7.12.2004   

SL

Uradni list Evropske unije

C 302/1

2.1.1

Več kot dve desetletji je bilo v ladjedelništvu moč zaznati veliko, trajajočo rast. Hiter tehnični razvoj je vodil do znatnega znižanja stroškov transporta po vodnih poteh, kar je dalo svetovni trgovini občutne impulze in svetovna plovba je postala pomemben gonilna sila globalizacije.

2.1.2

Iz okoljevarstvenega vidika so ladje premično investicijsko blago, ki se ne uvaža, temveč registrira pod zastavo, ki jo je izbral ladjar. Proizvod kot tak ne zahteva nikakršnih obsežnih marketinških prizadevanj ali trgovskih mrež ali servisnih služb. Seveda so transportni stroški pri ladjah prav tako zelo nizki. Ker so stroški transakcije splošno nizki in ker ni protidampiških določil, ladjedelniško tržišče močno določajo ponudbene cene.

2.1.3

Ladjedelništvo igra zaradi svoje osrednje vloge kot osnovno transportno sredstvo svetovne trgovine, proizvodnje sodobne opreme za zahteve varnostni in obrambne in razvoja novih tehnologij, ki imajo vpliv na številne druge sektorje, za večino industrijskih in industrializacijskih državah strateško vlogo.

2.1.4

V Evropi je bila v okviru ladijske gradnje vzpostavljena raznolika mreža ladjedelniških podjetij, proizvajalcev ladijske opreme in številnih specializiranih ponudnikov storitev, ki je neposredno zagotovila več kot 350.000 delovnih mest za visoko kvalificirane uslužbence. V Evropski Uniji je ladjedelniški sektor dosegel okoli 34 milijard evrov prometa (1).

2.1.5

Gradnja trgovskih in potniških ladij v Evropski uniji je zaradi nepravilnega poslovanja, predvsem v Južni Koreji, izgubila znatne tržne deleže in se nahaja v resni krizi. Od leta 2000 se je tržni delež pri novih naročilih (v rangirani bruto tonaži) pomanjšal iz 19 % na 6,5 % leta 2003. Položaj se je sredi leta 2003 (2) še poslabšal, ko so cene dosegle svojo najnižjo točko zadnjih 13 letih in je menjalni tečaj evra postal v primerjavi z ameriškim dolarjem, valuto tovornega prometa, ter valutami najpomembnejših azijskih konkurentov vedno močnejši. Predvsem v preteklem letu se je zaznal drastičen porast svetovnega trgovanja, na katerega je bistveno vplivalo močno povečano povpraševanje Kitajske po energiji in surovinah ter uvozu in izvozu izdelkov. To povpraševanje je vodilo do novih rekordnih naročil na področju naftnih tankerjev, tovornih ladij sipskega tovora in ladij za prevoz zabojnikov. Ta val povpraševanj je bil dobičkonosen za evropske ladjedelce, ki so leta 2003 prejeli skoraj dvakrat toliko naročil kot leto poprej. Kljub temu je njihov delež na svetovnem ladjedelniškem trgu še nadalje upadal.

2.1.6

Dramatično poslovanje je trajalo do sredine leta 2003 in se je nato v nekaterih državah članicah bolj ali manj spet normaliziralo. Ker pa ni garancije, da bodo zadnji razvoji trajni, mora Evropa v bližnji prihodnosti poiskati trajnosten rešitve za ladjedelniško industrijo. V drugem primeru bo Evropa resno izpostavljena nevarnosti, da bo izgubila ta sektor visoke tehnologije. Izkušnje kažejo, da je enkrat izgubljena ladjedelniška zmogljivost le s težavo spet pridobljena.

2.2.1

Ladjedelništvo je kot strateško pomemben sektor že zmeraj sodil med industrijske veje, ki so bile po vsem svetu državno močno podprte. Tudi Evropska skupnost se je v okviru ladjedelniške politike že v 70. letih osredotočila na določitev pogojev za državno podporo. Dovoljena zgornja meja obratovalne podpore je bila od 28 % pogodbene vrednosti iz leta 1987 postopoma znižana na 9 % v letu 1992 in do leta 2000 popolnoma ukinjena.

2.2.2

Leta 1980 so se na pobudo ZDA v okviru Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD) začela pogajanja za uvedbo novih mednarodnih določil za vse državne pomoči ladjedelniški industriji.. Leta 1994 so po uspešnem zaključku pogajanj Evropska skupnost, Finska, Japonska, Republika Koreja, Norveška, Švedska in Združene države podpisala sklepno listino „Sporazum o upoštevanju normalnih konkurenčnih pogojev v gospodarski ladjedelniški industriji“. Ker pa Združene države sporazuma niso ratificirale, ni ta nikoli začel veljati.

2.2.3

Do mednarodnega sporazuma torej ni prišlo in Svet je leta 1998 izdal novo uredbo (no. 1540/98/ES), ki je urejala podporo ladjedelništva in med drugim predvidela unilateralno popolno prenehanje obratovalne pomoči ob koncu leta 2000. Razen tega naj bi Komisija redno poročala o stanju na svetovnem ladjedelskem tržišču in ocenila, ali izkrivljanje konkurence zadeva tudi ladjedelnice.

2.2.4

Komisija je že v svojem prvem poročilu, ki ga je 1999 predložila Svetu, lahko predstavila jasna dokazila za nepravilno poslovanje, predvsem v ladjedelnicah Južne Koreje, kjer so bile ponujene cene pod nastalimi stroški. V vseh sledečih poročilih, do leta 2003 jih je bilo sedem, so bile prvotne ugotovitve potrjene in podkrepljene z dodatnimi, natančnimi dokazi.

2.2.5

Na podlagi teh dejstev je Svet ponovno izrazil svojo zaskrbljenost in pričel z bilateralnim posvetovanjem z Južno Korejo. Po mnogih pogovorih je bil junija 2000 podpisan sporazum „Dogovor o svetovnem tržišču v ladjedelniški industriji.“. Kasnejši pogovori pa so pokazali, da korejska vlada le ni pripravljena izvajati načela tega dogovora.

2.2.6

Po neuspešnih bilateralnih pogovorih s Korejo je ladjedelniška industrija oktobra 2000 zahtevala uvedbo postopka v skladu z Uredbo (ES) No 3286/94, ki zadeva trgovinske ovire.

2.2.7

Komisija je še naprej nasprotovala podaljšanju obratovalne pomoči po koncu leta 2000. Vendar je privolila, da se je primer obravnaval pred Svetovno trgovsko organizacijo, da bi se ubranili pred ravnanjem nelojalne konkurence Koreje, v primeru, da do maja 2001 ne bo prišlo do primernih rešitev pogajanj s Korejo. Razen tega je Komisija predlagala zaščitne določbe, da bi preprečevale nelojalno ravnanje Koreje v času, ki je potreben za postopek Svetovne trgovske organizacije.

2.2.8

Skupnost je poleti 2002 končno izvedla tako imenovano dvotirno politiko z zahtevo, da Svetovna trgovinska organizacija določi odbore za poravnavanje nesporazumov („paneli“) in s sprejetjem uredbe (EG) no. 1177/2002 za uvedb začasnih varnostnih ukrepov za ladjedelstvo.

2.2.9

Tudi OECD, tokrat brez udeležbe ZDA, si je 2002 ponovno prizadevala za določitev svetovnih konkurenčnih pogojev v ladjedelniški industriji. Svet OECD je določil posebno pogajalsko skupino, ki bi naj poiskala novo, sprejemljivo rešitev za obstoječ problem. Do sedaj je le počasi napredovala, in čas bo pokazal, ali bo ta pristop obrodil sadove.

3.1

Sledeča razpredelnica prikazuje kronološki potek pobude LeaderSHIP 2015:

3.2.1

Medtem ko se je Evropska unija v glavnem osredotočila na konkurenčno in trgovinsko politiko, je industrija bila mnenja, da manjka tretji element, politika za podpiranje sposobnosti konkurence, ter predvsem dobra koordinacija vseh treh politik. Naznanila je tudi nekatere lastne napake pri oblikovanju nekaterih skupnih odgovorov na konkurenčne težave, pred katerimi se nahaja.

3.2.2

Po zaključku obratovalnih podpor je industrija strinjala, da subvencije niso izhod iz težav, kar velja tudi za tisto obliko protekcionizma, ki je v državah ladjedelništva izven Evropske unije vodila k nastanku nekonkurenčne industrije. Na agresivno industrijsko politiko Južne Koreje je bilo nujno potrebno poiskati odgovor. Zato je bil potreben primeren pristop.

3.2.3

Ko je spomladi 2002 evropsko ladjedelniško združenje CESA (Committee of European Shipbuilders' Associations) Evropski komisiji predložilo svoj projektni osnutek za pobudo LeaderSHIP 2015, se je takoj prepoznal pomen projekta kot reakcija, specifična za sektor, na dolgotrajno strategijo Evropske unije, ki je bila sprejeta na Svetu v Lizboni, kajti LeaderSHIP 2015 je zajemal osnovne elemente lizbonske strategije.

3.2.4

Potrebno je bilo izoblikovati skupno strategijo, ki bi temeljila na elementih obstoječega pristopa in prav tako na zahtevah Komisije, da se oblikuje integriran načrt. Oktobra 2002 je CESA končno predložila osnutek za prihodnost evropskega ladjedelništva, LeaderSHIP 2015.

3.2.5

Za evropsko ladjedelništvo je pomembna določitev tržnega vodstva v izbranih delih tržišča s krepitvijo konkurenčnosti s pomočjo inovacije in namenskim Famp;E, močnejše naravnanosti na stranke, optimiranja proizvodnje in izboljšanja industrijske strukture. Po mnenju industrije se bi naj EU med drugim neposredno angažirala na naslednjih področjih: podpiranje zmogljivih finančnih in garancijskih sistemov, višji varnostni in okoljski standardi za nova naročila modernih ladij visoke kakovosti in nadaljevanje ter razširitev varnosti evropske intelektualne lastnine.

3.2.6

Glede evropske rešitve za potrebe morske obrambe je potrebna skupna politika za nabavo oborožitve.

3.2.7

Do 2001 so Makro trendi tega sektorja implicirali predvsem razvoj glede na večmodalni promet, promet na notranjih vodnih poteh in kratkih morskih poteh, krepitev inovacije in F&E, širitev Evropske unije, okoljske in zdravstvene predpise in napredke na poti k skupni obrambni politiki. Ker so vsa ta področja predmet nacionalnih ukrepov in ukrepov Skupnosti, bi naj po mnenju industrija Komisija sodelovala pri oblikovanju idej bodočih politik.

3.2.8

Ladjedelska industrija se zaveda, da mora nositi velik del odgovornosti in najprej pomesti pred lastnimi vrati. V osnutku industrije se zato podpira razvoj novih vrst ladij in ladijske opreme, ki združuje učinkovitost, varnost, udobje, okoljevarstvo in strokovnost.

3.2.9

Glede na obliko te gospodarske veje se predvidevata dva komplementarna pristopa, ki vključujeta podjetja.

3.3.1

V začetku leta 2003 je posvetovanje o LeaderSHIP 2015 na podlagi osnutka CESA pod vodstvom komisarja Liikanena prevzela visoka posvetovalna skupina. Skupina je sestavljena iz sedmih komisarjev, dveh prominentnih članov Evropskega parlamenta, predsednika upravnega odbora desetih vodilnih ladjedelnic, predsednika združenja proizvajalcev ladij in generalnega sekretarja Evropskega metalnega sindikalnega združenja.

3.3.2

Posvetovalna skupina je oktobra 2003 (3) predložila svoje poročilo LeaderSHIP 2015. Poročilo je sestavljeno iz osmih poglavjih o vseh vprašanjih, ki so navedene na osnutku industrije in zaključnega poglavja o potrebi konsolidacije v evropskem ladjedelništvu. Posvetovalna skupina je prišla do zaključka, da je LeaderSHIP 2015 dober primer učinkovite evropske industrijske politike na nivoju sektorja.

3.3.3

Posvetovalna skupina je v osmih poglavjih postavila cilje za ladjedelniško industrijo kot tudi Evropsko unijo. Najprej se morajo v ladjedelniškem sektorju z upoštevanjem trgovinske politike Evropske unije, veljavnih pravil Svetovne trgovske organizacije in sankcijskih določil Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj postaviti konkurenčni -pogoji.

3.3.4

Na osrednjem področju raziskovanja, razvoja in inovacije je potrebno tesno sodelovanje med EU in ladjedelniško industrijo. Veljavna zakonodaja Skupnosti ni v celoti upoštevala posebnih potreb ladjedelništva in tehnike ladjedelništva.

3.3.5

To velja tudi za razvoj modernih finančnih in garancijskih konceptov. Sedanji inštrumenti na svetovnem trgu niso konkurenčni. Preveriti bi se morale možnosti ustanovitve EU garancijskega sklada za predfinanciranje in končno financiranje, kot tudi tesno sodelovanje z pozavarovanim zavarovateljem izvoza.

3.3.6

Za varstvo morskega okolja bi naj skrbela Evropska agencija za varnost pomorskega prometa (EMSA). Ustanovil se bi naj skupni odbor strokovnjakov iz ustreznih strokovnih oseb tega sektorja, ki bi svetovali Agenciji in Komisiji. Okrepljena prizadevanja se morajo nanašati na boljšo ocenitev kakovosti in varnost ter nadzor, tako v gradnji kot tudi popravilu ladij, tako da se zagotovijo primerni svetovni kakovostni standardi.

3.3.7

Zahteva industrija po tesnem sodelovanju v obrambnem sektorju se lahko po mnenju posvetovalne skupine na EU ravni podpira s spodbujanjem industrijskega sodelovanja med ladjedelnicami in med ladjedelnicami in dobavitelj ter spodbujanjem dostopa do izvoznih tržišč in konsolidacije industrije. Načrtovana Evropska agencija za obrambo bi naj skrbela za skupne operativne potrebe nacionalnih pomorskih sil in za skupna pravila oborožitve.

3.3.8

Ker so evropska ladjedelniška podjetja v veliki meri odvisna od svojih tehnoloških vodstev, se morajo popolnoma uporabiti obstajajoči inštrumenti za varstvo intelektualne lastnine. Vzpostaviti se morajo podatkovne baze znanja in izboljšati mednarodna pravila varstva patentov.

3.3.9

Ladjedelniški sektor (kot prva panoga kovinske industrije) je določila odbor za sektorski socialni dialog, ki bi naj preverjal in uvajal programe za nove kvalifikacijske zahteve.

3.3.10

Optimalna oblika panog je predpogoj na poti do želenih rezultatov. Dinamični razvojni proces vodi do novih odnosov in projektnih partnerstev med ladjedelnicami in dobavitelji, kajti danes izvira že 70-80 % proizvodnje ladjedelnice iz dobaviteljev. Proces konsolidacije se bi naj podpiral s posebnimi pobudami na osnovi miselnih pomoči za konsolidacijo.

3.4.1

S svojim sporočilom k LeaderSHIP 2015 (4) je Komisija omogočila delo visoke posvetovalne skupine v formalni politiki Skupnosti. Ponovno je potrdila, da je treba ta horizontalni pristop dopolniti s posebnimi ukrepi, ki se nanašajo na sektor. Komisija izvaja oceno posameznih poglavjih in podpira predloge poročila LeaderSHIP-2015.

3.4.2

V sporočilu, ki priznava strateško dimenzijo ladjedelništva, Komisija v skladu z poročilom LeaderSHIO 2005 potrjuje svojo pristojnost in sopristojnost na sledečih področjih, ki so bili predmet osmega poglavja poročila posvetovalne skupine:

3.5.1

Svet (konkurenčnost) je 27. novembra 2003 obravnaval sporočilo Komisije o LeaderSHIP 2015 v širšem kontekstu industrijske politike (6). Pri tem je izrazil svoje mnenje, da se morajo horizontalni politični ukrepi s pomočjo ustrezne analize učinkovitejše oblikovati, in poziva države članice in Komisijo, da nadaljujejo s pobudami za krepitev konkurenčnosti industrije, in pri tem predvsem upoštevajo potrebe in posebnosti posameznih industrijskih vej.

3.5.2

Glede na vprašanja, ki zadevajo panogo, se je posebej omenilo ladjedelništvo, letalstvo in astronavtika ter tekstilna in oblačilna industrija.

3.5.3

Po mnenju Sveta je potreben popolnoma integriran osnutek za izboljšanje konkurenčnosti. To prav tako velja za LeaderSHIP 2015.

3.5.4

Za uresničitev ciljev lizbonske strategije so potrebne analize sektorja, izboljšanje okvirnih pogojev in javno, tansparentno posvetovanje vseh udeležencev, vključno s socialnim dialogom. Svet je poudaril, da se saj nadaljuje z ustreznimi pobudami.

3.5.5

Glede na LeaderSHIP 2015 je Svet priporočal posebna prizadevanja industrije in državnih služb na sledečih področjih:

3.5.6

Svet je zaprosil za redna poročila o rezultatih LeaderSHIP 2015 in izvajanju ustreznih priporočil.

4.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor se strinja, da Evropa potrebuje ladjedelstvo, ki bo sposobna delovanja tudi v prihodnosti, in da se mora ukrepati v skladu s potrebami sektorja.

4.2

Potrebno je omeniti, da je panogi uspelo izdelati program za časovno obdobje do 2015. Program je vzgled modernega sektorskega pristopa, ki temelji natanko na določbah Evropske unije glede na konformnost tržišča in konkurence.

4.3

Prav tako je potrebno omeniti, da je panoga s sedmimi komisarji Evropske unije izoblikovala skupni načrt za prihodnost - LeaderSHIP 2015. To sodelovanje je vodilo do privolitve pobude LeaderSHIP s strani Komisije.

4.4

EESO je ocenil novi pristop Sveta (konkurenčnost) glede na horizontalno in sektorsko industrijsko politiko. Primer LeaderSHIP 2015 kaže, kako lahko takšna industrijska politika poveže zahteve, ki izhajajo iz vidika sektorja, z horizontalnimi pristopi.

4.5

Odbor pozdravlja posebna priporočila Sveta za ladjedelniško industrijo. Slednja se združuje s priporočili Komisije in samo panogo v LeaderSHIP 2015.

4.6

EESO pozdravlja spremembo načina mišljenja ladjedelniške politike kot rezultat tako novega pristopa kot tudi nove industrijske politike na nivoju sektorja. Oba bi bila lahko vzgled za podobne pobude v drugih sektorjih.

4.7

Predvsem EESO je mnenja, da lahko namesto nadaljnjih nacionalnih samostojnih pristopov samo skupna stališča in načela ter skupno dogovorjene prakse ustvarijo primerno osnovo za trajno ladjedelniško industrijo v Evropi.

4.8

Širitev Evropske unije ponuja nove možnosti, kajti lahko privede do novih dragocenih aktivnih postavk, ki omogočajo evropsko prisotnost v tržnih segmentih, ki jih ladjedelnice Evropske unije pred širitvijo niso več uporabljale (7). Veljavni predpisi Skupnosti se morajo popolnoma upoštevati.

4.9

LeaderSHIP 2015 bo uspešna le, če bodo vse udeležene strani, torej industrija, komisija in v nekaterih primerih tudi države članice, skupno dejavni na vseh področji, kar pomeni vsak na svojem področju pristojnosti.

5.1

Uspešnost predlaganih politik je odvisna od njihove izvedbe. Nadaljnji ukrepi glede na to pobudo so odločilnega pomena, morajo biti transparentni in skrbno nadzorovani. Zagotoviti se morajo udeležba, transparentnost in primeren nadzor. Dodatno k sklepom Sveta se Odbor izrecno izreka za vmesno letno poročilo Komisije na Svet (konkurenčnost).

5.2

Najpomembnejši cilj LeaderSHIP 2015 je določitev skupnih konkurenčnih pogojev. EESO vidi na tem področju dejavnosti temeljni načelo celotne strategije. V celoti podpira sedanji pristop trgovske politike Evropske unije, ki stremi k učinkovitem mednarodnem dogovoru, ki bi zagotovil visoko disciplino po celem svetu.

5.3

EESO poudarja, da pomeni nelojalna konkurenca nekaterih azijskih ladjedelnic ne samo znatno ogroženost za evropske ladjedelnice, temveč tudi alarmni zvonec za evropsko industrijo ladijske opreme. Napovedi nekaterih vodilnih azijskih držav s področja ladjedelništva, da se v prihodnosti glede svojih dobav želijo opirati na lokalno proizvodnjo, se treba resno vzeti.

5.4

V zvezi z istimi konkurenčnimi pogoji s strani panoge znotraj EU ni posebej govora, čeprav obstajajo različni nivoji in metode podpore ladjedelništva s strani držav članic. Isti konkurenčni pogoji na notranjem trgu in preglednost ter nadzor zaslužijo prav tako posebno pozornost. Da bi izboljšali verjetnost uspeha tega procesa in vzpostavili zaupanje v skladu z dogovorjenimi pravili in cilji, je po mnenju Odbora pomembno, da Komisija nadzira izvajanje pravil o državni pomoči in možne nelojalne praktike.

5.5

Raziskovanje, razvoj in inovacija so največjega pomena, kajti Evropa je še zmeraj izvor ideje o svetovnem ladjedelništvu. To je torej nadaljnji odločilni pogoj za uspeh. Zato je pomembno, da se ponudijo različni inštrumenti za učinkovito podporo in uporabijo v skladu s prakso. Politični osebe, ki so pomembne pri odločanju, lahko tako od industrije dobijo konkretne predloge. V vsakem primeru mora biti uporaba inovacijskih inštrumentov pregledna.

5.6

Glede optimiranja finančnih inštrumentov za ladjedelništvo, tako na državnem kot tudi evropskem nivoju, EESO predlaga, da je evropski garancijski sklad, ki ga predlaga LeaderSHIP, kar se da hitro na razpolago. Komisija mora prednostno obravnavati praktično izvedbo tega sklada. Ta sklad se lahko uporabi za vzpostavitev konkurenčnih pogojev, ki veljajo za vso Evropo.

5.7

EESO pozdravlja, da sta se industrija in Komisija sporazumeli glede načina okoljevarstvenih zahtev in potrebnih ukrepov tega sektorja. EU mora še naprej igrati pionirsko vlogo pri varstvu morskega okolja in okrepiti za strogo upoštevanje ustreznih mednarodnih pravil. Usklajeno evropsko postopanje s strani Mednarodne ladjarske organizacije lahko prispeva do zadovoljive stopnje učinkovitosti,ki podkrepi avtoriteto IMO kot izključni organ za določitev svetovnih pravil.

5.8

Pomemben napredek je v zadnjih letih bilo zaznati v zakonodaji Evropske unije na področju zagotovitve varnosti na morju. Vendar je treba več pozornosti nameniti določitvi primernih norm za vzdrževanje ladij, kot spodbuja LeaderSHIP.

5.9

EU kaže očitne slabosti pri izvajanju veljavnih pravil za zagotavljanje varnosti na morju. EESO se zato zavzema za učinkovito sodelovanje med evropskimi obalnimi stražami.

5.10

Krepitev morskega prometa kratkih poti in načrtovanega premika prometa iz cestnega na ladijski promet so prav tako pomembni okoljevarstveni cilji. Da bi se le-ti uresničili, je treba spodbujati sodobno infrastrukturo tako v pristaniščih kot tudi na ladjah. Pri financiranju te infrastrukture iz javnih sredstev morajo upravni organi skrbeti, da se investicije izvedejo v korist proizvajalce Evropske unije.

5.11

Glede na temeljni pomen človeškega faktorja EESO pozdravlja namen, da se bi vodil intenziven sektorski dialog, na katerem bi v isti meri sodelovali Komisija, delodajalci in sindikati. Zanimivo je, da je ladjedelniški sektor kot prva panoga kovinske industrije uvedel formalni odbor za sektorski socialen dialog – nadaljnje dokazilo za panogo, usmerjeno k inovacijam.

5.12

Socialni dialog dobavlja že pomembne prispevke k različnim socialnim vprašanjem, kot so izobraževanje, zaposlitev, vseživljensko učenje in prilagoditev na konjukturne vzpone in padce. Do sedaj sta bili ustanovljeni dve delavni skupini: ena za izboljšanje imidža panoge, druga za ugotavljanje potrebe po novih kvalifikacijah v ladjedelništvu.

5.13

V okviru socialnega dialoga je potrebno obravnavati tudi znatne svetovne razlike glede delovne produktivnosti.

5.14

EESO pritrjevalno opaža, da se Evropa vedno bolj zaveda, da so posamezni segmenti predelovalne industrije, kot so ladjedelništvo, letalstvo in astronavtika, pomembni za obrambno-politične cilje in je zato pomembna interakcija med civilno in obrambno industrijo.

5.15

Zato Odbor pozdravlja, da si LeaderSHIP prizadeva za evropske mornariške projekte in sodelovanje z mornariškim ladjedelstvom. Do sedaj so nacionalna varnostna pravila in različne tradicije pri tem bila ovira. Če Evropejci ne bodo prišli do tesnega sodelovanja, bodo stroški vedno višji, in evropski inovacijska in tehnološka prednost bo v nevarnosti.

5.16

Obstajajo že uspešni projekti o sodelovanju, npr. med Nemčijo in Nizozemsko pri gradnji fregat in med Francijo in Veliko Britanijo pri letalonosilkah. Novi projekti se lahko načrtujejo skupaj z bodočo Evropsko agencijo za pridobivanje oborožitve. Posebnega pomena je optimalna sinergija med ladjedelništvom za ohranitev in nadaljnjo izgradnjo know-howa. Agencijo se bi naj zatorej zaprosilo, da izdela pregled stanja razpoložljivih tehnoloških in inovacijskih kapacitet pri mornariških ladjedelnicah, tako da se pri novih razpisih lahko doseže najboljše razmerje med ceno in kakovostjo. Glede na dejstvo, da je pri mornariških ladjedelnicah stranka država, je treba preprečiti prenos subvencij iz mornariških v trgovske ladjedelnice.

5.17

Konsolidacija industrije velja kot predpogoj za bodočo sposobnost sektorja. Glede na zapletene odnose med osnovnim poslom in visokim deležem dobaviteljev pa je jasno, kako se bo proces odvijal.

