18.2.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 43/1

—

Sporočilo Komisije o učinkovitejšem izvajanju evropske zaposlovalne strategije

—

Predlog sklepa Sveta o smernicah za zaposlovalno politične ukrepe držav članic

—

Priporočilo za priporočilo Sveta za izvajanje zaposlovalne politike držav članic

1.1

zastopa stališče, da naj bi se izvajanje Lizbonske strategije primarno osredotočilo na izboljšanje zaposlovanja in konkurenčnosti. Uvajali naj ne bi nikakršnih novih procesov oz. zastavljali novih ciljev; več pozornosti bi bilo treba posvetiti učinkovitejšemu izvajanju že sprejetih sklepov.

1.2

ocenjuje kot pomembno, da izhodiščni točki Lizbonske strategije predstavljata zdrava makroekonomija, ki temelji na trajnosti javnih proračunov in trajnostna rast gospodarske politike.

1.3

poudarja, da se gospodarska, zaposlovalna, socialna in okoljska, pa tudi izobraževalna in raziskovalna politika v Lizbonski strategiji obravnavajo kot dopolnilni elementi, ki krepijo konkurenčnost, realno gospodarsko rast ter socialno povezanost. Potrebno je še naprej poglabljati skupno delovanje socialne zaščite, gospodarsko političnih smernic in procesa zaposlovanja.

1.4

se zavzema za to, da so strukturne reforme, podpiranje raziskovalne in inovacijske dejavnosti, spodbujanje podjetniškega duha ter nadaljnji razvoj splošnega in poklicnega izobraževanja osrednji dejavniki za izboljšanje konkurenčnosti EU; to pa pospešuje naložbe in ustvarjanje novih delovnih mest.

1.5

v procesu staranja prebivalstva vidi velik izziv za trajnost javnih financ in razvoj storitev, ki zahtevajo učinkovite ukrepe za razvoj trga dela in za spodbujanje ljudi, naj ostanejo zaposleni.

1.6

zastopa stališče, da regionalne in lokalne skupnosti igrajo pomembno vlogo, prav tako pa imajo konkretno nalogo pri izvajanju oz. pri učinkovitem organiziranju za izvajanje Lizbonske strategije. Ta potencial pa doslej ni bil dovolj izkoriščen.

2.1

ocenjuje kot nujno potrebno, da se pri izvajanju Lizbonske strategije posveča več pozornosti medsebojnim vplivom različnih ravni izvajanja in razvoju upravnih mehanizmov, tako da je omogočeno vzpostavljanje partnerstev in učinkovito sodelovanje regionalnih in lokalnih skupnosti pri izvajanju strategije.

2.2

pozdravlja cilje za srednjeročno oceno Lizbonske strategije, ki jih je zastavil Evropski svet na spomladanskem zasedanju. Odbor predlaga, da se v okviru preverjanja poda tudi kritično oceno uresničevanja vodenja in oceno dodatnih koristi, ki jih je za izvajanje strategije prinesla decentralizacija uprave.

2.3

zahteva decentraliziran dostop pri uporabi metode odprtega usklajevanja, pri čemer pa je regionalnim in lokalnim skupnostim potrebno dati konkretno možnost za razvoj lokalnih in regionalnih strategij. Te strategije morajo biti del nacionalnih strategij. Nacionalni akcijski načrti držav članic naj bi vsebovali konkretne podatke o tem, kako naj bi bile lokalne in regionalne skupnosti vključene v izdelavo načrtov in kako naj bi sodelovale pri njihovem izvajanju.

2.4

kaže na to, da naj bi metode odprtega usklajevanja poenostavili tako, da bi bil manjši poudarek na podrobno zastavljenih ciljih in njihovih indikatorjih, večji pa na strateško zastavljenih ciljih, usmerjenih v prihodnost ter na konkretnem in učinkovitem izvajanju.

2.5

meni, da je pomembno, da se nov finančni okvir Unije in dejavnost strukturnih skladov z izvajanjem Lizbonske strategije povežeta tesneje kot doslej.

2.6

se strinja z mnenjem Komisije, da smernic ni potrebno spreminjati, ampak da se je potrebno osredotočiti na učinkovito izvajanje že obstoječih smernic.

2.7

meni, da je v določenih primerih smotrno, da se državam članicam k nacionalno specifičnim priporočilom - v skladu s predlogi Projektne skupine Wima Koka - doda tudi splošna priporočila. V takšnih primerih je potrebno razjasniti povezavo med splošnimi priporočili in splošnimi cilji, zastavljenimi leta 2003.

2.8

meni, da smernice, sprejete leta 2003 skupaj z zahtevami, ki jih vsebujejo smernice glede podpore pri udeležbi regionalnih in lokalnih skupnosti v razvoju in izvajanju smernic, niso bile uresničene v zadostni meri.

2.9

ocenjuje kot nujno potrebno, da se v okviru zaposlovalne strategije upravi priznava večji pomen in da se kritično oceni njeno izvajanje v skupnem poročilu o zaposlovanju leta 2005.

2.10

se strinja s priporočili Komisije na temo „aktivno staranje“, a kljub temu zastopa stališče, da se mora zaposlovalna politika bolj osredotočiti na izboljšanje ponudbe delovne sile, pri čemer je posebno pozornost potrebno med drugim nameniti ženskam, starejšim državljanom, mladim, invalidom pa tudi priseljencem; treba je izboljšati opravilno sposobnost in zdravje celotnega prebivalstva.

2.11

meni, da naj bi strukturne reforme na trgu dela pa tudi nadaljnji razvoj davčnih sistemov in sistemov socialne zaščite zasnovali tako, da bi se izplačalo delati in dlje časa ostati na trgu dela.

2.12

ocenjuje kot pomembno, pomagati novim državam članicam pri razvoju njihovih trgov dela, med drugim s pomočjo krepitve opravilne sposobnosti regionalnih in lokalnih uprav in v starih in novih državah članicah spodbujati medsebojno sodelovanje ter izmenjavo izkušenj na lokalni in regionalni ravni.

18.2.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 43/3

1.

V skladu z Uredbo EGS 1408/71 se pod oznako obmejnih delavcev razume odvisnega delavca in samozaposleno osebo, ki ima bivališče v eni od držav članic, dela pa v drugi in se vrača redno vsak dan ali najmanj enkrat tedensko v kraj svojega bivanja.

2.

Prost pretok odvisnih zaposlenih in njihovo enako obravnavanje v okviru delovnih in zaposlitvenih pogojev (plača, pravno varstvo zoper odpoved, ponovna vključitev v delo, davčne olajšave in socialne ugodnosti…) sta definirana predvsem v Uredbi (EGS) št. 1612/68.

3.

Načelo enakega obravnavanja velja v Evropski uniji za vse obmejne delavce (in sezonske delavce), ki delajo in bivajo v Uniji.

4.

Na področju socialnega varstva učinkujeta Uredba EGS št. 1408/71 in ustrezna izvedbena Uredba št. 574/72. Njun namen je koordiniranje sistemov socialne varnosti držav članic.

5.

Potemtakem za obmejnega delavca načeloma veljajo predpisi in uredbe države, v kateri dela.

6.

Vstop desetih srednje in vzhodnoevropskih držav v EU bo po eni strani povzročil nov položaj glede priseljevanja (sezonskih delavcev) in pojava obmejnih delavcev, po drugi strani pa bo prišlo do pričakovanih učinkov na evropski trg delovne sile.

7.

Pri širitvi so v geografskem smislu izpostavljena predvsem vzhodna mejna območja držav EU, kot npr. območja Avstrije in Nemčije. Ti dve deželi mejita neposredno na Slovenijo, Slovaško, Madžarsko in Češko republiko in morata v začetnem obdobju računati s povečanjem tokov obmejnih delavcev. Vendar prinaša širitev EU tudi nove priložnosti, kot na primer možnost za regulacijo prej ilegalnih migracij in dejstvo, da migracija ne bo več omejena na mejna območja, ampak se bo usmerila tja, kjer primanjkuje delovne sile.

8.

Širitev EU bo prinesla administrativne, pravne ali davčne ovire za mobilnost, ki se bodo pridružile drugim, s katerimi se že sooča vsak obmejni delavec v EU.

1.1.1

glede na merila ali status, ki se uporabljajo v davčni in socialni zakonodaji dežele dela ali bivanja, obsega pojem aktivnega ali neaktivnega obmejnega delavca v mejnih regijah druga dejstva in zatorej ni splošno veljavne definicije tega pojma, ki vsebuje davčno- in splošnopravno ter socialnovarstveno komponento;

1.1.2

prav gotovo ni skupnega usklajevanja davčnih sporazumov ter usklajevanja med davčnimi in socialnimi sporazumi v okviru dejavnosti obmejnih delavcev; kljub pomembnim dosežkom uredbe (EGS) št. 1408/71 o uvedbi shem socialne varnosti za zaposlene osebe, samostojne delavce in njihove družinske člane, ki z njimi potujejo po Skupnosti, in uredba (EGS) št. 574/72, ki navaja postopke za izvajanje uredbe (EGS) št. 1408/71.

1.1.3

ni skupnih definicij pogojev glede dodeljevanja dajatev, ker ni skupnih definicij, kot recimo rabe besede nezmožnost za delo, ocene stopnje invalidnosti ali nadalje obstoječih razlik v sistemih izračunavanja zavarovalne dobe;

1.1.4

zagotovljeno je načelo enakega obravnavanja obmejnih delavcev po načelu „delati in bivati v Evropski Uniji“, obstaja tudi opredelitev načela v zvezi z zaposlitvenimi in delovnimi pogoji v uredbi (EGS) št. 162/68, vendar načelo ni vedno pravilno uporabljeno;

1.1.5

nekatere nacionalne prakse ovirajo zagotavljanje svobode gibanja za obmejne in delavce migrante in zatorej Evropsko sodišče – predvsem na pravni podlagi členov 39, 42 in 43 Pogodbe ES – pomaga obmejnim delavcem, ki jih je prizadela diskriminacija državnih odločitev in uredb, doseči njihovo pravico in tako piše evropsko socialno pravo;

1.1.6

je Uredba 1408/71 zaradi mnogih med letom dodanih dopolnitev, da bi se upošteval razvoj pravnih predpisov posamezne države, da bi se izboljšali določeni predpisi, da bi se zapolnile vrzeli ali da bi uredili zavarovalno pravni položaj določenih skupin oseb, postala zelo obsežna, zapletena in nepregledna;

1.1.7

zaradi pomanjkanja enotnih normiranih podatkov posameznih držav ni zanesljivega statističnega gradiva za celotno sliko o obmejnih delavcih na evropski ravni;

1.1.8

znaša po ocenah odstotek obmejnih delavcev v Evropski uniji manj kot 0,50 % vseh zaposlenih;

1.1.9

manjka daljnovidno in skupno reševanje pričakovanih specifičnih in dodatnih vprašanj, ki zadevajo obmejne delavce iz novih držav članic in takšno upravljanje mora biti pomembnejše od obvestil uradov Evropske službe za zaposlovanje (EURES);

1.2.1

se mora napredek pri izgradnji Evrope izraziti tudi pri napredku na področju uresničevanja prostega pretoka oseb, in to naj postane skupna prednostna naloga za vse države članice v Evropski uniji;

1.2.2

je pomembno vprašanje, zakaj je v Evropi – po uveljavitvi notranjega trga in uvedbi skupne valute – še vedno tako malo obmejnih delavcev. Eden izmed vidikov, ki jih je potrebno izboljšati, je dostop iskalcev zaposlitve in delodajalcev do informativne in svetovalne službe za olajšanje mobilnosti delovne sile in povečanje transparentnosti na trgu dela EU;

1.2.3

tako zlasti v mejnih regijah, ki bi morale biti pionir in motor tega procesa povezovanja, vizija združene Evrope izgublja verodostojnost;

1.2.4

se bo z vstopom desetih srednje in vzhodno evropskih držav v EU vprašanje obmejnih in sezonskih delavcev skupno in predvsem v sedanjih vzhodnih mejnih regijah prikazalo v novi luči in zato bi bilo nujno treba pospešiti daljnovidno upravljanje pričakovanega razvoja;

1.3.1

pobudo Evropske komisije za odstranjevanje ovir na področju mobilnosti za delavce v Evropski uniji in za ohranitev pravic glede socialnega zavarovanja vseh oseb kot tudi spremembo zdaj že sprejete Uredbe 1408/71 in Uredbe 883/04, ki naj bi prinesla izboljšanje za obmejne delavce na področju zdravstvenega zavarovanja in družinskih dajatev;

1.3.2

usklajevanje sistemov socialne varnosti držav članic, ki jo želi Evropska komisija in ki bi morala priti do učinka v interesu evropskih državljanov in izgradnje socialne Evrope;

1.3.3

sklep upravne komisije Evropskih skupnosti za socialno varnost sezonskih delavcev št. 189 z dne 18. junija 2003 za nadomestitev obrazcev, potrebnih za izvedbo uredb št. 1408/71 in 574/72 Sveta, za dostop do dajatev v stvareh z evropsko kartico zdravstvenega zavarovanja med začasnim bivanjem v drugi državi članici kot v pristojni državi ali državi bivanja;

1.3.4

skupno stališče Sveta z dne 28. januarja 2004 glede objave uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o uskladitvi sistemov socialne varnosti;

1.4.1

ti predlogi za izboljšanje kljub temu tudi po svoji uresničitvi še zdaleč ne bodo premostili vseh ovir na tem področju;

1.4.2

bi se lahko odprla nova vprašanja, a tudi nove priložnosti na področju problematike obmejnih delavcev zaradi širitve EU;

1.4.3

razvoj skupne evropske socialne zakonodaje ne bi smel biti večinoma prepuščen Evropskemu sodišču, temveč bi moral tudi sam aktivno prispevati k reševanju problematike obmejnih delavcev;

1.4.4

so ravno mejne regije v svojem gospodarskem razvoju večinoma močno odvisne od čezmejnega trga delovne sile in to velja zlasti za nove mejne regije po širitvi EU.

2.1

priporoča, da Evropska komisija pošlje vse informacije o problematiki, s katerimi se soočajo obmejni delavci, enemu izmed obstoječih organov, kot sta Upravna komisija za socialno varnost delavcev migrantov, ustanovljena z Uredbo (EGS) št. 1408/71 ali Tehnični odbor za spodbujanje in nadaljni razvoj sodelovanja med javnimi oblastmi držav članic na področju prostega gibanja delavcev in zaposlitve, ustanovljen z Uredbo (EGS) št. 1612/68;

2.2.1

predlaga, da telo, ki bo prevzelo to nalogo:

2.2.1

od ustreznih političnih organov in ustanov, zbere informacije o:

2.2.1.1

področju delovanja, ki zajema države članice EU, države EFTA-EGP, s katerimi je EU sklenila dvostranske sporazume in ki obsegajo tudi prost pretok oseb,

2.2.1.2

sedanjih meddržavnih sporazumih kot npr. Beneluške pogodbe,

2.2.1.3

sedanjih prizadevanjih za uresničevanje med državami članicami,

2.2.1.4

skupnih sporazumih in predpisih ter izkušnjah Evropske komisije – Generalnega direktorata V,

2.2.1.5

delovni skupnosti evropskih mejnih regij,

2.2.1.6

ključnih akterjih in organizacijah, ki se ukvarjajo z odstranitvijo ovir na področju prostega gibanja oseb;

2.2.2

preučuje, kako je te izkušnje mogoče uporabiti za odpravljanje ovir notranje evropske mobilnosti oseb in za izboljšanje koordiniranja sistemov socialne varnosti držav članic in s tem, tudi glede na izpeljano širitev EU, za učikovitejše spodbujanje izgradnje socialne Evrope.

2.2.3

istočasno se je treba izogibati prekrivanju z obstoječimi organi, kot sta na primer agencija za migracijska vprašanja in schengenska pisarna:

2.2.3.1

uskladiti in spodbujati v največji možni meri tok informacij in sodelovanje med vsemi udeleženci;

2.2.3.2

pospešiti skupno statistično zajemanje pojava obmejnih delavcev;

2.2.3.3

pripraviti predlog glede skupne socialne in davčne pravne definicije aktivnih in pasivnih obmejnih delavcev in sezonskih delavcev;

2.2.3.4

izdelati predloge za boljšo seznanjenost in izobrazbo pristojnih uprav o problematiki obmejnih delavcev;

2.2.3.5

pripraviti predloge za poenostavitev in izpopolnitev zadevnih uredb;

2.2.3.6

uvesti regionalne čezmejne službe, ki obravnavajo probleme obmejnih delavcev, ki bi lahko na lastno pobudo ustanovile začasne delovne skupine za preučitev določenih vprašanj v zvezi z odstranitvijo ovir za prost pretok obmejnih delavcev v evropskih obmejnih območjih;

2.3

predlaga, glede regionalnih čezmejnih služb za obmejna vprašanja:

2.3.1

naj se ustanavljajo pri čezmejnih dejavnih skupnostih ali pri obstoječih službah EURES (Evropska služba za zaposlovanje);

2.3.2

naj zbirajo informacije o posebni situaciji posamezne mejne regije in oblikuje seznam dejanskih problemov;

2.3.3

naj se preveri, ali so nacionalne ali meddržavne uredbe, sporazumi in osnutki zakonov, ki so še v pripravljalni fazi, združljivi s pravicami obmejnih delavcev;

2.3.4

naj po potrebi opozorijo pristojne nacionalne ali nadnacionalne službe o morebitnih negativnih učinkih v zvezi s prostim pretokom sezonskih delavcev pri izvajanju nacionalnih in meddržavnih uredb, sporazumov in osnutkov zakonov ter zadevnim partnerjem predložijo predloge rešitev;

2.3.5

naj pri težavah med zadevnimi državami članicami (na primer na področju sporazumov o dvojnem obdavčevanju, zavarovanju za bolniško oskrbo, otroškega dodatka za družine obmejnih delavcev itd.) vključijo odgovorne strokovnjake nacionalnih pristojnih ministrstev obeh strani in jih spremljajo z lokalnimi in/ali regionalnimi strokovnjaki;

2.3.6

naj pristojnim ministrstvom v kratkem predložijo dvostranske rešitvene modele, pa naj gre za upravno tehnično ali zakonodajno raven ter sodelujejo pri njihovem izvajanju;

2.3.7

naj imajo profesionalno osebje in vodstvo;

2.4

predlaga, naj se zaradi razširjenega področja dela teritorialnih skupnosti ali obstoječih služb EURES, ki oskrbujejo te regionalne službe za obmejna vprašanja, preko evropskega financiranja zagotovi potrebna sredstva.

