Uredba (ES) št. 2201/2003, znana kot „Uredba Bruselj IIa“, je enoten pravni instrument, katerega namen je pomoč mednarodnim parom pri reševanju sporov, v katere je vpletena več kot ena država, o razvezi ter varstvu in vzgoji otrok.
Določa:
Uredba ne obravnava materialnega družinskega prava. To je odgovornost posameznih držav članic.
Uredba velja za civilnopravne zadeve, ki vključujejo več kot eno državo in se nanašajo na:
Eden od njenih glavnih ciljev je, da obdrži otrokovo pravico do ohranjanja stika z obema staršema, čeprav sta razvezana ali prebivata v različnih državah članicah.
Uredba se ne uporablja v primerih, ki zadevajo:
Zakonski spori
Glede pristojnosti v zakonskih sporih ni splošnega pravila. Namesto tega uredba za določanje države članice, v kateri ima sodišče pravico do sojenja v primeru, navaja sedem alternativnih razlogov za pristojnost na podlagi državljanstva zakoncev ali njunega običajnega prebivališča.
Starševska odgovornost
Velja za:
O teh zadevah običajno odloča sodišče v državi članici,v kateri otrok običajno prebiva. Če ni mogoče ugotoviti, kje otrok običajno prebiva (kot je to v primeru beguncev), pristojnost samodejno prevzame država članica, v kateri se otrok nahaja.
Ugrabitev otroka
Uredba določa tudi pravila za reševanje primerov, v katerih so otroci nezakonito premeščeni ali zadržani.
Sodišča države članice, v kateri je otrok običajno prebival neposredno pred ugrabitvijo, obdržijo svojo pristojnost, dokler otrok ne pridobi običajnega prebivališča v drugi državi članici.
Priznavanje
V skladu z uredbo mora katera koli država članica samodejno priznati sodne odločbe, sprejete v drugi državi članici, v zvezi z zakonskimi spori in starševsko odgovornostjo. Priznanje se lahko zavrne v naslednjih primerih:
Priznanje sodnih odločb v zvezi s starševsko odgovornostjo se lahko prav tako zavrne:
Uveljavljanje
Sodna odločba o izvrševanju starševske odgovornosti, ki je izvršljiva v državi članici, kjer je bila izdana, se izvrši v drugi državi EU, ko je na zahtevo katere koli od zainteresiranih strank razglašena za izvršljivo v tej državi. Kljub temu pa se ne zahteva nobena razglasitev za sodne odločbe, ki dodeljujejo pravice do stikov z otrokom ali v zvezi z vračanjem otroka, ki jih je potrdil prvotni sodnik v skladu z uredbo.
Sodelovanje med osrednjimi organi v zadevah starševske odgovornosti
Vsaka država članica določi enega ali več osrednjih organov, katerih dolžnost je:
Osrednji organi se redno srečujejo kot člani Evropske pravosodne mreže v civilnih in gospodarskih zadevah.
Obstoječi sporazumi
Ta uredba praviloma nadomešča obstoječe konvencije o istih zadevah, ki vključujejo dve državi članici ali več. V odnosih med državami članicami ima prednost pred določenimi večstranskimi konvencijami:
V zvezi s Haaško konvencijo z dne 19. oktobra 1996 o starševski odgovornosti in ukrepih za zaščito otrok (glej povzetek) se uredba v celoti uporablja, če otrok običajno prebiva v državi EU.
Izjeme in posebna pravila
Danska ne sodeluje pri sprejemanju te uredbe, zato je ta uredba ne obvezuje.
Posebna pravila veljajo za:
Razveljavitev
Uredba Bruselj IIa je bila revidirana z Uredbo (EU) 2019/1111 (uredba o prenovitvi Uredbe Bruselj IIa), ki začne veljati 1. avgusta 2022 (glej povzetek).
Uporablja se od 1. marca 2005.
Več informacij je na voljo na strani:
Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 (UL L 338, 23.12.2003, str. 1–29).
Nadaljnje spremembe Uredbe (ES) št. 2201/2003 so vključene v izvirno besedilo. Ta prečiščena različica ima samo dokumentarno vrednost.
Sklep Sveta 2010/405/EU z dne 12. julija 2010 o odobritvi okrepljenega sodelovanja na področju prava, ki se uporablja za razvezo in prenehanje življenjske skupnosti (UL L 189, 22.7.2010, str. 12–13).
Uredba Sveta (EU) št. 1259/2010 z dne 20. decembra 2010 o izvajanju okrepljenega sodelovanja na področju prava, ki se uporablja za razvezo zakonske zveze in prenehanje življenjske skupnosti (UL L 343, 29.12.2010, str. 10–16).
Sklep Komisije 2012/714/EU z dne 21. novembra 2012 o potrditvi priključitve Litve okrepljenemu sodelovanju na področju prava, ki se uporablja za razvezo in prenehanje življenjske skupnosti (UL L 323, 22.11.2012, str. 18–19).
Sklep Komisije 2014/39/EU z dne 27. januarja 2014 o potrditvi priključitve Grčije okrepljenemu sodelovanju na področju prava, ki se uporablja za razvezo in prenehanje življenjske skupnosti (UL L 23, 28.1.2014, str. 41–42).
Zadnja posodobitev 03.09.2021