7.12.2004   

SL

Uradni list Evropske unije

C 302/8

1.1

Evropska unija se je in se še vedno sooča s cilji, ki jih je postavil Evropski svet v Lizboni: a) resne težave povezane s konkurenčnostjo in modernizacijo evropskih podjetij, zlasti MSP, b) resne težave javnih uprav pri krepitvi podjetniškega duha, ki jih povzročata neučinkovitost in birokracija, c) pomanjkljivosti pri usklajevanju dela med zastopniškimi organizacijami MSP, javnimi upravami in Komisijo glede pospeševanja podjetniških dejavnosti, d) pomanjkljiva usklajenost nacionalnih politik v korist MSP, e) potreba po obvezujočih dolgoročnih strategijah za MSP v državah članicah, f) resne težave pri finančni podpori podjetij (zlasti MSP) s strani bank in podjetij z rizičnim kapitalom; g) visoki stroški za posojila zaradi majhnosti MSP in povečanega tveganja ter h) potreba po trajni politiki za MSP.

1.2

EU priznava, da je notranji trg sicer zakonsko dovršen, MSP pa kljub temu niso popolnoma sprejela veljavnega sistema in njegovih prednosti ter v celoti izkoristila obstoječega potenciala.

1.3

EU se širom sveta bori za konkurenčnost, da bi lahko ohranila korak z močnim gospodarskim in političnim položajem ZDA (1) oziroma z njihovo izjemno konkurenčnostjo in produktivnostjo, prav tako pa z Japonsko, južno azijskimi državami (2) in novo nastajajočimi gospodarskimi silami Kitajsko, Indijo in Brazilijo.

1.4

Največja socialna in gospodarska težava EU je brezposelnost, najpomembnejši cilj pa ustvarjanje novih delovnih mest, zlasti v MSP, ki predstavljajo največji delež evropskih podjetij.

1.5

EU si močno prizadeva, da bi okrepila raziskovanje in tehnologijo, saj se zaveda, da lahko le tako zagotovi razvoj in napredek. Vendar pa predlagane strategije ne vodijo zmeraj do želenih rezultatov, saj nefleksibilni birokratski okvirji zmanjšujejo učinkovitost in povzročajo neželene zamude.

1.6

Evropski vrh v Amsterdamu (junija 1997) in posebni vrh za zaposlovanje v Luksemburgu (novembra 1997) sta se na omenjena dejstva odzvala s pobudo za rast in zaposlovanje, Svet ministrov pa je z odločbama 98/347/ES (3) in 2000/819/ES (4) postavil temelj za sistematično in nenehno podporo evropskim podjetjem, vključno s posebnimi programi za povišanje delovnih mest.

2.1.1

Razlog za podporo MSP je dejstvo, da lahko MSP zaradi svojih sposobnosti prilagajanja na spreminjajoče se pogoje trga, preprostega postopka odločanja in hitrega izpolnjevanja novih zahtev znotraj podjetij lažje ustvarijo nova delovna mesta. Nadalje je bilo dokazano, da se prav MSP soočajo z največjimi težavami in sicer v zgodnji fazi razvoja podjetja (zaradi birokratskih postopkov in pomanjkanja finančnih sredstev), pri inovativnih načrtih (zaradi manjkajoče finančne pomoči s strani bank, v novih državah članicah pa tudi manjkajočih bančnih sistemov, ki bi omogočali takšno financiranje) in pri razvoju čezmejnih oblik sodelovanja.

2.2.1

Proračun programa znaša 423,56 milijonov evrov, od tega je168 milijonov evrov namenjenih za program „ETF- Start-up Facility“, 57 milijonov za „Joint European Venture“ in 198,56 milijonov za garancijsko shemo. Zaradi močnega uveljavljanja garancijske sheme MSP je bilo 30,56 milijonov evrov, prvotno namenjenih za JEV, prenesenih v sklad garancijske sheme. 29. maja 2002, ob koncu obdobja za vezavo proračunskih sredstev, je Evropski investicijski sklad v celoti vezal sredstva, ki so bila prvotno dodeljena pomoči „Start-up Facility“ in garancijski shemi za MSP. V okviru programa JEV je bilo za projekte vezanih skupno 14,5 milijonov evrov.

2.2.2

Sredstva iz program „ETF –Start-up Facility“ so namenjena za podpiranje investicij rizičnega kapitala v MSP, zlasti med ustanavljanjem in v začetnem obdobju razvoja podjetij, in/ali v inovativne MSP z investicijami v specializirane sklade rizičnega kapitala.

2.2.2.1

S programom Joint European Venture (JEV) Evropska unija malim in srednje velikim podjetjem zagotavlja sredstva za ustanavljanje novih čezmejnih združenih podjetij znotraj EU.

2.2.2.2

V okviru garancijske sheme za MSP Evropska unija podeljuje sredstva za kritje stroškov garancije in protigarancije Evropskega investicijskega sklada, da bi s tem podprla povišanje posojil za inovativna MSP. Ta cilj se ponavadi doseže s povečanjem kapacitete garancijskih programov v državah članicah in je povezan tako z novimi kot z že obstoječimi programi. Razen tega sklad krije del izgub v okviru garancij, do že prej določenega najvišjega zneska, s posebnim poudarkom na financiranju investicij neopredmetenih osnovnih sredstev MSP.

3.1

Po poročilu Komisije je do junija 2002 (6) približno 206 SMP iz področja visoke tehnologije (biotehnologija / bioznanost in informacijska tehnologija) prejelo sredstva iz programa ETF-Start-up Facility; ta podjetja so dosegla tudi izjemno dobre rezultate pri ustvarjanju novih delovnih mest. Garancijska sheme za MSP je namenila sredstva 112.000 manjšim podjetjem, kjer se je zaposlenost povečala za 30 %, medtem ko je projekt JEV podprl le nekaj predlogov (sprejetih je bilo le 137 predlogov).

4.1

Poročilo Komisije (7) o treh programih temelji na majhnem številu podjetij, tako da sklepi poročila po vsej verjetnosti vsebujejo tako statistične kot tudi stvarne napake.

4.2

Rezultate štiriletnega programa – od 1998, začetnega leta do 2002, leta evalvacije – lahko povzamemo sledeče: a) iz projekta ETF-Start-up Facility je prejelo sredstva okoli 206 MSP. Odbor meni, da je ta številka majhna, če jo primerjamo z rezultati podobnih pobud v ZDA, kjer je bil s pomočjo podobnih instrumentov na podlagi visokega rizičnega kapitala zabeležen neverjetni porast novo ustanovljenih MSP in odličen podjetniški duh; b) s pomočjo finančnih sredstev iz programa JEV je bilo ustanovljenih le 31 mednarodnih podjetij in ustvarjenih 252 novih delovnih mest – rezultat vsekakor zaostaja za pričakovanji; c) rezultati garancijske sheme za MSP so bili ocenjeni pozitivno;

4.3

Napovedi poročila glede nastanka novih delovnih mest v podjetjih, ki so prejela pomoč, temeljijo na zastarelih podatkih (iz leta 2001 do sredine 2002) in jih ni mogoče ustrezno upoštevati pri teh treh programih.

4.4

Odbor nima dokončnih, dejanskih in popolnih podatkov o novih delovnih mestih (1998-2003). Zato je še posebej težko podati oceno, izraziti stališče in oblikovati ustrezne sklepe. Odbor ponovno poudarja svoje zanimanje za ustvarjanje novih delovnih mest in poziva Komisijo, naj to po spremembi tega programa upošteva kot najbolj pomembno prioriteto.

4.5

Velika investicijska tveganja so predpogoj za podpiranje inovativnih idej, ki se lahko vključijo v podjetniške načrte in pripeljejo do uspešnih investicijskih projektov. Izjemen uspeh nekaterih takšnih načrtov izravnava neuspeh drugih inovativnih načrtov, ki jih trg ni sprejel.

4.6

Ta program ni namenjen tradicionalnemu gospodarstvu. Stalno sklicevanje na inovativne dejavnosti izključuje tradicionalna MSP iz možnosti dostopa do finančnih sredstev. Inovacija je pomemben element pri modernizaciji gospodarstva in podpiranju njegove konkurenčnosti. Vendar pa je potrebno poudariti naslednje: a) evropska podjetja so v nevarnosti, da zaradi uvoza produktov tradicionalnega gospodarstva iz tretjih držav trajno izgubijo svoj delež na evropskem trgu. b) pomanjkanje podpore tradicionalnim MSP tvega nastajanje oligopolov v prodajnem in trgovskem sektorju, kar negativno vpliva na celotno proizvodnjo in vodi do izgube delovnih mest.

4.7

Zmanjšanje birokratskih postopkov z ustanavljanjem posebnih posvetovalnic (t.i. „one stop shops“), ki s pomočjo modernih tehnologih prevzamejo vodenje postopkov in odpravljanje nepotrebnih dokumentov, je temeljni predpogoj za udeležbo MSP na teh programih.

5.1

EESO se strinja s spremembami Sklepa 2000/819/ES, ki jih predlaga Komisija.

5.2

ESSO podpira stališče Komisije, da so lahko učinki teh treh finančnih instrumentov v polni meri vidni šele po določenem času, vendar pa meni, da je da je od uvedbe programa preteklo dovolj časa za oblikovanje sklepov, ki bodo vodili do določene strukturne usmeritve, in da je čas v današnjem kontekstu globalizacije svetovnega gospodarstva zaradi stalno spreminjajočih tendenc in perspektiv podjetij osrednjega pomena.

5.3

EESO se zaveda, da je bilo v letih 2001 in 2002 mednarodno okolje zelo neugodno za podjetniške dejavnosti in bilo je opaziti zmanjšanje rizičnega kapitala in zadržanost velikih bank pri dodeljevanju posojil malim in srednje velikim podjetjem. Leta 2002 je povpraševanje po garancijah zelo naraslo, kajti velike banke so zahtevale dodatno varnost ter to utemeljevale z velikim tveganjem in visokimi upravnimi stroški. Zato Evropski ekonomsko-socialni odbor meni, da so ti instrumenti toliko bolj koristni, predvsem garancijska shema in Start-up Facility. EESO predlaga tudi tesnejše sodelovanje s specializiranimi majhnimi bankami, ki poslujejo s storitvami za MSP in imajo na voljo prilagodljive komunikacijske mehanizme.

5.4

EESO zagovarja zahtevo treh podprogramov in priznava njihovo pomembnost, vseeno pa je mnenja, da je postopek za dostop MSP do programov te vrste dolgotrajen, birokratski in neprilagodljiv, kajti običajno imajo srednje velika podjetja velike težave na področju informacij in notranje organizacije.

5.5

EESO meni, da je garancijska shema posebno pomemben instrument in zahteva intenzivnejšo uporabo teh oblik financiranja ter vključitev tistih držav (Grčije, Irske, Luksemburga), ki jih ta mehanizem doslej še ni zajel.

5.6

EESO podpira trud za razvoj garancijske sheme glede na vstop novih držav članic v EU, v katerih je na tisoče srednje velikih podjetij, ki pa nimajo dostopa do bančnih posojil in zaradi tega ne morejo izvajati produktivnih investicij in ustvarjati novih delovnih mest.

5.7

Po mnenju EESO je potrebno izboljšati sredstva tega programa, da bo pokrita tudi potreba novih držav članic. Trenutni proračun je osnovan in določen za 15 držav članic in ne za 25, med katerimi bi novi partnerji gotovo imeli večje potrebe.

5.8

EESO poziva Komisijo, naj sprejme ustrezne ukrepe za nadaljnji razvoj ETF-Start up Facility, ker je nepogrešljiv instrument za razvoj inovativnih MSP in podporo podjetniških načrtov z visokim tveganjem, ki so nujno potrebni za razvoj raziskav in tehnologije, pa tudi drugih investicijskih projektov srednje velikih podjetij, ki sicer ne štejejo v področje visoke tehnologije, ampak so vseeno v velikem podjetniškem interesu ter naj bi prišli v poštev za kakršnakoli finančna sredstva in mehanizme financiranja. Zato se predlaga naslednje:

5.9

ESSO meni, da na področju raziskav in tehnološkega razvoja v EU ni na voljo dovolj zasebnih in javnih sredstev, ki bi pokrila veliko potrebo MSP na področju informatike, nove tehnologije in biotehnologije. Zahteva občutno več sredstev, ki bodo lahko pokrila to potrebo.

5.10

Potrebno bi bilo preučiti in oceniti hitre in prilagodljive mehanizme v ZDA, ki dosegajo odlične rezultate in jih - v kolikor je mogoče – začeti uporabljati, poleg tega pa bi bilo potrebno razširiti sodelovanje s specializiranimi zasebnimi skladi rizičnega kapitala, dokler obstaja zanimanje za investiranje. (8) EESO poziva Komisijo, naj na tem področju prevzame vlogo pobudnice.

5.11

Po mnenju EESO je potrebno vložiti še več truda za obveščanje MSP o obstoju in delovanju garancijske sheme in poiskati boljše možnosti za dostop in komunikacijo z EIB in EIF (Evropski investicijski sklad). Raziskave so pokazale, da večina MSP sploh ne ve, da je EU zanje uredila uradni sistem za podporo srednje velikih podjetij. Zato je za boljše posredovanje informacij, neposredno in učinkovitejšo komunikacijo z MSP ter hitrejše reševanje praktičnih problemov pri izvajanju programov nujno potrebno, da se interesna zastopstva podjetij (trgovinske zbornice, organizacije MSP itd.) neposredno vključijo v dogajanje.

5.12

EESO meni, da je kmalu po pristopu novih držav članic potrebno podati posebno oceno o uporabi instrumentov tega programa, ker poleg omenjenih trenutnih težav držav pristopnic ni dvoma, da bo a) dejanska situacija manj ugodna, kot pa bo prikazana, b) potrebna ogromna podpora, ki je dandanes še ni mogoče oceniti in c) sledilo obdobje prilagajanja, ki bo s seboj prineslo velika tveganja za MSP.

5.13

EESO se strinja s predlogom Komisije, da je JEV zaradi trenutne sporne strukture potrebno ukiniti. Kljub temu želi EESO poudariti, da še naprej podpira nadnacionalne programe, ker po njegovi oceni EU zaostaja v transnacionalnih oblikah sodelovanja in podjetniških pobudah in da je potrebno znotraj Evrope odstraniti ovire v podjetniški dejavnosti.

5.14

Preučiti bo potrebno tudi ponovno uvedbo programa JEV ali podobno zastavljenega programa, če in ko bodo po širitvi dosežene možnosti za nadnacionalno sodelovanje znotraj EU in EGP, to pomeni slediti politiki, ki podpira nadnacionalno sodelovanje med MSP, tako da bo ta veliki cilj možno doseči brez birokratskih težav, ki obremenjujejo program JEV in povzročajo njegov neuspeh.

5.15

Po izkušnjah iz šestega okvirnega programa RTR (raziskave in tehnološki razvoj), naj bi po mnenju EESO zopet zasnovali majhne programe za MSP, ki trenutno niso del koncepta okvirnega programa.

5.16

EESO priznava, da je izvajanje programov z nizkimi sredstvi povezano z visokimi upravnimi stroški in zato obstaja težnja po omejitvi takšnih programov. Omejitev takšnih programov pa MSP jemlje možnost udeležbe, ker si ne morejo privoščiti sodelovanja pri programih z visokimi stroški. Zato EESO podpira stališče Evropskega parlamenta in poziva Komisijo, naj bo še posebej uvidevna pri zmanjševanju ali ukinjanju programov, zlasti ker dokazano ustrezajo temeljnim potrebam MSP. V ta namen naj bi Komisija sodelovala z interesnimi zastopstvi podjetij.

5.17

EESO smatra Evropsko listino za mala podjetja, ki jo je evropski vrh sprejel v Feiri (dne 19.6.200), za zelo pomembno pobudo in je to že v preteklosti izražal v svojih mnenjih. Po njegovem mnenju je potrebno določbe te Listine v okviru jasnih pravnih predpisov prenesti v prakso.

5.18

EESO se strinja s cilji podpore, določenimi v prilogi I (opis akcijskih področij), glede na garancijsko shemo za MSP (priloga I, številka 4, črka a, točka ii), ki pa se bodo lahko po njegovem mnenju vseeno razširili po obsežnem in trajnem dialogu z interesnimi zastopstvi KMU (v smislu kakovostnih sistemov, okoljskih študij, kakovostnih študij tehnične in tehnološke podpore, prenosa znanja in izkušenj itd.)

5.19

EU se mora po mnenju EESO bolj odločno potruditi pri podpori inovativnih MSP in v programih ukiniti birokratske postopke (na primer ukinitev nepotrebnih dokumentov, pospeševanje postopkov), ki s seboj prinašajo negativne posledice in zamude.

5.20

EESO pozdravlja splošno zasnovo programov in upa na njihovo trajno podporo in izboljševanje.

7.12.2004   

SL

Uradni list Evropske unije

C 302/12

1.1

Evropska komisija je 2. decembra 2003 izdala posvetovalni dokument z naslovom Sporočilo Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu glede novega pravnega okvirja za plačila na notranjem trgu.

1.1.1

Evropska komisija opaža neučinkovitosti pravne in tehnične narave na področju čezmejnih drobnih plačil v evrih. Evropska komisija meni, da je razlog za čezmejne neučinkovitosti neustrezen pravni okvir na evropski ravni. Čeprav so bili sprejeti številni pravni predpisi, ki se nanašajo na plačila – vključno z Uredbo 2560/2001/ES (1), ki vzpostavlja načelo enakih dajatev za nacionalna in čezmejna plačila v evrih, in Direktivo 97/5/ES (2) o zaščiti uporabnikov elektronskih plačilnih instrumentov – pa se ne uporablja noben skladen zakonski okvir. Za ustrezno delovanje notranjega trga za blago in storitve je prvi pogoj možnost uporabe poceni, učinkovitih in varnih plačilnih storitev. Komisija navaja več vodilnih načel, ki jih šteje za posebej pomembna v okviru zakonodaje o plačilih EU. Ta načela so naslednja: 1) Učinkovitost kot stalni cilj; 2) Varnost kot „conditione sine qua non“; 3) Konkurenca: dostop do trgov in enaki konkurenčni pogoji; 4) Zaščita strank (3) na visoki ravni; 5) Zakonske določbe morajo biti tehnično nevtralne; 6) Sprememba plačilne zakonodaje mora dodati vrednost; 7) Narava prihodnjega(-ih) pravnega(-ih) instrumenta(-ov).

1.2

Posvetovalni dokument Komisije je rezultat predhodnega dela, ki je potekalo relativno dolgo in ki bo predvidoma pomladi 2004 pripeljalo do zakonodajne pobude.

1.3

Komisija si z odstranitvijo tehničnih in pravnih ovir prizadeva doseči učinkovitost plačilnih storitev, konkurenčnost pod enakimi pogoji, ustrezno zaščito potrošnikov, varnost plačil kot tudi pravno varnost za vse stranke, ki so udeležene v plačilnem procesu.

1.4

Komisija priznava prizadevanja evropskih bank (4). Evropski svet za plačila (European Payment Council) je bil ustanovljen junija 2002. Sprejel je sklep o obsežnem delovnem programu za enotno plačilno območje evra s predlogi za znatne spremembe načina organizacije plačilnih storitev v Evropski uniji. Ti načrti vključujejo zlasti sklep o prednostni vzpostavitvi nove infrastrukture (5) za bančna nakazila v evrih pri zelo nizkih stroških transakcije in s primernim časom izvršitve, ki znaša največ tri dni.

1.5

Po mnenju Komisije je liberalizacija kapitala poenostavila čezmejna denarna nakazila znotraj EU. Hkrati pa notranji trg, zlasti za drobna plačila, še vedno ni tako učinkovit kot na nacionalni ravni. Razlike obstajajo tudi med nacionalnimi zakonodajami in konvencijami v zvezi s plačilnimi storitvami na notranjem trgu. Nov pravni okvir naj bi odpravil, kjer je to potrebno, pravne ovire za enotno plačilno območje, še zlasti, če te ovire zavirajo pravilno delovanje plačilnih infrastruktur in sistemov po celotni EU, kot na primer pravila, ki se nanašajo na preklic naloga za plačilo, ki se razlikujejo glede na to, kje na notranjem trgu je bil nalog izdan. Povezljivost, uporaba skupnih tehničnih standardov in uskladitev temeljnih pravnih predpisov so bistvenega pomena.

1.6

Pravna negotovost je element, ki ovira izvajalce in uporabnike plačilnih storitev, da opravljajo transakcije brez zadržkov. To drži, na primer, za transakcije z neposredno obremenitvijo, ki še ne obstajajo na ravni EU (glej Prilogo 16). Ravno tako to drži za običajna, ponavljajoča se plačila (npr. trajni nalog za tuj časopis ali komunalne storitve za letoviško hišo v drugi državi članici), za katera 'prevzem stalnega prebivališča' ni mogoče. Če naj bi uporabniki, tj. potrošniki in mala ter srednje velika podjetja, imeli polno korist od notranjega trga, morajo biti čezmejne plačilne storitve ravno tako učinkovite kot zadevne storitve na nacionalni ravni. Nov pravni okvir bi zato moral zapolniti vrzeli in povečati zaupanje ter blaginjo potrošnikov na enotnem plačilnem območju na notranjem trgu.

1.7

Na notranjem trgu je zaupanje potrošnikov v plačilne transakcije še posebej pomembno, saj gre v veliko primerih za čezmejno razsežnost in je zaupanje pri izkoriščanju možnosti e-poslovanja na trgu EU bistvenega pomena. Člen 153 Pogodbe zato zahteva visoko stopnjo varstva potrošnikov, ki je vodilno načelo za nov pravni okvir. Vendar pa je treba stroške takega varstva oceniti, saj jih bodo tako ali drugače na koncu krili potrošniki.

1.8

V korist varstva potrošnikov je treba imeti skladne in uporabniku prijazne zahteve po informacijah pred in po izvedbi plačilne transakcije. V zvezi s tem v sedanji plačilni zakonodaji EU že obstajajo številne določbe, ki jih je treba revidirati. Ena od najtežjih nalog je vzpostaviti ustrezno ravnotežje v zvezi z vsebino in obsegom informacij, tako da jih uporabnik plačilnih storitev, ki jih bere, lahko razume in se zaveda teh pravic in obveznosti.

1.9

Komisija meni, da so pravne varovalke za varstvo potrošnikov za primere neizvršenih, pomanjkljivih ali neodobrenih plačilnih transakcij ravno tako zelo pomembne.

1.10

Bistven del sporočila je 21 prilog, od katerih vsaka obravnava posebno pravno in/ali tehnično vprašanje v zvezi z učinkovitim delovanjem notranjega trga za plačila.

2.1

Cilj pobude Komisije za vzpostavitev skladnega in celovitega pravnega okvirja za enotno plačilno območje evra je skupen tudi Odboru. Čeprav obstajajo ovire za plačila na notranjem trgu, so te ovire posledica razlik v nacionalnih zakonodajnih sistemih. Plačila na notranjem trgu so danes še vedno v veliki meri urejena z nacionalnimi predpisi in/ali konvencijami. Glede na to, da je 98 % vseh evropskih drobnih plačil opravljenih na domačem trgu (6), je povpraševanje potrošnikov za čezmejna plačila v EU seveda omejeno.

2.2

Številni evropski domači trgi za plačila so zelo učinkoviti. Zato je treba zakonodajo omejiti na odpravo ovir za čezmejna plačila, da se doseže skupna raven učinkovitosti. Izboljšanje sistemov čezmejnih plačil zato ne sme imeti negativnih posledic za obstoječe učinkovite nacionalne plačilne sisteme.

2.3

Komisija bi morala odpraviti vse zakonske ovire, ki preprečujejo oblikovanje evropskih tržnih konvencij in sporazumov, ne pa uvesti regulacijo za vidike, ki jih lahko pokrivajo zadevne konvencije in sporazumi. Vzpostaviti je treba ustrezno ravnotežje med samoregulacijo/koregulacijo in zakonodajo EU.

2.4

Po mnenju Evropskega ekonomsko-socialnega odbora (EESO) (7) je treba podpreti tako samoregulacijo kot koregulacijo. Na vseh področjih, kjer se izkaže, da sta samoregulacija in koregulacija neprimerni oz. nezadostni ali nepravilno uporabljeni, bo potrebno oblikovati obvezujoče predpise.

2.5

Odbor podpira načelo visoke skupne ravni varstva potrošnikov na podlagi dejstva, da je najpomembnejši cilj iz Pogodbe.

2.6

Notranji trg za plačila mora biti mednarodno konkurenčen. Če bo novi zakonodajni okvir EU pripeljal do povečanja stroškov, povezanih s plačili, obstaja resna nevarnost, da bodo plačilne storitve vse bolj opravljali neevropski akterji izven Evrope in da zakonodaji ne bo uspelo doseči ciljev.

2.7

Po mnenju Odbora čeki ne bi smeli biti izključeni iz področja uporabe novih instrumentov za plačilni promet, saj je v nekaterih državah članicah to plačilno sredstvo še vedno v redni uporabi.

2.8

V novi ureditvi moramo s samoregulacijo omogočiti, da je s kreditnimi ali bančnimi plačilnimi karticami, izdanimi ali avtoriziranimi pri finančnih institucijah, ki jih priznava država članica, možen dvig na bančnih avtomatih v vseh drugih državah članicah.

3.4.1

Valutacija ni zgolj vprašanje plačil; datumi valute pogosto niso izrecno povezani s plačilno transakcijo – izhajajo lahko iz katerega koli poslovanja računa.

3.4.2

Kot priznava tudi Komisija, je datum valute prvotno vprašanje oblikovanja cen (tj. upravljanja proizvodov ali odnosov s strankami). Kot vprašanje upravljanja proizvodov so datumi valute neodvisni od knjiženj, ki se uporabljajo za izračunavanje prometa na računu.

3.4.3

Datumi valute se razlikujejo glede na banko, glede na stranke znotraj iste banke in celo glede na različne vrste poslovanja iste stranke znotraj iste banke.

3.4.4

Odbor pozdravlja zamisel o zahtevah po transparentnosti za ponudnike plačilnih storitev pri uporabi datuma valute. Prizadevati si je treba za ublažitev finančnega vpliva valutacije na potrošnika. Prizadevati si moramo za zbliževanje sistemov valutacije v Evropi. Čeprav so nacionalni sistemi držav članic zelo različni, naj bo zbliževanje sistemov valutacije zastavljeno kot kratkoročni cilj.

3.4.5

V postopku konvergence naj datum valute plačilne operacije ustreza datumu monetarnega pretoka, ki ustreza denarnemu nakazilu pri ponudniku storitev.

3.5.1

Obstoječa Uredba 2560 se nanaša na IBAN (8) in BIC (9), ki ju pospešujejo in podpirajo evropski organi, vključno z ESCB (Evropski sistem centralnih bank). Številčni standard IBAN je sprejet in dobro deluje po celotni EU, kar dokazuje njegov uspeh. Ta kodni sistem ne omogoča prenosljivosti. Banke bi morale strankam zagotoviti vsaj to, da lahko obdržijo svojo številko računa, ko se premaknejo k drugi podružnici iste banke.

