Varstvo potrošnikov – zastopniške tožbe

POVZETEK:

Direktiva (EU) 2020/1828 o zastopniških tožbah za varstvo kolektivnih interesov potrošnikov in razveljavitvi Direktive 2009/22/ES

KAJ JE NAMEN TE DIREKTIVE?

Direktiva pooblašča organizacije ali javne organe, ki jih imenujejo države članice Evropske unije (EU), da zahtevajo opustitvene ukrepe ali ukrepe za povrnitev škode v imenu skupin potrošnikov z zastopniškimi tožbami (vključno s čezmejnimi zastopniškimi tožbami). To vključuje zahtevanje odškodnine od trgovcev, ki kršijo pravice potrošnikov na področjih kot so finančne storitve potovanja in turizem, energija, zdravje, telekomunikacije in varstvo podatkov, če je to primerno in kot je predvideno v pravu EU ali nacionalnem pravu.

Ker lahko sodni in upravni postopki uspešno in učinkovito služijo kot varstvo kolektivnih interesov potrošnikov, je državam članicam prepuščena odločitev, ali naj bo mogoče zastopniške tožbe vložiti v okviru sodnih postopkov ali upravnih postopkov oziroma obeh, odvisno od ustreznega pravnega področja ali gospodarskega sektorja.

KLJUČNE TOČKE

Kvalificirani subjekti

Države članice imenujejo subjekte, ki bodo imeli možnost vlaganja zastopniških tožb v imenu potrošnikov (kvalificirani subjekti).

Da bi kvalificirani subjekti lahko vlagali zastopniške tožbe v državi članici, v kateri niso imenovani (čezmejne tožbe):

• morajo biti pravna oseba, ki je ustanovljena v skladu z nacionalnim pravom države članice, ki subjekt imenuje;
• morajo biti sposobni izkazati 12-mesečno dejansko javno dejavnost na področju varstva potrošnikov pred vložitvijo zahteve za imenovanje;
• biti nepridobitni;
• izkazati, da njihov ustanovni namen izkazuje legitimen interes za varstvo interesov potrošnikov, kot je določeno v določbah prava EU iz Priloge I k direktivi;
• ne smejo biti v insolvenčnem postopku in ne smejo biti razglašeni za insolventne;
• morajo biti neodvisni in ne smejo biti pod vplivom oseb, ki niso potrošniki, zlasti udeleženci na trgu;
• morajo imeti vzpostavljene postopke, ki preprečujejo takšno vplivanje in nasprotje interesov;
• javno razkriti, kako se financirajo;
• razkriti svojo organizacijsko in upravno strukturo, strukturo članstva, cilje, delovne metode in dejavnosti;
• morajo objavljati informacije, ki dokazujejo, da subjekt izpolnjuje vsa zgornja merila.

Države članice lahko uporabijo zgoraj navedena merila za kvalificirane subjekte, ki so imenovani vnaprej in lahko vlagajo notranje zastopniške tožbe (v državi članici, ki jih je imenovala). Države članice lahko imenujejo kvalificirane subjekte na ad hoc podlagi za namen vlaganja določenih notranjih zastopniških tožb.

Evropska komisija objavi seznam kvalificiranih subjektov, imenovanih za čezmejne tožbe, na spletnem portalu in ga po potrebi posodobi.

Opustitveni ukrepi

Opustitveni ukrep je začasni ali dokončni ukrep za prenehanje ali prepoved prakse. Oba se lahko uporabita za ustavitev obstoječe prakse ali prepoved skorajšnje prakse. Lahko vključuje (odvisno od nacionalnega prava) tudi obveznost za objavo odločitve sodišča ali izjave o opustitvi dejanja.

Kvalificiranemu subjektu ni treba dokazati dejanske izgube ali škode posameznih potrošnikov, ki jih je prizadela kršitev ali namera ali malomarnost trgovca.

Povrnitev škode

Ukrep za povrnitev škode zavezuje trgovca, da zagotovi sredstva za povrnitev škode, kot so odškodnina, popravilo, zamenjava, znižanje kupnine, odpoved pogodbe ali vračilo plačane kupnine, če je to primerno in kot je predvideno v pravu EU ali nacionalnem pravu.

