20.9.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 231/1

1.

KER ključno merilo za oceno Odbora še naprej ostaja cilj iz člena 158 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti. Krepitev ekonomske in socialne kohezije za pospeševanje vsesplošnega skladnega razvoja Skupnosti ter zmanjševanje razlik med regijami, zlasti v zvezi z zmanjševanjem zaostankov v razvoju najbolj prikrajšanih območij, bo odločilno prispevalo h krepitvi vloge regionalnih in lokalnih organov oblasti v Evropski uniji ter uresničevanju ciljev, zastavljenih v Lizboni in Göteborgu;

2.

KER člen III-220 osnutka Pogodbe o Ustavi za Evropo krepi kohezijski cilj z uvajanjem teritorialne razsežnosti: „Da bi Unija pospešila svoj vsesplošni skladni razvoj, razvija in izvaja tiste svoje dejavnosti, ki vodijo h krepitvi njene ekonomske, socialne in teritorialne povezanosti“;

3.

KER je širitev prinesla mnogo dodatnih potreb po koheziji v Evropi, bo to zahtevalo dolgoročna in trajna prizadevanja;

1.

Odbor meni, da je na podlagi člena 158 Pogodbe o Evropski uniji regionalna razsežnost kohezijske politike nadvse pomembna in jo je po širitvi treba okrepiti, da bi spodbudili skladen razvoj Evropske unije;

2.

pozitivno ocenjuje rezultate, ki so bili v zadnjih letih doseženi v smislu kohezije, in pozitiven učinek regionalne politike Evropske unije v zvezi s krepitvijo socialne in ekonomske kohezije Skupnosti kot celote; znova tudi poudarja, da je kohezijska politika, potrjena s Pogodbami, najmočnejši in najpomembnejši instrument, ki se uporablja za izvajanje načel solidarnosti in sodelovanja, in je tako eden od glavnih temeljev povezovanja med ljudmi in ozemlji v Uniji;

3.

sprejema finančne predloge Evropske komisije, ki kohezijski politiki dodeljujejo 336,1 milijard EUR, in porazdelitev tega zneska med tri cilje. Odbor regij meni, da je finančni predlog Komisije zadovoljiv za nadaljnjo pomoč regijam „starih“ držav EU ter hkrati enakopravno podpiranje novih držav članic, če bodo sredstva pravično porazdeljena in bo pomoč osredotočena na reševanje najresnejših težav. Ta predlog je začasno sprejet, vendar pod izrecnim pogojem, da si bodo Komisija in države članice prizadevale zagotoviti razumno povečanje ob upoštevanju novih zahtev, ki so nastale s širitvijo;

4.

meni, da bo vsakršna oblika krčenja proračuna, ki ga je predlagala Evropska komisija, ogrozila temelje kohezijske politike in oslabila načelo solidarnosti, ki je očiten in bistven element identitete evropske integracije;

5.

zato odklanja vsakršen poskus proračunskega prilagajanja zneskov, ki jih je predlagala Komisija glede razdelitve sredstev po ciljih;

6.

znova poudarja zapleteno povezavo med učinkovito evropsko regionalno politiko in izvajanjem lizbonsko-göteborške strategije. Prihodnja rast EU in konkurenčnost v vseh regijah Evrope bosta podprti z nadaljevanjem kohezijske politike EU, ki bo vključevala vse regije, in ne s ponovno nacionalizacijo te politike; konkurenčnost EU je odvisna od konkurenčnosti vsake regije;

7.

opozarja, da bodo zamude pri začetku programskega obdobja zaradi dolgotrajnih pogajanj o finančnih perspektivah privedle do finančnih motenj in nestabilnosti v vseh lokalnih in regionalnih organih oblasti EU.

8.

Odbor odobrava koncentracijo virov in prednostnih nalog na tri cilje (konvergenco, regionalno konkurenčnost in zaposlovanje ter teritorialno sodelovanje). To bo izboljšalo notranjo koherentnost, povezano z usklajevanjem strukturnih skladov na ravni Skupnosti in posebnimi sektorskimi evropskimi politikami, ter zunanjo koherentnost, ki zadeva povezanost različnih ravni delovanja (lokalna, regionalna, nacionalna, evropska);

9.

pozdravlja dejstvo, da se bo Kohezijski sklad uporabljal za države članice, ki imajo BND nižji od 90 % povprečja Skupnosti. Za države članice, ki zaradi širitve ne bodo več upravičene do podpore, je treba poiskati politično rešitev;

10.

pozdravlja predlog, da se podpora iz strukturnih skladov za „cilj konvergence“ osredotoči na trajnostni regionalni in lokalni gospodarski razvoj;

11.

pozdravlja predlog, da Komisija poišče rešitev za regije, prizadete zaradi t. i. statističnega učinka v okviru novega cilja konvergence. Vendar ustrezna določba iz osnutka uredbe ne sega dovolj daleč, saj ne nudi varnosti pri načrtovanju z ozirom na obseg podpore in uporabo pravil, ki urejajo pomoč;

12.

odobrava predlog Komisije, da oblikuje cilj „konkurenčnosti in zaposlovanja“ za vse regije, ki ne spadajo pod cilj konvergence. Posebno pozornost bi lahko posvetili regijam z resnimi socialno-ekonomskimi problemi in velikimi potrebami po strukturnem prilagajanju. Te probleme je treba opredeliti na podlagi enotnih meril. Odbor tudi odobrava dejstvo, da se ta novi cilj uporabi za regionalno raven kot celoto;

13.

se strinja, da regije, ki bodo v letu 2006 v celoti spadale pod cilj 1 in niso upravičene do pomoči v okviru cilja konvergence, še naprej dobivajo začasno pomoč („postopno uvajanje“) iz strukturnih skladov ter na pošten in pravičen način nadaljujejo izpolnjevanje cilja regionalne konkurenčnosti in zaposlenosti;

14.

ceni oblikovanje posebnega „cilja teritorialnega sodelovanja“ ter integracijo nadnacionalnega in čezmejnega sodelovanja ter povezovanja v mreže, zahteva pa tudi vključitev medregionalnega sodelovanja kot neodvisnega elementa v novem cilju. Ta cilj mora posebej izpostaviti širjenje inovativnosti in najboljših praks z namenom spodbujati konkurenčnost EU;

15.

se strinja, da podpora skladov upošteva teritorialno razsežnost Evrope s posebnim poudarkom na ponovni oživitvi mest, regij, odvisnih od ribolova, regij s posebnimi geografskimi in naravnimi ovirami (otoki, redko poseljena območja, gore in obmejne regije) ter najbolj oddaljenih regij;

16.

pozdravlja novo predlagani instrument sosedstva kot instrument, ki krepi vizijo skupne evropske hiše, in poziva Komisijo, da predloži jasne predloge za uskladitev tega instrumenta in cilja teritorialnega sodelovanja, tako da se bo njuno vzajemno dopolnjevanje kar najbolj povečalo;

17.

poudarja, da je treba na novo premisliti o nekaterih nadnacionalnih prostorih, da bi se upoštevala nova politična geografija Evrope glede na prihodnjo širitev in predlaga ohranitev tistih območij sedanjega čezmejnega sodelovanja 2000-2006, ki so izpolnila zahteve Skupnosti po koherentnosti in učinkovitosti ter prispevala k razvoju skupnih interesov in priložnosti regij, ki jih tvorijo;

18.

pozdravlja integracijo vprašanja enakosti med spoloma v vseh fazah programiranja, izvajanja in ocenjevanja skladov;

19.

priznava prizadevanje v smislu poenostavitve upravljanja, izboljšanja preglednosti in upravljanja skladov, ki jih zajema splošna uredba in zahteva enako ukrepanje tudi pri izvajanju predpisov, ki jih bo sprejela Komisija;

20.

podpira predloge za krepitev partnerstva in sodelovanja tako med organi oblasti na lokalni, regionalni, nacionalni in evropski ravni kot z zasebnimi in socialnimi akterji v celotnem postopku programiranja, izvajanja in ocenjevanja za strukturne sklade in Kohezijski sklad;

21.

odobrava uvedbo strateškega pristopa v sistem programiranja, saj vodi do novega političnega procesa, ki bo zmožen povečati kakovost načrtovanja in učinkovitost upravljanja. Hkrati pa nudi tudi priložnost za boljše usklajevanje nacionalnih strategij in strateških ciljev kohezijske politike;

22.

meni, da bo uvedba nacionalnih strateških okvirnih programov prenesla upravne odgovornosti na organe upravljanja operativnih programov, in zato ocenjuje, da je vlogo regionalnih in lokalnih oblasti možno dodatno okrepiti v vseh fazah kohezijske politike;

23.

priznava, da vključitev novih izjem v zvezi z uporabo pravila N+2 povečuje prilagodljivost in pomaga regijam, zlasti v novih državah članicah, da pravočasno in pravilno črpajo sredstva za kohezijsko politiko, čeprav pričakuje, da si bo Komisija prizadevala doseči še večjo prilagodljivost.

24.

Odbor poudarja, da poenostavitev ni le vprašanje decentralizacije, temveč tudi večje odgovornosti sistema kot celote. Odbor regij poudarja pomembnost načela partnerstva in vključevanje izvoljenih predstavnikov lokalnih in regionalnih oblasti ter zahteva, da Komisija spodbuja države članice k izkoriščanju možnosti za sklepanje tristranskih sporazumov, kjer je to potrebno;

25.

podpira prizadevanja Komisije za okrepitev načela subsidiarnosti. V prizadevanjih za poenostavitev bi Odbor regij zato rad poudaril pomen tega, da se centralizacija na ravni držav članic ne bi povečala. Pomembno je zagotoviti proces subsidiarnosti na lokalni in tudi na regionalni ravni. Ni treba, da je cilj le predaja odgovornosti državam članicam, temveč da se na ustrezni stopnji izvajanja ciljev kohezijske politike vključijo primerni akterji; zato želi, da se načelo subsidiarnosti uporablja tudi znotraj držav članic in ne le v okviru odnosa med državami članicami in Evropsko unijo;

26.

meni, da bo večja vključenost regionalnih in lokalnih oblasti v vseh fazah prihodnjega programskega obdobja pozitivno vplivala na reševanje problemov absorbcije, ki so se pojavili v tekočem programskem obdobju;

27.

zahteva, da Evropska komisija zagotovi podporni okvir za teritorialno razlikovanje v predpisih in pravilih o državni pomoči, ki bi omogočal ciljne javne naložbe, zlasti če se s tem lahko odpravijo pomanjkljivosti trga za dosego cilja teritorialne kohezije;

28.

predlaga, da se nekatere zelo redko poseljene regije obravnavajo kot posebni primeri z ustreznim upoštevanjem resnosti obstoječih okoliščin, kot je navedeno v pristopnih pogodbah Švedske in Finske;

29.

meni, da bi bilo treba predlog o izvajanju cilja evropskega teritorialnega sodelovanja jasneje izraziti. Vsekakor je treba zlasti pri programih spodbujanja, ki se jih upravlja čezmejno, vložiti ogromno truda za poenostavitev upravljanja, ker so doslej zelo zapletena zakonodaja in upravni predpisi EU predstavljali pomembno oviro za čezmejno sodelovanje;

30.

ceni vključitev morskih meja za teritorialno sodelovanje in zahteva prilagodljivo interpretacijo meje 150 km, kar bo omogočilo pomembno sodelovanje med regijami s skupnimi morskimi mejami;

31.

predlaga, da za izboljšanje učinkovitosti medregionalnega sodelovanja regionalni programi zajemajo celoten izbor strateških tem, ki predstavljajo dodano vrednost na evropski ravni in dovolj finančnih virov;

32.

pozdravlja pozornost, ki jo Komisija namenja krepitvi socialnega vključevanja, in poziva k še več ukrepom, s katerimi bi se bilo mogoče odzvati na potrebe invalidov;

33.

meni, da bi bilo treba več pozornosti nameniti problemom staranja prebivalstva, saj bodo ti eden glavnih izzivov s katerim se bo soočala Evropa v naslednjih desetletjih;

34.

močno priporoča, da prihodnji programi, ki se financirajo iz sredstev strukturnih skladov, zajemajo tudi vprašanja metropolitanskih regij, kot so prenova mest, socialna prikrajšanosti, gospodarsko prestrukturiranje in javni prevoz. Strukturni skladi morajo prispevati k trajnostnemu razvoju v mestih;

35.

je zaskrbljen zaradi določitve stopnje sofinanciranja Skupnosti v zvezi s skupnimi javnimi izdatki, saj bi to utegnilo zasebni sektor odvrniti od sodelovanja v programih. Zato predlaga, da se prispevek iz sklada izračuna glede na celotno nacionalno porabo kot bistveno orodje za krepitev javno-zasebnih partnerstev;

36.

zahteva aktivno posvetovanje z Odborom regij ob udeležbi na spomladanskem zasedanju Evropskega sveta, kjer poteka letno preverjanje agend konkurenčnosti in kohezije. Lokalne in regionalne oblasti bodo tako lahko predstavile vprašanja in dobre prakse, ki so potrebne za boljše delovanje odprte metode usklajevanja pri izvajanju lizbonske in göteborške strategije;

37.

trdi, da bi moral biti nacionalni strateški referenčni okvir jedrnat strateški dokument, ki pušča dovolj prostora za uporabo operativnih programov regij, da se določijo posebni cilji in dejavnosti za vsako regijo. Poleg tega bi morali preprečiti, da bi takšen dokument povzročal zamudo pri postopku sprejemanja operativnih programov ali dodatne ovire za njihovo izvajanje;

38.

poziva Komisijo, da vzdržuje sedanji sistem za rezervo na podlagi doseženih rezultatov;

39.

predlaga, da se preuči sistem, v katerem se samo vračljiv DDV ne bi upošteval kot prispevek v okviru ESRR, podobno kot je Komisija že predlagala za ESS. Sedaj tako nastajajo konkretni stroški za dejavnosti na lokalni in regionalni ravni. Ker DDV za državo predstavlja dohodek, je treba izdelati model, po katerem bo mogoče odstraniti negativni vpliv na lokalni in regionalni ravni;

40.

meni, da se bo negativni učinek pravila N+2 nadaljeval na začetku programskega obdobja, predvsem v primeru cilja teritorialnega sodelovanja ter bistvenih investicijskih projektov, ki ne dosegajo praga vsote velikih projektov. Ta negativni učinek bi bilo mogoče precej zmanjšati s povečanjem deleža plačil, ki jih ne zajema samodejno prenehanje prevzetih obveznosti;

41.

zahteva, da se operativni programi, prednostne naloge in ukrepi jasno sklicujejo na zavezujoče okoljske obveznosti;

42.

meni, da mora kohezijska politika spodbujati politiko prostorskega razvoja, ki bo lahko upoštevala sedanje strukture vseevropskega sodelovanja in možnosti za sodelovanje v okviru skupnih teritorialnih značilnosti.

20.9.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 231/19

1.

povečanje regionalnih neravnovesij v Uniji po zadnji širitvi EU maja 2004 zahteva novo in večjo zavezanost, da bi sprejeli izzive zbliževanja, konkurenčnosti in zaposlovanja ter ozemeljskega sodelovanja v Uniji, pri čemer bi uporabili oba posebna instrumentakohezijske politike za doseganje novih ciljev kohezijske politike za obdobje 2007-2013 ali vse sklade Skupnosti za ta namenv okviru SKP ali ribiške politike;

2.

bo treba te kohezijske politike v obdobju 2007-2013 načrtovati in izvajati dosledno in učinkovito ter v skladu z lizbonsko in göteborško strategijo o oblikovanju na znanju temelječe družbe v Uniji v okviru trajnostnega razvoja; do sedaj so bile te strategije predvsem v pristojnosti vsake države članice, kar pojasnjuje, da še niso bile dosledno vključene v proces integriranega razvoja drugih politik Unije;

3.

morajo biti zato nacionalni strateški referenčni okvir in tudi operativni programi skladni s strateškimi usmeritvami za kohezijo, ki jih je sprejel Svet, da bi zagotovili ustrezno upoštevanje prednostnih nalog Skupnosti;

4.

so bili zaradi zahtev po poenostavitvi predvideni samo „enoskladni“ programi z izjemo nekaterih kategorij ukrepov, ki bodo v okviru istega operativnega programa deležni pomoči ESRR ali Kohezijskega sklada;

5.

sta torej zahteva po povezovanju različnih programov in skladov in tudi zahteva po usklajevanju zgoraj omenjene kohezijske politike z drugimi politikami Unije potrjeni, celo okrepljeni;

6.

lahko ta arhitekturni načrt, ki je razviden iz splošne uredbe, ESRR podeli veliko bolj pomembno vlogo referenčne platforme, ki vzpostavlja zvezo med različnimi politikami in programi Unije za uresničevanje zgoraj omenjenih ciljev zbliževanja, konkurenčnosti in zaposlovanja ter ozemeljskega sodelovanja;

7.

isti arhitekturni načrt, kakršen je v predlogu splošne uredbe in predlogu o ESRR, podeljuje odgovornost za zagotavljanje zgoraj omenjenega povezovanja predvsem državam članicam in tudi njihovim regijam, kadar njihova ustava to predvideva;

8.

predlogi Komisije lokalnim oblastem, zlasti mestnim, podeljujejo večji pomen kot v preteklosti, zlasti v okviru operativnih programov na regionalni ravni, in ker v ta namen izrecno širijo možnost uporabe globalnih nepovratnih sredstev, postopka, ki je bil sicer uspešno preizkušen prek pobude Skupnosti URBAN in je predviden v členih 36 (4)(b) in 41 uredbe, ki vsebuje splošne določbe o skladih;

9.

