Čezmejni učinki industrijskih nesreč

POVZETEK:

Sklep 98/685/EGS o sklenitvi Konvencije o čezmejnih učinkih industrijskih nesreč

Konvencija o čezmejnih učinkih industrijskih nesreč

KAJ JE NAMEN TEGA SKLEPA IN KONVENCIJE?

• S Sklepom se v imenu Evropske skupnosti (zdaj Evropska unija (EU)) sklene Konvencija o čezmejnih učinkih industrijskih nesreč.
• Konvencija si prizadeva za varstvo zdravja ljudi in okolja pred industrijskimi nesrečami, ki lahko povzročijo čezmejne učinke, in za spodbujanje dejavnega mednarodnega sodelovanja med pogodbenicami pred takšnimi nesrečami, med njimi in po njih.

KLJUČNE TOČKE

• 18. marca 1992 je 26 držav, vključno s 14 državami EU in samo EU, v Helsinkih podpisalo Konvencijo o čezmejnih učinkih industrijskih nesreč v okviru Ekonomske komisije Združenih narodov za Evropo. S tem sklepom Sveta je Konvencija odobrena v imenu Skupnosti.
• Konvencija določa vrsto ukrepov za varstvo zdravja ljudi in okolja pred čezmejnimi učinki industrijskih nesreč in spodbuja dejavno mednarodno sodelovanje med pogodbenicami pred takšnimi nesrečami, med njimi in po njih.
• Uporablja se za industrijske nesreče, ki lahko povzročijo čezmejne učinke, vključno z nesrečami, ki jih povzročijo naravne katastrofe, z izjemo:
  • jedrskih nesreč ali radioloških nevarnosti,
  • nesreč v vojaških objektih,
  • poškodb jezov,
  • kopenskih prometnih nesreč,
  • nenamernega izpusta gensko spremenjenih organizmov,
  • nesreč, ki jih povzročijo dejavnosti v morskem okolju, in razlitja škodljivih snovi na morju.
• Pogodbenice morajo opredeliti nevarne dejavnosti na območju svoje jurisdikcije in obvestiti prizadete pogodbenice o vseh takih predlaganih ali obstoječih dejavnostih. Na pobudo katere koli od njih morajo druge pogodbenice začeti pogovore o opredelitvi dejavnosti, ki bi lahko povzročile čezmejne učinke.
• Države podpisnice morajo sprejeti ustrezne ukrepe, da preprečijo industrijske nesreče. Zlasti morajo:
  • spodbuditi obratovalce, da zmanjšajo tveganje industrijskih nesreč,
  • sprejeti strategijo za določitev kraja novih nevarnih dejavnosti in za uvajanje večjih sprememb v obstoječe nevarne dejavnosti, da bi tako čim bolj zmanjšale tveganje za prebivalstvo in okolje,
  • se pripraviti na nevarnost, ki jo povzročijo industrijske nesreče, uvesti potrebne ukrepe, vključno z načrti za ukrepanje v izjemnih razmerah, da se preprečijo in čim bolj zmanjšajo čezmejni učinki. Podpisnice si morajo prizadevati za združljivost svojih načrtov.
• Na podlagi Konvencije morajo države pogodbenice zagotoviti, da je javnost primerno obveščena na območjih, ki bi jih lahko prizadela industrijska nesreča kot posledica nevarne dejavnosti. Države pogodbenice morajo v ustreznih primerih dati javnosti možnost sodelovanja v postopkih odločanja glede ukrepov za preprečevanje in pripravljenost.
• Fizične ali pravne osebe, ki jim škodujejo ali bi jim lahko škodovali čezmejni učinki industrijske nesreče na ozemlju države podpisnice, morajo dobiti enak dostop do ustreznih upravnih in sodnih postopkov kot državljani zadevne države.
• Vsaka pogodbenica Konvencije mora uvesti sistem obveščanja.
• Ob neposredni nevarnosti industrijske nesreče, ki ima ali lahko ima čezmejne učinke, mora država izvora:
  • takoj obvestiti prizadete države,
  • zagotoviti, da se začnejo izvajati načrti za ukrepanje v izjemnih razmerah,
  • zagotoviti, da se ukrepi za odzivanje čim prej sprejmejo, da bi obvladala in čim bolj zmanjšala učinke nesreče. Države pogodbenice si morajo prizadevati usklajevati svoje ukrepe za odzivanje.
• Država izvoza lahko zaprosi za pomoč druge podpisnice.
• Vsaka pogodbenica mora imenovati eno točko za stike za obveščanje o industrijskih nesrečah in eno točko za stike za medsebojno pomoč. O tem mora obvestiti druge podpisnice v treh mesecih od začetka veljavnosti te konvencije.
• Pogodbenice morajo dejavno spodbujati znanstveno in tehnično sodelovanje in olajšati izmenjavo tehnologije zaradi omejevanja tveganj in posledic industrijskih nesreč. Podpirati morajo tudi ustrezna mednarodna prizadevanja za pripravo pravil o odgovornosti in obveznosti.
• Pogodbenice Konvencije se morajo sestati najmanj enkrat letno.
• Konvencija predvideva tri mehanizme za reševanje sporov med podpisnicami:
  • iskanje rešitve s pogajanjem,
  • predložitev spora Mednarodnemu sodišču,
  • arbitražo.
• Zadnja dva načina se lahko uporabljata samo v primerih, ko pogodbenice ne morejo rešiti spora s pogajanjem.
• Uporaba teh načinov je neobvezna in vzajemna; pogodbenica lahko v pisni izjavi sprejme enega ali oba od teh načinov reševanja sporov kot obveznega v odnosu do katere koli pogodbenice, ki sprejema enako obveznost.
• Če so pogodbenice v sporu sprejele oba načina reševanja sporov, se lahko spor preda samo Mednarodnemu sodišču, razen če se pogodbenice v sporu ne dogovorijo drugače.
• Države podpisnice morajo druge pogodbenice redno obveščati o izvajanju konvencije.

