Varstvo podzemne vode pred onesnaževanjem

KLJUČNE TOČKE

Direktiva vključuje:

• merila za ocenjevanje kemijskega stanja podzemne vode,
• merila za določitev pomembnih in stalno naraščajočih trendov v zvezi z ravnmi onesnaževanja podzemne vode ter za opredelitev izhodiščnih točk za obrat teh trendov,
• preprečevanje in omejevanje posrednih odvajanj (po pronicanju skozi tla in podtalje) onesnaževal v podzemno vodo.

Kemijsko stanje podzemne vode

Podzemna voda ima dobro kemijsko stanje, če:

• izmerjene ali predvidene ravni nitratov ne presegajo 50 mg/l, ravni aktivnih snovi v pesticidih, njihovih metabolitov in reakcijskih produktov ne presegajo 0,1 µg/l (skupaj 0,5 µg/l za vse izmerjene pesticide),
• so ravni nekaterih zelo nevarnih snovi pod vrednostmi praga, ki jih določijo države EU; v to morajo biti vključeni vsaj arzen, kadmij, svinec, živo srebro, amonij, klorid, sulfat, nitriti, (skupni) fosfor oz. fosfati, trikloroetilen in tetrakloroetilen, pa tudi prevodnost (električna prevodnost vode omogoča merjenje koncentracij različnih v vodi raztopljenih mineralov),
• je koncentracija katerega koli drugega onesnaževala skladna z opredelitvijo dobrega kemijskega stanja iz Priloge V k okvirni direktivi o vodah,
• je vrednost za standard kakovosti ali vrednost praga presežena, vendar preiskava med drugim potrdi, da to znatno ne ogroža okolja.

Prisotnost onesnaževal v podzemni vodi

• Do 22. decembra 2008 so morale države EU določiti vrednost praga za vsako onesnaževalo, najdeno v telesih podzemne vode na njihovem ozemlju, za katera obstaja tveganje. Vrednosti praga so morale določiti vsaj za vsa zgoraj omenjena onesnaževala. Za vsako onesnaževalo z zgornjega seznama je treba navesti informacije (skladno s Prilogo III k tej direktivi) o telesih podzemne vode, za katera obstaja tveganje, in o tem, kako so bile vrednosti praga določene. Te vrednosti praga morajo biti vključene v načrte upravljanja povodij, ki jih predvideva okvirna direktiva o vodah. Leta 2010 je Evropska komisija objavila poročilo na podlagi informacij, ki so jih predložile države EU.
• Države EU morajo določiti vse pomembne in stalno naraščajoče trende ravni onesnaževal v telesih podzemne vode. Za ta namen morajo vzpostaviti programe spremljanja v skladu s Prilogo IV k tej direktivi.
• Ob upoštevanju Priloge IV k direktivi morajo države EU opredeliti tudi izhodiščne točke za obračanje teh naraščajočih trendov. Obračanje trendov bo osredotočeno na koncentracije, ki ogrožajo povezane vodne ekosisteme, odvisne kopenske ekosisteme, zdravje ljudi in legitimno rabo vodnega okolja.

Preprečevanje in omejevanje odvajanj onesnaževal

• Programa ukrepov, ki se skladno z okvirno direktivo o vodah pripravi za vsako vodno območje, mora vključevati preprečevanje posrednih odvajanj vseh onesnaževal, zlasti nevarnih snovi iz točk 1 do 6 Priloge VIII k okvirni direktivi o vodah in snovi iz točk 7 do 9 Priloge, če veljajo za nevarne. Omejiti je treba tudi onesnaževala, ki niso na seznamu nevarnih, če predstavljajo dejansko ali potencialno tveganje onesnaževanja.
• Razen v primerih, v katerih zakonodaja EU določa strožje zahteve, so iz ukrepov za preprečevanje lahko med drugim izvzeti rezultati dovoljenih neposrednih odvajanj, onesnaževala, ki so prisotna v tako majhnih količinah, da ne predstavljajo tveganja, rezultati nesreč ali naravnih katastrof ali onesnaževala, ki so posledica odvajanj, ki se jih po mnenju pristojnih organov ne da tehnično preprečiti ali omejiti brez ukrepov, ki bi povečali tveganje za zdravje ljudi ali okolje, ali ukrepov, ki bi bili nesorazmerno dragi.