Upravno sodelovanje na področju DDV

KLJUČNE TOČKE

Centralni uradi za zvezo

Vsaka država članica določi centralni urad za zvezo kot kontaktno točko za druge države članice in Evropsko komisijo. Urad mora voditi seznam imenovanih uradnikov in služb za zvezo, ki lahko delijo informacije z enakimi enotami v drugih državah članicah. Kadar uradniki ali službe za zvezo prejmejo zahtevek ali odgovor na zahtevek za posredovanje informacij, o tem obvestijo centralni urad za zvezo.

Izmenjava informacij

Države lahko zahtevajo informacije od druge države članice z uporabo standardnega obrazca, kar jim omogoča pravilno oceno čezmejne transakcije. Zaprošeni organi morajo odgovoriti prosilnim organom v 3 mesecih od prejetja zahteve ali v 1 mesecu, če imajo informacije že na razpolago.

Nekatere informacije se izmenjujejo avtomatično, kadar:

• so informacije iz države članice porekla bistvene za kontrolni sistem namembne države članice, v kateri bo izvedena obdavčitev;
• obstaja razlog za domnevo, da je bila ali bo v drugi namembni državi članici kršena zakonodaja o DDV;
• obstaja tveganje davčne izgube v namembni državi članici.

Države članice lahko informacije izmenjujejo tudi spontano in zahtevajo povratne informacije od držav, s katerimi so te informacije izmenjale.

Države članice lahko zavrnejo zagotovitev informacij, kadar:

• zahtevki organa prosilca za informacije v določenem obdobju nalagajo nesorazmerno breme;
• organ prosilec ni izčrpal svojih običajnih virov informacij;
• bi to pomenilo razkritje komercialnih, panožnih ali poklicnih skrivnosti ali če je v nasprotju z javno politiko.

Shranjevanje informacij

Vsaka država članica mora vsaj pet let hraniti naslednje posodobljene informacije:

• informacije iz rekapitulacijskih poročil (seznamov oseb, ki so jim dobavili blago), ki jih predložijo davčni zavezanci, ki so identificirani za DDV;
• podatke o osebah, katerim je država članica izdala identifikacijsko številko za DDV;
• podatke o identifikacijskih številkah za DDV, ki so postale neveljavne;
• informacije o davčnih zavezancih, ki nimajo sedeža.

Informacije se nato delijo z vsemi državami članicami prek elektronskega sistema, sistema izmenjave podatkov o zavezancih za DDV (VIES).

Uredba (EU) 2020/283 uvaja spremembo, ki od Komisije zahteva, da razvije, vzdržuje, gosti in tehnično upravlja osrednji elektronski sistem za informacije o plačilih (CESOP) za namene preiskovanja sumov ali prepoznavanja goljufije z DDV. Sistem CESOP bo shranil zbrane podatke o plačilih po državah članicah in jih združil po koristnikih ter jih navzkrižno primerjal z drugimi informacijami, izmenjanimi skladno z Uredbo (EU) št. 904/2010. Podatki v sistemu CESOP bodo na voljo samo strokovnjakom za preprečevanje goljufij v državah članicah. To bo stopilo v veljavo 1. januarja 2024.

Direktiva (EU) 2020/285 uvaja poenostavljena pravila za zmanjšanje upravnih bremen in stroškov izpolnjevanja obveznosti za mala podjetja ter za ustvarjanje ugodnejšega davčnega okolja, ki jim bo učinkoviteje pomagalo pri rasti in čezmejnem trgovanju. Mala podjetja se bodo lahko kvalificirala za poenostavljene predpise o DDV, če njihov letni promet ostane pod mejno vrednostjo, ki jo določi zadevna država članica in ki ne sme biti višja od 85 000 EUR. Pod nekaterimi pogoji so tudi mala podjetja iz drugih držav članic, ki ne presegajo tega praga, upravičena do ugodnosti iz poenostavljene ureditve, če njihov skupni letni promet v celotni EU ne presega 100 000 EUR. Ta nova pravila veljajo od 1. januarja 2025.

