Primarno pravo Evropske unije

POVZETEK:

Primarno pravo EU

KAJ JE PRIMARNO PRAVO?

• Primarno pravo je glavni vir prava v Evropski uniji (EU). Izvira predvsem iz ustanovnih pogodb, zlasti Rimske pogodbe (ki se je razvila v Pogodbo o delovanju Evropske unije) in Maastrichtske pogodbe (imenovana tudi Pogodba o Evropski uniji).
• Primarno pravo določa delitev pristojnosti (med EU in državami članicami EU. Opredeljuje pravni okvir, v katerem institucije EU oblikujejo in izvajajo politike.

KLJUČNE TOČKE

Primarno pravo, znano tudi kot primarni viri, izvira iz naslednjih aktov EU:

• 1.

  ustanovnih pogodb;

• 2.

  pogodb o spremembah;

• 3.

  pristopnih pogodb;

• 4.

  protokolov k tem pogodbam;

• 5.

  dopolnilnih sporazumov, ki spreminjajo določene dele ustanovnih pogodb;

• 6.

  Listine o temeljnih pravicah (od Lizbonske pogodbe dalje).

• Ustanovne pogodbe so:
  • Pariška pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti za premog in jeklo (1951);
  • Rimska pogodba o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti (1957);
  • Pogodba Euratom (1957);
  • Maastrichtska pogodba (1992).
• Pogodbe o spremembi so:
  • Enotni evropski akt (1986);
  • Amsterdamska pogodba (1997);
  • Pogodba iz Nice (2001);
  • Lizbonska pogodba (2007).
• Pristopne pogodbe zadevajo naslednje države članice:
  • Dansko, Irsko in Združeno kraljestvo (1) (1972);
  • Grčijo (1979);
  • Španijo, Portugalsko (1985);
  • Avstrijo, Finsko, Švedsko (1994);
  • Češko republiko, Ciper, Estonijo, Madžarsko, Latvijo, Litvo, Malto, Poljsko, Slovaško, Slovenijo (2003);
  • Romunijo, Bolgarijo (2005);
  • Hrvaško (2012).
• Dopolnilni sporazumi so:
  • Bruseljska pogodba (Pogodba o združitvi) (1965);
  • Pogodba o spremembi nekaterih proračunskih določb pogodb Skupnosti (1970);
  • Pogodba, s katero se spreminjajo nekatere finančne določbe Pogodb o ustanovitvi Evropskih skupnosti ter Pogodbe o ustanovitvi enotnega Sveta in enotne Komisije Evropskih skupnosti (1975);
  • Akt o volitvah poslancev Evropskega parlamenta s splošnimi neposrednimi volitvami (1976).

Področje uporabe primarnega prava

• Geografsko:
  • države članice;
  • najbolj oddaljene regije EU.
• Časovno: od trenutka, ko pogodba začne veljati.

OZADJE

Pravo EU razen na primarnem pravu temelji tudi na sekundarnih in dopolnilnih virih:

• Sekundarni viri vključujejo pet vrst pravnih aktov: uredbe, direktive, sklepe, mnenja in priporočila.
• Dopolnilni viri vključujejo sodno zakonodajo Sodišča EU (SEU) in splošna pravna načela.

Tudi mednarodni sporazumi z državami zunaj EU ali z mednarodnimi organizacijami so sestavni del prava EU. Ti sporazumi so ločeni od primarnega prava in sekundarne zakonodaje ter tvorijo kategorijo sui generis (tj. lastno edinstveno kategorijo). V skladu s sodbo Sodišča Evropske unije v zadevi Demirel proti Stadt Schwäbisch Gmünd imajo mednarodni sporazumi lahko neposreden učinek in večjo pravno veljavo kot sekundarna zakonodaja, ki se mora zato uskladiti z njimi. Mednarodni sporazum se neposredno uporablja, če vsebuje jasno in natančno obveznost, ki ni pogojena s sprejetjem katerega koli poznejšega ukrepa.

GLAVNI DOKUMENT

Prečiščeni različici Pogodbe o Evropski uniji in Pogodbe o delovanju Evropske unije – Prečiščena različica Pogodbe o Evropski uniji – Prečiščena različica Pogodbe o delovanju Evropske unije – Protokoli – Priloge k Pogodbi o delovanju Evropske unije – Izjave, priložene Sklepni listini Medvladne konference, ki je sprejela Lizbonsko pogodbo, podpisano 13. decembra 2007 – Preglednica preštevilčenja (UL C 202, 7.6.2016, str. 1–388).

Zadnja posodobitev 12.10.2022

(1) Združeno kraljestvo je 1. februarja 2020 izstopilo iz Evropske unije in postalo tretja država (država zunaj EU).