Države EU morajo zagotoviti, da:

• potrošniki, ki izrecno ali tiho izrazijo voljo, da so zastopani v zastopniški tožbi („privolitev“ ali „odklonitev“), ne morejo biti zastopani v drugi zastopniški tožbi ali vložiti individualne tožbe z istim tožbenim temeljem in proti istemu trgovcu;
• potrošniki v primeru istega tožbenega temelja proti istemu trgovcu ne prejmejo odškodnine več kot enkrat;
• so potrošniki na podlagi ukrepa za povrnitev škode upravičeni do sredstev za povrnitev škode, ne da bi morali vložiti ločeno tožbo;
• se določijo pravila o rokih, v katerih so posamezni potrošniki upravičeni do ukrepov za povrnitev škode.

Ta sredstva za povrnitev škode ne vplivajo na morebitna dodatna sredstva, ki niso predmet zastopniške tožbe.

Da bi se izognili nasprotju interesov, kadar financiranje sredstev za povrnitev škode zagotavlja tretja oseba, morajo države članice, ki dovoljujejo to vrsto financiranja, zagotoviti zlasti, da:

• tretja oseba, ki je ponudnik financiranja, ne vpliva na odločitve kvalificiranih subjektov na način, ki bi škodoval kolektivnim interesom zadevnih potrošnikov;
• zastopniška tožba ni vložena zoper konkurenta ponudnika financiranja ali zoper toženo stranko, od katere je ponudnik financiranja odvisen.

Poravnave

Države članice morajo zagotoviti, da:

• lahko kvalificirani subjekt in trgovec skupaj predlagata poravnavo glede povrnitve škode ali
• lahko sodišče ali upravni organ po posvetovanju s kvalificiranim subjektom in trgovcem, kadar koli pozove oba, da v določenem razumnem roku dosežeta poravnavo glede povrnitve škode;
• poravnave, ki jih potrdi sodišče ali upravni organ, so zavezujoče za kvalificirane subjekte, tožene trgovce in zadevne potrošnike, vendar lahko države članice določijo pravila, ki potrošnikom omogočajo, da poravnavo sprejmejo ali zavrnejo.

Stroški postopka

• Stroške postopka načeloma plača neuspešna stranka.
• Posamezni potrošniki v zastopniških tožbah ne plačajo stroškov postopka, razen morda, kadar stroške postopka povzročijo namerno ali iz malomarnosti.
• Države članice morajo uvesti pravila, s katerimi zagotovijo, da stroški postopka, povezani z zastopniškimi tožbami, kvalificiranim subjektom ne preprečujejo učinkovitega uveljavljanja njihove pravice, da zahtevajo opustitvene ukrepe.
• Države članice lahko določijo pravila, v skladu s katerimi je kvalificiranim subjektom dovoljeno, da od potrošnikov, ki želijo, da jih zastopajo v okviru posamezne zastopniške tožbe za ukrepe za povrnitev škode, zahtevajo skromno pristopnino ali podobno takso za sodelovanje v zastopniški tožbi.

Kazni

Države članice morajo:

• določiti pravila o kaznih za neupoštevanje ali zavrnitev upoštevanja opustitvenega ukrepa, obveznosti informacije ali obveznosti razkritja dokazov;
• zagotoviti, da se ta pravila izvajajo – kazni morajo biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne.

Razveljavitev

Direktiva EU) 2020/1828 razveljavlja Direktivo 2009/22/EC (glej povzetek) od 25. junija 2023 dalje.

OD KDAJ SE TA DIREKTIVA UPORABLJA?

Veljati je začela 24. decembra 2020. Države članice jo morajo v nacionalno pravo prenesti do 25. decembra 2022 ter jo začeti uporabljati 25. junija 2023.

OZADJE

Direktiva je del svežnja „novega dogovora za potrošnike“.

Več informacij je na voljo na strani:

• Direktiva o opustitvenih tožbah (Evropska komisija).

GLAVNI DOKUMENT

Direktiva (EU) 2020/1828 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2020 o zastopniških tožbah za varstvo kolektivnih interesov potrošnikov in razveljavitvi Direktive 2009/22/ES (UL L 409, 4.12.2020, str. 1–27).

Nadaljnje spremembe Direktive 2020/1828/EU so vključene v izvirni dokument. Ta prečiščena različica ima samo dokumentarno vrednost.

Zadnja posodobitev 02.05.2023