18.2.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 43/7

1.

aktivno staranje in vključevanje starejše delovne sile na trg dela spadata med prednostne ukrepe za dosego ciljev trajne gospodarske rasti in socialnega sodelovanja, ki so bili zastavljeni v lizbonski strategiji leta 2000;

2.

na stockholmskem zasedanju leta 2001 si je Evropski svet zastavil za cilj, da bi bila do leta 2010 zaposlena polovica prebivalstva Evropske unije iz starostne skupine od 55 do 64 let;

3.

na zasedanju v Barceloni marca 2002 je Evropski svet sklenil, da je potrebno do leta 2010 dejansko povprečno starost ob prenehanju delovne aktivnosti v Evropski uniji postopno povišati za okrog 5 let;

4.

kljub pozitivnemu razvoju zadnjih let je Evropska unija še zelo daleč od uresničitve obeh ciljev. EU preti nevarnost, da ne bo dosegla 70 % deleža zaposlenosti;

5.

med posameznimi državami so še vedno velike razlike, čeprav vedno več držav izvaja lastne nacionalne strategije zlasti za pokojninske reforme;

6.

kritična točka je razlika pri vključenosti v trg dela glede na spol; delež zaposlenosti žensk v starostni skupini od 55 do 64 let pa še naprej ostaja v povprečju okrog 30 %.

7.

staranje evropskega prebivalstva vodi k temu, da je večji delež potencialne delovne sile starejši od 50 let in da manj mladih ljudi vstopa v trg dela;

8.

povečanje vključenosti starejše delovne sile v trg dela je nujno potrebno za pospeševanje gospodarske rasti in zagotavljanje obstoja sistemov socialne zaščite;

9.

daljša povprečna življenjska doba nudi ljudem večje možnosti za razvoj potenciala v času življenja. Podaljšanje življenjske dobe lahko omogoča boljši razvoj človekovega potenciala.

1.1

podpira oceno Komisije, da cilji na področju zaposlovanja EU ne bodo nikdar doseženi brez izrazitih ukrepov za povečanje zaposlenosti starejših ljudi;

1.2

podpira analizo posebnih pogojev, ki morajo biti prisotni na trgu dela in ki omogočajo daljšo življenjsko dobo, kot so ustrezne finančne stimulacije, dobri pogoji za zdravje in varnost pri delu, prilagojene oblike organizacije dela, stalen dostop do izobraževanja in usposabljanja, učinkoviti aktivni ukrepi na trgu dela in višja kakovost delovnih mest;

1.3

ceni mnenje Komisije, da morajo države članice sprejeti izrazite ukrepe in za aktivno staranje pripraviti osnutek splošne politike, ki ne obsega le reform pokojninskih sistemov, ampak tudi podpira dostop do izobraževanja in usposabljanja za vse in do aktivnih politik na trgu dela, ne glede na starosti, ter med celotno delovno dobo v večji meri ustvarja delovne pogoje, ki omogočajo daljšo zaposlenost;

1.4

poudarja pomen tega, da je potrebno s posebnimi strategijami povečati delež zaposlenosti žensk v starostnem obdobju od 55 do 64 let;

1.5

je prepričan, da socialni partnerji igrajo pomembno vlogo pri sprejemanju strategij za aktivno staranje ter pri kvalitativnem izboljšanju poklicnega življenja;

1.6

je prepričan, da politike in ukrepi po celotni Skupnosti lahko pripomorejo k ohranjanju in širitvi strategij za aktivno staranje.

2.1

poudarja, naj se prisotnost starejših delavcev na trgu dela obravnava kot del normalne strukture poklicnega življenja in aktivnega prebivalstva. Na področju upravljanja z osebjem je torej bolje, da se govori o „upravljanju z različnimi starostnimi kategorijami“ ali o „raznolikem upravljanju“, kot pa da starejše delavce označimo za posebno skupino. Vsakdo, ki je prisoten na trgu dela, naj ima priložnost na vseh stopnjah svoje kariere uskladiti svoje poklicno življenje z družinskim.

2.2

se strinja s predlogom Komisije o prednostnih strategijah za temeljito preoblikovanje miselnosti in si prizadeva za ovrednotenje človeškega kapitala skozi vse življenje, spodbujanje aktivnega staranja, preprečevanje izključevanja starejših ljudi in povečanje njihove zaposlenosti. Zaposlenost starejših delavcev je torej bistveni sestavni del ponudbe delovne sile glede na predvideno zmanjšanje deleža za delo sposobnega prebivalstva;

2.3

hkrati meni, da to ne zadošča za ovrednotenje potenciala starejšega prebivalstva in da je večji pomen potrebno pripisati prispevku ostarelih za družbeno koristne prostovoljne ali neformalne dejavnosti; treba je torej priznati pomen vseh vrst dejavnosti, najsi so gospodarsko ali družbeno koristne ali pa predstavljajo korist za gospodarstvo ali posameznikovo blaginjo in socialno kohezijo na lokalni ravni;

2.4

poudarja svoje prepričanje v skladu s Komisijo, da je za spodbujanje zaposlovanja starejših delavcev pomembno razvijanje strategij skozi vse poklicno življenje za zagotavljanje dobrih pogojev za zdravje in varnost pri delu, prilagodljive oblike organizacije dela, trajen dostop do usposabljanja, višjo kakovost delovnih mest, aktivne politike na trgu dela in za zagotavljanje zaposlitve v vseh življenjskih obdobjih;

2.5

vendar meni, da so posebni ukrepi za prepričevanje starejših žensk, da obdržijo svojo zaposlitev, za preložitev odhoda starejših žensk iz trga dela, spodbujanje njihove ponovne zaposlitve in za povečevanje zaposlenosti žensk nezadostni. Meni, da je potrebno oblikovati strategije, ki bodo ženskam skozi vso obdobje aktivnega življenja omogočale, da bodo lahko usklajevale svoj delovni čas z družinskimi obveznostmi.

2.6

upoštevajoč vprašanje, ki ga je postavila Komisija o dejstvu, da ni empiričnega dokaza, ali se lahko mladi in starejši delavci izmenjujejo na delovnih mestih, želi, da v okviru načrtovanih strategij poskusimo na področju fleksibilne organizacije dela uvesti pakte solidarnosti med generacijami, ki bodo spodbujali postopno zapuščanje trga dela za starejše ljudi in izkoristili njihove delovne izkušnje in sposobnosti v korist mladim delavcem;

2.7

ponovno izpostavlja stališče Komisije, v skladu s katerim starejši delavci pridobijo s svojo ponovno vključitvijo na trg dela z ustreznimi projekti, financiranimi z Evropskim socialnim skladom (ESS). Dobre prakse so dokazale, da lahko nekdanji vodje podjetij razvijejo in posodobijo svoje sposobnosti in tako opravljajo delo v organizaciji, ki se sooča s pomanjkanjem sposobnosti na področju upravljanja na lokalnem trgu dela.

2.8

poudarja pomen izvajanja teritorialnih načrtov za zaposlovanje z vključevanjem socialnih partnerjev, ki podpirajo vseživljenjsko izobraževanje in usposabljanje; spodbujajo aktivne politike na trgu dela in še zlasti politike za usmerjanje in ponovno zaposlovanje starejših brezposelnih oseb; ugotoviti je potrebno, kateri ukrepi lahko vsebujejo politiko zaposlovanja v smislu blaginje in socialne kohezije ter spodbujanje sodelovanja starejših ljudi v aktivnem družbenem življenju;

2.9

Odbor regij poudarja, da ima vloga lokalnih in regionalnih skupnosti osrednje mesto v okviru teh strategij in še zlasti opozarja na to, da je potrebno posvetiti večjo pozornost dejavnostim in programom, ki poudarjajo njihove sposobnosti in prednosti in se izogibajo nevarni dihotomiji: aktivni starejši delavci - družbeno izključeni starejši delavci;

2.9.1

še zlasti poudarja, da je bistvenega pomena, da se zavemo vloge teritorialnih skupnosti pri pospeševanju pobud za zaposlovanje starejših oseb, ki so družbeno koristne (prostovoljne ali delno plačane dejavnosti, ki jih starejše osebe opravljajo za skupnosti, pomoč skupnosti starejšim osebam, …). Takšna zaposlitvena tipologija je iz družbenega in solidarnostnega stališča zelo pomembna in prispeva k socialnemu vključevanju, spodbuja aktivno državljanstvo starejših oseb in krepi odnose med generacijami. Spremljajo jo lahko postopni programi za odhod iz trga dela ali različne oblike ponovnega zaposlovanja za osebe, ki so trg dela že zapustile.

2.9.2

opaža, da mora cilj za povečanje zaposlenosti žensk iz starostne skupine od 55 do 64 let dodeliti osrednjo vlogo teritorialnim skupnostim za načrtovanje storitev in pomoč vzdrževanim družinskim članom (mladoletnikom ali vzdrževanim odraslim osebam), upoštevajoč dejstvo, da nosi določeno starostno obdobje glede na današnje demografske krivulje pomembno odgovornost za medsebojno družinsko pomoč. Podobno kot Komisija v svojem dokumentu o programih vseživljenjskega izobraževanja in prilagodljivega delovnega časa delavcev, priporoča, naj se nameneni posebna pozornost strategijam usposabljanja, organizacije, izobraževalnih, socialnih in zdravstvenih storitev, ki ženskam omogočajo, da usklajujejo svoje poklicne obveznosti z družinskimi skozi vse svoje aktivno življenje.

2.9.3

sodi, da je bistvenega pomena spodbujanje nacionalnih strategij na področju socialne zaščite in pokojninskega sistema in teritorialnih načrtov za zaposlovanje, ki dodeljujejo odgovornost lokalnim in regionalnim skupnostim in omogočajo sprejem strategij, ki vključujejo socialne partnerje. Takšne strategije morajo spodbujati izvajanje inovativnih politik za neizključevanje starejših oseb, povečanje zaposlenosti in zvišanje njihove ekonomske in socialne vrednosti. Ravno na področju teritorialnih načrtov, ki bi jih morali podpirati eksperimentalni programi in financiranje Evropske unije, lahko upoštevamo raznolikost ekonomskih in socialnih vidikov, ki izhajajo iz zmanjšanja deleža aktivnega prebivalstva.

2.10

znova poudarja pomen izmenjav dobrih praks med državami članicami, še zlasti izmenjav izkušenj na lokalni in regionalni ravni in širitev pobud in akcijskih načrtov Skupnosti, ki imajo za cilj ne samo spodbujanje politik držav članic na področju reform pokojninskih sistemov in socialne zaščite, ampak tudi podporo socialnih in ekonomskih politik na lokalni ravni, ki si prizadevajo za večjo zaposlenost starejših delavcev.

18.2.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 43/10

1)

Evropski parlament je 24. januarja 1994 sprejel resolucijo o drobnem kriminalu v mestih in njegovih povezavah z organiziranim kriminalom ter 17. novembra 1998 resolucijo o smernicah in ukrepih za preprečevanje organiziranega kriminala, da bi oblikoval globalno strategijo boja proti tej obliki kriminala;

2)

referenčni okvir ukrepov za preprečevanje določajo določbe pogodbe o oblikovanju območja svobode, varnosti in pravice, ki so položile temelje pristnemu evropskemu sistemu javnega reda in miru, v okviru katerega so trije cilji tesno povezani in ki ga je treba povezati z Listino o temeljnih pravicah;

3)

29. člen Pogodbe določa, da mora biti cilj Unije na tem področju dosežen s preprečevanjem kriminala, organiziranega ali drugega, ter z bojem proti temu pojavu;

4)

dunajski akcijski načrt iz leta 1997 je zahteval, da je treba ukrepe za preprečevanje kriminala določiti v petih letih po začetku veljavnosti Amsterdamske pogodbe;

5)

Evropski svet je v Tampereju 15. in 16. oktobra 1999 sklenil, da je treba razvijati ukrepe za preprečevanje kriminala in izmenjavo najboljših praks ter okrepiti mrežo nacionalnih organov oblasti, ki so pristojni za preprečevanje kriminala, in sodelovanje med nacionalnimi organizacijami, ki so specializirane za to področje; določil je, da morajo biti med prednostnimi nalogami tega sodelovanja predvsem mladinsko prestopništvo, mestni kriminal in kriminal, povezan z drogami. Predvidel je, da se v ta namen prouči možnost programa, ki bi ga financirala Skupnost;

6)

na različnih seminarjih in konferencah o preprečevanju kriminala, predvsem na tistih, ki so se odvili leta 1996 v Stockholmu, Saragozi in Bruslju, 1997 v Noordwijku, 1998 v Londonu in 2000 v Algarveju, je bila izražena zahteva za razvoj mreže Evropske unije, ki bi omogočila izboljšanje sodelovanja na področju preprečevanja kriminala;

7)

pomemben trenutek v zgodovini različnih konferenc, ki so bile organizirane pod okriljem Evropske unije, je Konferenca na visoki ravni, ki je potekala 4. in 5. maja 2000 v Algarveju in ki je dala zeleno luč programu HIPPOKRATES ter, kar je najpomembneje, položila temelje sporočilu Komisije z dne 29. novembra 2000;

8)

to sporočilo določa cilje evropske strategije preprečevanja: omilitev dejavnikov, ki spodbujajo vstop v kriminal kot tudi povratništvo, izogibanje viktimizaciji, zmanjšanje občutka nevarnosti, spodbujanje in širjenje kulture zakonitosti in kulture preventivnega upravljanja konfliktov, preprečevanje korupcije s spodbujanjem dobrega upravljanja;

9)

politike morajo temeljiti na multidisciplinarnem pristopu, združevati preprečevalne ukrepe, varnostne ukrepe in spremljevalne socialne ali izobraževalne politike ter predvideti partnerstvo na terenu s dodeljevanjem ključne vloge lokalnim organom oblasti;

10)

poleg tega ta načela in cilji omogočajo, da lahko govorimo o „evropskem modelu“ preprečevanja kriminala, v katerem lahko ukrep Evropske unije, ne da bi nadomestil nacionalne, regionalne ali lokalne ukrepe, prinese pomembno dodano vrednost z dopolnjevanjem piramide odgovornosti;

11)

občutek nevarnosti je v Evropi počasi, a zanesljivo naraščal od leta 1996 do 2002;

12)

v oblikovanje partnerstva med nacionalnimi, regionalnimi in lokalnimi javnimi oblastmi, nevladnimi organizacijami, zasebnim sektorjem in državljani je treba vključiti družbo v celoti, saj so vzroki kriminala številni in jih potemtakem morajo obravnavati različne družbene skupine z ukrepi, prilagojenimi različnim ravnem, in v sodelovanju z vsemi vpletenimi akterji z različnimi izkušnjami in pristojnostmi, vključno s civilno družbo;

13)

večina kaznivih dejanj zoper državljane Evropske unije se zagreši na urbanih območjih, torej je prednost treba nameniti oblikovanju primernih integriranih ukrepov na ravni mest;

1.1

z odobravanjem sprejema začetek procesa preverjanja dejavnosti mreže ob upoštevanju oživitve politik preprečevanja na evropski ravni, ki so namenjene boju proti neorganiziranemu kriminalu – tj. proti množičnemu kriminalu – in katerih prednostne naloge so mladinsko prestopništvo, mestni kriminal in kriminal, povezan z uživanjem drog ter kriminal nad ženskami in drugimi ranljivimi skupinami, kot so otroci, mladi, starejši in priseljenci;

1.2

opozarja, da so politike preprečevanja kriminala področje, na katerem lahko Evropska unija učinkovito prispeva k ustvarjanju resnične „evropske dodane vrednosti“ za ukrepe na nacionalni, regionalni in lokalni ravni;

1.3

poudarja, da je nujno, da se ukrepe za preprečevanje kriminala razume kot pobude, ki ne zadevajo le kriminala v ožjem pomenu besede, temveč so namenjene tudi preprečevanju deviantnega vedenja – antisocialnega vedenja –, odpravljanju vzrokov le-tega in zmanjševanju občutka strahu in nevarnosti med državljani;

1.4

vendarle z zaskrbljenostjo ugotavlja, da se predlagani ukrepi omejujejo na konkretno obravnavo vidikov tehnične narave, kot so natančnejša opredelitev vrst kaznivih dejanj, s katerimi se je treba ukvarjati, in ne vsebujejo priporočil in predlogov glede družbenega vidika preprečevanja;

1.5

opozarja, da preprečevanje kriminala – razumljeno kot celota pobud za preprečevanje deviantnega vedenja, odpravljanje njegovih vzrokov in zmanjševanje občutka strahu in nevarnosti med državljani – na transverzalen način zadeva številna področja javnih politik: socialne zadeve, izobraževanje, urbanizem, vključevanje, priseljevanje, razvoj sodelovanja državljanov;

1.6

meni, da mora Komisija priznati medsebojno odvisnost med kriminalnimi in deviantnimi dejanji in procesom socialne izključenosti zaradi ekonomskih in tehnoloških sprememb v sodobni družbi, vendar je mnenja, da mora temu priznanju slediti koherentno prevzemanje nalog na področju usklajevanja politik;

1.7

želi, da se poudari osrednja vloga regionalnih in lokalnih skupnosti v podpori politikam preprečevanja kriminala, ki so bile izdelane na nacionalni ravni, kot tudi dejstvo, da Komisija predvideva možnost vključitve vseh družbenih akterjev, vendar se morajo te izjave odražati v konkretnem delovanju Evropske mreže za preprečevanje kriminala (EUCPN) z dodeljevanjem mesta in vloge akterjem, ki so danes izključeni;

1.8

z zaskrbljenostjo ugotavlja, da je EUCPN le precej neuraden kraj za izmenjavo mnenj in izkušenj, ki ni opremljen z merili in delovnimi cilji predvsem zaradi svoje organizacijske šibkosti.

