1. Vse omejitve prostega gibanja oseb znotraj Unije, uvedene zaradi omejevanja širjenja COVID-19, bi morale temeljiti na konkretnih in omejenih razlogih v javnem interesu, tj. varovanju javnega zdravja. Takšne omejitve se morajo uporabljati ob upoštevanju splošnih načel prava Unije, zlasti načel sorazmernosti in nediskriminacije. Sprejeti ukrepi tako ne bi smeli presegati tistega, kar je nujno potrebno za varovanje javnega zdravja.

2. Vse takšne omejitve bi bilo treba odpraviti takoj, ko epidemiološko stanje, tudi v bolnišnicah, to omogoča.

3. Države članice bi morale zagotoviti, da vse zahteve za državljane in podjetja konkretno koristijo javnozdravstvenim prizadevanjem za zajezitev pandemije ter ne ustvarjajo neupravičenega in nepotrebnega upravnega bremena.

4. Med državami članicami ne sme biti diskriminacije, na primer, da se za potovanja v sosednjo državo članico in iz nje uporabljajo milejša pravila kot za potovanja v druge države članice in iz njih.

5. Omejitve ne smejo biti diskriminatorne, kar pomeni, da bi se morale enakovredno uporabljati za vračajoče se državljane zadevne države članice. Omejitve ne smejo temeljiti na državljanstvu zadevne osebe.

6. Države članice bi morale vedno sprejeti svoje državljane in državljane Unije in njihove družinske člane, ki prebivajo na njihovem ozemlju. Države članice načeloma ne bi smele zavrniti vstopa drugim osebam, ki potujejo iz drugih držav članic, in bi morale olajšati hiter tranzit prek svojih ozemelj.

7. Države članice bi morale posebno pozornost nameniti posebnostim obmejnih regij, najbolj oddaljenih regij, eksklav in geografsko odročnih območij ter potrebi po sodelovanju na lokalni in regionalni ravni.

8. Države članice bi se morale izogibati motnjam v dobavnih verigah in pri nujnih potovanjih ter ohranjati pretok prometa v skladu s sistemom „zelenih pasov“.

9. Države članice bi morale redno izmenjevati informacije o vseh zadevah, ki jih zajema področje uporabe tega priporočila, in ustrezno obveščati državljane.

10. Omejitve ne bi smele zajemati prepovedi opravljanja določenih prevoznih storitev.

11. Države članice ne bi smele uvajati nobenih s pandemijo povezanih omejitev pravice do prostega gibanja oseb iz razlogov javnega zdravja, razen v primerih iz točk 11a in 22.

11a. Brez poseganja v postopek zasilne zavore iz točke 22 bi morala država članica uvesti s pandemijo povezane omejitve pravice do prostega gibanja oseb iz razlogov javnega zdravja le v skladu s splošnimi načeli iz točk 1 do 10 in v odziv na resno poslabšanje epidemioloških razmer.

11b. Če država članica uvede omejitve v skladu s točko 11a, bi se moralo od potnikov zahtevati le, da imajo veljavno digitalno COVID potrdilo EU, izdano v skladu z Uredbo (EU) 2021/953, ki izpolnjuje pogoje iz točke 12.

11c. Če država članica uvede omejitve v skladu s točko 11a, bi morala Komisijo in druge države članice o tem hitro ustrezno obvestiti prek mreže enotne ureditve EU za politično odzivanje na krize (IPCR). V ta namen bi morala država članica posredovati naslednje informacije:

12. Priznati bi se morala naslednja digitalna COVID potrdila EU, če je mogoče preveriti njihovo verodostojnost, veljavnost in neoporečnost:

13. Države članice bi morale uporabljati standardizirano funkcijo za uporabo pravil poslovanja, ki jo omogoča sistem digitalnega COVID potrdila EU.

