Skupna varnostna in obrambna politika EU
Skupna varnostna in obrambna politika (SVOP) je varnostna in obrambna politika za EU. Je sestavni del zunanje politike EU, t.i. skupne zunanje in varnostne politike (SZVP).
POVZETEK
Skupna varnostna in obrambna politika (SVOP) je varnostna in obrambna politika za EU. Je sestavni del zunanje politike EU, t.i. skupne zunanje in varnostne politike (SZVP).
KAJ JE NAMEN SVOP?
SVOP vzpostavlja okvir vojaških in obrambnih vidikov politike EU. Oblikovana je bila leta 2009, ko je bila podpisana Lizbonska pogodba, in nadomešča ter razširja nekdanjo evropsko varnostno in obrambno politiko (EVOP). Cilj politike je vzpostaviti skupne evropske obrambne zmogljivosti.
KLJUČNE TOČKE
-
Države EU morajo dati EU na voljo civilne in vojaške zmogljivosti za izvajanje SVOP.
-
SVOP vključuje postopno oblikovanje skupne obrambne politike EU; ta vodi do skupne obrambe, če Evropski svet soglasno tako odloči; politika EU ne posega v posebno naravo varnostne in obrambne politike določenih držav EU in spoštuje obveznosti določenih držav EU v Natu. Na podlagi Lizbonske pogodbe je bila oblikovana klavzula o vzajemni obrambi, ki je ključni element SVOP.
-
Države EU sprejmejo ukrepe za izboljšanje svojih vojaških zmogljivosti. Evropska obrambna agencija (EDA) je organ, katerega cilj je pomagati pri lažjem izvajanju navedenih ukrepov. Svetu EU poroča o svojem delu, ki je predvsem povezano z:
-
določanjem skupnih ciljev za države EU v smislu vojaških zmogljivosti,
-
uvedbo in upravljanjem programov za doseganje zastavljenih ciljev,
-
usklajevanjem operativnih potreb držav EU v okviru „združevanja in delitve“ vojaških zmogljivosti,
-
upravljanjem raziskovalnih dejavnosti na področju obrambne tehnologije (22 prednostnih področij, vključno z elektronsko strojno opremo, sistemi proti protipehotnim minam in fizično zaščito),
-
krepitvijo industrijskih in tehnoloških temeljev obrambnega sektorja in
-
izboljšanjem učinkovitosti vojaških odhodkov.
-
Stalno strukturno sodelovanje na področju obrambe (tudi vključeno v Lizbonsko pogodbo - člena 42 in 46 Pogodbe o Evropski uniji) se nanaša na tesnejšo obliko sodelovanja med državami EU. V tem okviru se države EU zavežejo k intenzivnejšemu razvoju lastnih obrambnih zmogljivosti in zagotavljajo bojne enote za načrtovane misije. Agencija EDA ocenjuje prispevke, medtem ko Svet odobri sodelovanje.
-
EU lahko uporabi civilna in vojaška sredstva zunaj EU za ohranjanje miru, preprečevanje konfliktov in krepitev mednarodne varnosti. Vrste nalog, ki se lahko izvajajo v okviru SVOP, so:
-
humanitarne in reševalne naloge,
-
preprečevanje konfliktov,
-
bojne operacije za krizno upravljanje,
-
skupne operacije razoroževanja,
-
vojaško svetovanje in pomoč ter
-
pokonfliktna stabilizacija.
-
Svet EU opredeli cilje nalog in pogoje za njihovo izvajanje. Izvajanje naloge lahko prenese na državo EU, ki je nalogo pripravljena in sposobna izvajati. Države EU, ki so odgovorne za izvajanje nalog, delujejo v sodelovanju z visokim predstavnikom oz. predstavnico za zunanje zadeve in varnostno politiko in morajo redno obveščati Svet o svojem napredku.
OZADJE
Zamisel o skupni obrambni politiki za Evropo sega v leto 1948 z Bruseljsko pogodbo (ki so ji podpisali Združeno kraljestvo (1), Francija in države Beneluksa), ki je vsebovala klavzulo o vzajemni obrambi, ki je utrla pot Zahodnoevropski uniji (ZEU). Evropska varnostna politika je nato šla v več različnih smeri in se razvijala sočasno v okviru ZEU, Nata in EU.
Več informacij je na voljo na: Varnost in obramba - SVOP.
Zadnja posodobitev 16.09.2015