2.1

opozarja na posebnosti vprašanja dojemanja nevarnosti, ki je odvisno od spremenljivk, ki so seveda povezane s kriminalom (dejansko tveganje, da nekdo postane žrtev kriminalnega dejanja), in tudi z drugimi družbenimi, psihološkimi in kulturnimi elementi, kot so starost, spol, pomanjkanje zaupanja v ukrepe institucij, negotove socialne razmere ali marginalnost, dojemanje družbenih kriz in vrednot, vloga medijev ali klavrna kakovost mestnega okolja;

2.2

zahteva, da Komisija predvidi v okviru obstoječih programov in, če je potrebno, v okviru novih programov ukrepe za vzpostavitev strategije, ki bo podpirala razvoj varnostnih politik in vključevala pobude na socialni ravni, na področju urbanizma in izobraževanja in omogočila izboljšanje sodelovanja državljanov in povečanje občutka za skupnost, vedoč, da posredovanje za okrepitev občutka varnosti državljanov pomeni naložbo v preprečevanje kaznivih dejanj in tudi v pomiritev družbe in upoštevanje dojemanj in strahov državljanov;

2.3

poudarja pomembnost vloge Evropske unije v spremljanju kriminalnih pojavov na evropski ravni, v ocenjevanju nacionalnih, regionalnih in lokalnih politik in izkušenj ter v spodbujanju izmenjave znanj in dobrih praks na področju preprečevanja kriminala in urbane varnosti med državami članicami;

2.4

zahteva, da Komisija konkretno uporabi instrumente, ki jih ima na voljo, ob upoštevanju transverzalne in interdisciplinarne razsežnosti ukrepov, da bi dejansko preprečili mestni kriminal: politike se morajo posvetiti predvsem temam, kot so upravljanje z javnim prostorom, prevozom ali revnimi četrtmi;

2.5

zahteva, da Komisija v proračunu za leto 2005 predvidi prednostno izvrševanje regionalnih in lokalnih politik in okrepi udeležbo občin in regij na institucionalni ravni;

2.6

v ta namen poudarja pomembnost Evropskega foruma o urbani varnosti (FESU) pri spodbujanju znanj na področju preprečevanja kriminala in urbane varnosti na evropski ravni, predvsem pri ocenjevanju javnih politik in širjenju dobrih praks;

2.7

meni, da je primerno predvideti oblikovanje evropske opazovalnice urbane varnosti (s preprosto strukturo), da bi Evropsko unijo in države članice opremili s skupnim instrumentom zbiranja, sistemizacije in izdelave podatkov v zvezi z viktimizacijo in dojemanji nevarnosti, spodbujanja in usklajevanja raziskav ter snovanja varnostnih politik, ali na drugih področjih pristojnosti EU, ali za oblikovanje regionalnih in lokalnih partnerstev;

2.8

nazadnje zahteva, da se Komisija zaveda, da je treba oblikovati takšne politike preprečevanja, ki bodo v skladu s ciljem varnosti državljanov, ne da bi se pri tem v praksi odražale s kratenjem temeljnih pravic.

18.2.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 43/13

—

upravičenec mora biti zadolžen za jasno določeno nalogo javne službe;

—

parametri, na podlagi katerih se izračunajo kompenzacijska plačila, morajo biti predhodno določeni na objektiven in pregleden način;

—

nadomestilo ne sme preseči stroškov, ki nastanejo z opravljanjem javne službe, ob odbitku prihodkov, ki jih prinaša opravljanje omenjene službe (nadomestilo lahko vendarle vključuje razumen dobiček);

—

če izbira podjetja, ki naj bi izvajalo gospodarske storitve splošnega pomena, v konkretnem primeru ni opravljena v okviru odprtega in preglednega razpisnega postopka, ki omogoča izbiro upravičenca, ki to storitev lahko opravi z na splošno najmanjšimi stroški, je treba določiti višino potrebnega nadomestila na osnovi analize stroškov, ki bi jih pri izpolnjevanju zadevnih obveznosti imelo povprečno dobro vodeno podjetje, ki ima na voljo primerna sredstva, da lahko izpolni zastavljene gospodarske storitve splošnega pomena, pri čemer je treba upoštevati prihodke in ustrezen dobiček iz teh obveznosti; upravičenca se izbere v okviru razpisnega postopka oziroma nadomestilo ne presega stroškov dobro vodenega podjetja, ki ima na voljo primerna sredstva za zagotavljanje javne službe;

1.1

meni, da je bilo posredovanje sodnika Skupnosti toliko bolj nujno in je imelo toliko več učinka, saj zakonodajalec Skupnosti celo ni mogel določiti pravil, ki bi lahko nudila primerno pravno varnost, kar zadeva službe splošnega gospodarskega pomena;

1.2

izraža zadovoljstvo, da prvi dve merili sodbe v primeru Altmark Trans, namreč obveznost, da se jasno določi naloga javne službe, za katero je zadolžen prejemnik pomoči, in da se predhodno ter na objektiven in pregleden način uvede parametre, na podlagi katerih se izračunavajo kompenzacijska plačila, primorata teritorialne skupnosti, da se potrudijo za opredelitev pogodb javnih služb. To prizadevanje lahko samo prispeva k večji preglednosti in demokratični odgovornosti pri vodenju služb splošnega gospodarskega pomena;

1.3

ugotavlja, da sedaj in po mnenju Komisije večina služb splošnega gospodarskega pomena ne izpolnjuje meril sodbe v primeru Altmark in predvsem ne četrtega merila, ki predvideva, da:„ ko izbor podjetja, zadolženega za izpolnjevanje nalog javnih služb ni bil storjen v okviru procedure javnega trga, mora višina zneska potrebnega nadomestila biti določena na osnovi analize stroškov, ki bi jih srednje veliko podjetje, dobro vodeno in primerno opremljeno, (…) imelo pri izpolnjevanju zahtev javnih služb, ko bi zagotavljalo le-te, ob upoštevanju ustreznih prihodkov in razumnega dobička, ki nastaja pri zagotavljanju nalog javnih služb.“

1.4

se sprašuje o ekonomski opredelitvi pojma „dobro vodenega podjetja, ki ima na voljo primerna sredstva za opravljanje javne službe“. To vprašanje je toliko bolj pomembno, ker je v sodbi z dne 3. julija 2003 v priloženih zadevah C-83/01, C-93/01 in 94/01 („Chronopost SA“), Sodišče Evropskih skupnosti menilo, da se podjetje, ki je zadolženo za vodenje služb splošnega gospodarskega pomena, lahko „znajde v položaju, ki se zelo razlikuje od položaja zasebnega podjetja, ki deluje v normalnih tržnih razmerah“ (točka 33);

1.5

je torej mnenja, da sodba Sodišča Evropskih skupnosti, predvsem tretje in četrto merilo, zahteva izdelavo zakonskih določb s strani Skupnosti, da bi omejili podjetja, ki so zadolžena za zagotavljanje storitev splošnega pomena in se morajo prilagoditi zahtevam sodbe v primeru Altmark; čestita Komisiji, da je hitro prevzela pobudo in predlagala takšne zakonske določbe;

1.6

je zaskrbljen, ker je Sodišče Evropskih skupnosti sprejelo tako široko razlago pojma o morebitni prizadetosti trgovanja med državami članicami Skupnosti, da so lahko celo podjetja, ki opravljajo javne službe na strogo omejeni lokalni ravni, zavezana določbam člena 87.1.;

1.7

meni, da odsotnost prijave nadomestil, ki se ujemajo z merili „Altmark Trans“, kratkoročno – in ko so obveznosti javnih služb enkrat opredeljene – pomeni olajšanje upravnega bremena teritorialnih skupnosti, vendar meni tudi, da to olajšanje zato še ne zagotavlja popolne pravne varnosti: dejansko je treba predvidevati primere, ko bo organ oblasti v dobri veri menil, da mu ni treba prijaviti pomoči, saj bo primer izpolnjeval merila Altmark Trans, vendar bo konkurenčno podjetje naknadno nastopilo pred sodiščem in doseglo, da bo zadevna pomoč ocenjena kot nezakonita. Kakšni bodo tedaj mehanizmi povračil?

1.8

poudarja, da je bilo v Zeleni knjigi zbranih veliko prispevkov, ki so bili ocenjeni v dokumentu SEC(2004) 326 z dne 29. marca 2004 in so poudarili močno zahtevo po varnosti in stabilizaciji pravnega okvira, v katerem delujejo službe splošnega gospodarskega pomena.

1.9

zastopa stališče, da mora Komisija v bodoče bolje kot doslej oceniti medsebojne vplive med konkurenčnim pravom in zakonskimi določbami za javna naročila in državno pomočjo z vidika praktičnega izvajanja; tako da morebitno odprtje storitvenega trga za zasebne storitvene izvajalce lahko poteka učinkoviteje in korektneje.

1.10

opaža, da mora Odbor regij nadaljevati z izpolnjevanjem svoje obveze in si prizadevati za močnejše upoštevanje javnega interesa v organizaciji služb splošnega pomena, njihove specifičnosti in odgovornosti teritorialnih skupnosti na tem področju. Službe splošnega pomena so sestavni del evropskega socialnega modela. Potrebno je najti ravnotežje med pravico vsake skupnosti, da lahko neposredno vodi službe in izpolnjuje zahteve v skladu s sodno prakso sodišča Evropskih skupnosti, zlasti glede na preglednost in izvajanje konkurenčnih postopkov.

1.11

izraža zadovoljstvo, da se je Komisija odločila začeti posvetovanja z Odborom regij o osnutku odločbe o izvzetju javnega financiranja v majhnem merilu in o osnutku direktive, ki spreminja direktivo Komisije 80/723/EGS o preglednosti finančnih odnosov med državami članicami in javnimi podjetji.

1.12

poudarja, da to posvetovanje pomeni precedens, ker se Komisija z Odborom regij prvič posvetuje o področju, ki izhaja iz poglavja PES o pravilih o konkurenci (členi 81 do 93).

1.13

meni, da je to posvetovanje prva uporaba načel, ki jih je Komisija objavila v dokumentih o spremljanju Bele knjige o upravljanju Evropske unije (3), in odgovarja na nujnost večjega vključevanja regionalnih in lokalnih oblasti v delovanje sistema odločanja Unije in predvsem ukrepanja pred sprejemom odločitev.

1.14

meni, da bi se začeti dialog moral nadaljevati v okviru razprav o okviru, ki ga je Komisija izdelala za financiranje javnih služb v velikem merilu.

1.15

se sprašuje o sočasnosti razprave, ki se je februarja 2004 začela na podlagi predlogov Komisije, ki izhajajo neposredno iz sodbe v primeru „Altmark Trans“, in razprave v okviru Bele knjige o službah splošnega pomena (4), ki je bila objavljena 12. maja 2004. Bela knjiga dejansko nakazuje namen Komisije o sprejetju ukrepov, ki bodo razjasnili in poenostavili pravni okvir, ki zadeva financiranje obveznosti javnih služb od sedaj do julija 2005, medtem ko je bila večina elementov tega paketa že podvržena posvetovanju v obliki osnutkov.

1.16

izraža zadovoljstvo, da je medvladna konferenca potrdila člen III-6 (5) ustavne pogodbe, ki predvideva naslednje: „Evropski zakon določa načela in pogoje (o mestu in vlogi služb splošnega gospodarskega pomena), brez vpliva na pristojnosti, ki jo imajo države članice in v skladu z Ustavo, zagotavljanja, opravljanja in financiranja teh služb“ (1). Zato Odbor regij pozdravlja, da pogodba na osnovi neodvisne pravne podlage – člen III-6 predstavlja klavzulo, ločeno od omejenega okvira notranjega trga in pravil o konkurenci – odpre možnost za izdajo skupnih pravnih aktov za službe splošnega pomena.

2.1

poudarja, da je cilj predloga odločbe določitev ravnotežja med pravili o konkurenci in izvajanjem nalog služb splošnega gospodarskega pomena. Predlog določa kompenzacijske domneve, ki ne izpolnjujejo meril Altmark Trans, ki pa so vendar lahko oproščene upoštevanja pravil o konkurenci (87. in 88. člen PES), če državne pomoči izpolnjujejo obveznosti javnih služb in ne povzročajo neravnovesja glede konkurence.

2.2

ugotavlja, da je, če je cilj odločbe določitev državnih pomoči, ki niso podvržene določbam 88. člena PES, izbira člena 86.3 za normativno podlago kot tudi odločbe za normativni akt primerna. Zadevna podjetja so tista, ki prejemajo državno pomoč, vendar kot podjetja, ki zagotavljajo storitve splošnega gospodarskega pomena in ne morejo učinkovati na trgovanje, niso dolžna upoštevati pravil o konkurenci.

2.3

odobrava oprostitev prijave za financiranje javnih storitev, ki jih zagotavljajo bolnišnice in socialni domovi zaradi naslednjih razlogov:

2.4

vendar meni, da bi se morala izključitev iz področja uporabe pravil o konkurenci in potemtakem oprostitev prijave razširiti na storitve splošnega pomena, ki izhajajo iz bistvenih nalog organov oblasti, ter poleg socialnih stanovanj in javnih bolnišnic zavzemajo izobraževanje in storitve socialnega skrbstva splošnega pomena, če te službe opravljajo naloge socialne varnosti in socialnega vključevanja in če naloge splošnega pomena za prebivalstvo ne more opravljati trg. Nadzor, ki ga izvaja Komisija, se mora omejiti na primere očitne zlorabe presojevalne pristojnosti pri opredeljevanju teh storitev.

2.5

poziva Komisijo, da poleg predlogov, ki jih je trenutno predložila v posvetovanje, in predvsem na podlagi sodne prakse Sodišča Evropskih skupnosti, natančno določi ne le, katere službe nimajo gospodarskega značaja in bi zato morale biti izključene iz obveznosti o prijavi, temveč tudi vzpostavi okvir dejavnosti, katerih specifičnost jih kljub njihovemu delnemu gospodarskemu pomenu uvršča med storitve splošnega pomena in za katere se zato z uporabo člena 86(2) PES lahko zahteva prilagoditev pravil. Sporočilo o storitvah socialnega in zdravstvenega varstva, ki ga je Komisija napovedala za poletje 2005, bi lahko ponudilo priložnost za začetek širšega razmišljanja o specifičnosti teh dejavnosti splošnega pomena in jih uvrstilo v osrčje gospodarskih dejavnosti.

2.6

ugotavlja, da bi bilo treba mejne vrednosti ovrednotiti tako, da se bo Komisija v prihodnje pri preučevanju posameznega primera lahko osredotočila na netipične konstelacije neobičajnega gospodarskega pomena. Mejne vrednosti bi morale zato zajeti ustanove, ki se tradicionalno ukvarjajo s storitvami splošnega pomena v državah članicah, in stroške, ki običajno nastanejo pri izpolnjevanju njihovih nalog. Področje uporabe te odločbe bi bilo treba načeloma razširiti na podjetja, katerih letni prihodek brez davkov iz vseh dejavnosti ni dosegel 50 milijonov evrov, letni kompenzacijski znesek za storitev pa ostaja nižji od 15 milijonov evrov. To pomeni, da bi bilo treba temu primerno prilagoditi direktivo preglednosti.

2.7

se sprašuje o izvzetju, ki je v členu 1 iv) predlagano za nadomestilo za morski prevoz do otokov, na katerih velja sektorska zakonodaja, če letni promet ne presega 100.000 potnikov:

2.8

meni, da v primeru, ko nadomestilo izpolnjuje pogoje iz 5. člena predloga odločbe, nujnost predhodnega obvestila ni očitna.

2.9

ugotavlja, da lahko pojem nadomestila, kot je določen v 5. členu, privede do napačnih razlag, če se nanaša izključno na prenose med organom oblasti in podjetjem, ki je zadolženo za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena, ki so namenjeni pokritju strukturnih ali gospodarskih poslovnih izgub. Treba bi bilo upoštevati tudi zemljiške stroške in amortizacijo obratovalnih pristojbin.