Vračila DDV

Države članice posredujejo zahtevke za vračilo DDV, ki jih prejmejo od davčnih zavezancev s sedežem v drugih državah članicah, organom držav članic za zadevna vračila. To storijo z elektronskimi sredstvi v 15 dneh od prejema zahtevka. Organi držav članic vračila morajo obvestiti organe drugih držav članic, če:

• se zahtevajo dodatne elektronsko kodirane informacije glede narave in storitev vlagateljev; ali
• če od vlagateljev zahtevajo, da predložijo opis svojih poslovnih dejavnosti z usklajenimi oznakami.

Države zunaj EU

Če dogovori o pomoči z zadevno državo zunaj EU to omogočajo, sme pristojni organ države članice posredovati informacije, ki jih prejme od te države, kateri koli državi članici, ki to zahteva, ali kateri koli drugi državi članici, za katero so lahko zanimive. Organi držav članic lahko posredujejo informacije državam zunaj EU, če:

• se s tem strinja država članica, iz katere izvirajo informacije;
• če se je zadevna država zunaj EU strinjala, da bo sodelovala pri zbiranju dokazov o nepravilnih transakcijah, ki bi lahko kršile zakonodajo o DDV.

Boj proti goljufijam na področju DDV

Uredba vzpostavlja Eurofisc, mrežo strokovnjakov za preprečevanje goljufij, ki omogoča državam članicam izmenjavo pravočasnih opozoril glede podjetij, za katere se sumi vključenost v goljufijo z DDV. Eurofisc usklajuje tudi vse nadaljnje ukrepe, ki jih sprožijo davčni organi po njegovem opozorilu o goljufiji. Eurofisc lahko po potrebi sodeluje tudi z OLAF in Europolom.

Elektronsko trgovanje

Kot del sklopa ukrepov za modernizacijo sistema DDV v EU ter za prilagoditev čezmejnega poslovanja v EU in potrošniške e-trgovine Uredba (EU) 2017/2454 dopolnjuje Uredbo (EU) št. 904/2010 z uvajanjem pravilnikov, ki bodo povečali upravno sodelovanje med državami članicami. Dopolnjujoči pravilnik iz leta 2017 zagotavlja, da so v Direktivi (EU) 2017/2455 (ki spreminja Direktivi 2006/112/ES — glej povzetek in 2009/132/ES — glej povzetek) zajete dobave storitev in oddaljena prodaja blaga. Ta stopa v veljavo januarja 2021.

Uredba med drugim zahteva, da:

• se vnaprej navede identifikacijska številka, pod katero je plačan DDV, da se carinskim organom omogoči preverjanje njene veljavnosti pri uvozu blaga;
• zahtevke po evidencah in zahtevke za uradne preiskave s strani države članice davčnim zavezancem usklajuje država identifikacije¹.

Na začetku leta 2020 je Komisija privzela Izvedbeno uredbo (EU) 2020/21, ki zadeva upravno sodelovanje in preprečevanje goljufij na področju DDV, in Izvedbeno uredbo (EU) 2020/194, ki določa podrobnosti za delo trgovine vse na enem mestu za DDV za spletno prodajo blaga.

Obe izvedbeni uredbi prispevata k zagotavljanju, da se DDV plača v državi članici končnega potrošnika, kar pomeni bolj pošteno razdelitev davčnih prihodkov med državami članicami.

Zaradi krize zaradi COVID-19 bodo ti novi pravilniki o DDV za e-trgovine veljavni od 1. julija 2021 in ne že od 1. januarja 2021 (Izvedbena uredba (EU) 2020/1318). Ta dodatni čas bo omogočil vsem državam članicam, da dokončajo potrebne sisteme IT za vključitev in uveljavitev teh sprememb.