tiste v zvezi z dvema paketoma predlogov o „pristaniških sklopih“ (ni bilo ocene učinkov, ni bilo sklicevanja na mednarodne pomorske konvencije ILO, ki so jih ratificirale države članice), predlogom direktive o storitvah na notranjem trgu (opustitev usklajevanja zakonodaj) ali predlogom direktive o patentiranju računalniško izvedenih izumov (ki je povzročalo hude zmešnjave in pravne negotovosti in glede katerega je EESO izrazil resne zadržke, na koncu pa je bilo pri drugem branju v Parlamentu zavrnjeno (25).

8.2.8

V zvezi z vplivom na nacionalne oblasti, glavne izvajalke zakonodaje Skupnosti, bi bilo treba uporabiti že vzpostavljene metode v številnih državah, z oblikovanjem povezav med pristojnim GD in ustreznimi nacionalnimi oblastmi ter pravnimi in tehničnimi oddelki. Načrtovati je treba sodelovanje in ocene notranjih postopkov za oceno učinkov (benchmarking), da bi ustvarili primerljiva merila, ob upoštevanju končnih naslovnikov zakonodaje.

8.2.9

Merila za določanje kakovosti in učinka zakonodaje morajo biti preprosta, tako kot predlaga Mandelkernovo poročilo (26), in morajo čim bolje izkoristiti obstoječe evropske in nacionalne statistične vire, izkušnje nadzornih služb ali inšpekcij. Posvetovati se bo treba tudi z osebjem za izvajanje in nadzor zakonodaje, z odgovornimi za zagotavljanje njene uporabe v praksi. Za učinkovito izvajanje v praksi bo treba predvideti tudi potrebe obveščanja in morebitnega dodatnega usposabljanja, zaposlovanja ali preusmeritve.

8.2.10

V vsaki fazi je treba čim bolj natančno določiti stroške izvajanja in tehničnih predpogojev, ob upoštevanju že obstoječe zakonodaje na zadevnem področju. Na ta način bomo lahko dosegli boljše razumevanje različnih vidikov učinka načrtovane zakonodaje in s tem zmanjšali stroške njenega izvajanja.

8.2.11

Mreža znanstvenikov, ki jo je ustanovila Komisija, lahko izpopolni obstoječo metodologijo, da bi izboljšala njeno učinkovitost. Lahko bi tudi analizirala posamezne ocene učinkov, povezane s predlogom ali predlogi sprememb, ki bodo predloženi.

8.2.12

Načrtovanje je nujno za vsak predlog, da bi določili faze in časovni načrt, ki mora omogočati dovolj časa za pripravo zakonodaje, ob upoštevanju morebitnih posledic in nujnih primerov.

8.2.13

Možna mora biti revizija ocen učinkov, ki so nepopolne ali nezadostne, in pri tem po potrebi uporabiti zunanje strokovnjake. Evropski parlament je na svoji spletni strani o spremljanju zakonodaje (OEIL) (27) odprl novo rubriko, ki zadeva analizo oceno učinkov in ki bi lahko dopolnila, po potrebi na kritičen način, že objavljene publikacije Komisije (načrt in posebne ocene za vse predloge v zvezi s soodločanjem, ki jih namerava Komisija izdelati od leta 2005 naprej).

8.2.14

Po zaključku teh faz bi bilo torej mogoče dokončati zakonodajni predlog, oceno učinkov (28) in finančno poročilo ter razlage, da bi uporabnikom, pravnikom ter zakonodajalcem na ravni Skupnosti in na nacionalni ravni čim bolj jasno razložili cilj, obseg in konkretne posledice predlagane zakonodaje. V tej fazi je treba vključiti še zlasti „nadzor kakovosti“ zakonodaje. Določiti je treba še metode v praksi.

8.2.15

V sporočilu Komisije zakonodajalcem, posvetovalnim organom Skupnosti, nacionalnim posvetovalnim organom in lokalnim organom izvajanja in nadzora morajo biti vsi ti elementi.

8.2.16

Po tem ko bo instrument izbran bo treba natančno določiti njegovo področje uporabe z razlikovanjem zadev, ki se najbolje opravijo v okviru predlaganega instrumenta (direktiva), od tistih, ki se jih lahko obravnava v okviru drugega instrumenta (uredba) ali pa z alternativno metodo.

8.2.17

Besedilo mora biti jasno in nedvoumno ter se mora, poleg navajanja pravne podlage, izrecno sklicevati na druge ustrezne člene pogodb in na predhodno zakonodajo. Samo navajanje referenc iz Uradnega lista ES ne bo dovolj. Nasprotno, treba bi bilo navesti celotni naslov instrumenta, na katerega se sklicuje, in na kratko povzeti njegovo vsebino, da bi bila zakonodaja bolj razumljiva tudi uporabnikom zakonodaje, ne le specializiranim pravnikom. Dobre uvodne izjave, ki morajo biti jasne in brez nepotrebnega besedičenja, bodo še posebej pomembne za pojasnitev ciljev in vsebine zakonodaje.

8.2.18

Kasnejše spremembe zakonodaje bi lahko vključili v samo zakonodajo (poročilo Komisije po določenem času veljavnosti nove zakonodaje, kar se že uporablja, ali še bolje: standardna klavzula o reviziji (sunset clause), ki bi se uporabila po določenem obdobju, na primer treh letih) (29), za kar bo potreben sistem obveščanja, oziroma povratne informacije, ki temelji na informacijah in predlogih civilne družbe, ki bi v ta namen morala imeti stike z evropskimi institucijami (enotna kontaktna točka v okviru predstavništva Komisije v državah članicah ali oddelek Komisije, odgovoren za to zakonodajo).

8.2.19

Komisija mora torej ob uporabi klavzule o reviziji bodisi predlagati spremembe ali dati pobudo v določenem roku bodisi v istem roku razložiti, zakaj po njenem mnenju spremembe niso potrebne.

8.2.20

Nekatere „ustvarjalne enote“ predlagajo ustanovitev evropske agencije za nadzor nad kakovostjo ali za trajnost zakonodaje. Bilo bi nesorazmerno in v nasprotju z vsebino in duhom pogodb ustanoviti neke vrste višjo oblast nadzora zakonodaje s pooblastilom za njeno spreminjanje. To bi ogrozilo pristojnost — in obveznost — Komisije za dajanje pobud. Odbor se nikakor ne strinja z vzpostavitvijo takšne „super agencije“, ki bi nadzorovala Komisijo pri njenem izvajanju pristojnosti za pobude, in vztraja pri predhodnih posvetovalnih postopkih in kakovosti predhodnih presoj vplivov ter pri naknadnih presojah in posvetovanjih.

