–

za XL on sam,

–

za poljsko vlado B. Majczyna in S. Żyrek, agenta,

–

za litovsko vlado K. Dieninis, S. Grigonis in V. Kazlauskaitė‑Švenčionienė, agenti,

–

za Evropsko komisijo K. Herrmann, A. Steiblytė in P. Van Nuffel, agenti,

1

Predloga za sprejetje predhodne odločbe se nanašata na razlago člena 2 in člena 19(1), drugi pododstavek, PEU ter člena 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina).

2

Ta predloga sta bila vložena v okviru sporov med, v zadevi C‑146/23, XL, sodnikom, in Sąd Rejonowy w Białymstoku (okrajno sodišče v Białystoku, Poljska) ter med, v zadevi C‑374/23, SR in RB, sodnicama, ter Lietuvos Respublika (Republika Litva) v zvezi z višino njihove plače.

3

Člen 178 Konstytucja Rzeczypospolitej Polskiej (ustava Republike Poljske), ki se nanaša na neodvisnost sodnikov, določa:

„1.   Sodniki so pri opravljanju svoje funkcije neodvisni in morajo upoštevati le ustavo in zakone.

2.   Sodnikom so zagotovljeni delovni pogoji in plača, ki ustrezajo dostojanstvu njihove funkcije in obsegu njihovih nalog.

3.   Sodniki ne smejo biti člani nobene politične stranke ali sindikata, niti ne smejo opravljati javne dejavnosti, ki ni združljiva z načelom neodvisnosti sodišč in sodnikov.“

4

Ustawa – Prawo o ustroju sądów powszechnych (zakon o organizaciji splošnih sodišč) z dne 27. julija 2001 (Dz. U. 2001, št. 98, pozicija 1070) v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari v zadevi C‑146/23 (v nadaljevanju: zakon o organizaciji splošnih sodišč), vsebuje člen 91, ki se nanaša na plače sodnikov in ki določa:

„[…]

1c.   Osnova za določitev osnovne plače sodnika v posameznem letu je povprečna plača v drugem četrtletju predhodnega leta, ki jo v [Dziennik Urzędowy Rzeczypospolitej Polskiej ‚Monitor Polski‘ (uradni list Republike Poljske ‚Monitor Polski‘)] objavi predsednik [Głównego Urzędu Statystycznego (centralni statistični urad, Poljska)] v skladu s členom 20, točka 2, [ustawa o emeryturach i rentach z Funduszu Ubezpieczeń Społecznych (zakon o starostnih in invalidskih pokojninah iz sklada socialnih zavarovanj), z dne 17. decembra 1998 (Dz. U. iz leta 1998, št. 162, pozicija 1118)], ob upoštevanju odstavka 1d.

1d.   Če je povprečna plača iz odstavka 1c nižja od povprečne plače, objavljene za drugo četrtletje predhodnega leta, se zadnjenavedeni znesek sprejme kot osnova za določitev osnovne plače sodnika.

2.   Osnovna plača sodnika se določi po razredih, pri čemer se njena raven izračuna z uporabo multiplikatorjev na osnovo za določitev osnovne plače iz odstavka 1c. Osnovni plačni razredi za posamezna sodniška mesta in multiplikatorji, ki se uporabijo za določitev višine osnovne plače v posameznih razredih, so določeni v prilogi k temu zakonu.

[…]

6.   Sodnik ima pravico do dodatka za opravljanje funkcije, povezanega z njegovo funkcijo.

7.   Poleg tega se plačilo za sodnike razlikuje še glede na dodatek za delovno dobo, ki od šestega leta zaposlitve znaša 5 % osnovne plače in se vsako leto zviša za 1 %, dokler ne doseže 20 % osnovne plače.

[…]“

5

Člen 8 ustawa o szczególnych rozwiązaniach służących realizacji ustawy budżetowej na rok 2022 (zakon o posebnih ukrepih za izvajanje zakona o proračunu za leto 2022) z dne 17. decembra 2021 (Dz. U. 2021, pozicija 2445; v nadaljevanju: spremljevalni zakon k proračunu za leto 2022) je določal:

„1.   V letu 2022 je osnova za določitev osnovne plače sodnika iz člena 91(1c) [zakona o organizaciji splošnih sodišč] povprečna plača v drugem četrtletju leta 2020, objavljena v sporočilu predsednika centralnega statističnega urada.

2.   Osnova iz odstavka 1 se poveča za znesek 26 [poljskih zlotov (PLN) (približno 6 EUR)].

3.   Če ločene določbe vsebujejo sklic na osnovo za plačo sodnika iz člena 91(1c) [zakona o organizaciji splošnih sodišč], se to za leto 2022 nanaša na povprečno plačo v drugem četrtletju leta 2020, objavljeno v sporočilu predsednika centralnega statističnega urada, povečano za 26 PLN.

4.   Če druge določbe vsebujejo sklic na plačilo sodnikov, za leto 2022 navedeno plačilo ustreza plačilu, določenemu v skladu z odstavkoma 1 in 2.“

6

Člen 8 ustawa o szczególnych rozwiązaniach służących realizacji ustawy budżetowej na rok 2023 (zakon o posebnih ukrepih za izvajanje zakona o proračunu za leto 2023) z dne 1. decembra 2022 (Dz. U. 2022, pozicija 2666; v nadaljevanju: spremljevalni zakon k proračunu za leto 2023) je določal:

„1.   V letu 2023 znaša osnova za določitev osnovne plače sodnika iz člena 91(1c) [zakona o organizaciji splošnih sodišč] 5444,42 PLN (približno 1274 EUR).

