Oznake za obutev

KLJUČNE TOČKE

• Označiti je treba samo materiale, ki pokrivajo vsaj 80 % površine gornjega dela in podloge in vložka obutve ter vsaj 80 % prostornine podplata. Če noben od materialov ne predstavlja vsaj 80 %, je treba namestiti oznako s podatki o dveh glavnih materialih.
• Oznaka mora vsebovati podatke o treh sestavnih delih obutve:
  • gornjem delu,
  • podlogi in vložku,
  • podplatu.
• Oznaka je lahko pisna ali v obliki piktograma.
• Biti mora vidna, varno pritrjena in dostopna.
• Oznaka mora biti:
  • natisnjena ali vtisnjena v obutev ali
  • pritrjena na obutev, na primer s pomočjo nalepke, ali
  • nameščena, na primer s pomočjo pritrdilnega elementa ali vrvice.
• Oznaka mora biti nameščena na vsaj enem od dveh delov, ki sestavljata par čevljev, škornjev itd.
• Proizvajalci iz EU morajo priskrbeti oznako in poskrbeti za njeno točnost, oziroma v primeru uvožene obutve, ta dolžnost preide na osebo, ki prva da obutev na trg EU. Prodajalec na drobno mora še naprej zagotavljati, da ima obutev, ki jo prodaja, ustrezno oznako.
• Prilogi določata:
  • definicije (npr. gornji del, podplat itd.) in ustrezne piktograme ali pisne označbe delov obutve za identifikacijo (Priloga I),
  • primere obutve, obravnavane v tej direktivi (Priloga II). Direktiva na primer ne obravnava obutve, ki jo posamezniki uporabljajo iz zdravstvenih ali varnostnih razlogov na delovnem mestu: zanjo veljajo predpisi EU o osebni zaščitni opremi.

Za obutev obstaja tudi prostovoljen znak EU za okolje. Ta pomaga potrošnikom prepoznati obutev, katere življenjski ciklus (proizvodnja, uporaba in odstranjevanje) ima majhen vpliv na okolje.