Dunajska konvencija o varstvu ozonskega plašča določa načela za varovanje ozonskega plašča1 ob upoštevanju znanstvenih opozoril, da je njegovo izčrpavanje nevarno za zdravje ljudi in okolje.
To je okvirna konvencija, katere glavni cilj je spodbujati mednarodno sodelovanje z izmenjavo informacij o vplivu človekove dejavnosti na ozonski plašč. Od pogodbenic2 ne zahteva, da sprejmejo posebne ukrepe. Ti so prišli pozneje v obliki Montrealskega protokola k Dunajski konvenciji.
Dunajska konvencija je bila prva konvencija te vrste, ki so jo podpisale vse vključene države in je začela veljati leta 1988, splošno ratifikacijo pa je dosegla leta 2009.
Odločba 88/540/EGS daje pravno odobritev EU za Dunajsko konvencijo o varstvu ozonskega plašča in Montrealskega protokola o substancah, ki škodljivo delujejo na ozonski plašč.
KLJUČNE TOČKE
Splošna obveznost pogodbenic je, da sprejmejo ustrezne ukrepe za varovanje zdravja ljudi in okolja pred škodljivimi vplivi, ki jih povzročijo, ali je verjetno, da jih bodo povzročile, človekove dejavnosti, ki spreminjajo ozonski plašč ali je verjetno, da ga bodo spremenile. Zlasti na podlagi ustreznih znanstvenih in tehničnih spoznanj morajo pogodbenice:
sprejeti ustrezne zakonodajne ali upravne ukrepe,
sodelovati:
s sistematičnimi opazovanji, raziskavami in izmenjavo podatkov, da bi bolje razumele obravnavana vprašanja,
pri oblikovanju ukrepov, postopkov, standardov in sodelovati pri usklajevanju ustreznih politik,
s pristojnimi mednarodnimi organi za učinkovito izvajanje konvencije in protokolov.
Raziskave in znanstvene ocene ozonskega plašča, v katere so pogodbenice vključene bodisi neposredno bodisi v mednarodnih organih, se osredotočajo na:
fizikalne in kemične procese,
zdravje ljudi in druge biološke vplive, zlasti spremembe ultravijoličnega sevanja,
vplive na podnebje,
snovi, prakse, postopke in dejavnosti ter njihov skupni vpliv,
učinke, ki izvirajo iz kakršnih koli sprememb ozonskega plašča,
nadomestne snovi in tehnologije,
povezane socialno-ekonomske zadeve,
podrobnejše dejavnike na področju fizike in kemije atmosfere ter posebnih kemičnih snovi, ki so navedene v prilogah.
Poleg tega morajo pogodbenice:
omogočati in spodbujati izmenjavo znanstvenih, tehničnih, socialno-ekonomskih, trgovskih in pravnih podatkov, ki so pomembni za konvencijo (v Prilogi II je to zelo podrobno opredeljeno);
ob upoštevanju potreb držav v razvoju sodelovati pri spodbujanju razvoja ter prenosa tehnologij in znanja:
s pomočjo partnerjem pri pridobivanju nadomestnih tehnologij,
z zagotavljanjem potrebnih informacij, kot so priročniki in vodniki,
z dobavo raziskovalne opreme in naprav,
z usposabljanjem strokovnega in tehničnega osebja;
obveščati organ odločanja (Konferenca pogodbenic) o ukrepih, ki jih sprejmejo za izvajanje konvencije.
Konferenca pogodbenic (v kateri so zastopane in imajo glas vse države podpisnice):
spremlja izvajanje konvencije,
pregleduje znanstvene podatke,
spodbuja ustrezno usklajevanje politik, strategij in ukrepov,
sprejema programe za raziskave, znanstveno in tehnično sodelovanje, izmenjavo podatkov in prenos tehnologije ter znanja,
obravnava in sprejema spremembe konvencije in morebitne dodatne protokole,
si prizadeva rešiti spore glede razlage ali uporabe konvencije s pogajanji ali posredovanjem tretje stranke. Če ji to ne uspe, lahko zadevo preda spravni komisiji ali Meddržavnemu sodišču,
ima podporo sekretariata.
Potem ko je konvencija v veljavi štiri leta, lahko pogodbenica najavi svojo namero, da jo zapusti. To začne veljati eno leto pozneje.
OD KDAJ SE TA KONVENCIJA IN ODLOČBA UPORABLJATA?
Konvencija je začela veljati .
Odločba se uporablja od .
OZADJE
Dunajska konvencija je bila sprejeta in je začela veljati . Od začetka njene veljavnosti se je z mednarodnim ukrepanjem svetovna poraba snovi, ki škodljivo delujejo na ozon, zmanjšala za 98 %, vendar ni pričakovati, da bi se ozonski plašč povsem obnovil pred drugo polovico tega stoletja.
EU izvaja konvencijo in Montrealski protokol z lastno zakonodajo o snoveh, ki škodljivo delujejo na ozonski plašč, in fluoriranih toplogrednih plinih, ki je med najstrožjimi in najbolj naprednimi na svetu.
Uredba EU o ozonu (Uredba (ES) št. 1005/2009 o snoveh, ki tanjšajo ozonski plašč) v več primerih presega zahteve Montrealskega protokola, na primer:
ima ambicioznejše časovne okvire zmanjšanja,
zajema več snovi in
ureja tudi njihovo prisotnost v proizvodih in opremi (ne samo v razsutem tovoru kot v Montrealskem protokolu).
Uredba EU o F-plinih (Uredba (EU) št. 517/2014 o fluoriranih toplogrednih plinih) predvideva ambicioznejše zmanjšanje toplogrednih plinov v EU, veljavno že od leta 2015, in zajema toplogredne pline v proizvodih in opremi (ne samo v razsutem tovoru kot v Montrealskem protokolu).
Odločba Sveta 88/540/EGS z dne o sklenitvi Dunajske konvencije o varstvu ozonskega plašča in Montrealskega protokola o substancah, ki škodljivo delujejo na ozonski plašč (OJ L 297, , str. 8–9).
POVEZANI DOKUMENTI
Uredba (ES) št. 1005/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne o snoveh, ki tanjšajo ozonski plašč (UL L 286, , str. 1–30).
Nadaljnje spremembe Uredbe (ES) št. 1005/2009 so vključene v izvirno besedilo. Ta prečiščena različica ima samo dokumentarno vrednost.
Montrealski protokol o substancah, ki škodljivo delujejo na ozonski plašč – Izjava Evropske gospodarske skupnosti (UL L 297, , str. 21–28).
Sklep Sveta 82/795/EGS z dne o konsolidaciji previdnostnih ukrepov v zvezi s klorofluoroogljikovodiki v okolju (UL L 329, , str. 29–30).
Sklep Sveta 80/372/EEC z dne o klorofluoroogljikovodikih v okolju (UL L 90, , str. 45).
Uredba (EU) št. 517/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne o fluoriranih toplogrednih plinih in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 842/2006 (UL L 150, , str. 195–230).