2.10

meni, da lahko 6. člen, ki določa obveznost o ločenem računovodstvu, ustvari dodatne stroške za mala in srednje velika podjetja, ki spadajo v okvir izvzetja iz področja uporabe te odločbe. Odslej je treba načrtovati odpravo te obveznosti.

2.11

ugotavlja, da 7. člen predvideva, da se Komisiji da na voljo informacije o načinih opredeljevanja nadomestil. Takšno dajanje informacij se zdi izredno obremenjujoče glede na roke. Poleg tega se zdi dejstvo, da morajo organi oblasti imeti pravila za opredelitev nadomestil ali podatkovno banko o vseh nadomestilih, pretirano birokratičen ukrep.

3.1

meni, da sodba v primeru Altmark Trans učinkuje na obveznosti o preglednosti, ki povzročajo delno neučinkovitost trenutno veljavne direktive, ker ni več mogoče preverjati, ali so nadomestila dejansko porabljena za izpolnitev obveznosti javnih služb in ne tudi za pokritje stroškov donosnih dejavnosti. Čim sodna praksa Sodišča Evropskih skupnosti omogoča, da se nadomestil ne razume kot državne pomoči, direktiva ne omogoča več preverjanja preglednosti za vsa podjetja, ki opravljajo storitve splošnega gospodarskega pomena in so prejemniki nadomestil, ki niso označena kot pomoč. Od tod nujnost po spremembi direktive z nadomestitvijo pojma državne pomoči s pojmom nadomestila za obveznost opravljanja javne službe.

3.2

ne odobrava predloga Komisije o razveljavitvi člena 4, 2 c), saj bi to privedlo do razširitve področja uporabe obveznosti o ločenem računovodstvu celo za podjetja, ki prejemajo nadomestila, ki ustrezajo ali merilom Altmark Trans ali izvzetjem, ki jih je predlagala Komisija.

4.1

ugotavlja, da točka 5 projekta za razvoj okvira Skupnosti navaja: …„ ne glede na veljavne določbe Skupnosti o javnih naročilih.“ Razen tega podobno opozorilo navaja uvodna izjava 22 osnutka odločbe.

Kar zadeva izbiro podjetja, kateremu naj bi se dodelilo izvajanje gospodarskih storitev javnega pomena, je treba ta opozorila razumeti tako, da se v primeru izbire podjetja v okviru preglednega in nediskriminacijskega razpisnega postopka načeloma izhaja iz tega, da nadomestilo ni previsoko in da je državna pomoč zakonita.

Toda izvedba razpisnega postopka za izbiro podjetja, kateremu naj bi se dodelilo izvajanje gospodarskih storitev javnega pomena, je le fakultativna in torej ni obvezna za izpolnitev pogojev za zakonitost državne pomoči.

4.2

se sprašuje o naslednjem predlogu v zvezi s parametri za izračun (točka 10.4): „Pri tem bi bilo mogoče upoštevati zlasti specifične stroške, ki jih podjetja v regijah dejansko nosijo v smislu člena 87(3), črki a) in c) Pogodbe ES“.

Tak predlog bi lahko po nepotrebnem povzročil zmedo, saj mora vedno biti cilj projekta za razvoj okvira Skupnosti upoštevanje „specifičnih stroškov“, ki jih nosi podjetje, kateremu mu je bilo dodeljeno izvajanje gospodarskih storitev splošnega pomena, tj. neodvisno od njegove lokacije.

Nadalje bi lahko predlagana formulacija vzbudila vtis, da bi bilo treba nadomestilo za izvajanje gospodarskih storitev splošnega pomena izenačiti z državnimi pomočmi, namenjenimi regionalni politiki.

18.2.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 43/18

1.1

pozdravlja predlog Komisije za direktivo Evropskega parlamenta in Sveta o storitvah na notranjem trgu, katerega namen je odstraniti ovire, ki so trenutno še na poti resničnemu notranjemu trgu storitev v EU;

1.2

poudarja, da je za doseganje ciljev, ki si jih je Evropski svet zastavil na Lizbonskem vrhu, namreč do leta 2010 spremeniti EU v najbolj konkurenčno in najbolj dinamično ter na znanju temelječe gospodarstvo na svetu, nujno potrebna vzpostavitev pristnega notranjega trga storitev;

1.3

opozarja na poročilo „Stanje notranjega trga storitev“, v katerem se ugotavlja, da se deset let po tem, ko bi moral biti notranji trg vzpostavljen, vizija o Evropski uniji z združenim gospodarstvom in resničnost, ki jo evropski državljani in ponudniki storitev vsak dan doživljajo, močno razhajata;

1.4

podpira cilj ustvariti pravni okvir, s katerim bi se odstranilo trenutno še obstoječe ovire za pravico do ustanavljanja za ponudnike storitev in za prost pretok storitev med državami članicami. Ponudnikom storitev naj se tako kot prejemnikom storitev zagotovi potrebno pravno varnost, ki jo potrebujejo za učinkovito uresničevanje obeh osnovnih svoboščin, pravice do ustanavljanja ter prostega pretoka storitev;

1.5

meni, da je pravilno, da direktiva načelno temelji na načelu države izvora. To pomeni, da so ponudniki storitev sprva podvrženi le pravnim predpisom tiste države članice, v kateri imajo sedež. To načelo izhaja iz primerljive ravni zaščite v posameznih državah članicah, torej iz tega, da so zdravstvene in potrošniške pravne ureditve ter drugi varnostni standardi splošno primerljivi. V bistvu se s tem načelo medsebojnega priznavanja, ki je pri prostem pretoku blaga nosilni steber notranjega trga, prenese na področje storitev;

1.6

meni, da je pomembno, da se ponudnikom storitev tako ponudi možnost, da pod pogoji, ki so jim znani, vstopijo tudi na trge drugih držav članic;

1.7

vendarle želi opozoriti, da osnutek direktive ne označuje jasno niti pomena načela države izvora niti njegovega področja uporabe. Izvajanje tega načela bi lahko povzročalo težave, predvsem na področju socialnih in zdravstvenih storitev. V skladu z zakonodajo zadevne države članice bo potrebno takoj začeti z izvajanjem stalnega nadzora.

1.8

meni, da so predlogi za poenostavitev administracije načeloma smiselni. Predvidena poenostavitev postopkov in elektronsko vodenje postopkov sta ukrepa, ki sta nujno potrebna za ustvaritev prostega trga storitev;

1.9

meni, da je izjemno pomembno, da direktiva predvidi medsebojno obveščanje in sporočanje, da bi po eni strani ponudnikom storitev dejansko odprli dostop do skupnega trga in po drugi strani prejemnikom storitev omogočili, da bi lahko brez tveganja koristili storitve v celotni Skupnosti;

1.10

pozdravlja, da predlog direktive gradi na medsebojnem zaupanju in podpori držav članic in v ta namen med drugim predvideva skupno preverjanje obstoječih ureditev glede združljivosti s postavljenimi cilji prostega trga na področju storitev.

2.1

podpira horizontalno zasnovo te okvirne direktive, kar bi omogočilo, da bi se izognili določitvi podrobnejših ureditev oz. usklajevanju vseh zadevnih predpisov v državah članicah;

2.2

vendar poudarja, da ta horizontalna zasnova v sebi skriva nevarnost prekrivanja z že obstoječimi ureditvami Skupnosti, ki so specifične za posamezne sektorje;

2.3

zato pozdravlja, da direktiva predvideva nekaj splošnih izjem od njenega področja uporabe z namenom preprečiti taka prekrivanja. Te izjeme zadevajo finančne storitve, storitve in mreže elektronske komunikacije, ki so povezane s „Telekom-paketom“, ter storitve na področju prometa. Izrecno izključeno je tudi davčno področje ter vsa področja, ki so povezana z izvajanjem javne oblasti;

2.4

vendar opozarja, da je po drugi strani namen direktive, da se uporablja kumulativno, skupaj z drugimi že obstoječimi pravnimi akti Skupnosti;

2.5

se zato boji, da bi bile s tem lahko spodkopane predvsem obstoječe ureditve, specifične za posamezne sektorje. Kajti praktično bi predlagana direktiva lahko veljala vedno takrat, ko posebni predpisi ne bi vsebovali izrecnih ureditev. V dvomu je treba izhajati iz tega, da obstoječe ureditve, specifične za posamezne sektorje, že dokončno urejajo zadevna področja oz. da za posamezne razmere zavestno niso bili ustvarjeni natančni predpisi;

2.6

zato zahteva, da se kumulativno uporabnost direktive izrecno izključi za področja, kjer že obstajajo dokončne ureditve s posebnimi zakoni in specifične za posamezne sektorje. Treba je izključiti možnost, da direktiva tam ustvari nove dopolnilne ureditve;

2.7

priznava, da naj bi se s predvidenimi splošnimi izjemami od načela države izvora zagotovila medsebojna povezanost z obstoječimi pravnimi akti. Iz uporabe načela države izvora se izključi vsa področja storitev, ki so že predmet ureditev, specifičnih za posamezne sektorje, oz. pri katerih se to načrtuje. Na primer: poštne storitve, storitve oskrbe z elektriko, plinom in vodo, napotitve delojemalcev, prevoz odpadkov, priznavanje poklicnih kvalifikacij ali ureditev dovoljenj v zvezi z odobritvijo stroškov bolnišnične oskrbe;

2.8

opozarja, da lahko načelo države izvora škoduje poštenim podjetjem ali potrošnikom, saj omogoča, da se zaobidejo nacionalne norme, oblikovane na področju poklicnih kvalifikacij ali kakovosti storitev. Potrebno se je torej izogibati temu, da ne bi načela države izvora uporabljali samo za neupoštevanje nacionalnih predpisov za gospodarske dejavnosti.

2.9

Poleg tega opozarja na dejstvo, da se osnutek direktive niti v namanjši meri ne sklicuje na direktivo, ki je trenutno v obravnavi, o pogojih dela začasnih delavcev. (COM 2002/149).

2.10

vendar ugotavlja, da direktiva v tej meri sicer izključuje uporabnost, hkrati pa predvideva za ta področja delno dopolnilne ureditve, ki s tem postanejo konkurenčne. To zadeva predvsem naslednja področja: priznanje poklicnih kvalifikacij z ureditvijo obveznega poklicnega zavarovanja ter komercialno komunikacijo, napotitve delojemalcev z dodatnimi predpisi, ki presegajo ureditev golega upravnega postopka, ter odobritev stroškov zdravljenja z dodatnimi predpisi;

2.11

se boji, da bi to lahko vodilo do obilice konkurenčnih predpisov in pomanjkljive preglednosti;

2.12

zato zahteva, da se ureditve direktive, ki bi se jih lahko vključilo v že obstoječe ali predvidene predpise posebnih zakonov, v te predpise posebnih zakonov tudi vključi. S tem se bo tudi pri nadaljnjih posvetovanjih preprečilo potrebo po razpravi, ki jo je pravzaprav treba voditi specifično za posamezne sektorje, tudi v povezavi s to direktivo. Kot so dosedanje razprave o slednji pokazale, ta nevarnost pri določenih vprašanjih že obstaja;

2.13

vidi to vprašanje konkurence z ureditvami v posebnih zakonih predvsem v povezavi s predlaganimi določbami o napotitvi delojemalcev;

2.14

ugotavlja, da direktiva v zvezi s tem, poleg urejanja postopkov in pristojnosti – odstopajoče od načela države izvora se določa za pristojno država članica pošiljateljica – izvaja tudi druge vsebinske ureditve, ki se navezujejo na veljavno „Direktivo o napotitvi delojemalcev v okviru opravljanja storitev“ in jo s tem dopolnjujejo oz. ji konkurirajo. Direktiva predpisuje oz. omejuje ukrepe posameznih držav članic, ki so dovoljeni za izvedbo nadzora in preverjanje; čeprav člen 17(5) predloga direktive v prvem obdobju predvideva odstopanje od načela države izvora za direktivo o napotitvi delavcev, je Odbor kljub vsemu prepričan, da zaradi prepovedi do nalaganja kakršnihkoli obveznosti iz člena 24 predloga direktive odstopanje iz člena 17(5) izgubi svoj smisel. Tako ne reši vprašanja, kako se državo izvora, članico EU, lahko obvesti o morebitnih prekrških v državi napotitve, katera pa tudi ne more izvajati nobenega nadzora niti naložiti sankcij. Pa četudi bo bilo to mogoče, se hkrati sprašujemo, kako bi država izvora lahko posredovala na tujem ozemlju, kjer nima nobene suverenosti;

2.15

opozarja, da v tem delno vidi nevarnost, da bi efektivnost učinkovite kontrole lahko trpela in da bi tako ureditve predlagane direktive povsem neposredno vplivale na področje ureditve „Direktive o napotitvi delojemalcev v okviru opravljanja storitev“;

2.16

zato se mu zdi primerno, da bi v direktivo vključili tudi ustrezne ureditve v povezavi z izvedbo preverjanja in nadzora v skladu z „Direktivo o napotitvi delojemalcev v okviru opravljanja storitev“, če so te dejansko potrebne;

2.17

je mnenja, da iz direktive ne izhaja dovolj jasno, v kakšni meri naj se jo uporabi na posebno občutljivem področju storitev splošnega gospodarskega interesa. Priznano je, da je v pristojnosti pristojnih nacionalnih, regionalnih oz. lokalnih organov, da opredelijo, organizirajo, financirajo in nadzirajo storitve splošnega interesa;

2.18

opaža, da bi razširitev uporabe direktive na storitve splošnega gospodarskega interesa in s tem doseganje cilja nadaljnega razvoja skupnega trga, ki bi zagotavljal območje brez notranjih meja tudi za storitve splošnega gospodarskega interesa, bistveno zmanjšalo svobodo delovanja pristojnih nacionalnih, regionalnih ali lokalnih organov;

2.19

zato izrecno pozdravlja, da je Komisija v dosedanjih razgovorih o direktivi v zvezi s tem obrazložila, da direktiva na noben način ne meri na posebnosti splošnega interesa in da njen namen nista niti liberalizacija niti ukinitev monopolov;

2.20

vendar ugotavlja, da te izjave v sami direktivi doslej še niso bile izražene;

2.21

zato zahteva, da se le-to nadoknadi in se splošni interes načeloma izključi iz področja uporabe direktive (in ne le delno, tj. iz področja veljavnosti načela države izvora), da bi preprečili vsakršno možno razpravo pri kasnejšem prenosu in da bi se izognili prisilni kratkoročni uskladitvi tega področja z ureditvami, veljavnimi na področju cele Skupnosti. To bi potem ustrezalo tudi stališču Komisije, kot prihaja do izraza v pred nedavnim predloženi beli knjigi o storitvah splošnega interesa;

2.22

poudarja, da je treba v zvezi s tem posebno pozornost posvetiti tudi občutljivim področjem, kot sta zdravstvo in socialna varnost;

2.23

predlaga, da se tudi to področje storitev splošnega interesa izrecno izključi iz področja uporabe direktive. To bi ustrezalo tudi namenu, ki ga je Komisija izrazila v pred nedavnim predloženi beli knjigi o storitvah splošnega interesa, da bi se spričo posebnega pomena in posebnosti socialnih in zdravstvenih storitev v letu 2005 predložilo sporočilo, ki se bo ukvarjalo posebej s temi storitvami;

2.24

ugotavlja, da predlog direktive predvideva nove ureditve, ki so konkurenčne že obstoječim;

2.25

zato predlaga, da se potrebne pravne prilagoditve, če se dejansko zdijo potrebne za izvajanje sodne prakse Sodišča ES, uredi v ustreznih predpisih posebnih zakonov; iz tega razloga je treba črtati določbe člena 23 besedila direktive o storitvah;

2.26

zato meni, da je zaželeno, da se za boljšo čitljivost direktive na mestih, kjer se slednja navezuje na druge predpise, vseskozi izrecno navaja tudi naslov posameznega predpisa;

2.27

poudarja poseben pomen, ki ga bodo imeli lokalni in regionalni organi oblasti v okviru prenosa predlagane direktive. Od njih se bo precej zahtevalo;

2.28

je mnenja, da učinki, ki jih bo imel prenos direktive na lokalne in regionalne skupnosti, doslej niso bili v zadostni meri upoštevani. Direktiva se sicer obrača na posamezne države članice, vendar se dotika predvsem regionalnih in lokalnih služb, ki bodo v okviru upravnih postopkov uredbo morale praktično izvajati;

2.29

opozarja, da bi se lahko v zvezi s tem najprej pokazale pravne težave glede pristojnosti tam, kjer prenos direktive na regionalno in lokalno raven predpostavlja nove strukture, enoten upravni postopek ali razširjeno sodelovanje; tako so predpisi, ki določajo, da „mora dovoljenje omogočati izvajalcu, da ima dostop do storitvenih dejavnosti ali do izvajanja storitev na celotnem nacionalnem ozemlju“ (člen 10(4)) ali predpisi o namestitvi „enotnih vstopnih točk“, kjer lahko izvajalec storitev izvede celotni skupek postopkov in formalnosti, ki so obvezne za dostop do storitvenih dejavnosti (člen 6), protiustavne v državah z zvezno strukturo. Odbor opozarja, da je Unija v skladu z ustavno pogodbo obvezana, da spoštuje nacionalno identiteto svojih držav članic, ki je lastna njihovi osnovni politični in ustavni strukturi;