2.   Če druge določbe vsebujejo sklic na osnovo za plačo sodnika iz člena 91(1c) [zakona o organizaciji splošnih sodišč], ta plača za leto 2023 znaša 5444,42 PLN.“

7

Člen 3 Lietuvos Respublikos teisėjų darbo apmokėjimo įstatymas (zakon Republike Litve o plačah sodnikov) z dne 6. novembra 2008 (Žin., 2008, št. 131 –5022; v nadaljevanju: zakon o plačah sodnikov) v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari, je določal, da je treba za izračun plač sodnikov uporabiti osnovni znesek za plače državnih politikov, sodnikov, državnih uradnikov, javnih uslužbencev in zaposlenih v institucijah, ki jih financira država in občine, ki ga za dano leto sprejme parlament Republike Litve na predlog vlade te države članice. Ta osnovni znesek ni smel biti nižji od osnovnega zneska iz prejšnjega leta, razen v primeru razglasitve izjemnih okoliščin. Določiti ga je bilo treba ob upoštevanju povprečne letne stopnje inflacije za preteklo leto, ki se je izračunala na podlagi nacionalnega indeksa cen življenjskih potrebščin, ravni minimalne mesečne plače ter vpliva drugih dejavnikov, ki vplivajo na raven in gibanje povprečne plače v javnem sektorju.

8

V skladu s členom 4(2) zakona o plačah sodnikov je bila plača sodnikov rednih sodišč in specializiranih sodišč sestavljena iz osnovne plače, dodatka za delovno dobo v javnem sektorju, nadomestila za delo in pripravljenost na delo ob dnevih počitka in praznikih ter za nadomeščanje, in nazadnje, dodatka zaradi povečanega obsega dela.

9

Plača sodnikov apygardos teismai (regionalno sodišče, Litva) je bila izračunana tako, da se osnovna plača pomnoži s koeficientom plače, ki je v skladu z naslovom II priloge k temu zakonu za te sodnike znašal 17,2.

10

XL je bil 4. decembra 2003 imenovan za sodnika pri Sąd Rejonowy w Suwałkach (okrajno sodišče v Suwałkah, Poljska). Od 3. aprila 2007 opravlja funkcijo pri Sąd Rejonowy w Białymstoku (okrajno sodišče v Białystoku, Poljska). Njegovo osnovno plačilo je sestavljeno iz osnove za izračun osnovne plače, za katero se uporabi multiplikator 2,5, in med drugim dodatka za delovno dobo, ki ustreza 20 % osnovne plače. Osnova za izračun njegove osnovne plače je znašala 5050,48 PLN (približno 1181 EUR) za leto 2022 in 5444,42 PLN (približno 1274 EUR) za leto 2023.

11

XL je tako prejemal mesečno plačo v višini 15.151,44 PLN (približno 3544 EUR) za mesece od julija do novembra 2022, 15.033,51 PLN (približno 3517 EUR) za mesec december 2022 in 16.333,26 PLN (približno 3821 EUR) za mesec januar 2023.

12

XL je, potem ko ga je delodajalec na njegovo zahtevo obvestil, da bi prejel 10.000 PLN (približno 2339 EUR) več, kot je prejel iz naslova plače za obdobje od 1. julija 2022 do 31. januarja 2023, če bi se njegova plača izračunala v skladu s členom 91(1c) zakona o organizaciji splošnih sodišč, pri Sąd Rejonowy w Białymstoku (okrajno sodišče v Białystoku, Poljska), ki je predložitveno sodišče, proti temu sodišču vložil tožbo za plačilo tega zneska skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

13

To sodišče najprej opozarja, da iz sodbe z dne 27. februarja 2018, Associação Sindical dos Juízes Portugueses (C‑64/16, EU:C:2018:117, točke od 42 do 45), izhaja, da je to, da sodniki prejemajo plačo, katere višina ustreza pomembnosti funkcij, ki jih opravljajo, jamstvo, ki je neločljivo povezano z neodvisnostjo sodnikov. Isto sodišče meni, da bi bilo treba to jamstvo upoštevati tudi takrat, kadar spremembe nacionalne ureditve v zvezi z določitvijo plače sodnikov povzročijo poslabšanje njihovega materialnega položaja zaradi trajnega znižanja višine njihove plače.

14

Predložitveno sodišče nato poudarja, da člen 91(1c) zakona o organizaciji splošnih sodišč določa, da se osnovna plača sodnikov za dano leto določi objektivno na podlagi povprečne plače v drugem četrtletju predhodnega leta, kot jo sporoči predsednik centralnega statističnega urada.

15

Dodaja, da pa je bil mehanizem za določitev osnovne plače sodnikov pred kratkim spremenjen, in to trikrat. Tako je bila osnovna plača za leto 2021 določena glede na povprečno plačo v drugem četrtletju leta „n – 2“, to je v drugem četrtletju leta 2019, in ne glede na povprečno plačo v drugem četrtletju leta „n – 1“, to je v drugem četrtletju leta 2020, kar je povzročilo „zamrznitev“ revalorizacije plač sodnikov. Za leto 2022 je bila uporabljena povprečna plača iz drugega četrtletja leta 2020, skupaj s povišanjem za 26 PLN. Nazadnje, plača sodnikov za leto 2023 ni bila izračunana na podlagi povprečne plače v drugem četrtletju leta 2022, temveč na podlagi osnovnega zneska, ki ga je določil poljski zakonodajalec.

16

Predložitveno sodišče poudarja, da je poljska vlada te spremembe utemeljila z gospodarskimi razmerami na Poljskem, ki jih je leta 2021 povzročila pandemija covida‑19, leta 2023 pa ta pandemija in invazija Ruske federacije na Ukrajino. Za leto 2022 pa naj ne bi bil naveden noben posebni razlog.