3.10.1

Za zagotavljanje pravne varnosti stranke bi bil za to prilogo bolj ustrezen pristop, če bi obravnavala definicijo in obvestilo o „točki nepreklicnosti“ glede na uporabljeni plačilni instrument. Odbor podpira informiranje stranke o pogojih nepreklicnosti v zvezi z različnimi plačilnimi sistemi in zadevnimi plačilnimi instrumenti.

3.10.2

Poleg tega se je treba zavedati, da stranke plačila tako pošiljajo kot tudi prejemajo. Prekomerno dolga obdobja preklicnosti bi zato imela nasproten učinek in bi bila v škodo strank, ki ta plačila pričakujejo.

3.10.3

Poleg tega je treba razlikovati med preklicnostjo strank in preklicnostjo sistemov. Zaradi jasnosti in pravne varnosti se poravnava plačilnih nalogov praviloma ne sme preklicati, potem ko se enkrat vnese v sistem, kot to opredeljuje Direktiva o dokončnosti poravnave.

3.10.4

Odbor meni, da je vprašanje preklicnosti zapleteno in da je o njem potrebna nadaljnja razprava. Vendar pa mora izvajalec plačilnih storitev stranko na zahtevo obvestiti o točki nepreklicnosti glede zadevnega posameznega plačila.

3.12.1

Odbor se strinja, da mora biti izvajalec plačilnih storitev odgovoren za natančno izvršitev plačilnega naloga in zagotovitev dokaza, da je bila transakcija natančno zabeležena, izvršena in nakazana na račun upravičenca. Izvajalec plačilnih storitev je odgovoren za tisti del plačilnega sistema (v tehničnem smislu), ki je pod njegovim nadzorom. Hkrati je jasno, da izvajalec plačilnih storitev ne more biti odgovoren drugače kot civilno, še zlasti, če ni bil malomaren ali v primeru višje sile. Izvajalec storitev naj torej dokaže, da je bila transakcija natančno zabeležena, izvršena in nakazana v skladu z določenimi pogoji in te obveze ne more zaobiti ali jo omejiti s pogodbo.

3.12.2

Odbor verjame, da bi izvajalci plačilnih storitev lahko ponudili odgovornost za zahtevke, ki se nanašajo na zadeve izven njihove kontrole, v obliki storitev z dodano vrednostjo. To bi bilo koristno za stranke in bi vodilo k večji konkurenci.

3.13.1

V zvezi s plačili s plačilno kartico morajo kreditne institucije upoštevati določbe Priporočila 97/489/ES, zlasti glede:

3.13.2

Za goljufivimi transakcijami stoji tudi organiziran kriminal. Prag v višini 150 evrov ima potencial za spodbujanje goljufij. Zato Odbor verjame, da je treba uvesti prag na podlagi tveganja. Odgovornost imetnika plačilne kartice v zgoraj navedenih primerih bi morala znašati odstotek celotnega limita kartice, o katerem da imetnik soglasje v pogodbi. Tak pravičen pristop bi odseval resnično tveganje in stroške, hkrati pa bolj učinkovito preprečeval goljufije, kar bi zmanjšalo skupne stroške.

3.13.3

Omejena dopolnitev Priporočila 97/489/ES v skladu z novim zakonskim okvirjem je pozitiven korak naprej. Odbor meni, da je treba to prilogo brati v povezavi z možnostmi uporabe elektronskega podpisa v zvezi z Direktivo o e-podpisih.

3.13.4

Sprašujemo se, če lahko izvajalec plačilnih storitev dejansko dokaže – če sploh – ali je bila stranka pobudnik transakcije, izvedene s tehnično varnim elektronskim plačilnim instrumentom. Zlasti v primeru spletnih bančnih transakcij se zdi, da imajo izvajalci plačilnih storitev težave pri zagotavljanju takih dokazov, saj se te transakcije lahko opravljajo na zasebnih osebnih računalnikih, ki so izven področja nadzora izvajalca plačilnih storitev.

3.14.1

Načelo prenosa polnega zneska upravičencu je osrednjega pomena za to prilogo. To načelo je sedaj dobro uveljavljeno po sprejetju Uredbe 2560/2001 za plačila, ki se lahko v celoti obdelajo na STM način (Straight-Through-Processing – avtomatska obdelava plačil), če so ustrezna domača plačila plačana v celoti in brez odbitka na strani upravičenca.

3.14.2

Poleg tega obstaja samoregulacija v obliki ICP (Interbank Convention on Payments – Medbančna konvencija o plačilih) (12), ki danes omejuje obseg za bančna nakazila v evrih. ICP spodbuja ukinitev možnosti za posredniške banke, če se uporabljajo, da odbijejo provizijo od posredovanega zneska.

3.14.3

Vsi pravni okvirji bi se morali odmakniti od tehničnih izrazov, ki se uporabljajo v okviru posebnih formatov sporočil in sistemov (kot so SHARE, BEN, OUR), ki so v večini primerov neustrezni v domačem kontekstu. Odbor meni, da ni treba ustvariti nobenih dodatnih določb za nadomestitev Direktive 97/5/ES. Sedanje opcije obračunavanja obstajajo zato, da strankam ponujajo izbiro, ki je del določb in pogojev, o katerih sta se pogodili stranka in banka. Treba se je izogniti tveganju prekomerne poenostavitve in omejitve izbire, saj so opcije obračunavanja odgovor na tržne potrebe, ki presegajo osnovni(-e) instrument(-e) denarnih nakazil znotraj EU, in so potrebne za podporo različnim vrstam plačil in trgovine na daljavo. Odbor želi, da industrija poveča transparentnost uporabljenih opcij obračunavanja.

3.14.4

Odbor spodbuja Komisijo, da odpravi neskladje med privzeto opcijo 'OUR' Direktive, mehanizmom obračunavanja, ki v večini držav članic ne obstaja, in opcijo 'SHA', ki jo predlaga Uredba.

3.15.1

Odbor opozarja, da so se evropske banke v okviru Evropskega plačilnega sveta dogovorile, da čas izvršitve za bančna nakazila znaša tri (3) bančne delovne dni (po datumu sprejema) prek samoregulacije v okviru konvencije CREDEURO. Trije (3) dnevi so dejansko privzeti čas, ki ga lahko posamezne banke nadalje izboljšajo. Ker je čas izvršitve temeljni element storitve, ga je treba prepustiti konkurenčnim silam za izboljšanje storitev.

3.15.2

O nadaljnji potrebi po zakonodaji je treba razmišljati le, če pobuda sektorja ne uspe.

3.16.1

Zakonodajo, ki jo je treba sprejeti, in/ali pravne ovire, ki jih je treba odpraviti, bo natančno opredelil Evropski plačilni svet (EPS) in jih poslal Komisiji potem, ko bo EPS uradno odobril vseevropsko shemo neposredne obremenitve. Pravni okvir, ki je potreben za podporo vseevropske sheme neposredne obremenitve, bo v veliki meri odvisen od izbranega modela. Zato je Odbor prepričan, da je treba predvideti tesno sodelovanje med industrijo in zakonodajalcem (ES).

3.17.1

Ta priloga ni povezana z vprašanjem plačil in zato ne spada na področje uporabe novega zakonskega okvirja za plačila.

3.17.2

Med regulacijo gotovinskih in negotovinskih plačil ne bi smela obstajati diskriminacija. Številne regulativne in tehnične ovire ovirajo razvoj čezmejnega prevoza denarja na območju evra, zlasti med podružnicami nacionalnih centralnih bank v eni državi in podružnicami finančnih institucij v drugi državi.

3.17.3

Dostop do čezmejnih storitev nacionalnih centralnih bank (NCB) je del naravnega razvoja uporabe enotne valute na območju evra.

3.17.4

Za dosego čim večje učinkovitosti je treba spodbujati konkurenco v sektorju prevozov gotovine na območju evra, vendar Odbor izraža potrebo po pripravi čezmejnega dovoljenja za prevoz gotovine in vzpostavitvi zadostne kontrole njegove uporabe.

3.21.1

Odboru se zdi, da je vprašanje iz Priloge 21 podvprašanje Priloge 12 (neizvršitev ali napačna izvršitev). Treba je priznati, da:

3.21.2

Za izvajalce plačilnih storitev se naj ne uvede nobena obveznost za plačila, ki so bila vnesena v sistem v času okvare. Izvajalec plačilnih storitev ima omejeno odgovornost v skladu s svojo civilno odgovornostjo in mora dokazati, da je sprejel vse potrebne ukrepe za preprečitev okvare.

3.21.3

Po nedavnih napadih „phishing“ po elektronski pošti na banke v Združenem kraljestvu je eden od spletnih izvajalcev kot odgovor na napad prenehal izvajati spletne storitve. Takšni napadi so izven neposrednega nadzora izvajalca zaradi neposrednega kontakta po elektronski pošti med napadalcem in stranko. Izvajalci plačilnih storitev morajo pred zaprtjem sistema iz varnostnih razlogov svoje stranke o tem obvestiti, če je to mogoče. Odbor meni, da je neprimerno kaznovati izvajalca za sprejetje ukrepov za zaščito njegovih strank na tak način. Poleg tega Odbor spodbuja izvajalce plačilnih storitev, da aktivno sodelujejo pri preprečevanju takšnih vrst goljufij.

4.1

Novi pravni okvir mora biti skladen s strategijo evropske potrošniške politike, ki si za ključni cilj zastavlja dosego visoke skupne ravni zaščite potrošnikov.

4.1.1

Odbor podpira poskus Evropske komisije, da poveča zaupanje potrošnikov, pravno varnost in tržno učinkovitost za plačila na notranjem trgu. To je nadalje tudi pozitiven pristop za upoštevanje samoregulacije in koregulacije kot možne prihodnje poti na različnih področjih, navedenih v 21 prilogah.

4.2

Prednost je treba dati zakonodajnim ukrepom, ki pokrivajo priloge 1, 2, 8, 12, 13, 18, in 19. Takojšnjo pozornost zahtevajo zlasti priloge o informacijskih zahtevah v zvezi s potrošniki (2), informacijah o nalogodajalcu (8) in vprašanjih varovanja podatkov (18).

4.3

Predvideti je treba povečano sodelovanje med Komisijo in bančno dejavnostjo v zvezi z vzpostavitvijo vseevropske sheme neposredne obremenitve (Priloga 16), opredelitvijo oseb, ki imajo pravico do izvajanja plačilnih storitev (Priloga 01), kot tudi opredelitvijo oseb, ki imajo pravico do izvajanja plačilnih storitev (Priloga 01) na področju ocene varnosti plačilnih instrumentov in njihovih sestavnih delov (Priloga 07).

4.4

V zvezi z drugimi prilogami se Odboru zdi, da je samoregulacija ali koregulacija bolj ustrezen način za dosego cilja Komisije za učinkovit notranji trg za plačila. Jasno je, da je v primeru neuspeha samoregulativnih ukrepov treba predvideti evropsko uredbo.

4.5

V isti smeri Odbor predlaga, da se mora celovit okvir usmeriti na zagotavljanje transparentnosti potrošnikom in čim bolj graditi na obstoječih praksah in samoregulativnih predpisih. Tako na primer ni treba nadalje regulirati področij, na katerih je trg že dosegel cilje zakonodajalca (npr. ne obstaja takojšnja potreba za dopolnitev Direktive o bančnih nakazilih za skrajšanje časa izvršitve). Vseeno pa je na določenih področjih skupni pristop prava rešitev.

4.6

Področje uporabe sporočila je pogosto veliko širše kot samo plačila in Komisija mora bolj jasno poudariti razliko med trgovskimi storitvami in plačilnimi sistemi. Vsi zakonodajni ukrepi v zvezi s plačili morajo izključevati vprašanja, ki se nanašajo na izpolnjevanje obveznosti z izjemo samih plačil.

7.12.2004   

SL

Uradni list Evropske unije

C 302/19

1.1

S predloženim predlogom je treba kodificirati Odločbo Sveta 73/391/EGS z dne 3. decembra 1973 o posvetovalnem postopku in postopku priglašanja na področju kreditnega zavarovanja, poroštva in finančnih kreditov. Ta odločba je bila spremenjena z nadaljnjo Odločbo Sveta 76/641/EGS in s pristopnimi akti Španije in Portugalske kot tudi pristopnimi akti Avstrije, Finske in Švedske.

1.2

Odločbe zadevajo izključno področje državnih kreditnih izvoznih garancij in še posebej urejajo, pod katerimi pogoji morajo države članice izvesti posvetovalni postopek z državami članicami in Komisijo za načrtovano dodeljevanje tujih kreditov ali poroštva za tuje kredite. Za gospodarske dejavnosti zavarovanja izvoznih kreditov je odločba brez pomena.

1.3

Predlog nadomešča različne pravne akte, ki so predmet kodifikacije.

1.4

Predlog ne spreminja stvarne vsebine kodificiranih pravnih aktov. Predlog se omejuje na njeno združitev v enem pravnem aktu, pri čemer se izvedejo samo formalne spremembe, če so potrebne zaradi same kodifikacije.

2.1

Predlog je povezan z zahtevo Komisije, da se pogosto spremenjeni pravni akti kodificirajo zaradi preglednosti in jasnosti.

2.2

Zadevni predpisi so zaenkrat razpršeni v različnih pravnih aktih in potrebno je veliko zamudnega iskanja in primerjave več pravnih aktov, da bi ugotovili veljavne predpise.

2.3

Predlog se omejuje na to, da se združijo različni pravni akti ob popolni ohranitvi njihove stvarne vsebine v vsakem posameznem pravnem aktu. Pri stvarnih spremembah ni potrebe po ukrepanju.

2.4

Predlog služi preglednosti in boljši razumljivosti predpisov Skupnosti in ga je treba pozdraviti (1).

2.5

Vsekakor pa bi morala Komisija v okviru kodifikacije upoštevati tudi naslednje točke.

2.6

Posebno pozornost je treba nameniti pravilnosti prevodov, kajti nenatančnost lahko vodi do pravne negotovosti in napačne uporabe.

(a)

V členu 4, al. e) ii) in iv) je treba „izhodišče kredita“ prevesti s „ponto de partida do crédito“ in ne „início do crédito“, pri čemer oba datuma nista nujno enaka.

(b)

V členu 4 al.e) iv) je treba pojem „kjer na plačilo ne vplivajo enaki obroki v rednih časovnih presledkih“ raje prevesti z „escalonadas em prestaçoes iguais e espaçadas de modo regular“ in ne z „escalonadas por parcelas de igual montante de modo regular“;

(c)

Enako se pojem „pomoč v obliki kreditov“ (npr. v členih 4 al.f) i)in 5 al.e) i) ) prevaja kot „crédito de ajuda“ in ne kot „crédito de auxílio“, ki ima popolnoma drug pomen v zakonodaji EU glede „državne pomoči“;

(d)

Nazadnje lahko najdemo nekaj pravopisnih napak najmanj v členu 3.2 (prva in tretja vrstica) („ntureza“ in „peirem“), členu 10.1 al.c) („desdadoravel“) in v Prilogi 1 B) d) („antiantamentos“).

7.12.2004   

SL

Uradni list Evropske unije

C 302/20

1.1

Mednarodna pomorska organizacija (IMO) je leta 1979 sprejela Mednarodni kodeks ravnanja za varno upravljanje ladij in preprečevanje onesnaževanja (Kodeks ISM) kot orodje za pospeševanje razvoja kulture varnosti in okoljske zavesti v ladijskem prometu. Leta 1994 se je IMO s sprejetjem novega poglavja IX „Upravljanje za varno plovbo ladij“ v Mednarodni konvenciji o varstvu človeškega življenja na morju (SOLAS) 1974 odločil, da bo Kodeks postal obvezen.

1.2

Obvezna uporaba Kodeksa je bila uresničena v dveh fazah: 1. julija 1998 je postal obvezen za družbe, ki upravljajo potniške ladje, tankerje za prevoz nafte, tankerje za prevoz kemikalij, ladje za prevoz plina in ladje za prevoz razsutega tovora s tonažo 500 bruto ton ali več, ki plujejo v mednarodnih vodah. 1. julija 2002 je postal Kodeks obvezen za družbe, ki upravljajo druge tovorne ladje s tonažo 500 bruto ton ali več, ki se uporabljajo za mednarodno plovbo.

1.3

V odgovor na estonsko tragedijo se je EU odločila ukrepati v smeri zgodnjega uresničevanja Kodeksa ISM za ro-ro potniške trajekte, ki se uporabljajo za mednarodno plovbo in plovbo po teritorialnem morju znotraj Skupnosti, s 1. julijem 1996 v skladu z Uredbo (ES) 3051/95 (8/12/1995) (1). Evropski ekonomsko-socialni odbor je v svojem ustreznem mnenju pozdravil predlagano ukrepanje in podprl pobudo Komisije. (2)

1.4

Uredba je bila spremenjena dvakrat: a) z Uredbo 179/1998 (3) glede enotne uporabe dokumentov / spričeval Kodeksa ISM za trajekte, ki plujejo znotraj Evrope, in b) z Uredbo 1970/2002 (4) ob upoštevanju nadaljnjih sprememb Kodeksa ISM, ki jih je sprejela IMO. Uredba je začela veljati 26/11/2002.

2.1

Ko je bila sprejeta Uredba (ES) št. 3051/95, so države članice in Evropski parlament izjavili, da je uporaba Kodeksa ISM za ro-ro potniške trajekte prednostna naloga, pa tudi, da je to prva v vrsti stalnih pobud za izboljšanje varnosti na morju.

2.2

Predlagana uredba je bolj splošne narave in bo nadomestila Uredbo (ES) št. 3051/95, njen glavni namen pa je omogočiti pravilno, strogo in usklajeno uresničevanje Kodeksa v vseh državah članicah in državah pristopnicah. Uredba bo vzporedno ohranjala obstoječa pravila EU ISM, ki se nanašajo na ro-ro trajekte, ne glede na to, pod katero zastavo plujejo ter ali plujejo na redni liniji v evropska pristanišča in iz njih.

2.3

Uredba se bo uporabljala za vse družbe, ki na morju upravljajo eno ali več naslednjih ladij:

2.4

Področje uporabe predlagane uredbe temelji na določbah Poglavja IX Konvencije SOLAS in se uporablja za vse ladje, ki jih zajema Konvencija SOLAS in imajo zastavo države članice, četudi plujejo po teritorialnem morju. Vendar pa se bodo pri potniških ladjah, ki se uporabljajo za plovbo po teritorialnem morju, določbe uporabljale le za potniške ladje, ki plujejo več kot 5 milj od obalne linije, ta pravila pa bodo veljala za vse zastave.

2.5

Vsaka družba, ki upravlja eno ali več zgoraj omenjenih ladij, se bo morala ravnati po Mednarodnem kodeksu ravnanja za varno plovbo ladij in preprečevanje onesnaževanja (Kodeks ISM), predstavljenem v Naslovu I priloge. Države članice se bodo morale ravnati po Smernicah za postopek certificiranja (Določbe za upravljanje v zvezi z uresničevanjem Kodeksa ISM), kakor je orisano v Naslovu II priloge.

3.1

Kodeks ISM je eden najpomembnejših korakov naprej, ki jih je IMO storil na področju pomorske varnosti, saj zagotavlja okvir, skozi katerega je mogoče učinkovito uresničevati konvencije IMO. Kakor je v svojih zadnjih mnenjih izrazil Evropski ekonomsko-socialni odbor, je bila Uredba št. 3051/95 koristna pri pospešitvi uresničevanja Kodeksa ISM za ro-ro potniške ladje za dve leti in razširitvi njene uporabe na takšne ladje, ki plujejo po teritorialnem morju.

3.2

Evropski ekonomsko-socialni odbor opaža, da je bil pri družbah, ki upravljajo potniške in tovorne ladje, namenjene mednarodni plovbi, cilj predlagane uredbe že dosežen, saj obveznost ravnanja v skladu s Kodeksom ISM izvira iz Konvencije SOLAS. Podobno velja za družbe, ki upravljajo ro-ro potniške ladje, namenjene plovbi po teritorialnem morju, saj je bil cilj dosežen z uresničevanjem Uredbe 3051/95.

3.3

Osnovna utemeljitev predloga s strani Komisije je, da bo prenos celotnega Kodeksa ISM in ustreznih smernic IMO v zakonodajo EU lahko povečal učinkovito uresničevanje Kodeksa ISM v Skupnosti. Evropski ekonomsko-socialni odbor se strinja z utemeljitvijo in popolnoma podpira cilj, kolikor se ta nanaša na ladje, za katere Kodeks ISM že velja. Vendar pa ima Evropski ekonomsko-socialni odbor glede dodane vrednosti predlagane razširitve uporabe Kodeksa ISM na druge vrste ladij naslednje pripombe.

3.3.1

Kodeks ISM izhaja iz panožne pobude kot prostovoljno sredstvo za spodbuditev kakovostnega ladijskega prometa. Izkušnje iz obvezne globalne uporabe Kodeksa ISM od prve faze v letu 1998 so po pričakovanjih pokazale prednosti in pomanjkljivosti Kodeksa. Splošno priznano je dejstvo, da obstaja potreba po boljšem razumevanju ciljev Kodeksa v vsej pomorski skupnosti (državah zastave, klasifikacijskih zavodih in ladijskih družbah), po boljših povezavah med tistimi, ki izdajajo spričevala ISM, in enotnimi standardi usposabljanja za presojevalce Kodeksa ISM. Temelj dobrega varnega upravljanja je zaveza, ki se sprejme na vrhu. Pri pomorski varnosti in preprečevanju onesnaževanja sta zaveza in motiviranost posameznikov na vseh ravneh tisti, ki vplivata na končni rezultat. Brez razumevanja pomorskega povezovanja bi Kodeks ISM lahko postal le vaja na papirju, kar želijo prikazati skeptiki.

3.3.2

Ocena tveganja se dandanes široko uporablja kot cilj in zanesljivo sredstvo za upoštevanje varnostnih izboljšav. Na podlagi tega pristopa in ob upoštevanju izkazane potrebe je bila obvezna uporaba Kodeksa ISM znotraj EU za linijske trajekte v evropska pristanišča in iz njih popolnoma upravičena in potrjena. Iz istega razloga je bilo doslej izvajanje Smernic za vse druge ladje, ki plujejo v teritorialnem morju, dokaj upravičeno prepuščeno nacionalnim upravam na podlagi načela subsidiarnosti. Evropski ekonomsko-socialni odbor ne pozna nobene nacionalne zakonodaje, ki bi razširila obvezno izvajanje Kodeksa ISM na druge ladje, ki plujejo v teritorialnem morju.

3.3.3

Kodeks ISM, namenjen ladjam na mednarodnih plovbah, ki zato niso lahko dosegljive upravam in družbam, nalaga pomembne obveznosti družbam in njihovim ladjam ter zahteva skladnost z mednarodnimi konvencijami in spodbuja upoštevanje panožnih standardov. Nadalje varnostni režim pri tovornih ladjah, ki plujejo izključno v teritorialnem morju, ureja nacionalna zakonodaja in posledično bi lahko za te ladje veljal režim, ki velja za tovorne ladje na mednarodnih plovbah.

3.3.4

Evropski ekonomsko-socialni odbor je kot varuh, med drugim, interesov malih in srednje velikih podjetij v Evropi zaskrbljen zaradi obvezne uporabe Kodeksa ISM za male in srednje velike ladijske družbe, ki se ukvarjajo izključno s plovbo v teritorialnem morju. Glede na zgornje ugotovitve bi morala predlagana uredba upoštevati birokratske formalnosti in stroške za izvajanje skladnosti v zvezi z njegovo uporabo za ladje takih družb. Zato bo potrebna prožnost pri uporabi in/ali odstopanja.

4.1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor meni, da so odstopanja lahko potrebna iz praktičnih razlogov, kadar gre za majhne tovorne in potniške ladje, ki plujejo v teritorialnem morju, in zlasti kadar take ladje upravlja njihov lastnik ali so pod njegovim neposrednim nadzorom.

4.2.1

Posledično bi lahko za zgoraj navedene ladje veljal režim, ki velja za tovorne ladje na mednarodnih plovbah. Evropski ekonomsko-socialni odbor meni, da bi morala Uredba jasno opredeliti osnovne zahteve Kodeksa ISM, ki so pomembne za te ladje.

4.3.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor potrjuje obvezno uporabo postopka certificiranja, ki je glavna veljavna utemeljitev za predlagano uredbo.

4.3.2

Ob upoštevanju odstavkov 2 in 6 je treba navesti, da dokumente o skladnosti in spričevala o varnem upravljanju lahko izda tudi uprava na podlagi zahteve uprave zastave.

4.3.3

Evropski ekonomsko-socialni odbor meni, da je treba odstavka 4 in 9 iz člena 5 pojasniti in posodobiti z določbami Kodeksa ISM, ker postavljata nepotrebne omejitve in povzročata zmedo.

4.4.1

Varovalni postopek ne vključuje, kakor bi moral, države članice ali državo zastave, ki je izdala dokument o skladnosti in ki morda mora odložiti veljavnost ali umakniti dokument.

4.5.1

Člen se nanaša na obliko poročanja, ki jo določi Komisija, vendar ne določa, o čem se poroča. Treba je pojasniti, ali je predvideno poročanje o skladnosti ravnanja države članice z Uredbo in podrobneje s postopki certificiranja ali poročanje o skladnosti ravnanja družb in njihovih ladij, kakor sta jih zabeležili država zastave in pomorska inšpekcija.

4.6.1

V skladu s pripombami iz členov 3 in 4 Evropski ekonomsko-socialni odbor meni, da je za skladnost tovornih in potniških ladij, ki plujejo v teritorialnem morju, ustrezno prehodno obdobje enega leta.

5.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor podpira prenos celotnega Kodeksa ISM in ustreznih smernic IMO v zakonodajo EU prek predlagane nove uredbe, ki bo nadomestila Uredbo 3051/95. Vendar je realna dodana vrednost razširitve obsega predlagane uredbe lahko omejena, saj ladje na mednarodnih plovbah in ro-ro potniške ladje, ki plujejo v teritorialnem morju, že upoštevajo Kodeks ISM.

