Uredba Dublin III določa, da so države članice Evropske unije (EU) odgovorne za obravnavo prošnje za azil. Prosilcem ponuja boljšo zaščito, dokler ne pridobijo statusa. Vzpostavlja tudi nov sistem za odkrivanje začetnih težav v nacionalnih azilnih sistemih ali sistemih za sprejem ter odpravljanje njihovih glavnih vzrokov, še preden se razvijejo v popolno krizo.
Ta vključujejo v vrstnem redu glede na njihovo pomembnost:
Uredba vsebuje več zaščitnih ukrepov za prosilce, kot so:
V skladu s splošnim načelom se prosilcev ne sme pridržati zgolj zato, ker prosijo za azil. Vendar uredba predvideva pripor prosilcev, če obstaja nevarnost pobega (npr. premestitev v drugo državo članico).
Uredba Dublin III povečuje učinkovitost sistema z uvedbo mehanizma za zgodnje opozarjanje, pripravljenost na krize ter njihovo obvladovanje, katerega namen je:
Uredba (EU) št. 604/2013 bo s razveljavljena z Uredbo (EU) 2024/1351 (glej povzetek).
Uporablja se od .
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (UL L 180, , str. 31–59).
Nadaljnje spremembe Uredbe (EU) št. 604/2013 so vključene v osnovno besedilo. Ta prečiščena različica ima samo dokumentarno vrednost.
Zadnja posodobitev