Odločbe o izgonu – medsebojno priznavanje držav EU

KLJUČNE TOČKE

• Odločbe o izgonu zadevajo državljane držav zunaj EU:
  • ki pomenijo hudo in perečo grožnjo za javni red ali za nacionalno varnost,
  • ki so bili obsojeni zaradi kaznivega dejanja, ki se kaznuje z odvzemom prostosti najmanj enega leta,
  • za katere obstajajo resni razlogi za prepričanje ali trdni dokazi, da so storili ali nameravajo storiti taka kazniva dejanja,
  • ki ne ravnajo v skladu z nacionalnimi predpisi glede vstopa in prebivanja.
• Če ima zadevni posameznik veljavno dovoljenje za prebivanje, se mora država, ki nalaga izgon, posvetovati z državo, ki je izdala dovoljenje.
• Države EU, ki izvajajo zakonodajo, morajo:
  • spoštovati človekove pravice in temeljne svoboščine,
  • zadevnemu posamezniku omogočiti, da se na odločbo o izgonu pritoži,
  • varovati osebne podatke in zagotavljati varnost podatkov,
  • uporabiti vse ustrezne načine sodelovanja in izmenjave informacij za izvajanje te direktive,
  • medsebojno poravnati nastale finančne stroške. To ureja Odločba Sveta 2004/191/ES.
• Država, ki izda odločbo o izgonu, mora državi, ki jo izvrši, čim prej predložiti vse potrebne dokumente.
• Država, ki izvrši odločbo, mora zagotoviti, da s tem ne krši ustreznih mednarodnih ali nacionalnih predpisov.
• Zakonodaja se ne uporablja za družinske člane državljanov EU.
• Direktiva Sveta 2003/110/ES ureja tranzit državljanov držav zunaj EU, ki v EU ne prebivajo zakonito, po zračni poti prek druge države EU za namene repatriacije.
• Direktiva 2008/115/ES določa skupne standarde in postopke za vračanje državljanov držav zunaj EU, ki ne prebivajo zakonito.
• Uredba (EU) št. 604/2013 (Uredba Dublin III) določa merila in postopke za odločanje o tem, katera država EU je odgovorna za obravnavanje prošnje za azil.
• Septembra 2005 je Svet Evrope izdal 20 smernic za prisilno vrnitev.