5.2

Evropski ekonomsko-socialni odbor opaža, da so izkušnje iz izvajanja Kodeksa ISM od prve faze v letu 1998 pokazale na prednosti in pomanjkljivosti Kodeksa. Vse stranke pomorskega povezovanja, vključene v izvajanje Kodeksa ISM, bi morale popolnoma razumeti cilje Kodeksa, sicer bi se ta lahko sprevrgel v vajo na papirju. Potreba je bolj očitna v zvezi z družbami in ladjami, ki so bile doslej izključene iz režima Kodeksa ISM.

5.3

Pobudo za razširitev uporabe Kodeksa ISM na vse ladje, ki plujejo v teritorialnem morju, je treba spremeniti, da bi postala bolj prožna. Nenamerno in nesorazmerno bo za nove kategorije ladij veljal režim, ki velja za ladje na mednarodnih plovbah, verjetno s previsokimi stroški za izvajanje skladnosti, posebno pri ladjah, ki jih upravlja njihov lastnik ali so pod njegovim neposrednim nadzorom. Postopek certificiranja je treba v predlagani uredbi prilagoditi tako, da ne bo nepotrebnih omejitev za male in srednje velike družbe, ki se ukvarjajo s plovbo v teritorialnem morju. Zato bodo morda potrebna odstopanja ali alternativne določbe osnovnih zahtev Kodeksa ISM, pomembnih za navedene ladje.

7.12.2004   

SL

Uradni list Evropske unije

C 302/23

1.1

Komisija je s svojim Sporočilom (1) o povečanju zaščite pomorskega prometa in svojim predlogom2 za uredbo o povečanju zaščite ladij in pristaniških zmogljivosti obravnavala vprašanji zaščite ladij in povezav med ladjami in pristaniščem ter predlagala posebne ukrepe, ki so trenutno v zakonodajnem postopku. Predlagana uredba se je ustavila pri tistem delu pristanišča, ki predstavlja povezavo med ladjo in pristaniščem, tj. pri terminalu.

1.2

EESO je s svojim mnenjem (2) pozdravil predlagane ukrepe in podprl namero Komisije, da si v drugem koraku prizadeva za izvajanje dodatnih ukrepov Skupnosti, ki bi zaščitili pristanišče in njegovo povezavo z zaledjem.

1.3

Drugi in težji korak pobude Komisije priznava potrebo po celoviti politiki zaščite pristanišč zaradi ranljivosti širših pristaniških območij, ki zagotavljajo bistveno povezavo s celotno prometno verigo in potniškimi tokovi.

2.1

Predlog dopolnjuje zaščitne ukrepe, ki jih je uvedla Uredba o povečanju zaščite ladij in pristaniških zmogljivosti z zagotovitvijo, da posledično celotno pristanišče ureja zaščitni režim. Direktiva bo zagotovila ustrezne ravni zaščite za pristanišča Skupnosti in usklajeno izvajanje zaščitnih ukrepov, ki pokrivajo celotna območja pristanišč.

2.2

Komisija trdi, da predvideni skupni ukrepi Mednarodne pomorske organizacije (IMO) in Mednarodne organizacije dela (ILO) v obliki prostovoljnega Kodeksa ravnanja za zaščito pristanišč, ki je trenutno v procesu razvoja, ne bodo zagotovili zgodnje vzpostavitve zahtevanega zaščitnega režima. Zato je proaktivno ukrepanje EU potrebno, po možnosti v obliki direktive, da se uvede potrebna fleksibilnost.

2.3

Predlagana direktiva bo omogočila ohranitev obstoječih režimov zaščite pristanišč, ki so v skladu z njenimi načeli in okvirnimi zahtevami. Povedano natančneje, direktiva zahteva obveznost izvajanja ocene zaščite, opredelitve ravni zaščite, razvoja in odobritve načrtov zaščite, imenovanja odgovornih organov za zaščito, imenovanja uradnikov za zaščito, vzpostavitve odborov za zaščito in podpore izvajanja ukrepov.

3.1

Dogodki in ukrepi od terorističnih napadov 11. septembra so upravičili napovedi, da bo vojna proti terorizmu dolga. Tragični dogodki v Madridu 11. marca 2004 so potisnili v ospredje ranljivost celotnega prometnega sistema pred terorističnimi napadi in dokazali, da se absolutne varnosti ne more doseči. V svojem predhodnem mnenju o zaščiti prometa (3) in naknadnem mnenju (4) o zaščiti pomorskega prometa je EESO vztrajal, da mora EU prevzeti mednarodno pobudo za razvoj širšega okvirja za zaščito, ki bo obravnaval vzroke terorizma, ne pa ga zgolj preprečeval ali odpravljal njegove učinke.

3.2

Ker je pomorska zaščita svetovni problem, se ji posveča primerna pozornost na svetovni ravni in pozornost na ravni EU. Zdi pa se, da je železniška zaščita predvsem predmet pobud na nacionalni ravni, medtem ko je bilo terorizmu v cestnem prometu in rečnih plovnih poteh do sedaj posvečeno relativno malo pozornosti. EESO poudarja, da bo, če ne bodo ostale vrste prevoza prevzele svojega deleža odgovornosti, „najšibkejši člen“ postal tarča teroristov, ki se hočejo infiltrirati v sistem. Nerealno bi bilo pričakovati, da bodo pristanišča zapolnila varnostne vrzeli drugih vrst prevoza, in nepravično bi jim bilo naložiti finančno breme.

3.3

EESO ponavlja, da se morajo ukrepi za boj proti terorizmu združiti z ukrepi za boj proti tradicionalnim varnostnim vprašanjem (organiziranemu kriminalu, piratstvu, goljufijam, tihotapstvu in ilegalnim migracijam). Ta varnostna vprašanja obstajajo na širših pristaniških območjih in obravnavati bi jih bilo treba po hitrem postopku, kot to zahteva EESO. S tem v zvezi EESO obžaluje, da nekatere države članice EU še niso pogodbenice Konvencije za preprečevanje nezakonitih dejanj in njenega protokola, in poudarja potrebnost in nujnost hitrih ratifikacij, ki bi okrepile pravna sredstva za boj proti terorizmu.

3.4

EESO (5) je podprl ukrepe EU za zagotovitev vzajemne in sodelovalne ureditve z ZDA, pri čemer se ves tovor (zabojnike), ki izvira iz EU, obravnava enako, in za prenos/vključitev dvostranskih sporazumov v večstranski sporazum pod pokroviteljstvom Svetovne carinske organizacije (SCO). Podobne vzajemne ureditve bi bilo treba vzpostaviti z drugimi regijami/državami ob podpori sistema izmenjave informacij. Kadar je to potrebno, morajo sporazumi predvideti tehnično sodelovanje in finančno podporo za države v razvoju za posodobitev njihove infrastrukture za zaščito pristanišč.

3.5

Okvir predlaganih ukrepov je podoben okvirju, ki je bil vzpostavljen za pristaniške zmogljivosti (terminale). Njegov pomemben nov element je razširitev geografskega območja za pokrivanje celotnega pristaniškega območja, ki jo morajo opredeliti države članice v skladu s podobnimi ukrepi, ki so jih sprejele ZDA. EESO meni, da bi bil ta namen najbolje dosežen z razširitvijo področja uporabe Uredbe (ES) 725/2004 (6). Vendar pa EESO priznava omejitve glede zgodnje razširitve celotnega zaščitnega režima navedene uredbe za pokritje širših pristaniških območij in potrebo, da se prek direktive državam članicam zagotovi potrebna fleksibilnost za izvajanje ustreznih ukrepov zaradi precejšnje raznolikosti pristanišč Skupnosti in različnih dejavnosti v njih. Fleksibilnost ne bi smela pripeljati do velikih razlik med ukrepi v pristaniščih EU, ki imajo lahko za posledico klasifikacijo tujih pristanišč kot „varnih“ in njihovo uvrstitev na črno listo kot „nevarnih“ v smislu odkrivanja ilegalnih migrantov in teroristov, saj lahko to pripelje do izkrivljanja trga in ogrozi neoviran potek mednarodnih trgovinskih tokov.

3.6

EESO ponavlja svoje stališče (7), da je s širitvijo EU vloga Sredozemskega morja postala pomembnejša. Njegova bližina do območij, kjer bi lahko nastali morebitni varnostni problemi, poudarja potrebo po sredozemski razsežnosti zaščite pomorskega prometa. EESO je pozdravil (8) razvoj Evro-sredozemskega prometnega omrežja in vključitev pomorske zaščite v njegove cilje. Strinjal se je, da je bistvenega pomena, da sredozemski partnerji okrepijo zaščitne ukrepe, o Evro-sredozemskem inštitutu za varnost pa se je razpravljalo kot o prvem koraku k temu cilju.

3.7

V svoji sedanji obliki se direktiva osredotoča na upravne vidike. Ta direktiva ne opredeljuje usklajenih postopkov za uporabo podrobnosti, ki se nanašajo na priloge. Namesto tega daje možnost za prihodnje prilagoditve. EESO se zaveda nujnosti okrepitve zaščite izven povezave med ladjo in pristaniščem, vendar poudarja, da bi bilo bolj preudarno oceniti napredek, ki je bil s tem v zvezi do sedaj dosežen na mednarodni ravni, predvsem v IMO, ILO in Svetovni carinski organizaciji (WCO), in zagotoviti hitro in jasno usmerjanje za uresničitev njenih ciljev.

3.8

EESO ugotavlja, da direktiva ne ustvarja novih obveznosti na področjih, ki jih že pokriva Uredba (ES) 725/2004 (9) ali na razširjenih pristaniških območjih. Vseeno pa ob tej priložnosti ponavlja temeljno načelo, da morajo biti ukrepi za zaščito pristanišč uravnoteženi z zastavljenimi cilji, njihovimi stroški in njihovim vplivom na prometne in trgovinske tokove. Zato je treba pazljivo preučiti njihovo potrebnost in oceniti, ali so realistični in praktično izvedljivi. Ukrepi morajo spoštovati temeljne pravice in upoštevati načela, ki so priznana predvsem v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah, da ne bi prišlo do kratenja človekovih pravic državljanov ali kršenja ustavnega reda, saj bi to služilo namenu teroristov. Zato se je treba skrbno izogibati:

3.9

Stroški skladnosti z dodatnimi ukrepi za zaščito geografskega območja bistveno širšega pristanišča, to je omejitve dostopa, kontrole tovora in prtljage ter ugotavljanja istovetnosti oseb, se bodo za večino pristanišč povečali, saj bo razširitev izvajanja zaščitnih ukrepov vključevala dodatno ureditev v smislu infrastrukture, opreme, delovne sile in usposabljanja. EESO ob sklicevanju na svoja predhodna mnenja o financiranju stroškov zaščite ponovno vabi Komisijo, naj začrta program EU za financiranje izvajanja ukrepov. EESO je izrecno poudaril, da „čeprav bodo del stroškov, ki izhajajo iz skladnosti, pokrile stranke, morajo tudi vlade EU zaradi poštenosti ravno tako kriti nekaj stroškov, saj je terorizem odgovor na vladne politike“. Poleg tega EESO ponovno poziva Komisijo, naj opravi celovito študijo vplivov v zvezi s finančnimi učinki obsežnejših ukrepov za pomorsko zaščito in se pridružuje Evropskemu parlamentu pri njegovi podobni zahtevi.

3.9.1

Pomorska pristanišča so nacionalno premoženje bistvenega pomena. Ukrepi za zaščito celotnega pristaniškega območja se logično štejejo za ukrepe v interesu javnosti. Javno financiranje takih ukrepov zato ne bo predmet pravil državnih pomoči Pogodbe EU. Glede na to, da imajo države članice možnost dodeliti ali ne javno podporo za take ukrepe, je treba razviti usklajen pristop na ravni EU za preprečevanje izkrivljanja konkurence. Ta pristop, ki upošteva financiranje ukrepov za zaščito pristaniških zmogljivosti, mora temeljiti na naslednjih načelih:

3.9.2

Ocene stroškov zaščite pristanišč je zelo težko izračunati. Če se primerjajo stroški zaščite pristanišč v EU in ZDA, se pričakuje, da bodo iz geografskih razlogov stroški v EU višji zaradi večjega števila pristanišč v EU. Predvideva se, da bodo s primerjalnega stališča stroški skladnosti za velika pristanišča (10) in majhna pristanišča ogromni.

3.10

Odsotnost hitrega odziva na nove realnosti terorizma lahko povzroči drage in več milijardne ustavitve delovanja pristanišč. Zaradi tega lahko grožnja varnosti postane netarifna trgovinska ovira.

4.1

Pristanišča so navadno dobro opredeljena v smislu geografskega pokritja in upravljanja, znotraj njih pa hkrati potekajo različne dejavnosti. Običajno meje pristanišč pokrivajo pristaniške zmogljivosti in ne obratno, kot je vsebovano v členu 2.4 ali v opredelitvi „pristanišča“ ali „pomorskega pristanišča“ iz člena 3. Zdi se, da opredelitev namiguje, da je pristaniško območje manjše od območja „pristaniške zmogljivosti“, ki poleg tega vključuje pritrdišča, sidrišča in dostop iz odprtega morja. Zato je treba v členu 2.4 razjasniti izraz „imeti prednost“.

4.2

Prvi korak je, da mora biti načrt zaščite pristanišča, ki je temeljni načrt, skladen s sklepi, ki so bili že sprejeti med postopkom izvajanja Mednarodnega kodeksa o zaščiti ladij in pristanišč (Kodeks ISPS) in Uredbe (ES) 725/2004 (11) v zvezi z merili za pristaniške zmogljivosti. Vključevati mora integrirane načrte zaščite za pristaniške zmogljivosti v mejah pristanišča. Sčasoma bodo podrejene pristaniške zmogljivosti začele obratovati kot sekcije pristanišča in njihovi načrti zaščite bodo postali del celovitega načrta za zaščito pristanišča, ki bodo po potrebi prilagojeni zaradi usklajevanja in koordinacije z njegovimi celovitimi cilji, organ, odgovoren za zaščito pristanišča, pa bo posledično imel končno pristojnost in odgovornost.

4.3

Svetovalna vloga predvidenih odborov za pristaniško zaščito bo okrepila učinkovito izvajanje načrta zaščite pristanišča. EESO predpostavlja, da bodo odbore vzpostavili varnostni organi pristanišča, tudi za namen opredelitve elementov varnostnega načrta pristanišča. EESO podpira sodelovanje predstavnikov mornarjev in pristaniških delavcev v odborih za zaščito pristanišč za namen doseganja praktičnih rešitev.

4.4

Tovor in potniki ne smejo biti predmet dvojnega preverjanja ob vstopu na pristaniško območje in nato ob vstopu na območje pristaniških zmogljivosti. Poleg tega je praktičen pristop potreben v zvezi z mobilnostjo ladijske posadke, obiskovalci in ladijskimi dobavitelji.

4.5

Inšpekcijski nadzor skladnosti z ukrepi za zaščito pristanišč v eni državi članici s strani varnostnih uradnikov druge države članice je treba izvajati pod vodstvom Evropske komisije (člena 17.2 in 14.3).

5.1

Tragični dogodki v Madridu 11. marca 2004 so upravičili bojazni, da je celoten prometni sistem ranljiv pred terorističnimi napadi, in prepričanje, da se absolutne varnosti ne more doseči.

5.2

EESO poudarja, da bo, če ne bodo ostale vrste prevoza prevzele svojega deleža odgovornosti, „najšibkejši člen“ postal tarča teroristov, ki se hočejo infiltrirati v sistem. Nerealno bi bilo pričakovati, da bodo pristanišča zapolnila varnostne vrzeli drugih vrst prevoza, in nepravično bi jim bilo naložiti finančno breme.

5.3

EESO trdno verjame, da strategija politik ni varna strategija v nevarnem svetu. Zato mora EU prevzeti mednarodno pobudo za razvoj širšega zaščitnega okvirja, ki bo obravnaval vzroke terorizma in ne zgolj odpravljal njegovih učinkov.

5.4

EESO v celoti podpira predlagano direktivo za izvajanje zaščitnih ukrepov na širšem pristaniškem območju. Fleksibilnost, ki jo državam članicam dopušča predlagana direktiva, ne sme imeti za posledico klasifikacijo tujih pristanišč kot „varnih“ ali njihovo uvrstitev na črno listo kot „nevarnih“, saj lahko to pripelje do izkrivljanja trga in ogrozi neoviran potek mednarodnih trgovinskih tokov.

5.5

EESO ponavlja, da se morajo ukrepi za boj proti terorizmu združiti z ukrepi za reševanje tradicionalnih varnostnih vprašanj (organiziranega kriminala, piratstva, goljufij, tihotapstva in ilegalnih migracij).

5.6

Pomorska pristanišča so nacionalno premoženje bistvenega pomena. Ukrepi za zaščito celotnega pristaniškega območja se logično štejejo za ukrepe v interesu javnosti. Javno financiranje takih ukrepov zato ne bo predmet pravil državne pomoči Pogodbe EU. Treba je razviti usklajen pristop držav članic pri dodeljevanju javne podpore na ravni EU za preprečevanje izkrivljanja konkurence. EESO ponovno vabi Komisijo, naj začrta program EU za financiranje izvajanja ukrepov, kjer je to potrebno. Zato EESO verjame, do so ekonomske razsežnosti zaščite pristanišč pomembno vprašanje za mednarodno trgovino in da bi jih morala EU obravnavati po hitrem postopku.

5.7

Zaščitni ukrepi na pristaniških območjih morajo spoštovati temeljne pravice in upoštevati načela, ki so priznana predvsem v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah, da ne bi prišlo do kratenja človekovih pravic državljanov ali kršenja ustavnega reda.

5.8

EESO poudarja nujno potrebo po tem, da se doda sredozemska razsežnost politiki zaščite pristanišč EU, ki s širitvijo EU postaja vse bolj potrebna.

7.12.2004   

SL

Uradni list Evropske unije

C 302/27

1.

2.

3.

4.

5.

6.

1.1

Koristna energija (1) je temelj našega današnjega življenjskega sloga in kulture. Šele njena zadostna razpoložljivost je pripeljala do sedanjega življenjskega standarda: pričakovana življenjska doba, preskrba s hrano, splošna blaginja in osebna svoboda so v velikih in razvijajočih se industrijskih državah dosegle poprej neznano raven. Brez zadostne oskrbe z energijo bi bile te pridobitve ogrožene.

1.2

Nujnost zajamčene, cenovno ugodne, okolju prijazne in trajnostne oskrbe s koristno energijo je v preseku sklepov Sveta iz Lizbone, Göteborga in Barcelone. Skladno s tem zasleduje Evropska unija v energijski politiki tri tesno povezane in enako pomembne cilje, namreč varstvo in izboljšanje (1) konkurenčnosti, (2) zanesljivosti oskrbe in (3) okolja, vse skupaj v smislu trajnostnega razvoja.

1.3

Odbor je v več mnenjih ugotovil, da so na poti do teh ciljev težavne ovire in se je že večkrat ukvarjal z odtod izvirajočim energijskim problemom, njegovimi različnimi vidiki in možnimi izhodi (2). Tu je treba poudariti mnenja Odbora v zvezi z zeleno knjigo Komisije „O evropski strategiji za zanesljivost energetske ponudbe“ (3) in s „Potrebami po raziskavah v zvezi z varno in trajnostno oskrbo z energijo“ (4).

1.4

Že tam je Odbor poudaril, da sta zagotavljanje in raba energije povezana z obremenjevanjem okolja, tveganji, izčrpavanjem virov, pa tudi problematičnimi zunanjepolitičnimi odvisnostmi in nepredvidljivostmi ter, da je najpomembnejši ukrep za zmanjšanje tveganj pri oskrbi in drugih tveganj čimbolj vsestranska in uravnotežena izraba vseh vrst in oblik energije, vključno z vsemi napori za varčevanje in učinkovito ravnanje z energijo. Tam najdemo tudi kratko predstavitev (5) prednosti in pomanjkljivosti posameznih postopkov. Njeni ponovitvi se moramo tukaj zaradi omejenega prostora odpovedati.

1.5

Nobena izmed opcij in tehnik, ki bi lahko v prihodnosti prispevale k oskrbi z energijo, ni tehnično popolna, popolnoma brez škodljivih vplivov na okolje, zadostna za kritje vseh potreb in nima dovolj dolgoročno preglednega potenciala. Zato se daljnovidna in odgovorna evropska energijska politika ne more zanašati na to, da bo mogoče jamčiti zadostno oskrbo z energijo v smislu zgoraj omenjenih ciljev zgolj z uporabo nekaterih virov. To velja tudi glede nujnosti varčevanja z energijo in njene učinkovite rabe.

1.6

Dolgoročno razpoložljiva, okolju prijazna in gospodarsko sprejemljiva oskrba z energijo torej ni zagotovljena niti v Evropi, niti po svetu (6). Ključ do možnih rešitev se lahko skriva le v nadaljevanju intenzivnih raziskav in razvoja. Energijske raziskave (7) so strateški element in potrebna osnova vsake dolgoročno uspešne energijske politike. V navedenem mnenju je Odbor zato priporočil konsistenten evropski program energijskih raziskav, katerih bistveni deli so bili vključeni že v šestem okvirnem programu raziskav in razvoja oz. v raziskovalno-izobraževalnem programu EURATOM, vendar pa naj bi se občutno povečala predvidena sredstva za raziskave in razvoj.

1.7

Poleg tega je Odbor opozoril na to, da bi moralo biti raziskovanje energijskega vprašanja globalno usmerjeno in obsegati bistveno daljše časovno obdobje, ker potekajo spremembe v energetiki počasi, ker emisije toplogrednih plinov niso regionalni, temveč svetovni problem in ker moramo pričakovati, da se bodo razmere v drugi polovici tega stoletja dodatno zaostrile.

1.8

Tako omejitve na strani virov, kot tudi problematiko emisij (toplogredni plini) dodatno otežuje napoved, da se bodo svetovne potrebe po energiji zaradi naraščanja števila prebivalcev in zaostanka manj razvitih držav do leta 2060 predvidoma podvojile ali celo potrojile. Strategija in razvojna perspektiva morata biti zato naravnani na ta ciljni horizont.

1.9

Tudi v svojem nedavnem mnenju o trajnostni rabi naravnih virov (8) je Odbor ponovno opozoril na to, da mora trajnostna strategija upoštevati občutno daljše časovno obdobje.

1.10

Kot je Odbor prav tako že ugotovil (9), zgornje trditve niso dovolj prisotne v zavesti državljanov in v javni razpravi. Bolj gre za paleto mnenj, razpeto med podcenjevanjem in precenjevanjem tveganj in možnosti. Njen razpon sega od mnenja, da energijski problem ne obstaja, saj se je doslej še vedno vse v redu izšlo in so bile po potrebi vedno odkrita nova nahajališča (ker je bilo npr. že pred desetletji napovedano izumiranje gozda ali pa je bilo objavljeno, da zaloge nafte in plina zadoščajo le še za 40 let), do prepričanja, da bi lahko celotne svetovne potrebe po energiji zlahka pokrili z obnovljivimi viri energije, če bi le temu namenili vsa sredstva za raziskave in bi se družba ustrezno prilagodila.

1.11

Zato tudi še ni enotne svetovne energijske politike in celo med državami članicami Unije obstajajo občutne razlike v stališčih do energijskega vprašanja.

2.1

Tako cepitev jeder (fisija) zelo težkih atomov, kot tudi zlitje jeder (fuzija) zelo lahkih atomov sta procesa, pri katerih se - merjeno glede na potrebno masno pretvorbo - sproščajo količine energije, ki za približno milijonkrat presegajo količine energije, sproščene v kemijskih procesih.

2.2

Najprej so odkrili (okoli leta 1928), da je jedrska fuzija pred tem neznani vir energije sonca in večine zvezd. S tem je energija fuzije prek sončnega sevanja tudi tisti vir energije, ki vpliva na naše življenje - med drugim na rast rastlin, nastanek fosilnih virov energije, pa tudi na pridobivanje obnovljivih oblik energije.

2.3

Takoj nato, ko je bila odkrita še cepitev jeder (1938) in je bil njen potencial spoznan tudi kot mogočen vir energije za miroljubne namene, se je začel obetaven in dinamičen razvoj njene uporabe.

2.4

Medtem se je izkazalo, da je bil s cepitvijo jeder cilj presenetljivo hitro dosežen, medtem ko se upanje na praktično neomejen zemeljski vir energije iz jedrske fuzije še ni moglo dokončno uresničiti.

2.5

Konkretna izraba obeh oblik jedrske energije služi ciljem: (i) proizvodnje električne energije brez emisij toplogrednih plinov in poleg tega (ii) prihranku ogljikovodikov, ki so pomembna pogonska goriva v prometnem sektorju (nafta in zemeljski plin), pri njihovem izgorevanju pa nastaja manj CO2 v primerjavi s premogom in so bili zaradi tega vse bolj v obravnavi oz. že v uporabi za proizvodnjo električne energije (10).

2.6

V načinu delovanja, obratovalnih pogojih, okoljskih in varnostnih vidikih, dosegu in razpoložljivosti virov itd. se procesa cepitve in fuzije jeder med seboj temeljno razlikujeta; v vseh teh kategorijah bi imela fuzija namreč načelne prednosti.

2.7

Cepitev jeder. Cepitev jeder se že desetletja uporablja za pridobivanje energije. Elektrarne, kjer se uporablja cepitev jeder, so že bistveno prispevale k preprečevanju emisij toplogrednih plinov (CO2) in ublažitvi odvisnosti, povezanih s porabo/uvozom nafte ali plina. Zato je ponovno oživela razprava o jedrski energiji, zlasti v povezavi z zniževanjem emisij CO2 in v ta namen predvidenimi instrumenti (spodbude/penali). Odbor jo je obravnaval šele pred kratkim v mnenju na lastno pobudo (11).

2.8

Kot gorivo pri cepitvi jeder služijo izotopi (12) posebno težkih elementov periodnega sistema, namreč torija, urana in plutonija. Nevtroni, ki se sprostijo pri cepitvi jeder, vzbujajo v atomskih jedrih teh materialov nove procese cepitve. Tako lahko poteka verižna reakcija, povezana s pridobivanjem energije, katere obseg mora biti krmiljen. Pri tem nastajajo radioaktivni - nekateri zelo dolgoživi - produkti cepitve in aktinidi, ki jih je treba tisočletja dolgo hraniti ločeno od biosfere. To povzroča zaskrbljenost in navaja del državljanov k splošnemu zavračanju uporabe jedrske energije. Hkrati nastajajo nove cepljive snovi, kot je plutonij (iz (13)urana), ki so pod nadzorom kot potencialna surovina za jedrsko orožje.