8.2.21

Oceniti je treba tudi avtonomna ali podeljena pooblastila v skladu s predpisi, saj so delovne metode zakonodajnih odborov in agencij v primerjavi z običajnimi zakonodajnimi postopki precej nepregledne. Zakonodajalec mora nadzorovati izvajanje teh pristojnosti. Poleg tega morajo biti socialni partnerji enakovredno zastopani v upravnih organih agencij.

8.2.22

S kakovostjo prevodov v uradne jezike Unije so včasih težave. Število in sposobnosti pravnikov lingvistov v Komisiji je treba okrepiti z upoštevanjem širitev. Izkušnje s pripravo predlogov in ocenjevanjem zakonodaje bo treba razviti na interni ravni za uradnike, ki so vključeni v oblikovanje zakonodajnih predlogov in v prizadevanje za poenostavitev, ter okrepiti v okviru univerzitetnega študija prava na nacionalni ravni, da bi lahko v bodoče zaposlili usposobljene uradnike na evropski in nacionalni ravni. Nekatere univerze že ponujajo takšno usposabljanje in opravljajo raziskave na teh področjih. Njihove izkušnje so lahko zelo koristne.

8.2.23

Strokovni začasni odbori pri Komisiji ali znotraj nje morajo pred objavo pobude oblikovati predloge, ki se nanašajo na jasnost, skladnost in primernost vsebine in besedila dokumentov ter skladnosti uporabljenih pravnih pojmov in zamisli, tudi glede na že veljavno zakonodajo. Komisija je že oblikovala skupni praktični vodnik za tiste, ki prispevajo k oblikovanju zakonodajnih predlogov, da bi ohranili enotnost uporabljenih pravnih pojmov in pravnih konceptov ter koherentnost prava. Izvajanje teh standardov za pripravo predlogov mora biti pravilna.

8.2.24

Kakovost zakonodaje bo torej močno odvisna od ocen učinkov in predhodnih posvetovalnih postopkov, ki bodo verjetno preprečili preveliko število ali preobširne predloge sprememb glede na prvotni predlog. Kakovost amandmajev tudi vpliva na kakovost končnega besedila. Če bodo amandmaji namerno nejasni ali dvoumni, da se zadosti vsem, bosta lahko resno ogroženi učinkovitost in jasnost zakonodaje. Terminološki odbor (pravniki lingvisti in strokovnjaki) lahko Komisiji pomaga preoblikovati predlagane spremembe, da bi ohranili jasnost in skladnost znotraj sprememb, da jih bodo lahko sprejeli na novi obravnavi.

8.2.25

Odbor z zanimanjem ugotavlja, da je Komisija pregledala smernice za pripravo ocen učinkov in določila bolj jasna navodila v zvezi z gospodarstvom in konkurenčnostjo, ter poleg tega predvideva pregled usklajenosti z Listino temeljnih pravic (30). Spremenjeni pristop je odziv na nekatere predloge iz tega mnenja in Odbor bo spremljal njihovo izvajanje

8.2.26

Prav tako bi morale biti predvidene ocene učinkov amandmajev, ki jih predlaga evropski zakonodajalec, kadar gre za pomembne amandmaje, pri čemer bi bilo treba uporabiti metodo, ki jo je izdelala Komisija, vendar pa ne bi smeli po nepotrebnem zavlačevati postopkov prilagajanja. S tem v zvezi EESO upa, da bodo vse tri institucije lahko določile skupen pristop na področju analize vpliva pri izvajanju medinstitucionalnega sporazuma o boljši pripravi zakonodaje.

9.1

Treba bo, kolikor je mogoče, omejiti potrebo po uporabi razlag za razumevanje zakonodaje, čeprav ostaja obrazložitev sodišča, skupaj s pravno literaturo in pravniki, nepogrešljiva pri uporabi prava v določenih primerih. Vendar nejasna ali nedvoumna zakonodaja postavlja pod vprašaj pravno varnost, povečuje stroške izvajanja, ker se je treba neprenehoma obračati na pravnike in tehnične strokovnjake ter celo sodnike, in podaljšuje roke za prenos ali povečuje napake pri prenosu. Sodnik je v tem primeru prisiljen nadomeščati zakonodajalca, medtem ko se zadeve kopičijo do te mere, da je ogrožena učinkovitost pravice do dostopa do sodišča in vsaj do pravičnega procesa v razumnih rokih.

9.2

Z odgovori na vprašanja za predhodno odločanje Evropsko sodišče spodbuja standardizacijo nacionalnih zakonodaj. Morebitna slaba kakovost zakonodaje ga sili k pojasnjevanju smisla in pravnega pomena določil z nejasno razlago in s tem opravlja delo namesto zakonodajalca.

9.3

Treba je raziskati možnosti za ustanovitev specializiranih sodišč prve stopnje, da bi lahko Evropsko sodišče sodbo na prvi stopnji izdalo v najkrajših možnih rokih ter na drugi stopnji učinkoviteje in hitreje izvajalo svojo vlogo standardizacije sodne prakse ter pojasnjevanja primarne in sekundarne zakonodaje Skupnosti.

10.1

Vlade in njihovi predstavniki v Odboru stalnih predstavnikov, različne skupine Sveta in zakonodajnih odborov imajo posebno odgovornost pri oblikovanju in uporabi zakonodaje kot zakonodajni organ in kot izvršilna oblast skupaj s Komisijo.

10.2

Boljše sodelovanje med pogajalci in službami ministrstev, ki jih prenos in uporaba zadeva, bi se moralo začeti že pri stopnji preučevanja predlogov, da se predvidijo in bolje pripravijo izvedbene določbe in skrajšajo roki za začetek uporabe.

10.3

Poleg svoje vključitve v institucionalni sistem Skupnosti in prenosov pristojnosti ali načinov skupnega izvajanja oblasti se je država članica razvila tudi na notranji ravni; nastala so številna središča za odločanje z decentralizacijo ali dekoncentracijo uprav in državnih služb, prenosom pristojnosti na lokalne ali regionalne oblasti ali samostojne upravne organe in agencije, ki imajo zakonodajne in upravne pristojnosti, s proračunskimi posledicami, ki jih to predpostavlja. Tudi zunaj Evropske unije je država podrejena nadnacionalnim pravnim redom (sprejetim in zaradi tega obveznim po načelu pacta sunt servanda) in njen nadzor nad vodenjem gospodarstva se je na nekaterih področjih zmanjšal (globalizacija in STO, enotni trg, privatizacija).