ohranjanje in usklajevanje teh številnih ciljev (približevanje regionalnih politik držav članic evropskim strategijam, subsidiarnost, poenostavitev, optimizacija finančnih sredstev itd.) zahtevata večjo mobilizacijo vseh institucionalnih akterjev od Evropske komisije do lokalnih oblasti v okviru, ki je vedno bolj usmerjen na „upravo na več ravneh“, in tudi sprejetje ukrepov, ki bodo potencialno vnaprej spodbujali in zagotavljali krepitev sposobnosti vseh zadevnih institucionalnih akterjev tako pri načrtovanju kot pri upravljanju in nadzoru in to sorazmerno z njihovimi vlogami ter s hkratnim spodbujanjem dejavnega sodelovanja socialnih partnerjev pri predlogih in nadzoru;

10.

se vendar zdi nujno potrebno, da paket uredb, ki urejajo kohezijsko politiko za obdobje 2007-2013, in zlasti uredbe o ESRR, ne vsebujejo nobenega elementa, katerega razumevanje bi lahko bilo negotovo, niti vrzeli, temveč natančno določajo porazdelitev vlog med javne oblasti, pri čemer združujejo sklicevanje na pravne sisteme držav članic z močnim opozorilom na načelo nevtralnosti, ki ga mora vsak institucionalni akter, začenši s Komisijo, uporabiti v odnosu do drugih akterjev institucionalne verige;

1.1

izjavlja, da predvsem nasprotuje vsakemu poskusu ponovne nacionalizacije evropske regionalne politike glede na korist, ki jo uresničevanju ciljev Pogodbe prinašajo kohezijski programi Skupnosti;

1.2

poudarja mnenje, da bi finančni predlog Komisije, 0,41 % bruto nacionalnega dohodka (skupaj z ukrepi za razvoj podeželj in ribištvo 0,46 % BND), predstavljal sprejemljiv kompromis za prihodnjo kohezijsko politiko;

1.3

je vesel doslednosti, s katero je bila potrjena prednostna naloga razvoja manj uspešnih regij razširjene Unije, pri čemer se je ustrezno povečala raven finančne koncentracije pomoči na tem področju;

1.4

poziva države članice, naj glede regij iz cilja „postopno uvajanje“ v okviru nacionalne strategije in s primernimi viri sprejmejo ustrezne ukrepe, s katerimi bi učinkovito podprli izziv konkurenčnosti in preverjanje konvergenčnega procesa;

1.5

ceni prizadevanja za poenostavitev uprave in upravljanja skladov, čeprav ostajajo dvomi glede njihovega dejanskega pomena;

1.6

z zadovoljstvom sprejema tako arhitekturo predlogov, ki dvigajo zlasti spodbujanje ozemeljskega sodelovanja na raven tretjega cilja kohezijske politike, kar se kaže v obsežnih finančnih sredstvih, kot tudi vsebino ukrepov, ki jih je treba financirati v okviru osnutka uredbe o ESRR in katerih predlagane teme so povezane z lizbonsko in göteborško strategijo; v ta namen poudarja predvsem primernost predlaganih odločitev:

1.7

obžaluje, da se medregionalno sodelovanje — ki ga podpira tudi kohezijsko poročilo Evropskega parlamenta — v cilju ozemeljskega sodelovanja ne nadaljuje več kot samostojno področje za podporo;

1.8

meni, da je pomembna odprtost Evropske komisije glede ozemeljske razsežnosti kohezije, ki se kaže z izrecno pozornostjo, ki je od primera do primera namenjena ozemljem z zelo specifičnimi težavami (urbanim območjem, podeželskim območjem, otokom in gorskim območjem, območjem, odvisnim od ribolova, najbolj oddaljenim regijam, območjem z nizko gostoto prebivalstva, območjem ob mejah z novimi državami članicami in ob novih zunanjih mejah, nordijskim območjem z zelo nizko gostoto prebivalstva). Predvsem je vesel, da je ekonomska in socialna kohezija v Evropi razumljena kot nujno potrebna za trajnostno rast, ker meni, da ni mogoče načrtovati prihodnosti Evrope, dokler obstajajo območja, ki relativno zaostajajo za razvojem, ali regije, ki so odrezane od notranjega trga zaradi geomorfoloških in/ali demografskih značilnosti. Odbor v zvezi s temi regijami in tudi najbolj oddaljenimi regijami v skladu z njihovim statusom, določenim v Pogodbi, ceni, da so bile predvidene ustrezne pomoči za kompenzacijo posebnih ovir, ki zavlačujejo njihov razvoj in jim preprečujejo popoln dostop na notranji trg; vendar obžaluje, da se ne namenja več pozornosti problematiki staranja prebivalstva, ki sodi med največje izzive Evrope prihodnjih desetletij;

1.9

vendarle ugotavlja, da uvodni izjavi 1 in 10 obravnavanega predloga priznavata samo „nekatere otoke“, ki se soočajo z ovirami, kar je v nasprotju s tistim, kar je bilo določeno v deklaraciji št. 30 v prilogi Amsterdamske pogodbe in potrjeno v členu III-220 osnutka Evropske ustave. Odbor meni, da je zato treba zagotoviti boljšo pravno usklajenost in usklajenost razlage zgoraj omenjenih uvodnih izjav (1-10), zlasti ob upoštevanju določb člena 52(1) predloga splošne uredbe. Z vidika člena III-116 osnutka Evropske ustave in člena 52 predloga splošne uredbe veljajo iste pripombe tudi za gorska in obmejna območja;

1.10

ugotavlja, da novi pristop politike Skupnosti priznava, da so regije in lokalne skupnosti za regionalne in kohezijske politike ne samo najustreznejša raven odločanja, ampak tudi najučinkovitejša raven izvajanja ukrepov, kot so sicer pokazala evropska združenja regij in lokalnih skupnosti na konferenci v Leipzigu (maj 2003); intenzivnejše sodelovanje sosedskih ravni oblasti je namreč nujno potrebno, da lahko državljani bolje razumejo dejavnost Skupnosti in da se zagotovi večja učinkovitost in poenostavitev ukrepov Skupnosti;

1.11

meni, da je vendarle treba okrepiti partnerstvo med regionalnimi in lokalnimi oblastmi in predvsem z mestnimi oblastmi v zvezi s skupnimi cilji ter ustrezno poglobiti to partnerstvo v skladu z nacionalnimi predpisi in veljavnimi praksami;

1.12

naklonjeno sprejema dejstvo, da so lahko urbana območja, kjer obstajajo večja inovativna sposobnost in večje možnosti socialne vključenosti, deležna večjih sredstev za ciljne in kakovostne dejavnosti v okviru operativnih programov, za katere si lokalne oblasti želijo, da bi se upravljali tudi po sistemu nadaljnjega prenosa, kot je predvideno v členu 36(4)(b) predloga splošne uredbe o strukturnih skladih;

1.13

priporoča hiter zaključek procesa sprejemanja celotnega zakonodajnega paketa o strukturnih skladih, da bi lahko institucionalni akterji držav članic pred datumom začetka njegove veljavnosti, tj. 1. januarjem 2007, imeli na voljo dovolj časa za pripravo novih operativnih programov in da bi zadevne služne Komisije lahko preverile njihove sposobnosti upravljanja.

2.1

dodati območja, ki se soočajo z demografskimi ovirami, v drugo alineo člena 1;

2.2

dodati besedilu člena 3 naložbe za kulturno dediščino (zlasti za zagotavljanje skladnosti z določbami druge alinee člena 8(1), naložbe za stavbe in opremo za dejavnosti usposabljanja in aktivne politike zaposlovanja in tudi stroške poslovanja za zgoraj omenjene dejavnosti usposabljanja in aktivne politike zaposlovanja, kolikor so slednje upravičene do financiranja iz ESRR;

2.3

izboljšati medsebojno skladnost med cilji regionalne politike in posebnimi določili za nekatere tipe območij;

2.4

dodati v členu 5, da mora pomoč ESRR v okviru ciljev regionalne konkurenčnosti in zaposlenosti omogočati večjo prožnost pri določanju prednostnih nalog za tako imenovane regije pod naslovom „postopno uvajanje“;

2.5

dodati členu 5(3)(a) kabotažo in zračne povezave med letališči I. in II. kategorije ter, poleg regionalnih in lokalnih notranjih plovnih poti, pomorske povezave, še posebej z majhnimi otoki;

2.6

navesti sodelovanje med obmorskimi regijami v odstavkih 1 in 2 člena 6 ter v obeh primerih natančno določiti, da je lahko zadevno pomorsko sodelovanje dvo- ali večstransko;

2.7

med naravne nesreče iz člena 6(2)(c) dodati„vulkanske izbruhe“ in gozdne požare ter izgubo gozda, ki jo slednji povzročijo, brez poseganja v člen 33(1) predloga uredbe Sveta o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu in Kohezijskem skladu — COM(2004) 492 final;

2.8

vpisati kategorije iz točke 3 člena 4 med prednostne naloge iz člena 6;

2.9

nadomestiti izraz „DDV“ v členu 7(a) z izrazom „izterljiv DDV“ po analogiji s členom 11 predloga uredbe o ESS in zakonodajo, ki se uporablja v programskem ciklu v teku;

2.10

nadomestiti„stanovanje“ v členu 7(d) z naslednjim besedilom: „stanovanje, z določenimi izjemami za konvergenčni cilj, vključno s posebnimi vrstami dejavnosti družbenega pomena, kot so posebna bivališča za ranljive osebe ali začasna stanovanja za priseljence iz držav izven Skupnosti“;

2.11

glede zadnje alinee člena 9 predvideti, da nacionalni referenčni okvir iz člena 25 predloga splošne uredbe vključuje splošne usmeritve in merila, ki morajo državam članicam in regijam omogočiti, da skrbijo za dopolnjevanje in usklajenost dejavnosti, ki jih sofinancira ESRR, in tistih, ki jih sofinancirajo ESS, EKSRP (Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja) in ESR, ter zagotovijo nadzor nad njimi med programiranjem in po njem;

2.12

pazljivo preučiti posledice zakonodajnega pristopa, povezanega z ESRR, v splošnejšem okviru predlogov reforme uredb o strukturnih skladih, in to v zvezi s socialnimi prejemki in spodbujanjem ukrepov v korist prikrajšanih skupin (invalidi, skupine, ki so izpostavljene tveganju socialne izključenosti itd.);

2.13

poudariti integracijski potencial strukturnih skladov v večkulturnih in večjezičnih območjih.

3.1

ceni, da je evropsko teritorialno sodelovanje vključeno med prednostne naloge kohezijske politike Skupnosti;

3.2

izraža zadovoljstvo glede priznanja morskih meja v okviru čezmejnega sodelovanja, kot je jasno priporočil v prejšnjem mnenju (CdR 120/2004 final); in poudarja pomembnost tega sodelovanja predvsem za najbolj oddaljena območja in njihovo dejansko povezanost z geografskim okoljem;

3.3

opozarja, da bi se moralo evropsko združenje za čezmejno sodelovanje (EGCC — COM(2004) 496 final), ker temelji tudi na programih transnacionalnega in ne samo čezmejnega sodelovanja, preimenovati v „evropsko združenje za vseevropsko sodelovanje“, kar bi odražalo njegov splošen značaj.

4.1

vrednotiti pozitivne izkušnje že dobro uvedenih mrež regij, mest in lokalnih skupnosti ter podporo tistim, ki so bile oblikovane nedavno, tako v okviru medregionalnega sodelovanja kot tudi evropskega teritorialnega sodelovanja;

4.2

pojasniti pristojnosti, postopke in koledarje v zvezi s pripravo programov, predvsem programov čezmejnega in transnacionalnega sodelovanja, in njihovo predložitvijo Evropski komisiji;

4.3

predvideti, da je treba v nacionalnem strateškem okviru upoštevati tudi tretji cilj, da bi države članice opozorili, da so se obvezale podpreti programe teritorialnega sodelovanja, in paziti, da se vzpostavijo ustrezni postopki za zagotavljanje nacionalnega sofinanciranja ter tudi večje skladnosti med dejavnostmi, ki se izvajajo v tem okviru, in:

4.4

oceniti, kako okrepiti — v skladu z usmeritvami glede prednostnih nalog teritorialnega sodelovanja, določenih v različnih nacionalnih strateških referenčnih okvirih iz člena 25 predloga uredbe o ESRR — dejavno vlogo lokalnih skupnosti in regij pri razvoju in izvajanju programov;

4.5

določiti postopke, merila in koledarje, v skladu s katerimi bo Komisija razdelila sredstva in odobrila programe;

4.6

jasneje določiti upravičenca (člena 16 in 21) in tudi njegove zahteve, pristojnosti in obveznosti ter podati več podrobnosti o položaju in funkcijah organa za potrjevanje;

4.7

predvideti, da se lahko dejavnosti iz člena 19 včasih izvedejo v samo eni državi članici, vendar pod pogojem, da se spoštujeta najmanj dve merili od navedenih štirih.

20.9.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 231/35

1.1.

podpira okvirni predlog Evropske komisije o pravilniku za strukturne sklade za obdobje 2007–2013.

1.2.

je prepričan, da je, ob upoštevanju razširitve Unije na 25 in kasneje 27 držav članic najmanjši možni kompromis glede prihodnje kohezijske politike, finančni predlog Komisije, da se za financiranje treh ciljev (78 % za cilj zbliževanja; 18 % za regionalno konkurenčnost in cilj zaposlovanja ter 4 % za teritorialno sodelovanje) odobri 0,41 bruto nacionalnega dohodka (ki se lahko z vključitvijo pomoči za razvoj podeželja in ribištvo zviša na 0,46) in zanj nameni 336,3 milijarde evrov.

1.3.

je zadovoljen, da je obseg pomoči iz kohezijskega sklada naklonjen podpori projektov v korist okolja, in sicer z energijsko učinkovitostjo in obnovljivo energijo ter, v transportnem sektorju zunaj vseevropskih omrežij, z železniškim, rečnim in pomorskim prevozom, intermodalnimi prevoznimi sistemi in njihovim medsebojnim delovanjem, upravljanjem cestnega in zračnega prometa, čistim mestnim prevozom in javnim prevozom.

1.4.

pozdravlja dejstvo, da se bo kohezijski sklad uporabljal za države članice, katerih BNP je nižji od 90 % povprečja Skupnosti. Treba je poiskati politično rešitev za tiste države članice, ki zaradi širitve ne bodo več izpolnjevale kriterijev.

1.5.

zagovarja stališče, da držav članic, upravičenih do sredstev iz kohezijskega sklada, ne bi smeli kaznovati z začasno ukinitvijo finančne pomoči iz kohezijskega sklada, če ima država članica upravičenka v skladu s členom 104 (6) Pogodbe čezmerni javnofinančni primanjkljaj.

1.6.

verjame, da bo Evropska komisija pojasnila, ali se morebitna ukinitev nanaša samo na nove projekte, ki se bodo odobrili po 1. januarju leta, ki sledi sklepu.

1.7.

je prepričan, da mora Evropska komisija preučiti dobre in slabe strani upoštevanja istih splošnih pravil za ESRR in ESS ter tudi za Kohezijski sklad. Predstavljeni obrazložitveni memorandum tega mnenja o predlogu Komisije ne pojasnjuje. OR meni, da je treba predložiti analizo stroškov in koristi takšne spremembe pravilnika o kohezijskem skladu.

1.8.

verjame, da Evropska komisija utemeljeno spreminja analizo od projekta-do-projekta (odstavek 3 člena 1 ES št. 1164/ 94 — uredba sedanjega Kohezijskega sklada) v programsko analizo (zadnji odstavek točke 5.2 obrazložitvenega memoranduma dokumenta COM (2004) 492 final — uredba za strukturne sklade) predlogov držav članic, ki prejemajo pomoč iz Kohezijskega sklada. Ta metoda bo popolnoma drugačna od sedanje. Evropska komisija bi morala takšno spremembo upravičiti na podlagi ugotovitev ocene, ki bi se morala izvesti za sedanji Kohezijski sklad.