14. Kadar se to priporočilo sklicuje na digitalna COVID potrdila EU, izdana v skladu z Uredbo (EU) 2021/953, bi bilo to treba razumeti tako, da so zajeta tudi potrdila, zajeta z izvedbenim aktom, sprejetim v skladu s členom 3(10) ali členom 8(2) navedene uredbe, ki jih tretje države izdajo državljanom Unije in njihovim družinskim članom. Države članice se tudi spodbuja k izdaji potrdil o cepljenju v skladu s členom 8(1) Uredbe (EU) 2021/953.

15. Če država članica uvede zahtevo, da je treba imeti veljavno digitalno COVID potrdilo EU, se lahko od oseb, ki ga nimajo, zahteva, da pred prihodom ali najpozneje 24 ur po njem opravijo test NAAT ali antigenski test s skupnega seznama EU antigenskih testov na COVID-19. To ne velja za osebe, od katerih se v skladu s točko 16 ne zahteva digitalno COVID potrdilo EU.

16. Od naslednjih kategorij potnikov se ne bi smelo zahtevati veljavno digitalno COVID potrdilo EU, izdano v skladu z Uredbo (EU) 2021/953:

20. Države članice bi morale biti še posebej pozorne na širjenje novih skrb ali pozornost vzbujajočih različic SARS-CoV-2, zlasti tistih, ki povečujejo prenosljivost ali resnost bolezni ali vplivajo na učinkovitost cepiva. V ta namen bi morale države članice uporabiti podatke in ocene tveganja, ki jih objavi Evropski center za preprečevanje in obvladovanje bolezni, o skrb ali pozornost vzbujajočih različicah v EU/EGP.

21. Države članice bi morale oceniti kroženje različnih različic SARS-CoV-2 v skupnosti z izbiro reprezentativnih vzorcev za sekvenciranje, izvajati genetsko karakterizacijo in poročati o rezultatih tipizacije različic v skladu s smernicami za sekvenciranje, ki jih objavlja Evropski center za preprečevanje in obvladovanje bolezni.

22. Kadar država članica v odziv na pojav nove skrb ali pozornost vzbujajoče različice SARS-CoV-2 od potnikov, vključno z imetniki digitalnih COVID potrdil EU, zahteva, da po vstopu na njeno ozemlje prestanejo karanteno oziroma samoosamitev ali opravijo testiranje na okužbo s SARS-CoV-2, ali če za imetnike takih potrdil uvede druge omejitve, bi morala o tem prek mreže IPCR hitro ustrezno obvestiti Komisijo in druge države članice ter jim med drugim zagotoviti informacije iz točke 11c tega priporočila in člena 11(2) Uredbe (EU) 2021/953. Če je mogoče, bi bilo take informacije treba zagotoviti 48 ur pred uvedbo takih novih omejitev. Tovrstni ukrepi bi morali biti po možnosti omejeni na regionalno raven. Države članice bi morale dati prednost testiranju pred drugimi ukrepi.

23. Kadar država članica sproži zasilno zavoro in zato od delavcev v prevozništvu in izvajalcev prevoznih storitev zahteva, da opravijo test na okužbo s COVID-19, bi bilo treba uporabiti hitre antigenske teste in ne zahtevati karantene; to ne bi smelo povzročiti motenj v prevozu. Če pride do motenj v prevozu ali dobavni verigi, bi morale države članice nemudoma odpraviti ali razveljaviti takšne zahteve po sistematičnem testiranju, da se ohrani delovanje „zelenih pasov“. Poleg tega se od drugih vrst potnikov iz točk 16(a) in (b) ne bi smela zahtevati karantena ali samoosamitev.

24. Kadar država članica razmišlja, da bi zaradi pojava nove skrb ali pozornost vzbujajoče različice SARS-CoV-2 sprožila zasilno zavoro, bi bilo treba v naslednjih 48 urah sklicati mrežo IPCR, da bi razpravljala o tem, ali so za zadržanje širjenja nove različice potrebni usklajeni ukrepi po vsej EU, in to v tesnem sodelovanju s Komisijo in ob podpori Evropskega centra za preprečevanje in obvladovanje bolezni. Na takem usklajevalnem sestanku bi morala zadevna država članica razložiti, zakaj razmišlja o sprožitvi zasilne zavore. Kolikor je to ustrezno, bi morale države članice ukrepe, o katerih se razpravlja, izvajati usklajeno.

