–

za Sony Computer Entertainment Europe Ltd B. Arnold, C. Rohnke in J. Wergin, Rechtsanwälte,

–

za Datel Design and Development Ltd, Datel Direct Ltd in JS W. Scheuerl, C. Triebe in T. von Plehwe, Rechtsanwälte,

–

za Evropsko komisijo J. Samnadda in G. von Rintelen, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 1, od (1) do (3), in člena 4(1)(b) Direktive 2009/24/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o pravnem varstvu računalniških programov (UL 2009, L 111, str. 16).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Sony Computer Entertainment Europe Ltd (v nadaljevanju: Sony), družbo, ki distribuira zlasti konzole za videoigre PlayStation in igre za te konzole, ter Datel Design and Development Ltd in Datel Direct Ltd (v nadaljevanju skupaj: Datel), skupino družb, ki razvija, proizvaja in distribuira programsko opremo, in njihovim direktorjem, ker naj bi zadnjenavedeni kršili izključno pravico družbe Sony dovoliti vsako predelavo računalniškega programa, katerega imetnica je ta družba.

3

Svetovna organizacija za intelektualno lastnino (WIPO) je 20. decembra 1996 v Ženevi sprejela Pogodbo WIPO o avtorski pravici, ki je začela veljati 6. marca 2002. Ta pogodba je bila v imenu Evropske skupnosti odobrena s Sklepom Sveta 2000/278/ES z dne 16. marca 2000 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 33, str. 208).

4

Člen 2 navedene pogodbe določa:

„Varstvo avtorskih pravic obsega izraze, ne pa idej, postopkov, metod dela ali matematičnih pojmov kot takšnih.“

5

Sporazum o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine (v nadaljevanju: Sporazum TRIPS), ki je v Prilogi 1 C k Sporazumu o ustanovitvi Svetovne trgovinske organizacije (STO), je bil podpisan 15. aprila 1994 v Marakešu in odobren s Sklepom Sveta z dne 22. decembra 1994 o sklenitvi sporazumov doseženih v Urugvajskem krogu večstranskih pogajanj (1986 – 1994), v imenu Evropske skupnosti, v zvezi z zadevami, ki so v njeni pristojnosti (94/800/ES) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 21, str. 80).

6

Člen 10 Sporazuma TRIPS, naslovljen „Računalniški programi in zbirke podatkov“, določa:

„1.   Računalniški programi, bodisi v izv[o]rni ali strojni [objektni] kodi, so po Bernski konvenciji [za varstvo književnih in umetniških del, podpisani 9. septembra 1886 v Bernu, v različici, ki izhaja iz Pariškega akta z dne 24. julija 1971 (v nadaljevanju: Bernska konvencija)] varovani kot književna dela.

2.   Zbirke podatkov ali drugega gradiva, bodisi v strojno berljivi ali drugačni obliki, ki so zaradi izbora ali razporeditve njihove vsebine intelektualne stvaritve, so varovane kot take. To varstvo, ki pa ne zajema samih podatkov ali gradiva, ne sme posegati v nobeno avtorsko pravico, ki obstaja na samih podatkih ali gradivu.“

7

Člen 2(1) in (3) Bernske konvencije določa:

„1.   Izrazi ‚književna in umetniška dela‘ zajemajo vse stvaritve s književnega, znanstvenega in umetniškega področja, ne glede na način in obliko njihovega izražanja, kot so: knjige, brošure in drugi spisi; predavanja, govori, besede in druga dela enake narave; dramska ali dramsko-glasbena dela; koreografska in pantomimska dela; glasbene skladbe z besedilom ali brez besedila; kinematografska dela in z njimi izenačena dela, izražena s postopkom, ki je podoben kinematografiji; dela s področja risanja, slikarstva, arhitekture, kiparstva, rezbarstva, litografije; dela s področja fotografije in z njimi izenačena dela, izražena s postopkom, ki je podoben fotografiranju; dela uporabne umetnosti; ilustracije, zemljevidi; načrti, skice in plastična dela, ki se nanašajo na zemljepisje, topografijo, arhitekturo ali znanost.