20.9.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 231/38

1)

liberalizacija transportnega sektorja je zlasti od sprejetja lizbonske agende v letu 2000 eden od osrednjih ciljev Evropske unije in njenih držav članic;

2)

predvsem prometna politika je skupna prednostna naloga komisije za politiko ozemeljske kohezije in tudi Odbora regij, kot kažejo številna mnenja o tej temi, še posebej mnenje gospoda Lambertija o začetnem osnutku direktive o pristaniških storitvah. Tako Odbor poudarja temeljni prispevek prometne politike EU k vzpostavitvi kohezije v razširjeni in še bolj raznoliki Evropski uniji;

3)

Evropska unija se bo v prihodnjih letih soočala z veliko rastjo povpraševanja po prometnih storitvah. To povečanje, ki je med drugim nastalo kot posledica gospodarske rasti, širitve Evropske Unije in krepitve trgovskih odnosov, bo poleg tega vplivalo predvsem na tovorni promet;

4)

glede na pričakovano preobremenjenost, predvsem cestne infrastrukture, si je zato nujno treba prizadevati za uravnavanje prometnih tokov in izgradnjo prometne infrastrukture. Okolju prijazen sektor pomorskega prometa bi imel lahko pri tem osrednjo vlogo, saj lahko njegove potencialne zmogljivosti preusmerjajo blagovni in tovorni promet s cest in prispevajo k trajnostnemu razvoju prometa. Izgradnja in razširitev učinkovitega kombiniranega prometnega omrežja bo odločilno vplivala na obalne in pristaniške regije in notranjost ter s tem tudi na pristaniško gospodarstvo v teh območjih in podjetja, vključena v pomorski promet. Predvideva se, da bo pozitivni vpliv na notranji trg kot celoto jasno viden tudi na območjih kot je baltska regija;

5)

oblikovanje učinkovitih prometnih sistemov je predpogoj za dosego cilja, da EU postane konkurenčna na mednarodni ravni. Treba je ustvariti zanesljive okvirne pogoje, da bi zagotovili spodbude za nadaljnjo povečanje vlaganj v transportni sektor. Pri tem pa mora pravo Skupnosti ustrezati temeljnim načelom učinkovite konkurence in prostega dostopa na trg ter tudi zahtevam po varnosti vlaganj, ustreznih varnostnih določbah, socialno sprejemljivih delovnih razmerah in visokih okoljskih standardih;

6)

stroški manipuliranja s tovorom v pristaniščih EU so precej nižji kot enakovredni stroški v Severni Ameriki in Aziji; zato je nujno potrebno, da se o ukrepih, ki naj bi prispevali k izboljšanju konkurence in učinkovitosti pristanišč EU, razpravlja na osnovi analize primanjkljajev trenutnega stanja. Vendar pa ta analiza do sedaj še ni bila na voljo;

7)

poleg tega je treba opozoriti na to, da so v zadnjih desetletjih nastale delujoče kompleksne strukture, zlasti v pristaniščih, pa tudi na področju pomorskega prometa. Ta razvoj je mnogim podjetjem, ustanovljenim ali delujočim v Evropski uniji, in njihovim pristaniščem, pomagal zagotoviti, da so že med najbolj dobičkonosnimi in konkurenčnimi v svetu. Spremembe temeljnih pravnih pogojev bi morale zato primerno upoštevati učinke na medsebojne odvisnosti znotraj struktur v transportnem sektorju oziroma med tem sektorjem in drugimi gospodarskimi panogami. Komisija priznava kompleksnost teh struktur, s tem ko predvideva večje finančne stroške za vzpostavitev učinkovitih in konkurenčnih transportnih sistemov kot so prevozi po morju na kratkih razdaljah in morske avtoceste;

8)

deregulacijo na področju pomorskega prometa in pristaniških storitev je treba oblikovati z občutkom. Ustrezne prehodne določbe bi morale — tudi zaradi politike zaposlovanja — skušati preprečiti, da bi prišlo do — četudi samo začasnega — zapostavljanja podjetij, ustanovljenih oziroma delujočih v EU, proti drugim udeležencem na svetovnem trgu, ter do izkrivljanja v Evropski uniji;

9)

primerjava s situacijo na svetovni ravni prikazuje, da za pomorski promet in tudi za pristaniške storitve veljajo nadvse različni osnovni pogoji na področju politike konkurence in prava konkurence. Zato bi morala pri vprašanju o stopnji, obsegu in hitrosti liberalizacije trga znotraj Evropske unije določeno vlogo igrati tudi industrijsko-politična stališča. Ta pa do sedaj niso bila upoštevana. Za zmanjšanje možnih negativnih, kratkoročnih učinkov liberalizacije bi bilo treba sprejeti dopolnilne ukrepe politike zaposlovanja;

1.1

pozitivno ocenjuje željo Komisije o vzpostavitvi posebnega skupnostnega okvira za pristaniške storitve. To velja še toliko bolj glede na dejstvo, da ima 20 od sedanjih 25 držav članic pristanišča;

1.2

pozdravlja temeljne cilje Komisije, navedene v predlogu direktive, za zagotovitev konkurence in učinkovitosti v pristaniškem sektorju. V primeru neučinkovitosti lahko instrumenti liberalizacije, prost dostop do trga in transparentnost prispevajo k doseganju ciljev;

1.3

soglaša s Komisijo, da je poleg uporabe direktive o transparentnosti za pristaniška podjetja treba sprejeti jasne in transparentne pa tudi bolj prilagodljive smernice pomoči za pristaniška vlaganja, da bi bila konkurenca v pristaniškem sektorju še naprej pravična in učinkovita;

1.4

pozdravlja, da Komisija omogoča pristaniščem, ki so v javni lasti, da nudijo pristaniške storitve za pospeševanje učinkovite konkurence,

1.5

vendar obžaluje, da Komisija že kmalu po prvem neuspelem poskusu zagotovitve sprejetja svojih predlogov predloži nadaljnji predlog direktive s poostrenimi določbami na številnih področjih urejanja, ne da bi izvedla potrebne analize. Nov predlog direktive vsebuje številne spremembe, ki v večjem delu temeljijo na prvotnem osnutku, ki sta ga zavrnila Svet in Evropski parlament; nekatere od teh sprememb občutno zaostajajo za rezultati spravnega postopka;

1.6

graja pomanjkanje upoštevanja prevladujoče tržne strukture evropskih pristanišč in pristaniških storitev. Dejansko obstaja visoka stopnja konkurence med posameznimi pristanišči v EU, ki vodi k temu, da se lahko v evropski konkurenci uveljavijo zgolj učinkovita in cenovno ugodna pristanišča;

1.7

sklepa na osnovi intenzivne konkurence med pristanišči, da se lahko znotraj njih uveljavijo samo tiste storitve, ki uporabljajo učinkovite in cenovno ugodne metode proizvodnje. Ker neučinkoviti ponudniki pristaniških storitev negativno vplivajo na konkurenčnost celotnega delovanja posameznih pristanišč, jih bo konkurenca med pristanišči prisilila izboljšati svojo produktivnost;

1.8

obžaluje nezadostno upoštevanje dejstva, da se konkurenca ne omejuje na dejavnosti v enem pristanišču, ampak med seboj tekmujejo celotna prometna omrežja. Poseg v eno delno področje teh prometnih omrežij — v tem primeru v pristanišča — vpliva na celotno logistično verigo v notranjem prometu. Zato nov predlog direktive resnično ureja veliko več kot samo dostop do pristaniških storitev. Posledice teh predlogov niso predvidljive na področju logistike;

1.9

se boji zmanjšanja števila dejavnih ponudnikov pristaniških storitev v EU, če bo predlog direktive uveljavljen v trenutni obliki. Ni mogoče izključiti, da bo nekaj ponudnikov storitev iz pristanišč zunaj Evropske unije, ki imajo visoke stopnje donosnosti za vlaganja na svojih monopolnih domačih trgih, močno pritiskalo v ključna pristanišča v EU in v izbirnih postopkih prodrlo z ugodnimi finančnimi ponudbami. To velja še posebej, če bo višina ponudbe edino in odločilno merilo izbora. S tem bodo ogrožene trenutne strukture pristaniškega gospodarstva EU, ki se odlikujejo po velikem številu javnih in zasebnih upravljavcev terminalov. Če bo tako nekaj upravljavcev terminalov uspelo upravljati večji tržni delež pristaniškega pretovarjanja, bodo tudi v EU nastale monopolne strukture, ki pa niso združljive s ciljem višje stopnje konkurence;

1.10

se boji zmanjšanja vlaganj ponudnikov pristaniških storitev. Predlog direktive povzroča negotovosti glede trajanja pogodb in nadomestil, kar bi občutno znižalo pričakovano stopnjo amortizacijskih dohodkov. Tem negotovostim bodo potem sledili naraščajoči stroški ponovnega financiranja vlaganj, saj bo bančni sektor bolj upošteval ustrezna tveganja na osnovi zahtev v povezavi z Baslom II. Zgolj ti dve posledici predloga direktive bosta precej zmanjšali spodbude za vlaganja;

1.11

opaža kršitev načela subsidiarnosti, določenega v členu 5 Pogodbe ES, in tudi načela sorazmernosti, saj predlog direktive ne upošteva dovolj, da na ravni držav članic med pristanišči EU že obstaja svobodna konkurenca. Določbe, ki jih vsebuje predlog direktive, zato v predloženi obliki in obsegu niso potrebne;

1.12

je zato zaskrbljen, da cilji Komisije, ki jih je treba izrecno pozdraviti, ne bodo doseženi z ukrepi, določenimi v predlogu direktive; boji se, da bodo predlogi dejansko škodovali sedanji težnji po občutnem povišanju rasti in učinkovitosti pristanišč EU in pristaniških storitev;

1.13

meni, da možnost pristanišč, da sama opravljajo pristaniške storitve, ne sme biti omejena na določene situacije, temveč mora biti vsesplošno na voljo. Pri tem je treba zagotoviti, da so ohranjeni pošteni in transparentni pogoji konkurence, če v postopku izbiranja upravni organ pristanišč sam konkurira z drugimi — zasebnimi — ponudniki;

1.14

bi dodal, da obstajajo kvalitativne razlike v različnih jezikovnih različicah predloga direktive, ki še dodatno otežujejo ocenitev dokumenta.

1.15

se boji, da bodo predlagane zahteve v zvezi z obveznim dovoljenjem upravnim organom pristanišča povzročile velikanske birokratske stroške, ki bodo v nasprotju s cilji direktive o liberalizaciji. Predlog direktive predvideva, da vse pristaniške storitve, ki jih zajema direktiva (tehnično-navtične storitve kot so pilotaže, vleka in privez, vse dejavnosti povezane z manipuliranjem s tovorom in potniškimi storitvami), v prihodnosti potrebujejo dovoljenje. To vključuje tudi pristaniške storitve, ki do sedaj niso potrebovale dovoljenja. V prihodnosti bodo morali upravni organi pristanišča izdati precej več dovoljenj kot doslej, saj bodo npr. tudi lastniki zemljišč, ki opravljajo pristaniške storitve na lastnem ozemlju, potrebovali dovoljenje. Tudi stranke, ki same izvajajo dejavnosti v zvezi z manipuliranjem s tovorom in potniškimi storitvami (samoizvajalci) bodo potrebovali dovoljenje, ki se sicer lahko izda za neomejeno časovno obdobje, vendar pa velja samo tako dolgo, dokler samoizvajalci izpolnjujejo merila za izdajo takšnih dovoljenj. Upravni organi pristanišč bi bili poleg tega obvezani k nadzoru nad dovoljenji. Poleg preverjanja skladnosti z merili za izdajo dovoljenj, bi bilo treba npr. preveriti tudi predpise o zaposlovanju in socialne predpise, kar je v bistvu odgovornost socialnih partnerjev. V posameznih primerih bi te obveznosti na splošno lahko tudi presegle zmogljivosti upravnega organa pristanišča;

1.16

meni, da je mogoče da bo predlagano obvezno dovoljenje v primeru lastnikov zemljišč kršilo lastninske pravice in bo nezdružljivo s členom 295 Pogodbe ES, po katerem ni dovoljeno posegati v predpise držav članic, ki urejajo sistem lastništva. Če se ponudbe lastnikov zemljišč z vsemi njihovimi pristaniškimi storitvami zavrnejo v okviru izbirnega postopka, in jih dobi nekdo tretji, lastniki zemljišč na svojih zemljiščih ne morejo več ponujati pristaniških storitev. Ker upravni organi pristanišča niso lastniki teh površin, nimajo dostopa do njih in zato ne morejo skleniti najemne/zakupne pogodbe s tretjo osebo brez pridobljenega soglasja lastnika. Predvsem pa ne morejo lastnika prisiliti, da sklene pogodbo s tretjo osebo, ki je bila izbrana na osnovi ugodne ponudbe. Izdano dovoljenje tako ne bi koristilo nikomur;

1.17

opozarja, da bi lahko v okviru predvidenega izbirnega postopka nastali zapleti. V primerih, kjer se upoštevajo omejitve, predlog direktive določa, da v veljavi ostanejo le tista dovoljenja, ki so bila izdana v izbirnem postopku. Nasprotno pa bi bila neveljavna vsa dovoljenja, ki so bila izdana v skladu s trenutnimi pravnimi določbami. Ker bi imel predlagan nov zakonodajni akt retroaktivni učinek, bi morali upravni organi pristanišča v okviru izbirnega postopka ponovno izdati vsa, tudi že veljavna dovoljenja po začetku veljavnosti direktive;

1.18

meni, da ukrepi, ki državam članicam dajejo izključno pristojnost za oblikovanje pravil o izračunavanju nadomestila za preostalo vrednost podjetja, predstavljajo tveganje izkrivljanja konkurence. Tako bi se, na primer pri izračunavanju nadomestila utegnilo zgoditi, da bi predvideli (skrite) naknadne odbitke na najemnino zemljišča. Zato načelo, določeno v direktivi, da se nadomestilo določi na osnovi vnaprej oblikovanih transparentnih pravil, ne ustreza zahtevam nacionalnih določb o izračunavanju nadomestila. Hkrati pa mora vsako pravilo Skupnosti upoštevati razlike med ustreznimi nacionalnimi določbami o amortizaciji in davčnih sistemih, da ne bi samo povzročalo izkrivljanje konkurence. V skladu s temi načeli bi lahko evropska pravila, na primer, predpisala obvezno uporabo splošno veljavnih nacionalnih določb o amortizaciji. Odstopanja bi morala biti dovoljena samo na podlagi upravičenih razlogov. Poleg tega bi morala biti pravila o izračunavanju nadomestila zaradi večje transparentnosti objavljena ali vsaj sporočena Komisiji;

1.19

se na osnovi različnih posameznih določb predloga direktive boji zmanjšanja vlaganj; vprašljive določbe so naslednje:

1.20

opaža, da bo pomanjkanje prehodnih določb povzročilo občutno pravno negotovost za dejavne ponudnike pristaniških storitev. Podjetja, ki so na trgu že dejavna, se ne morejo zanesti na to, da bodo tudi v prihodnosti delovala v dosedanjem obsegu. Če si nov ponudnik pristaniških storitev v prihodnosti želi postati dejaven in če so upoštevane omejitve, potem se morajo že dejavni ponudniki pristaniških storitev udeležiti izbirnega postopka in pri tem tvegati izgubo dovoljenja. Po eni strani bo s tem omajano zaupanje v veljavne pogodbe, po drugi strani pa bo negotovost o nadaljnjem obstoju dovoljenj odločilno zmanjšala pripravljenost za vlaganja. Tudi enostranski poseg v veljavne pogodbe povzroča tveganje precejšnjih zahtev za nadomestilo;

1.21

napoveduje zmanjšanje privlačnosti pristanišč EU za ladje za križarjenje zaradi omejitev pri samoizvajanju. Predlog direktive predvideva, da je samoizvajanje z lastno ladijsko posadko dovoljeno samo za prevoze po morju na kratkih razdaljah in za morske avtoceste. Mednarodne ladje za križarjenje potem ne bi bile več upravičene izvajati nadzora na krovu z lastno ladijsko posadko;

1.22

se zaradi predlaganega ukrepa, da samoizvajalci lahko uporabljajo lastno osebja s kopnega, boji socialnega dampinga, znižanja kakovosti in produktivnosti pristaniških storitev ter tudi neizpolnjevanja tehničnih in političnih varnostnih zahtev (ISPS). Poleg tega bi bil ogrožen izbirni postopek, ki ga predlaga Komisija, če bi na primer podjetja, ki se ukvarjajo z manipuliranjem s tovorom, prejela dovoljenje za dejavnosti prekladanja, vendar ga dejansko ne bi mogla uporabiti, ker bi se ladjarska podjetja posluževala samoizvajanja;

1.23

pozdravlja prilagodljivost določb, ki urejajo pilotažne storitve in ki državam članicam omogočajo, da nacionalne pogoje o izdajanju dovoljenj in izbiro ponudnikov storitev prilagodijo ustreznim merilom. Odbor pa se vseeno sprašuje, ali je smiselna obveznost poročanja držav članic o izboljšanju učinkovitosti pilotažnih storitev, saj so za te storitve — tako poudarja tudi sam predlog direktive — odločilna merila varnosti v pomorskem prometu in osebna strokovnost.

2.1

meni, da direktive v predlagani obliki ne bi smeli sprejeti, ker ne pospešuje konkurenčnosti v pristaniščih, temveč ustvarja še več v nekaterih primerih odvečnih ali neustreznih določb, ki še posebej škodujejo interesom majhnih in srednje velikih ponudnikov pristaniških storitev ter podpirajo socialni damping in s tem zmanjšujejo učinkovitost ter pravične konkurenčne možnosti pristanišč. Z direktivo ne bodo doseženi cilji, ki jih želi doseči Komisija;

2.2

meni, da je nujno potrebno, da se pred nadaljnjim posvetovanjem izvede diferencirana analiza trenutnih tržnih razmer za pristaniške storitve. Nevarnosti prevelike regulacije trga za pristaniške storitve s posledico zmanjšane konkurence in nižje učinkovitosti se je mogoče učinkovito upreti samo s podrobnim spoznavanjem prevladujočih šibkih točk na ključnih tržnih sektorjih pristaniškega gospodarstva EU;

2.3

je prepričan, da je za zmanjšanje pravne negotovosti in zaradi varstva zaupanja treba zagotoviti obstoj že dejavnim podjetjem na trgu. Zato bi morala biti ta podjetja izvzeta iz obveznosti pridobitve dovoljenja do izteka veljavnih pogodb oziroma dovoljenj ali pa bi morala veljavna dovoljenja veljati naprej do najdaljšega roka, ki ga določa predlog direktive. Navsezadnje bi morala biti ustrezna prehodna obdobja določena, tj. podaljšana v skladu z objektivnimi potrebami teh podjetij;

2.4

meni, da je treba na ravni držav članic določbe o nadomestilih uskladiti z različnimi nacionalnimi določbami o amortizaciji, tudi po prenehanju veljavnosti dovoljenj, hkrati pa jih je treba prilagoditi trenutni vrednosti podjetja ob namišljeni predpostavki nadaljnje veljavnosti dovoljenja. Taka določba upošteva izdatke podjetij za vlaganja v organizacijo, osebje in namestitev podjetja v prometno omrežje ter tudi različne osnovne institucionalne pogoje;

2.5

meni, da bi bilo treba z zakonodajo Skupnosti določiti, katere dejavnike se lahko ali mora upoštevati pri pravilih o izračunavanju nadomestil. Vendar morajo takšna pravila upoštevati razlike med različnimi nacionalnimi določbami o amortizaciji in davčnimi sistemi;

2.6

se zavzema za to, da bi se trajanje veljavnosti dovoljenj ravnalo po roku trajanja izvedenih vlaganj. Poleg tega bi bilo treba v primeru dolgoročnih vlaganj, ki se izvajajo le med trajanjem veljavnosti dovoljenja, uvesti možnosti podaljšanja. Odbor priporoča, da se v predlog direktive vključijo vsaj določbe o rokih, ki jih vsebuje predlog spravnega odbora Evropskega parlamenta in Sveta o „port package I“;

2.7

predlaga, da se predpisana obveznost za pridobitev dovoljenja nadomesti z obveznostjo za pridobitev dovoljenja, ki bo veljala samo v primeru omejitve števila ponudnikov storitev. To bi prispevalo k precejšnjim prihrankom virov;

2.8

meni, da je nujno, da se določbo o samoizvajanju brez omejitve omeji na ladijsko posadko zadevnih plovil. Da bi se izognili socialnemu dampingu in zaradi varnosti, bi moralo biti državam članicam dovoljeno, da omejijo samoizvajanje na uporabnike pristanišč, katerih plovila plujejo pod zastavo države članice;

2.9

meni, da se mora področje uporabe predloga direktive razširiti tako, da bo vključevalo dostop po vodi v pristanišče. Prav tako bi morala direktiva zajemati reke in kanale, dostopne za morsko plovbo, tudi če se ne uporabljajo kot izključni dostop po vodi v pristanišče. Za ta predlog sicer velja izrecni pridržek, da bodo uresničena druga priporočila Odbora regij. Razširitev področja uporabe predloga direktive brez upoštevanja drugih priporočil bi nasprotno zaostrila opisane probleme;

2.10

izrecno podpira namero Komisije, da bo oblikovala pregledne smernice o pomoči za pristanišča;

2.11

meni, da je povečanje zmogljivosti pristanišč EU in zaostritev konkurence mogoče doseči samo ob upoštevanju priporočil Odbora.