2.9

Reaktorji na cepitev jeder delujejo po načelu kope. Pri tem je nekajletna zaloga jedrskega goriva (v elektrarni velikostnega reda 100 ton) vključena v reakcijskem volumnu in s krmilnimi procesi je dopuščeno potrebno število cepitvenih reakcij za sproščanje željene moči. Kljub domišljenim krmilnim tehnikam za te postopke in za zagotavljanje varnosti se zaskrbljenost dodatno povečuje že zaradi same količine shranjene energije. Poleg tega nastaja občutna količine toplote z zamikom, zaradi česar je pri večini izvedb reaktorja potrebno intenzivno hlajenje še dalj časa po izklopu reaktorja, da ne bi prišlo do pregretja reaktorskega plašča.

2.10

V zvezi s to zaskrbljenostjo je Odbor že v svojem nedavnem zadevnem mnenju (14) opozoril na to, da medtem poteka na področju tehnike cepitve jeder razvoj četrte generacije jedrskih elektrarn. Pri teh bo standard sedanjih naprav, ki je že sedaj visok, dodatno optimiran v smislu pasivne varnosti.

2.11

Jedrska fuzija. Glede na potrebno masno pretvorbo je jedrska fuzija najučinkovitejši proces, ki je potencialno uporaben na Zemlji. Fuzijski reaktorji so naprave za nadzorovano proizvajanje fuzijskih procesov in za izrabo pri tem sproščene energije in to kot stalno (15) delujoče elektrarne, predvsem za pasovno obremenitev. Kot gorivo bodo služili težki izotopi vodika (glej spodaj). Helij, koristno uporaben neškodljiv žlahtni plin (16), je „pepel“ iz fuzijskega reaktorja.

2.12

Vendar pa se pri fuzijski reakciji – ki poteka le takrat, ko prihaja med udeleženci v reakciji do trkov z zelo veliko hitrostjo (17) - sproščajo dodatni nevtroni, ki povzročajo radioaktivnost v stenah reaktorja (in lahko spremenijo njihove mehanske lastnosti). Zato je cilj ustreznih raziskovalno-razvojnih programov razvoj materialov, katerih radiotoksičnost (18) bo že po sto do v skrajnem primeru nekaj sto letih padla na raven radiotoksičnosti premogovega pepela in s tem bi med drugim lahko odprla možnost ponovne uporabe večjega dela teh materialov. Problem odlaganja bi se s tem odločilno zmanjšal.

2.13

Znanstveno-tehnični predpogoji za pridobivanje fuzijske energije so izjemno zahtevni. V bistvu gre za težavno nalogo, segreti plin, ki ga sestavljajo vodikovi izotopi (mešanica devterija in tritija) na temperaturo prek 100 milijonov stopinj (pri tem se spremeni v plazmo (19)), da pridobijo trkajoča jedra dovolj velike hitrosti, ki omogočajo zaželjene fuzijske procese. Poleg tega mora uspeti, da se ta plazma dovolj dolgo zadrži skupaj, pa tudi, da se pri tem nastala fuzijska energija odvede in izrabi.

2.14

Ti procesi potekajo v izgorevalni komori fuzijskega reaktorja, pri tem pa zaloga energije kontinuirano vpihovanega goriva (v elektrarni velikostnega reda nekaj gramov) brez dovajanja zadošča le za nekaj minut oddaje moči, tako da niso možni nezaželjeni odkloni moči. Poleg tega: prav dejstvo, da povzroči vsaka napaka ohladitev in ugasnitev „termonuklearnega“ izgorevalnega procesa (20), predstavlja dodatno inherentno varnostno prednost.

2.15

Zaradi teh inherentnih varnostnih vidikov, možnosti za drastično zmanjšanje dolgoživečih radiotoksičnih odpadkov - pri čemer produkti cepitve in dolgoživeče ter posebej nevarne komponente (aktinidi) pri fuziji sploh ne nastajajo - in skoraj neomejene zaloge virov, bi zato uporaba fuzijske energije postala zelo privlačna in odločilna sestavina oskrbe z energijo v prihodnosti in bi na ta način prispevala k rešitvi današnjih problemov.

2.16

Temu ustrezno je Odbor že v dosedanjih mnenjih opozarjal, da so raziskovalno-razvojne dejavnosti, usmerjene v izrabo fuzijske energije, zelo pomemben element prihodnje energijske politike in zgleden uspeh evropske integracije (21), zato bi morale biti deležne podpore evropskih okvirnih programov raziskav in razvoja oz. raziskovalnih in izobraževalnih programov EURATOM.

3.1

Prva razmišljanja o miroljubni uporabi fuzijske energije so se pojavila pred slabimi 50 leti. Medtem, ko je bila tehnika uporabe fuzijskih procesov v orožju (vodikova bomba) v nekaterih državah že na voljo, pa se je zdel korak do miroljubne uporabe sicer zelo obetaven, vendar hkrati izredno težak in dolgotrajen.

3.2

To še posebej nazorno izražata dva citata iz tistega časa, ki se uporabljata še danes in označujeta že zgodaj spoznano polje napetosti med visokimi pričakovanji in najtežjimi fizikalnimi in tehničnimi problemi. Po eni strani je H.J. Bhabha v svojem otvoritvenem govoru na prvi ženevski konferenci o miroljubni rabi jedrske energije leta 1955 dejal: „I venture to predict that a method will be found for liberating fusion energy in a controlled manner within the next two decades. (22)“ Po drugi strani je R.F. Post leta 1956 v prvem preglednem članku (23) na temo fuzije, ki so ga odobrile ZDA, zapisal: „However, the tehnical problems to be solved seem great indeed. When made aware of these, some physicists would not hesitate to pronounce the problem impossible of solution (24).“

3.3

Retrospektivno lahko ugotovimo, da so bile že med različnimi tedanjimi zamislimi za uresničitev tudi nekatere zasnove tako imenovanega magnetnega zaprtja, ki so se medtem izkazale kot najobetavnejši postopek za izpolnitev zahtevanih pogojev. Vendar sta bila za to spoznanje potrebna naporen nadaljnji znanstveno-tehnični razvoj in optimiranje, ki so ju spremljale ovire in neuspehi. Pri tem gre za TOKAMAK (ruska okrajšava za toroidno (25) magnetno komoro) in za STELLARATOR. Oba postopka sta različici skupne temeljne zasnove, namreč s primerno strukturiranimi krožnimi magnetnimi polji zapreti vročo plazmo pod zahtevanimi pogoji.

3.4

Revolucionarno vlogo je pri tem odigral projekt Evropske skupnosti JET (Joint European Torus), ki je svojo tehnično rešitev (26) ponudil okoli dvajset let pozneje (27). JET v svoji eksperimentalni fazi ni le prvič dejansko dosegel potrebne temperature plazme, temveč je v devetdesetih letih - z uporabo fuzijskega procesa devterija s tritijem - na nadzorovan način sprostil omembe vredne količine fuzijske energije (okoli 20 Megajoulov na izvedeni eksperiment). S tem so že uspeli kratkoročno sprostiti iz plazme skoraj toliko energije, pridobljene v fuzijskem procesu, kot so je vanjo dovedli zaradi segrevanja.

3.5

Ta uspeh je omogočila združitev vseh sil v raziskovalnem programu Fusion, ki so ga izvedli v okviru programa EURATOM Evropske skupnosti. V njegovi mreži so bili pod skupno identiteto združeni različni laboratoriji držav članic, povezani z EURATOM-om s svojimi preizkuševališči in delovnimi prispevki, kot tudi s svojo udeležbo v projektu JET. Tukaj je šlo torej za zgodnjo uresničitev Evropskega raziskovalnega prostora in demonstracijo njegove zmogljivosti.

3.6

Tako je bila torej uspešno končana prva, odločilna etapa svetovnih raziskav fuzije in demonstriran fizikalni princip proizvodnje in magnetnega zaprtja fuzijske plazme.

3.7

Za ta napredek je bilo značilno zgledno globalno sodelovanje, ki so ga med drugim koordinirale organizacije, kot sta IAEA (Mednarodna agencija za jedrsko energijo) in IEA (Mednarodna agencija za energijo). Odločilen je bil predvsem prispevek evropskih raziskovalcev. Medtem, ko so vztrajno zasledovali zlasti ZDA, so danes prevzeli mednarodno priznano vodilno mesto.

3.8

Izhajajoč iz že skoraj 17 let stare pobude predsednikov Gorbačova in Reagana, pozneje pa tudi Mitteranda, je nastal načrt za razvoj, po možnosti pa tudi skupno gradnjo in upravljanje ITER (28), prvega poskusnega reaktorja s pozitivno energijsko bilanco plazme (t.j. iz plazme se sprosti občutno več energije iz fuzijskega procesa, kot se je vanjo dovaja) kot skupnega svetovnega projekta. ITER naj bi v merilu, relevantnem za elektrarne, pokazal, da je tehnično in znanstveno možno sproščanje koristne energije iz zlitja jeder s pomočjo goreče plazme.

3.9

Kot „gorenje“ (imenovano tudi „termonuklearno gorenje“) se pri tem razume stanje, v katerem energija, sproščena v fuzijskem procesu (natančneje: energija, ki jo prenašajo nastala helijeva jedra) bistveno prispeva k vzdrževanju potrebne, izredno visoke temperature plazme. Rezultati dosedanjih poizkusov so pokazali, da je to mogoče doseči šele z napravami zadostne - to pomeni elektrarni podobne - velikosti. To je pripeljalo do dimenzioniranja ITER.

3.10

S tem se program nahaja v prehodni fazi med raziskavami in razvojem, pri čemer teh dveh pojmov ni možno ostro razmejiti. Za doseganje ciljev ITER je namreč po eni strani treba dokončno raziskati nekatera fizikalna vprašanja, ki so dostopna le z dalj časa gorečo fuzijsko plazmo. Po drugi strani bodo potrebni tehnični sestavni deli (npr. zelo veliki supraprevodni magneti, izgorevalna (29) komora, odporna na plazmo, agregati za segrevanje plazme, itd.), ki bodo pozneje po podobni specifikaciji in v podobni velikosti potrebni za izdelavo delujočega reaktorja. To je tudi prvi korak od fizike k elektrarniški tehniki.

3.11

Izidi dejavnosti načrtovanja ITER po vsem svetu obstajajo v obliki konstrukcijskih podatkov in zajetne gradbene dokumentacije, kot tudi prototipov in preizkušenih modelov komponent. Temeljijo na izkušnjah in ekstrapolaciji vseh dosedanjih eksperimentov, ki jih navaja JET kot pojem ne le med evropskimi, temveč tudi med svetovnimi fuzijskimi programi.

3.12

Linearne izmere ITER (povprečni veliki premer obroča plazme 12 metrov, prostornina izgorevalne komore okoli 1.000 kubičnih metrov) bodo tako skoraj dvakrat tolikšne kot pri JET. ITER naj bi pri desetkratnem ojačanju moči (30) sprva proizvajal pri času gorenja vsaj 8 minut okoli 500 MW fuzijske moči (pri znižanem ojačanju moči pa pri praktično neomejenem času gorenja).

3.13

Stroški izgradnje ITER so ocenjeni na okoli 5 milijard evrov (31).

3.13.1

Pri gradnji ITER bi glavnina teh stroškov pritekla podjetjem, ki bi prejela dodatek za izdelavo in montažo različnih sestavnih delov poizkusne naprave. Bistveni delež Evrope pri gradnji ITER bi tako zagotovil evropski industriji pridobitev inovacijske moči in splošnih tehničnih izkušenj ter s tem služil ciljem Lizbonske strategije.

3.13.2

Že v preteklosti so številne osamosvojene poslovne dejavnosti fuzijskega programa koristile industriji (32). Pričakovati je, da se bo med gradnjo ITER ta pomembni stranski učinek pokazal v posebno velikem obsegu.

3.13.3

Med gradnjo ITER bi pomenili potrebni evropski izdatki (t.j. skupnosti in držav članic) za celoten fuzijski program manj kot 0,2 % stroškov končnih porabnikov energije v Evropi.

3.14

S partnerstvom ITER, ki so ga sprva sklenile Evropska unija, Japonska, Rusija in ZDA - slednje so iz njega tekom nadaljnjega spremenljivega razvoja (33) pred približno petimi leti izstopile, pristopile pa zopet leta 2003, in tem sta se pridružili Kitajska in Koreja - niso bili na ramena vseh velikih partnerjev porazdeljeni le stroški projektiranja, temveč je bilo tudi zagotovljeno, da so bili pri projektiranju upoštevani vsi razpoložljivi svetovni dosežki.

3.15

Poleg tega je bil s tem poudarjen pomen namere kot svetovnega projekta za rešitev svetovnega problema.

3.16

Tudi skupna gradnja in delovanje ITER bi za vse partnerske dežele pomenila odločilno rast znanja in tehničnih zmožnosti (k temu glej tudi poglavje 5), in sicer ne le z ozirom na nov energijski sistem, ampak tudi na vse splošne inovacije za vrhunsko tehnologijo.

3.17

Novost v razvoju tehnike bi vsekakor pomenilo, če bi napravo z namembnostjo ITER širom sveta zgradili le enkrat, če bi se torej pri tem koraku odpovedali razvoju oz. preizkusu konkurenčnih variant na enaki razvojni stopnji, kar se je vselej dogajalo npr. pri razvoju letalstva, vesoljske tehnike ali cepilnih reaktorjev.

3.18

Ta opustitev zaradi prihranka je morala biti zato podprta s posebej močnim spremljevalnim programom, ki je nudil prostor inovativnim zamislim in variantnim zasnovam za zmanjšanje tveganja (34), ki jih je bilo treba raziskati sprva v pomanjšanem merilu in posledično z nižjimi stroški.

4.1

Zbrani rezultati ITER, pričakovani približno 20 let po začetku gradnje, naj bi zagotovili temeljne podatke za projektiranje in gradnjo DEMO, prve demonstracijske fuzijske elektrarne, ki bi dobavljala elektriko. Tako bi se gradnja DEMO lahko začela v okoli dvajsetih do petindvajsetih letih.

4.2

Z današnjega vidika naj bi bilo možno snovanje fuzijskih elektrarn, ki bi jih odlikovale naslednje lastnosti:

4.3

Za razvoj DEMO je poleg osrednjih vprašanj, kot so energijski izkoristek ali procesi, ki omejujejo trajanje gorenja, ki naj bi bila raziskana in demonstrirana že v okviru ITER in zahtevnih postopkov, ki so že na voljo, ali pa jih je treba še nadalje razvijati, treba nadaljevati in okrepiti še tehnični razvoj na drugih pomembnih področjih.

4.4

Le-ta so povezana zlasti z internim tokokrogom goriva (izločanje in obdelava tritija), odvajanjem moči, obstojnostjo materialov pri obremenitvah s plazmo (interakcija plazmatske stene) in obstreljevanju z nevtroni, tehniko popravil, izpopolnitvijo daljinskega upravljanja in tehnikami za podaljšanje trajanja gorenja do stopnje popolnega neprekinjenega gorenja. Posebej pomembno nalogo, ki jo je treba zaradi dolgoročne preizkušenosti in preverjanja okrepljeno izvajati, predstavlja tudi razvoj primernih strukturnih materialov z nizko ali kratkotrajno stopnjo aktiviranja.

4.5

Vendar bi bilo napak domnevati, da bodo z DEMO-m končane vse raziskovalno-razvojne naloge. Tehnična zgodovina kaže, da sta se intenzivno raziskovanje in razvoj začela šele tedaj, ko je obstajal prvi prototip.

4.5.1

Zgodovina tehnike kaže tudi, da so bili prvi prototipi nove tehnologije pogosto šele neizpopolnjene robate naprave v primerjavi z elegantnimi stroji, ki so se nato postopoma razvili iz njih.

4.5.2

Do današnjega optimiranja dizelskih motorjev je prišlo šele sto let po njihovi iznajdbi. Tudi fuzijske elektrarne bo treba izboljševati, optimirati in prilagajati obstoječim zahtevam.

5.1

Trenutno obstaja na najvišji politični ravni spor glede lokacije za izgradnjo ITER med krajema Cadarache (39) v Evropi in Rokkasho-Mura (40) na Japonskem. Od njegovega izida sta odvisna tako finančna udeležba različnih partnerjev kot tudi oblika potrebnih spremljevalnih programov.

5.2

Pred ponovnim vstopom ZDA in pristopom Kitajske in Koreje v partnerstvo ITER ni bilo realnih dvomov o evropski lokaciji ITER, tudi zato, ker bi bila s tem najbolj zagotovljena uspešnost ITER, tako kot JET.

5.3

Sedaj pa je nastala nova situacija, v kateri se ZDA in Koreja zavzemajo za lokacijo Rokkasho-Mura na Japonskem, kljub jasnim in v veliki meri sprejetim tehničnim prednostim lokacije Cadarache. Ob takšni odločitvi o lokaciji bi Evropa izgubila svoj vodilni položaj in se z vsemi posledicami za raziskovalne ustanove in industrijo odpovedala plodovom dosedanjih naložb in dela.

5.4

Temu ustrezno Odbor priznava, pozdravlja in podpira sklep Sveta EU z dne 25./26. marca 2004, v katerem Svet poudarja, da soglasno podpira evropsko ponudbo za projekt ITER in v katerem poziva Komisijo k pospešitvi zadevnih pogajanj s ciljem, da bi se čimprej začela izvedba projekta na evropski lokaciji.

6.1

Odbor zastopa stališče Komisije, da se v miroljubni rabi fuzijske energije potencialno skriva bistven prispevek k dolgoročni rešitvi oskrbe z energijo v smislu trajnosti, okoljske sprejemljivosti in konkurenčnosti.

6.1.1

Razlog za to so potencialne prednosti te tehnologije, ki ima prihodnost, namreč:

6.1.2

Fuzijska energija s svojim potencialom dopolnjuje zlasti potencial obnovljivih virov energije, vendar pa je njena prednost pred vetrno in sončno energijo v tem, da ni časovno odvisna od vremenskih razmer in letnega oz. dnevnega časa. To velja tudi glede razmerja med centralnimi in decentraliziranimi sistemi, ki je prilagojeno potrebam.

6.1.3

Zato se je Odbor že v več mnenjih opredelil za občutno in okrepljeno spodbujanje programa raziskav in razvoja fuzijske energije.

6.2

Odbor z zadovoljstvom ugotavlja, da je bila – pretežno s strani evropskega fuzijskega programa in njegovega skupnega eksperimenta JET - uspešno končana prva, odločilna etapa svetovnih raziskav fuzije, namreč demonstracija fizikalnega principa sproščanja energije z jedrsko fuzijo. S tem je bila ustvarjena podlaga za poizkusni reaktor ITER, v katerem naj bi prvič proizvedli in raziskali gorečo plazmo, ki bi oddajala občutno več energije, kot bi ji je bilo dovedeno.

6.3

Tako so dolgoletne raziskave in razvoj ter zato potrebne naložbe ob mednarodnem sodelovanju pripeljale do tega, da so projektantska dela in politične priprave za gradnjo in obratovanje poizkusnega reaktorja ITER – katerega dimenzije se že približujejo velikosti elektrarn - zrele za odločanje.

6.4

Odbor poudarja epohalni in vodilni prispevek evropskega fuzijskega programa, brez katerega še danes ne bi bilo projekta ITER.

6.5

Rezultati ITER naj bi zagotovili temeljne podatke za projektiranje in gradnjo DEMO, prve demonstracijske fuzijske elektrarne, ki bi dobavljala elektriko. Tako bi se gradnja DEMO lahko začela v okoli dvajsetih do petindvajsetih letih.

6.6

Odbor podpira Komisijo pri njenih naporih, da bi Evropo strateško pripravila na to, da bo lahko zasedla močan položaj tudi v fazi komercialne izrabe in skladno s tem že danes pospešeno usmerila dele programa za raziskovanje fuzije prek ITER v DEMO.

6.7

Za razvoj DEMO so potrebni odgovori na osrednja vprašanja, ki naj bi jih raziskali in demonstrirali že z ITER, vendar tudi nadaljnji napredek pri drugih pomembnih nalogah: primeri so optimiranje konfiguracije magnetov, razvoj materialov (npr. izboljšave pri eroziji, inducirani s plazmo, poškodbe zaradi nevtronov, pojemanje inducirane radioaktivnosti), tokokrog goriva, odjem moči, pogon toka plazme in krmiljenje njegove interne porazdelitve, izkoristek ter zanesljivost komponent.

6.7.1

Odbor opozarja, da bo tak nadaljnji napredek dosegljiv le s široko zastavljenim evropskim raziskovalno-razvojnim spremljevalnim programom, ki bo povezal države članice in bo zahteval mrežo fizikalnih in še zlasti tehničnih poizkusov, ki morajo biti na voljo v podporo in dopolnitev ITER.

6.8

Odbor je mnenja, da je izredno pomembno ohraniti sedanji zagon in se spoprijeti z izzivi takšnega znanstveno-tehnično zahtevnega in za dolgoročno oskrbo z energijo izredno pomembnega cilja s poudarkom, zavzetostjo in potrebnim vložkom sredstev. To je tudi resna obveza za uresničitev lizbonske in göteborške strategije.

6.8.1

Sem sodi dodelitev za nadaljnji uspeh potrebnih in zato občutno povečanih sredstev za energijske raziskave na splošno, vendar tu zlasti za fuzijski program, in izraba drugih možnosti za financiranje ITER v okviru prihajajočega sedmega okvirnega programa raziskav in razvoja ter programa EURATOM.

6.8.2

Sem sodi skrb za zadostno kadrovsko osnovo strokovnjakov za fiziko in tehniko, da bo za obratovanje ITER in razvoj DEMO na voljo dovolj evropskih strokovnjakov. Glede tega Odbor opozarja tudi na svoje nedavno mnenje posebej na to temo.

6.8.3

Sem sodi nadaljnje vključevanje visokih šol in raziskovalnih središč v omrežje: po eni strani zaradi izobraževanja znanstvenikov in inženirskega podmladka s potrebnimi specialnimi znanji, po drugi strani zaradi njihove udeležbe pri pojavljajočih se nalogah s svojim strokovnim znanjem in opremo, končno pa tudi zato, da delujejo kot vmesni člen do civilne družbe.

6.8.4

Končno sodi sem kot posebej pomembna naloga pravočasna skrb in zagotavljanje vse bolj potrebne udeležbe evropske industrije na tem področju raznovrstnega vrhunskega znanstveno-tehničnega razvoja. Medtem, ko je evropska industrija v dosedanjem fuzijskem programu prevzela predvsem vlogo dobavitelja visoko specializiranih in najbolj zahtevnih sestavnih delov, - pri čemer velja te bogate izkušnje negovati in ohraniti - naj bi se v obdobju približevanja uporabe fuzijskih reaktorjev postopoma vrasla v bolj odgovorno in soodločujočo vlogo.

6.8.5

Predvidena znatna investicijska sredstva za izgradnjo ITER in za razvoj DEMO, ki bodo pritekala industriji, bodo povzročila tako gospodarsko krepitev, kot tudi - še pomembneje - naraščanje usposobljenosti in inovativnosti pri oranju najbolj zahtevne tehnične ledine. To že razločno ponazarjajo raznovrstna osamosvojene poslovne dejavnosti iz dosedanjega fuzijskega programa.

6.9

Na mednarodnem področju je Evropa pred večkratnim izzivom: po eni strani velja ohraniti svojo vodilno vlogo v raziskavah fuzije, ne le nasproti močni raziskovalni dejavnosti ZDA, temveč tudi nasproti naraščajoči moči treh azijskih partnerjev v projektu ITER. Po drugi strani pa velja čimbolj ohraniti in graditi dosedanje mednarodno sodelovanje brez primere.

6.10

Skladno s tem Odbor podpira Komisijo v njeni nameri, da sprejme izziv. Svet, Parlament in države članice poziva, naj se pridružijo in vodilnega položaja Evrope na tem pomembnem področju ne spustijo iz rok. Vendar pa tu nastopajo problemi.

6.11

Pred ponovnim vstopom ZDA in pristopom Kitajske in Koreje v partnerstvo ITER ni bilo realnih dvomov o evropski lokaciji ITER, tudi zato, ker bi bila s tem najbolj zagotovljena uspešnost ITER, tako kot JET.

6.12

Sedaj pa je nastala nova situacija, v kateri se ZDA in Koreja zavzemajo za lokacijo Rokkasho-Mura na Japonskem, kljub jasnim in v veliki meri sprejetim tehničnim prednostim lokacije Cadarache. Ob takšni odločitvi o lokaciji bi Evropa izgubila svoj vodilni položaj in se z vsemi posledicami za raziskovalne ustanove in industrijo odpovedala plodovom dosedanjih naložb in dela.

6.13

Temu ustrezno Odbor priznava, pozdravlja in podpira sklep Sveta EU z dne 25./26. marca 2004, v katerem Svet poudarja, da soglasno podpira evropsko ponudbo za projekt ITER in v katerem poziva Komisijo k pospešitvi zadevnih pogajanj s ciljem, da bi se čimprej začela izvedba projekta na evropski lokaciji.

6.14

S tem povzetkom in poudarkom Odbor poziva Svet, Parlament in Komisijo, naj prevzamejo pobudo in izkoristijo resnično vse možnosti in po potrebi razvijejo nove strukturne zasnove mednarodne delitve dela, da bi ITER spričo njegove ključne vloge za razvoj pomembnega trajnostnega vira energije na vsak način lahko zgradili v Evropi.

7.12.2004   

SL

Uradni list Evropske unije

C 302/35

1.1

Program GALILEO je velik izziv za Evropsko unijo, njeno neodvisnost, njene tehnološke in znanstvene sposobnosti, njeno gospodarstvo in predvsem njeno vesoljsko industrijo in sektor telekomunikacij. V bistvu je razvoj vesoljskega sektorja temeljil v zadnjih letih predvsem na trgovskih dejavnostih, povezanih s telekomunikacijami prek satelitov. Težave, ki so hudo pretresle telekomunikacijsko industrijo, so posledično resno prizadele vesoljsko industrijo, ki ni bila dovolj podprta na institucionalni in politični ravni, predvsem v primerjavi z našimi glavnimi konkurenti.

1.2

Zaradi razprav o porazdelitvi „pravičnih dobičkov“ programa med državami članicami Evropske vesoljske agencije in zaradi zunanjih pritiskov na Evropo, je program GALILEO z zamudo končno vstopil v fazo dejanskega začetka po sporazumu z dne 26. maja 2003 znotraj sveta Evropske vesoljske agencije glede posameznih finančnih prispevkov njenih članic.