[…]

3.   Prevodi, priredbe, glasbene obdelave in druge predelave književnega ali umetniškega dela uživajo enako varstvo kot izvirna dela, vendar brez škode za pravico avtorja izvirnega dela.“

8

Člen 1 Direktive Sveta z dne 14. maja 1991 o pravnem varstvu računalniških programov (91/250/EGS) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 114), naslovljen „Predmet varstva“, je določal:

„1.   V skladu z določbami te direktive varujejo države članice računalniške programe z avtorsko pravico kot književna dela v smislu [Bernske konvencije]. Za namene te direktive obsega pojem ‚računalniški programi‘ tudi pripravljalno gradivo za njihovo izdelavo.

2.   Varstvo po tej direktivi se uporablja za vse oblike izraza računalniškega programa. Ideje in načela, ki so osnova kateremukoli elementu računalniškega programa, vključno s tistimi, ki so osnova njegovim vmesnikom, niso varovani z avtorsko pravico po tej direktivi.

3.   Računalniški program uživa varstvo, če je izvirno delo v smislu, da je avtorjeva lastna intelektualna stvaritev. Pri odločanju o njegovi primernosti za varstvo se ne uporabijo nobeni drugi kriteriji.“

9

Direktiva 91/250 je bila nadomeščena z Direktivo 2009/24, ki je začela veljati 25. maja 2009.

10

V uvodnih izjavah 2, 7, 10, 11 in 15 Direktive 2009/24 je navedeno:

[…]

[…]

[…]

11

Člen 1, od (1) do (3), te direktive določa:

„1.   V skladu z določbami te direktive varujejo države članice računalniške programe z avtorsko pravico kot književna dela v smislu [Bernske konvencije]. Za namene te direktive obsega pojem ‚računalniški programi‘ tudi pripravljalno gradivo za njihovo izdelavo.

2.   Varstvo po tej direktivi se uporablja za vse oblike izraza računalniškega programa. Ideje in načela, ki so osnova kateremukoli elementu računalniškega programa, vključno s tistimi, ki so osnova njegovim vmesnikom, niso varovani z avtorsko pravico po tej direktivi.

3.   Računalniški program uživa varstvo, če je izvirno delo v smislu, da je avtorjeva lastna intelektualna stvaritev. Pri odločanju o njegovi primernosti za varstvo se ne uporabijo nobeni drugi kriteriji.“

12

Člen 4(1) navedene direktive določa:

„Če ni v členu 5 in 6 drugače določeno, ima imetnik pravice v smislu člena 2 izključno pravico, da stori ali dovoli storiti:

[…]

[…].“

13

Člen 69a Gesetz über Urheberrecht und verwandte Schutzrechte – Urheberrechtsgesetz (zakon o avtorski in sorodnih pravicah) z dne 9. septembra 1965 (BGBl. 1965 I, str. 1273), kakor je bil spremenjen z zakonom z dne 23. junija 2021 (BGBl. 2021 I, str. 1858) (v nadaljevanju: UrhG), določa:

„1.   Računalniški programi v smislu tega zakona so programi v vsaki obliki, vključno s pripravljalnim gradivom za njihovo izdelavo.

2.   Podeljeno varstvo se uporablja za vse oblike izraza računalniškega programa. Ideje in načela, ki so osnova kateremu koli elementu računalniškega programa, vključno s tistimi, ki so osnova njegovim vmesnikom, niso varovani.