10.4

Državna in upravna reforma se ne odvijata vedno z želeno hitrostjo in prekrivanje pristojnosti povzroča negotovost ali pravne težave, ki škodujejo podjetjem in državnim službam ali organom lokalnih skupnosti, odgovornim za izvajanje zakonov.

10.5

Država ni več edini pravni vir; država prenaša pravni red Skupnosti po svojih pravilih uporabe in nadzora, ki jih vedno ne deli jasno z lokalnimi oblastmi ali decentraliziranimi organi. To včasih vodi do znatnih odstopanj od ene države do druge pri uporabi prava in do upravnih zahtev, ki izvirajo iz Skupnosti, in to v škodo potrebnega usklajevanja znotraj notranjega trga, kar lahko pripelje do izkrivljanja konkurence.

10.6

Brez dejavnega in odločnega sodelovanja na politični in na praktični ravni držav članic pri procesu poenostavitve in izboljšanja evropske zakonodaje ta proces ne bo dovolj upošteval interesov državljanov in ves vloženi trud bo zaman. Načela enotnega okenca, e-uprave, poenostavitve in združitve obrazcev napredujejo, kot na področju carine, vendar prepočasi. Treba je upoštevati tudi „digitalni razkorak“ v načinu širjenja informacij uporabnikom pravne norme.

10.7

Veliko vlad in nacionalnih parlamentov se je zavedlo potrebe po boljšem načrtovanju zakonodaje in boljši upravi, pogosto z ustanovitvijo specializiranih organov za določene sektorje civilne družbe, ki so odgovorni za nadzor nad kakovostjo zakonodaje v pripravi ali v prenosu. Sestaviti je treba oceno teh izkušenj, ki mora spodbuditi izmenjavo izkušenj in boljšo uskladitev uporabljenih meril in načinov.

10.8

Treba je upoštevati tudi vlogo državnih sodišč in njihove zahteve pri vprašanjih za predhodno odločanje; pravosodni sistem je treba na splošno izboljšati z vidika trajanja procesov in v nekaterih primerih z vidika stroškov dostopa do sodišča za stranke.

10.9

Mandat izvedencev (skupine nacionalnih izvedencev in druge mreže neodvisnih strokovnjakov, ki jo priporoča Komisija) (31), ki delujejo kot podpora Komisiji, tako da prispevajo h kakovosti zakonodaje, bi se lahko eventualno po posvetovanju razširil na oceno kakovosti prenosa. Državne organizacije civilne družbe in tisti, ki jim je zakonodaja namenjena, bi lahko vzpostavili svoj sistem opozarjanja (posebna kontaktna točka, Evro-info centri ...).

10.10

EESO bi lahko razmislil tudi o vzpostavitvi povezave med organizacijami civilne družbe pri strokovnih skupinah, zlasti npr. pri strokovni skupini za kmetijstvo, razvoj podeželja in okolje ter strokovni skupini za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo, s svojim centrom za spremljanje enotnega trga in prenovljeno bazo podatkov PRISM. Lahko bi tudi ocenjeval poročila Komisije o poenostavitvi in boljši pripravi zakonodaje čim bliže potrebam, ki so jih navedli tisti, ki jim je zakonodaja namenjena, ter učinkoviteje oblikoval predloge za njeno izboljšanje.

11.1

Tudi države članice bodo vključene v postopek izboljšanja zakonodaje za boljšo konkurenčnost znotraj OECD. Različna poročila OECD v večini primerov kažejo omejene rezultate v primerjavi z zastavljenimi cilji, vendar se nekateri ujemajo s pričakovanji Skupnosti (kakovost zakonodaje, poenostavitev odnosov z upravami in postopkov (enotna okenca), oblikovanje novih orodij za pomoč pri odločanju, bolj odprtih postopkov odločanja (preglednost, sodelovanje), e-uprava, decentralizacija ...).

11.2

OECD v vsaki državi spodbuja oblikovanje enote za ocenjevanje stroškov, kakovosti in učinka novih predpisov. Če se pobude in merila, ki jih je treba izvesti v zvezi z zakonodajo Skupnosti, ne ujemajo povsem s pobudami in merili OECD zaradi različnih pristojnosti, ki jih je v Uniji združila petindvajseterica, in namembnosti zakonodaje Skupnosti, pa obstajajo sinergije med obema pristopoma (32).

11.2.1

Sicer pa je v pripravi projekt EU-OECD o vključevanju zakonodaje Skupnosti v desetih novih državah članicah. Treba je torej predvideti večje vzajemno sodelovanje med EU in OECD.

11.3

Težave pri prenosu izhajajo predvsem iz nacionalnih vlad in njihovih osrednjih uprav. Na tem področju bi morala imeti kakovost glavno prednost. Upoštevanje rokov je prav tako pomembno, da bi se izognili začasnemu drobljenju notranjega trga.

11.4

Razširitev področja soodločanja, predvidena z Ustavno pogodbo, je pomembna z demokratičnega vidika; v povezavi s postopki posvetovanja in ocenjevanja v različnih fazah in na različnih ravneh lahko postanejo postopki daljši in zapleteni.Tudi začetna kakovost projekta in kakovost prenosa direktiv lahko odtehtata tveganje podaljšanja rokov priprave. Izdelava pokazateljev kakovosti zakonodaje je torej temeljnega pomena (33).

11.5

Najtežje vprašanje zadeva poenostavitev pravnega reda. Naloga je obširna in EESO dvomi, da bi ji lahko bila dodeljena potrebna sredstva brez popolne podpore držav članic političnim odločitvam in njihovim finančnim posledicam. EESO jih zato poziva, naj to podprejo.

11.6

Treba je poudariti, da participativni pristop postavlja velike zahteve organizacijam civilne družbe, institucijam in njihovim uradnikom, vladam in njihovim upravam. Samo formalne ali tehnokratske metode ne bodo mogle biti uspešne, tudi če pravni tehnični instrumenti ali pokazatelji ocenjevanja učinkov dobro delujejo.

11.7

Medtem ko Komisija lahko sklepa mednarodne pogodbe v imenu Skupnosti (STO itd.), mora biti omogočeno posvetovanje in sodelovanje organizacij socialno-ekonomskih udeležencev in drugih sestavnih delov civilne družbe na nacionalni ravni in na ravni Skupnosti. Pri tem je treba upoštevati načela in metode za to.