3.1

hvali prizadevanja Komisije za revizijo Uredbe (EGS) št. 4056/86 o določitvi pravil konkurence ES v pomorskem prometu ter želi poleg tega intenzivno izkoristiti in pritegniti strokovno znanje dejavnosti pomorskega prometa in njihovih združenj;

3.2

soglaša s Komisijo, da mora vse nadaljnje določbe vsekakor po prehodnem obdobju v celoti in brez izjeme uskladiti s standardnimi pogoji, določenimi v tretjem odstavku člena 81 Pogodbe ES;

3.3

se v celoti strinja s Komisijo, ki želi popolnoma odpraviti izjeme pri sporazumih o cenah in dobavi ter pri nadaljnjih dogovorih, ki omejujejo konkurenco;

3.4

soglaša s Komisijo, da se izvzetje storitev proste in obrežne plovbe iz pravil za izvajanje konkurence, ki jih zajema Uredba 1/2003, lahko razveljavi, ker dejansko ni nobenih trdnih razlogov za njihovo ohranitev. Nadaljnji razlog za razveljavitev teh izjem je tudi to, da bi bil to že od vsega začetka način za rešitev primera neenake obravnave evropskih izvajalcev, četudi je neverjeten;

3.5

pozdravlja, da bela knjiga, ki jo je predložila Komisija, podrobno obravnava vprašanje združljivosti veljavnih določb z evropskim konkurenčnim pravom, Odbor pa ima vseeno vtis, da sicer obstajajo močni dokazi za to, da ni več združljivosti sedanjih določb z določbami člena 81(3) Pogodbe ES; vendar bi bilo vseeno priporočljivo te sklepe Komisije še bolj podpreti z utemeljenimi podatki. S tem bi lahko Komisija ugodila izraženim pomislekom podjetij pomorskega prevoza in izpolnila zahteve iz člena 253 Pogodbe ES;

3.6

meni, da obsežna analiza učinkov še ni bila predložena, pri čemer je Odbor prepričan, da bodo ta razmišljanja igrala pomembno vlogo najpozneje takrat, ko se bodo oblikovali konkretni regulativni predlogi; pri tem pa bi bilo treba bolj upoštevati zlasti učinke na trgovske tokove, vlaganja, tržne deleže in potrošniške cene. Ugovor, da bo analiza otežena, ker zaradi dolgoletnega obstoja linijskih konferenc primanjkuje podatkov o konkurenčnem delovanju trga, lahko drži samo pogojno. Kajti s tem bo načeta problematika, s katero se mora spoprijeti vsaka liberalizacija do sedaj močno reguliranega sektorja;

3.7

se posebej sprašuje, ali se morebitne spremembe ne bi morale bolj osredotočiti tudi na vidike zaposlovanja. Komisija poudarja, da je na trgu verjetno močnejša koncentracija, kar bo povečalo inovativnost. Takšen razvoj bi bilo treba iz raziskovalnih in industrijsko-političnih razlogov sicer podpirati, vendar pa bi lahko negativno vplival na zaposlovanje v podjetjih;

3.8

meni, da predlog Evropskega združenja za linijske zadeve (ELAA), da bi še nadalje omogočali časovno odloženo in nediskriminacijsko izmenjavo določenih podatkov, za katere ni mogoče vedeti, na koga se nanašajo, zasluži naklonjeno preverjanje. Končno lahko prosto razpoložljive informacije o trgu dajejo večjo preglednost in s tem spodbujajo konkurenco. Indeks cen, dostopen vsem udeležencem na trgu, bi bil bistven sestavni del sistema za prevzem funkcije referenčne vrednosti veljavnih konferenčnih tarif. Pri tem pa je treba vendarle zagotoviti učinkovito kontrolo in omejitev na golo izmenjavo informacij;

3.9

bi rad poudaril, da je — poleg vprašanja nadaljnjega obstoja nekaterih določb v, po potrebi, spremenjeni obliki — v prvi vrsti bistveno to, da se prek primernih in diferenciranih prehodnih dejanskih stanj izpolnijo potrebe podjetij, ki imajo sedež in delujejo na evropskem trgu. Te bi se morale ravnati predvsem po rezultatih izčrpne analize posledic. Odbor bi želel tudi poudariti, da je bila Uredba 4056/86 od vsega začetka absolutna izjema režima konkurence EU, veljavna samo za morsko plovbo; sektor je moral zato vedno računati s tem, da bodo te določbe kasneje revidirane. Zahteva po nadaljnji veljavi obstoječih določb ali uvedbi prehodnih ukrepov zato ne more temeljiti zgolj na podlagi zagotavljanja pravne varnosti in varstva zaupanja. Zakonodajno telo bi moralo upoštevati, da sistem linijskih konferenc obstaja že več let, da so prakse globoko zakoreninjene in da so v okviru konferenc vzpostavljeni poslovni odnosi;

3.10

se ne strinja, da je treba določbe, ki jih vsebuje člen 2 Uredbe 4056/86 o dovoljenju za sklepanje tehničnih sporazumov, dejansko razveljaviti. Ugovorov Komisije, da so določbe samo deklarativne, da povzročajo zmešnjavo in da bi jih ladjar lahko preširoko interpretiral, z ukinitvijo ne bi odpravili, ampak okrepili, ker bi bili tehnični sporazumi dopustni tudi brez pravne določbe. Brez obstoja izrecnih določb bi nasprotno nastale nadaljnje težave z razmejitvijo. Po mnenju Odbora lahko zato določba, ki dopustne sporazume še naprej definira expressis verbis, vzdržuje pravno varnost in pomaga pri usmerjanju. Pogoj za to je tudi dejstvo, da se člen 2 oz. ustrezna prihodnja določba ustrezno prilagodi, če so doslej obstoječe določbe na podlagi oblikovanja prihodnjega režima o konkurenčnosti brezpredmetne. Prihodnja določba se lahko vključi v skupinsko izjemo za konzorcije (Uredba 823/2000);

3.11

meni, da je iz konkurenčnih in industrijsko političnih razlogov zaželeno poenotenje temeljnih pravnih pogojev po vsem svetu. To velja še toliko bolj, ker je treba evropski trg liberalizirati in ker druge pomorske države trenutno natančneje predpisujejo konkurenco na svojih trgih kot pa trenutno veljavno pravo Skupnosti glede na evropski trg;

3.12

opozarja na to, da se bela knjiga do sedaj ni posvečala dovolj pozornosti učinkom odprave oziroma spremembam Uredbe 4056/86 na veljavno mednarodno pravo in z ukinitvijo možnih pravnih nasprotij;

3.13

meni, da je treba preveriti načrtovano odpravo člena 9 Uredbe 4056/86, s čimer so v primeru pravnega nasprotja med EU in tretjimi državami možna pogajanja. Sicer ta določba do sedaj še ni bila zahtevana, vendar pa bi se to lahko spremenilo ravno takrat, ko bo trenutno veljavno konkurenčno pravo za pomorski promet, kot je bilo načrtovano do sedaj, izpostavljeno temeljiti reviziji. Poleg tega potreba po pogajanjih ne more nastopiti samo takrat, ko en pravni režim zahteva nekaj, kar drugi prepoveduje, ampak tudi kadar en pravni režim dovoljuje nekaj, kar drugi prepoveduje.

4.1

poziva podjetja in združenja morske plovbe, da se ne odpovejo nacionalnim gospodarskim prednostim, ki jih je za splošni javni interes mogoče doseči s povečanjem konkurence;

4.2

se zavzema za to, da se nadaljnji postopki vsebinsko in časovno oblikujejo tako, da bo mogoče stalno preverjati pomisleke pomorskih podjetij in njihovih združenj. Koliko je mogoče te pomisleke upoštevati ali zavračati, bi moralo biti podrobno določeno. Samo tako je mogoče vzpostaviti režim konkurence za pomorski promet, ki bo trajen, bo zagotavljal pravno varnost in bo po možnosti vsestransko sprejemljiv;

4.3

se zavzema za to, da se, če je mogoče, izvede obsežna analiza učinkov, ki bo od blizu preučila učinke na trgovske tokove, vlaganja, tržne deleže in potrošniške cene. Odbor priporoča, da se pri preučevanju učinkov liberalizacije upoštevajo predvsem zaposlovalni in socialno-politični vidiki;

4.4

izhaja iz tega, da je predlog ELAA temeljna podlaga za prihodnje regulativne ukrepe; pri tem pa meni, da je za zagotovitev učinkovitega nadzora nujno potrebno vključiti Komisijo — z osebnega in organizacijskega vidika — v delovanje organa, za katerega ustanovitev predlaga ELLA za pridobivanje in posredovanje informacij, ki niso povezane z imeni podjetij. Poleg tega bi bilo treba po mnenju Odbora misliti na to, da se ves tok informacij spelje prek Komisije oziroma opazovalca, ki ga določi Komisija, ali celo, da se predlagani organ ustanovi neposredno v Komisiji. To bi Komisiji omogočilo trajno analizo učinkov izmenjave informacij na trg in konkurenco na trgu. Ker bi zanesljive rezultate dobili šele po daljšem časovnem obdobju, bi bilo priporočljivo sprejeti poskusni regulativni ukrep za omejeno časovno obdobje z možnostjo podaljšanja;

4.5

se zavzema, da se preuči, ali bi se lahko prehodni sporazumi ravnali po amortizacijski dobi ali po dolžini časa, ki bi ga zadevni ladjarji predvidoma potrebovali, da bi se s svojimi dejavnostmi prilagodili novim razmeram glede plovil, ki so jih kupili ali najeli za daljše ali krajše obdobje;

4.6

spodbuja k preučitvi, ali bi lahko dolžino prehodnih rokov morda uredili tudi v skladu z geografskimi vidiki, tj. jih določili glede na razmere, ki vladajo na določenem regionalnem trgu. Tako bi bil lahko prehodni rok za območje Baltskega morja krajši, ker tam obstaja samo nekaj linijskih konferenc, nasprotno pa bi bil na atlantskih progah daljši, ker tam linijske konference igrajo glavno vlogo;

4.7

bi rad opozoril na to, da bi se lahko postavitev in dolžina prehodnih rokov ravnala tudi po principu „mejnega tržnega deleža“;

4.8

poziva k temu, da obstoječih negotovosti glede na člen 2 Uredbe 4056/86 ne bi izkoristili kot priložnosti za odpravo določb, ki jih člen vsebuje, ampak bi jih nasprotno vsebinsko revidirali v okviru Uredbe 4056/86 in Uredbe 823/2000: po eni strani bi bilo treba zagotoviti združljivost s členom 81(3) Pogodbe ES ter skladnost s prihodnjim režimom konkurence, po drugi strani pa bi bilo smiselno konkretizirati določbe na mestih, na katerih se Komisija boji oziroma je že ugotovila preohlapno tolmačenje s strani morske plovbe. Zadevnim podjetjem bi bilo treba svetovati, da sama od sebe predložijo predloge, če želijo, da bodo določbe iz člena 2 ohranjene;

4.9

sicer meni, da bi lahko tako na dvo- in večstranski ravni ter tudi v okviru sodelovanja v obstoječih mednarodnih organizacijah nakazali nadaljnja prizadevanja, da bi dosegli enotnejše in s tem pravičnejše konkurenčne razmere po vsem svetu. Pri tem bi bilo treba tudi preveriti, ali in koliko bi bile lahko določbe drugih držav zgled za Evropsko unijo;

4.10

priporoča, da se člen 9 Uredbe 4056/86 ohrani na osnovi določbe, ki je omejena na več let in vsebuje možnost podaljšanja.

20.9.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 231/46

1.1

Odbor regij pozdravlja prvo poročilo Komisije o migraciji in integraciji kot pomembno podlago za razvoj obsežne strategije za integracijo priseljencev v novi, razširjeni Evropski uniji.

1.2

Odbor priznava pomembnost in obsežnost migracij na svetovni ravni ter njihov pomen za raznolikost in razvoj, še posebej v lokalni skupnosti. Odbor se povsem strinja, da je nujno uskladiti imigracijske, begunske in integracijske politike znotraj Evropske unije. Danes, v razširjeni skupnosti, je to še pomembneje.

1.3

Odbor poudarja, da je za izvajanje zakonodaje odgovorna nacionalna raven, medtem ko sta za sprejemanje, namestitev in integracijo priseljencev pristojni lokalna in regionalna raven. Odbor regij zato poudarja pomembno vlogo lokalnih in regionalnih oblasti, katerih odgovornost, še posebej na področju načrtovanja, nastanitev, izobraževanja in trga dela, neposredno vpliva na integracijo ter lahko spodbuja socialno kohezijo, socialno integracijo in trajnostno družbo.

1.4

Odbor ugotavlja, da je poročilo osredotočeno na razvoj imigracijske politike, kakršna je na nacionalni ravni in na ravni EU. Neuspeh EU pri integraciji deloma pojasnjuje dejstvo, da regionalne in lokalne oblasti niso bile vključene v oblikovanje politike. Lokalne in regionalne oblasti predstavljajo raven odgovornosti, ki je najbliže državljanom, vendar so posledice izvajanja na lokalni ravni pogosto zanemarjali in redko upoštevali.

1.5

Odbor obžaluje pomanjkanje posvetovanja z lokalnimi in regionalnimi oblastmi glede zbiranja statističnih podatkov in analize pred oblikovanjem poročila. Države članice so sprejele različne ukrepe, da bi obvladovale naraščajočo raznolikost v sedanji družbi. Tako pozitivne kakor tudi negativne izkušnje so sedaj še posebej pomembne, saj so migracijski tokovi bolj raznoliki in globalni, tako da morajo države članice sprejemati priseljence in begunce, ki prihajajo iz vedno večjega števila držav, in ne več zgolj iz držav, s katerimi so imele trgovske, zgodovinske ali kulturne stike.

1.6

Odbor opozarja, da je treba vprašanja integracije vključiti v vsa politična področja, če želimo doseči socialno kohezijo. Imigracijska in integracijska politika Skupnosti morata biti še naprej v skladu s širšimi cilji EU na področju socialne politike, ekonomske politike, zunanje in razvojne politike, ter ustrezati temeljnim evropskim vrednotam enakih možnosti, človekovih pravic, človekovega dostojanstva, strpnosti, spoštovanja drugačnosti, ukrepov za odpravo diskriminacije in spodbujanja večje udeležbe v družbi.

1.7

Odbor poudarja dejstvo, da je integracija odgovornost celotne družbe in da si morajo za to prizadevati priseljenci ter lokalno prebivalstvo, da bi dosegli trajnostno socialno kohezijo in rast.

1.8

Odbor obžaluje, da v tem poročilu ni podatkov o integraciji in izvajanju imigracijske politike ter poudarja, da bi morala Komisija dodatno spodbujati izmenjavo informacij in izkušenj. Priročnik o integraciji za snovalce politike in strokovne sodelavce, ki ga je izdala Evropska komisija (generalni direktorat za pravosodje, svobodo in varnost) novembra 2004, je prvi spodbudni korak v tej smeri, saj zagotavlja konkretne informacije, povezane z najboljšo prakso in z rezultati na področju integracije.

1.9

Odbor priznava, da so vprašanja, povezana s trgom dela, odločilnega pomena za integracijo priseljencev, vendar jih ni mogoče obravnavati zunaj njihovega konteksta, saj je stopnja integracije odvisna tudi od vrste drugih dejavnikov, kot so družbeno ozadje, izobrazba in znanje jezikov, pa tudi udeležba v družbenem življenju. Uspešna integracija priseljencev je korak na poti do družbe, v kateri bo imel vsakdo svoje mesto, v korist posameznika in lokalne skupnosti ter družbe v širšem pomenu.

1.10

Odbor pozdravlja naraščajoče priznavanje ustvarjalnosti in podjetništva priseljencev v EU. Rast podjetništva in novih podjetij je odločilnega pomena za uspeh integracijskih procesov ter predstavlja pomemben prispevek pri uresničevanju lizbonske strategije.

1.11

Odbor ugotavlja, da je poročilo osredotočeno na potrebo po priseljenski delovni sili. Vendar ugotavlja, da gre pri večini migracij za ponovno združitev družin ali za različne oblike humanitarne zaščite. Zaradi ekonomskih, socialnih in političnih razlogov je nujno treba oblikovati strategije, osredotočene na velike skupine priseljencev, ki niso vključeni v trg dela. Pomena žensk za uspešno integracijo se nikakor ne sme podcenjevati, saj pogosto zagotavljajo neposredno vez z otroki v družini.

1.12

Odbor obžaluje dejstvo, da poročilo sploh ne omenja položaja skoraj 500.000 prosilcev za azil v Evropski uniji, ki čakajo na odločitev o dovoljenju za bivanje ali podobno dovoljenje; večina jih je izključenih z rednega trga dela.