17

Predložitveno sodišče poleg tega navaja, da so prva predsednica Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče, Poljska), predsednik Naczelny Sąd Administracyjny (vrhovno upravno sodišče, Poljska) in Krajowa Rada Sądownictwa (nacionalni sodni svet, Poljska) pri Trybunał Konstytucyjny (ustavno sodišče, Poljska) vložili tri ločene tožbe za ugotovitev neustavnosti člena 8 spremljevalnega zakona k proračunu za leto 2023. V okviru teh treh tožb je bilo v bistvu zatrjevano, da ta člen krši jamstva, s katerimi je sodnikom zagotovljeno plačilo, ki ustreza dostojanstvu njihove funkcije, načelo neodvisnosti sodnikov ter načelo varstva pridobljenih pravic in zaupanja v državo. Navedeni člen naj bi namreč določal metodo določitve osnovne plače sodnikov, ki je v nasprotju z njihovo pravico do prejemanja plačila, ki se določi na podlagi meril, ki so objektivna in neodvisna od katere koli samovoljne odločitve zakonodajalca, in ki ustreza dostojanstvu njihove funkcije. Ker osnovni znesek plače sodnikov vsako leto določi zakonodajalec, naj bi bil model, ki je bil sprejet za določitev te plače, do neke mere nepredvidljiv. Poleg tega, čeprav naj bi bila „zamrznitev“ plač uvedena začasno, naj bi njena ohranitev za leto 2023 dokazovala namen trajnega znižanja plač sodnikov v nasprotju s členom 178(2) ustave Republike Poljske. Nazadnje, vsak poseg v delovanje in organizacijo sodstva naj bi bil mogoč le izjemoma in bi moral biti rezultat usklajenega delovanja zakonodajne in sodne oblasti.

18

Predložitveno sodišče, ki kot delodajalec XL meni, da ne more zavrniti uporabe spornih nacionalnih določb, se strinja z argumenti iz prejšnje točke. V obravnavanem primeru naj bi poseg v neodvisnost sodnikov izhajal iz „zamrznitve“ revalorizacije njihovih plač, ki traja že tri leta, in de facto opustitve mehanizma za določitev plač sodnikov na podlagi povprečne plače v drugem četrtletju prejšnjega leta, kot je določen v členu 91(1c) zakona o organizaciji splošnih sodišč, v letu 2023. Predložitveno sodišče meni, da je ta trajni, ponavljajoči se in občuten razvoj plač sodnikov glede na stabilen položaj javnih financ Republike Poljske neutemeljen in da je njegov namen ukloniti neodvisno in samostojno sodno oblast, da bi ta delovala samovoljno glede na politične preudarke, ki jih narekujeta izvršilna in zakonodajna veja oblasti.

19

Predložitveno sodišče tako kot XL meni, da sodb z dne 27. februarja 2018, Associação Sindical dos Juízes Portugueses (C‑64/16, EU:C:2018:117), in z dne 7. februarja 2019, Escribano Vindel (C‑49/18, EU:C:2019:106), ni mogoče prenesti na obravnavano zadevo, ker je v obravnavanem primeru odstopanje od mehanizma za določitev plač sodnikov stalno, in ne začasno kot v zadevah, v katerih sta bili izdani ti sodbi, in ker se nanaša predvsem na sodnike, kar v navedenih zadevah ni bilo podano.

20

V teh okoliščinah je Sąd Rejonowy w Białymstoku (okrajno sodišče v Białystoku) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je treba člen 2 [PEU], ki določa vrednote, na katerih temelji Evropska unija, s sklicevanjem na spoštovanje pravne države, in člen 19(1), drugi pododstavek, [PEU] v povezavi s členom 47 [Listine], ki zahteva, da države članice zagotavljajo učinkovito sodno varstvo, ki temelji na pravici do dostopa do neodvisnega in nepristranskega sodišča, razlagati tako, da načelo neodvisnosti sodstva nasprotuje nacionalni zakonodaji, ki zaradi omejevanja proračunskih izdatkov uvaja odstopanje od mehanizma določanja plač sodnikov na podlagi objektivnih meril, ki niso odvisna od samovoljnega vmešavanja izvršilne in zakonodajne oblasti, in ima za posledico trajno znižanje ravni plač sodnikov, s čimer so kršena ustavna jamstva za to, da je sodnikom zagotovljeno plačilo v skladu z dostojanstvom njihove funkcije in obsegom njihovih nalog ter da pravosodne naloge opravljajo neodvisna sodišča in neodvisni sodniki?“

21

Predložitveno sodišče je v odgovor na zahtevo Sodišča za informacije, ki se je med drugim nanašala na morebitni vpliv sodbe Trybunał Konstytucyjny (ustavno sodišče) z dne 8. novembra 2023 (zadeva št. K 1/23), s katero je bila ugotovljena neskladnost člena 8 spremljevalnega zakona k proračunu za leto 2023 s členom 178(2) ustave Republike Poljske, na predlog za sprejetje predhodne odločbe, navedlo, da vztraja pri tem predlogu, ker naj Trybunał Konstytucyjny (ustavno sodišče) ne bi preučilo, ali je ta člen 8 v skladu z načelom neodvisnosti sodnikov iz odstavka 1 tega člena 178. Poleg tega naj bi se ta sodba nanašala le na spremljevalni zakon k proračunu za leto 2023, medtem ko naj bi bilo treba v sporu o glavni stvari ugotoviti tudi, ali spremljevalni zakon k proračunu za leto 2022 spoštuje to načelo.

22

SR in RB, ki sta sodnici Vilniaus apygardos teismas (regionalno sodišče v Vilni, Litva), sta pri Vilniaus apygardos administracinis teismas (regionalno upravno sodišče v Vilni, Litva), ki je predložitveno sodišče, vložili tožbo za uveljavljanje odgovornosti proti Republiki Litvi za plačilo odškodnine v višini 74.286,09 EUR za SR in v višini 95.620,17 EUR za RB. Trdita, da je določitev njune plače odvisna od politične volje izvršilne in zakonodajne oblasti ter da se z njo krši med drugim ustavno načelo neodvisnosti sodnikov.