1.3

Pomembna značilnost programa GALILEO v primerjavi z GPS je dejstvo, da gre za civilni program. Ta velik infrastrukturni projekt je odločilnega strateškega pomena za Evropo in njeno neodvisnost, kot so že poudarili EESO, Evropski parlament in Svet. Odlično se umešča v okvir lizbonske strategije. Pomembnost tako obsežnega programa za napredek evropske izgradnje zasluži močan poudarek.

1.4

Sistem GALILEO bo nudil pet storitev:

1.5

Vendar pa se bo kot civilni sistem uporabljal v glavnem v vsakdanjem življenju, predvsem v prometu. Moral bo torej biti sposoben zagotoviti kontinuiteto in varnost storitve in v primeru odpovedi bo lahko uporabljena njegova civilna odgovornost/zaveza za razliko od GPS.

1.6

Konec koncev bo GALILEO bolj natančen od GPS, predvsem pa bo pokrival ves svet. Poleg tega se lahko integriteta signala preverja v resničnem času, kar je bistvenega pomena za nekatere aplikacije in zlasti za civilno letalstvo.

1.7

Namen tega sporočila je predvsem poudariti napredovanje programa GALILEO, predvideti možnosti v prihodnosti in opredeliti tiste negotovosti, ki še vedno ostajajo pri projektu, ki bi moral zbrati 3,2 milijarde evrov v treh fazah:

—

stanje napredka faze razvoja;

—

napredki v mednarodnem sodelovanju;

—

prehod v fazo razmestitve in izkoriščanja.

—

zadnja dela v fazi opredelitve;

—

osnovno infrastrukturo;

—

EGNOS, ki bo kmalu pričel delovati;

—

evropski načrt radijske navigacije.

2.1.3.1

Šlo je za zelo pomembna vprašanja za Evropsko skupnost, ki je imela dva cilja:

2.1.3.2

Razprave so potekale v razmerah, ki jih je zaznamoval zgodovinski monopol ameriškega sistema GPS, a je Evropska skupnost naposled prejela rezultate, ki jih je pričakovala, tako za pogoje uporabe frekvenčnega območja kot za zahtevano neodvisno večstransko koordinacijo.

2.2.1

Mednarodno sodelovanje je bistveni dejavnik, da bi imeli čimveč koristi iz programa GALILEO, kot je Svet že večkrat poudaril. Sicer pa je prošenj tretjih držav vse več. Zato uporablja Komisija sočasni dvostranski in regionalni pristop.

2.2.2

Prvi sporazum je bil podpisan s Kitajsko 30. oktobra 2003, pogajanja z Indijo in Izraelom še potekajo. Podobni postopki potekajo z Južno Korejo, Brazilijo, Japonsko, Kanado, Avstralijo, Mehiko in Čilom.

2.2.3

Kar zadeva regionalno sodelovanje, poteka dialog z sredozemsko regijo, Latinsko Ameriko in Afriko.

2.2.4

Pogajanja pa potekajo tudi z državama, ki že imata satelitski navigacijski sistem, se pravi z Rusijo in ZDA, ki sta posebej pomembni, saj želita zagotoviti svojo tehnično kompatibilnost in interoperabilnost njunih sistemov z GALILEOM. Treba je spomniti, da so ZDA najprej spodbijale upravičenost samega programa GALILEO. Vsekakor mora mehanizem dogovora, o katerem se trenutno razpravlja, temeljiti na enakih pravicah in dolžnostih vsakega partnerja, kar zadeva drugega, predvsem pri izvajanju morebitne pravice veta.

2.3.1.1

Ta podelitev je skupna naloga. Postopek se je začel oktobra 2003. Prispele so štiri kandidature in so bile sprejemljive. Izhajale so iz konzorcijev, ki so jih sestavljali glavni partnerji in h katerim se je pridružila skupina pridruženih podjetij. Vsi kandidati so bili mnenja, da bi lahko prihodnji evropski sistem prinašal velik komercialni dobiček, in so ocenili, da lahko financirajo precejšen del prispevkov z lastnim kapitalom.

2.3.1.2

Ta element je še toliko bolj pomemben, glede na to, da Svet želi, da vloženi kapital Skupnosti ne bi presegal tretjine financiranja razvojne faze. Za drugo fazo konkurenčnih pogajanj pa so bili izbrani trije konzorciji (Alcatel/Alenia/Vinci, EADS/Thalès/Inmarsat, Eutelsat).

2.3.1.3

Določenih je šest vrst virov:

2.3.2.1

Komisija je Svetu in Evropskemu parlamentu predala predlog uredbe o strukturah vodenja evropskega satelitskega programa za radijsko navigacijo. Predlagana je bila ustanovitev na eni strani nadzorne službe in na drugi strani centra za varnost in sigurnost, za katerega bi bil neposredno odgovoren generalni sekretar/visoki predstavnik za skupno zunanjo in varnostno politiko. Navsezadnje bi morala biti nadzorna služba dobro postavljena in bi bila pristojna za varnost. Center za varnost in sigurnost ne bi bil ustanovljen in sam Svet naj bi v kriznih razmerah sprejemal odločitve v realnem času.

2.3.2.2

Drugo pomembno vprašanje na področju vključevanja sistema zadeva morebitne grožnje za zasebno življenje. Treba je opomniti, da sam sistem GALILEO ne pomeni nikakršne grožnje za zasebno življenje, saj ne prejema nobenih informacij o svojih uporabnikih (ni naraščajoče povezave). Nasprotno pa lahko uporabnik prejete informacije pošilja prek drugih sistemov – prenosnega telefona GSM, na primer, kar omogoči njegovo lokalizacijo. Odgovornosti za ureditev takšne uporabe informacij, ki jih pošilja GALILEO, nimajo evropske strukture za vodenje programa, ampak nacionalne oblasti, ki morajo paziti na predpise, ki jih morajo sprejeti za določitev uporabe GALILEA in že sedaj GPS-a.

3.1

Odbor ceni prostovoljni pristop, o katerem priča dokument Komisije, glede na to, da gre za projekt – kot je znano – izjemne pomembnosti z veliko težavami. V tem duhu, ki ga zaznamuje želja po uspehu, morajo biti določena vprašanja deležna posebne pozornosti:

3.2

Uspeh tega velikega projekta je odvisen od jasno potrjene politične in finančne volje ter vztrajanje Sveta na tem. S tem ko se je obvezal za GALILEO, je pokazal ambicije, ki jih pomeni za Evropsko unijo in njeno vesoljsko politiko.

4.1

V svojem sklepu Komisija izraža nekatere bojazni in negotovosti v zvezi s financiranjem. To vprašanje je bistvenega pomena, saj bi bil celoten program lahko postavljen pod vprašaj, če bi postalo financiranje vprašljivo. EESO lahko samo potrdi veliko strateško pomembnost projekta GALILEO za Evropsko unijo in prihodnost njene vesoljske industrije ter za napredek združene Evrope, kot je to že izrecno in podrobno izražal v svojih mnenjih o Zeleni in Beli knjigi Komisije o evropski vesoljski politiki (1). S Komisijo se veseli resničnega napredka, doseženega pri postavljanju programa na noge, in upa, da izkazanega optimizma ne bodo v zadnjem trenutku skalile težave.

7.12.2004   

SL

Uradni list Evropske unije

C 302/38

1.

Namen predloga je kodificiranje Direktive Sveta 95/18/ES z dne 19. junija 1995 o izdaji licenc prevoznikom v železniškem prometu (1).

2.

V okviru Evrope državljanov je zelo pomembno, da pravni akti Skupnosti ohranijo enostavno in jasno obliko. Evropski parlament, Svet in Komisija so zato poudarili potrebo, da se kodificirajo vsi pogosto spremenjeni pravni akti in 20. decembra 1994 sklenjeni mednarodni sporazum, ki omogoča pospešeni postopek. Pri kodifikaciji ne sme priti do nobenih vsebinskih sprememb.

3.

Ker gre predloženi predlog Komisije v to smer, EESO ne bo vložil nobenih ugovorov.

7.12.2004   

SL

Uradni list Evropske unije

C 302/39

1.1

Predmet Uredba (ES) št.1228/2003 Evropskega parlamenta in Sveta o pogojih za dostop do omrežja za čezmejne izmenjave električne energije je uresničitev notranjega trga z električno energijo z okrepitvijo čezmejnega trgovanja z električno energijo Za zagotovitev učinkovitega dostopa do prenosnih omrežij za čezmejne transakcije je treba glede postavitve cen za čezmejni promet in glede dodeljevanja razpoložljivih interkonekcijskih zmogljivosti uvesti poštena, stroškovno naravnana, pregledna in neposredno uporabna pravila, ki upoštevajo primerjave med uspešnimi upravljavci omrežij iz strukturno primerljivih območij in ki dopolnjujejo določbe Direktive 96/92/ES.

2.1

Republika Slovenija je Komisiji predložila prošnjo za spremembo določil obravnavane Uredbe, ki bi Sloveniji omogočila, da nadaljuje s svojim dosedanjim sistemom razreševanja prezasedenosti na povezovalnih daljnovodih z Avstrijo in Italijo do 1. julija 2007. Po tem sistemu je polovica celotne razpoložljive zmogljivosti zadevnih povezovalnih daljnovodov dodeljena Sloveniji. V skladu z dogovorom med odgovornimi upravljavci prenosnega omrežja je druga polovica celotne zmogljivosti dodeljena italijanskim oz. avstrijskim upravljavcem. Po sedanjem slovenskem sistemu se razpoložljiva zmogljivost, kadar celotno povpraševanje po zmogljivosti prekorači razpoložljivo zmogljivost (prezasedenost), na proporcionalen način dodeli udeležencem na trgu. Zmogljivost se dodeli brezplačno. Takšen sistem se ne more razumeti kot nediskriminiran in tržno usmerjen v smislu Uredbe o električni energiji. To se utemeljuje z dejstvom, da proces prestrukturiranja slovenske industrije še ni končan oz. da se slovenska proizvodnja električne energije še zmeraj prilagaja novim tržnim razmeram (visoki investicijski stroški glede okoljevarstva).

3.1

Evropska komisija se v svojem predlogu opira na 95. člen Pogodbe o ustanovitvi evropske skupnosti, ki se nahaja v odstavku o prilagajanju zakonodaje. Dejanski položaj – Uredba št.1228/2003 je bila sprejeta v času po zaključenih pristopnih pogajanjih in po podpisu Pogodbe o pristopu Slovenije k EU, zato Slovenija ni mogla sodelovati v postopku sprejemanj uredbe – vsekakor utemeljuje, da se kot osnova upoštevata Pristopna pogodba oz. Akt o pristopu.

3.2

Akt o pristopu vsebuje določbe o izvajanju sklepov institucij, predvsem ko nova država članica ni mogla sodelovati pri obravnavanju sklepa, ki je bil sprejet v času med podpisom pogodbe in akta ter dejanskim začetkom veljave pogodbe, 1. majem 2004. Takšen primer zdaj zadeva Slovenijo.

3.3

Prošnja slovenske vlade, da se z izjemno določbo prestavi rok za začetek izvajanja 1. odstavka 6. člena in s tem povezanih določb priloge k uredbi na 1. julij 2007 ter predloženi predlog Komisije se naj presodijo v smislu teh določb.

3.4

Ta presoja lahko pod rekom „pacta sunt servanda“ naleti na zavrnitev le, če bi zaradi privolitve predloga s strani Evropske unije kot celote lahko prišlo do nepopravljivih napak.

3.5

Vendar Komisija v svojem predlogu navaja, da bi bili praktični vplivi prehodnega obdobja na delovanje notranjega trga električne energije zgolj neznatni. Odbor se s tem argumentom strinja. Zelo težko je namreč trditi, da Slovenija v zaprošenem prehodnem obdobju ne bi mogla postati pomembno regionalno stičišče na notranjem trgu.

3.6

Tudi argument, da je bila Uredba št. 1228/2003 sprejeta prav zato, da se bi končno doseglo korektno mednarodno trgovanje z električno energijo (1) in da prošnja Slovenije v nasprotju s temi prizadevanji, ni glede na trajanje, obseg in geografsko omejitev tehten dovolj, da se bi prošnja lahko zavrnila.

3.7

Tudi trditev, da je poštena konkurenca med drugim med evropskimi proizvajalci aluminija in jekla kot tudi med proizvajalci električne energije bistveni del notranjega trga, ni odločilnega pomena.

3.8

Predlog Komisije se potrdi tudi v smislu zagotavljanja varnostnega in zanesljivega električnega sistema v Sloveniji in omogočanju naložb v okoljevarstvene ukrepe v času prehodnega obdobja.

3.9

Odbor sprejetje predloga zagovarja tudi predvsem zato, ker je v svojem mnenju (2) iz dne 17. oktobra 2001 k Uredbi št. 1228/2003 glede na vplive na takratne države pristopnice izrazil sledeče: V sektorjih električne energije in plina držav pristopnic se […] komajda zaznajo konkurenčne infrastrukture in obratovalne metode. Neposredna posledica bi lahko bilo močno krčenje delovnih mest v podjetjih teh sektorjev, kar bi ponovno lahko vodilo do neznosne socialne napetosti v državah pristopnicah, pred vsem v tistih s sistemom socialnega zavarovanja, ki se ga ne da primerjati z veljavnimi sistemi obstoječih držav članic. Dolžnost Evropske unije je torej, da tem državam ponudi svoje izkušnje iz procesov liberalizacije v Evropi in jih pri posodabljanju podjetij finančno podpre. Do odpiranja novih tržišč mora priti v skladu s prestrukturiranjem energijskih sektorjev, tako da se podjetja pristopnih držav lahko udeležijo konkurence pod enakimi izhodiščnimi pogoji.

4.1

Argumenti, ki jih je Komisija navedla v svojem predlogu, da bi 1. odstavek 6. člena in s tem povezane odločbe smernic Uredbe 1228/2003 z ozirom na razreševanje prezasedenosti omrežja, za Slovenijo začeli veljati šele po 1.juliju 2007, iz vidika poštene konkurence na notranjem trgu ne utemeljujejo spremembo omenjene uredbe.

4.2

Vendar pa je po mnenju Odbora ta sprememba vsekakor utemeljena, če se upošteva datum sprejetja Uredbe in podpisa Pristopne pogodbe.. Ker privolitev zaprošenega prehodnega obdobja s strani Unije kot celote ne bi vodilo do nepopravljivih napak – prav nasprotno, zagotovljena bi bila varnost in zanesljivost slovenskih sistemov in naložbe v okoljevarstvene ukrepe – in ker je Odbor s svojim mnenjem k Uredbi št 1228/2003 (3) Evropski uniji svetoval, naj glede konkurenčnosti podpira takratne države pristopnice, je po mnenju Odbora pri presoji prošnje odločilen argument, da se Slovenija ni mogla udeležiti postopka sprejemanja Uredbe št 1228/2003.

4.3

Ne glede na obrazložitev in osnovo predloga Komisije, ki bi se naj pod upoštevanjem zgoraj omenjenih stališči dopolnila oz. prilagodila, Odbor priporoča, da se predlog spremembe (izjemna določila k Uredbi št. 1228/03 do 1.julija 2007) sprejme.

7.12.2004   

SL

Uradni list Evropske unije

C 302/41

—

regionalni razvoj kakor dejavnik urejanja globalizacije skozi oblikovanje regionalnih grozdov in kakor učinkovit način privabljanja podjetij na določeno območje in spodbujanja, da tam ostanejo;

—

družbena odgovornost podjetij in izvajanje „dobrih praks“ kakor del pristopa, ki vključuje preventivne in druge ukrepe za predvidevanje in obvladovanje sprememb;

—

pogajanja in socialni dialogi v podjetjih zaradi zagotavljanja, da prestrukturiranje poteka na odgovoren način, pri čemer vodstvo in delavci v podjetjih sprejemajo pozitiven odnos do iskanja rešitev, ki jih podjetje, delavci in skupnost smatrajo za uspešne, tako da se vzpostavi ravnotežje med socialnimi in ekonomskimi vidiki;

—

ukrepanje v partnerstvu med poslovneži, socialnimi partnerji, civilno družbo (univerze, centri za raziskave in inovacije, združenja itn.) in lokalnimi oblastmi, da se ustvarijo prave razmere za večanje produktivnosti in izboljševanje potenciala rasti regij; in

—

predlog za vzpostavitev statusa „regije z največjimi ugodnostmi“ za tiste regije, ki imajo visoko raven socialne kohezije in kohezije na področju zaposlovanja, vendar nenadoma izgubijo znanja zaradi premestitve podjetij, ne da bi pri tem imele kakršne koli alternativne dejavnosti za ohranitev ravni lokalnega zaposlovanja; te regije bi prejemale finančno pomoč s posebnim ciljem obnovitve lokalne ekonomske strukture.

1.1

Da bi se to samoiniciativno mnenje upoštevalo v pravem kontekstu in pravilno razlagalo, je treba „spremembe v industriji“ opredeliti kot „normalen in trajen proces v industrijskem sektorju, ki se proaktivno odziva na dinamična gibanja v njegovem poslovnem okolju, da ohrani svojo konkurenčnost in ustvarja možnosti rasti“ (2). „Prestrukturiranje“ pomeni „določeno obliko sprememb v industriji in je praviloma [upoštevana kakor] začasni proces (pogosto vsiljenega) prilagajanja pogojem v poslovnem okolju za ponovno vzpostavitev konkurenčnosti, ki vodi do prekinitev poslovnih dejavnosti.“ (3). Ideja o „predvidevanju sprememb je ključ za dobro obvladovanje takih sprememb, saj pomeni, da se je v procesu prestrukturiranja težavam mogoče izogniti“. Predvidevanje sprememb vključuje preučevanje in napovedovanje prihodnjih pogojev konkurence ter tržnih zahtev, ki omogočajo pravočasno načrtovanje potrebnih prilagoditev, s čimer se družbene težave in težave v zvezi s produktivnostjo podjetij ohranjajo na najnižji možni ravni.

1.2

Globalizacija se lahko opredeli kot prizadevanja za pospeševanje in olajševanje trgovinskih odnosov med državami, v katere namen se odstranjujejo trgovinske ovire, zmanjšujejo ali odpravljajo uvozni davki in utrjujejo mednarodna združenja, kot sta EU in Mercosur. Kakor del tega procesa ponujajo vlade vseh držav pobude za privabljanje tujih podjetij, da uvedejo poslovanje znotraj njihovih meja, in pospeševanje internacionalizacije vseh vidikov njihove trgovine. Globalizacija zahteva tudi uvedbo in upoštevanje skupnih osnovnih pravil po vsem svetu.

1.3

Namen politike ekonomske, socialne in teritorialne kohezije je zmanjšati sedanja ekonomska in socialna neskladja med državami članicami ter regijami, pospešiti rast in spodbuditi bolj trajnostni razvoj, pomagati manj ugodnim regijam pri prilagajanju izzivom ekonomije znanja in tako zagotavljati pomoč regijam za doseganje ciljev lizbonske strategije.

Natančneje se mora ta politika usmerjati v infrastrukture, okolje, podjetništvo, dohodek na prebivalca, dostop do zaposlitve in socialne varnosti, ukrepe za preprečevanje socialnega izključevanja, dostop do novih informacijskih tehnologij, izobraževanja in vseživljenjskega učenja, boljšega upravljanja in močnejše vloge ekonomskih in socialnih subjektov.

1.4

Ena dobrih opredelitev „grozda“, kakor jo določa Michael PORTER (profesor na Harvard Business School) v svoji knjigi o „Konkurenčni prednosti narodov“, je geografska koncentracija „medsebojno povezanih podjetij in pridruženih ustanov (univerz, javnih agencij ali trgovskih združenj) na določenem področju, ki jih družita konkurenca in sodelovanje“.

2.1

Celotna evropska družba sprejema dejstvo o neizogibnosti sprememb v industriji kakor posledici globalizacije in dolgotrajnih sprememb v svetovnem gospodarstvu; le-te zaznamujejo hitri in daljnosežni napredki na trgih in v vedenju, naraščajoča tehnična zapletenost in znatno vključevanje potrošnikov v načrtovanje in proizvodnjo blaga ter proizvodov in dobavo storitev.

2.2

Globalizacija je gonilna sila svetovnega trga dela in konkurence na področju produktivnosti. Mednarodne družbe preusmerjajo naložbe v države z nižjimi stroški dela, neposrednim dostopom do trgov in tehnološkim znanjem.

2.3

Povečana konkurenčnost, staranje prebivalstva ter nove zahteve potrošnikov in merila se med seboj združujejo in ustvarjajo okolje, kjer obstajajo in bodo še naprej obstajale resne napetosti in težave.

2.4

Evropska unija se mora odločno spoprijeti s temi napetostmi in težavami z uporabo ukrepov, ki predvidevajo deindustrializacijo v Evropi, tj. z ukrepi za preprečevanje, da bi se naslednje tri težave pojavljale hkrati:

Te tri težave se sicer še ne pojavljajo hkrati, vendar je jasno, da so se razmere glede zaposlovanja in trgovinske bilance resnično poslabšale.

2.5

EU se bo lahko s temi izzivi uspešno spopadla le, če bo izboljšala industrijsko politiko na tak način, da bo ta postala bolj proaktivna ter zagotavljala vsestransko in sistematično transparentnost glede določenih kumulativnih učinkov vseh odločitev, ki vplivajo na stroške in strukture učinkovitosti evropske industrije – v smislu horizontalnih vidikov in posebnih industrijskih sektorjev, kot sta jeklarska in tekstilna industrija, pri čemer bo ves čas upoštevala učinek širitve.

3.1

Paradoks našega časa je, da neenakosti še vedno obstajajo v dobi, ko je znanstveni in tehnični napredek tak, da bi z njim lahko odpravili lakoto povsod po svetu, istočasno pa še vedno obstaja resna nevarnost, da bi „nova globalna ekonomija“ zaradi svoje ukoreninjenosti v nenadzorovani konkurenci še poglobila te nesomernosti.

Na tej podlagi je treba regionalni razvoj obravnavati kot ključni instrument za urejanje same globalizacije ob posvečanju pozornosti potrebam ljudi, ne glede na to, kje se nahajajo, in jim zagotavljati lažji dostop do blaga, storitev in možnosti.

3.2

Razvoj mora doseči ljudi, kjer koli se nahajajo; nemogoče je optimistično predpostavljati, da bo mobilnost, s katero nekateri razpolagajo za povečanje svojega osebnega razvoja, na voljo vsem, med drugim zato, ker so se tisti, ki so najbolj prikrajšani za sredstva, tudi najmanj zmožni prosto gibati.

Regije morajo določiti svoje ambicije glede sprememb v industriji in prestrukturiranja, identificirati naložbe, ki jih je treba izvesti, ter opredeliti potrebno sodelovanje med javnim in zasebnim sektorjem in zlasti infrastrukturo za izobraževanje in poklicno usposabljanje.

3.3

EESO meni, da je oblikovanje „grozdov“ najučinkovitejši način privabljanja podjetij in spodbujanja, da ostanejo; to je ključni element regionalne konkurenčnosti in hkrati gonilna sila ekonomske, socialne in teritorialne kohezije, pa tudi sredstvo za preprečevanje negativnih ekonomskih, socialnih in teritorialnih posledic, ki bi jih lahko sprožile spremembe v industriji in prestrukturiranje.

Naslednji dejavniki bi verjetno lahko omogočili, da bi bilo zaradi sistema „grozdov“ podjetjem lažje ostati na določenem območju in obdržati znanja v regijah:

3.4

Ker si podjetja v trenutnih ekonomskih razmerah konkurirajo na globalni osnovi, se usmerjajo h „grozdom“, povezanim s področjem njihovega poslovanja, s čimer lahko pridobijo konkurenčno prednost. Te prednosti izhajajo iz splošnih dejavnikov, kot so: kvalifikacije in veščine delovnega prebivalstva, kakovost vodenja, teritorialna infrastruktura, ravni lokalne in regionalne inovativnosti in razvoja ter splošna kakovost življenja v regiji (ki utegne na primer zahtevati javno intervencijo za izpraznitev zapuščenih industrijskih območij). Regionalni „grozdi“ so lahko ključni dejavniki večanja ekonomske, socialne in teritorialne kohezije ter zagotavljajo razlog, da se podjetja premestijo v regije v razvoju, v kolikor vlade EU in nacionalne vlade izvajajo in financirajo programe, da zagotavljajo podporo ustanavljanju tehnoloških podjetij, pospešujejo razvoj, inovacije in poklicno usposabljanje ter spodbujajo partnerstva med podjetji, univerzami, lokalnimi oblastmi, socialnimi partnerji in civilno družbo.

3.5

Mestna območja imajo kot središča za kulturo in različne dejavnosti, kjer javni in zasebni subjekti sodelujejo pri iskanju rešitev za spremembe in najnovejši razvoj, ključno vlogo v uspešnem oblikovanju „grozdov“, saj so ta območja „v ospredju tehnoloških sprememb, ki vplivajo na promet, gradbena in javna dela, informacijske in komunikacijske tehnologije, upravljanje infrastrukture itn. Te tehnološke spremembe so tudi podlaga za prestrukturiranje industrije ter premestitev dejavnosti in storitev na področju delovne sile z visoko dodano vrednostjo. Ekonomska specializacija ima tudi prostorski izraz: 'grozdi' ali skupine podjetij, ki delujejo kakor del mreže s centri za raziskave in inovacije ter univerzami“ (5).

Glavni izziv za mestna območja se nanaša tudi na težave v zvezi s socialno kohezijo, kot so izključevanje in revščina, katerih rešitev jasno vključuje usklajen, uravnotežen in trajnostni razvoj glavnih mestnih območij v Evropi, vključno s povezavami s sosednjimi območji. Vendar pa je zaradi pomanjkanja doslednih podatkov težko najti ustrezne rešitve.

(1) in (2):

Ta dva scenarija zajemata horizontalne strategije za naložbe, ki so jih sprejela mednarodna podjetja. V prvem scenariju poskušajo mednarodna podjetja predvsem prodreti na nove trge in razširiti mrežo svojih storitev, kot so bančne storitve ter prometna in energetska omrežja. V drugem scenariju poskušajo mednarodna podjetja razširiti svoje proizvodne zmogljivosti za storitve ali proizvode, ki se zlahka ponovno izvažajo.

(3):

Ta scenarij zajema vertikalno strategijo delokalizacije, ki ima večji učinek na zaposlovanje.

Ta scenarij zajema podjetja, katerih dejavnosti so predvsem delovno intenzivne (na primer tekstilna industrija in avtomobilska elektronika).