1.13

Odbor poudarja, da je treba dodatno pojasniti izjavo, da so državljani Evropske unije dosegli zelo visoko stopnjo zaposlenosti, saj so regionalne in lokalne razlike precejšnje. Govorimo lahko o visoki stopnji zaposlenosti v EU, vendar je hkrati treba omeniti neenakomerno lokalno in regionalno porazdelitev.

1.14

Odbor poudarja, da nasprotje med potrebo po priseljenski delovni sili na nacionalni ravni in prizadevanji lokalne ravni zoper izključevanje, marginalizacijo in ksenofobijo, krepi potrebo po dialogu in sodelovanju med vsemi udeleženimi ravnmi.

1.15

Odbor poudarja dejstvo, da različne ravni družbe na različne načine razpravljajo o imigracijski in integracijski politiki, kar vodi do različnih stališč in zmanjšuje učinkovitost ukrepov. Hkrati je to vzrok za nezaupanje v družbi, kar lahko privede do preziranja političnega sistema. Nezaupanje in prezir pa lahko izkoristijo skrajne politične sile.

1.16

Odbor ugotavlja, da odsotnost ali pomanjkanje dialoga med različnimi političnimi ravnmi omogoča nastanek strank, ki imajo v programu izolacionizem in ksenofobijo. Na lokalni podlagi se je razvilo veliko protievropskih in ksenofobičnih strank.

1.17

Odbor pozdravlja vključitev vidika enakosti v poročilo, kljub resnemu pomanjkanju integracijskih ukrepov, osredotočenih na enakost. Ukrepi za razvoj sposobnosti žensk imajo pomembne socialne, ekonomske in demokratične učinke.

1.18

Odbor meni, da je formalna volilna pravica, ki omogoča večje vključevanje priseljencev v demokratični proces, minimalni standard, ki ga v vseh državah članicah še niso dosegli. V večji meri je treba zagotoviti integracijo novih državljanov. Če je občutek izključenosti prevelik, se ljudje ponavadi ne menijo za volilno pravico. Ta pravica in možnost vplivanja na spremembe v družbi nimata nobene vrednosti za nekoga, ki nima dela ali socialnega statusa.

1.19

Odbor poudarja, da strategija zaposlovanja in strategija socialne integracije navajata izključno smernice za zadovoljevanje potreb po delovni sili. Nič pa ni omenjena večina priseljencev, ki prihaja v EU zaradi ponovne združitve družin ali zaradi humanitarne zaščite. Strategija socialne integracije ni popolna brez smernic za to veliko skupino.

1.20

Odbor poudarja, da poročilo opisuje dejavnosti na lokalni ravni. Vendar ta informacija ni popolna; manjkajo še podatki o praktičnem izvajanju in rezultati. Težko je ugotoviti, kako se na področju integracije porabljajo finančna sredstva, saj poročilo ne vključuje lokalne in regionalne ravni.

1.21

Odbor poudarja, da se v mnogih predelih EU davčni prihodki zbirajo na nacionalni ravni, stroški, povezani z imigracijo, ki privede do izključevanja, pa pomenijo breme za lokalno raven. Pomanjkanje posvetovanja med različnimi ravnmi ovira optimalno uporabo finančnih sredstev.

2.1

Odbor poziva Komisijo, da izkoristi strokovno znanje, ki so si ga v desetletjih konkretnega izvajanja ukrepov na področju integracije in imigracije pridobile lokalne in regionalne oblasti. Da bi med državami članicami olajšali in izboljšali izmenjavo informacij, idej in izkušenj, je treba nacionalne kontaktne točke pozvati k sodelovanju z lokalnimi in regionalnimi oblastmi, pa tudi z velikimi mesti, da bi se učile iz njihovih izkušenj.

2.2

Odbor v nadaljevanju poziva Komisijo, da pri sprejetju letnega poročila vzdržuje stalne stike z Odborom regij, da bi na področju integracije razpravljali o najboljšem načinu upoštevanja izkušenj na lokalni in regionalni ravni.

2.3

Odbor poudarja, da bodo zaradi napredka pri integraciji lokalne oblasti morale določiti natančne in izvedljive cilje, katerih izvedbo bo možno oceniti. Poleg tega bi morale svoje delovanje oceniti tudi nacionalne in regionalne oblasti; ter opozarja Komisijo, da je treba oceniti različne integracijske strategije, ki se trenutno izvajajo.

2.4

Odbor poudarja, da morajo pobude, ki so oblikovane za zagotavljanje učinkovitosti finančne podpore v skupni politiki priseljevanja, upoštevati regionalne razlike. Podpora mora spodbujati prilagodljive rešitve, lokalne in regionalne oblasti pa morajo imeti svobodo pri izbiri pristopa.

2.5

Odbor poziva Komisijo, da v razpravi o prihodnji evropski kohezijski politiki upošteva aktivnosti v nekaterih regijah, kjer bi se pomoč iz strukturnih skladov lahko zmanjšala in kjer se je število priseljencev v zadnjih letih občutno povečalo. To še posebej velja za velika mesta.

2.6

Odbor poudarja, da dialog z združenji priseljencev ni zadosten, če poteka zgolj na nacionalni ravni in na ravni EU. Integracijsko politiko, verska in kulturna vprašanja vsak dan obravnavajo predvsem na lokalni ravni. Če želimo okrepiti solidarnost, ki presega etnične, verske in kulturne razlike, ne smemo zanemarjati pomena lokalnega čezmejnega dialoga.

2.7

Odbor se zavzema za intenzivnejšo udeležbo lokalnih in regionalnih oblasti pri oblikovanju nacionalnih akcijskih načrtov za integracijo in zaposlovanje. To bi olajšalo primerjavo med pristopi in prispevalo k nadgradnji dobre prakse ter analizi dejanskega vpliva ter rezultatov strategij v državah članicah.

2.8

Odbor poudarja, da se poročilo veliko ukvarja s horizontalno in nacionalno ravnjo. Ukrepi, o katerih govori, pa se dejansko izvajajo na lokalni ravni. Očitno je, da je potreben vertikalni pristop. Za dosego ustrezne in objektivne analize, je treba prikazati težnje na vseh ravneh, tudi na tistih, kjer se izvajajo politike. Nacionalne kontaktne točke za integracijo je treba dopolniti z lokalnimi in regionalnimi ustreznicami.

2.9

Odbor poudarja, da imigracija ne zadošča, da bi dolgoročno pokrili primanjkljaj delovne sile v EU, ter opozarja na svoje mnenje o prispevku starejših delavcev na trgu dela.

2.10

Odbor poudarja, kako pomembno je, da se priseljenci, predvsem ženske, obravnavajo kot dragocen vir in dopolnitev trga dela, ter da je delovna sila raznolika. V poklicnem življenju mora prevladovati načelo enake obravnave.

2.11

Odbor poudarja, da vsota lokalnih in regionalnih razlik predstavlja natančnejšo podobo stopnje zaposlenosti kot nacionalna povprečja. Analize, ki temeljijo na nacionalnih povprečjih, ne zagotavljajo ustrezne podlage za ukrepe na področju regionalne raznolikosti. Za uspešne strategije je potreben pristop od spodaj navzgor.

2.12

Odbor poziva k obravnavanju ukrepov, ki zadevajo veliko število delavcev, ki so se v EU priselili nelegalno. Uvesti je treba mehanizme, ki priseljencu, ki je prekršil veljavni imigracijski zakon, omogočijo, da svoj položaj čim hitreje uredi. Pomemben dejavnik pri tem pa mora biti zmožnost zagotavljanja ustreznih standardov sprejema.

2.13

Odbor pozdravlja, da poročilo priznava potrebo po vključitvi vidikov politike priseljevanja v vsa politična področja in okrepitvi sodelovanja med nacionalnimi in lokalnimi oblastmi ter civilno družbo. V okviru vertikalnega dialoga je treba predvideti tudi razpravo o porazdelitvi sredstev.

2.14

Odbor pozdravlja opozorila glede zdravja priseljencev ter poudarja pomen sodelovanja medicinske oskrbe na kraju samem (osnovna oskrba) ter drugih akterjev, ki se trudijo za uspešno integracijo.

2.15

Odbor poudarja pomen uveljavljanja finančnih instrumentov, namenjenih decentraliziranemu sodelovanju na področju priseljevanja, ter pomen nadaljnje podpore prizadevanjem na lokalni ali regionalni ravni za spodbujanje integracije s pomočjo strukturnih skladov EU in pobud, kot sta Equal ali Urban. V zvezi s tem je treba posvetiti posebno pozornost trenutnim prizadevanjem v okviru novega pilotskega projekta INTI, oblikovanega za podporo dialoga, mrež in sodelovanja na področju integracije na ravni EU.

2.16

Odbor poudarja, da je treba priznati in spodbujati potrebo posameznega priseljenca po tem, da si najde delo in se osamosvoji. Poleg ekonomskih vidikov prispevajo k pozitivnemu družbenemu razvoju tudi podjetništvo in mala podjetja. Možnost ustanovitve in vodenja podjetja spodbuja integracijo in bi morala biti zato deležna večje javne podpore.

2.17

Odbor ponovno opozarja na diskriminacijo žensk zaradi spola in etničnega porekla. Če bi upoštevali vprašanja glede spola, bi lahko dosegli učinkovitejša in bolj ciljno usmerjena prizadevanja za izboljšanje integracije priseljencev.

2.18

Odbor poudarja, da je za uspešno integracijsko politiko treba upoštevati še druge vrednote in ne zgolj ekonomskih. Imigracija odpira možnosti, ki lahko obogatijo življenje posameznega državljana, Evropski uniji pa lahko nudi sposobnosti, ki so dragocene v svetovnem merilu.

2.19

Odbor poudarja pomen dela nevladnih organizacij v tesnem sodelovanju z lokalnimi in regionalnimi oblastmi in podpira njihove programe za pospeševanje vključevanja priseljencev v politično in družbeno življenje države (učenje jezika, spoznavanje kulture države in demokratičnih načel, socialno in politično izobraževanje, ohranjanje nacionalne identitete priseljencev itd.). Nacionalna raven je vedno v celoti odgovorna za omogočanje dobrega vključevanja v družbo v tesnem sodelovanju z lokalnimi in regionalnimi oblastmi in nadaljevanje dialoga z nevladnimi organizacijami.

20.9.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 231/50

1)

ker študija v sklepni ugotovitvi navaja, da „obstaja povezava med legalno in nelegalno migracijo, toda ta povezava je kompleksna in prav gotovo ne neposredna“;

2)

ker študija ponuja osnutek številnih političnih pobud za razvoj skupne migracijske politike;

3)

ker študija poudarja potrebo po bolj zanesljivi in primerljivi statistiki na ravni EU;

4)

ker bo staranje prebivalstva in zmanjševanje števila aktivnega prebivalstva povzročilo pomanjkanje strokovnega znanja na evropskem trgu dela in povzročilo stalno potrebo po priseljevanju v EU;

5)

ker haaški program, ki ga je Evropski svet sprejel novembra 2004, določa delovni program za razvoj skupne migracijske politike —

1.1

pozdravlja študijo Evropske komisije o povezavah med legalnimi in nelegalnimi migracijami in meni, da bistveno prispeva k razvoju politike priseljevanja EU, zlasti z osnutkom političnih pobud, ki jih vsebuje študija;

1.2

z velikim zanimanjem sprejema študijo, saj le-ta namenja pomembno vlogo lokalnim in regionalnim oblastem pri sprejemu, nastanitvi in integraciji migrantov. Lokalne in regionalne oblasti imajo vodilno vlogo pri zagotavljanju javnih storitev priseljencem, kot so storitve za njihovo nastanitev, izobraževanje, zdravje in zaposlovanje;

1.3

želi presoditi študijo v smislu razvoja migracijske in azilne politike, zlasti obveznosti, sprejetih na Evropskem svetu v Tampereju oktobra 1999, in haaškega programa, ki ga je Evropski svet sprejel novembra 2004 in ki poudarja pomen migracijske politike;

1.4

izraža zaskrbljenost zaradi počasnega napredovanja Evropskega sveta pri razvoju migracijske politike EU, ki temelji na sklepih Sveta v Tampereju;

1.5

opaža, da študija v sklepni ugotovitvi navaja, da „obstaja povezava med legalno in nelegalno migracijo, toda ta povezava je kompleksna in prav gotovo ne neposredna, saj je treba upoštevati več različnih dejavnikov.“ Vendar bi Odbor regij želel poudariti, da nelegalna migracija predstavlja veliko težavo v EU, ker lahko ogrozi politike, namenjene spodbujanju dovoljene migracije, in lahko povzroči sovražnost v skupnostih gostiteljicah. Zato je učinkovito preprečevanje nelegalne migracije odločilno za notranjo varnost in zaščito v EU. Poleg tega so lahko nelegalni migranti osebno ogroženi in tvegajo, da postanejo predmet izkoriščanja. Z vidika teh zadržkov je torej bistvena uravnovešena politika, ki bo spodbudila ukrepe za zagotovitev enakomernih ravni legalne migracije in ukrepe za odvračanje nelegalne migracije;

1.6

izraža zaskrbljenost glede uporabe termina nelegalna migracija, zlasti ker številni migranti te vrste niso predmet nobenega kazenskega postopka. Zato bi bilo bolje, da se, kjer je možno, uporablja termin nedovoljena migracija.

1.7

ugotavlja, da študija opisuje številne vrzeli v raziskavah, in poziva Evropsko komisijo, da pripravi raziskovalni program, ki bo zapolnil te vrzeli, in tako vplival na oblikovanje politike;

1.8

ugotavlja, da se študija sklicuje na druge politike EU, ki zadevajo migrante, kot sta razvojna politika in evropska strategija zaposlovanja. Razen tega se Odbor zaveda širokega vpliva politik EU, ki imajo vpliv na migracijsko politiko, zlasti na področjih socialne in gospodarske politike, ter poziva k oblikovanju skupine iz različnih generalnih direktoratov Evropske komisije, ki bi usklajevala dejavnosti, ki zadevajo migrante;

1.9

se strinja s sklepno ugotovitvijo študije, da je na ravni EU premalo zanesljivih in primerljivih podatkov, in je prepričan, da akcijski načrt Komisije za statistiko Skupnosti na področju priseljevanja (COM (2003) 179 final) in prvo letno poročilo o migracijah in integraciji (COM(2004) 508 final) začenja obravnavati to vprašanje;

1.10

poudarja pomembno vlogo, ki jo imajo lokalne in regionalne oblasti pri zbiranju podatkov in statistike, in poziva k intenzivnejšemu vključevanju lokalnih in regionalnih oblasti v posvetovanja o uvajanju zanesljivih in primerljivih podatkov v celotni Evropski uniji po tem, ko so zbrani primerljivi podatki;

1.11

podpira poziv študije k „bolj intenzivni in ciljno naravnani uporabi posvetovanja in izmenjave informacij“ ter pozdravlja ustanovitev skupine strokovnjakov, poznane kot odbor za priseljevanje in azil, ter mreže nacionalnih kontaktnih točk za integracijo;

1.12

se strinja z ustanovitvijo evropske migracijske mreže in opazovalnice ter je prepričan, da imajo lokalne in regionalne oblasti v tej mreži pomembno vlogo, saj lahko prispevajo oprijemljive neposredne izkušnje in najboljšo prakso;

1.13

meni, da bi bilo treba dati več priložnosti izmenjavi izkušenj in najboljše prakse, vključno z dejavnostmi, kot so medsebojni pregledi na področju politike priseljevanja ter ugotavlja, da bi bilo to mogoče narediti s sprejetjem odprte metode usklajevanja pri razvoju politike priseljevanja EU, in poziva Evropski svet, da sprejme predloge Evropske komisije na tem področju;

1.14

podpira stališče Evropske komisije, da se bosta zaradi demografskega upada in staranja prebivalstva verjetno nadaljevala in povečevala zaposlovanje državljanov tretjih držav in priseljevanje v EU. Ta tema je omenjena v Kokovem poročilu, ki navaja, da bo „staranje prebivalstva zahtevalo več denarja za pokojnine in zdravstveno varstvo, hkrati pa se bo zmanjšalo število aktivnega prebivalstva, ki bi zagotovilo potrebna sredstva“. (6) Poleg tega nas Kok opominja na projekcije Evropske komisije, ki ocenjuje, da bo „samo staranje prebivalstva vplivalo na zmanjšanje potencialne stopnje rasti v EU s sedanjih 2 do 2,25 % na 1,2 % do leta 2040“ (7); razen tega je treba poudariti še druge pozitivne ekonomske in socialne vplive v okviru migracij, to so nov človeški kapital, specializacija, kulturna obogatitev.