11.8

Poenostavitev pravnega reda EU in boljša kakovost zakonodaje se ne spajata s kakršnokoli ideologijo ekonomske ali družbene deregulacije, pač pa prispevata k dobremu upravljanju, ki vodi k boljšemu tehničnemu in političnemu obvladovanju kompleksnosti priprave zakonov za zvezo držav, v okviru demokratičnih, participativnih in racionalnih postopkov.

11.9

Težave in načrti za rešitev so bili jasno podani in vloženi trud je namenjen doseganju zastavljenih ciljev. Zakaj torej ostaja dejanski napredek tako skromen? Ali obstajajo dejavniki, ki ga ovirajo? Kakšni? So sredstva zadovoljiva ali jih je treba prerazporediti? Ali je politična volja do uspeha zadostna pri vseh zainteresiranih straneh? Je mogoče premagati ovire? Odgovori na ta vprašanja ostajajo odprti, a odločna politična volja, ki ji sledijo ukrepi na dolgi rok, je bistvenega pomena za uspeh celotne naloge „poenostavitve pravnega reda in boljše priprave zakonodaje v Evropi“.

31.1.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 24/52

1.1

Uspešno delujoči notranji trg z ustreznimi normami za socialno varstvo, predvsem varstvo delojemalcev, potrošnikov ter okoljskimi normami, je temelj evropske integracije. Državljanom in podjetjem nudi velike prednosti ter s tem upravičuje integracijo.

1.2

EU temelji na načelu pravne države. Pravo krepi temelje notranjega trga in prepoveduje vsakršno diskriminacijo izdelkov, oseb ali podjetij na podlagi njihovega porekla ali narodnosti. Učinkovito izvajanje evropske zakonodaje krepi zaupanje javnosti v evropsko politiko in procese ter EU približuje interesom državljanov in podjetij. Pogoj za učinkovito izvajanje je pravočasen in pravilen prenos evropske zakonodaje na nacionalno raven.

1.3

Razen tega morajo vse pristojne oblasti na nacionalni in regionalni ravni v Evropski uniji takoj in dosledno uporabljati evropsko zakonodajo ter jo učinkovito uveljavljati, če naj bi bile odpravljene ovire in vzpostavljeni za vse enaki pogoji.

1.4

Notranji trg lahko deluje pravilno in postane vir rasti in blaginje le, če so odpravljene vse vrste diskriminatorskih ali prikritih ovir za prebivalce ali podjetja, vključno z zapletenimi in dolgotrajnimi administrativnimi postopki. Številne pritožbe, ki jih vsako leto vlagajo prebivalci in podjetja (1), so posledica nacionalnih ukrepov, ki so pogosto prestrogi ali prezapleteni in neprimerni, delno pa tudi rezultat pretirano natančnega prenašanja („gold-plating“) evropskega prava v nacionalno zakonodajo. Takšen prenos utegne voditi do dodatnih nacionalnih predpisov, ki zamegljujejo cilje evropske zakonodaje.

1.5

Izboljšanje zakonodaje je sestavni del lizbonske strategije. Sklepi Evropskega sveta 22. in 23. marca 2005 izrecno potrjujejo pozitivni prispevek boljše zakonodaje h konkurenčnosti. Za to se je 6. in 7. junija 2005 (2) zavzel tudi svet za konkurenčnost. Poudariti je treba, da je boljše oblikovanje zakonodaje tesno povezano z njegovim izvajanjem in uvajanjem: dober zakon je tisti, ki ga je mogoče uveljaviti in izvajati.

1.6

Da je zakon mogoče uveljavljati, mora biti dovolj jasno oblikovan;da je učinkovit, pa mora nuditi primeren odgovor na specifične probleme. Če je zakon prezapleten ali nejasen, ker, denimo, ni bila izvedena ustrezna presoja vplivov, se pri njegovem izvajanju praviloma pojavijo težave. Za odpravo teh težav so potrebni novi zakoni. Slaba zakonodaja torej vodi do poplave novih zakonov in prekomernega števila predpisov, ki podjetjem nalagajo nepotrebno breme in begajo prebivalstvo (3).

1.7

Da bi zagotovili učinkovito izvajanje zakonodaje, morajo imeti organi ustrezne administrativne zmogljivosti. Nezadostne administrativne zmogljivosti povzročajo težave pri izvajanju in uveljavljanju zakonodaje.

1.8

Učinkovito izvajanje evropske zakonodaje obenem izboljšuje konkurenčnost in pospešuje čezmejno sodelovanje, ki sodita med temeljne cilje lizbonske strategije.

1.9

EESO meni, da ima EU težave pri izvajanju in usklajevanju evropske zakonodaje. Statistični podatki o stanju izvajanja evropske zakonodaje pričajo, da države članice zamujajo pri prenašanju direktiv v nacionalno zakonodajo, statistika o postopkih za ugotavljanje kršitev pa, da je prenašanje pogosto neustrezno ali nepopolno. 78 odstotkov postopkov, ki jih je Evropska komisija v obdobju od 2002 do 2005 uvedla zoper države članice, je obravnavalo prenašanje in izvajanje direktiv. Na podlagi tega je mogoče sklepati, da imajo države članice težave pri izboru nacionalnih metod za učinkovito izvajanje direktiv.

1.10

Svet je v različnih resolucijah obravnaval težave, ki se pojavljajo pri izvajanju in uveljavljanju zakonodaje (4). Tudi medinstitucionalni sporazum iz leta 2003 o izboljšanju zakonodaje govori o boljšem prenašanju in izvajanju zakonodaje.

1.11

Evropsko sodišče je v več primerih presodilo, da so države članice dolžne zagotoviti učinkovito izvajanje in uveljavljanje zakonodaje (5).

1.12

Komisija v več dokumentih državam članicam predlaga, kako lahko izboljšajo prenašanje in izvajanje evropskega prava (6). V beli knjigi o upravljanju v Evropski uniji ugotavlja, da je vpliv predpisov Evropske unije odvisen prav od pripravljenosti in sposobnosti organov držav članic, da zagotovijo učinkovit, popoln in pravočasen prenos in izvajanje evropske zakonodaje. (7) Komisija je v sporočilu o boljši zakonodaji za rast in delovna mesta v Evropski uniji z dne 16. marca 2005 predstavila akcijski načrt za izboljšanje zakonodajnega okvirja Skupnosti, ki ne vodi do pretiranih administrativnih stroškov.