4.4.1

V primeru prestrukturiranja industrije ali premestitve podjetij je treba oceniti sredstva infrastrukture, opreme in človeških virov ter sprejeti ukrepe za privabljanje novih podjetij na določeno območje. V nekaterih primerih je bistvenega pomena očistiti tla in podtalje, kadar podjetje zapusti regijo, tako da se lahko območje uporabi v druge namene.

Vlagatelji, ki prejemajo javna finančna sredstva, morajo nositi večjo lokalno odgovornost, kar je treba spremljati.

Sporazumi o sodelovanju med vsemi stranmi morajo vdahniti novo življenje v regije, ki so jih spremembe v industriji hudo prizadele.

4.7.1

Od 1970-ih je ekonomsko rast zaznamoval storitveni sektor, ki je začel prevladovati nad sektorjem predelovalne industrije. Vendar pa je bistvenega pomena, da med tema dvema sektorjema obstaja določena stopnja soodvisnosti in interakcije zaradi povišanja produktivnosti, povečanja inovativnosti ter izboljševanja kakovosti proizvodov in storitev.

V zvezi s prestrukturiranjem industrije in spremembami v njej je ta interakcija ključnega pomena, saj podjetja, ki zagotavljajo storitve (kot so raziskave in razvoj) za industrijska podjetja, ob premestitvi praviloma sledijo slednjim.

5.1

Mnenje EESO o spremembah v industriji: trenutne razmere in obeti - celosten pristop (6) navaja, da mora Evropa uporabiti nov vzorec, usmerjen v „spremembe v industriji s človeškim obrazom“, ki temelji na konkurenčnosti, trajnostnem razvoju ter socialni in teritorialni koheziji. Cilji lizbonske strategije določajo osnovo za to izjavo; v ta namen je EU posebej pozvala podjetja k občutku za družbeno odgovornost ob upoštevanju zahtev po poklicnem usposabljanju in najboljših primerov za življenje na splošno, organizacijo dela, enake možnosti, socialno vključenosti in trajnostni razvoj.

5.2

Na splošno se priznava, da se lahko družbena odgovornost podjetij, ki temelji na etičnem pristopu, uporablja na dveh ključnih področjih:

Od podjetij se na splošno pričakuje, da vključijo socialne partnerje, lokalne organe oblasti, potrošnike in dobavitelje, in sicer vsakega na svoji ravni odgovornosti.

5.3

To izvajanje družbene odgovornosti podjetij (v zvezi z navedenimi vidiki) je lahko pomembno orodje za doseganje ekonomske, socialne in teritorialne kohezije, če se sprejme proaktiven pristop za obvladovanje sprememb in prestrukturiranja; to bo koristilo vsem vključenim stranem.

6.1

Evropski socialni sklad spodbuja in podpira „dobro prakso“ kar zadeva načine obvladovanja sprememb v industriji. Evropski center za spremljanje sprememb (EMCC) v Evropski fundaciji za izboljšanje življenjskih in delovnih pogojev s sedežem v Dublinu redno poroča o takih dobrih praksah v svojih ukrepih za izboljšanje lokalne in regionalne družbene odgovornosti podjetij. Poleg tega je prva faza posvetovanj, ki jih je začela Komisija, z naslovom „Predvidevanje in obvladovanje sprememb: dinamičen pristop k socialnim vidikom prestrukturiranja podjetij“ omogočila določitev vrste dobrih praks na tem področju.

Na splošno take dobre prakse vključujejo:

6.2

Pogajanje in socialni dialog sta odločilnega pomena za izvajanje prestrukturiranja na socialno odgovoren način; zato je zelo pomembno, da imajo tako podjetja kot sindikati pozitiven pristop k iskanju uspešnih formul prestrukturiranja, ki so dobre za podjetja, delavce in lokalne skupnosti. Komisija je te dobre prakse spodbudila v direktivah 98/59/ES, 2001/23/ES, 94/45/ES in 2002/12/ES, ki določajo nekatere smernice in zahteve. Poudariti je treba pobudo na evropski ravni iz leta 2002, ki zagovarja „družbeno odgovorno“ prestrukturiranje, na podlagi katere je bila junija 2003 določena vrsta smernic. Pri odpuščanju delavcev je treba preučiti vsako drugo možnost.

6.3

Na tem področju obstaja veliko pozitivnih primerov dobre prakse v evropskih podjetjih, ki sprejemajo družbeno odgovorne prakse kot del strategij sprememb v industriji in prestrukturiranja. Eden od mnogih primerov je jeklarska skupina Arcelor, ki je rezultat združitve med podjetji Arbed, Aceralia e Usinor; zaradi prevelikih strukturnih zmogljivosti v proizvodnji jeklene pločevine in z namenom izboljšanja sinergij se je odločila zapreti jeklarno Ličge in sorazmerno zmanjšati proizvodnjo v Bremenu in Eisenhüttenstadtu. Glede na izgube delovnih mest, ki bi jih ti ukrepi povzročili, se je Arcelor odločil pomagati vsem prizadetim, sanirati vse prizadete lokacije in prispevati k reindustrializaciji lokalne gospodarske strukture s pomočjo vseh vključenih strani.

Po drugi strani pa je proces prestrukturiranja v avtomobilski industriji v Mezzogiorno (Italija) primer tega, kaj se lahko zgodi, ko take dobre prakse niso sprejete; navedeno podjetje je načrtovalo premestiti del kooperantskih poslov v tujino, ne da bi predvideli ali organizirali ustrezne rezervne ukrepe ali rešitve s tem povzročenih težav.

6.4

Spremembe v industriji, ki so potrebne, da bi podjetja ostala konkurenčna, morajo podpreti organi oblasti; to naj bi vključevalo zagotavljanje sredstev za izobraževanje in usposabljanje delovne sile, v tem okviru pa je treba sprejeti ukrepe za spodbujanje novih tehnologij. Poleg tega si je treba prizadevati za povečanje družbene odgovornosti podjetij, socialnih koristi zaradi številnejših in boljših delovnih mest in okoljske trajnosti v regijah, kjer se ta podjetja nahajajo.

7.1

Cilj trajnostnega razvoja je izrednega pomena za EU. Glavni vseevropski projekti, kot so prometna omrežja in druga infrastruktura v pripravi na ravni EU, ne zadostujejo za spodbujanje trajnostnega razvoja ali sprožitev razvoja na splošno v regijah z najbolj omejenimi možnostmi. Nenehne razlike med državami in regijami kar zadeva proizvodnjo, produktivnost in dostop do zaposlitve so posledica pomanjkljivosti na ključnih področjih konkurenčnosti, in sicer človeškega kapitala in osnovnih sredstev, okoljskih vidikov, možnosti za inovacije in regionalnega upravljanja.

7.2

Možnosti, ki jih ponujajo spremembe v industriji zaradi vpliva na gospodarsko strukturo, socialna in znanstvena vprašanja ter vključenost civilne družbe in lokalnih organov oblasti, lahko z uporabo instrumentov in politik socialne kohezije in strukturnih politik Skupnosti pomembno prispevajo k procesu trajnostnega uravnoteženega razvoja. Sprememba dejansko zahteva določeno prilagoditev, raziskave, inovacije in nova stališča tako na strani poslovnežev kot socialnih partnerjev in civilne družbe, ki morajo med seboj sodelovati. Cilj je pomagati regijam, da ohranijo in izboljšajo svoje gospodarske in socialne strukture na uravnotežen način.

8.1

Komisija predlaga novo zasnovo politike ekonomske, socialne in teritorialne kohezije EU, ki temelji na treh prednostnih ciljih:

9.1

EESO pozdravlja dejstvo, da se je tretje poročilo o ekonomski in socialni koheziji, ki je bilo objavljeno 17. februarja, posebej in objektivno lotilo področja sprememb v industriji in gospodarstvu na splošno.

9.2

EESO zlasti odobrava načela, ki so podlaga strategij tretjega kohezijskega poročila, in povezavo med lizbonsko strategijo in prihodnjo regionalno politiko v zvezi s programi, usmerjenimi v znanje, ter nacionalnimi in regionalnimi programi z namenom pospeševanja gospodarskega razvoja v regijah v neugodnem položaju. Vendar pa meni, da so ti ukrepi nezadostni, in bi omenil več pomislekov v zvezi z naslednjim:

10.1

EESO meni, da so predlogi za reformo kohezijske politike, ki jih je predstavila Komisija, pomanjkljivi in da priložnost za obvladovanje sprememb ni v celoti izkoriščena; take spremembe so ne le neizogibne, temveč so tudi odločilen element za zagotavljanje dinamičnega gospodarstva in gibalna sila za doseganje trajnostnega razvoja. Vse to je posledica nezadostnih ukrepov za doseganje največjih možnih koristi v nastalih razmerah in kombinacijo priložnosti, ki jih ponujajo lizbonska strategija in njen pozitiven pristop k spremembam, konkurenčnosti in koheziji, agenda o socialni politiki - katere ključni cilj je določiti in predvideti obvladovanje sprememb - in evropska strategija zaposlovanja, ki se zlasti osredotoča na prilagodljivost.

10.2

EESO meni, da je treba doseči ravnotežje med ekonomskimi in socialnimi vidiki ter obvladati spremembe v industriji z dvojnim ciljem, in sicer a) zagotavljanje in spodbujanje celovitih socialnih ciljev (usposabljanje, zaposlovanje, priložnosti in socialno varstvo) in b) zagotavljanje preživetja podjetij s posebnimi podpornimi politikami, ki zagotavljajo prestrukturiranje in utrjevanje kot pogoj za njihovo preživetje in večjo konkurenčnost s povezanimi in komplementarnimi ukrepi, ki vključujejo glavne akterje: državo (na nacionalni, regionalni in lokalni ravni) in zadevna podjetja.

10.3

EESO meni, da je za uspeh politike ekonomske, socialne in teritorialne kohezije nujno potrebno boljše usklajevanje pri izvajanju trenutnih razvojnih politik EU, ki zajemajo: obstoječe direktive, ki urejajo delavsko soodločanje v podjetjih; socialni dialog, ki zajema vse sektorje industrije; redno posvetovanje s Svetovalno komisijo za spremembe v industriji Evropskega ekonomsko-socialnega odbora; Evropski center za spremljanje sprememb (EMCC); uporabo strukturnih skladov; konkurenčno politiko ter ukrepe za spodbujanje izvajanja družbene odgovornosti podjetij. Zato je odločilnega pomena, da so vse zadevne strani pripravljene na kompromis in prevzemanje obveznosti.

10.4

EESO meni, da je treba določiti vrsto načel za okoliščine, v katerih je potrebno prestrukturiranje; ta načela naj bi zagotovila podlago in podporo za dobro prakso in naj bi vključevala zahtevo po povečanju konkurenčnosti podjetij ter druge zahteve v zvezi s krepitvijo ekonomske, socialne in teritorialne kohezije.

10.5

EESO meni, da je razlog za stalno slabšanje evropske konkurenčnosti v primerjavi s konkurenčnostjo ZDA dejstvo, da države članice niso obvezne izpolnjevati rokov za izvajanje osnovnih strategij in instrumentov EU, kot so lizbonska strategija, strukturne reforme in trajnostni razvoj.

Če se bo ta težnja nadaljevala obstaja nevarnost, da bo EU zdrsnila iz drugega na tretje mesto po svetovni moči (Japonska, Kitajska in Indija že čakajo na uvrstitev); temu se je treba izogniti. EESO zato sklepa, da mora Komisija uvesti strožje zahteve in se aktivneje vključiti v usklajevanje in spremljanje učinkovitega izvajanja navedenih strategij. Ključni ukrep usklajevanja lahko zajema imenovanje komisarja, ki bi bil odgovoren za spremljanje sprememb v industriji in premestitve; to bi omogočilo boljšo povezanost med industrijsko politiko in varstvom okolja.

a)

Treba je pregledati strateško vizijo kohezije glede na trenutne izzive v EU in začrtati novo močnejšo zasnovo kohezije, ki ni omejena le na finančne vidike strukturnih in kohezijskih skladov temveč ki upošteva naslednje tri cilje:

b)

Spremeniti je treba absolutno merilo BDP na prebivalca za določanje upravičenosti, saj je to razlog za nepravičnosti kar zadeva izvajanje strukturnih politik. Znano je, da se relativno bogastvo ne odraža le v hladnih statistikah, kot je BDP na prebivalca. Raven veščin delavcev, pomanjkljivosti infrastrukture, oddaljenost od stičišča evropskega gospodarstva in demografska struktura so dejavniki, ki so pomembni za upravičenost regije.

c)

Določiti je treba nov sistem meril za ocenjevanje regij, da bi sestavili nov zemljevid evropskih kohezijskih zahtev.

d)

Kar zadeva teritorialno kohezijo je treba popraviti način upravljanja ozemlja Skupnosti tako, da se omogoči policentričen, skladen, uravnotežen in trajnosten razvoj. Pri takem prostorskem načrtovanju je treba upoštevati medregionalno fizično in ekonomsko kohezijo in vključiti lokalne, regionalne, nacionalne in evropske organe oblasti v oblikovanje evropskega teritorialnega modela in s tem novih gospodarskih strategij (naložbe, raziskave in razvoj ter socialne (zaposlitvene) strategije).

e)

Sprejeti je treba hitrejši pristop k oblikovanju strukturnih politik za ekonomsko, socialno in teritorialno kohezijo in na ta način predvidevati spremembe v gospodarstvu na splošno in še posebej spremembe v industriji. Trenutna zgornja meja finančnih virov (1.2 %) – ki se lahko v finančnih načrtih za obdobje od leta 2007 do leta 2013 celo zniža – je prenizka, da bi pokrila potrebe, in omejuje obseg delovanja, kar preprečuje hitrejše doseganje ciljev kohezije.

f)

Osredotočiti se je treba na človeške vire in usmerjati vire v poklicne programe na šolah in fakultetah ter poklicno usposabljanje kot tako, pri tem pa sprejeti prožen pristop, ki se lahko prilagodi različnim težavam v državah članicah in regijah.

g)

Posebno pomoč je treba zagotoviti regijam, kjer so se strukture industrijske proizvodnje znašle v obsežnem prestrukturiranju, pri tem pa določiti tiste sektorje in regije, kjer obstaja velika nevarnost za izgubo konkurenčnosti; izdelati je treba posebne predloge za podporo ob upoštevanju posebnih značilnosti vsakega sektorja. Posebno pozornost je treba posvetiti vplivu industrijskega prestrukturiranja na nove države članice.

h)

V zvezi s tem je treba določiti „načelo regije z največjimi ugodnostmi“, po katerem bi bilo mogoče zagotoviti finančno podporo za spodbujanje regionalne preusmeritve. Socialni dialog kakor tudi civilni dialog imata pri tem ključno vlogo in vključujeta vse lokalne akterje (podjetja, univerze, raziskovalni centri, lokalni organi oblasti, združenja, sindikati itd.). Tako bi bilo mogoče oživiti gospodarsko strukturo regije z ustvarjanjem novih možnosti za gospodarsko dejavnost.

i)

Spodbuditi je treba razvoj regionalnih „grozdov“ s pospeševanjem širjenja sektorjev informacijske in komunikacijske tehnologije, ustvarjalnih industrijskih panog in panog z močno tehnološko podlago, ki bi povečale regionalne potencialne in veščine ter možnosti regij, da privabljajo podjetja in jih spodbujajo k temu, da ostanejo v teh regijah. Tako bi lažje zagotovili, da spremembe v industriji in prestrukturiranje ustvarjajo močnejšo regionalno konkurenčnost, večjo ekonomsko, socialno in teritorialno kohezijo ter večjo zaposlenost.

Izredno pomembno je, da se opravijo regionalne študije in sprejmejo ukrepi skupaj z nacionalnimi in regionalnimi vodstvi, da bi lahko načrtovali, kako v celoti izkoristiti potenciale regije pri ustvarjanju „grozda“.

j)

Upoštevati je treba pozitivne izkušnje s panožnimi programi, kot so Rechar, Resider in Retext, pri oblikovanju politik za industrijsko posodobitev regij, da bi v celoti izkoristili njihove možnosti za razvoj.

k)

Komisija mora še naprej posodabljati in krepiti industrijsko politiko z namenom uskladitve pravil v novem svetovnem okviru. V zvezi s tem EESO pozdravlja nedavni predlog za pregled industrijske politike, ki je bil predstavljen 20. aprila 2004. (7) Zlasti je pomembno zagotoviti uskladitev industrijske politike z drugimi politikami Skupnosti, še posebej z okoljsko politiko.

(l)

Evropa se mora strogo držati pravil Mednarodne organizacije dela in jih izvajati; v kolikor se nič ne ukrene za zaustavitev „socialnega in davčnega dampinga“ na drugih področjih, ki ne uporabljajo tržnih pravil na enak način, bi lahko zašla v gospodarsko krizo zaradi nezadostne konkurenčnosti evropskih podjetij.

m)

Evropa se mora v svetu predstaviti z visokimi ravnmi tehničnih, tehnoloških in človeških veščin, vendar mora v ta namen pregledati svojo politiko za podpiranje raziskav in zlasti človeških virov. Od približno 14.000 evropskih raziskovalcev, ki odidejo na študij v ZDA, se jih le približno 3.000 namerava vrniti v Evropo. To je zelo resen položaj, ki zahteva takojšnje ukrepe. Eden tak ukrep v pravi smeri je pobuda „Regije za znanje“ (KnowREG), v okviru katere je bilo 27. aprila 2004 sklenjeno, da se ustanovi 14 pilotnih projektov, ki bi spodbudili na znanju temelječe gospodarstvo na lokalni in regionalni ravni.

n)

Evropski svet mora opredeliti jasno povezavo med cilji konkurenčnosti in znanja ter prihodnjo regionalno politiko.

7.12.2004   

SL

Uradni list Evropske unije

C 302/49

1.1

Konvencijo je Generalna skupščina Združenih narodov sprejela v svoji resoluciji št. 45/158 z dne 18. decembra 1990. Začela je veljati 1. julija 2003 po tem, ko jo je ratificiralo prvih 20 držav. Do sedaj je konvencijo (1) ratificiralo 25 držav. Kot taka je popolnoma izvršljiva mednarodna pogodba, ki jo morajo podpirati državne stranke.

1.2

Namen konvencije je zaščititi človekove pravice in dostojanstvo ljudi po vsem svetu, ki se izselijo zaradi ekonomskih razlogov ali razlogov, povezanih z zaposlovanjem, s pomočjo ustrezne zakonodaje in dobre nacionalne prakse. Skupna podlaga za takšno mednarodno zakonodajo o migracijski politiki bi morala biti spodbujanje demokracije in človekovih pravic. Konvencija prav tako zagotavlja ravnotežje med različnimi situacijami tako v državah porekla kot tudi v državah gostiteljicah.

1.3

Ta konvencija je ena od sedmih mednarodnih pogodb Združenih narodov, ki urejajo človekove pravice. Konvencija ugotavlja, da je določene temeljne človekove pravice, kot so določene v Splošni deklaraciji človekovih pravic, treba mednarodno zavarovati za vse delavce migrante in njihove družine. Konvencija na izčrpno in splošno kodificira pravice delavcev migrantov in njihovih družin na podlagi načela enakosti obravnave. Določa tiste pravice, ki jih je treba zagotoviti priseljencem, ki so v zakoniti in nezakoniti situaciji, pri čemer določa minimalne standarde zaščite glede civilnih, ekonomskih, političnih, socialnih in zaposlitvenih pravic in priznava, da morajo delavci migranti imeti temeljne pravice, ki so zagotovljene v mednarodnih pravilih.

1.4

Ta konvencija nadalje razvija prejšnje konvencije organizacije ILO (2) z razširjanjem pravnega okvirja za celotno priseljevanje po vsem svetu, pri čemer pospešuje pravično obravnavo priseljencev in si prizadeva preprečiti izkoriščanje izrednih priseljencev. Proces migracije obravnava kot celoto, vse od izobraževanja, izbora, odhoda, tranzita in bivanja v državi zaposlitve do vrnitve v državo porekla in reintegracije v državi porekla.

1.5

Posamezne države so odgovorne za upravljanje migracijskih tokov. EESO podpira stališče generalnega sekretarja Združenih narodov in zagovarja boljše dvostransko, regionalno in mednarodno sodelovanje med državami porekla in državami gostiteljicami. Konvencija niti ne spodbuja niti ne upravlja migracijskih tokov, ampak raje želi zagotoviti splošno priznanje temeljnih človekovih pravic in okrepiti njihovo zaščito po vsem svetu.

1.6

Konvencija obravnava možne administrativne položaje migrantov na različne načine: vsem posameznikom zagotavlja varovanje njihovih temeljnih človekovih pravic z uporabo daljnosežnih pravic zakonitim priseljencem.

1.7

S to konvencijo so mednarodna skupnost in Združeni narodi znova poudarili svojo željo, da se izboljša sodelovanje med državami, da se prepreči in zares izkorenini trgovina s priseljenci in tajno zaposlovanje priseljencev, ki so v nezakonitem položaju, kot tudi da se razširi zaščita temeljnih človekovih pravic priseljencev na ves svet (3).

2.1

Konvencija želi zagotoviti enako obravnavo in enake zakonske pogoje tako za delavce priseljence kot tudi za nacionalne delavce. To pomeni:

2.2

Konvencija prav tako določa, da morajo priseljenci imeti pravico, da ohranijo stike z njihovo državo porekla. To pomeni:

2.3

Konvencija temelji na temeljnem načelu zagotavljanja minimalne ravni varstva vsem priseljencem. Obravnava dve možni situaciji, v katerih se delavci priseljenci lahko znajdejo (redni in izredni), pri čemer določa vrsto daljnosežnih pravic legalnim priseljencem in priznava nekaj temeljnih pravic nelegalnim priseljencem.

2.4

Konvencija predlaga, da se sprejmejo vse pobude, da se izkorenini nelegalno priseljevanje, predvsem z odpravo zavajajočih informacij, ki se uporabijo za privabljanje ljudi v nelegalno priseljevanje in z uvajanjem sankcij za trgovce in delodajalce, ki dajejo delo priseljencem brez dokumentov.

2.5

Konvencija vzpostavlja Odbor za zaščito pravic vseh delavcev migrantov in članov njihovih družin, ki se sestoji iz desetih strokovnjakov, ki jih imenujejo države pogodbenice in ki bodo nadzorovali uporabo konvencije.

3.1

Mednarodno priseljevanje je posledica velike ekonomske in socialne neenakosti med bogatimi državami severa in državami v razvoju. Ta neenakost se poglablja v današnjem vedno bolj globaliziranem ekonomskem sistemu. In še to, da je velika večina držav, ki so doslej ratificirale konvencijo, držav porekla priseljencev. Države članice Evropske unije, Združene države Amerike, Kanada, Avstralija, Japonska in preostale države zahodnega sveta, ki so gostiteljice velikega števila priseljencev (4), še niti niso ratificirale niti podpisale konvencije (5).

3.2

Evropska unija, ki je za vzpostavitev mednarodnih pravil na množici področij (v mednarodni trgovini znotraj STO, v okolju s pomočjo Kjota itd.), mora prav tako zagotoviti, da se zaščitijo temeljne pravice priseljencev s takšnimi mednarodnimi normami.

4.1

Evropska unija je območje, kjer se človekove pravice spoštujejo, so zaščitene in kjer se uporablja večina mednarodnih pravnih instrumentov Združenih narodov. Evropska unija ima na tem področju prav tako svoje instrumente, kot sta Evropska konvencija o človekovih pravicah in Listina o človekovih pravicah.

4.2

Evropska unija je prav tako razvila vrsto pravnih instrumentov za boj zoper diskriminacijo (6). Kljub temu so različni strokovnjaki, vključno z Evropskim centrom za spremljanje in nadzorovanje rasizma in ksenofobije (7), poročali o diskriminaciji, ki so jo doživljali migranti v smislu njihovih delovnih razmer.

4.3

Od Evropskega sveta v Tampereju je Evropska unija v procesu priprave skupne zakonodaje, ki ureja azil in priseljevanje. Svet v Tampereju je določil trdno politično podlago, ki omogoča Evropski uniji, da uskladi svojo zakonodajo o priseljevanju in azilu ter da izboljša sodelovanje s tretjimi državami, da tako bolje upravlja migracijske tokove. Nadalje je bilo v Tampereju doseženo soglasje glede potrebe, da se zagotovi poštena obravnava za vse posameznike ter da se razvijejo politike, ki spodbujajo integracijo in preprečujejo diskriminacijo.

4.4

Komisija je pripravila številne predloge zakonodaje, ki pa so znotraj Sveta naleteli na močan odpor (8). Štiri leta kasneje so rezultati skromni: sprejeta zakonodaja je nerazveseljiva in se je bistveno oddaljila od ciljev iz Tampereja, predlogov Komisije, mnenja Parlamenta in stališča EESO. Sedanji sistem, ki se uporablja znotraj Sveta za sprejem pogodb, dopušča zaviranje predlogov. Skupaj z vedenjem nekaterih vlad pa to otežuje doseganje soglasja.

4.5

Evropski ekonomsko-socialni odbor je pozval Svet z vrsto mnenj, da ukrepa z večjo odgovornostjo in da sprejme bolj konstruktivni pristop, ki temelji na okrepljenem sodelovanju. Za Evropsko unijo postaja vedno bolj nujno, da ima ustrezno skupno zakonodajo, ki ji omogoča, da priseljevanje ureja na praven in transparenten način.

4.6

EESO je pripravil osnutke več mnenj (9), v katerih poziva Evropsko unijo, da sprejme usmeritev, ki bo zagotovila, da se ekonomsko priseljevanje obravnava po veljavnih pravnih poteh, da se prepreči nezakonito priseljevanje in da se prepreči nelegalna trgovina z ljudmi.

4.7

V skladu z zgoraj povedanim je nujno sprejetje direktive o pogojih vstopa, bivanja in dostopa do zaposlitve priseljencev, ki temelji na predlogu Komisije (10), in upošteva mnenje EESO (11).

4.8

Evropski svet v Solunu je ugodno sprejel sporočilo Komisije o priseljevanju, integraciji in zaposlovanju (12), v katerem je predvideno, da se bo migracija delavcev v Evropsko unijo bistveno povečala v prihodnjih letih in da bo zato potrebna primerna zakonodaja, ki bo omogočala, da se bo priseljevanje urejalo znotraj pravnega okvirja. Komisija prav tako ugotavlja, da bodo potrebne politike vključevanja, ki bodo posvečene migrantski populaciji in ki si bodo prizadevale za odpravo vseh oblik izkoriščanja in diskriminacije.