25. Med razpravo v skladu s točko 24 bi lahko Komisija po potrebi, in kjer je to ustrezno, predlagala, da se Svet dogovori o usklajenem pristopu glede potovanj z zadevnih območij, zlasti s ciljem zadrževanja širjenja različice v Uniji, kot so na primer zahteve za testiranje potnikov in/ali njihovo karanteno/samoosamitev.

26. Vsako stanje, ki ima za posledico sprejetje ukrepov v skladu s to točko, bi bilo treba redno pregledovati. Komisija ali države članice lahko predlagajo odpravo ukrepov, sprejetih v skladu z usklajenim pristopom glede novih skrb ali pozornost vzbujajočih različic SARS- CoV-2.

27. Kadar države članice v okviru točke 11a ali 22 od oseb, ki potujejo na njihovo ozemlje s kolektivnimi prevoznimi sredstvi s predhodno dodeljenim sedežem ali kabino, zahtevajo, da predložijo obrazec za lokalizacijo potnika za namene iskanja stikov v skladu z zahtevami glede varstva podatkov, naj uporabljajo digitalni obrazec EU za lokalizacijo potnika, ki ga je razvil EU Healthy Gateways ( 3 ), in funkcionalnost selektivnega pošiljanja obvestil v okviru sistema zgodnjega obveščanja in odzivanja, vzpostavljenim s členom 8 Sklepa št. 1082/2013/EU Evropskega parlamenta in Sveta ( 4 ), vključno z vsemi ustreznimi strukturiranimi informacijami za čezmejno iskanje stikov. Države članice ne bi smele zahtevati predložitve obrazca za lokalizacijo potnika za potovanja z zasebnim prevozom. Države članice bi lahko, kadar je to mogoče na podlagi nacionalnega prava in v skladu s pravili o varstvu podatkov, razmislile tudi o uporabi obstoječih podatkov o potnikih za namene iskanja stikov.

28. Če se pri osebi ob prihodu v namembni kraj pojavijo simptomi, bi bilo treba opraviti testiranje, diagnozo, osamitev in iskanje stikov v skladu z lokalno prakso, vstop pa se ji ne bi smel zavrniti. Informacije o primerih, odkritih ob prihodu, bi bilo treba zaradi iskanja stikov prek platforme za izmenjavo obrazcev za lokalizacijo potnikov, kadar je ustrezno, sicer pa prek sistema zgodnjega obveščanja in odzivanja, nemudoma posredovati javnozdravstvenim organom držav, v katerih je zadevna oseba bivala zadnjih 14 dni.

29. V skladu s členom 11 Uredbe (EU) 2021/953 bi morale države članice zadevnim deležnikom in širši javnosti pravočasno zagotoviti jasne in celovite informacije o vseh ukrepih, ki vplivajo na pravico do prostega gibanja, in vseh spremljajočih zahtevah, na primer da je treba predložiti obrazec za lokalizacijo potnika. To vključuje tudi informacije o odpravi ali odsotnosti takih zahtev. Informacije bi morale biti objavljene tudi v strojno berljivi obliki.

30. Te informacije bi morale države članice redno posodabljati, pravočasno pa bi morale biti na voljo tudi na spletni platformi „Re-Open EU“. Države članice bi morale na platformi „Re-open EU“ zagotoviti tudi informacije o vseh načinih notranje uporabe digitalnih COVID potrdil EU.

31. Vsebina ukrepov, geografsko področje njihove uporabe in kategorije oseb, za katere se uporabljajo, bi morali bili jasno opisani.

32. To priporočilo bi morala Komisija ob pomoči Evropskega centra za preprečevanje in obvladovanje bolezni redno pregledovati. Komisija bi morala o tem redno poročati Svetu.

33. Priporočilo (EU) 2020/1475 se nadomesti s tem priporočilom.

34. To priporočilo se uporablja od 1. februarja 2022.

35. To priporočilo se bo nehalo uporabljati najpozneje hkrati z Uredbo (EU) 2021/953.