Prožnost odločanja na ravni EU: premostitvene, zavorne in pospeševalne klavzule

 

POVZETEK:

Člen 48 Pogodbe o Evropski uniji

UVOD

Lizbonska pogodba razširja uporabo rednega zakonodajnega postopka in sistema glasovanja s kvalificirano večino na številna področja politike. Namen tega je prispevati k povezovanju EU s povečanjem učinkovitosti sprejemanja odločitev. Pri rednem zakonodajnem postopku države EU nimajo pravice veta, dogovor pa lahko dosežejo na več načinov.

Vendar se države EU na določenih področjih politike niso vedno pripravljene odreči delu svoje opozicijske moči. Ta področja veljajo za najbolj „občutljiva“, saj je na njih nacionalna suverenost še posebej pomembna, ter med drugim vključujejo zunanjo politiko, priseljevanje in pravosodje. Na teh področjih se navadno uporabljata posebni zakonodajni postopek in sistem soglasnega odločanja.

Lizbonska pogodba uvaja več vrst institucionalnih klavzul, ki omogočajo različne institucionalne mehanizme, ki pa si prizadevajo za skupni cilj. Namen tega je lažje povezovanje EU na „občutljivih“ področjih, če države EU tako želijo.

Lizbonska pogodba uvaja tri vrste klavzul:

PREMOSTITVENE KLAVZULE

Premostitvene klavzule omogočajo odstopanja od zakonodajnih postopkov, prvotno predvidenih v pogodbah. Pod določenimi pogoji omogočajo:

Uporaba premostitvene klavzule je še vedno odvisna od sklepa, ki ga mora soglasno sprejeti Svet ali Evropski svet. Vse države EU se morajo torej še vedno strinjati, preden se tovrstna klavzula lahko uporabi.

Člen 48 Pogodbe o Evropski uniji uvaja splošno premostitveno klavzulo, ki jo je mogoče uporabljati v vseh evropskih politikah (glejte povzetek o spremembah pogodb). Poleg tega obstaja še šest drugih vrst premostitvenih klavzul, ki jih je mogoče uporabljati v posameznih evropskih politikah in za katere so značilne določene postopkovne posebnosti (glejte povzetek o zakonodajnih postopkih).

ZAVORNE KLAVZULE

Te klavzule se uporabljajo na treh področjih:

Zavorne klavzule so nastale, da bi omogočile uporabo rednega zakonodajnega postopka na teh treh področjih politike. Redni zakonodajni postopek je omejen z zavornim mehanizmom: država EU se lahko pritoži Evropskemu svetu, če meni, da osnutek zakonodaje, ki je v postopku sprejemanja, ogroža temeljna načela njenega sistema socialne varnosti ali sistema kazenskega pravosodja. V tem primeru se postopek začasno ustavi, Evropski svet pa lahko:

Pomen zavornih klavzul ni samo v mehanizmu, ki ga ponujajo, temveč tudi v dejstvu, da omogočajo razširitev uporabe rednega zakonodajnega postopka na zadevne politike. Uvedba tega mehanizma v postopek sprejemanja odločitev je prepričala tudi najbolj nasprotujoče države EU k uporabi rednega zakonodajnega postopka v določenih politikah, v katerih so pred tem uporabljale pravilo soglasnega odločanja.

POSPEŠEVALNE KLAVZULE

Pospeševalne klavzule „pospešujejo“ povezovanje nekaterih držav EU z omogočanjem lažje vzpostavitve okrepljenega sodelovanja na določenih področjih.

Te klavzule omogočajo odstopanje od postopka za uvedbo okrepljenega sodelovanja. Skladno s temi klavzulami velja, da je okrepljeno sodelovanje vzpostavljeno, kadar vključuje vsaj devet držav EU. Svetu, Parlamentu in Komisiji se nato preprosto sporoči želja sodelujočih držav, da vzpostavijo okrepljeno sodelovanje.

Te klavzule se uporabljajo na štirih področjih:

Opozoriti je treba, da so pospeševalne klavzule na področjih sodelovanja in kaznivih dejanj neposredna posledica uporabe obstoječih zavornih klavzul na teh dveh področjih. Ko se to zgodi, se zakonodajni postopek ustavi, države pa se lahko zatečejo k pospeševalni klavzuli ter nato nadaljujejo in zaključijo zakonodajni postopek med sabo v okviru okrepljenega sodelovanja.

GLAVNI AKT

Člen 48 Pogodbe o Evropski uniji

Zadnja posodobitev 25.07.2016