4.9

Marsikatera nacionalna zakonodaja o priseljevanju ne ustreza v celoti veljavnim mednarodnim konvencijam o človekovih pravicah in različne nevladne organizacije ter Evropski parlament so celo mnenja, da je nekaj evropskih direktiv (npr. o ponovni združitvi družin) v nasprotju s temeljnimi človekovimi pravicami. EESO meni, da so obstoječe mednarodne konvencije o človekovih pravicah kot tudi Listina Evropske unije o temeljnih človekovih pravicah podlaga za celotno evropsko zakonodajno strukturo glede priseljevanja.

5.1

Nedavno so Združene države začele razvijati enostranski pristop upravljanja mednarodnih zadev. Celotni sistem Združenih narodov se srečuje z resnimi težavami, ki so posledica tega stanja. Posledično je ogrožen edini sistem, ki trenutno obstaja, znotraj katerega se iščejo mednarodne rešitve za večstranske rešitve mednarodnih konfliktov in ki temelji na sodelovanju.

5.2

Evropska unija, četudi z veliko težavo, pripravlja lastno skupno zunanjo politiko, znotraj katere bodo Združeni narodi imeli pomembno vlogo. Prihodnja ustanovna pogodba bo utrdila to pooblastilo za vodenje zunanje politike kot ene od nalog Skupnosti.

5.3

Zunanji odnosi Evropske unije temeljijo na multilateralizmu in aktivnem sporazumu z Združenimi narodi. V zadnjem dokumentu (13) je Evropska komisija izjavila, da: „Izziv, s katerim se srečujejo ZN, je jasen: 'globalno vodenje' bo ostalo šibko, če večstranske institucije ne bodo zagotovile učinkovitega izvajanja njihovih odločb in norm – bodisi v sferi 'visoke politike' mednarodnega miru in varnosti bodisi v praktičnem izvajanju obveznosti, ki so bile prevzete na zadnjih konferencah ZN na socialnih, gospodarskih in okoljskih področjih. EU ima v tem smislu posebno odgovornost. Po eni strani je multilateralizem stalno načelo njenih zunanjih odnosov. Po drugi strani bi lahko služila in bi morala služiti kot model drugim pri izvajanju – in tudi prek tega – svojih mednarodnih obveznosti“.

5.4

Globalizacija ustvarja nove možnosti in nove težave za globalno vodenje (14). Trenutno migracija povzroča veliko težav tako za same migrante kot tudi državam porekla in državam gostiteljicam. Izziv, s katerim se srečujemo, je preoblikovati te težave v priložnosti za vse, za migrante, za države porekla in države gostiteljice. Multilateralizem in mednarodno sodelovanje sta pot k dobremu globalnemu vodenju, k sistemu pravil in institucij, ustanovljenih s strani mednarodne skupnosti in priznanih po vsem svetu.

5.5

Kot je dejal generalni sekretar Združenih narodov Kofi Annan v Evropskem parlamentu 29. januarja 2004, je mednarodno sodelovanje najboljši pristop za reševanje rastoče mednarodne migracije v prihodnjih letih. „Samo s sodelovanjem – dvostranskim, regionalnim in globalnim – lahko gradimo partnerstva med državami prejemnicami in pošiljateljicami, ki so v interesu vseh, raziskujemo inovacije, da bi migracije postale vodilo razvoja, se učinkovito bojujemo s tihotapci in trgovci; in se lahko dogovorimo o skupnih standardih za ravnanje s priseljenci in upravljanje migracije“

5.6

Evropa je območje svobode, demokracije in spoštovanja človekovih pravic vseh ljudi. Da bi okrepili te vrednote v prihodnosti, morajo vse države članice EU ratificirati mednarodne konvencije, ki ščitijo te temeljne človekove pravice in njihovo pravne smernice morajo biti vključene tako v zakonodajo Skupnosti kot tudi v nacionalne zakonodaje.

5.7

Člen 7 osnutka Ustave Evrope zagovarja pristop Evropske unije k Evropski konvenciji za zaščito človekovih pravic in temeljnih svoboščin. EESO to podpira. EESO prav tako podpira vključitev Listine Evropske unije o temeljnih pravicah v Ustavo, ki bo ustvarila skupno podlago za pravice vseh ljudi znotraj Unije.

5.8

Te vrednote morajo prav tako postati sestavni del zunanjih odnosov Unije. Evropa mora spodbujati oblikovanje novega skupnega sodnega organa za svetovno zaščito temeljnih pravic vseh ljudi, ne glede na nacionalno poreklo in kraj bivanja, na podlagi mednarodnih konvencij, pripravljenih s strani Združenih narodov.

6.1

Skladno z mnenji, ki jih je odbor izdelal na podlagi evropske politike priseljevanja, in v podporo mnenja Evropskega parlamenta bo Evropski ekonomsko-socialni odbor države članice Evropske unije spodbujal, da ratificirajo mednarodno konvencijo o zaščiti pravic vseh delavcev migrantov in članov njihovih družin, ki jo je generalna skupščina Združenih narodov potrdila v resoluciji št. 45/158 z dne 18. decembra 1990 in ki je začela veljati 1. julija 2003.

6.2

EESO poziva predsednika Komisije in sedanjega predsednika Sveta, da se zavzameta za potrebne politične iniciative, da se zagotovi, da države članice ratificirajo to konvencijo v prihodnjih 24 mesecih in da tudi EU ratificira konvencijo, takoj ko bo s ustavno pogodbo pooglaščena do podpisanja mednarodnih sporazumov. Da bi pospešila ratifikacijo, mora Komisija izvesti študijo, v kateri naj bi analizirali nacionalne zakonodaje in zakonodajo Skupnosti v zvezi s konvencijo. Razen tega bodo socialni partnerji in druge organizacije civilne družbe podpirali EESO in Komisijo pri njihovih prizadevanjih.

7.12.2004   

SL

Uradni list Evropske unije

C 302/53

1.1

Komisija je novembra 2003 organizirala konferenco v Salzburgu o prihodnosti evropske politike razvoja podeželja glede na širitev Evropske unije. Ta konferenca je po vzoru konference iz Corka za „živo podeželsko okolje“ (1) omogočila, da se:

Zato Odbor predlaga, da bi predlogi glede prilagajanja politike razvoja podeželskih območij za obdobje 2007–2013 temeljili na sklepih te konference.

1.2

Odbor ugotavlja, da prinaša širitev Evropske unije večjo raznolikost podeželskih območij, predvsem pa prevlado socialnega vprašanja in delovnih mest v novih državah članicah, in meni, da je treba razmejiti sovisnost in medsebojno povezanost med regionalno politiko in drugim stebrom SKP.

1.3

Komisija je objavila dva dokumenta, s katerima je predstavila finančne perspektive za prihodnje obdobje priprave programa (2) in tretje poročilo o koheziji (3). Iz teh dokumentov izhaja, da je regionalna politika v celoti vključena v lizbonsko strategijo v prid konkurenčnega gospodarstva in znanja, prihodnja politika razvoja podeželja pa se umešča v rubriko z naslovom „Trajnostno upravljanje in zaščita naravnih virov“, ki se navezuje na strategijo trajnostnega razvoja. Ta rubrika zajema tudi prvi steber SKP in evropske programe za varstvo okolja.

1.4

Sklepi Evropskega sveta v Göteborgu 15. in 16. junija 2001 (4) so omogočili sprejetje evropske strategije za trajnostni razvoj, v kateri je natančno določeno, da bi si skupna kmetijska politika „… morala med drugim prizadevati za prispevanje k trajnostnemu razvoju z večjim spodbujanjem zdravih in visoko kakovostnih izdelkov ter proizvodnih metod, ki so ekološko primerne“ (5).

1.5

Sklepi Sveta za kmetijstvo in ribištvo iz Luxembourga junija 2003 potrjujejo okrepitev drugega stebra SKP za „…spodbujanje okolja, kakovosti in dobrega počutja živali ter za pomoč kmetovalcem, da se prilagodijo evropskim proizvodnim standardom, ki bodo začeli veljati leta 2005 (6)“. Zato mora to mnenje na lastno pobudo analizirati in poglobiti premisleke o treh usmeritvah ukrepov, ki so bili sprejeti v Salzburgu in sicer: konkurenčnem kmetijstvu, varstvu okolja in prispevanju k ekonomski in socialni koheziji na podeželskih območjih.

1.6

Akterji razvoja podeželja so poudarili v sklepni izjavi iz Salzburga, da je nujno potrebna precejšnja poenostavitev evropske politike razvoja podeželja. Ta poenostavitev mora partnerstvom programov hkrati naložiti več odgovornosti za določitev in izvedbo skupnih strategij.

1.7

Odbor namerava torej v tem mnenju na lastno pobudo preučiti sovisnost med prihodnjo regionalno politiko in prihodnjo politiko razvoja podeželja, da bi se omejila „siva območja“, poglobiti predlog treh prihodnjih usmeritev, ki sestavljajo politiko razvoja podeželja, in določiti elemente za administrativno poenostavitev.

2.1

Sprejetje Enotnega akta leta 1986 je pospešilo proces povezovanja gospodarstev držav članic. Vendar sta raznolikost razvitosti regij v Evropski uniji in njihova izpostavitev konkurenci prvi poskus resnične kohezijske politike, ki bi morala postati za države južne Evrope in manj razvite regije protiutež prisilam enotnega trga. Pozneje je Maastrichtska pogodba o Evropski uniji, ki je začela veljati leta 1993, institucionalizirala politiko ekonomske in socialne kohezije.

2.2

Vzporedno sta razvoj trgovinskih odnosov v Uniji in vse večje odpiranje notranjega trga zaostrila konkurenčni boj med evropskimi regijami, čeprav vse niso imele enakih možnosti. V devetdesetih letih je strukturna politika želela torej odgovoriti na naslednja glavna vprašanja:

2.3

Reforma, ki je bila sprejeta leta 1999 (Agenda 2000) in je nadaljevala elemente obstoječe strukturne politike, je želela:

2.4

Izjava ministrov držav članic Evropske unije za prostorsko ureditev (Postdam, 10.–11. maj 1999 (7)) in sklepi Evropskega sveta iz Göteborga (junij 2001) o definiciji evropske politike za trajnostni razvoj poudarjajo nujnost teritorialne kohezije za uravnotežen in trajnostni razvoj območij Evropske unije. Navsezadnje je še Konvencija predlagala v tretjem členu osnutka evropske ustave vključitev teritorialne kohezije v cilje Unije (8).

2.5

Poleg tega priznava Uredba št. 1260/99 (9) o splošnih določilih strukturnih skladov, da ostaja razvoj endogenega potenciala podeželskih območij prednostni cilj razvoja in strukturnega prilagajanja razvojno zaostalih regij.

2.6

Vpričo razvoja načel, ki vodijo strukturno politiko, in sicer podpore rasti in trajnostnega razvoja, poziva Odbor Komisijo in Svet, da se v okviru teritorialne kohezije spomnita, da mora razvoj podeželskih območij ostati eden prednostnih ciljev regionalne politike. Tako je treba v tej politiki najti rešitev za problematiko ustvarjanja delovnih mest, stalnega izobraževanja in dostopa do novih informacijskih tehnologij na podeželju.

3.1

V skoraj petdesetih letih je prišlo v kmetijstvu do pomembnih sprememb. Sčasoma so oblikovale razvoj evropske politike kmetijskih struktur. Od leta 1962 do leta 1972 je bila intervencija Skupnosti omejena na koordinacijo ukrepov upravljanja trgov, saj so ravno nastajali. Od leta 1972 do leta 1985 sta se pojavili dve obliki dodatnih ukrepov: na eni strani horizontalni ukrepi, ki so veljali v vseh državah članicah (poklicno izobraževanje, zgodnja upokojitev…), in na drugi strani regionalni ukrepi, ki so želeli zmanjšati naravne strukturne pomanjkljivosti in krepiti celotno kmetijstvo.

3.2

Od leta 1985 do leta 1999 je zaradi iskanja ravnotežja med potrebnim izboljšanjem konkurenčnosti evropskega kmetijstva in prilagoditvijo proizvodnega potenciala potrebam trga, varstva okolja in razvoja manj razvitih regij politika kmetijskih struktur postala kmetijski del nove strategije regionalne politike. Tako strukturna politika vse bolj izvaja horizontalne ukrepe, ukrepe za vzdrževanje podeželskega prostora, varstvo okolja, razvoj podeželske in turistične infrastrukture ter infrastrukture za kmetijske dejavnosti.

3.3

Na podlagi konference iz Corka je „Agenda 2000“ omogočila izvajanje celostne politike razvoja podeželja s pomočjo dveh pravih instrumentov („FEOGAGarantie“ in „FEOGA-Orientation“). Ta dva instrumenta težita k boljši sovisnosti med politiko razvoja podeželja (drugi steber SKP) in tržno politiko (prvi steber SKP) ob spodbujanju predvsem diverzifikacije podeželskega gospodarstva.

3.4

Poleg tega je bil uveden izbirni mehanizem za oblikovanje direktnih pomoči, ki omogoča finančno obravnavo kmetijsko-okoljskih ukrepov, ukrepov za zgodnjo upokojitev, pogozdovanje ali manj razvita območja z odtegljaji od kompenzacijske podpore za znižanje institucionalnih cen, sklenjenih znotraj skupnih organizacij trgov za kmetijske proizvode.

3.5

Uredba št. 1257/99 (10) o podpori za razvoj podeželja s strani sklada EKUJS se opira na naslednje razmisleke:

3.6

Niz 22 ukrepov, ki jih države članice lahko vključijo v svoj program na področju razvoja podeželja, je razporejen v program za obdobje 2000–2006 takole (11): 39,2 odstotka za izboljšanje konkurenčnosti in prilagoditev kmetijstva, 35 odstotkov za manj razvita območja in kmetijsko-okoljske ukrepe ter 25,8 odstotkov za prilagoditev in razvoj podeželskih območij.

3.7

Reforma SKP, ki je bila sprejeta junija 2003, je okrepila eno svojih nalog politike razvoja podeželja, in sicer podporo prilagajanja kmetijstva zahtevam družbe. Področje ukrepov se je povečalo na promocijo kakovosti izdelkov, izboljšanje proizvodnih standardov (okolje, dobro počutje živali), izvajanje programa Natura 2000 in krepitev ukrepov za vpeljavo mladih kmetovalcev.

3.8

Poleg tega je odslej na evropski ravni obvezen mehanizem za modulacijo. Šlo naj bi za finančni transfer s skoraj 1,2 milijarde evrov v celem letu od politike trgov k politiki razvoja podeželja.

3.9

V zvezi s tem razvojem poudarja Odbor, da mora drugi steber SKP kot prvi cilj nadaljevati s podporo kmetijstvu pri njegovem prilagajanju, da bi zadovoljili strukturne spremembe v pričakovanjih državljanov.

3.10

Sporočilo Komisije o finančnih perspektivah za obdobje 2007–2013 predlaga stabilen in skromen proračun ob ohranitvi ravni lastnih sredstev Evropske unije v višini 1,24 odstotka BNP. Odbor podpira predlog Komisije in poudarja, da bi bilo znižanje sredstev Skupnosti slab znak v trenutku dejanske izvedbe širitve Evropske unije.

3.11.

Ta ugotovitev velja tudi za politiko razvoja podeželja. V bistvu bi bila edini „dodatni“ vir za to politiko uporaba modulacije, kar ponovno dovoljuje le finančni transfer med prvim in drugim stebrom SKP. Zato Odbor takoj zahteva od Sveta in Evropskega parlamenta, da poskrbita za primerno dodelitev finančnih sredstev za to politiko, sicer utegne ostati brez vsake vsebine.

3.12

In končno bo prihodnjo politiko razvoja podeželja izvedla nova Komisija, ki naj bi imela 25 komisarjev. Vodenje dveh stebrov SKP s strani dveh komisarjev bi lahko pomenilo resnično tveganje za izgubo povezave med tema dvema politikama. Odbor želi poudariti svoje nasprotovanje vsakršni določitvi posebnih generalnih direkcij in imenovanju različnih komisarjev za vprašanja kmetijstva in razvoja podeželja.

4.1

Odbor je že v svojih prejšnjih mnenjih (12) poudaril, da so kmetijski trgi po naravi nestabilni in v veliki meri podvrženi spremembam cen. Zato so uravnalni mehanizmi ponudbe in trga predpogoj, da bi lahko kmetijstvo zadovoljilo pogoje za trajnostno kmetijsko proizvodnjo. Odbor poudarja, da prispeva ohranitev politike v prid urejanja trgov kmetijskih proizvodov s predpisi tudi k uspehu politike razvoja podeželskih območij.

4.2

Drugače je bila vez med proizvodnjo in javno podporo kmetijstva pretrgana ob zadnji reformi SKP 26. junija 2003. Ta razvoj potrjuje nujnost perspektive za gospodarski razvoj kmetijskih dejavnosti za boljše upoštevanje novih zahtev, kot so biološka raznolikost, vzdrževanje specifičnih pokrajin ali ustvarjanje delovnih mest v tem sektorju. Odbor želi torej spomniti, da kmetijska proizvodnja v prvi vrsti prispeva k oživitvi podeželja, saj omogoča razvoj direktne vezi med dejavnostmi človeka in njegovim ozemljem.

4.2.1.

Ozemeljsko ukoreninjenje sistemov proizvodnje, sredstva za valorizacijo kmetijskih pridelkov, predvsem z razvojem naziva zaščitenega geografskega porekla (ZGP) in geografske oznake pridelave (GOP), in direktna prodaja so nekateri izmed vidikov multifunkcionalnosti kmetijstva v prid razvoja podeželja.

4.3

Kmetijstvo bo v Uniji 25 držav članic prispevalo več kot 13 milijonov direktnih delovnih mest in več kot 5 milijonov indirektnih delovnih mest v reprodukcijski verigi pred in za kmetijstvom. Ta delovna mesta so po naravi močno „lokalno obarvana“. Razvoj blagovne menjave znotraj Unije k čedalje bolj odločilnemu delu predelanih kmetijsko-prehrambnih proizvodov krepi povezavo med kmetijskim sektorjem in kmetijsko-živilskim sektorjem. Ohranjanje in razdelitev kmetijske dejavnosti v podeželskih območjih postaja torej prednostna naloga, sicer se bodo podeželska območja težko vključila v regionalno gospodarstvo.

4.4

Kmetijska dejavnost se bo raztezala na več kot 45 odstotkih evropskega ozemlja oziroma 190 milijonih hektarjev (EU s 27 članicami). Leta 2001 je bilo več kot 10 odstotkov uporabnega podeželskega ozemlja pod kmetijsko-okoljskimi ukrepi. 15 odstotkov območij, ki so po direktivi klasificirana kot „varstvo habitatov in ptic“, je kmetijskih zemljišč. 38 odstotkov kmetijskih zemljišč pa je v evropski petnajsterici označenih kot „območja, občutljiva na nitrate“. Ti ukrepi odgovarjajo na lokalne cilje vzdrževanja okolja in/ali urejanja prostora. Samo po sebi je umevno, da bo kmetijska dejavnost vedno zavzemala prvenstveno mesto pri upravljanju ozemelj.

4.5

Odbor želi spomniti, da prispevajo vidiki multifunkcionalnosti kmetijske proizvodnje v več pogledih k vzdrževanju živega podeželja. Komisija in Svet morata to navesti v uvodu vsake nove orientacije politike razvoja podeželja.

4.6

Odbor sicer podpira sklepe salzburške konference o diverzifikaciji podeželskega gospodarstva in poudarja, da bi se bilo treba izogniti napaki „urbanizacije podeželja“, se pravi, uporabiti za podeželska območja iste ukrepe kot za razvoj mestnih območij. Zaradi tega Odbor trenutno pripravlja mnenje na lastno pobudo o obmestnem kmetijstvu (13). Zato bi se morala usmeritev „diverzifikacije podeželskega gospodarstva“ v okviru politike razvoja podeželja usmeriti na tiste teme, ki so v tesni povezavi s kmetijstvom, še posebej storitve za podeželsko prebivalstvo, ki izboljšujejo njegove življenjske razmere, razvoj kmečkega turizma in podpora pluriaktivnosti, ki temelji na kmetijski dejavnosti.

5.1

Sklepi tretjega poročila o koheziji kažejo, da so razlike, ki ostajajo med regijami na področju trajnostne proizvodnje, produktivnosti in ustvarjanja delovnih mest, posledice strukturnih primanjkljajev, ki zadevajo bistvene dejavnike konkurenčnosti. Odbor poudarja, da se mora politika razvoja podeželja zgledovati tudi po teh načelih, da se lahko vključi v strukturni razvoj podeželskih območij.

5.2

Širitev Evropske unije poglablja problematiko gospodarskega razvoja podeželskih območij z močno prisotnostjo „skrite brezposelnosti“ v novih državah članicah, kar še otežuje razlikovanje med regionalno politiko in politiko razvoja podeželja. Odbor predlaga, da se skupne tematike za regionalno politiko in politiko razvoja podeželja določijo v okviru nove uredbe o strukturnih skladih in da se omeji število ukrepov, ki jih lahko ena ali druga politika financirata, da bi se spodbudila boljša prepoznavnost obeh politik.

5.3

Kmetijstvo samo sicer ne more zagotoviti razvoja podeželskih območij, a jasno je, da je ta sektor še vedno nepogrešljiv za kakršenkoli uspeh politike razvoja podeželja. Povezava direktnih in indirektnih delovnih mest z ozemljem ter razprostranjenost obdelovanega prostora sta razloga, da ostaja podpora kmetijstva pri njegovem prilagajanju razvoju pričakovanj državljanov prednostnega pomena. Poleg tega prvi in drugi steber SKP sodelujeta pri ciljih za razvoj podeželja z ohranitvijo ali krepitvijo kmetijskih dejavnosti.

5.4

Širitev Evropske unije je tudi pomemben izziv za prihodnost SKP. Odbor poudarja, da bi morala imeti tudi izmenjava izkušenj in prenosov metodologij posebno mesto med pogoji za izvajanje drugega stebra SKP v prihodnjem obdobju.

5.5

Odbor želi poudariti, da so redko naseljene regije, kot so otoki, arktična območja in gorska območja, zaradi stalnih naravnih omejitev še vedno odvisne od ciljnega uspeha enotnega trga. Regionalna politika, kot je politika razvoja podeželja, mora upoštevati ta vidik pri svojih načinih izvajanja, še posebej s predlaganjem višje stopnje sofinanciranja, da bi upoštevali te omejitve. Poleg tega Odbor trenutno pripravlja mnenje na lastno pobudo (14), ki bolj podrobno obravnava načine, ki omogočajo boljšo vključenost regij z naravnimi ovirami v regionalno gospodarstvo.

5.6

In končno Odbor poudarja, da politika razvoja podeželja in regionalna politika nista edino sredstvo za ukrepanje javnih organov za usklajen razvoj ozemlja Evropske unije. Odbor še ponavlja, da ustrezno teritorialno ukoreninjenje javnih služb za prebivalstvo ravno tako prispeva k cilju teritorialne kohezije.

6.1

Reforma SKP, ki je bila sprejeta junija 2003, je izpisala okrepljeno povezavo med drugim stebrom SKP, ki je posvečen razvoju podeželja, in prilagoditvijo prvega stebra. S tem je bil uveden kup novih spremljevalnih ukrepov prvega stebra SKP, s čimer jih sedaj ni več 22, ampak 26.

6.1.1

Uvedena sta bila dva nova ukrepa za izboljšanje kakovosti prehrambnih proizvodov (prostovoljno sodelovanje pri nacionalnem programu priznanih znakov kakovosti in ukrepov za predstavitev teh proizvodov in informiranje potrošnikov o njih). Dva nova ukrepa se navezujeta na prilagajanje proizvodnih tehnik evropskim standardom v zvezi z okoljem, dobrim počutjem živali, zdravjem rastlin in živali.

6.1.2

Prilagojenih je bilo še več obstoječih ukrepov (upoštevanje vprašanja dobrega počutja živali v okviru kmetijsko-okoljskih ukrepov, krepitev javne podpore vpeljavi mladih kmetovalcev, izvajanje direktive „Habitat in ptice“ in financiranje gozdnih investicij v okviru upravljanja gozdov v skladu z okoljskimi in socialnimi merili).

6.2

V zvezi z novimi državami članicami je bil sprejet začasni program za razvoj podeželja za obdobje 2004–2006, ki bo financiral poleg štirih novih spremljevalnih ukrepov pomoč združevanju kmetovalcev, podporo gospodarstvom, ki se polovično preživljajo s kmetijstvom, tehnično pomoč in dodatek k direktnim pomočem iz prvega stebra SKP.

7.1

Izgradnja enotnega trga in postopno odprtje notranjega trga kmetijskim gospodarstvom, ki imajo naravne primerjalne prednosti ali manj zahtevne okoljske standarde, sta razlog, da ostaja evropski kmetijski model pod prisilo nujne okrepitve svoje konkurenčnosti.

7.2

Odbor se torej strinja, da bi bilo treba usmeritev „pomoč vlaganjem v kmetijska gospodarstva“ v okviru politike razvoja podeželja še bolj okrepiti. Podpreti bi bilo treba investicije, ki omogočajo kmetijskim gospodarstvom, da upoštevajo tako okoljske zahteve kot izboljšanje dobrega počutja živali in delovne razmere še toliko bolj, če prispevajo h krepitvi kmetijske dejavnosti na določenem ozemlju.

7.3

Odbor poudarja, da bo potrebno predčasno izvajanje ukrepa „Kmetijski svet“, ki omogoča podporo za prilagajanje novim proizvodnim standardom. V bistvu se bo lahko ta ukrep dejansko izvajal v državah članicah šele po letu 2006, toda pogoji bodo veljali od leta 2005 naprej.

7.4

Slabitev sredstev za regulacijo trgov kmetijskih proizvodov, klimatske spremembe in ukrepi, povezani s sanitarnimi krizami, že nekaj let ponovno izpostavljajo pomen doseženega prometa kmetijskih gospodarstev. V okviru reforme SKP iz leta 2003 je Komisija predvidela, da bo v obliki poročila preučila možnost, da bi se del modulacij lahko uporabil na nacionalni ravni za posebne ukrepe, namenjene za spoprijem s tveganji, krizami in naravnimi nesrečami. Odbor ponavlja, da mora Komisija to poročilo predati pred koncem leta 2004 in bi morala obdelati tudi poti – na nacionalni in evropski ravni – za razvoj sistemov kmetijskega zavarovanja. Zahteva, da se eventualno razmisli o prispevku drugega stebra SKP kot o spremljevalnem instrumentu.