OD KDAJ SE TA SKLEP IN KONVENCIJA UPORABLJATA?

• Ta sklep se uporablja od 23. marca 1998.
• Konvencija je začela veljati za Evropsko skupnost dne 19. aprila 2000, tj. devetdeseti dan po datumu deponiranja šestnajste listine o ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu.

GLAVNI DOKUMENTI

Sklep Sveta 98/685/EGS z dne 23. marca 1998 o sklenitvi Konvencije o čezmejnih učinkih industrijskih nesreč (UL L 326, 3.12.1998, str. 1-4).

Konvencija o čezmejnih učinkih industrijskih nesreč – Izjava Evropske skupnosti glede pristojnosti (UL L 326, 3.12.1998, str. 5-33).

POVEZANI DOKUMENTI

Predlog Sklepa Sveta v zvezi s predlogom za spremembo Priloge I h Konvenciji UN/ECE o čezmejnih učinkih industrijskih nesreč (COM(2006) 493 final, 13.9.2006).

Predlog Sklepa Sveta o stališču glede predloga za spremembo Priloge I k helsinški Konvenciji o čezmejnih učinkih industrijskih nesreč, ki ga zavzame Evropska unija na osmem zasedanju Konference pogodbenic (COM(2014) 652 final, 23.10.2014).

Sklep št. 1313/2013/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o mehanizmu Unije na področju civilne zaščite (UL L 347, 20.12.2013, str. 924–947)

Direktiva 2012/18/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2012 o obvladovanju nevarnosti večjih nesreč, v katere so vključene nevarne snovi, ki spreminja in nato razveljavlja Direktivo Sveta 96/82/ES (direktiva Seveso III) (UL L 197, 24.07.2012, str. 1-37).

Zadnja posodobitev 20.02.2017