3.   Računalniški program uživa varstvo, če je izvirno delo v smislu, da je avtorjeva lastna intelektualna stvaritev. Pri odločanju o njegovi primernosti za varstvo se ne uporabijo nobeni drugi kriteriji, zlasti kakovostni ali estetski.“

14

Člen 69c UrhG določa:

„Imetnik ima izključno pravico, da stori ali dovoli storiti:

[…]

15

Družba Sony kot izključna imetnica licence za Evropo trži igralne konzole PlayStation in igre za te konzole. Družba Sony je do leta 2014 med drugim tržila konzolo PlayStationPortable (v nadaljevanju: konzola PSP) in igre za to konzolo, med drugim igro MotorStorm: Arctic Edge (v nadaljevanju: zadevna igra).

16

Skupina Datel proizvaja in distribuira programsko opremo, zlasti razširitve k igralnim konzolam družbe Sony, med njimi programsko opremo Action Replay PSP ter napravo Tilt FX skupaj s programsko opremo z istim imenom, ki omogoča upravljanje konzole PSP z gibanjem po prostoru. Ta programska oprema deluje izključno z originalnimi igrami družbe Sony.

17

Programska oprema Action Replay PSP se zažene tako, da se konzola PSP poveže z računalnikom, vanjo pa se vstavi ključek USB, ki naloži to programsko opremo. Po ponovnem zagonu navedene konzole ima uporabnik v vmesniku dodaten zavihek „Action Replay“, ki uporabniku ponuja možnosti igre, ki jih družba Sony v tej fazi igre ni predvidela. V tem zavihku so za zadevno igro na primer možnosti, ki omogočajo odpravo vsakršnih omejitev uporabe načina „turbo“ (booster) in razpolaganje ne le z delom gonilnikov, temveč tudi s tistim delom, ki bi se sicer aktiviral šele, ko bi bilo doseženo določeno število točk.

18

Kar zadeva napravo Tilt FX, ima uporabnik senzor, ki je priključen na konzolo PSP in ki omogoča upravljanje te konzole z njenim premikanjem po prostoru. V navedeno konzolo je treba vstaviti tudi ključ USB, da bi se pripravil odziv senzorja gibanja, kar v vmesniku da na voljo dodaten zavihek, s katerim med drugim izginejo nekatere omejitve. Tako ta funkcionalnost za zadevno igro omogoča neomejeno uporabo načina turbo.

19

Družba Sony je v postopku v glavni stvari med drugim trdila, da uporabniki z napravami in sporno programsko opremo skupine Datel avtorskopravno nedopustno predelujejo programsko opremo, na kateri temelji ta igra. Ta družba je v zvezi s tem med drugim zahtevala prenehanje trženja teh naprav in programske opreme ter povrnitev škode, ki naj bi jo utrpela.

20

Landgericht Hamburg (deželno sodišče v Hamburgu, Nemčija) je predlogom družbe Sony s sodbo z dne 24. januarja 2012 delno ugodilo. Oberlandesgericht Hamburg (višje deželno sodišče v Hamburgu, Nemčija) pa je to sodbo po pritožbi spremenilo in tožbo družbe Sony v celoti zavrnilo.

21

Predložitveno sodišče, ki odloča o reviziji zoper sodbo Oberlandesgericht Hamburg (višje deželno sodišče v Hamburgu), navaja, da je izid te revizije odvisen od tega, ali uporaba programske opreme skupine Datel posega v izključno pravico do predelave računalniškega programa v smislu člena 69c, točka 2, UrhG, katere imetnica je družba Sony. Uporaba te določbe v sporu o glavni stvari pa naj bi bila odvisna od razlage člena 1, od (1) do (3), in člena 4(1)(b) Direktive 2009/24.

22

Tako naj bi se, prvič, postavljalo vprašanje, ali uporaba programske opreme skupine Datel vpliva na področje varstva računalniškega programa, če se ne spremeni izvorna ali objektna koda tega programa ali njegovo reproduciranje, temveč drug program, ki se izvaja hkrati z varovanim računalniškim programom, spremeni vsebino spremenljivk, ki jih je varovani računalniški program naložil v glavni pomnilnik tega računalnika in se uporabljajo med delovanjem tega programa. Predložitveno sodišče se sprašuje, ali vsebina takih spremenljivk spada na področje uporabe varstva avtorske pravice na računalniškem programu.

