Bonitetne zahteve za kreditne institucije in investicijska podjetja

POVZETEK:

Uredba (EU) št. 575/2013 o bonitetnih zahtevah za kreditne institucije in investicijska podjetja

KAJ JE NAMEN TE UREDBE?

Uredba, znana kot uredba o kapitalskih zahtevah (CRR), želi okrepiti bonitetne zahteve bank v Evropski uniji (EU). To se doseže tako, da od njih zahteva zagotavljanje zadostnega kapitala, obveznosti z visoko sposobnostjo pokrivanja izgub in likvidna sredstva, da se zagotovi njihova finančna stabilnost. CRR od bank prav tako zahteva, da razkrijejo javnosti, kako izpolnjujejo bonitetne zahteve.
Splošni cilj je zagotoviti večjo stabilnost in vzdržljivost bank v stresnih gospodarskih obdobjih.

KLJUČNE TOČKE

Uredba (EU) št. 575/2013 vzpostavlja enoten niz usklajenih bonitetnih pravil, ki jih morajo izpolnjevati banke po vsej EU. Namen tega „enotnega pravilnika“ je zagotoviti enotno uporabo globalnih standardov (Basel III) v vseh državah članicah EU.

Zakonodaja je bila večkrat spremenjena v skladu z razvijajočimi se mednarodnimi regulativnimi standardi, ki jih je določil Baselski odbor za bančni nadzor.

Glavne novosti Uredbe (EU) št. 575/2013 vključujejo:

Višje in boljše kapitalske zahteve. Banke morajo imeti skupni znesek kapitala, ki ustreza najmanj 8 % njihovih sredstev, izmerjenih v skladu z njihovimi tveganji. Na primer, nekatera sredstva, kot je gotovina, veljajo za varna in ne zahtevajo kapitalske zahteve; druga sredstva – kot so posojila drugim bankam, podjetjem ali potrošnikom – veljajo za bolj tvegana in zato zahtevajo kapitalske zahteve. Bolj tvegana kot so sredstva v lasti institucije, več kapitala mora imeti.
Likvidnostni ukrepi. Da bi zagotovili zadostno likvidnost bank, uredba uvaja dve likvidnostni zahtevi:
- količnik likvidnostnega kritja, katerega cilj je zagotoviti, da imajo banke kratkoročno dovolj likvidnih sredstev (npr. gotovine ali drugih sredstev, ki jih je mogoče hitro pretvoriti v gotovino z malo ali brez izgube vrednosti);
- zahteva glede neto stabilnega financiranja, katere cilj je zagotoviti, da se banke ne zanašajo preveč na kratkoročno financiranje za financiranje svojih srednjeročnih in dolgoročnih sredstev.
Omejevanje finančnega vzvoda. Uredba določa zavezujoč količnik finančnega vzvoda, katerega cilj je omejiti banke pri financiranju prevelikega dela svojih dejavnosti z dolgom.

