Schengen

KAJ JE CILJ SCHENGENSKEGA OBMOČJA?

Odprava nadzora na notranjih mejah ob hkratnem zagotavljanju visoke ravni varnosti za državljane. To vključuje poostritev in uporabo enotnih meril za nadzor na skupni zunanji meji, razvoj sodelovanja med mejnimi policisti, nacionalnimi policijskimi in pravosodnimi organi ter uporabo naprednih sistemov za izmenjavo informacij.

KLJUČNE TOČKE

Razvoj schengenskega sodelovanja

Schengensko sodelovanje se je iz pobude petih držav razvilo v osrednje področje politike EU, ki ureja potovanja brez notranjih meja in nadzor zunanjih meja v naslednjih fazah:

• 1985: Belgija, Nemčija, Francija, Luksemburg in Nizozemska so v luksemburški vasi Schengen podpisale sporazum o postopni odpravi nadzora na notranjih mejah.
• 1990: istih pet držav je podpisalo Konvencijo o izvajanju schengenskega sporazuma, ki podrobno opisuje ureditve in zaščitne ukrepe za uporabo sporazuma.
• 1995: vzpostavitev schengenskega območja brez notranjih meja z odpravo nadzora na notranjih mejah med sedmimi državami članicami EU.
• 1999: Schengenski protokol k Amsterdamski pogodbi vključuje schengensko sodelovanje v pravni okvir EU.
• 2022: ustanovitev Schengenskega sveta in cikla Schengenskega sveta, ki predstavljata temelj sistema upravljanja schengenskega območja.
• 2025: sprejetje Schengenske deklaracije ob 40. obletnici podpisa Schengenskega sporazuma in obnovitev zavezanosti območju brez notranjih meja.

Članstvo

• Začenši s petimi ustanovnimi članicami, Schengen zdaj vključuje vse države članice, razen Irske, ter štiri pridružene države: Islandijo, Lihtenštajn, Norveško in Švico.

Kontrole notranjih meja v praksi

• Vsaka oseba, ki se zakonito nahaja v schengenskem območju, ne glede na državljanstvo, lahko prečka notranje meje brez kontrole.
• Nacionalni organi lahko izvajajo policijske kontrole na meji ali na obmejnih območjih, kadar temeljijo na splošnih informacijah in izkušnjah ter niso sistematične kontrole potnih listov.
• Posamezniki morajo nositi določene potne listine, odvisno od tega, ali so državljani EU, družinski člani ali državljani držav, ki niso članice EU.
• Vsaka država, ki je del schengenskega območja, lahko izjemoma ponovno uvede nadzor na notranjih mejah kot začasni ukrep v skrajnem primeru, če obstaja resna grožnja javnemu redu ali notranji varnosti. O tem mora obvestiti druge schengenske države, Evropski parlament, Evropsko komisijo in javnost. V Zakonik o schengenskih mejah so po pandemiji kovida vključena tudi posebna pravila za uvedbo ukrepov v primeru zdravstvene krize, ki Svetu Evropske unije dodeljujejo določeno vlogo.

Večja varnost

Schengen zajema enoten sklop pravil, ki zajemajo:

• način izvajanja kontrol oseb, ki prečkajo zunanjo mejo EU, v skladu z Zakonikom o schengenskih mejah;
• uskladitev pogojev za vstop s skupno vizumsko politiko in pravili o vizumih za kratkoročno bivanje;
• tesnejše sodelovanje med državami in evropskimi agencijami za boj proti čezmejnemu kriminalu;
• okrepljeno pravosodno sodelovanje v obliki hitrejšega sistema izročanja in prenosa izvrševanja kazenskih sodb.

Schengenski informacijski sistem (SIS)

Ta obsežen informacijski sistem:

• podpira nadzor zunanjih meja in sodelovanje na področju kazenskega pregona med schengenskimi državami;
• je bil ustanovljen leta 1995 in nato razširjen, nazadnje leta 2023, z novimi opozorili, nadgradnjami in fotografijami opozoril, glede na razvoj migracijskih in varnostnih izzivov;
• vsebuje informacije o:
  • osumljenih zločincih,
  • posameznikih, ki morda nimajo pravice vstopati ali ostati v EU,
  • pogrešanih osebah,
  • ukradenem, odvzetem ali izgubljenem premoženju;
• uporabljajo nacionalni organi, odgovorni za:
  • mejne kontrole,
  • policijske in carinske kontrole,
  • javni pregon v kazenskih postopkih in sodne preiskave pred vložitvijo obtožnice,
  • vizume in dovoljenja za prebivanje;
• je dostopen Evropski agenciji za mejno in obalno stražo (Frontex), Agenciji Evropske unije za pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah (Eurojust) in Agenciji Evropske unije za sodelovanje na področju preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj (Europol).

Vizumski informacijski sistem (VIS)

Vizumski informacijski sistem omogoča schengenskim državam izmenjavo podatkov o vizumih, zlasti pri vlogah za kratkoročne vizume. Tako kot schengenski informacijski sistem ga upravlja Agencija Evropske unije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (eu-LISA).

Pogoji za članstvo

Nove države članice morajo v okviru širitvenega procesa EU uskladiti svoje nacionalne sisteme z vsemi schengenskimi pravili. To vključuje vzpostavitev institucionalne in operativne zmogljivosti za uporabo schengenskih pravil v skladu z najvišjimi standardi prek močnega nacionalnega okvira za upravljanje schengenskega območja.

Ko se država pridruži EU, postane schengenska država, kar pomeni, da vsa schengenska pravila postanejo zavezujoča ob pristopu. Vendar se nekatere določbe uporabljajo šele pozneje, kot so popoln aktiven dostop do vseh informacijskih sistemov, pravica do izdajanja schengenskih vizumov in odprava kontrol na notranjih mejah. Da bi se te določbe začele uporabljati, mora nova schengenska država opraviti celovito oceno, ki jo usklajuje Komisija in se izvede v tesnem sodelovanju z državami članicami v okviru schengenskega ocenjevalnega mehanizma (glej povzetek).

Ko ocena potrdi, da država izpolnjuje vse potrebne pogoje in učinkovito uporablja schengenski pravni red, Svet sprejme sklep o odobritvi odprave nadzora na notranjih mejah. Ta zadnji korak pomeni popolno vključitev države v schengensko območje brez nadzora na notranjih mejah.