23

Drugič, pojasniti naj bi bilo treba obseg pojma „predelava“ v smislu člena 4(1)(b) Direktive 2009/24, da bi se zlasti razjasnilo, ali ta pojem zajema položaj, v katerem se objektna ali izvorna koda računalniškega programa ali njegovo reproduciranje ne spremeni, temveč v katerem drug program, ki se izvaja hkrati z varovanim računalniškim programom, spremeni vsebino spremenljivk, ki jih je varovani računalniški program naložil v glavni pomnilnik in jih uporablja med delovanjem tega programa.

24

V teh okoliščinah je Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče, Nemčija) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

25

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 1, od (1) do (3), Direktive 2009/24 razlagati tako, da varstvo, ki ga zagotavlja ta direktiva, zajema vsebino spremenljivk, ki jih varovani računalniški program naloži v glavni pomnilnik tega računalnika in ki jih ta program uporablja med njegovim delovanjem.

26

Najprej je treba poudariti, da Komisija v svojih stališčih navaja, da je treba ureditev iz postopka v glavni stvari presojati ne le glede na Direktivo 2009/24, ampak tudi glede na Direktivo 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 230), in v zvezi s tem trdi, da programska oprema, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, pomeni reproduciranje dela v smislu člena 2(a) te direktive.

27

V zvezi s tem je treba pojasniti, da je v okviru postopka sodelovanja med nacionalnimi sodišči in Sodiščem, uvedenega s členom 267 PDEU, naloga Sodišča nacionalnemu sodišču dati koristen odgovor, ki mu omogoča rešitev spora, o katerem odloča. S tega vidika lahko Sodišče iz vseh elementov, ki jih je predložilo nacionalno sodišče, in zlasti iz obrazložitve predložitvene odločbe ob upoštevanju predmeta spora o glavni stvari izlušči pravila in načela prava Unije, ki jih je treba razložiti, da lahko preoblikuje vprašanja, ki so mu predložena, in razloži vse določbe prava Unije, ki jih nacionalna sodišča potrebujejo za odločanje v sporih, ki so jim predloženi, tudi če te določbe niso izrecno navedene v navedenih vprašanjih (sodba z dne 19. decembra 2019, Airbnb Ireland, C‑390/18, EU:C:2019:1112, točka 36 in navedena sodna praksa).

28

Vendar lahko samo nacionalno sodišče opredeli predmet vprašanj, ki jih želi nasloviti na Sodišče. Če torej iz predloga samega ni razvidna potreba po takšnem preoblikovanju, Sodišče na predlog ene od zainteresiranih strank, navedenih v členu 23 Statuta Sodišča Evropske unije, ne more preučiti vprašanj, ki mu jih nacionalno sodišče ni predložilo. Če bi to nacionalno sodišče glede na potek spora menilo, da je treba pridobiti dodatne elemente razlage prava Unije, bi moralo Sodišču znova predlagati sprejetje predhodne odločbe (sodba z dne 19. decembra 2019, Airbnb Ireland, C‑390/18, EU:C:2019:1112, točka 37).

29

Ker v obravnavani zadevi Direktiva 2001/29 ni omenjena v prvem vprašanju za predhodno odločanje in ker v predložitveni odločbi ni drugih elementov, ki bi zahtevali, da se Sodišče posveti razlagi te direktive, da bi se predložitvenemu sodišču dal koristen odgovor, tega vprašanja ni treba preučiti glede na navedeno direktivo. To velja še toliko bolj, ker je predložitveno sodišče v predložitveni odločbi izrecno navedlo, ne da bi se sklicevalo na to direktivo, da vprašanje morebitnega reproduciranja ni predmet spora o glavni stvari.

