Okoljska odgovornost

Okoljska odgovornost se nanaša na okoljsko škodo in tveganje škode, ki je posledica komercialnih dejavnosti, kadar je mogoče določiti vzročno zvezo med škodo in zadevno dejavnostjo. Okoljska škoda je lahko neposredna ali posredna škoda, povzročena vodnemu okolju, rastlinskim in živalskim vrstam ter naravnim habitatom, zaščitenim v okviru mreže Natura 2000, ter neposredna ali posredna onesnaženost tal, ki bi lahko pripeljala do resnega tveganja za zdravje ljudi.

Kot je določeno v členu 191(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije, gre pri okoljski odgovornosti za uporabo načela „plača povzročitelj obremenitve“. Dogovori o uporabi tega načela so določeni v Direktivi 2004/35/ES.

Oblikovana sta dva sistema odgovornosti:

1. Sistem, v katerem se krivda ne dokazuje: ta se uporablja pri nevarnih ali potencialno nevarnih komercialnih dejavnostih, navedenih v pravu Evropske unije (EU). V tem primeru je nosilec dejavnosti odgovoren tudi, če ne zakrivi ničesar.
2. Sistem, v katerem je treba predložiti dokaz o krivdi ali malomarnosti: ta se uporablja pri vseh drugih komercialnih dejavnosti, kadar vrste in naravni habitati, ki jih varuje pravo EU, utrpijo škodo ali so izpostavljeni neposrednemu tveganju škode. Nosilec dejavnosti je odgovoren samo v primeru storjene napake ali malomarnosti.