Izpostavljenost azbestu: varstvo delavcev

KLJUČNE TOČKE

Azbest je naravno prisoten mineral, katerega vlakna lahko razpadejo v tanke, obstojne niti. Je v široki uporabi v mnogih industrijah, saj so njegova vlakna odlični izolatorji (odporni proti vročini, ognju in kemikalijam, ne prevajajo električne energije).

Vendar gre tudi za zelo nevarno snov (v Uredbi (ES) št. 1272/2008 o razvrščanju, embaliranju in označevanju kemikalij je razvrščena med rakotvorne snovi kategorije 1A). Med premikanjem proizvodov, ki vsebujejo azbest, lahko pride do vdihavanja drobnih vlaken, kar sčasoma povzroči tudi bolezni, kot so azbestoza¹, mezoteliom² in druge oblike raka.

Prepovedano

Prepovedane dejavnosti so tiste, pri katerih so delavci izpostavljeni azbestnim vlaknom pri:

• pridobivanju azbesta ali
• proizvodnji in predelavi azbestnih izdelkov ali
• proizvodnji in predelavi izdelkov, ki so jim azbestna vlakna namerno dodana.

Edini izjemi pri tej prepovedi sta obdelava in odstranjevanje izdelkov zaradi rušenja in odstranjevanja azbesta.

Na ravni EU velja tudi splošna prepoved vsakršne uporabe azbesta s postopki razprševanja in delovnimi postopki, pri katerih se uporablja izolacijski ali proti zvoku odporen material z nizko gostoto, ki vsebuje azbest.

Odstranjevanje in rušenje

Obdelava in odstranjevanje izdelkov zaradi odstranjevanja azbesta sta dovoljena, to pa velja tudi v primeru rušenja, ko se azbest odstranjuje v vnaprej načrtovanih operacijah pred samim rušenjem. Izpostavljenost je treba omejiti na minimum z:

• omejevanjem števila delavcev, vključenih v postopke,
• načrtovanjem delovnih procesov tako, da se prepreči ustvarjanje azbestnega prahu,
• čistimi in vzdrževanimi prostori in opremo,
• hitrim odstranjevanjem odpadkov v zapečatenih in označenih vsebnikih.

Ocena tveganja

Kadar obstaja možnost tveganja izpostavljenosti azbestnemu prahu, je treba to tveganje oceniti tako, da se ugotovita narava in stopnja izpostavljenosti na podlagi vzorčenja, ki odraža osebno izpostavljenost delavca. Delodajalci morajo pristojnemu organu zadevne države EU pred vsakim začetkom dela med drugim predložiti podatke o:

• lokaciji delovišča in številu vključenih delavcev,
• vrsti in količini azbesta,
• dejavnostih in načrtovanih postopkih ter trajanju dela,
• ukrepih, sprejetih za omejitev izpostavljenosti.

Mejna koncentracija

Noben delavec ne sme biti izpostavljen koncentraciji azbesta v zraku, ki presega 0,1 vlaken na cm³. Če je ta vrednost prekoračena, se mora delo ustaviti, dokler se ne sprejmejo nadaljnji ukrepi za varstvo delavcev, ki med drugim vključujejo:

• zagotovitev osebne varovalne opreme za zaščito dihal in druge osebne varovalne opreme,
• opozorilne znake, če je mejna vrednost prekoračena,
• preprečevanje širjenja prahu zunaj lokacije,
• posvetovanje z delavci pred začetkom dejavnosti.

Usposabljanje

Delodajalec mora zagotoviti vsem delavcem, ki so ali so lahko izpostavljeni azbestnemu prahu ali prahu materiala, ki vsebuje azbest, ustrezno usposabljanje v rednih časovnih presledkih in ne na stroške delavcev. Usposabljanje mora vključevati podatke o:

• lastnostih azbesta in njegovih vplivih na zdravje,
• varnih praksah,
• postopkih v primeru nevarnosti in zahtevah zdravniškega pregleda.

Ocena zdravja in zdravniški pregled

Zdravje vsakega delavca je treba oceniti pred izpostavljenostjo ter uvesti zdravstveno spričevalo in pripraviti nadaljnje ocene vsaj enkrat na vsaka 3 leta. Zdravniki lahko svetujejo glede posamičnih varnostnih ukrepov, ki lahko vključujejo umik zadevnega delavca od vsakršne izpostavljenosti azbestu.

Odgovornost držav EU

Države EU morajo sporočiti Evropski komisiji vsak nacionalni predpis, sprejet na tem področju, in vsakih 5 let predložiti poročilo o praktičnem izvajanju direktive. Voditi morajo tudi register primerov azbestoze in mezotelioma.

Ta direktiva razveljavlja predhodno direktivo (Direktivo 83/477/EGS), ki je bila večkrat bistveno spremenjena.