30

Glede odgovora na postavljeno vprašanje je treba opozoriti, da je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso pri razlagi neke določbe prava Unije upoštevati ne le njeno besedilo, ampak tudi okvir in cilje, ki jim sledi ureditev, katere del je, in po potrebi zgodovino njenega nastanka (sodba z dne 23. novembra 2023, Seven.One Entertainment Group, C‑260/22, EU:C:2023:900, točka 22 in navedena sodna praksa).

31

Na prvem mestu, glede besedila zadevnih določb je treba poudariti, da člen 1 Direktive 2009/24 v skladu s svojim naslovom opredeljuje predmet varstva računalniških programov.

32

V skladu z odstavkom 1 tega člena so računalniški programi varovani z avtorsko pravico kot književna dela v smislu Bernske konvencije. Odstavek 2 navedenega člena tako varstvo razširja na „vse oblike izraza računalniškega programa“ in natančneje določa, da ideje in načela, ki so osnova kateremu koli elementu računalniškega programa, vključno s tistimi, ki so osnova njegovim vmesnikom, niso varovani z avtorsko pravico po tej direktivi. Odstavek 3 istega člena poleg tega določa, da računalniški program uživa varstvo, če je izvirno delo v smislu, da je avtorjeva lastna intelektualna stvaritev, ob pojasnilu, da se pri odločanju o njegovi primernosti za varstvo ne uporabijo nobeni drugi kriteriji.

33

Iz besedila člena 1 Direktive 2009/24, zlasti njegovih odstavkov 2 in 3, je tako razvidno, da so varovane vse „oblike izraza“ računalniškega programa, razen idej in načel, ki so osnova elementom, ki ga sestavljajo, če je tak program izvirno delo v smislu, da je avtorjeva lastna intelektualna stvaritev.

34

V zvezi z vsebino tega pojma je Sodišče glede člena 1(2) Direktive 91/250, katerega besedilo je enako besedilu člena 1(2) Direktive 2009/24 in katerega razlago je zato mogoče prenesti na zadnjenavedeno določbo, že razsodilo, da so „oblike izraza“ računalniškega programa tiste, ki omogočajo njegovo reproduciranje v različnih programskih jezikih, kot sta izvorna in objektna koda (sodba z dne 22. decembra 2010, Bezpečnostní softwarová asociace, C‑393/09, EU:C:2010:816, točka 35).

35

Nasprotno pa je Sodišče razsodilo, da grafični uporabniški vmesnik računalniškega programa, ki ne omogoča reproduciranja tega programa, ampak je le element navedenega programa, s katerim uporabniki uporabljajo funkcionalnosti navedenega programa, ni oblika izraza računalniškega programa v smislu te določbe (glej v tem smislu sodbo z dne 22. decembra 2010, Bezpečnostní softwarová asociace, C‑393/09, EU:C:2010:816, točki 41 in 42).

36

Prav tako je menilo, da niti funkcionalnost računalniškega programa niti programski jezik in format podatkovnih datotek, uporabljenih v računalniškem programu, da bi se uporabile nekatere njegove funkcije, ne pomenijo oblike izraza tega programa v smislu navedene določbe. Če bi se namreč dopustilo, da se funkcionalnost računalniškega programa zaščiti z avtorsko pravico, bi se omogočilo prilaščanje idej v škodo tehničnemu napredku in industrijskemu razvoju (glej v tem smislu sodbo z dne 2. maja 2012, SAS Institute, C‑406/10, EU:C:2012:259, točki 39 in 40).