1.13

Od leta 1985 se je novi koncept izkazal za zelo koristen instrument za izboljševanje učinkovitega usklajevanja standardov in zakonodajnih pristopov. Ustvaril je stabilen, pregleden in transparenten pravni okvir, ki z uporabo instrumentov, določenih v direktivah, organom zagotavlja ustrezen sistem preverjanja in usklajevanja, oblikovalcem in tretjim pa nalaga veliko odgovornost. V zvezi z izvajanjem zakonodaje je Komisija na podlagi poglobljene analize prišla do zaključkov, da so izkušnje pokazale, da je mogoče izvajanje teh direktiv še v marsičem izboljšati (8). Omenjeni dokument razkriva resne pomanjkljivosti.

1.14

V drugem poročilu o izvajanju strategije notranjega trga za obdobje 2003-2006 (9) Komisija analizira pomanjkljivosti pri izvajanju in uveljavljanju zakonodaje na številnih področjih. Opredeljuje tudi namen in cilje izboljšav. Pogoj za to sta med drugim neposrednejša zavzetost in močnejša politična volja držav članic. Priporočilo Komisije o prenosu direktiv o notranjem trgu v nacionalno zakonodajo (10) opredeljuje nekatere postopke, ki bi jih morale države članice nujno prevzeti. Najpomembnejši predvidevajo, da naj bi odgovornosti za nadzor in usklajevanje dodelili le enemu ministru oz. ministrstvu; vzpostavili naj bi nacionalno bazo podatkov o prenesenih direktivah in spodbujali tesnejše sodelovanje med nacionalnimi uradniki, ki se pogajajo v Bruslju, in uradniki, ki izvajajo nacionalne ukrepe.

1.15

Kazalci o rezultatih o izvajanju prava Skupnosti kažejo pomanjkljivosti pri formalnem prenašanju. Sicer se zdi, kot da so posamezne evropske institucije s to težavo seznanjene, vendar način, kako se dogovorjeni predpisi prenašajo v zakonske in podzakonske akte posameznih držav, doslej še ni bil predmet sistematične preiskave in nadaljnje razprave v Svetu. Čeprav bi različnemu izvajanju pravnih predpisov v različnih delih držav članic prav gotovo sledil buren odziv javnosti in pozivi k ustreznim ukrepom, se različno izvajanje evropske zakonodaje med državami članicami še ni znašlo na političnem dnevnem redu.

1.16

Kazalci so nedvomno prispevali k preglednejšemu prenašanju zakonodaje EU v državah članicah. Kljub temu pa še vedno ni ustreznih kazalcev, ki bi vodili k izboljšanju transparentnosti pri uporabi evropskega zakonodaje in politike na ravni organov posameznih držav članic.

1.17

Čeprav potekajo razprave o izboljšanju na tem področju, pa se javni akterji po vsej Evropi še zmeraj premalo zavedajo dejstva, da evropsko pravo kot podlaga za evropsko integracijo učinkovito deluje le takrat, ko je pravilno upoštevan celoten proces: sprejetje, prenos, izvajanje in uveljavljanje direktiv. V mnogih primerih primanjkuje volje za celovito izvajanje celotnega procesa. Dokumenti Komisije, številne sodbe Sodišča Evropskih skupnosti in ustrezna znanstvena literatura s tega področja nudijo državam članicam ustrezno pomoč, da izboljšajo izpolnjevanje svojih pravnih obveznosti.

1.18

Učinkovito izvajanje evropskega prava zahteva posebno pozornost in evropske varovalne mehanizme, saj število držav članic EU raste. Procesa evropske integracije ne sme ogroziti neučinkovitost evropskih predpisov.

2.1

Čeprav predvideva pogodba o ES vrsto ukrepov za približevanje in usklajevanje zakonov za dokončno oblikovanje notranjega trga (11), so izkušnje iz 70-ih in zgodnjih 80-ih let pokazale, da je popolno usklajevanje zamuden, zaviralen in v nekaterih primerih celo nepotreben proces. Ukrepe je lažje sprejemati in izvajati takrat, ko temeljijo na vzajemnem priznavanju in nacionalnem nadzoru. Razen tega so učinkovitejši, saj olajšujejo trgovanje in investicijsko dejavnost, ne da bi pri tem podjetjem nalagali prekomerna bremena. Vendar pa ne smemo pozabiti, da je EU vstopila v novo razvojno stopnjo, za katero so značilne vedno večje razlike med kulturami upravljanja. To lahko vodi do želja po sprejemanju novih uredb, da bi zagotovili zbliževanje in spodbujanje dobrih praks.

2.2

Kljub novim političnim instrumentom je bilo povečanje obsega zakonodaje Skupnosti deloma naravna posledica poglabljanja in širjenja integracije, deloma pa tudi rezultat nepopolnega ali pomanjkljivega izvajanja evropske zakonodaje v državah članicah. Sprejete so bile nove uredbe, ki naj bi zagotovile izpolnjevanje obveznosti držav članic oziroma jim preprečile oblikovanje prezapletenih nacionalnih zakonov (12). Nazoren primer tega so direktive o liberalizaciji, ki jih je na podlagi člena 86(3) Komisija sprejela, denimo, na področjih telekomunikacijskih storitev in opreme..

2.3

Glede na težave, ki jih imajo mnoge članice pri izvajanju zakonodaje (13), so za izboljšanje njenega izvajanja potrebna ustrezna usklajena prizadevanja nacionalnih organov. Teh doslej še ni bilo, okrepiti pa velja tudi prizadevanja držav članic, da bi prenos in nadzor politike Unije izvajale s čim manj vmešavanja in z enostavnejšimi instrumenti.

2.4

Leta 2000 je Evropski svet v Lizboni predstavil proces za povečanje konkurenčnosti Unije in vpeljal metodo odprtega usklajevanja z namenom, da bi z uporabo kvalitativnih in kvantitativnih kazalcev, primerjalnih analiz in najboljših praks izboljšali izvajanje in uveljavljanje evropske zakonodaje. Države članice doslej za izboljšanje svojih rezultatov pri izvajanju politike še niso sistematično in razširjeno uporabljale takšnih najboljših praks.

2.5

Metoda odprtega usklajevanja in cilji primerjalne analize ter najboljših praks so v začetku vzbudili visoka pričakovanja. Izkušnje ne upravičujejo pozitivnega zaključka. Zdi se, da države članice brez zavezujočih obvez ne želijo prevzeti zakonodaje Skupnosti, kaj šele, da bi jo izvajale ali uveljavljale.