Spreminjanje zakonodaje

Uredba o spremembi (EU) 2016/1014 je podaljšala obdobje, v katerem so trgovci z blagom izvzeti iz velikih izpostavljenosti in zahtev po lastnem kapitalu, določenih v Uredbi (EU) št. 575/2013, do 31. decembra 2020 ali do datuma začetka veljavnosti kakršnih koli sprememb, kar je prej.
Uredba o spremembi (EU) 2017/2395 je uvedla prehodne ureditve za ublažitev vpliva uvedbe Standarda poročanja Odbora za mednarodne računovodske standarde 9 (MSRP 9)* na lastna sredstva in za obravnavo velikih izpostavljenosti nekaterih izpostavljenosti javnega sektorja, denominiranih v domači valuti katere koli države članice. Od bank, ki za pripravo svojih računovodskih izkazov uporabljajo MSRP, je zahteval, da od 1. januarja 2018uporabljajo MSRP 9. Ker bi to lahko privedlo do nenadnega znatnega povečanja rezervacij za pričakovane kreditne izgube – in s tem do nenadnega zmanjšanja navadnega lastniškega temeljnega kapitala institucij* — uredba dovoljuje institucijam, da svojemu navadnemu temeljnemu lastniškemu kapitalu dodajo del povečanja rezervacij za pričakovane kreditne izgube kot dodatni kapital za prehodno obdobje petih let do 31. decembra 2022.
Uredba o spremembi (EU) 2017/2401 določa revidirane kapitalske zahteve za pozicije v listinjenju*. Spreminja regulativne kapitalske zahteve za institucije, ki delujejo kot pobudniki, sponzorji ali vlagatelji v poslih listinjenja, da bi ustrezno odražale specifične lastnosti preprostih, preglednih in standardiziranih listinjenj.
Uredba o spremembi (EU) 2019/630 spreminja Uredbo (EU) št. 575/2013 glede minimalnega kritja izgube za nedonosne izpostavljenosti. Njegov namen je preprečiti čezmerno kopičenje nedonosnih posojil* v prihodnosti brez zadostnega kritja izgub v bilancah bank. Prizadeva si zagotoviti, da banke namenijo dovolj lastnih sredstev, ko nova posojila postanejo nedonosna. Uredba določa „bonitetni varovalni mehanizem“, ki institucijam omogoča, da do skupnih najnižjih ravni pokrijejo nastale in pričakovane izgube na novo izdanih posojilih, ko ta posojila postanejo nedonosna. Če banka ne izpolnjuje veljavne zahteve glede minimalnega kritja, se uporabljajo odbitki iz lastnih sredstev.
Uredba o spremembi (EU) 2019/876 je uvedla spremembe v zvezi s količnikom finančnega vzvoda, količnikom neto stabilnega financiranja, zahtevami glede lastnega kapitala in kvalificiranih obveznosti, kreditnim tveganjem nasprotne stranke, tržnim tveganjem, izpostavljenostjo do centralnih nasprotnih strank, izpostavljenosti do kolektivnih naložbenih podjemov, velikimi izpostavljenostmi, zahtevami glede poročanja in razkritja.
Uredba o spremembi (EU) 2019/2033 vzpostavlja evropski bonitetni okvir za investicijska podjetja. Prej so za vsa investicijska podjetja veljala enaka pravila o upravljanju kapitala, likvidnosti in tveganja kot za banke.
Uredba o spremembi (EU) 2020/873 je uvedla nekatere ciljno usmerjene spremembe Uredbe (EU) št. 575/2013 kot odziv na pandemijo COVID-19. Te želijo uvesti začasno oprostitev kapitalskih zahtev, da bi čim bolj povečale sposobnost bank, da posojajo in absorbirajo izgube, povezane s pandemijo, hkrati pa ohranijo svojo odpornost. Te spremembe vključujejo prilagoditev časovnega okvira uvedbe nekaterih mednarodnih računovodskih standardov in začasno razširitev preferencialne obravnave na nedonosna posojila, za katera velja državno jamstvo, kot del ukrepov za ublažitev gospodarskega vpliva pandemije.
Uredba o spremembi (EU) 2021/558 uvaja spremembe za povečanje splošne občutljivosti na tveganja okvira EU za listinjenja, s čimer se zagotovi, da postane uporaba listinjenja ekonomsko bolj izvedljiva za institucije znotraj nadzornega okvira, ki ohranja finančno stabilnost EU.

Delegirani in izvedbeni akti

Uredba (EU) št. 575/2013 daje Evropski komisiji pooblastila za sprejemanje delegiranih in izvedbenih aktov za popolno uveljavitev enotnega bančnega pravilnika. Celoten seznam teh aktov je na voljo tukaj.

OD KDAJ SE TA UREDBA UPORABLJA?