37

Tako je iz besedila člena 1(2) Direktive 2009/24 – kot je generalni pravobranilec navedel v točki 37 sklepnih predlogov – razvidno, da sta izvorna in objektna koda zajeti s pojmom „oblika izraza“ računalniškega programa v smislu te določbe, če omogočata reproduciranje ali ustvarjenje tega programa v kasnejši fazi, medtem ko drugi elementi tega programa, kot so zlasti njegove funkcionalnosti, s to direktivo niso varovani. Navedena direktiva prav tako ne varuje elementov, s katerimi uporabniki uporabljajo take funkcionalnosti, ne da bi dovolila tako reproduciranje ali poznejše ustvarjenje navedenega programa.

38

Kot je generalni pravobranilec navedel v točkah 38 in 40 sklepnih predlogov, je varstvo, ki ga zagotavlja Direktiva 2009/24, omejeno na intelektualno stvaritev, kot se odraža v besedilu izvorne in objektne kode, in s tem na besedni izraz računalniškega programa v teh kodah, ki tvorita celoto navodil, v skladu s katerimi mora računalnik opravljati naloge, ki jih je določil avtor programa.

39

Na drugem mestu, taka razlaga, ki temelji na besedilu zadevnih določb, je podprta z okvirom, ki izhaja zlasti iz mednarodnega prava in v katerega spadajo te določbe.

40

V zvezi s tem, prvič, člen 10(1) Sporazuma TRIPS tako kot člen 1(1) Direktive 2009/24 določa, da so računalniški programi, bodisi v izvorni ali objektni kodi, po Bernski konvenciji varovani kot književna dela.

41

Sodišče pa je glede člena 2(1) te konvencije kot tudi glede člena 2 Pogodbe WIPO o avtorski pravici in člena 9(2) Sporazuma TRIPS že opozorilo, da so predmet varstva na podlagi avtorske pravice lahko izrazi, ne pa ideje, postopki, metode delovanja ali matematični pojmi kot taki (sodba z dne 13. novembra 2018, Levola Hengelo, C‑310/17, EU:C:2018:899, točka 39 in navedena sodna praksa).

42

Drugič, to razlago potrjuje tudi preambula Direktive 2009/24.

43

Najprej, v uvodni izjavi 7 te direktive je navedeno, da pojem „računalniški program“ vključuje tudi pripravljalno delo, ki pripelje do razvoja računalniškega programa, pod pogojem, da je pripravljalno delo take narave, da iz njega lahko v kasnejši fazi nastane računalniški program.

44

Dalje, iz uvodne izjave 11 navedene direktive je razvidno, da ideje in načela, ki so osnova kateremu koli elementu programa, kot so ideje in načela, ki so osnova logiki, algoritmom in programskim jezikom, niso varovani z avtorsko pravico po isti direktivi, saj je z avtorsko pravico varovan samo izraz teh idej in načel.

45

Nazadnje sledi, da v skladu z uvodno izjavo 15 Direktive 2009/24 nedovoljeno reproduciranje, prevod, priredba ali sprememba kodne oblike, v kateri je bila kopija računalniškega programa dana na razpolago, pomenijo kršitev izključnih pravic imetnika.

46

Na tretjem mestu, razlaga iz točke 37 te sodbe je v skladu s cilji, ki se uresničujejo s pravnim varstvom računalniških programov na podlagi Direktive 2009/24.

47

V zvezi s tem, kot je generalni pravobranilec poudaril v točki 41 sklepnih predlogov, je cilj ureditve varstva računalniških programov, ki jo je uvedel zakonodajalec Unije, kot je razvidno iz uvodne izjave 2 Direktive 2009/24, varstvo avtorjev programov pred nedovoljenim reproduciranjem teh programov, kar je v digitalnem okolju zelo enostavno in poceni, ter pred distribucijo „piratskih“ kopij teh programov. V tej uvodni izjavi je namreč opozorjeno, da razvijanje računalniških programov terja znatne naložbe človeških, tehničnih in finančnih sredstev, pri čemer pa je mogoče te programe kopirati ob neznatnem deležu stroškov, ki bi bili sicer potrebni za njihov samostojen razvoj.