23

SR in RB se sklicujeta na neobstoj pravnega mehanizma, ki bi sodišču ali sodniku omogočal, da izvršilno in zakonodajno vejo oblasti prisili k določitvi dostojnega plačila, ki temelji na nacionalnih ekonomskih kazalnikih in ustreza odgovornostim sodnikov ter strogim omejitvam, ki veljajo zanje, zlasti glede opravljanja druge dejavnosti.

24

Republika Litva pa trdi, da načrtovanje državnega proračuna, in natančneje višine plač uradnikov in zaposlenih v javnem sektorju, spada med prerogative vlade, ki so določene z ustavo Republike Litve. Poleg tega naj bi bil osnovni znesek plač teh uradnikov in zaposlenih določen letno glede na sredstva in finančne omejitve države, tako da naj ta tega osnovnega zneska ne bi mogla zvišati hitreje, kot je to storila. Poleg tega naj bi se od leta 2018 do leta 2023 navedeni osnovni znesek stalno zviševal in naj bi imel neposreden ekonomski vpliv na plače v zasebnem sektorju in na povprečno nacionalno plačo ter bistven vpliv na rast mase plač na sodiščih. Nazadnje, ta država članica meni, da določitev sistema plačil sodnikov spada na področje izključne ustavne diskrecije države in njenih institucij.

25

Predložitveno sodišče navaja, da se na podlagi uporabe člena 3 zakona o plačah sodnikov v povezavi s prilogo k temu zakonu plača sodnikov apygardos teismai (regionalna sodišča) izračuna tako, da se osnovni znesek, ki je znašal 181 EUR za leto 2022 in 186 EUR za leto 2023, pomnoži s količnikom za plače 17,2, pri čemer se ta količnik, razen za sodnike apylinkės teismai (okrožna sodišča, Litva), ni spremenil od 1. oktobra 2013.

26

Plača sodnikov apygardos teismai (regionalna sodišča) naj bi brez upoštevanja dodatka za delovno dobo znašala 2440,85 EUR (bruto) za leto 2008 in 2362 EUR (bruto) za leto 2021 – ob upoštevanju davčne reforme iz leta 2019. Tako naj bi se – čeprav se zdi, da so se plače sodnikov zvišale za približno 8 % v trinajstih letih – nominalna plača sodnika dejansko znižala za 3,2 % zgolj zaradi te davčne reforme. Poleg tega naj bi se od konca leta 2021 plače sodnikov zniževale, tako da se približujejo ravni povprečne plače v državi. V prvem četrtletju leta 2022 naj bi namreč povprečna mesečna plača v državi znašala 1729,90 EUR, povprečna mesečna plača sodnika pa 3113,20 EUR. Prav tako naj bi za sodnike veljale precej stroge zahteve, ki med drugim zajemajo neoporečno ravnanje, opravljanje funkcij za enako mesečno plačilo ne glede na delovno obremenitev in neopravljanje drugih dejavnosti, razen tistih, ki so povezane s poučevanjem in ustvarjalnim delom.

27

Predložitveno sodišče poleg tega navaja, da je v skladu s priporočili o najvišjih zneskih nagrad za zastopanje, ki se v civilnih zadevah dodelijo odvetniku ali odvetniškemu pripravniku, ki sta jih leta 2004 potrdila minister za pravosodje Republike Litve in litovska odvetniška zbornica, nagrada za odvetnika znašala 179,9 EUR na uro, medtem ko naj bi bruto plača sodnika apygardos teismas (regionalno sodišče) brez dodatka za delovno dobo znašalo približno 20 EUR na uro. Taka razlika naj bi pomenila diskriminacijo, ki je v nasprotju z načelom enakosti in členom 2 PEU, v škodo sodnikov v primerjavi s pravniki, ki opravljajo primerljive poklice.

28

Predložitveno sodišče nazadnje navaja, da iz sodbe z dne 27. februarja 2018, Associação Sindical dos Juízes Portugueses (C‑64/16, EU:C:2018:117), izhaja, da se za neodvisnost sodnikov zahteva, da se plača nacionalnih sodnikov določi na podlagi meril, ki niso odvisna od samovoljnega vmešavanja izvršilne in zakonodajne veje oblasti, in da višina plače sodnikov ustreza pomembnosti funkcij, ki jih opravljajo, to pa naj v obravnavanem primeru ne bi bilo tako.

29

To sodišče v tem okviru trdi, da mora preveriti, ali je nacionalna ureditev glede plačila sodnikov, ki je neposredno odvisna od politične volje zakonodajne in izvršilne veje oblasti, v skladu s pravom Unije in ali se z njo spoštujejo vrednote, ki jih varujeta člen 2 PEU in načelo neodvisnosti sodnikov, kot je določeno v členu 47 Listine.

30

V teh okoliščinah je Vilniaus apygardos administracinis teismas (regionalno upravno sodišče v Vilni) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

31

S sklepom Sodišča z dne 23. januarja 2024 sta bili zadevi C‑146/23 in C‑374/23 združeni za ustni del postopka in izdajo sodbe.

32

Litovska vlada v pisnem stališču trdi, na prvem mestu, da Sodišče ni pristojno za odločanje o vprašanjih, ki ju je zastavilo predložitveno sodišče, ker pravo Unije ne ureja niti višine plač nacionalnih sodnikov niti podrobnih pravil za določitev, izračun ali izplačilo teh plač.

33

Vendar se te trditve v resnici nanašajo na razlago določb primarnega prava Unije, ki jih predložitveno sodišče navaja v svojih vprašanjih. Razlaga teh določb pa očitno spada v pristojnost Sodišča na podlagi člena 267 PDEU. Čeprav so namreč za organizacijo sodstva v državah članicah pristojne države članice, morajo te pri izvajanju te pristojnosti spoštovati obveznosti, ki zanje izhajajo iz prava Unije (glej v tem smislu sodbi z dne 18. maja 2021, AsociaţiaForumul Judecătorilor din România in drugi, C‑83/19, C‑127/19, C‑195/19, C‑291/19, C‑355/19 in C‑397/19, EU:C:2021:393, točka 111, in z dne 9. januarja 2024, G. in drugi (Imenovanje sodnikov splošnih sodišč na Poljskem), C‑181/21 in C‑269/21, EU:C:2024:1, točki 57 in 58), med drugim kadar določajo podrobna pravila za določanje plač sodnikov.