2.30

izraža bojazen, da področje izvajanja direktive ne zajema celotne nacionalne procedure avtorizacije in da jih moramo za njihov obstoj ponovno preučiti, prilagoditi ali v najslabšem primeru črtati, v vsakem primeru pa poenostaviti. Tako globoki posegi v proceduralne pravice držav članic so pretirani. Takoj je treba natančno določiti, da sami postopki avtorizacije, ki zadevajo neposredno prvi stik z neko gospodarsko dejavnostjo, spadajo v področje izvajanja direktive. Vse procedure izven področja gospodarskih dejavnosti, ki so bile predvidene s pravnim redom, da bi zadovoljile neizogibne potrebe splošnega interesa, morajo biti izključene iz področja izvajanja;

2.31

se boji, da bo izvajanje direktive na regionalni in lokalni ravni škodovalo zasnovam deregulacije in trudu za zmanjšanje administracije;

2.32

opozarja, da bo izvajanje direktive na regionalni in lokalni ravni povezano tudi z nepredvidljivim številom dodatnih kadrov in nenazadnje s finančnimi izdatki. To velja predvsem za čezmejno sodelovanje, elektronsko izmenjavo informacij, določitev in koordinacijo enotnih kontaktnih oseb, preverjanje obstoječih zakonskih ureditev glede združljivosti s cilji direktive ter tudi kasnejše medsebojno ovrednotenje izvedenih ukrepov, ki zajema več držav;

2.33

ugotavlja, da se Komisija ni izrekla o dodatnih izdatkih, predvsem finančnih. Do sedaj so bili ocenjeni zgolj finančni učinki za Komisijo (okoli 3,4 milijone evrov);

2.34

zahteva, da se izvedejo ustrezni izračuni tudi v zvezi z učinki na posamezne države članice;

2.35

meni, da je nujno potrebno, da se za predhodno obdobje predvidi podporo oz. nadomestilo. Le s tovrstno pomočjo regionalnim in lokalnim ravnem bo možno hitro izvesti nameravano poenostavitev čeznacionalnih postopkov. Vsekakor je treba preprečiti, da bi dejansko prišlo do preobremenitve regionalnih in lokalnih služb;

2.36

vidi tudi težave čisto vsakdanje narave, ki bi se lahko v zvezi s tem pojavile pri regionalnih in lokalnih skupnostih in organih oblasti. Na primer jezikovne prepreke pri komunikaciji z organi oblasti oz. ponudniki storitev iz drugih držav članic ali pri priznavanju spričeval, potrdil in drugih dokumentov, ki so bili ponudnikom storitev izstavljeni v drugi državi članici, torej v tujem jeziku. To velja tudi za elektronsko vodenje postopkov;

2.37

zato meni, da je potrebno, da se upoštevajo tudi te vrste vprašanja praktične narave, vsaj v prehodnem obdobju. Na primer tako, da se ne zahteva overjenih prevodov;

2.38

meni, da je možno predvideti, da bodo nastopile tudi težave v povezavi s predvidenimi ukrepi za zagotavljanje kakovosti storitev in predvsem nadzora in preverjanja ponudnikov storitev. Zaradi načela države izvora obstaja bojazen, da bodo možnosti ukrepanja proti problematičnim ponudnikom storitev, ki so se nastanili v drugi državi članici, omejene na medsebojno čezmejno uradniško pomoč. To v sebi skriva nevarnost pretiranih upočasnitev;

2.39

pozdravlja, da direktiva za soočanje z opisanimi nevarnostmi odreja obsežne ureditve za medsebojno podporo;

2.40

poziva Komisijo, naj skupaj z odborom, ki ga bo treba ustanoviti, pri odredbi dopolnilnih ukrepov, potrebnih za nadzor, v zadostni meri upošteva tudi interese regionalnih in lokalnih skupnosti. Če bi se pri kasnejšem izvajanju direktive v povezavi z izvajanjem nadzora pojavila nova težavna področja, ki se jih v tem trenutku še ne da predvideti, je treba tudi te rešiti ustrezno in na izvedljiv način;

2.41

opozarja, da se bodo lahko tudi stanovske organizacije znašle pred podobnimi težavami kot državne uradne službe. To zadeva predvsem nadzor ponudnikov storitev, ki imajo sedež na njihovem območju, dejavni pa so v drugi državi članici. Če stanovske organizacije opravljajo državne naloge, se lahko možne težave, ki bi se lahko pokazale pri prenosu predlagane direktive za organe držav članic, prenesejo tudi nanje;

2.42

poudarja nujnost, da se pri izvajanju direktive zagotovi, da bodo stanovske organizacije lahko tudi v prihodnje neomejeno opravljale svoje naloge. Obstoječa obvezna članstva trenutno vodijo do tega, da se morajo ponudniki storitev v primeru nameravanega ustanavljanja sedeža v drugi državi članici, obrniti neposredno na tam pristojne stanovske organizacije. V povezavi z uvedbo in določanjem enotnih kontaktnih oseb je zato pomembno, da se upošteva trenutno obstoječe pristojnosti in dodelitve nalog;

2.43

vidi v zvezi s tem tudi nove izzive in naloge, ki čakajo stanovske organizacije, predvsem tudi kot možne enotne kontaktne osebe ali pri izdelavi novih kodeksov vedenja na ravni Skupnosti;

2.44

zato poziva, da se države članice, regionalne in lokalne skupnosti ter vsi drugi prizadeti pravočasno pripravijo na izzive, ki jih bo prinesla direktiva;

2.45

se zavzema za to, da se ne bi pustili voditi refleksom zavračanja, temveč da bi izkoristili priložnosti, ki se ponujajo za ponudnike storitev in državljane v posameznih državah članicah ter za celoten notranji trg.

18.2.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 43/22

1.1

meni, da naslednji sporočili Komisije: Spremljanje postopka posvetovanja na visoki ravni o mobilnosti pacientov in razvoju zdravstvenega varstva v Evropski uniji in Modernizacija socialne zaščite za razvoj dostopnega, trajnostnega in kakovostnega zdravstvenega varstva in dolgotrajnega zdravstvenega varstva: podpora nacionalnim strategijam za odprto metodo koordinacije predstavljata okvir splošne strategije za oblikovanje skupne zasnove evropskih zdravstvenih sistemov in socialne zaščite. Za obe sporočili je torej potrebna skupna obravnava in Odbor regij bo zahteval koordinirano izvajanje prihodnjih pobud in postopkov, ki jih predlagata obe sporočili, in njuno vzporedno razvijanje.

1.2

poudarja, da evropska strategija oblikovanja skupne zasnove evropskega sistema zdravstva in socialne zaščite ne sme imeti za posledico širitve pristojnosti Evropske unije na področje zdravstva. Prav tako naj ne bi vodila do poskusov harmonizacije in do nepreglednih zakonodajnih določil. Področje zdravstva, in še zlasti njegova organizacija in financiranje so v pristojnosti držav članic. Spoštovati moramo načelo subsidiarnosti;

1.3

opaža, da so v številnih državah članicah teritorialne skupnosti tiste, ki so pristojne za zdravstvene storitve in zdravstveno varstvo. Odbor regij in regije s pristojnostmi na tem področju želijo torej sodelovati pri oblikovanju skupne evropske strategije na področju zdravstva in imeti možnost vplivanja na splošno strategijo Skupnosti, še zlasti v zvezi z določili in pobudami, ki se nanašajo na naloge in pristojnosti teritorialnih skupnosti na področju zdravstvenih storitev in zdravstvenega varstva.

1.4

izhaja iz načela, da naj teritorialne skupnosti sodelujejo pri oblikovanju splošne skupne evropske strategije na področju zdravstva, naprimer kar zadeva določitev kazalcev in meril primerjalnih analiz na področju zdravstva. Odbor regij torej meni, da naj predstavniki teritorialnih skupnosti sodelujejo v skupini za zdravstvene storitve in zdravstveno varstvo na visoki ravni, ki bo zadolžena za pomoč Komisiji na nekaterih temeljnih področjih in še zlasti za določitev pravic in dolžnosti pacientov, delitev pristojnosti različnih nacionalnih sistemov zdravstva in čezmejno sodelovanje, imenovanje najboljših evropskih centrov ter za koordinacijo vrednotenja novih zdravstvenih tehnologij. Odbor regij torej zahteva od Komisije, da poskrbi za to, da bodo teritorialne skupnosti zastopane v okviru te skupine;

1.5

ocenjuje, da je bistvenega pomena, da poskušamo odgovoriti na skupne prihodnje izzive na področju zdravstva in posvetimo posebno pozornost novim državam članicam. Pomoč novim državam članicam pri oblikovanju ukrepov na področju zdravstva in izboljšanju ravni zdravstva mora biti naša zavestna prioriteta z namenom, da zmanjšamo razlike in izkrivljanja v EU na tem področju in tako približamo stanje v novih državah najvišji ravni zdravstva v EU.

2.1

se strinja z ugotovitvijo Komisije, da je glede na prizadevanja za zagotovitev visoke ravni varovanja človekovega zdravja pri oblikovanju in uresničevanju vseh politik in delovanja Skupnosti (152. člen, prvi odstavek Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti) potrebno zagotoviti boljše sodelovanje političnih organov odločanja, ki imajo pristojnosti na področju zdravstva, zdravstvenih storitev in zdravstvenega varstva; Bistvenega pomena je, da splošna ocena učinkov novih politik zajema tudi vpliv pobud Skupnosti in analizo interakcij med različnimi določili Skupnosti in njihove posledice na zdravstvene storitve držav članic in cilje nacionalnih zdravstvenih politik. Glede na dejstvo, da so v številnih državah članicah teritorialne skupnosti pristojne za področje zdravstva, zdravstvenih storitev in zdravstvenega varstva, Odbor regij priporoča, da teritorialne skupnosti sodelujejo pri tej oceni;

2.2

ocenjuje, da je ključnega pomena, da natančno preučimo, kakšne so posledice pravic državljanov do zdravljenja v drugih državah članicah in do povračila stroškov za zdravstveno oskrbo v drugi državi članici, kot to določa zakonodaja Skupnosti v direktivi o storitvah v enotnem trgu in v uredbi 1408/71 o koordinaciji sistemov socialne zaščite;

2.3

zahteva, da si Komisija v zvezi z izenačitvijo položaja zdravstvenega varstva s storitvami, kot je predvideno v predlogu direktive o storitvah, prizadeva, da v primeru zdravstvenega varstva ne uporabimo logike trga in ekonomskega dobička, ampak da se opremo tudi na merila, ki temeljijo na naslednji načelih: dobro zdravje vsakega državljana, potek zdravljenja in kvaliteta življenja;

2.4

priporoča, da Komisija v okviru svojega delovanja za informiranje in izboljšanje obveščenosti o pravicah, ki jih državljanom zagotavlja zakonodaja Skupnosti, spoštuje pravico držav članic do oblikovanja pravnih določil na področju pravic in dolžnosti, ki se nanašajo na pokrivanje zdravstvenih storitev v sistemu socialne zaščite držav članic, in do ohranjanja razlik v izvajalnih določbah raznih storitev v sistemih zdravstvenega zavarovanja držav članic;

2.5

poleg tega ocenjuje, da ne gre izključno za to, da pomirimo državljane in jih obvestimo o pravicah, ki jim jih zagotavlja zakonodaja Skupnosti. Treba je tudi bolje preučiti možnosti za zagotovitev razumljivega in dostopnega sistema, v katerem bodo vse kategorije pacientov lahko koristile obstoječe pravice in možnosti. Prizadevati si je treba za to, da bodo tudi najbolj izpostavljene kategorije pacientov, kot so naprimer ostareli zunaj družbenega tkiva ali pacienti s psihičnimi težavami, lahko uveljavili pravice, ki izhajajo iz pravnega reda Skupnosti. To pomeni, da so informacije na voljo, kadar jih državljani želijo in da pristojne svetovalne in usmerjevalne službe v vsaki državi članici poskrbijo za redno spremljanje informacij;

2.6

zahteva, da si ob oblikovanju pobud za zagotavljanje čezmejne delitve pristojnosti, možnosti čezmejnega koriščenja zdravstvenih storitev, za zagotavljanje določil Skupnosti za priznavanje poklicnih kvalifikacij in poskusov poenostavitve zakonodaje na teh področjih v okviru sedanjih dejavnosti prizadevamo za to, da omenjene pobude ne privedejo do razporeditve zdravstvenega osebja in drugih zdravstvenih uslužbencev med države članice v škodo, naprimer, novih držav članic;

2.7

podpira dejstvo, da Komisija priznava pomen strukturirane in celostne ocene zdravstvenih tehnologij, ki zagotavlja čvrsto osnovo, na katero se bodo oprle ocenjevalne študije in dokumentacija o zdravstvenih sistemih, proizvodih in tehnikah;

2.8

v tej zvezi meni, da strukturirano in koordinirano sodelovanje na evropski ravni za izmenjavo izkušenj, znanja in raziskovanja na področju razvoja zdravstvenih tehnologih prinaša državam članicam znatno dodano vrednost;

2.9

meni, da je dostop do zanesljivih podatkov in do kakovostnih informacij ključnega pomena za sposobnost držav članic, da izberejo dobre prakse in primerjajo norme, in nujen pogoj za izvajanje številnih predlaganih pobud. Oblikovanje okvira evropskega sistema podatkov in informacij mora, kot je ugotovila Komisija, potekati v sodelovanju z drugimi dejavniki v sektorju in v koordinaciji s pobudami in tovrstnimi tekočimi dejavnostmi v okviru OECD in Svetovno zdravstveno organizacijo. Ravno države članice so tiste, ki na podlagi podatkov in tako pridobljenih primerljivih informacij oblikujejo določbe in izvajajo nove ukrepe;

2.10

ocenjuje, da si mora Komisija bolj prizadevati za to, da pristojne teritorialne skupnosti na področju zdravstvenih storitev in zdravstvenega varstva sodelujejo pri zdravstvenih storitvah, zdravljenju in delovnih skupinah, sestavljenih v ta namen.

3.1

podpira splošni cilj, objavljen v sporočilu Komisije, da z uporabo odprte metode koordinacije pospešuje oblikovanje skupnega okvira pomoči državam članicam za njihova prizadevanja pri prestrukturiranju in razvoju zdravstvenega varstva in dolgotrajnega zdravstvenega varstva v okviru socialne zaščite;

3.2

se strinja s tremi smernicami, torej z dostopnostjo zdravstvenega varstva, ki temelji na univerzalnosti, enakopravnosti, solidarnosti, s ponudbo kakovostnih storitev in z dolgoročno finančno sposobnostjo zdravstvenega varstva;

3.3

ocenjuje, da vzpostavitev skupnega splošnega okvira in spoštovanje smernic lahko prispevata k uspešnemu soočanju z izzivi v prihodnosti, kot so staranje prebivalstva in trajni problemi dostopnosti, ki se izražajo v neenakem dostopu do zdravstvenega varstva, v neravnovesju med ponudbo kakovostnega zdravstvenega varstva, povpraševanjem in potrebami prebivalstva kot tudi v finančnem nesorazmerju znotraj nekaterih sistemov;

3.4

poudarja, da se mora postopek oblikovanja indikatorjev in kriterijev primerjalne analize odvijati v popolnem spoštovanju pristojnosti držav članic na področju organizacije ponudbe in v skladu s stanjem v državah članicah; vendarle pa je potrebno paziti na to, da se indikatorji opirajo na čim širše dostopne podatke. Preveliko število indikatorjev bi za lokalne in regionalne skupnosti pomenilo nesprejemljivo dodatno delo;

3.5

v tej zvezi poudarja, da v številnih državah članicah zdravstveno varstvo upravljajo teritorialne skupnosti, ki imajo poleg tega še pomembne naloge na področju zdravstvene vzgoje in preventivne zdravstvene oskrbe ter nege na domu, zaradi česar je nastanitev v negovalnih ustanovah redkeje potrebna ali pa sploh ni. Zato bi morale biti teritorialne skupnosti kot najpomembnejši akterji in v skladu z načeli odprte koordinacije vključene v izdelavo nacionalnih akcijskih načrtov in oblikovanje indikatorjev in kriterijev za primerjalne analize;

3.6

zahteva, da med indikatorje vključimo kvalitativne indikatorje glede na to, da strogo kvantitativni indikatorji ne omogočajo beleženja tako imenovanih „nejasnih vrednosti“, kot so naprimer kvaliteta varstva za starejše osebe in izboljšanje kvalitete življenja itd. Kvalitete zdravstvenega varstva torej ne smemo analizirati samo s stališča koristi in stroškov, ampak tudi z elementi, značilnimi za izvajanje zdravstvenega varstva;

3.7

nadalje želi izpostaviti dejstvo, da mora oblikovanje teh indikatorjev in uporaba kriterijev primerjalne analize v skladu z metodo odprte koordinacije upoštevati razlike v izhodiščih med državami članicami;

3.8

zahteva od Komisije, da podpre razvoj mreže za izmenjavo izkušenj in širjenje dobrih praks, saj gre za pomemben sestavni element odprte metode koordinacije;

3.9

podpira dejstvo, da izpostavimo vpliv drugih politik na področje zdravstva in zdravstvenega varstva, in ocenjuje, da je boljša koordinacija s političnimi procesi na drugih področjih, in še zlasti na področju zaposlovanja, pomembna za doseganje ciljev. Odbor regij zato pozitivno ocenjuje poskus, da namenimo posebno pozornost potrebi po vlaganju v osnovno in vseživljenjsko usposabljanje zdravniškega osebja na podlagi načela učenja skozi vse življenje in v skladu s politiko zdravja in varnosti pri delu za izboljšanje ravni kvalitete zaposlitev. S tem bomo pripomogli k temu, da bomo zadržali osebje na področju zdravstvenega varstva in, kot upamo, spodbujali zaposlovanje, kar je ključnega pomena za soočanje s skupnimi izzivi, kot so staranje prebivalstva in naraščajoče pomanjkanje osebja;

3.10

ocenjuje, da je izrazitejše osredotočanje na marginalne kategorije, kot so starejše osebe zunaj socialnega tkiva, etnične manjšine in kategorije oseb z nizkimi prihodki, ključnega pomena za uresničevanje smernic za enakopraven in univerzalen dostop do zdravstvenega varstva. V tem pogledu je potrebno v okviru podpore prizadevanjem držav članic na področju reform izoblikovati mehanizme pomoči marginalnim kategorijam za zmanjšanje sedanjih neenakosti v zdravstvu. Izoblikovanje teh mehanizmov pomoči temelji na sodelovanju in mobilizaciji vseh akterjev.