1.15

poudarja osrednji položaj, ki ga ima regionalna razsežnost v politiki priseljevanja in integracijski politiki EU, in je prepričan, da je to pomembno področje za razpravo. Regionalna razsežnost je zelo pomembna, kajti v nekaterih regijah število prebivalstva upada, v drugih pa hitro narašča, kar pomeni pritisk na lokalne storitve in zmanjšanje možnosti nastanitve po zmerni ceni, in je prepričan, da je treba na področju razvoja regionalne in lokalne razsežnosti priseljevanja še veliko narediti, zlasti na področju integracije. Trenutno se to razvija preko programa INTI. V letu 2004 je bilo programu dodeljenih 6 milijonov eurov, prejetih pa je bilo 158 prijav za sredstva v višini 42,58 milijonov eurov. Odbor zahteva znatno povečanje finančnih sredstev tega programa za obdobje 2007-2013;

1.16

pozdravlja namen Evropske komisije, da sproži obsežen posvetovalni postopek o sprejemu delavcev migrantov. Zelena knjiga o pristopu EU k upravljanju ekonomskih migracij (COM(2004) 811 final) je bila objavljena leta 2005, in meni, da bo njegovo sodelovanje v posvetovalnem postopku pomembno zaradi morebitnega vpliva priseljevanja na regionalne trge dela in storitve, ki jih zagotavljajo lokalne in regionalne oblasti;

1.17

se strinja s študijo v navedbi, da je krepitev integracije državljanov tretjih držav, ki legalno bivajo v državah članicah, „bistven cilj politike priseljevanja EU“ in da jo je mogoče doseči z vključevanjem v trg dela, tako da se državljanom tretjih držav omogoči mobilnost znotraj EU in prizna njihova poklicna usposobljenost;

1.18

pozdravlja načelo mobilnosti, ki ga uvaja direktiva o statusu rezidentov za daljši čas (november 2003). Uvedla je načelo mobilnosti za tiste, ki že več kot pet let bivajo v državi članici EU, mobilnost za državljane tretjih držav pa je olajšal dodatek k uredbi 1408/71; se strinja, da je v predlogih Komisije mogoče najti določeno stopnjo mobilnosti za sprejem tujih študentov in raziskovalcev;

1.19

poudarja potrebo po zaposlovanju več raziskovalcev v EU, da bo mogoče izpolniti cilje iz Lizbone. Odbor meni, da bo to področje zaposlovanja pomemben preskus za razvoj migracijske politike EU in njene sposobnosti, da zapolni pomanjkanje strokovnega znanja. Evropska komisija je v svojem sporočilu Svetu in Evropskemu parlamentu o dovolitvi vstopa državljanom tretjih držav, ki prihajajo z namenom opravljanja znanstvenih raziskav (COM(2004) 178 final), ocenila, da bi bilo treba do leta 2010 zaposliti 700.000 dodatnih raziskovalcev, da bi lahko EU dosegla lizbonske cilje;

1.20

ugotavlja, da se je Svet za pravosodje in notranje zadeve novembra 2004 zedinil o splošnem pristopu k direktivi. Medtem ko ta pristop zajema priznanje poklicne usposobljenosti, delovne pogoje in davčne olajšave, pa ne vsebuje omilitve pogojev za vstop družin raziskovalcev, ki imajo pogodbe za krajši čas. Odbor meni, da je to ključni dejavnik pri zaposlovanju raziskovalcev in ta bi približal države članice EU drugim državam kot so ZDA in Kanada;

1.21

poudarja pomembno vlogo Evropske strategije zaposlovanja in Evropskega socialnega sklada pri zagotavljanju poklicnega usposabljanja, ki je bistveno za integracijo nedavno priseljenih. Vključevanje prikrajšanih skupin v trg dela je ključna tema evropske strategije zaposlovanja, katere cilj je vzdrževanje dotoka delovne sile, maksimalno povečanje prilagodljivosti in premagovanje težav zaradi pomanjkanja dela v posameznih sektorjih in regijah. Cilj novih smernic EU za zaposlovanje je zmanjšati razliko pri zaposlovanju državljanov EU in državljanov drugih držav, ki je leta 2002 znašala 11,7 %. Študija ne omenja dejavnosti v okviru Evropskega socialnega sklada za spodbujanje vključevanja priseljencev v trg dela ter inovativnega dela, ki ga na tem področju opravlja lokalna in regionalna uprava;

1.22

upošteva sklepno ugotovitev študije o učinkovitosti ukrepov za zakonsko ureditev statusa, tako z vidika migranta kot držav članic in je prepričan, da obsežni ukrepi zakonske ureditve običajno niso najprimernejši instrument za reševanje problema nedovoljene migracije. Kljub temu pa je ureditev na osnovi posameznih primerov lahko koristen instrument, ko gre za veliko število primerov nedovoljene migracije.

1.23

se strinja z ugotovitvami študije, da „zakonska ureditev ne bi smela biti način obvladovanja migracijskih tokov, saj se v praksi pogosto kaže kot negativna posledica migracijske politike na drugih področjih.“ Navesti bi bilo treba, da je zakonska ureditev lahko potrebna na osnovi posameznega primera, ko se priseljenci vživijo v lokalno skupnost, da bi jih tako odvrnili od sive ekonomije, povečali davčne prihodke in spodbudili socialno kohezijo. V tem smislu velja omeniti ugotovitve iz poročila britanskega Zgornjega doma (House of Lords); (8)

1.24

se strinja s poročilom Zgornjega doma, da je „določena oblika zakonske ureditve za dolgoročno nelegalne priseljence nujno potrebna, če naj bi se izognili naraščanju skupine ljudi, ki so izpostavljeni izkoriščanju“. Zgornji dom v svojem poročilu poudarja potrebo, da naj zakonska ureditev vsebuje čim manj dejavnikov vpliva, in predlaga, da naj se ta vprašanja večinoma rešujejo od primera do primera in ne v obliki velikopotezne amnestije. Zgornji dom je prepričan, da amnestija lahko zagotovi redko priložnost za pridobitev zanesljivih informacij o velikosti in lastnostih populacijske skupine nelegalnih priseljencev; (9)

1.25

ugotavlja mnoge oblike nelegalne migracije in težave pri vodenju raziskav na teh področjih. Toda Odbor meni, da so potrebne nadaljnje raziskave za ugotovitev različnih vrst nelegalnih priseljencev, tako da bo mogoče oblikovati bolj učinkovito politiko. S tega vidika je pomembno razlikovati med:

1.26

podpira stališča, izražena v študiji, da so razvoj politike vračanja Skupnosti, vzpostavitev ključnih dogovorov o sodelovanju z državami izvora in spreminjanje dela na črno v redno zaposlitev ključni elementi v boju proti nedovoljenemu priseljevanju;

1.27

pozdravlja predloge študije v zvezi z razvojem politike vračanja EU. Evropski svet je novembra 2002 sprejel predlog za akcijski program vračanja, sedaj pa ga je treba začeti hitreje izvajati;

1.28

se strinja s študijo v navedbi, da je „sodelovanje tretjih držav bistvenega pomena za zmanjševanje nelegalnih migracijskih tokov“, in z nedavnimi sklepi Evropskega sveta, ki so „poudarili potrebo po kompleksni obravnavi migracij, ki bi upoštevala človekove pravice ter bistvena politična in razvojna vprašanja v državah in regijah izvora in tranzita“;

1.29

podpira sinergijo med migracijsko in razvojno politiko, kot je opisana v študiji, in je prepričan, da razvojna politika lahko izboljša gospodarske in socialne pogoje v tretjih državah in tako zmanjša vplivne dejavnike, ki vodijo do migracije v EU;

1.30

poudarja potrebo, da Evropska unija dejavno spodbuja skupne pobude s sosedskimi državami v obliki programov, kot so instrument nove soseščine (New Neighbourhood Instrument), Tacis, Meda, Eneas in INTERREG. Pomembno je, da se sklene „krog prijateljev“, da bosta mir in solidarnost zajela tudi države, ki sedaj po širitvi mejijo na EU. Evropska unija mora s temi državami vzdrževati partnerske odnose, da se bo izboljšal njihov gospodarski in socialni položaj ter da se bodo zmanjšali dejavniki vpliva, ki so posledica visoke stopnje brezposelnosti, slabih plač, pomanjkanja demokracije ali organiziranega kriminala v teh državah. Eno prednostnih področij sodelovanja bo obvladovanje migracij. Nekatere sosedske države so razvile akcijske načrte, posebej usmerjene v nedovoljeno migracijo, EU pa je pripravljena podpreti njihovo izvajanje, tudi ukrepe proti nedovoljeni migraciji tistih držav, ki bodo pripravile take načrte;

1.31

poudarja ključno vlogo, ki jo imajo lokalne in regionalne oblasti v programih, kot so Tacis, Meda, Eneas in INTERREG, in opominja Komisijo in države članice, da bi morale imeti lokalne in regionalne oblasti ključno vlogo pri razvijanju nadaljnjih programov;

1.32

načeloma pozdravlja predloge za instrument nove soseščine, vendar izraža razočaranje, saj instrument (ki je predmet posebnega mnenja Odbora regij) lokalnim in regionalnim oblastem ne daje večje vloge, zlasti ker mnoga politična področja, ki jih zajema instrument, pokrivajo prav pristojnosti lokalne in regionalne uprave;

1.33

se strinja s študijo in njenim poudarkom, da se je treba lotiti nelegalnega trga dela in sive ekonomije, v navedbi, „da siva ekonomija dosega od 7 do 16 % BDP EU, čeprav tega nikakor ne ustvarjajo izključno nelegalni priseljenci“. Delo na črno je treba spremeniti v redno zaposlitev in to je bila ena od desetih prednostnih nalog smernic za zaposlovanje leta 2003. Nekatere države članice so v sklopu akcijskih načrtov za nacionalno zaposlovanje pripravile posebne ukrepe za tuje delavce in priseljence priseljence v nedovoljenem položaju in Odbor pozdravlja zahtevo haaškega programa za države članice, naj upoštevajo cilje za zmanjšanje nelegalnega trga dela, ki so zastavljeni v Evropski strategiji zaposlovanja.

1.34

poudarja potrebo po večji podpori obmejnih regij, saj nedovoljeni vstopi bolj prizadenejo njih kot pa druge regije, in podpira ustanovitev Evropske mejne straže skupaj s sistemom zgodnjega opozarjanja, ker je treba doseči učinkovit skupen nadzor zunanjih meja Unije, poleg tega pa je treba še naprej spodbujati sodelovanje pravosodja in policijskih enot na osrednji in regionalni/lokalni ravni;

2.1

opominja institucije EU na pomembno vlogo, ki jo imajo regionalne in lokalne oblasti pri integraciji priseljencev, in v zvezi s tem poudarja ključno vlogo, ki jo imajo lokalne in regionalne oblasti v številnih pobudah iz študije. Pri tem je mišljena izmenjava izkušenj v zvezi z integracijskimi ukrepi, razvoj programov, kot so instrument nove soseščine in programi, ki bodo sledili programoma Tacis in INTERREG itd., ter zato priporoča, da se v te programe intenzivno vključi lokalna in regionalna uprava;

2.2

trdi, da je potrebnih več priložnosti za izmenjavo izkušenj in najboljše prakse, vključno z dejavnostmi, kot so medsebojni pregledi v okviru politike priseljevanja, ter ugotavlja, da bi bilo mogoče to narediti s sprejetjem odprte metode usklajevanja za razvoj politike priseljevanja EU, in poziva Evropski svet, da sprejme predloge Evropske komisije na tem področju;

2.3

poziva Evropsko komisijo, da oblikuje skupino, ki bi vključevala osebje generalnih direktoratov, katerih politike in ukrepi zadevajo državljane tretjih držav, tako da bo sedanje dejavnosti mogoče bolj učinkovito vključiti in uskladiti;

2.4

poziva Evropsko komisijo, da objavi raziskovalni program, s katerim bi zapolnila vrzeli pri raziskavah, ugotovljene v študiji;

2.5

poziva k bistvenemu povečanju programa INTI (za vključevanje državljanov tretjih držav), da se bodo lokalne in regionalne oblasti pri obravnavanju integracije migrantov lahko udeležile več nadnacionalnih projektov, ki jih financira EU;

2.6

poudarja pomembno vlogo migracije za zapolnitev pomanjkanja strokovnega znanja in poziva Evropski svet, da razvije učinkovite politične pobude na teh področjih, vključno z zaposlovanjem državljanov tretjih držav za znanstvene raziskave;

2.7

opozarja na priložnost za spodbujanje ustreznih ravzojnih politik v tretjih državah. Po drugi strani pa je pomembno, da se v študijah o migracijah upoštevajo nove značilnosti migracijskih tokov, kot npr. dejstvo, da je med migranti vedno več žensk, saj so te značilnosti velikega pomena za oblikovanje, razvoj in izvajanje migracijskih politik;

2.8

poziva k intenzivnemu vključevanju lokalne in regionalne uprave v načine zagotavljanja zanesljivih in primerljivih podatkov na ravni EU;

2.9

pozdravlja namen Evropske komisije, da sproži obsežen posvetovalni postopek o zeleni knjigi o pristopu EU k upravljanju ekonomskih migracij (COM(2004) 811 final) in jo opominja, naj se pri tem v celoti posvetuje z Odborom regij ter lokalno in regionalno upravo;

2.10

je prepričan, da je nujno treba ukrepati za nadaljnji razvoj Evropske migracijske mreže in opazovalnice, pri tem pa spet intenzivno vključiti lokalno in regionalno upravo;

2.11

izraža zaskrbljenost zaradi počasnega napredovanja Evropskega sveta pri razvoju evropske politike priseljevanja in ukrepov, ki so izhajajo z zasedanja Evropskega sveta v Tampereju leta 1999. Z vidika teh zadržkov Odbor poudarja potrebo po hitrem odločanju v zvezi z vprašanji iz haaškega programa.

20.9.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 231/55

1)

ker, bi morali za dosego trajnih rešitev izboljšati razdelitev odgovornosti na države članice glede nadzorovanega vstopa oseb v EU, ki potrebujejo mednarodno zaščito, ter okrepiti zmogljivosti zaščite v izvornih državah z oblikovanjem in izvajanjem skupne begunske politike v vseh državah članicah;

2)

ker je za uresničitev tega cilja treba zadevnim državam članicam in regijam — vključno z državami izvornih ali tranzitnih regij — zagotoviti potrebna finančna sredstva, ob posebnem upoštevanju širitve EU in potreb novih držav članic;

1.1

odobrava predlog Evropske komisije o nadzorovanem vstopu oseb v EU, ki potrebujejo mednarodno zaščito, ter krepitvi zmogljivosti zaščite v izvornih regijah: izboljšanje dostopa do trajnih rešitev, in podpira predvsem predlagane evropske regionalne programe za zaščito, ki naj bi izboljšali zmogljivosti zaščite držav v izvornih regijah (sosednje in tranzitne države);

1.2

opozarja na nujnost upoštevanja priporočil Visokega komisariata Združenih narodov za begunce glede preganjanja zaradi spola, kot enega od razlogov za priznanje statusa begunca;

1.3

ceni namen Evropske komisije, da tranzitne države vključi v svoj način obravnavanja oseb, ki potrebujejo mednarodno zaščito, vendar meni, da je treba večji poudarek pripisati tranzitnim državam, glede na vlogo regij ter jim zagotoviti ustrezno podporo;

1.4

poudarja, da so posledice sprejemanja oseb, ki potrebujejo mednarodno zaščito, bolj vidne na lokalni ravni v občinah, ki te skupine sprejemajo; zato je bistvenega pomena vključevanje lokalnih in regionalnih oblasti v postopke odločanja o sprejemanju in integraciji prosilcev za azil in beguncev;

1.5

še posebej poudarja dejstvo, da imajo lokalni in regionalni akterji ključno vlogo pri odgovornosti za sprejemanje oseb, ki potrebujejo mednarodno zaščito ter za ukrepe, ki spodbujajo njihovo integracijo; zato obžaluje, da predlog Evropske komisije ne predvideva dovolj obsežnega posvetovanja z lokalnimi in regionalnimi oblastmi pri načrtovanju izvajanja programa in sprejemanju odločitev o njegovem financiranju. Predlog ne zagotavlja lokalnim in regionalnim akterjem možnosti za sodelovanje pri razvoju dobre prakse v zvezi z ukrepi Skupnosti;

1.6

meni, da je v zvezi s tem pomembno zagotoviti večjo koherentnost in povezanost med cilji, instrumenti in postopki notranjih in zunanjih politik, zlasti pri vprašanjih čezmejne narave;

1.7

posveča pozornost dejstvu, da sodelovanje in skupni ukrepi zadevnih regionalnih in lokalnih oblasti, vključno z lokalnimi in regionalnimi oblastmi držav članic sprejemnic ter izvornimi in tranzitnimi državami, lahko odločilno prispevajo k podpori oseb, ki potrebujejo mednarodno zaščito;

1.8

meni, da so potrebne nadaljnje analize in raziskave programa EU za ponovno naselitev, glede na njegov socialni vpliv, zlasti na trg dela, v manj razvitih območjih, ki trpijo zaradi visoke stopnje nezaposlenosti v državah članicah in regijah, povezanih s tem;

1.9

priznava pomembnost politike EU za podporo prebivalstva, ki živi v manj razvitih revnejših državah in regijah, vendar na drugi strani poudarja pomembnost enakega obravnavanja vseh državljanov EU, z namenom da bodo državljani držav članic bolj podprli ukrepe v okviru programa EU za ponovno naselitev;

1.10

predlaga, da se Evropska komisija v sodelovanju z nevladnimi organizacijami in drugimi interesnimi skupinami poglobi v nadaljnje raziskave s tem povezanih pravnih vprašanj, na podlagi katerih je mogoče sprejeti objektivna in enotna merila, da bi določili, v katerih primerih je treba osebe, ki potrebujejo mednarodno zaščito, ponovno naseliti. Na ta način je treba zagotoviti spoštovanje človekovih pravic ter preprečiti diskriminacijo in zagotoviti potrebno pravno podporo državam in regijam sprejemnicam. V nadaljevanju meni, da je pomembno zagotoviti, da se begunce, ki so v okviru programov za ponovno naselitev prišli v države članice, vključi v trg dela, da bodo vsi državljani EU uživali enake pravice.

2.1

podpira sporočilo Komisije kot dobro podlago za nadaljnja ocenjevanja, vendar zlasti v okviru programa EU za ponovno naselitev meni, da so potrebne nadaljnje analize in raziskave ter zato predlaga podaljšanje roka za oddajo predloga o programu EU za ponovno naselitev Svetu, da bo možno oblikovati bolj temeljito pripravljen dokument;

2.2

poziva, da je treba lokalne in regionalne oblasti bolj vključiti v oblikovanje in izvajanje priseljenske in azilne politike ter jim hkrati zagotoviti potrebno finančno podporo;

2.3

predlaga prevzem teh nalog glede na širitev področja financiranja v okviru regionalnega sodelovanja in nove sosedske politike, ki sta vključena v tretji glavni cilj strukturnih skladov za obdobje 2007-2013 in se zavzema za učinkovito medsebojno usklajevanje skupnih multilateralnih programov, ki se izvajajo v okviru tega cilja, in bilateralnih akcijskih načrtov, ki se bodo izvajali v okviru sosedske politike;

2.4

zaradi obsega migracije v Sredozemlju se predlaga, da se v prihodnjih pozivih v okviru programov za uravnavanje migracijskih tokov, kot je program AENEAS, še naprej daje prednost projektom, ki so osredotočeni na delovanje v tem območju;

2.5

zahteva izvajanje programa EU za ponovno naselitev, ki zagotavlja enako obravnavanje beguncev, ki jih je treba ponovno naseliti v državah članicah, ter vseh državljanov EU;

2.6

podpira izvajanje sklepov predsedstva o haaškem programu in meni, da bi bilo primerno povabiti lokalne in regionalne oblasti k predlaganemu medkulturnemu dialogu med vsemi člani družbe znotraj skupnih forumov in dejavnosti za izboljšanje medsebojnega razumevanja vseh političnih področij, povezanih z integracijo.