34

Poleg tega se člen 19(1), drugi pododstavek, PEU z vsebinskega vidika uporablja za vsakega nacionalnega sodnika ali sodišče, ki lahko odloča o vprašanjih, ki se nanašajo na uporabo ali razlago prava Unije in torej spadajo na področja, ki jih ureja to pravo, v smislu te določbe (glej v tem smislu sodbo z dne 11. julija 2024, Hann-Invest in drugi, C‑554/21, C‑622/21 in C‑727/21, EU:C:2024:594, točka 36 in navedena sodna praksa). To pa med drugim velja za obe tožeči stranki iz postopkov v glavni stvari v zadevi C‑374/23 v njuni funkciji sodnikov Vilniaus apygardos teismas (regionalno sodišče v Vilni).

35

Iz tega sledi, da je Sodišče pristojno za vprašanji, postavljeni v zadevi C‑374/23.

36

Na drugem mestu, litovska vlada se sklicuje na nedopustnost predloga za sprejetje predhodne odločbe, ker postavljeni vprašanji nimata nobene zveze z dejanskim stanjem in predmetom spora o glavni stvari in ker zato zahtevana razlaga ni potrebna za rešitev tega spora. Tako poudarja, da se v obravnavanem primeru ne izpodbija noben nacionalni ukrep, ki bi bil posebej namenjen znižanju plač sodnikov, in da so se v zadevnem obdobju plače litovskih sodnikov redno zviševale.

37

V zvezi s tem iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je v okviru sodelovanja med Sodiščem in nacionalnimi sodišči, uvedenega s členom 267 PDEU, le nacionalno sodišče, ki odloča o sporu in ki mora prevzeti odgovornost za sodno odločbo, ki bo izdana, pristojno, da ob upoštevanju posebnosti zadeve presodi potrebo po predhodni odločbi, da bi lahko izdalo sodbo, in tudi upoštevnost vprašanj, ki jih postavi Sodišču. Iz tega izhaja, da za vprašanja v zvezi s pravom Unije velja domneva upoštevnosti, in da Sodišče, kadar se zastavljena vprašanja nanašajo na razlago prava Unije, načeloma mora odločiti. Sodišče torej lahko zavrne odločanje o vprašanju za predhodno odločanje, ki ga zastavi nacionalno sodišče, samo, če je očitno, da zahtevana razlaga prava Unije nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari, če je problem hipotetičen ali če Sodišče nima na voljo dejanskih in pravnih elementov, ki so potrebni, da bi lahko na zastavljena vprašanja dalo koristne odgovore (sodba z dne 18. maja 2021, Asociaţia Forumul Judecătorilor din România in drugi, C‑83/19, C‑127/19, C‑195/19, C‑291/19, C‑355/19 in C‑397/19, EU:C:2021:393, točki 115 in 116 ter navedena sodna praksa).

38

Iz predloga za sprejetje predhodne odločbe pa je razvidno, da predložitveno sodišče odloča o tožbi za uveljavljanje odgovornosti, vloženi proti Republiki Litvi, v okviru katere se v bistvu zatrjuje, da je z diskrecijsko pravico, ki naj bi jo imeli zakonodajna in izvršilna veja oblasti te države članice za določitev plač sodnikov, kršeno načelo neodvisnosti sodnikov. V tem okviru želi predložitveno sodišče zato, da bi lahko odločilo o tej tožbi, izvedeti, ali so podrobna pravila za določitev teh plač in njihova višina v skladu s tem načelom, ki izhaja iz člena 2 in člena 19(1), drugi pododstavek, PEU ter člena 47 Listine.

39

Zato je odgovor na vprašanji, postavljeni v zadevi C‑374/23, ki se nanašata na razlago teh določb, očitno potreben, da bi predložitveno sodišče lahko odločilo o sporu o glavni stvari.

40

Iz tega izhaja, da je predlog za sprejetje predhodne odločbe v zadevi C‑374/23 dopusten.

41

Najprej, v delu, v katerem se v zadevi C‑374/23 drugo vprašanje nanaša na razlago člena 47 Listine, je treba poudariti, da je pogoj za priznanje pravice do učinkovitega pravnega sredstva v konkretnem primeru, da se oseba, ki to pravico uveljavlja, sklicuje na pravice ali svoboščine, zagotovljene s pravom Unije, oziroma da je zoper to osebo uveden kazenski postopek, ki pomeni izvajanje prava Unije v smislu člena 51(1) Listine (sodba z dne 22. februarja 2022, RS (Učinek sodb ustavnega sodišča), C‑430/21, EU:C:2022:99, točka 34 in navedena sodna praksa).

42

Iz predloga za sprejetje predhodne odločbe pa ni razvidno, da bi SR in RB izpolnjevali enega ali drugega od teh pogojev.

43

Zato se v skladu s členom 51(1) Listine člen 47 te listine v zadevi C‑374/23 sam po sebi ne uporablja. Ker pa člen 19(1), drugi pododstavek, PEU vsem državam članicam nalaga, da vzpostavijo pravna sredstva, potrebna za zagotovitev učinkovitega sodnega varstva na področjih, ki jih ureja pravo Unije, zlasti v smislu člena 47 Listine, je treba zadnjenavedeno določbo ustrezno upoštevati pri razlagi člena 19(1), drugi pododstavek, PEU (sodbi z dne 20. aprila 2021, Repubblika,C‑896/19, EU:C:2021:311, točki 44 in 45, in z dne 22. februarja 2022, RS (Učinek sodb ustavnega sodišča), C‑430/21, EU:C:2022:99, točki 36 in 37).