18.2.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 43/26

1)

da nezakonita dejanja in terorizem pomenijo eno največjih groženj idealom demokracije in svobode ter vrednotam miru, ki tvorijo bistvo Evropske unije.

2)

da je tako v pristaniščih kot tudi na pomembnih bližnjih območjih treba ljudi, infrastrukturo in opremo, med drugim transportna sredstva, zaščititi pred nezakonitimi dejanji in njihovimi uničevalnimi učinki. Takšna zaščita je v prid uporabnikom prometnih površin, gospodarstvu in družbi kot celoti.

3)

da sta dne …/…/2003 Evropski parlament in Svet Evropske unije sprejela Uredbo (ES) št. [725/2004] o povečanju zaščite na ladjah in v pristaniščih. Vendar pa ukrepi za izboljšanje varnosti v pomorskem prometu, predpisani s to uredbo, ne zadostujejo za zagotovitev ustrezne ravni varnosti v vseh transportnih verigah, s katerimi so povezane pomorske prometne poti. Področje uporabe te uredbe je omejeno na varnostne ukrepe na krovu ladij in na neposrednem območju stičišča ladja/pristanišče.

4)

da bi brez poseganja v predpise držav članic na področju nacionalne varnosti in morebitne ukrepe, sprejete na podlagi Naslova IV Pogodbe o Evropski uniji, bilo treba cilj varnosti, naveden pod 2. točko uvodnega dela, doseči s primernimi ukrepi na področju pristaniške politike in sicer z določitvijo skupnih predpisov, ki bodo zagotavljali ustrezno raven varnosti v vseh pristaniščih Skupnosti.

5)

da bi se pri določanju natančnih meja pristaniškega območja, ki je občutljivo z vidika varnosti, ter različnih ukrepov, potrebnih za zagotavljanje zadovoljive stopnje varnosti, države članice morale opreti na podrobne varnostne ocene in upoštevati stališča njihovih regionalnih in lokalnih skupnosti. Takšni ukrepi so odvisni od obstoječe stopnje varnosti in v njih se odražajo razlike v vrstah tveganja na različnih segmentih pristanišča.

6)

da bi države članice oz. eventualno lokalne in regionalne skupnosti morale izdelati načrte za varnost v pristaniščih, po katerih bi se dosledno odzivali na izsledke varnostnih ocen za pristanišča. Predpostavka za učinkovito izvajanje zaščitnih ukrepov je tudi natančna porazdelitev nalog na vse udeležene stranke in redno izvajanje ukrepov. Dodelitev določenih nalog in določitev postopka izvedbe v okviru načrta za varnost v pristaniščih naj bi prispevala k učinkovitosti tako preprečevalnih kot tudi reševalnih varnostnih ukrepov v pristaniščih.

7)

da naj bi države članice zagotovile, da bi začel delovati osrednji kontaktni organ kot povezava med Komisijo in državami članicami.

8)

da so v tej direktivi so upoštevane osnovne pravice in načela, priznane zlasti z Listino o temeljnih pravicah Evropske unije.

9)

da bi bilo ukrepe, potrebne za izvedbo te direktive, treba sprejeti v skladu s Sklepom Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999, ki določa postopke za izvajanje izvedbenih pristojnosti, prenesenih na Komisijo. Določiti bi bilo treba postopek prilagoditve te direktive, upoštevajoč razvoj mednarodnih instrumentov, da bi lahko na podlagi pridobljenih izkušenj prilagodili ali dopolnili posamezne določbe iz prilog k tej direktivi, ne da bi se pri tem razširilo njeno področje veljave.

10)

da, ker ciljev obravnavanih ukrepov, namreč harmoničnega uvajanja in izvajanja smotrnih predpisov na področju pomorsko prevozne in pristaniške politike ni mogoče zadovoljivo uresničevati na ravni držav članic in jih je zaradi njene evropske razsežnosti lažje uresničevati na ravni Skupnosti, lahko Skupnost v skladu s členom 5 Pogodbe o Evropski skupnosti ukrepa v skladu z načelom subsidiarnosti. Po načelu sorazmernosti v skladu z istim členom se ta direktiva omejuje na minimalne predpise, potrebne za dosego cilja varnosti v pristaniščih in ne presega tega, kar je za to potrebno;

1.1.1

Odbor zastopa mnenje, da bi bilo treba izboljšanje varnosti na ladjah in na stičišču ladja/pristanišče v določenih pristaniščih po potrebi dopolniti s izboljšanjem varnosti v pristanišču, s čimer bo zagotovljeno, da bodo obstoječi varnostni ukrepi izboljšani z varnostnimi ukrepi na celotnem območju pristanišča. V določenih pristaniščih bo protiteroristične ukrepe morda potrebno dopolniti z varnostnimi ukrepi za zaščito bližnjih podjetij, ki bi lahko predstavljala cilje terorističnih napadov; mednje sodijo skladišča goriv ter obrati za kemične snovi in gnojila.

1.1.2

Odbor je mnenja, da bi morale posamezne države članice sporazumno z lokalnimi in regionalnimi skupnostmi ter zadevnimi predstavniki pristanišč odločati o nujnosti in obsegu ukrepov.

1.1.3

Odbor zastopa mnenje, da določanje stopenj nevarnosti od normalne, prek povečane do akutne ogroženosti ni v pristojnosti pristojnega organa za varnost v pristanišču, temveč jih je treba določiti s splošno uredbo.

1.2.1

Odbor poudarja pomembnost načela subsidiarnosti, zlasti v luči Ustavne pogodbe in njenega protokola o uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti;

1.2.2

Odboru se zdi primerno, da so v Predlogu predvidene enake varnostne strukture in službe kot v Uredbi (ES) št. [725/2004], s katerimi bo zagotovljen obsežen varnostni sistem za celotno pomorsko logistično verigo, od ladje prek stičišča ladja/pristanišče in celotnega pristanišča do stičišča pristanišče/zaledje.

1.2.3

Odbor pozdravlja dejstvo, da lahko države članice same določijo meje, v okviru katerih se bo direktiva uporabljala v njihovih pristaniščih. To naj bi bilo določeno v posvetovanju z lokalnimi in regionalnimi telesi. Da bi lahko odločale o tem, v katerih pristaniščih so potrebni okrepljeni varnostni ukrepi, je treba izvesti obsežno analizo tveganj in nujnosti.

1.2.4

Odbor tudi odobrava, da morajo države članice same poskrbeti za pravilno izdelavo varnostnih ocen in načrtov za varnost v pristaniščih, pri tem določiti in sporočiti veljavne stopnje varnosti in spremembe ter imenovati pristojni organ za preprečevanje nevarnosti. V skladu z načelom subsidiarnosti mora vsaka posamezna država članica sporazumno s pristojnimi državnimi organi kot tudi lokalnimi in regionalnimi področnimi organizacijami odločati o potrebah po izvedenskih mnenjih, načrtih in pristojnih organih za ocenitev tveganja s strani posamezne države članice z ozirom na lokalne in regionalne danosti.

1.2.5

Odbor odobrava, da se za vsako posamezno pristanišče imenuje pristojna oseba za varnost, zato da izdelava, aktualizacija in nadzor varnostnih ocen ter načrtov za varnost v pristaniščih – vključno z varnostnimi načrti za podjetja, ki nanje mejijo –, ki se zdijo posamezni državi članici v dogovoru s pristojno osebo nujna, potekajo usklajeno; prav tako odobrava določitev osrednjih kontaktnih organov v državah članicah, pristojnih za vso potrebno komunikacijo tako z drugimi državami članicami kot tudi s Komisijo.

1.2.6

Odboru se ne zdi potrebno, da bi ustanovili odbor za varnost v pristaniščih za vsako pristanišče; odbore naj bi ustanavljali po potrebi.

1.2.7

Odbor je mnenja, da bi morale predlagane minimalne zahteve za varnostne ocene in načrte za varnost v pristaniščih oz. inšpekcijske postopke za nadzor nad izvajanjem ukrepov za varnost v pristaniščih služiti kot splošne smernice, priporočila pa naj bi imela prednost pred predpisi.

1.3.1

Odbor zastopa mnenje, da bi morale posamezne države članice določiti sankcije za kršitve pravnih predpisov o izvajanju te direktive v posameznih državah. Večina držav članic že ima primerne pravne predpise, zato se zdijo dodatni predpisi o sankcijah praviloma nepotrebni.

1.4.1

Pretežen del dodatnih stroškov, ki po predlogu nastajajo s pripravo načrtov, z različnimi ukrepi, z nadzorom in s kontrolo kot posledico te direktive, morajo nositi države članice, da bi tako preprečili takšno povišanje stroškov za prevoz oseb in blaga po morju, da bi ta prevoz nadomestila manj ekološka in manj varna prevozna sredstva.

18.2.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 43/35

1)

približno: 80 % državljanov Skupnosti živi v mestih, mnoga od teh mest pa imajo nedvomno resne ekološke probleme. Ekološki problemi mest vplivajo predvsem na prebivalce mest, poleg tega pa tudi regionalno negativno vplivajo na okolje in na življenjske razmere ljudi.

2)

Za izboljšanje okolja v mestih Evropske unije je potrebno več sredstev in prilagodljiva strategija, ki bi upoštevala različne danosti, značilne za evropska mesta. Ta strategija mora biti dolgoročno usmerjena in združljiva s politiko trajnostnega razvoja Unije.

3)

Predpogoj za učinkovitost strategije je, da povezuje boljše mestno okolje z možnostjo uporabe subvencij Skupnosti za različna področja politike.

4)

Strategija pa bi morala imeti za posledico tudi socialno vključitev in okoljsko pravičnost ter se lotiti problematike potreb po sredstvih revnejših dežel in medgeneracijske pravičnosti.

5)

Na podlagi različnih predpogojev mest in v skladu z načelom subsidiarnosti morajo imeti lokalne skupnosti glavno odgovornost za oblikovanje ukrepov, ki naj bi jih izvajali v določenem delu mesta;

1.1

Odbor regij pozdravlja sporočilo Komisije kot prvi korak za oblikovanje tematske strategije za mestno okolje, ki je bila zahtevana v šestem akcijskem programu za okolje EU. Bodoče tematske strategije bodo igrale pomembno vlogo pri izboljšanju kakovosti mestnega okolja. Zato je osrednjega pomena, da se prizna vloga lokalnih in regionalnih skupnosti ter njihova odgovornost za doseganje ciljev strategije Skupnosti za trajnostni razvoj.

1.2

Odbor poudarja, da gre pri mestnem okolju za kompleksno območje delovanja. Okoljski vidiki morajo biti povezani z gospodarskimi vidiki, kot so konkurenčnost in regije trga dela, ter s socialnimi vidiki, npr. segregacija ali integracija, da bi tako dosegli trajnosti mestni razvoj. Poleg tega je treba upoštevati tudi kulturne vidike.

1.3

Odbor pozdravlja dejstvo, da Komisija obravnava razvoj bolj integrirane zasnove. Da bi oblikovali celostno zasnovo razvoja mest, je pomembna tako horizontalna/čezsektorska zasnova (med političnimi področji in med različnimi akterji) kot tudi vertikalna (med različnimi upravnimi ravnmi).

1.4

Odbor z veseljem ugotavlja, da Komisija sodeluje pri določanju skupnih ciljev in pokazateljev za preverjanje stanja okolja v mestih. Ti pa bi morali služiti le kot pomoč pri usmerjanju in ne bi smeli biti obvezujoči.

1.5

Odboru se zdi pomembno, da se mesta in njihova bližnja in daljna okolica obravnavajo z vidika medsebojne odvisnosti, t.j. v smislu Evropske perspektive prostorskega razvoja (ESDP).

1.6

Odbor pozdravlja dejstvo, da želi Komisija na področju mestnega okolja pospeševati ekološko izobraževanje, izmenjavo izkušenj in nadaljnja raziskovalna dela.

1.7

Odbor opozarja na evropsko mestno listino kongresa občin in regij v Evropi, posvetovalnega organa Evropskega sveta. V tej listini je opisana kompleksnost mest.

1.8

Odbor pozdravlja dejstvo, da Komisija posebej poudarja potrebo po organiziranem ravnanju v okviru mestne politike s ciljem pospeševati čezsektorsko delo, olajšati nadaljnje delo in izpeljati primerljive raziskave za izboljšanje okolja v mestih.

1.9

Odbor bi nadalje želel poudariti, da so nove zamisli v mestni politiki strateško naravnane in bi jih moralo biti mogoče uporabljati prek administrativnih meja znotraj mestnega območja in v sosednjih območjih.

1.10

Odbor dvomi v predlog Evropske komisije, da se oblikuje ločen načrt za primestni promet. Eden od najpomembnejših vidikov trajnostnega mestnega okolja je ravno povezava sistema primestnega prometa z načrti gradnje mest, kar najbolje poteka na regionalni in lokalni ravni.

1.11

Odbor poziva Komisijo, naj razširi zanesljive postopke na področju primestnega prometa, ki so povezani s sodelovanjem in koordinacijo različnih nosilcev in različnih ustanov javnega prevoza, da bi primestni promet oblikovali učinkoviteje in zmanjšali obremenitev okolja.

1.12

Odbor pozdravlja dejstvo, da želi Komisija razviti metodiko za ocenjevanje skupne trajnosti stavb, ki bo uporabna pri načrtovanju novogradenj in obsežnih obnovitvenih del.

1.13

Odbor je mnenja, da Komisiji ni treba predlagati nadaljnjih zahtev v zvezi z energijsko učinkovitostjo, ki niso omejene na energijski sektor, da bi dopolnila Direktivo 2002/91/ES. Direktivo je treba v celoti vključiti v pravni red posamezne države in jo oceniti, preden se pripravijo nadaljnji predlogi.

1.14

Odbor pozdravlja predlog Komisije, naj se razvijajo državni programi za trajnostno gradnjo, in se nadalje strinja s predlogom, naj se pri razpisih za gradbena dela in pri uporabi javnih sredstev za zgradbe in gradbena dela postavljajo zahteve po trajnosti.

1.15

Odbor pozdravlja dejstvo, da se Komisija drži trajnostnih vzorcev poselitve ter tega, da ustvarja spodbude, da se da prednost ponovni uporabi neizkoriščenih površin pred novim urejanjem „zunaj naselja“, da bi tako dosegli trajnostni razvoj mest, ki temelji na večji zazidalni gostoti.

1.16

Odbor ne zagovarja niti tega, da želi Komisija predložiti smernice za načrtovanje namembnosti zemljišč, usmerjeno v večjo zazidalno gostoto in raznovrstno uporabo, niti ne podpira predloga, da bi Komisija predlagala definiciji „industrijsko zemljišče“ in „neizkoriščeno zemljišče“ ter razvila nadaljnje smernice za specifična vprašanja oblikovanja mest. Po mnenju Odbora spada prostorsko načrtovanje v državno, regionalno ali lokalno področje pristojnosti, saj vsaka dežela razpolaga z lastnimi kulturnimi in pokrajinskimi predpostavkami, gradbeno tradicijo itd.

2.1

Odbor sprejema, da Komisija upravičeno predlaga zahtevne cilje za trajnostno mestno okolje. Komisija naj bi vendarle zastavila le cilje in predlagala politične okvirne pogoje, ne pa pravnih okvirnih pogojev za izvajanje.

2.2

Odboru se zdi pomembno, da so v skladu z načelom subsidiarnosti in sorazmernosti vsi ukrepi Evropske unije, ki zadevajo mestno okolje, vključeni v obstoječe načrte in sisteme za upravljanje mestnega okolja in da na njih temeljijo ter da podpirajo regionalne in lokalne skupnosti pri njihovih trajnostnih prizadevanjih.

2.3

Odbor je menja, da je treba načrte in sisteme za upravljanje okolja podrobno ovrednotiti glede na rabo okolja in jih nato nadalje razvijati po eni strani za javni sektor in po drugi strani glede na trajnostno oblikovanje mest.

2.4

Odboru se zdi pomembno, da so v skladu z načelom subsidiarnosti in sorazmernosti vsi ukrepi Evropske unije, ki zadevajo trajnostni promet, vključeni v obstoječe prometne koncepte in koncepte mobilnosti in da na njih temeljijo ter da podpirajo regionalne in lokalne skupnosti pri njihovih trajnostnih prizadevanjih.

2.5

Odbor zastopa stališče, da mora načrt za trajnostni primestni promet temeljiti na integrativnem pristopu, ki dosledno sledi socialnim, okoljskim in gospodarskim politikam na lokalni in regionalni ravni. Regionalna in lokalna raven razpolagata z najboljšimi predpogoji za razvoj trajnostnega mesta in mestnih območij ter kjer se strokovna vprašanja in akterji združijo v „celoto“.

