Pogodba Svetovne organizacije za intelektualno lastnino o avtorski pravici – Skupne izjave
Pogodba Svetovne organizacije za intelektualno lastnino o izvedbah in fonogramih – Skupne izjave
S sklepom se sprejmeta dve pogodbi, sklenjeni decembra 1996 v imenu Evropske skupnosti (današnje EU). Ti pogodbi sta Pogodba Svetovne organizacije za intelektualno lastnino (WIPO) o avtorski pravici (MSOILAP) in Pogodba Svetovne organizacije za intelektualno lastnino o izvedbah in fonogramih (MSOILIF).
Namen MSOILAP in MSOILIF, znanih tudi kot „internetni“ pogodbi Svetovne organizacije za intelektualno lastnino, je prilagoditi mednarodno varstvo avtorske pravice in povezanih pravic dobi interneta z dopolnitvijo vsebine Bernske konvencije za varstvo književnih in umetniških del.
V okviru te pogodbe so za avtorje književnih in umetniških del predvidene izključne pravice distribuiranja in dajanja v najem ter splošnejša pravica do javne priobčitve njihovih del v digitalnem okolju. Računalniški programi so varovani kot književna dela, varovana pa je tudi ureditev ali izbira podatkov ali drugega gradiva v zbirkah podatkov. Posebno varstvo je predvideno tudi za tehnične ukrepe in elektronske podatke za upravljanje pravic, ki se uporabljajo za identifikacijo in upravljanje del.
Ta pogodba se nanaša na povezane pravice in izboljšuje varstvo umetnikov/izvajalcev in proizvajalcev fonogramov (tj. posnetkov), zlasti v digitalnem okolju. Uživajo izključno pravico do reproduciranja, distribuiranja, dajanja v najem in dajanja na voljo javnosti svojih izvedb in fonogramov. Imajo tudi pravico do pravičnega nadomestila za radiodifuzno oddajanje in javno priobčitev svojih fonogramov, izdanih za komercialne namene.
Svet je v sklepu z dne sprejel dve pogodbi v imenu EU in pooblastil Evropsko komisijo za zastopanje EU na sestankih Skupščin, omenjenih v pogodbah. V skladu s tem sklepom mnenje EU pripravi ustrezna delovna skupina Sveta. EU je prvič postala pogodbenica pogodb Svetovne organizacije za intelektualno lastnino na področju avtorske pravice in sorodnih pravic.
Ti pogodbi sta začeli veljati tri mesece po tem, ko je Svetovni organizaciji za intelektualno lastnino 30 držav predložilo svoje listine o ratifikaciji ali pristopu.
Listine EU o ratifikacije so EU in države EU deponirale , potem ko so vse države EU v svoje nacionalno pravo prenesle Direktivo 2001/29/ES o avtorski in sorodnih pravicah v informacijski družbi, ki je zakonodajo EU prilagodila vsebini pogodb.
Pariška (varstvo industrijske lastnine, 1883) in Bernska konvencija (varstvo književnih in umetniških del, 1886) sta temelj pogodb Svetovne organizacije za intelektualno lastnino. Poznejše pogodbe so zagotovljeno varstvo razširile na druge zadeve (npr. izvedbe, fonograme), da so upoštevale tehnični razvoj in nova področja interesa (npr. informacijska družba).
Zadnja pogodba Svetovne organizacija za intelektualno lastnino, ki jo je ratificirala EU (leta 2018), je Marakeška pogodba o olajšanem dostopu do objavljenih del za slepe in slabovidne osebe ter osebe z drugimi motnjami branja. Njen namen je izboljšati razpoložljivost in čezmejno izmenjavo nekaterih del ter drugih varovanih zadev v dostopnih formatih za slepe in slabovidne osebe ter osebe z drugimi motnjami branja. Pogodbenice lahko izvajajo določbe iz te pogodbe ob upoštevanju svojih pravnih sistemov in praks, skladno z obveznostmi, ki so določene v Bernski konvenciji.
Več informacij je na voljo na strani:
Sklep Sveta 2000/278/ES z dne o sprejetju Pogodbe Svetovne organizacije za intelektualno lastnino o avtorski pravici in Pogodbe Svetovne organizacije za intelektualno lastnino o izvedbah in fonogramih v imenu Evropske skupnosti (UL L 89, , str. 6–7).
Pogodba svetovne organizacije za intelektualno lastnino o avtorski pravici (WCT) – Skupne izjave (UL L 89, , str. 8–14).
Pogodba svetovne organizacije za intelektualno lastnino o izvedbah in fonogramih (WPPT) – Skupne izjave (UL L 89, , str. 15–23).
Zadnja posodobitev