44

Glede na to pojasnilo je treba vprašanja, zastavljena v zadevah C‑146/23 in C‑374/23, ki jih je treba preučiti skupaj, razumeti tako, da se z njimi v bistvu želi izvedeti, ali je treba člen 19(1), drugi pododstavek, PEU v povezavi s členom 2 PEU razlagati tako, da načelo neodvisnosti sodnikov nasprotuje temu, da:

45

V zvezi s tem niti člen 2, niti člen 19(1), drugi pododstavek, PEU, niti nobena druga določba prava Unije državam članicam ne nalagajo natančnega ustavnega modela, ki ureja razmerja in interakcijo med različnimi državnimi oblastmi, zlasti glede opredelitve in razmejitve njihovih pristojnosti. V skladu s členom 4(2) PEU Unija spoštuje nacionalne identitete držav članic, ki so neločljivo povezane z njihovimi temeljnimi političnimi in ustavnimi strukturami. Vendar morajo države članice pri izbiri svojega ustavnega modela upoštevati zahteve, ki zanje izhajajo iz prava Unije (glej v tem smislu sodbo z dne 22. februarja 2022, RS (Učinek sodb ustavnega sodišča), C‑430/21, EU:C:2022:99, točka 43 in navedena sodna praksa).

46

V skladu z ustaljeno sodno prakso, navedeno v točki 33 te sodbe, morajo namreč države članice, čeprav so pristojne za organizacijo sodstva v državah članicah, pri izvajanju te pristojnosti spoštovati obveznosti, ki jih imajo na podlagi prava Unije, natančneje na podlagi člena 2 in člena 19(1), drugi pododstavek, PEU (glej v tem smislu sodbo z dne 22. februarja 2022, RS (Učinek sodb ustavnega sodišča), C‑430/21, EU:C:2022:99, točka 38 in navedena sodna praksa). To med drugim velja, kadar določajo podrobna pravila za določitev plač sodnikov.

47

V skladu s členom 19 PEU, ki konkretizira vrednoto pravne države, potrjeno v členu 2 PEU, morajo nacionalna sodišča in Sodišče zagotoviti polno uporabo prava Unije v vseh državah članicah in sodno varstvo, ki za pravne subjekte izhaja iz tega prava. Za to je ohranitev neodvisnosti teh organov bistvena (glej v tem smislu sodbo z dne 2. marca 2021, A. B. in drugi (Imenovanje sodnikov vrhovnega sodišča – Pravno sredstvo) (C‑824/18, EU:C:2021:153, točki 108 in 115 ter navedena sodna praksa).

48

Zahteva po neodvisnosti sodišč, ki je neločljivo povezana z nalogo sojenja, je namreč del bistvene vsebine temeljne pravice do učinkovitega sodnega varstva in do poštenega sojenja, ki ima poglaviten pomen kot garant varstva vseh pravic, ki za pravne subjekte izhajajo iz prava Unije, in ohranitve skupnih vrednot držav članic, ki so navedene v členu 2 PEU, zlasti vrednote pravne države (sodbi z dne 11. julija 2024, Hann‑Invest in drugi, C‑554/21, C‑622/21 in C‑727/21, EU:C:2024:594, točka 49, in z dne 29. julija 2024, Valančius,C‑119/23, EU:C:2024:653, točka 46).

49

S pojmom neodvisnosti sodišč se med drugim zahteva, da zadevni organ svoje sodne funkcije izvaja povsem samostojno, ne da bi bil s komer koli kakor koli hierarhično povezan ali mu podrejen in ne da bi prejemal kakršne koli ukaze ali navodila, ter da je tako zaščiten pred zunanjimi posegi ali pritiski, ki lahko ogrozijo neodvisnost presoje njegovih članov in vplivajo na njihove odločitve. Tako kot neodstavljivost članov zadevnega organa pa je to, da prejemajo plačilo v višini, ki ustreza pomembnosti funkcij, ki jih izvajajo, jamstvo, ki je neločljivo povezano z neodvisnostjo sodnikov (sodbi z dne 27. februarja 2018, Associação Sindical dos Juízes Portugueses,C‑64/16, EU:C:2018:117, točki 44 in 45, in z dne 7. februarja 2019, Escribano Vindel,C‑49/18, EU:C:2019:106, točka 66).

50

Natančneje, v skladu z načelom delitve oblasti, ki je značilno za delovanje pravne države, je treba zagotoviti neodvisnost sodišč od zakonodajne in izvršilne veje oblasti (sodbe z dne 19. novembra 2019, A. K. in drugi (Neodvisnost disciplinskega senata Vrhovnega sodišča, C‑585/18, C‑624/18 in C‑625/18, EU:C:2019:982, točka 124; z dne 20. aprila 2021, Repubblika,C‑896/19, EU:C:2021:311, točka 54, in z dne 22. februarja 2022, RS (Učinek sodb ustavnega sodišča),C‑430/21, EU:C:2022:99, točka 42).

51

Vendar zgolj to, da sta zakonodajna in izvršilna veja oblasti države članice vključeni v določitev plač sodnikov, samo po sebi ne more povzročiti, da bi bili sodniki odvisni od teh oblasti, niti vzbuditi dvomov o njihovi neodvisnosti ali nepristranskosti. Kot je Evropska komisija poudarila v pisnem stališču, imajo države članice široko diskrecijsko pravico pri pripravi svojega proračuna in pri odločanju med različnimi postavkami javnih izdatkov. Ta široka diskrecijska pravica zajema določitev metode za izračun teh izdatkov, med drugim plač sodnikov. Nacionalna zakonodajna in izvršilna veja oblasti sta namreč v najboljšem položaju za upoštevanje posebnih socialno‑ekonomskih razmer v državi članici, v katerih je treba pripraviti ta proračun in zagotoviti neodvisnost sodnikov.