2.6

Odbor zato poziva, naj se razvije postopek za trajnostni promet; primeri za nerazvita področja so gospodarski instrumenti vodenja, upravljanje mobilnosti in inteligentni prometni sistemi.

2.7

Odbor priporoča, naj se na podlagi dogovorov kot alternativa pravnim predpisom razvijajo instrumenti in postopki, ki dajejo državam članicam spodbudo za trajnostno oblikovanje mest. Odbor poziva Komisijo, naj sestavi dogovore za oblikovanje mest, na primer na podlagi metode odprte koordinacije, Alborške listine ali tristranskih ciljnih sporazumov. Najpomembnejše v tem smislu je, da sta lokalna in regionalna raven opremljeni s pravico do soodločanja in z ustreznimi sredstvi.

2.8

Odbor poziva Komisijo, naj ustvari možnosti za izmenjavo izkušenj in širjenje znanja prek omrežij. Sodelovanje v okviru INTERREG IIIC lahko služi kot vzorec za nadaljnji razvoj v okviru npr. sistemov LIFE in URBAN.

2.9

Odbor pozdravlja predlog Komisije, naj se države članice vzpodbudi k oblikovanju državnih ali regionalnih strategij za trajnostno mestno okolje. Te bi bilo treba dodelati v strategije za trajnostni razvoj mest.

2.10

Odbor pozdravlja predlog Komisije, da se države članice spodbudi k ustanovitvi državnih in/ali regionalnih centrov za mestno okolje, da bi mestom in občinam lahko ponudili informacije, strokovno znanje in svetovanje. Ti centri bi morali podpirati trajnostni razvoj mest.

2.11

Odboru se zdi smiselno, da v oblikovanje novih sistemov vključi obsežna prizadevanja mnogih držav članic za spodbujanje trajnostnega razvoja mest, npr. v zvezi z ekološkim označevanjem gradbenih materialov ali prenovo starejših stavb, ki niso zgrajene iz okolju prijaznih materialov. Harmonizacijski ukrepi za prilagoditev možnih novih sistemov ne bi smeli povzročiti dvojnega dela, več birokracije ali višjih stroškov.

2.12

Odbor opozarja, da mnogi predlogi Komisije vključujejo oblikovanje norm, sistemov, pokazateljev in postopkov za čezdržavno primerjavo. Po mnenju Odbora je bistvenega pomena razvijati sisteme, ki od lokalnih in regionalnih javnopravnih teritorialnih skupnosti ne zahtevajo visokih stroškov osebja, finančnih in birokratskih stroškov.

2.13

Glede na različne izhodiščne položaje in različne potrebe držav se zdi Odboru zelo pomembno, da se vsi predlogi oblikujejo fleksibilno in enostavno.

2.14

Odboru se zdi pomembno, da se pri predlogih Komisije ravna postopoma in da med mesti ne pride do razslojenosti v dva razreda, v tistega, ki mu izvajanje predlogov uspe takoj, in tistega, ki jih ne more neposredno izvajati.

2.15

Po mnenju Odbora bi morala Komisija pojasniti, kaj pomenita pojma mesto in mestno ozemlje. Definicije bi lahko po potrebi dodelali v vsaki posamezni državi članici.

2.16

Odbor poudarja, da je potrebno v okviru tematske strategije stalno upoštevati povezave med mestnim okoljem in njegovo okolico in po potrebi s pristojnimi organi zadevnih izven mestnih območij predvideti medsebojne sporazume in ukrepe.

18.2.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 43/38

1)

Osnovno načelo solidarnosti in medsebojne pomoči pri naravnih nesrečah in nesrečah, ki jih je povzročil človek na ozemlju Evropske unije, je elementarna moralna obveznost skupnosti držav, ki so njena osnova in značilnost;

2)

v okviru mednarodnega sodelovanja mora EU razviti najvišjo možno raven solidarnosti tudi do tretjih držav, ki jih prizadene ena od omenjenih nesreč;

3)

v zadnjem času je bil zabeležen občuten porast nevarnosti nesreč znotraj in zunaj EU, zato je potrebno razviti zmogljivosti usklajevanja in takojšnje pomoči služb Komisije;

4)

moderen sistem civilne zaščite z visoko storilnostjo temelji na dveh osnovnih stebrih: na visoki stopnji usklajevanja in na razvejani, po celotnem ozemlju EU razširjeni mreži operativnih instrumentov in visoko specializiranih intervencijskih skupin;

5)

geografsko močno razširjena struktura intervencijskih skupin in sredstev držav članic ter regij predstavlja pomembno in temeljno garancijo za takojšnjo pomoč prebivalstvu, ki ga je prizadela nesreča ter lahko vodi in usklajuje operativne instrumente in intervencijske skupine;

6)

po okrepitvi organizacije civilne zaščite v EU se je potrebno zavzeto in odločno lotiti problema preventivnih ukrepov, da bi se čim bolj zmanjšalo število nesreč in njihove negativne posledice, če preventivni ukrepi ne bodo zadostovali;

1.1

pozdravlja sporočilo in akcijske smernice iz sporočila Komisije za krepitev operativnih zmogljivosti civilne zaščite v EU v duhu solidarnosti in sodelovanja, ki ga Evropski parlament označuje kot ustanovni element skupnosti držav;

1.2

je mnenja, da je treba izhajati iz celotne perspektive, ki zajema vse vidike varovanja družbe pred nesrečami, pri tem gre za preventivne ukrepe, varstvo pred nesrečami in posledične ukrepe;

1.3

je mnenja, da lokalne in regionalne skupnosti predstavljajo pomemben strukturni in organizacijski referenčni model za vzpostavitev moderne in učinkovite evropske civilne zaščite zaradi posredovanja kot institucionalni subjekti z zakonodajnimi in organizacijskimi pristojnostmi, ki imajo neposreden stik z varnostnimi problemi državljanov in dediščino na njihovem regionalnem območju;

1.4

je mnenja, da organizacijske in praktične zmogljivosti, ki so jih v zadnjih letih predstavile regije za varstvo pred naravnimi nesrečami, gozdnimi požari, delovnimi in prometnimi nesrečami lahko tvorijo pomemben okvirni model za vzpostavitev modernega in učinkovitega evropskega sistema civilne zaščite, ki je primeren za uporabo tako znotraj kot tudi izven EU.

1.5

je prepričan, da se je medtem v državah članicah, regijah in občinah uveljavila aktivna kultura in politika civilne zaščite, ki temelji na razvejani, po celotnem ozemlju EU razširjeni mreži, ki izhaja iz občin in je vključena v nadrejeno upravno raven. Te skupnosti, v prvi vrsti regije, morajo biti v stalni pripravljenosti in razpolagati z visokimi zmogljivosti usklajevanja v izrednih razmerah, po širšem območju morajo imeti porazdeljene specialna sredstva, ki so primerne za takojšnjo uporabo, biti morajo zmožne takojšnje dostave intervencijskih skupin in operativnih instrumentov iz svojega regionalnega območja na mesto nesreče ter jih usklajevati z drugimi intervencijskimi skupinami in operativnimi instrumenti;

1.6

je mnenja, da je temeljni vidik za preoblikovanje evropskega sistema civilne zaščite hitrost in kakovost informacij ter komunikacije za nadziranje in obvladovanje izrednih razmer, kar je temeljni pogoj za vsakršen učinkovit ukrep usklajevanja in pomoči prebivalstvu, ki ga je prizadela nesreča;

1.7

meni, da je nujno potrebno, da se evropski opazovalni center in državni ter regionalni operativni centri civilne zaščite združijo v trdno, enotno komunikacijsko mrežo za izredne razmere;

1.8

upa, da bo pri konkretnem izvajanju smernic, ki jih obsega sporočilo, lahko dosežena evropska certifikacija zahtev in kapacitet komunikacije, intervencijskih ukazov in nadzora državnih in regionalnih operativni centrov civilne zaščite za zagotovitev učinkovitosti in zanesljivosti teh pomembnih in temeljnih mest za izredne razmere;

1.9

je mnenja, da morajo državni in regionalni operativni centri civilne zaščite predstavljati glavne subjekte, ki posredujejo informacije o intervencijskih skupinah, uporabljenih sredstvih in informacijah, pridobljenih v izrednih razmerah, z namenom, da ima evropska podatkovna banka za civilno zaščito najnovejše podatke in da zagotovi posredovanje intervencijskega osebja. Že obstoječe banke podatkov nacionalnih skupnosti bi morale biti usklajene z evropskimi bankami podatkov;

1.10

je mnenja, da mora biti strateški cilj, glede na izkušnje, ki so jih države članice in regije pridobile z reševanjem najpogostejših izrednih razmer na evropski ravni, medsebojno usklajevanje in koordiniranje obstoječih intervencijskih skupin in sredstev na območju Skupnosti;

1.11

je mnenja, da je za redke ali manj poznane izredne razmere potrebno sestaviti skupine strokovnjakov na ravni Skupnosti za realistično ocenjevanje stanja izrednih razmer in določanje intervencijskih skupin in sredstev, ki zagotavljajo pomoč;

1.12

je mnenja, da so skupne vaje civilne zaščite pomemben instrument za praktično preizkušanje operativnih zmogljivosti intervencijskih skupin in sredstev iz različnih držav članic, ki morajo biti zmožne vzajemno usklajeno delovati in se pri tem tesno povezovati s krajevnimi civilnimi skupnostmi, ki pri obvladovanju izrednih razmer nosijo največjo odgovornost v verigi komunikacije, poveljevanja in nadzora;

1.13

zastopa stališče, da bi moralo biti pri sestavi in oblikovanju evropske enote za takojšnjo pomoč namenjenega največ prostora čezmejnemu sodelovanju, v prvi vrsti pa skupnim vajam civilne zaščite sosednih regij;

2.1

priporoča glede na različne scenarije v izrednih razmerah, da se banka podatkov preko intervencijskih skupin in sredstev za takojšnjo pomoč organizira – usklajeno s cilji, upoštevanimi v podatkovnih bankah nacionalnih uprav - tako, da se osnovne informacije in njihovo posodabljanje priskrbijo na mestih, ki imajo te informacije na voljo na podlagi ciljev njihove ustanove in na njihovem območju pristojnosti vodijo centre za pomoč v nesrečah, ki delujejo dan in noč;

2.2

predlaga, da informacijski viri banke podatkov zajemajo tako nacionalne kot tudi regionalne centre za civilno zaščito; pri prvih naj bi bile zbrane informacije o intervencijskih skupinah in sredstvih ter visoko kvalificiranih strokovnjakih, drugi pa naj bi imeli informacije o vseh specializiranih intervencijskih skupinah in sredstvih, ki so nameščeni v občinah;

2.3

je mnenja, da bi morala vsaka ustanova obeh omenjenih informacijskih virov poleg intervencijskih skupin in sredstev za reševanje različnih izrednih razmer v banko podatkov vnašati tudi poseben seznam, iz katerega bi bilo razvidno, katere izredne razmere je posamezen center civilne zaščite že reševal znotraj in zunaj njegovega območja pristojnosti;

2.4

priporoča, da se v banko podatkov vključi vaje civilne zaščite mednarodnih razsežnosti, ki jih je na svojem območju pristojnosti usklajeval posamezen center civilne zaščite;

2.5

predlaga, da se informacijsko banko podatkov posodobi vsakih šest mesecev na določen datum;

2.6

priporoča, da skupne vaje civilne zaščite poiščejo pravo ravnotežje med človeškimi in materialnimi viri nacionalnih specializiranih enot in regionalnih enot za nujno posredovanje, ki so posebno usposobljene za takojšnjo pomoč prebivalstvu v tesnem sodelovanju z občinami in drugimi regionalnimi in nacionalnimi enotami;

2.7

vabi Komisijo, da se odločno pridruži načrtovanju in razvoju čezmejnih vaj, ki vključujejo aktivno sodelovanje sosednjih ali mejnih regij, da bi tako združili pozitivne izkušnje regij na področju civilne zaščite in oblikovali solidno operativno podporo, na osnovi katere bi vzpostavili evropske sile za hitro posredovanje v izrednih razmerah;

2.8

priporoča definiranje najboljših praks za ukrepanje v nesrečah, ki se ponavljajo, in še zlasti tistih s hitrim širjenjem, kot so gozdni požari. To bi lahko dosegli s primerjavo tehnik spremljanja in nadzora v zgodnjem stadiju in hitrega posredovanja v različnih regijah;

2.9

priporoča izvajanje vaj, osredotočenih na medsebojno povezovanje med civilnimi in vojaškimi enotami, ki omogoča hitro uporabo specializiranih sredstev, s katerimi razpolagajo samo oborožene sile, in še zlasti helikopterjev, ki lahko dopolnjujejo sredstva, ki so na voljo civilnim silam v številnih izrednih razmerah ali izrednih razmerah velikega obsega.

2.10

priporoča, da so regionalni operativni centri za izredne razmere, ki so odprti 24 ur na dan, sposobni neposredno v realnem času obveščati nacionalne centre za izredne razmere ali centre EU zato, da se reši težave v zvezi s pravočasnim prenosom informacij, ki omogočajo takojšnjo oceno nujnosti situacije in zagotavljajo hitro in kakovostno prvo pomoč. S tem se izognemo ovinkarjenju, ki lahko upočasni ali izkrivi informacije.

2.11

priporoča oblikovanje evropske namenske mreže za komuniciranje na področju civilne zaščite, ki bi povezovala operativne centre držav članic in regij z evropskim centrom za spremljanje;

2.12

predlaga, da postane obveščanje evropskega centra za spremljanje izrednih razmer obvezno v primerih, ko regionalni center civilne zaščite na kraj nesreče pošlje zunanje enote in materialna sredstva. Ko je krizni stadij zaključen, regionalni center objavi konec izrednih razmer.

2.13

priporoča povečanje finančne pomoči za nujne posege in za oblikovanje evropskega sistema civilne zaščite. Finančna pomoč ni samo bistvenega pomena za solidarnost med državami članicami mednarodne skupnosti, kot je Evropska unija, ampak tudi za sodelovanje in koordiniranje specializiranih operativnih sil in enot različnih držav članic in regij Evropske unije, ki so pozvane k usklajeni koordinaciji svojih operacij.

18.2.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 43/42

1)

dejstvo, da so lokalne in regionalne skupnosti ves čas kazale naklonjenost do ukrepov na področju mladine, saj so prepričane, da naj EU, države članice in teritorialne skupnosti predajo mladim državljanom sporočilo o pomenu aktivnega državljanstva na nacionalni ravni. Posebej pomembno je, da se mladim omogoči dejavno sodelovanje pri vzpostavljanju demokratične in solidarne Evrope, ampak tudi trdne in konkurenčne Evrope z gospodarskega in kulturnega vidika;

2)

temeljni pomen, ki ga ima Laekenska izjava, ki je kot dodatek priložena sklepu Evropskega sveta z dne 14. in 15. decembra 2001, ravno sedaj tudi glede na najmlajšo širitev Evropske unije in pri kateri se pojavlja eno izmed temeljnih izzivov Evropske unije, „kako evropski projekt in evropske institucije približati državljanom in zlasti mladini“. Vendar bi morali izziv predstaviti v takšni obliki, ki bi, nasprotno, približevala evropske programe in evropske ustanove državljanom in še zlasti mladim, da bi tako krepili odnose med mlado generacijo in obstoječimi političnimi strukturami;

3)

dejstvo, da je Odbor mnenja, da je potrebno uspešno izvesti strateške cilje, ki jih je zastavil Evropski svet v Lizboni in Barceloni, s katerimi naj bi Evropa postala „najkonkurenčnejši in najbolj dinamičen gospodarski prostor, ki temelji na znanju“, pri čemer je mobilnost mladine bistven in nujno potreben pogoj za uresničitev tega cilja. Evropska politika naj se izogne preveč „instrumentalnemu“ pogledu na mlado generacijo. Politiko mladih je treba zasnovati na načelu, po katerem so mladi enakopravni evropski državljani, ki imajo možnost in moč odločanja o svoji prihodnosti in o prihodnosti Evrope, kar v širšem smislu vpliva na konkurenčnost in na gospodarski razvoj Evrope;

1.1

se strinja s Komisijo, da bi bilo zaradi hitrega razvoja položaja mladih ljudi v Evropi, glede na vprašanja in ukrepe na področju mladih, potrebno uporabljati odprto metodo usklajevanja in poziva Svet, naj se tudi on priključi temu stališču;

1.2

podpira in pozdravlja postopek, ki ga uporablja Komisija in ki se odlikuje po obširnem posvetovanju vseh udeležencev;

1.3

meni, da je primerno, da se Odbor stalno posvetuje in je na tekočem glede teme o štirih prednostih Bele knjige Evropske komisije „Nova spodbuda za evropsko mladino“, zlasti zaradi dejstva, da se lokalne in regionalne skupnosti na podlagi njihovih institucionalnih pristojnosti od nekdaj zavzemajo za izvajanje ustreznih ukrepov, s katerimi naj bi podpirali dejavno udeležbo mladih ljudi v skupnosti, kjer živijo;

1.4

se strinja z ugotovitvami Komisije, da se mladina zaskrbljujoče malo zanima za politično življenje, in hkrati opaža, da so mladi pogostokrat prisotni na drugih področjih družbenega življenja, kot je na primer prostovoljno delo, kar pa predstavlja obliko dejavnega državljana; zato je Odbor mnenja, da morajo najprej politiki preveriti svoj odnos do mladih, in določiti metode dela, ki bi jim omogočale krepitev njihove demokratične legitimnosti v očeh mladih. To še zlasti zadeva Odbor regij, ki bi lahko bolj dejavno spodbujal zaposlovanje mladih članov, tako žensk kot moških, ki bi zaradi svoje mladosti in svojih političnih dejavnosti na lokalnem in regionalnem nivoju prispevali k izboljšanju dela Odbora;

1.5

na podlagi obstoječega dokumenta in prepričanj, ponovno izraženih v predhodnih mnenjih Odbora regij o vprašanjih na področju mladine, bi morala biti „mladinska politika vidna na vseh administrativnih in političnih ravneh in v vseh državah ter posredovana preko komunikacijskih medijev ter v jeziku, ki je dobro poznan mladini v Evropi“ (CdR 309/2003 fin.). V tem kontekstu Odbor regij pozdravlja nastanek spletnega evropskega portala za mlade z naslovom: http://www.europa.eu.int/youth/index_sl.html.