20.9.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 231/58

1)

ker bi si sedaj moral v luči Evropske sosedske politike (ESP) v okviru razpoložljivih virov in institucionalnega poslanstva prizadevati za širitev dejavnosti v zvezi z zunanjimi odnosi, in sicer preko meja sedanjih držav pristopnic na države, navedene v ESP, vendar tudi ne izključno le na te;

2)

ker morajo njegove prednostne naloge zunanjih odnosov ostati lokalni in regionalni organi sedanjih držav prosilk;

3)

ker mora v okviru ESP dati veliko prednost dialogu in sodelovanju z vsemi sosednjimi državami na severnih, vzhodnih in južnih zunanjih mejah EU,

1.1.1

pozdravlja ta pomemben in potreben dokument Evropske komisije, ki zagotavlja resnično in pristno priložnost za opredelitev in izboljšanje odnosov med Evropsko unijo in njenimi sosednjimi državami;

1.1.2

priznava, da je glede na nedavno širitev Evropske unije in spremembo njenih zunanjih meja, do katere je zaradi tega prišlo, ta politika pravočasen in dobrodošel korak naprej pri delitvi prednosti širitve EU s sosednjimi državami za krepitev stabilnosti, varnosti in blaginje vseh udeleženih;

1.1.3

se strinja, da ponuja Evropska sosedska politika sredstvo za krepitev odnosov med Evropsko unijo in sosednjimi državami ter za preprečitev novih ločnic med njimi;

1.1.4

poudarja, da se Evropska sosedska politika, medtem ko ponuja izboljšane odnose med EU in njenimi sosednjimi državami, razlikuje od samega procesa širitve in je nanjo treba gledati v tem okviru;

1.1.5

poudarja pomen vloge, ki jo morata imeti v tem procesu lokalna in regionalna uprava, in ga skrbi, ker lokalna in regionalna uprava v politiki nista vsebinsko omenjeni, prav tako pa v njej tudi ni opredeljena njuna vloga;

1.1.6

se strinja, da bo politika sosednje države spodbujala k sodelovanju pri različnih dejavnostih EU prek tesnejšega političnega, varnostnega, gospodarskega in kulturnega sodelovanja;

1.1.7

meni, da Evropska sosedska politika podpira prizadevanje za spodbujanje večjega spoštovanja človekovih pravic in civilne družbe ter odgovornega vodenja v teh državah;

1.1.8

v tem pogledu pozdravlja nedavni politični razvoj v Ukrajini in Gruziji. Evropska sosedska politika mora slednjo dejavno podpirati na njeni poti k večji demokraciji in tržnemu gospodarstvu;

1.1.9

se strinja, da si Evropska sosedska politika prizadeva za izboljšanje trgovinskih odnosov med EU in sosednjimi državami ter za hitrejši gospodarski razvoj;

1.1.10

priznava, da je Evropska sosedska politika pomembna za spodbujanje tesnejšega sodelovanja med državami, vključenimi v ESP (Evropska sosedska politika), in EU v boju proti terorizmu, nezakonitemu priseljevanju in čezmejnemu kriminalu, kot sta promet s prepovedanimi drogami in trgovina z ljudmi;

1.1.11

podpira prizadevanja v državah iz ESP z različnimi etničnimi manjšinami za iskanje inovativnih rešitev za spodbujanje sožitja in spoštovanja splošno priznanih temeljnih načel.

1.2.1

poudarja, da bi morali imeti lokalni in regionalni organi oblasti v državah ESP pomembnejšo vlogo v procesu demokratizacije in decentralizacije;

1.2.2

poudarja, da imajo lokalni in regionalni organi oblasti v skladu z enim od glavnih načel Unije, subsidiarnostjo, ki omogoča izbiro najustreznejše ravni vodenja, v tem okviru ključno in edinstveno vlogo, saj lahko zagotovijo trajne in pravilno usmerjene odnose;

1.2.3

opozarja na učinkovitost pristopa od spodaj navzgor pri spodbujanju demokratizacije;

1.2.4

dodaja, da so v praksi lokalni in regionalni organi oblasti državljanom dober primer demokratičnega vajeništva in zato pomemben subjekt pri zagotavljanju dobro delujočih oblik demokracije;

1.2.5

opozarja na pomen razvoja in utrjevanja lokalnega upravljanja s čezmejnim sodelovanjem ter večje uporabe izmenjave znanja z obstoječimi evroregijami kot načinom za uresničitev ciljev iz akcijskega programa posameznih držav;

1.2.6

opaža težave, ki jih imajo lokalni in regionalni organi oblasti držav iz ESP pri sprejemanju potrebnih ukrepov za prilagoditev svojih upravnih struktur evropskim;

1.2.7

želi z državami iz ESP deliti izkušnje, ki so jih njegovi člani pridobili v svojih stikih z lokalnimi in regionalnimi organi oblasti v državah kandidatkah med procesom širitve;

1.2.8

meni, da so lokalni in regionalni organi oblasti najustreznejša raven za decentralizirano sodelovanje z državami partnericami;

1.2.9

opozarja na področja, kjer lahko lokalne in regionalne uprave tem državam ponudijo bogate izkušnje in strokovno znanje:

1.2.10

opozarja na obseg delovanja lokalnih in regionalni organov oblasti, ki dopolnjuje in presega tradicionalne omejitve sodelovanja na ravni centralnih vlad. Dejansko je to raven, na kateri je lahko ESP v skladu s predlogom Komisije resnično učinkovita;

1.2.11

poudarja, da so prakse decentraliziranega sodelovanja, razvite v zadnjih letih, poudarile odgovornost, ki jo imajo lokalni organi oblasti v svoji vlogi katalizatorja novih postopkov sodelovanja.

1.3.1

ugotavlja, da imajo države iz ESP različen gospodarski, socialni in politični razvoj in da v svojih odnosih do EU ne izhajajo iz istega izhodišča;

1.3.2

je prepričan, da so za resnično demokratične družbe potrebne močne regionalne in lokalne institucije, ki jih izvolijo ljudje, katerim so odgovorne, in leta 2006 pričakuje uveljavitev zvezne zakonodaje glede pristojnosti ruskih regionalnih in lokalnih organov oblasti. Predvideva, da bo zakonodaja odprla možnosti za sodelovanje med decentraliziranimi organi EU in Rusije, zlasti ker bo določila porazdelitev pristojnosti na področju čezmejnega sodelovanja;

1.3.3

je zaskrbljen, ker v ESP niso neposredno navedene nenehne težave s Kaliningradom, čeprav priznava, da se vprašanje ustrezno obravnava v drugih dokumentih in drugem delu Komisije;

1.3.4

pozdravlja sklep, da se v Evropsko sosedsko politiko vključijo države južnega Kavkaza — Armenija, Azerbajdžan in Gruzija;

1.3.5

nadalje pozdravlja sklep EU, da se zaveže, da bo z dodatnimi sredstvi pomoči „podpirala verodostojna, konkretna in trajna prizadevanja za reformo, zlasti na prej navedenih področjih.“ (4)

1.4.1

podpira zamisel o vseobsegajočem akcijskem načrtu, ki ga skupno sprejmejo države partnerice in EU kot najučinkovitejši način za uresničitev ciljev iz Evropske sosedske politike;

1.4.2

se strinja, da bosta prizadevnost in hitrost razvoja odnosov med EU in posameznimi državami partnericami odvisni od obsega njihove zavezanosti splošnim vrednotam ter njihove pripravljenosti in zmogljivosti za izvajanje prednostnih nalog iz akcijskega načrta;

1.4.3

poudarja pomen odločne usmeritve k zmanjševanju revščine ter pomen odpravljanja korupcije, ki je opisana kot „velika ovira reformi v številnih državah ESP“;

1.4.4

meni, da bi bila prednost, če bi akcijski načrti vsebovali poseben oddelek o vlogi lokalne in regionalne uprave v zadevni državi partnerici. V njem bi bili podrobno opredeljeni jasni cilji vloge lokalne uprave in načini, s katerimi namerava država partnerica prenesti pristojnosti ter okrepiti lokalno in regionalno upravo. To zahtevo je treba posredovati Komisiji s stališčem, da je tak poseben oddelek treba vključiti v naslednjo serijo akcijskih načrtov;

1.4.5

meni, da imajo člani pomembno vlogo pri analizi in razpravi o financiranju, ki je vsaki državi partnerici na voljo zlasti na podlagi izjave iz strateškega dokumenta ESP: „Komisija je predlagala, da se obstoječi skladi ali njihovi nasledniki v novih finančnih perspektivah znatno povečajo, da se tako nadaljuje prednostna naloga, ki jo je EU določila ESP.“ Nov, poenostavljen mehanizem financiranja, ki naj bi bil sprejet leta 2007, še dodatno določa takšno analizo in razpravo za prednostno nalogo.

1.5.1

pozdravlja predlagan nov in poenostavljen sistem financiranja, imenovan Evropski sosedski instrument;

1.5.2

meni, da mora biti prednostna naloga Komisije, da zagotovi več informacij in tehničnih podatkov o tem, kako bo instrument deloval v praksi, podrobnosti o njegovem upravljanju in pregledovanju.

2.1

meni, da bi bilo mogoče izkušnje njegovih članov uporabiti za razvoj lokalne in regionalne demokracije, ki je nepogrešljiva za politično stabilnost v imenovanih državah;

2.2

priporoča, da OR za premostitev težav, s katerimi se soočajo lokalni in regionalni organi v državah, imenovanih v ESP, razvije primerne mehanizme za spodbujanje neposrednega dialoga in prenosa informacij;

2.3

priporoča, da se državam, ki izvajajo potrebne reforme za vzpostavitev demokracije ter svobodnih in pravičnih volitev, omogoči v celoti izkoristiti prednosti ESP;

2.4

priporoča, da ESP ponudi možnost novih pogodbenih sporazumov s partnerskimi državami, morda v obliki evropskih sosedskih sporazumov. Njihovo področje uporabe bi bilo opredeljeno v luči napredka pri uresničevanju prednostnih nalog, določenih v akcijskih načrtih;

2.5

predlaga, da se akcijske načrte spremlja, pri čemer se uporabi sedanje strukture iz različnih sporazumov o partnerstvu in sodelovanju ter iz pridružitvenih sporazumov, v okviru takega spremljanja se v obdobju od dveh do petih let po sprejetju akcijskih načrtov pripravijo formalna poročila o napredku;

2.6

priporoča Evropski komisiji, da imajo člani, kot prej pri širitvi, vodilno vlogo pri ocenjevanju napredka akcijskih načrtov in se pri tem osredotočijo predvsem na ukrepe za usposobitev in posodobitev lokalne in regionalne uprave;

2.7

predlaga, da bi bilo treba v naslednjo serijo akcijskih načrtov za posamezne sosednje države vključiti posebno poglavje o vlogi lokalnih in regionalnih organov oblasti v posamezni partnerski državi z jasno zastavljenimi cilji tako za vlogo lokalnih organov oblasti kot načine, s katerimi nameravajo partnerske države pospeševati prenos pristojnosti ter krepitev lokalnih in regionalnih organov oblasti, vključno z jasnimi in transparentnimi cilji;

2.8

meni, da morajo biti v vsakem akcijskem načrtu navedene prednostne naloge, utemeljene na jasnih in verodostojnih gospodarskih spodbudah za širitev pozitivnih sprememb, kar bo v pomoč pri zagotavljanju tehnične pomoči;

2.9

meni, da je treba v državah iz ESP nujno in temeljito izboljšati ter posodobiti lokalno in regionalno upravo, vključno s korenitim izboljšanjem glede poštenih in svobodnih volitev, demokratičnih vrednot in političnih svoboščin na lokalni ravni, in priporoča, da Komisija v okviru akcijskega načrta za vsako sosednjo državo uvede poseben program za uresničitev tega cilja (glej prilogo A);

2.10

priporoča, da se v okviru na novo predlaganega, poenostavljenega sistema financiranja, Evropskega sosedskega instrumenta, resno razmisli o posebnem finančnem instrumentu, ki bo prirejen decentraliziranemu sodelovanju in namenjen lokalnim in regionalnim organom oblasti v sosednjih državah, da ga uporabljajo kot pomoč pri posodobitvi in preoblikovanju svojega delovanja;

2.11

priporoča Evropski komisiji, da omogoči Odboru in njegovim članom vodilno in dejavno vlogo pri ocenjevanju in razpravi o novih instrumentih evropskega sosedstva;

2.12

priporoča, da se za poenostavitev tega postopka leta 2006 organizira konferenca, s katero bi poskusili zbrati vse predstavnike iz lokalne in regionalne uprave iz vseh držav, navedenih v ESP, z možnostjo, da bi štiri ločene konference po vrsti obravnavale regije Sredozemskega in Baltiškega morja, vzhodnoevropske države ter države Bližnjega vzhoda.

20.9.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 231/67

1)

ker, je osnutek uredbe odvisen od sporazuma med državami članicami o finančnih perspektivah (glej zgoraj);

1.1

pozdravlja ta instrument kot odgovor na zahteve po večji prožnosti in enostavnosti v sistemu predpristopne pomoči in kot izboljšano orodje za premostitev vrzeli med predpristopom in pristopom;

1.2

priznava, da se je bilo iz prejšnjih pristopnih instrumentov mogoče marsikaj naučiti in zato pozdravlja oblikovanje enotnega okvira za predpristopno pomoč državam kandidatkam in potencialnim državam kandidatkam kot sredstvo za racionalizacijo podpore in izboljšanje usklajevanja različnih komponent podpore;

1.3

priznava razliko med predpristopno pomočjo in tradicionalno razvojno pomočjo, v tem, da je predpristopna pomoč (a) usmerjena k cilju pristopa v kratkoročnem ali srednjeročnem obdobju in (b) namenjena temu, da države pripravlja na čas po pristopu. Splošni cilj predpristopne pomoči je postopno usklajevanje s standardi in politikami Evropske unije;

1.4

pozdravlja sklep o zagotavljanju predpristopne pomoči tako državam kandidatkam kot potencialnim državam kandidatkam: obe skupini morata imeti dostop do komponent:

države kandidatke morajo imeti razen tega dostop do komponent:

1.5

pozdravlja krčenje proračunskih virov, ki pokrivajo predpristopno pomoč, ker bo to omogočilo večjo prožnost pri zadovoljevanju potreb držav kandidatk in potencialnih držav kandidatk;

1.6

meni, da je predlog, da bi v upravljanje pomoči državam kandidatkam lahko vključili decentralizirano upravljanje, medtem ko bo pomoč potencialnim državam kandidatkam še naprej upravljana centralno, uravnotežen predlog;

1.7

pozdravlja združitev proračunskih virov, ki sta jo izvedla DG Regio in DG Širitev za čezmejno sodelovanje. To bo omogočilo prožnejši sistem z enim samim organom upravljanja;

1.8

pozdravlja racionalizacijo in izboljšano usklajenost predpristopne podpore državam kandidatkam in potencialnim državam kandidatkam ter demokratičnim ustanovam v teh državah, vključno z lokalnimi in regionalnimi oblastmi.

2.1

poudarjajo dejstvo, da namen predlagane pomoči vključuje številna področja, na katerih imajo lokalne in regionalne oblasti izkušnje in bi tako lahko prevzele pomembno vlogo, vključno s:

2.2

priporočajo, da bi morale lokalne in regionalne oblasti v Evropski uniji zagotavljati širok razpon strokovnega znanja in izkušenj na področjih pomoči, navedenih v odstavku 1.4 (zgoraj). To strokovno znanje in izkušnje bi bilo, na primer, mogoče posredovati z izmenjavo informacij ali s programi tehnične pomoči, ali pa z zagotavljanjem pomoči na konferencah, s ciljem, da bi lokalne in regionalne oblasti v državah kandidatkah oziroma potencialnih državah kandidatkah seznanili s pravnim redom Evropskih skupnosti;

2.3

poziva lokalne in regionalne oblasti, naj razmislijo o tem, da bi izkoristili priložnost, ki jo nudi člen 16, za sodelovanje na razpisih in pogodbah o izvajanju programov za pomoč v okviru tega instrumenta;

2.4

predlaga, da Evropska komisija redno spremlja in ocenjuje IPA. Pri tem naj sodeluje z Odborom regij, ko gre za regionalne ali lokalne zadeve. Tako bi izboljšali upravljanje projektov glede na dejanske potrebe obeh strani: EU in držav kandidatk oziroma potencialnih držav kandidatk.