52

Vendar nacionalna pravila o plačah sodnikov ne smejo pri pravnih subjektih vzbujati legitimnih dvomov v zvezi z zaščitenostjo zadevnih sodnikov pred zunanjimi dejavniki in njihovo nevtralnostjo glede nasprotujočih si interesov (glej po analogiji sodbo z dne 20. aprila 2021, Repubblika,C‑896/19, EU:C:2021:311, točki 56 in 57).

53

Za to lahko listine, poročila in drugi dokumenti, ki so jih sestavili organi Sveta Evrope ali izhajajo iz sistema Združenih narodov, zagotovijo smernice, ki so upoštevne za razlago prava Unije v primeru nacionalnih določb, sprejetih na zadevnem področju.

54

Na prvem mestu, v zvezi s podrobnimi pravili za določitev plač sodnikov je pomembno, prvič, da so v skladu z načelom pravne varnosti ta pravila določena z zakonom, ki lahko določa posredovanje socialnih partnerjev, zlasti organizacij, ki zastopajo zadevne sodnike. V tem okviru preglednost zakonodajnega postopka prispeva k zagotavljanju neodvisnosti sodnikov.

55

V zvezi s tem točka 11 „Temeljnih načel glede neodvisnosti sodstva“, sprejetih na sedmem kongresu Združenih narodov o preprečevanju kriminala in ravnanju z obtoženimi, ki je potekal v Milanu med 26. avgustom in 6. septembrom 1985, določa, da mora biti ustrezno plačilo sodnikov „zajamčeno z zakonom“. Prav tako je v točki 53 Priporočila Odbora ministrov Sveta Evrope CM/Rec(2010)12, naslovljenim „Sodniki: neodvisnost, učinkovitost in odgovornosti“, sprejetega 17. novembra 2010 (v nadaljevanju: priporočilo Odbora ministrov iz leta 2010), navedeno, da „bi morala biti glavna pravila sistema plačila poklicnih sodnikov določena z zakonom“.

56

Poleg tega načelo neodvisnosti sodnikov v povezavi z načelom pravne varnosti zahteva, da so podrobna pravila za določitev njihovega plačila objektivna, predvidljiva, stabilna in pregledna, tako da se izključi vsakršno samovoljno posredovanje zakonodajne in izvršilne veje oblasti zadevne države članice.

57

Drugič, kot je navedeno v točki 49 te sodbe, je to, da sodniki prejemajo plačilo, katerega višina ustreza pomembnosti funkcij, ki jih izvajajo, jamstvo, ki je neločljivo povezano z njihovo neodvisnostjo.

58

V zvezi s tem je iz sodne prakse, ki izhaja iz sodbe z dne 7. februarja 2019, Escribano Vindel (C‑49/18, EU:C:2019:106 točke 70, 71 in 73), razvidno, da mora biti višina plačila sodnikov ob upoštevanju socialno‑ekonomskih razmer v zadevni državi članici dovolj visoka, da jim zagotavlja gotovo ekonomsko neodvisnost, ki jih lahko ščiti pred tveganjem, da bi lahko morebitni zunanji posegi ali pritiski ogrozili nevtralnost odločitev, ki jih morajo sprejeti. Tako mora biti višina tega plačila taka, da lahko sodnike ščiti pred tveganjem korupcije.

59

V točki 54 priporočila Odbora ministrov iz leta 2010 je navedeno, da „bi moralo biti plačilo sodnikov sorazmerno z njihovo vlogo in odgovornostmi ter dovolj visoko, da so zaščiteni pred vsakršnimi pritiski, katerih namen bi bil vplivati na njihove odločitve“. V točki 57 obrazložitvenega memoranduma tega priporočila je pojasnjeno, da je „[u]strezna višina plačila […] ključni element boja proti korupciji sodnikov in [da je] njen namen […] zaščititi sodnike pred pritiski, ki se lahko nad njimi izvajajo“.

60

Tako se lahko plača sodnikov razlikuje glede na delovno dobo in naravo funkcij, ki so jim dodeljene. Vsekakor mora vedno ustrezati pomembnosti funkcij, ki jih izvajajo.

61

Pri presoji ustreznosti plač sodnikov je treba poleg običajne osnovne plače upoštevati tudi različne dodatke in nadomestila, ki jih prejemajo, zlasti glede na delovno dobo ali funkcije, ki so jim dodeljene, pa tudi morebitno oprostitev plačila prispevkov za socialno varnost.

62

Poleg tega je treba ustreznost plačila sodnikov presojati glede na ekonomske, socialne in finančne razmere v zadevni državi članici, kot je generalni pravobranilec v bistvu navedel v točki 49 sklepnih predlogov. S tega vidika je ustrezno primerjati povprečno plačo sodnikov s povprečno plačo v navedeni državi, kot je med drugim poudarjeno v poročilu o oceni evropskih pravosodnih sistemov, ki ga je leta 2020 pripravila Evropska komisija za učinkovitost pravosodja (CEPEJ) (str. 68).

63

Poleg tega, kot je razvidno iz tega poročila (str. 67), bi bilo treba za zagotovitev neodvisnosti sodnikov in – širše – kakovosti pravosodja v pravni državi „[p]ri pravosodni politiki […] upoštevati tudi plače drugih pravnih poklicev, da bi bil poklic sodnika privlačen za visoko usposobljene delavce v pravni stroki“. Vendar iz tega ni mogoče sklepati, da načelo neodvisnosti sodnikov nasprotuje temu, da se plačilo sodnikov določi v višini, ki je nižja od povprečnega plačila drugih poklicnih pravnikov, zlasti tistih, ki opravljajo svobodni poklic, kot so odvetniki, saj so ti očitno v drugačnem položaju kot sodniki.

