Skupni sistem davka na dodano vrednost (DDV) EU

 

POVZETEK:

Direktiva Sveta 2006/112/ES – skupni sistem davka na dodano vrednost (DDV) EU

KAJ JE NAMEN TE DIREKTIVE?

Namen te direktive je prenovitev in razveljavitev izvirne šeste direktive o davku na dodano vrednost (DDV) ter s tem obrazložitev trenutno veljavne zakonodaje EU o DDV.

KLJUČNE TOČKE

DDV se uporablja za vse transakcije, ki jih za plačilo v EU opravi davčni zavezanec, torej vsak posameznik ali organizacija, ki v okviru svoje dejavnosti dobavlja obdavčljivo blago in storitve. Tudi uvozi, ki jih opravijo osebe, so predmet DDV.

Obdavčljive transakcije vključujejo dobavo blaga ali storitev v eni sami državi EU, pridobitev blaga znotraj EU (blago, ki ga podjetje v eni državi EU dobavi ali odpošlje ali odpelje podjetju v drugi državi) in uvoz blaga v EU iz držav zunaj nje.

V zvezi s krajem transakcije se uporabljajo različna pravila glede na naravo transakcije, vrsto dobavljenega izdelka in glede na to, ali je vključen prevoz.

DDV se obračuna v skladu z naravo transakcije, npr. kdaj se blago ali storitev dobavi. DDV se lahko obračuna za pridobitev znotraj EU, ko je dobava blaga v zadevno državo EU zaključena. Pri uvozu blaga v EU obdavčljivi dogodek nastane takrat, ko blago vstopi v državo EU.

Davčna osnova za dobavo blaga in storitev ter pridobitve blaga znotraj EU vključuje vsa plačila dobaviteljem. Kadar se blago uvozi, je ta osnova vrednost za carinske namene. Dajatve, davki in druge takse so vključeni v davčno osnovo, izključeni pa so DDV, popusti na ceno in rabati, odobreni stranki.

Splošna stopnja DDV za blago in storitve, ki jo določijo vse države EU, je najmanj 15 %. Države EU lahko uporabijo eno ali dve znižani stopnji, ki ne smeta biti nižji od 5 %, za posebno blago ali storitve, navedene v Prilogi III k direktivi. Tudi številni dogovori, ki odstopajo od teh pravil (nižje stopnje, znižane stopnje za drugo blago ali storitve itd.), se uporabljajo pod nekaterimi pogoji.

Direktiva dovoljuje oprostitve DDV. Večinoma gre za oprostitve brez pravice do odbitka, npr. finančne in zavarovalne storitve, zdravstvena oskrba ali socialne storitve. Vendar obstajajo tudi oprostitve s pravico do odbitka, npr. dobava blaga znotraj EU ali izvoz blaga v državo zunaj EU. Nekatere oprostitve so obvezne za države EU, druge so izbirne.

Davčni zavezanec ima pravico do odbitka zneska DDV, plačanega za pridobljeno blago ali storitve v državi EU, v kateri so te transakcije izvedene. Ta vstopni DDV se lahko odbije od DDV, ki se plača za obdavčljive transakcije, npr. za domačo dobavo blaga ali storitev. Splošna pravica do odbitka ne obstaja v primeru, če je ekonomska dejavnost oproščena DDV ali če davčni zavezanec izpolnjuje pogoje za posebno ureditev. V nekaterih primerih se odbitek lahko omeji ali prilagodi.

Direktiva določa obveznosti davčnih zavezancev in oseb, ki niso davčni zavezanci. Na splošno DDV plača vsak davčni zavezanec, ki opravi obdavčljivo dobavo blaga ali storitev. Izjeme vključujejo posebne transakcije, pri katerih plača DDV stranka, npr. dobava zemeljskega plina, in transakcije, pri katerih se lahko država EU odloči, da je plačnik DDV stranka, kot pri nekaterih dobavah, ki so dovzetne za goljufije, na primer pravice do emisij (do 31. decembra 2018).

Direktiva državam EU dovoljuje odstopanja od standardnih pravil o DDV, npr. za preprečitev nekaterih oblik davčne utaje. Obstajajo tudi posebne ureditve DDV, namenjene zmanjšanju papirne dokumentacije, npr. za mala podjetja in za kmete.

OD KDAJ SE TA DIREKTIVA UPORABLJA?

Uporablja se od 1. januarja 2007. Države EU so jo morale vključiti v nacionalno zakonodajo do 1. januarja 2008.

OZADJE

Več informacij je na voljo na straneh:

GLAVNI DOKUMENT

Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (UL L 347, 11.12.2006, str. 1–118).

Nadaljnje spremembe Direktive 2006/112/ES so vključene v osnovno besedilo. Ta prečiščena različica ima samo dokumentarno vrednost.

POVEZANI DOKUMENTI

Direktiva Sveta 2009/132/ES z dne 19. oktobra 2009 o določitvi področja uporabe 143(b) in (c) Direktive 2006/112/ES glede oprostitve davka na dodano vrednost na končni uvoz določenega blaga (UL L 292, 10.11.2009, str. 5–30).

Direktiva Sveta 2008/9/ES z dne 12. februarja 2008 o podrobnih pravilih za vračilo davka na dodano vrednost, opredeljenih v Direktivi 2006/112/ES, davčnim zavezancem, ki nimajo sedeža v državi članici vračila, ampak v drugi državi članici (UL L 44, 20.2.2008, str. 23–28).

Glejte prečiščeno različico.

Direktiva Sveta 2007/74/ES z dne 20. decembra 2007 o oprostitvi plačila davka na dodano vrednost in trošarine na uvoz blaga za osebe, ki potujejo iz tretjih držav (UL L 346, 29.12.2007, str. 6–12).

Direktiva Sveta 2006/79/ES z dne 5. oktobra 2006 o oprostitvi davkov na uvoz manjših pošiljk blaga nekomercialnega značaja iz tretjih držav (kodificirana različica) (UL L 286, 17.10.2006, str. 15–18).

Uredba Sveta (ES) št. 1798/2003 z dne 7. oktobra 2003 o upravnem sodelovanju na področju davka na dodano vrednost in razveljavitvi Uredbe (EGS) št. 218/92 (UL L 264, 15.10.2003, str. 1–11).

Glejte prečiščeno različico.

Zadnja posodobitev 27.07.2017