20.9.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 231/69

1.1

pozdravlja pobudo Komisije za spremembo direktive o delovnem času v tej fazi zaradi nujne potrebe po reševanju vrste vprašanj, povezanih z razlago in uporabo direktive o delovnem času na ravni držav članic;

1.2

opominja Komisijo, Parlament in Svet, da so lokalne in regionalne oblasti v Evropski uniji zelo pomembni delodajalci in imajo pomembno vlogo pri upravljanju javnih storitev kot so socialno in zdravstveno varstvo ter civilna zaščita;

1.3

izraža bojazen, da bo neuspeh pri iskanju ustrezne rešitve še povečal neposredne težave zaradi pomanjkanja kvalificirane delovne sile v sektorjih zdravstva in socialnega varstva v celotni EU ter da bo to kratkoročno povzročil še večje ekonomske migracije v teh sektorjih iz novih držav članic in revnejših držav izven EU v dosedanje države članice, kar bo kratkoročno in dolgoročno škodljivo vplivalo na sektorja zdravstva in socialnega varstva v novih državah članicah in revnejših državah zunaj EU;

1.4

verjame, da vprašanje predpisov o delovnem času, kljub temu, da vključuje tehnični vidik, vpliva tudi na to, kakšne vrste družba želi postati Evropa; da si Evropa prizadeva spodbujati razvoj podjetništva, ustvarjalnosti in dejavne državljanskosti, obenem pa posameznikom zagotavljati boljše ravnovesje med poklicnim in zasebnim življenjem, in da predpisi o delovnem času vplivajo na vsa ta prizadevanja, zato jih je treba obravnavati v tem kontekstu;

1.5

priznava, da predlog Komisije o opredelitvi delovnega časa skuša odpraviti pravno negotovost, ki je nastala s sodbami SES v zadevah Jaeger in SIMAP; cilj evropske zakonodaje mora biti zagotavljanje, da dežurstvo ostane pomemben dejavnik pri zagotavljanju kakovosti in trajnosti zdravstvenih storitev ter nege na domu, vključno z nego odraslih in otrok, ki zahtevajo posebno oskrbo;

1.6

priznava, da bi vračanje v stanje, kakršno je bilo pred sodbami v zadevah SIMAP in Jaeger, lahko imelo negativne posledice v določenih primerih, ko ritem dela od delavcev zahteva, da preživijo velik del časa na delovnem mestu v obliki dežurstva, kar bi v primeru neučinkovitega vodenja lahko vplivalo na zdravje in varnost delavcev ter ostalih, kot so stranke in javnost, kakor tudi na delavčevo sposobnost usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja življenja;

1.7

vendar opozarja, da je direktiva o delovnem času ukrep na področju zdravja in varnosti, katerega namen je omejitev delovnega časa, da bi dosegli ravnovesje med delom in počitkom. Ne gre za ukrep, ki bi opredeljeval druge obveznosti in pogoje zaposlovanja, kot je soglasje za določen vzorec dela ali finančno nadomestilo za tak vzorec dela. O teh zadevah se je treba dogovoriti individualno ali kolektivno v skladu s prakso in postopki v posameznih državah članicah ali primerno delovnemu področju. Ne glede na to, kateri vzorec dela se upošteva, je delodajalec še naprej odgovoren za zdravje in varnost delavcev in mora sprejeti ukrepe za to, da njihovo zdravje in varnost nista ogrožena;

1.8

domneva, da je trenutno možno podaljšati referenčno obdobje za izračunavanje povprečnega tedenskega delovnega le za omejeno število delovnih mest, za katere veljajo odstopanja, ali če je bilo mogoče o tem skleniti kolektivno pogodbo; zato zagovarja hitro sprejetje letnega pristopa do delovnega časa, zlasti pri dejavnostih z velikimi sezonskimi razlikami glede povpraševanja po proizvodih in storitvah. To bi bil koristen prispevek k agendi konkurenčnosti;

1.9

opaža, da je pravilo za izračunavanje povprečnega tedenskega delovnega časa za delavce s krajšimi pogodbami o zaposlitvi praktično enako kot tisto, ki je trenutno velja za delavce, ki delajo manj kot standardno referenčno obdobje 4 mesecev;

1.10

opaža, da predlog o dodelitvi nadomestnega počitka ukinja obveznost takojšnje zagotovitve nadomestnega počitka iz sodbe SES v zadevi Jaeger. S tem bo konec zmede, ki je nastala zaradi sodbe. V večini primerov bo 72 ur razumno obdobje za zagotovitev nadomestnega počitka.

1.11

opaža, da predlogi Komisije sicer ohranjajo pravico delavcev do odstopanja od povprečnega najdaljšega 48-urnega tedenskega delovnega časa v državah članicah, ki so izbrale to možnost, vendar pa je na nekaterih delovnih mestih ta možnost odvisna od kolektivne pogodbe. Ta del predloga bi potreboval dodatno obrazložitev, saj se v skladu s predlogom posamezniki lahko odločijo za to možnost tudi na delovnih mestih, ki jih kolektivna pogodba ne zajema. Zato ni popolnoma jasno, kdaj natančno se lahko uveljavlja ta možnost. Tako bi se lahko na primer nanašala samo na majhne delodajalce v državah članicah, v katerih strukture za kolektivna pogajanja niso razširjene, kot na primer v Združenem kraljestvu. Ravno tako bi se lahko izkazala za koristno za katero koli državo članico, ki nima dovolj razvitega socialnega dialoga, vključno s kolektivnimi pogodbami;

1.12

se strinja, da je odločitev za odstopanje od povprečnega najdaljšega 48-urnega tedenskega delovnega časa prostovoljna izbira posameznega delavca, ki pri odločanju ne sme biti pod pritiskom delodajalca. Potrebna je ustrezna zaščita, ki bo to preprečevala, in dodatni ukrepi za zagotavljanje zdravja in varnosti delavcev, ki se odločijo za tako odstopanje;

1.13

opaža, da veliko pogojev, ki se nanašajo na odstopanje od 48-urnega tedenskega delovnega časa, že velja za sedanja individualna odstopanja; vendar določeni delavcem ne nudijo nobene bistvene dodatne zaščite, zato in bi jih morali bodisi odpraviti bodisi prepustiti državam članicam.

1.14

meni, da zahteva po omejitvi odstopanja na eno leto z možnostjo podaljšanja vzbuja zmoten vtis, da odstopanje velja eno leto, dejansko pa ga delavec lahko kadarkoli prekliče;

1.15

priznava, da bi določba, da je vsako odstopanje, sklenjeno hkrati s podpisom pogodbe o zaposlitvi, nično in neveljavno, nekoliko zaščitila delavce, ki čutijo pritisk za sklenitev odstopanja. Vendar pa bi lahko posamezniki na začetku svoje poklicne poti pri novem delodajalcu morda želeli izkoristiti možnost za daljši delovnik, zaradi dodatnega zaslužka, zato mora biti v tej fazi jasno, kdaj ima delavec pravico do odstopanja. To je še zlasti pomembno v primerih, ko so delavci zaposleni za krajše obdobje, zaradi visoke sezonske delovne obremenitve. Ker tudi ni nobene splošno veljavne opredelitve pojma poskusna doba, lahko dodatne zahteve, da se delavec ne sme odločiti za odstopanje med opravljanjem poskusne dobe, sprožijo vprašanja glede razlage pojma, delavcu pa odrekajo možnosti za dodatni zaslužek;

1.16

opozarja na nenavadno anomalijo, ki jo vsebuje nov predlog, po katerem delavec, ki se je odločil delati več kot 48 ur na teden (če mu to dopušča kolektivna pogodba), kljub temu ne sme prekoračiti 65 ur v delovnem tednu. Treba je priznati, da je to neobičajno visoko število delovnih ur, ki mora ostati izjema.Vendar pa predlog dejansko pomeni, da delavec, ki se je odločil delati več kot 48 ur tedensko, ne sme prekoračiti 65 ur, za razliko od delavca, ki pa ni prosil za odstopanje, in je podrejen povprečnemu delovnemu času največ 48 ur tedensko, ki lahko prekorači 65 ur. Poleg tega kaže, da tudi za delavca na delovnem mestu, ki ga ne zajema kolektivna pogodba ali nima predstavnika delavcev in ki se odloči za odstopanje na individualni osnovi, ne velja omejitev 65 ur tedensko;

1.17

meni, da bi dodatne zahteve za natančno evidenco vseh delovnih ur delavcev, ki so se odločili za odstopanje, prav tako povečale birokracijo, ter da bi bila boljša rešitev, da se z direktivo določi odgovornost organov posamezne države članice, da predpišejo obveznosti delodajalcev. Ti organi bodo tako imeli možnost vključiti podobne zahteve v okvir strategije varovanja zdravja in varnosti delavcev vsake države članice ter obveznosti, ki jih imajo delodajalci.

2.1

da Komisija, Parlament in Svet čimprej sprejmejo sklep glede predlogov, da bi bila direktiva o delovnem času jasna in da bi vzbujala zaupanje;

2.2

da se sprejme nova opredelitev delovnega časa, ki vključuje dve novi kategoriji: dežurstvo in neaktivni del dežurstva, kar pomeni, da se med dežurstvom, ki se nanaša na čas, ko mora biti delavec na razpolago na svojem delovnem mestu, da bo na zahtevo delodajalca lahko opravljal svoje delo ali dolžnosti, neaktivni del dežurstva ne šteje za delovni čas, razen če se države članice odločijo drugače ali če tako določa kolektivna pogodba. Čas dežurstva, ko delavci dejansko delajo, se šteje za delovni čas;

2.3

da se sprejme predlog Komisije, da lahko države članice določijo standardno referenčno obdobje do 12 mesecev za vse delavce, pri čemer referenčno obdobje za delavce po pogodbah za določen čas sme presegati dolžine pogodbe, če je ta krajša od enega leta;

2.4

da, čeprav prinaša predlog Komisije, da je treba delavcem, ki jim zavrnejo pravico do dnevnega in tedenskega počitka, v roku 72 ur zagotoviti enakovreden nadomestni počitek, bistveno izboljšanje trenutnih razmer, ki izhaja iz sodbe SES v zadevi Jaeger, je treba resno pretehtati možnost daljšega obdobja za zagotovitev nadomestnega počitka, da bo mogoče upoštevati večje število sektorjev in delovnih praks. Poleg tega bi bilo treba v členu 17 predvideti možnost, da se ta rok podaljša z zakonodajo ali kolektivnimi pogodbami, odvisno prakse v posameznih državah;

2.5.

da se, če EU in države članice nameravajo spodbujati razvoj podjetništva, ustvarjalnosti in dejavne državljanskosti, obenem pa zagotoviti boljše ravnovesje med poklicnim in zasebnim življenjem, postopoma opušča možnost, ki jo imajo države članice, da se lahko posamezni delavec prostovoljno odloči za odstopanje od najdaljšega 48-urnega tedenskega delovnega časa, v prid pobud, namenjenih spodbujanju teh prizadevanj;

2.6

da se podpre predlog Komisije glede možnega odstopanja od najdaljšega časa 48 ur samo kadar to predvideva kolektivna pogodba ali sporazum med obema stranema na nacionalni ali regionalni ravni ali s kolektivnimi pogodbami na ustrezni ravni;

2.7

naj se izrecno podprejo prizadevanja Komisije za zagotovitev, da bi posamezniki, ki se odločijo za odstopanja, to naredili na lastno željo in pri tem vedeli, da lahko svobodno in brez strahu pred negativnimi posledicami to odstopanje prekličejo;

2.8

zato je treba ohraniti naslednje pogoje:

2.8.1

in ukiniti naslednje pogoje:

2.8.2

naslednje pogoje je treba ukiniti ali njihovo izvajanje prepustiti posameznim državam članicam v skladu z njihovimi nacionalnimi praksami in postopki, ob upoštevanju njihove pomembnosti v okviru nacionalne zakonodaje in odnosov med delavci in delodajalci:

20.9.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 231/72

1.1

se strinja s stališčem Evropske komisije, da obravnava instrumenta LIFE+ ne sme biti ločena od nove opredelitve finančnih intervencij Evropske unije in pogojev za izvajanje različnih vidikov evropske okoljske politike; vendar meni, da bi bilo dobro pripraviti:

1.2

meni, da bi Evropska komisija morala predlog uredbe LIFE + pospremiti z analizo finančnih potreb na lokalni in regionalni ravni, povezanih z izvajanjem raznih prednostnih nalog okoljske politike Skupnosti, in z oceno teh intervencij glede na načelo subsidiarnosti;

1.3

ceni prizadevanje Evropske komisije za poenostavitev z uvedbo enotnega instrumenta, a pri tem opozarja na sedanje težave pri ugotavljanju dejanskih možnosti za financiranje okoljskih projektov z raznimi finančnimi instrumenti, ki bodo na voljo v obdobju 2007-2013, in na težave pri usklajevanju raznih oblik financiranja za kritje različnih prednostnih nalog in načinov intervencij Skupnosti;

1.4

se je seznanil s tem, da projekti, ki so bili doslej financirani iz svežnjev LIFE — okolje (projekti v zvezi z industrijskim okoljem) in LIFE — tretje države, ne bodo več upravičeni do financiranja iz programa LIFE+, in zahteva pojasnila in zagotovilo, da bo sveženj za okolje dobil in obdržal svoje mesto v programih „konkurenčnost in inovativnost“ in „instrument za sosedstvo“, ki bi te projekte financirali v obdobju 2007-2013;

1.5

meni, da so vsi prej navedeni elementi nujen predpogoj za oblikovanje predlogov o vsebinah in načinih financiranja projektov, usklajenih s ključnimi potezami evropske okoljske politike (in z delovanjem Evropske agencije za okolje); v nasprotnem primeru bo predlog uredbe LIFE+ obravnavan predvsem kot nepregleden ukrep finančnega inženirstva in izvajalci projektov ne bodo sposobni jasno prepoznati prednostnih nalog Skupnosti in možnosti za uresničevanje svojih pobud.

1.6

svari pred tem, da so v osnutku za LIFE+ upravičene do prejemanja pomoči samo še študije, projekti in načrti in da konkretnih izvedbenih ukrepov ni več mogoče financirati iz sredstev programa LIFE. Slaba stran integriranja vseh težišč namenjanja pomoči (strukturnih skladov in skladov za razvoj podeželja), ki ga podpira Komisija, je, da morajo ekološki projekti konkurirati z drugimi vrstami nalog.

2.1

je zaskrbljen zaradi želje Evropske komisije, da se prenese pomemben del programiranja in proračuna LIFE+ (od 75 % do 80 % instrumenta) na države članice, ne da bi besedilo predloga uredbe opredelilo način in pogoje za to „decentralizacijo“;

2.2

opozarja, da prizadevanje za poenostavitev in prožnost, ki je bilo povod za predlog uredbe, ne sme privesti do ponovne nacionalizacije okoljske politike Skupnosti, in poudarja, da je tako velik program v podporo eni izmed najpomembnejših internih politik Evropske komisije prvič „nacionaliziran“ na tak način, čeprav za to ni potrebe, saj so na voljo že evropska finančna sredstva za izvajanje lokalnih okoljskih projektov;

2.3

meni, da ni primerno, da so vsi okvirni elementi financiranih ukrepov določeni v večletnem strateškem programu in letnih delovnih programih, in v tej zvezi poudarja, da predlog uredbe ne določa podrobnosti financiranja (stopnjo subvencij, ukrepe in merila za izpolnjevanje pogojev);

2.4

poziva k jasni opredelitvi pojma evropske dodane vrednosti in pojasnitvi vprašanja, kako se bo ta cilj izražal v naravi in izbiri projektov, ki jih bo podpiral LIFE+, in v povezavi z drugimi morebitnimi oblikami financiranja Skupnosti. V tej zvezi poudarja potrebo po oblikovanju določenega števila objektivnih meril in po preučitvi možnosti modulacije glede na nedvomno evropsko dodano vrednost;

2.5

opozarja na prizadevanje za preprost in uravnotežen instrument LIFE+ v tretjem delu obrazložitvenega memoranduma predloga uredbe in želi, da se med petimi glavnimi področji intervencij ohrani uravnoteženo razmerje, saj instrument LIFE+ ne glede na proračunske potrebe ne sme postati orodje enega samega dela okoljske politike Skupnosti. Previdnost je tako potrebna pri obeh predvidenih večletnih programih na ravni Skupnosti (2007-2009 in 2010-2013) kot tudi pri morebitnih nacionalnih programih;

2.6

zato Komisijo poziva, da preuči posledice in izvedljivost uvedbe minimalnih spodnjih mej za vse prednostne naloge intervencij;

2.7

zelo skrbi ohranitev prednostnih nalog in možnosti financiranja nekaterih projektov, še zlasti financiranje uvedbe in upravljanja mreže Natura 2000 ter projektov za izboljšanje ekološkega stanja površinskih voda, meni, da v okviru finančne perspektive 2007-2013 predvideni finančni instrumenti ne zagotavljajo primernega izvajanja mreže, in Evropsko komisijo poziva, da pojasni skladnosti in razpoložljiva (rezervirana) proračunska sredstva drugih finančnih instrumentov (FEADER, FEDER) razen LIFE+, ki naj bi te projekte financirali;

2.8

komisijo še posebej poziva, naj bistveno poveča za LIFE+ predvideni finančni okvir v znesku 300 milijonov evrov letno, da bi lahko izpolnila različne zahteve in zagotovila najnižjo odstotno stopnjo za izvajanje mreže NATURA 2000;

2.9

ima zadržke o intervencijskem področju svežnja o izvajanju in upravljanju, ki si prizadeva izboljšati „bazo znanj“ za razvoj in izvajanje okoljske politike; Odbor ne želi oporekati njihovi nujnosti, vendar spadajo te naloge v prvi vrsti k področju dela Evropske agencije za okolje;

2.10

poziva Evropsko komisijo, da bolje opredeli ukrepe, predvidene v tem okviru, in njihovo usklajenost s pobudami in proračunskimi sredstvi Evropske agencije za okolje.

3.1

meni, da bi v naslednjih finančnih perspektivah predvideni izdatki za izboljšanje okolja morali zadostovati za učinkovito, uspešno in dopolnilno ukrepanje na ravni Evropske unije, in tako povzročiti multiplikacijski učinek na nacionalni, regionalni in lokalni ravni; poudarja, da večji del teh izdatkov zagotavljajo regionalne in lokalne ravni in da imajo regionalne in lokalne skupnosti pomembno vlogo pri financiranju teh intervencij;

3.2

meni, da LIFE+ ne sme zgolj spremljati teh ukrepov, ampak mora tako kot projekti, financirani s sedanjim instrumentom LIFE, predstavljati finančni instrument, ki zagotavlja predvsem financiranje pobud s posebno dodano evropsko vrednostjo na področju okoljske politike Skupnosti;

3.3