2.1

Da bi mladim ljudem približali politiko, je najprej potrebno razmisliti, kakšen način bi bil najbolj primeren. Evropska komisija v svojem sporočilu Svetu pri določanju globalnega cilja ugotavlja, da je zato potrebno v evropski mladinski politiki ustvariti koherenten, relevanten in kakovosten prostor, ki temelji na znanju in z izmenjavo, dialogom in mrežo prepoznati bodoče potrebe za vzpostavitev daljnovidne, učinkovite in trajnostne politične strategije.

2.2

V okviru omenjenega globalnega cilja Komisija opredeljuje vrsto podciljev, pri čemer Odbor regij pozdravlja stalno odprtost, ne le za prednostna področja, ki so jih imenovale države članice pri odgovarjanju na predložene vprašalnike, ampak tudi za vsa druga prednostna področja, ki so pomembna za delo z mladimi. Ta odprtost je bistvena značilnost postopka, ki je pomemben za raziskovanje tako hitro spreminjajočega področja kot je mladinska politika.

2.3

poudarja, da lokalne in regionalne skupnosti lahko igrajo pomembno vlogo pri pridobivanju znanja na področju mladinske politike in poziva Svet, da to upošteva v zvezi s predlaganimi akcijskimi smernicami na nacionalni ravni. Sicer je navedeno „izvajanje nadaljnjih študij, zbiranje statističnih podatkov in praktičnega znanja o nevladnih in mladinskih organizacijah ter sami mladini, z namenom zapolniti luknje in stalno posodabljati znanje določenih tem“, pri tem pa vseeno ne upoštevati lokalnih in regionalnih skupnosti. Omenjena znanja je glede na popolnost in aktualnost potrebno posredovati na lokalni ravni, medtem ko je globalni cilj koherentnega prostora, ki temelji na znanju, možno doseči le z nacionalnim usklajevanjem;

2.4

ob upoštevanju nujnosti takšnega usklajevanja na nacionalni ravni so na voljo predvsem projekti za učinkovito pridobivanje potrebnih podatkov z neposredno udeležbo lokalnih in regionalnih oblasti, kajti le te lahko na kraju samem pridejo v stik z življenjsko resničnostjo mladih; v ta namen vsekakor potrebujejo ustrezno podporo iz sredstev EU;

2.5

prosi Komisijo, naj pri sestavljanju dokumentov o štirih prednostnih področjih Bele knjige o mladih upošteva, da šoli, kot zelo ustreznemu posredniku za zbiranje podatkov med mladimi, pripada ključna vloga, zlasti s pomočjo razdeljevanja ustreznih vprašalnikov o posameznih raziskovalnih področjih; socialne službe lokalnih in regionalnih skupnosti bi lahko dosegle mlade, ki so zapostavljeni in šole ne obiskujejo več;

2.6

zastopa stališče, da bi morale lokalne in regionalne skupnosti posegati po dejavni pomoči mladinskih centrov, ki so na voljo v kraju samem; v mnogih lokalnih in regionalnih skupnostih so bile ustanovljene svetovalne službe za mlade, kot na primer v Italiji svetovalni centri na različnih ravneh („Consulte dei Giovani“ ali „Consigli comunali dei ragazzi“); ti centri so se izkazali za odlične instrumente na lokalni ravni, ki na učinkovit način nudijo aktualno znanje o mladih in so hkrati spodbuda za dejavno uresničevanje njihovega državljanstva;

2.7

dejavne skupine na lokalni ravni in vplivne skupine, v katerih so mladi zastopani, kot so na primer mladinski sveti, bi morali na določenih področjih razpolagati z močjo odločanja in z zadostnimi sredstvi, da bi lahko sami sprejemali odločitve o projektih, ki jih zanimajo, in jih sami izvajali. Če bi imeli mladinski sveti resnično moč, bi s tem okrepili pozitivno podobo demokracijo in spodbudili njihovo sodelovanje.

2.8

poziva Komisijo, naj neposredno vključi lokalne in regionalne skupnosti novih držav članic in v njih podpira širitev dobre prakse, na primer v obliki partnerstev ali kulturne izmenjave med posameznimi mladinskimi centri po vsej Evropi;

2.9

poudarja pomen razvoja koherentnega, relevantnega in kakovostnega prostora znanja v mladinski politiki v Evropi in sicer z vključevanjem etničnih in jezikovnih manjšin;

2.10

pozdravlja in podpira stališče Komisije, o vzpostavitvi „mreže mladinskega znanja Evropske unije“ (European Union Network of Youth Knowledge), ki združuje predstavnike in predstavnice vseh akterjev iz tega področja, z namenom da razpravljajo o metodah in bodočih temah ter si izmenjajo izkušnje dobre prakse;

2.11

zahteva, da se čimprej uresničijo praktične priprave za ustanovitev mreže mladinskega znanja Evropske unije, ki jih predlaga Komisija v svojem sporočilu „Boljše razumevanje in poznavanje mladine“ pri obravnavi cilja 4. Hkrati zahteva, da se predvidi izključno udeležba predstavnikov Odbora regij;

2.12

opaža dejstvo, da države članice pri odgovarjanju vprašalnikov, ki jih je predložila Komisija, ne zahtevajo ravno novih struktur, ki naj bi omogočale in podpirale izmenjavo, dialog in mreže za splošno seznanjenost z znanjem na tem področju in čimprejšnje spoznanje bodočih potreb, ampak želijo graditi na obstoječih mrežah in stikih ter jih učinkoviteje uporabljati in urejati; zato je potrebno na lokalni ravni krepiti obstoječe posvetovalnice za mlade, kot so na primer mladinski info centri, ki predstavljajo izjemno primerne posrednike za neposredno pridobivanje informacij od mladih;

2.13

se strinja s Komisijo glede pomena mobilnosti, da je potrebno spodbujati izobraževanje predvsem mladih znanstvenikov ter strokovnjakov, ki delajo v mladinski politiki, pa tudi vseh drugih akterjev, ki na tem področju osvajajo znanje; poziva Komisijo, naj na evropski ravni razvije ustrezne strategije za oblikovanje zavesti v organih in institucijah, na katere se obračajo znanstveniki in strokovnjaki, zlasti v šolah in univerzah; Komisija sama v svojem poročilu o izvajanju priporočil Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 10. julija 2001 o mobilnosti študentov, oseb, ki se izobražujejo, prostovoljcev, učiteljev in pedagogov v Skupnosti (COM(2004) 21 final) poudarja, da je ne glede na že izvedene strateške cilje „število tistih, ki se v okviru izobraževalnih sistemov in sistemov poklicnega usposabljanja udeležujejo ukrepov mobilnosti, še vedno zelo majhno“.

2.14

Učitelji v izobraževalnih ustanovah naj bodo usposobljeni za to, da med učnimi urami in ob srečanjih s predstavniki učencev posvetijo potrebno pozornost vprašanjem o udejstvovanju in vključevanju v Skupnost. Skupine, v katerih sodelujejo učenci, denimo sveti učencev s sedežem v izobraževalnih ustanovah, morajo imeti besedo pri načrtovanju in urejanju šolskih zgradb, še zlasti prostorov za prostočasne dejavnosti.

3.1

pozdravlja, da se Komisija zavzema za temo, ki je zaradi pomembnosti splošno koristnih in prostovoljnih organizacij deležna izrednega spoštovanja ravno na lokalni ravni v lokalnih in regionalnih skupnostih; te organizacije so živo in dejavno jedro vsake skupnosti ljudi;

3.2

dalje pozdravlja veliko število mladih, ki so dejavni kot prostovoljci in ugotavlja, da to dejstvo nasprotuje domnevnemu nezanimanju mladih za dejavno udejstvovanje v družbi; Odbor opaža, da tu ne gre za nezanimanje, ampak prej za politično zadržanost mladine, saj se prostovoljna dejavnost, celo po mnenju Komisije, lahko smatra kot oblika socialne participacije, kot izkušnja za osebno rast in kot dejavnik za možnost zaposlitve in vključevanja;

3.3

ugotavlja, da je mladina verjetno zato obrnila hrbet politiki, ker se ji zdi oddaljena od resničnih problemov; opozarja na ugotovitev, ki jo je Odbor izrazil že v svojem nedavnem mnenju o sporočilu Komisije Svetu o participaciji in informiranju mladine, da lokalne in regionalne skupnosti igrajo ključno vlogo v evropski mladinski politiki, saj so ravno one tiste, ki so v stiku z mlajšimi generacijami;

3.4

izraža zadovoljstvo, da Komisija priznava vlogo lokalnih in regionalnih skupnosti pri izvajanju akcijskih smernic za izboljšanje obstoječih prostovoljnih dejavnosti, in poudarja, da lokalne in regionalne skupnosti lahko vzpostavijo posebne stike s tam živečo mladino;

3.5

podpira ugotovitev Komisije, da so možnosti za prostovoljno sodelovanje mladih v posameznih državah zelo različne, in da se položaj od države članice do države članice razlikuje;

3.6

podpira, da vse države članice odstranijo ovire za olajšanje prostovoljnega dela mladih; zlasti pa bi morala vsaka država članica z ustreznimi pravnimi akti priznati status prostovoljca, ker je enačenje prostovoljca in delojemalca glede njunega pravnega statusa za prostovoljca pogosto povezano s precejšnimi neugodnostmi;

3.7

pozdravlja, da Komisija v dokumentu, ki je predmet predloženega mnenja, načenja tudi vprašanje mobilnosti tistih, ki opravljajo prostovoljno delo, kot je bilo omenjeno že na ustreznem mestu v poročilu Komisije o izvajanju priporočil Evropskega parlamenta in Sveta z dne 10. julija 2001 o mobilnosti študentov, oseb, ki se izobražujejo, prostovoljcev, učiteljev in pedagogov v Skupnosti (6);

3.8

poudarja, da imajo lokalne in regionalne skupnosti ključno vlogo pri nadaljnjem razvoju prostovoljnih dejavnosti mladih, povečanju preglednosti, razširitvi področja uporabe in izboljšanju kakovosti ter bi lahko ustanovile na primer „storitvene centre za prostovoljno dejavnost“ za podporo obstoječih prostovoljnih organizacij in predvsem „info točke za prostovoljno dejavnost“, da bi mlade usmerjale in obveščale o oblikah prostovoljne dejavnosti, ki so ustrezne zanje;

3.9

poziva Svet, da pripravi posebne akcijske smernice, ki bi podprle ustanovitev pravega „registra prostovoljnih dejavnosti“ na lokalni, regionalni in nacionalni ravni v državah članicah, v katerih tak instrument še ne obstaja, v drugih državah pa se je izkazal za koristnega; tam so stalno na voljo aktualne informacije o obstoječih prostovoljnih organizacijah v kraju samem in lahko mladim, ki se zanimajo za to, dajo natančna navodila in podatke o njihovi dejavnosti na tem področju;

3.10

ugotavlja, da mladi na žalost pogostokrat pridejo v stik s prostovoljno dejavnostjo le po naključju ali v primeru, da je v ta vprašanja že vključena družina, zaradi česar je potrebno podpreti akcijske smernice, da bodo ustrezne informacije podane že v prvih letih šole, denimo v obliki srečanj z dejavnimi zastopniki prostovoljne dejavnosti, ki mora biti prilagojena starosti ciljne skupine; to bi bil zelo dober primer za vzgojo, ki v mladih zbuja moderno in državljansko zavest; zato poziva Komisijo, da prizna vlogo šole in nujnost oblikovanja zavesti med učitelji;

3.11

glede cilja 3 (Podpiranje prostovoljnih dejavnosti mladih in njihovih državljanskih aktivnosti) se strinja s stališčem Komisije o pomembnosti ustvarjanja boljših pogojev zato, da se bo lahko več zapostavljenih mladih ljudi udeležilo prostovoljnih dejavnosti; prostovoljna dejavnost namreč lahko pospešuje družbeno vključevanje mladih.

3.12

Meni, da je glede na dejstvo, da je za prostovoljno delo značilno to, da ni plačano (z izjemo občasnega plačila stroškov) in da gre za pomemben prispevek časa in energije, ki je pogosto povezan z mobilnostjo, potrebno preprečiti nadomeščanje plačanih dejavnosti s prostovoljnim delom in da je pomembno zagotoviti pravno in socialno zaščito prostovoljnega dela. Največjo odgovornost pri zagotavljanju zaščite nosijo organi na nacionalni, regionalni in lokalni ravni, vendar bi tudi Skupnost lahko na osnovi členov 137 in 140 predlagala evropsko listino o prostovoljnem delu kot orodje za sodelovanje in usklajevanje.

3.13

pozdravlja, da je Komisija pokazala potrebo po priznanju prostovoljnih dejavnosti mladih glede na njihove osebne zmožnosti in dejavnosti v družbi; upa, da bo kmalu na vseh področjih prišlo do širjenja dobre prakse, da bodo te sposobnosti in dejavnosti priznali vsi udeleženci, se pravi vsi akterji, ki jih omenja Komisija pod ciljem 4: javne oblasti, podjetja, socialni partnerji, civilna družba in tudi mladi sami;

3.14

se strinja s stališčem Komisije, da se mora izkušnja, ki so jo mladi pridobili kot prostovoljci v okviru tekočih procesov in s pomočjo že obstoječih instrumentov, priznati na drugih političnih področij, kot na primer že uspel razvoj Europassa na področju izobraževanja; tako bi bile lahko obstoječe spodbude za mobilnost študentov prilagojene in uporabne tudi za podpiranje izkušenj na področju prostovoljne dejavnosti mladih v tujini;

3.15

poziva Komisijo, naj nemudoma pripravi predloge za razširitev Evropske prostovoljne službe (EVS) na širšo paleto dejavnosti in s tem hkrati preko držav članic spodbudi pripravo ustreznih nacionalnih projektov za integracijo in obogatitev pobud Skupnosti, ki so povezane s tem;

3.16

pozdravlja predlog k členu III-223§5 osnutka ustavne pogodbe za oblikovanje „prostovoljnega evropskega telesa humanitarne pomoči, katerega status in delovanje določa evropska zakonodaja“. Ocenjuje, da bi tako „prostovoljno telo“ lahko predstavljalo okvir za skupni prispevek mladih Evropejcev k solidarnostnim akcijam Evropske unije.

3.17

Kot je Odbor v nedavnih mnenjih – med drugim za podpiranje prostovoljne dejavnosti – že večkrat ugotavljal, je potrebno sorazmerno vključevanje mladih mož in žena, pa tudi drugih skupin mladih, katerim je iz socialnih in etničnih razlogov ali zaradi telesne ali duševne prizadetosti vključevanje v vlogo dejavnega državljana težje.

4.1

pozdravlja obe sporočili Komisije, ki sta obravnavani v tem mnenju;

4.2

posebej poziva Komisijo, naj Odbor regij redno obvešča o poteku akcijskih programov, ki jih izvajajo države članice in mu v čim krajšem času posreduje informacije o dobri praksi; zaradi hitrega spreminjanja sveta mladih je namreč treba upoštevati, da se tudi metode in praksa hitro spreminjajo;

4.3

poziva države članice, naj se tako kot že na drugih političnih področjih, ki so del štirih prednostnih področij Bele knjige, tudi tu z lokalnimi in regionalnimi skupnostmi posvetujejo glede razvoja nacionalnih povezav o napredovanju izvajanja obeh prednostnih področij „boljše razumevanje in poznavanje mladine“ ter „prostovoljna dejavnost mladih“, ki je načrtovano za leto 2005.

4.4.

meni, da je nujno potrebna večja prožnost pri konkretnih političnih ukrepih in prosi Komisijo, da preuči, če je izvedljivo predložiti pobude za oblikovanje zavesti odgovornih v politiki, kar se tiče njihove odgovornosti za vzpostavitev tesnejšega stika z mladimi, tudi z ozirom na večplastno realnost sveta mladih, z namenom da bi jih bolje spoznali in cenili njihov nujno potreben dejaven prispevek k izgradnji močne, konkurenčne in solidarne Evrope državljanov. Meni, da bi Odbor regij lahko sodeloval pri tem oblikovanju zavesti s programi pobratenja med mladimi predstavniki skupnosti, ki so zastopane v njem;

4.5.

poudarja prepričanje, izraženo že v svojem mnenju o participaciji in informiranju mladih, ki naj bi ga navajal predlog člena III-182 Osnutka Pogodbe o Ustavi za Evropo za dopolnitev določb trenutno veljavnih pogodb na področju mladinske politike, z namenom ponazoriti zavzetost EU za dejavno udeležbo mladine pri demokratičnem življenju v Evropi.