48

Nasprotno, kot je razvidno iz točk 3.6 in 3.12 obrazložitvenega memoranduma k predlogu Direktive Sveta o pravnem varstvu računalniških programov z dne 5. januarja 1989 (UL 1989, C 91, str. 4), na podlagi katerega je bila sprejeta Direktiva 91/250, pravna ureditev varstva računalniških programov ne daje monopola, ki preprečuje neodvisno ustvarjanje, in torej ne ovira tehničnega napredka. Poleg tega lahko konkurenti avtorja računalniškega programa od trenutka, ko jim neodvisna analiza omogoči, da ugotovijo uporabljene ideje, pravila ali načela, svobodno ustvarijo lastno izvedbo, da bi ustvarili združljive proizvode. Prav tako lahko uporabijo isto idejo, vendar brez uporabe enakega izraza kot drugi varovani programi.

49

Poleg tega, kot je navedeno v uvodni izjavi 10 Direktive 2009/24, je funkcija računalniškega programa komuniciranje in delovanje skupaj z drugimi komponentami računalniškega sistema in z uporabniki ter se za ta namen zahteva logična in, kjer je to potrebno, tudi fizična medsebojna povezava in interakcija, ki dovoljuje, da vsi elementi programske in strojne opreme delujejo z drugo programsko in strojno opremo in z uporabniki na vse načine, za katere je bila namenjena.

50

V obravnavanem primeru predložitveno sodišče ugotavlja, da programsko opremo skupine Datel uporabnik namesti na konzolo PSP in se ta oprema izvaja hkrati s programsko opremo igre. Dodaja, da ta programska oprema ne spreminja ali reproducira niti objektne ali izvorne kode niti notranje strukture in organizacije programske opreme družbe Sony, ki se uporablja na konzoli PSP, ampak je omejena na spreminjanje vsebine spremenljivk, začasno vnesenih z igrami družbe Sony v glavni pomnilnik konzole PSP, ki se uporabljajo pri izvajanju igre, tako da se ta izvaja na podlagi teh spremenljivk s spremenjeno vsebino.

51

Poleg tega, kot je razvidno iz obrazložitve predložitvene odločbe, je očitno, da programska oprema skupine Datel s tem, da spreminja le vsebino spremenljivk, ki so bile z varovanim računalniškim programom vnesene v glavni pomnilnik računalnika in ki jih ta program uporablja med njegovim delovanjem, sama po sebi ne omogoča reproduciranja tega programa niti njegovega dela, ampak, nasprotno, predpostavlja, da se ta program izvaja sočasno. Kot je generalni pravobranilec v bistvu poudaril v točki 48 sklepnih predlogov, je torej vsebina spremenljivk element navedenega programa, s katerim uporabniki uporabljajo funkcionalnosti takega programa in ki ni varovan kot „oblika izraza“ računalniškega programa v smislu člena 1(2) Direktive 2009/24, kar mora preveriti predložitveno sodišče.

52

Glede na zgoraj navedene preudarke je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 1, od (1) do (3), Direktive 2009/24 razlagati tako, da varstvo, ki ga zagotavlja ta direktiva, ne zajema vsebine spremenljivk, ki jih varovani računalniški program naloži v glavni pomnilnik računalnika in jih ta program uporablja med svojim delovanjem, če ta vsebina ne omogoča reproduciranja ali poznejšega ustvarjenja tega programa.

53

Glede na odgovor na prvo vprašanje na drugo vprašanje ni treba odgovoriti.

54

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo:

Člen 1, od (1) do (3), Direktive 2009/24/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o pravnem varstvu računalniških programov

je treba razlagati tako, da

varstvo, ki ga zagotavlja ta direktiva, ne zajema vsebine spremenljivk, ki jih varovani računalniški program naloži v glavni pomnilnik računalnika in jih ta program uporablja med svojim delovanjem, če ta vsebina ne omogoča reproduciranja ali poznejšega ustvarjenja tega programa.