2.6

Deset držav kandidatk za članstvo je do leta 2004 nacionalno zakonodajo dopolnilo s pravnim redom Skupnosti, kar pomeni, da so formalno upoštevale zastavljene roke. Vendar pa spremembe nacionalne zakonodaje še ne pomenijo, da je bila evropska zakonodaja pravilno prenesena na nacionalno raven. Poleg tega so za izvajanje in uveljavljanje zakonodaje potrebne ustrezne upravne strukture in postopki, ki jih je treba v nekaterih primerih na popolnoma novih temeljih šele vzpostaviti, kajti v Evropski uniji primanjkuje potrebnih izkušenj o učinkovitem izvajanju evropskega prava. K enotni uporabi evropskega prava znotraj Evropske unije naj bi prispevalo okrepljeno sodelovanje med nacionalnimi organi in institucijami Skupnosti. (14).

2.7

Čeprav je cilj zakonskih in podzakonskih aktov EU ustvarjanje skupnih pogojev na odprtem evropskem trgu, se lahko instrumenti za njihovo uresničevanje od področja do področja precej razlikujejo. Načelo je morda res na vseh področjih enako, vendar se lahko zaželene stopnje integracije med seboj močno razlikujejo. To vodi do bolj ali manj strogih predpisov Skupnosti in s tem do različnih zornih kotov ter pravnih pristopov.

2.8

Razlike se pojavljajo zaradi različnih ciljev integracije med področji, kot sta denimo notranji trg in okoljska politika, ter področji, ki so načeloma v nacionalni pristojnosti, na primer socialna in zdravstvena politika. Pogodba uporablja za področji javnega zdravstva ali izobraževanja tudi manj ambiciozne pojme. Na teh političnih področjih vloga EU ni integriranje, temveč usklajevanje in spodbujanje.

2.9

Trenutni razvoj priča o pestri raznolikosti, saj na evropski ravni drug ob drugem obstajajo različni zakonodajni instrumenti, kar seveda vpliva na nacionalne pristope. Mednje sodijo:

2.10

Široka paleta instrumentov Skupnosti za prenos, izvajanje in uveljavljanje zakonodaje v državah članicah je pogosto povod za nacionalne, torej različne razlage o tem, kaj naj se izvaja in uveljavlja na nacionalni ravni in kako naj to poteka.

2.11

Praktični učinki trenutnega modela upoštevajo v različnem obsegu glede na države članice naslednje dejavnike:

2.12

Evropski pristop seveda upošteva raznolikost držav članic in njihove bogate tradicije na področju administrativnih struktur, pravnih kultur in političnih sistemov. Pri tem gre za načelno vprašanje. Klub različnim tradicijam in kulturam pa je treba zagotoviti učinkovito izvajanje evropske zakonodaje, da bi preprečili izkrivljanje ali diskriminacijo. Kompleksnost te naloge je zaradi vse večjih pristojnosti Unije in njene neprestane širitve še bolj očitna.

2.13

Komisija opozarja na posebne dejavnike, ki vplivajo na končni rezultat:

2.14

S povečevanjem obsega zakonodaje Skupnosti se je povečalo tudi število nepravnih instrumentov in postopkov, katerih cilj je, da države članice spodbudijo k pravočasnemu in pravilnemu izvajanju evropske zakonodaje. Sem sodijo redna poročila in kazalci, ki sledijo rezultatom o prenašanju evropske zakonodaje na nacionalne ravni.

2.15

Komisija je poleg tega izvedla tudi več akcij obveščanja, s katerimi je želela državljane in podjetja seznaniti z njihovimi pravicami in jih spodbuditi, da jih uveljavljajo pred državnimi organi in sodišči posameznih držav članic. Naloga kontaktnih točk za državljane in podjetja ter centrov SOLVIT je,denimo,ugotavljanje in odpravljanje težav oseb ali podjetij, ki se preselijo v druge države članice oz. so tam dejavni.

2.16

Zadnje poročilo centrov SOLVIT kaže, da je več kot 50 odstotkov vseh težav povezanih s priznavanjem poklicnih kvalifikacij, dostopom do trga za izdelke, registriranjem motornih vozil in dovoljenji za bivanje. Čeprav je 80 odstotkov primerov rešenih uspešno, statistični podatki kažejo, da težave niso nove ali neobičajne. Državljani in podjetja so izpostavljeni velikim težavam prav zaradi birokratskih postopkov in nepripravljenosti državnih organov, da bi racionalizirali njihove težave. Kljub uspešnemu delovanju centrov SOLVIT ostaja 20 odstotkov problemov nerešenih. Države članice bi si morale prizadevati za uspešnejše reševanje problemov ter nacionalne centre in evropsko mrežo SOLVIT približati javnosti — tako podjetjem kot posameznikom.

2.17

Izziv je tudi širitev Unije. Število držav članic je mogoče povečati le, če bo širitev spremljala ustrezna izpopolnitev posvetovalnih in nadzornih postopkov.

2.18

Izpopolnitev posvetovalnih in nadzornih postopkov je bila najočitnejša ob nedavni širitvi in za dejavnike, za katere se je decembra 2004 v okviru prihodnje širitve sporazumel Evropski svet v Bruslju. Komisija bo izvedla natančen pregled prihodnjih držav članic, od njih pa se pričakuje, da bodo pred pristopom k EU prevzele večji del pravnega reda Skupnosti in čim hitreje izpolnile vse prehodne sporazume, za katera so se dogovorile.

3.1

Učinkovito izvajanje in uveljavljanje zakonodaje sta osrednjega pomena za državljane in podjetja ter sestavni del pravne države. Pogosto različno razlaganje sprejete zakonodaje je med podjetji in državljani sprožilo vprašanja kot,denimo: Kje se lahko pritožim? Kdo je pristojen? Kako kratkoročno ukrepati? Še bolj temeljnega pomena je vprašanje: V kakšnem obsegu vodi neučinkovito izvajanje do zamud ali spreminjanja naložbenih vzorcev ter pomanjkanja zaupanja med državljani? Ta vprašanja so povezana z legitimnostjo, koherenco in predvidljivostjo evropske politike. Nezadovoljivo prilagajanje in izvajanje evropske zakonodaje ni več dopustno.