Uredba (EU) št. 575/2013 se uporablja od 28. junija 2013.
Uredba o spremembi (EU) 2016/1014 se uporablja od 19. julija 2016.
Uredba o spremembi (EU) 2017/2395 se uporablja od 1. januarja 2018.
Uredba o spremembi (EU) 2017/2401 se uporablja od 1. januarja 2019.
Uredba o spremembi (EU) 2019/630 se uporablja od 26. aprila 2019.
Uredba o spremembi (EU) 2019/876 se uporablja od 28. junija 2021, z nekaterimi izjemami.
Uredba o spremembi (EU) 2019/2033 se uporablja od 26. junija 2021.
Uredba o spremembi (EU) 2020/873 se uporablja od 27. junij 2020.
Uredba o spremembi (EU) 2021/558 se bo uporabljala od 10. aprila 2022.

OZADJE

Uredba (EU) št. 575/2013 je del zakonodajnega svežnja, vključno z direktivo, ki je bil sprejet, da bi bančni sektor EU postal bolj odporen. Uredba določa bonitetne zahteve za finančne institucije, spremljevalna Direktiva o kapitalskih zahtevah (Direktiva 2013/36/EU) pa ureja dostop do dejavnosti sprejemanja depozitov.
Več informacij je na voljo na strani:
- Bonitetne zahteve (Evropska komisija).
- Obvladovanje tveganj za banke in finančne institucije (Evropska komisija).

KLJUČNI POJMI

Mednarodni standard računovodskega poročanja 9 (MSRP 9). Standard, katerega cilj je izboljšati finančno poročanje finančnih instrumentov z uporabo v prihodnost usmerjenega modela za pripoznavanje pričakovanih kreditnih izgub iz finančnih sredstev. Uporaba MSRP 9 lahko povzroči nenadno znatno povečanje rezervacij za pričakovane kreditne izgube in posledično nenadno zmanjšanje navadnega lastniškega temeljnega kapitala institucij. Zato so potrebni dogovori za ublažitev potencialno znatnega negativnega vpliva na navadni lastniški temeljni kapital, ki izhaja iz obračunavanja pričakovanih kreditnih izgub.

Navadni temeljni lastniški kapital. Sestavni del temeljnega kapitala, ki obsega temeljni kapital banke in vključuje navadne delnice ter zadržani dobiček.

Listinjenje. Listinjenje: transakcija, ki omogoča posojilodajalcu, ki je pogosto banka, refinanciranje niza posojil/naložb (npr. hipotek, lizingov avtomobilov, potrošniških posojil, kreditnih kartic) z njihovim preoblikovanjem v vrednostne papirje, v katere lahko vlagajo drugi.

Nedonosna posojila. Posojilo se na splošno šteje za nedonosno, če je minilo več kot 90 dni, ne da bi posojilojemalec (podjetje ali posameznik) plačal zapadle zneske ali obresti, ki so bili dogovorjeni, ali ko je malo verjetno, da ga bo posojilojemalec odplačal.

GLAVNI DOKUMENT

Uredba (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o bonitetnih zahtevah za kreditne institucije in investicijska podjetja ter o spremembi Uredbe (EU) št. 648/2012 (UL L 176, 27.6.2013, str. 1–337).

Nadaljnje spremembe Uredbe (EU) št. 575/2013 so bile vključene v izvirno besedilo. Ta prečiščena različica ima samo dokumentarno vrednost.

POVEZANI DOKUMENTI

Direktiva 2013/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o dostopu do dejavnosti kreditnih institucij in bonitetnem nadzoru kreditnih institucij in investicijskih podjetij, spremembi Direktive 2002/87/ES in razveljavitvi direktiv 2006/48/ES in 2006/49/ES (UL L 176, 27.6.2013, str. 338–436).

Glej prečiščeno različico.

Uredba (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2012 o izvedenih finančnih instrumentih OTC, centralnih nasprotnih strankah in repozitorijih sklenjenih poslov (UL L 201, 27.7.2012, str. 1–59).

Glej prečiščeno različico.

Zadnja posodobitev 28.06.2023