3.2

Velika kompleksnost in nepregledni postopki pri izvajanju direktiv, sprejetih na ravni EU, terjajo obsežno analizo prednosti, pomanjkljivosti, priložnosti in tveganj (tako imenovana analiza SWOT) delovanja obstoječega sistema: Kje smo? Kakšni so razlogi za težave? S kakšnimi izzivi se soočajo države članice? Kaj je cilj držav članic? Kakšna naj bi bila odnos in interakcija med subsidiarnostjo in evropskim nadzorom? Ali z drugimi besedami: Kdo kaj preverja in kakšna merila pri tem uporablja? V kolikšni meri so pravni instrumenti in trenutni postopki v skladu s cilji evropske integracije? Kako se bodo EU in države članice odzivale na pritožbe podjetij in državljanov zaradi nepopolnih in včasih kontraproduktivnih načinov prenosa, izvajanja in uveljavljanja evropske zakonodaje na nacionalni ravni in v nacionalni praksi?

3.3

Ta vprašanja si je treba zastavljati tako v okviru razprav o izboljšanju razmer v državah članicah kot tudi pri spodbujanju široko zasnovane javne razprave med snovalci politike, javnimi uslužbenci, zasebnim sektorjem in civilno družbo o potrebnem prilagajanju postopkov in metod v EU in državah članicah. Prebuditi je treba zavest o pomenu pravilnega prenosa, izvajanja in uveljavljanja celotne evropske politike.

3.4

Treba je razmisliti o učinku, ki ga bodo prihodnje širitve imele na koherenco in enotno izvajanje prava Skupnosti znotraj Unije. EU si mora prav tako zastaviti vprašanje, kako preprečiti, da bi v Uniji s 27 ali več državami članicami, v kateri se bo prav gotovo povečala raznolikost, nastale razmere, ki bi ovirale trgovino, naložbe in ustanavljanje podjetij.

3.5

Obstajajo različna mnenja, kako preprečiti neustrezno izvajanje evropskega prava. Slednje namreč s političnega stališča vodi do nesorazmerij med načelom subsidiarnosti in pristopom na ravni Skupnosti. Na eni strani obstaja mnenje, da bi morale sicer države članice za izvajanje evropskega prava prevzeti vso odgovornost, vendar bi morala to budno spremljati še Komisija. Drugo mnenje temelji na načelu subsidiarnosti: državam članicam je treba zagotoviti svobodo, da se same ukvarjajo z lastnimi težavami. Tretja možnost je, da države članice prevzamejo večjo odgovornost ter se zagovarjajo druga pred drugo, medtem ko Komisija budno spremlja usklajenost in po potrebi uporabi svoja pooblastila.

3.6

Komisija igra kot varuhinja pogodb in pobudnica zakonodaje pri zagotavljanju pravilnega delovanja notranjega trga pomembno vlogo. Njena odgovornost je, da predlaga enostavno zakonodajo, ki bi jo bilo mogoče uveljaviti in ki bi odpravljala težave na notranjem trgu, ne da bi državam članicam in podjetjem ob tem povzročala pretirane stroške. Komisija si je v preteklih letih močno prizadevala za poenostavitev zakonodaje in poskušala presoditi posledice predlaganih ukrepov. Obenem je njena naloga, da v primeru kršitev ukrepa hitro in odločno. Obravnavati bi morala tudi vprašanje, ali bi bilo primerno, da se priporočila iz leta 2004 (glej zgoraj) o pravočasnem in pravilnem prevzemanju zakonodaje razširijo tudi na področje izvajanja in uveljavljanja.

3.7

Države članice so kot solastnice Unije dolžne biti do nje lojalne, izpolnjevati svoje obveznosti, olajševati uresničevanje nalog Skupnosti in ne ogrožati ciljev člena 10 Pogodbe o ES. Seveda mora biti iz ravnanja držav članic razvidno, da se istovetijo z Evropsko unijo in da stojijo za njenimi odločitvami (15).

3.8

Evropsko sodišče je v več primerih nedvoumno presodilo, da države članice z notranjimi administrativnimi težavami ne morejo opravičevati nepopolnega in nepravilnega izvajanja zakonodaje Skupnosti. Te razsodbe lahko prispevajo k temu, da se bodo izboljšali postopki, predvideni za prihodnost.

3.9

Razmisliti bo treba tudi o pravnih in nepravnih instrumentih ter postopkih, ki bodo zagotavljali učinkovito izvajanje politike v Uniji več kot 30 članic.

3.10

Rezultati o uporabi nepravnih instrumentov in postopkov so precej različni. Metoda odprtega usklajevanja kljub začetnim obetavnim rezultatom ni obrodila uspeha V nasprotju s pričakovanji pa so centri SOLVIT rešili kar 80 odstotkov vseh obravnavanih problemov.

3.11

Svet za konkurenčnost je v svojih sklepih marca 2005 z namenom, da bi odpravili tržne ovire in omogočili konkurenco, države članice povabil, naj preverijo združljivost svoje notranje zakonodaje z evropskim pravom Tudi Evropski parlament meni, da je koristno, da državni organi članic nadzirajo skladnost svoje zakonodaje z evropskim pravom. Na tak način je mogoče ugotavljati in odpravljati trgovinske ovire, ki so posledica nepravilnega izvajanja in uveljavljanja evropske zakonodaje ali upravnih postopkov, ki niso v skladu z zahtevami EU.

4.1.1

EESO meni, da sta izvajanje in uveljavljanje nujno potrebna elementa boljšega oblikovanja evropske zakonodaje in sodita zato med politične prednostne naloge (16). Vendar do tega kljub obetavnim spremembam pristopa v nekaterih državah članicah in znotraj Komisije še ni prišlo. Zakonodajalci pogosto nezadostno upoštevajo zahteve po izvajanju in uveljavljanju. Tudi dosledno presojanje posledic z namenom ustreznejšega oblikovanja zakonodaje bi moralo prav tako upoštevati, kako bi morala biti zakonodaja oblikovana in kako jo uveljavljati. Gre za pogoj, da se vzpostavijo enaki pogoji za vse udeležence in se poveča legitimnost EU.

4.1.2

Načeloma je temeljna odgovornost vsake države članice, da zagotovi pravilno izvajanje in uveljavljanje evropske zakonodaje. Kot varuhinja pogodb Komisija bdi nad tem, da članice svoje obveznosti tudi dejansko izpolnjujejo. Vsakršne pomanjkljivosti lahko Komisija odpravi s postopki proti kršitvam ali z drugimi ukrepi, primernimi za reševanje problemov pri neustrezni uporabi zakonodaje EU.

4.1.3

Svet se je na medinstitucionalni sporazum iz leta 2003 odzval s posvetovanji o izboljšanju prava in poenostavitvi zakonodaje, ki pravkar potekajo. EESO meni, da bi morala osrednja pozornost veljati tako učinkoviti uporabi direktiv v državah članicah kot vsem pravnim predpisom EU.

4.1.4

EESO meni, da bi moral Svet za konkurenčnost, ki je notranji trg razglasil za jedro integracijskega procesa, kot partner Komisije na evropski ravni prav tako sodelovati pri razpravah o izvajanju in uveljavljanju zakonodaje.

4.1.5

Izredno pomemben in pogosto odločilen vidik je, da evropske pogodbe pogosto ne posegajo na področje internih upravno-pravnih predpisov držav članic. Kljub temu je iz člena 10 Pogodbe o ES in sodne prakse razvidno, da morajo državni organi članic zagotavljati pravilno izvajanje in uveljavljanje zakonodaje. V zvezi s tem EESO opozarja, da so države članice solastnice EU in soodgovorne tudi na tem področju.

4.1.6

Osrednja pozornost je v EU predolgo veljala uvajanju novih pravnih predpisov. EESO soglaša s Komisijo, da se mora EU 25 članic bolj osredotočati na izvajanje in uveljavljanje obstoječe zakonodaje kot pa na sprejemanje novih zakonskih predpisov. Nova zakonodaja Skupnosti nikakor ni prava alternativa, saj bi zahtevala preveč časa in sredstev. Preveč časa in sredstev bi zahtevalo tudi, če bi želeli države članice k reševanju problemov spodbujati izključno s pravnimi sredstvi. Veliko bolj potrebna je sprememba pravne kulture, države članice in Komisija pa bi se morale osredotočati predvsem na izvajanje in uveljavljanje obstoječih pravnih predpisov in ne na sprejemanje novih, ter tako zagotavljati polno učinkovitost, sprejete zakonodaje in politike EU.. Kar pa seveda ne pomeni, da je mogoče poudarek na izvajanju in uveljavljanju zakonodaje uporabljati kot alibi za to, da se na področjih, kjer so potrebni novi pravni predpisi, ne stori ničesar.

4.1.7

Preverjanje obstoječega in že prenesenega evropskega prava — primerjaj tudi danske izkušnje — bo imelo pozitiven vpliv na boljše oblikovanje zakonodaje. Gre za nazoren primer vzajemnega učinkovanja med poenostavljanjem in izboljševanjem izvajanja ter uveljavljanja evropskega prava.

4.1.8

Alternativne možnosti, t.i. samourejanje (samoregulativa, self-regulation) ali sourejanje (koregulativa,, co-regulation) (17), je treba preučiti od primera do primera in ugotoviti, kje so učinkovite in kje ne. Kljub temu je treba v procesu pravilne uporabe preveriti potrebo po pobudah za samourejanje in sourejanje ter njihovo verjetnost za uveljavitev.

4.1.9

Po mnenju EESO je jasno tudi, da je treba naraščajoče težave pri izvajanju in uveljavljanju na nacionalni ravni obravnavati in reševati s tesnejšim sodelovanjem med nacionalnimi organi in organi Skupnosti.

4.1.10

EESO meni, da takšno okrepljeno sodelovanje prispeva tudi k preprečevanju sprejemanja nepotrebne zakonodaje Skupnosti, ki verjetno ne prispeva k učinkovitejšim postopkom izvajanja na nacionalnih ravneh. Ti postopki so prepočasni in zaviralni ter si pogosto z nesorazmernimi sredstvi prizadevajo za uresničitev nacionalno-političnih ciljev .

4.2.1

EESO meni, da bi morale države članice še naprej same odločati o metodah in postopkih izvajanja evropskega prava. Te metode in procese bi lahko države članica in Komisija obravnavale tudi v svojih presojah vplivov.

4.2.2

EESO meni, da morajo vse uporabljene metode in postopki za izvajanje zakonodaje EU ali nacionalne zakonodaje, ki vpliva na delovanje notranjega trga, kjerkoli v EU voditi do enakih rezultatov. Poleg tega morajo ti rezultati omogočati, da sta primarna in sekundarna zakonodaja dejansko učinkoviti.

4.2.3

EESO meni, da je treba v državah članicah k izvajanju zakonodaje pritegniti tudi subnacionalne oblasti z avtonomnimi zakonodajnimi pooblastili in/ali pristojnostjo za njihovo izvajanje (na primer dežele, pokrajine, regije).

4.2.4

EESO meni, da je naslednji korak v okviru sodelovanja med evropskimi institucijami in nacionalnimi državnimi organi pri izvajanju zakonodaje in evropske politike krepitev oziroma racionalizacija nacionalnih administrativnih zmogljivosti za izvajanje in uveljavljanje te politike. Razprava na to temo v nekaterih državah članicah že poteka.

4.2.5

Administrativne zmogljivosti so v skupnem interesu vseh držav članic, ki morajo jasno sporočiti, ali so administrativne zmogljivosti njihovih organov za izvajanje in uveljavljanje evropskega prava na zadostno visoki ravni. Za EESO to med drugim pomeni tesno sodelovanje med pogajalci v Bruslju in zakonodajnimi organi v državnih službah posameznih članic.

4.2.6

Poseben ukrep, ki ga EESO opaža, je oblikovanje nacionalnih regulativnih organov za nekatera področja, kot so denimo telekomunikacije. Slednji so podvrženi tako skupni evropski zakonodaji kot tudi nacionalnih nadzornim instancam. Tovrstno prakso je treba temeljito preveriti.

4.2.7

Države članice bi bilo treba spodbujati, da preverjajo svoje notranje predpise in postopke (kar že poteka v nekaterih državah članicah, na primer na Danskem). Težave pri izvajanju pogostokrat nastanejo, ker nacionalni predpisi in postopki niso prilagojeni velikemu evropskemu trgu.

4.2.8

Za izvajanje evropske zakonodaje je značilno, da je pretirano natančno („gold-plating“) in selektivno („cherry picking“). EESO meni, da bi lahko uvedli splošno pravilo, da morajo države članice pri obveščanju Komisije o nacionalnih ukrepih izvajanja zakonodaje uradno zagotoviti, da so njihovi ukrepi popolnoma skladni z zakonodajo Skupnosti.