64

Tretjič, za podrobna pravila za določitev plačila sodnikov mora obstajati možnost, da so predmet učinkovitega sodnega nadzora v skladu s postopkovnimi pravili, določenimi s pravom zadevne države članice.

65

Na drugem mestu, kar zadeva možnost zakonodajne in izvršilne veje oblasti države članice, da odstopita od nacionalne ureditve, ki objektivno določa podrobna pravila za določitev plač sodnikov, tako da se odločita te plače zvišati manj, kot je določeno s to ureditvijo, ali jih celo zamrzniti ali znižati višino navedenih plač, mora tudi sprejetje takih ukrepov odstopanja izpolnjevati nekatere zahteve.

66

Prvič, ukrep odstopanja, kot je naveden v prejšnji točki, mora biti tako kot splošna pravila glede določitve plač sodnikov, od katerih odstopa, določen z zakonom. Poleg tega morajo biti podrobna pravila glede plač sodnikov, ki so določena s tem ukrepom odstopanja, objektivna, predvidljiva in pregledna.

67

Drugič, navedeni ukrep odstopanja mora biti utemeljen s ciljem v splošnem interesu, kot je zahteva po odpravi čezmernega javnofinančnega primanjkljaja v smislu člena 126(1) PDEU (glej v tem smislu sodbi z dne 27. februarja 2018, Associação Sindical dos Juízes Portugueses,C‑64/16, EU:C:2018:117, točka 46, in z dne 7. februarja 2019, Escribano Vindel,C‑49/18, EU:C:2019:106, točka 67).

68

Vendar, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 60 sklepnih predlogov, možnost države članice, da se sklicuje na tako zahtevo, ni pogojena s tem, da se proti njej začne postopek na podlagi Protokola št. 12 o postopku v zvezi s čezmernim primanjkljajem, ki je priložen pogodbama EU in DEU.

69

Proračunski razlogi, ki so utemeljevali sprejetje ukrepa odstopanja od splošnih pravil o plačah sodnikov, morajo biti jasno obrazloženi. Poleg tega se ti ukrepi, razen v ustrezno utemeljenih izjemnih okoliščinah, ne smejo nanašati posebej na člane nacionalnih sodišč in morajo biti del splošnejšega okvira, katerega namen je zagotoviti, da večji krog članov nacionalne javne uprave prispeva k proračunskemu naporu, ki se izvaja (glej v tem smislu sodbi z dne 27. februarja 2018, Associação Sindical dos Juízes Portugueses,C‑64/16, EU:C:2018:117, točka 49, in z dne 7. februarja 2019, Escribano Vindel,C‑49/18, EU:C:2019:106, točka 67).

70

V zvezi s tem je v točki 54 priporočila Odbora ministrov iz leta 2010 navedeno, da bi bilo treba „[u]vesti […] posebne zakonske določbe kot varovalke za preprečitev zmanjšanja plačila, ki bi veljalo posebej za sodnike“. Kot pa je pojasnjeno v točki 57 obrazložitvenega memoranduma k temu priporočilu, „[d]oločba, ki se nanaša na neznižanje plačila posebej sodnikov, ne nasprotuje zmanjšanju plačila v okviru javnih politik, katerih namen je splošno zmanjšanje plač javnih uslužbencev“.

71

Tako lahko država članica, kadar sprejme ukrepe proračunske omejitve, ki prizadenejo njene uradnike in javne uslužbence, v družbi, za katero je značilna solidarnost, kot je to poudarjeno v členu 2 PEU, odloči, da te ukrepe uporabi tudi za nacionalne sodnike.

72

Tretjič, v skladu z načelom sorazmernosti, ki je splošno načelo prava Unije (sodba z dne 8. marca 2022, Bezirkshauptmannschaft Hartberg‑Fürstenfeld (Neposredni učinek), C‑205/20, EU:C:2022:168, točka 31), mora biti ukrep odstopanja, kot je naveden v točki 65 te sodbe, primeren za zagotovitev uresničitve zastavljenega cilja v splošnem interesu, omejen na to, kar je nujno za dosego tega cilja, in ne sme biti nesorazmeren glede na navedeni cilj, kar zajema tehtanje pomembnosti tega cilja in resnosti posega v načelo neodvisnosti sodnikov.

73

Zato mora tak ukrep, čeprav se izkaže, da je primeren za uresničitev cilja v splošnem interesu iz točke 67 te sodbe, vseeno ostati izreden in začasen, tako da se ne sme uporabljati dlje, kot je potrebno za uresničitev zastavljenega legitimnega cilja, kot je odprava čezmernega javnofinančnega primanjkljaja.

74

Poleg tega vpliv navedenega ukrepa na plače sodnikov ne sme biti nesorazmeren glede na zastavljeni cilj.

75

Četrtič, za ohranitev neodvisnosti sodnikov se zahteva, da višina plače sodnikov kljub temu, da se v zvezi z njimi uporabi ukrep proračunske omejitve, in tudi če bi bil tak ukrep povezan z obstojem resne gospodarske, socialne in finančne krize, še naprej ustreza pomembnosti funkcij, ki jih opravljajo, in sicer zato, da sodniki ostanejo zaščiteni pred zunanjimi posegi ali pritiski, ki lahko ogrozijo njihovo neodvisnost presoje in vplivajo na njihove odločitve, v skladu s sodno prakso, na katero je bilo opozorjeno v točki 49 te sodbe.

76

Petič, za ukrep odstopanja, kot je naveden v točki 65 te sodbe, mora obstajati možnost, da je predmet učinkovitega sodnega nadzora pod pogoji, navedenimi v točki 64 te sodbe.

77

Čeprav Sodišče v okviru postopka iz člena 267 PDEU ni pristojno za uporabo pravil prava Unije v konkretnem primeru, lahko predložitvenima sodiščema, da bi jima dalo koristen odgovor, na podlagi spisov v postopkih v glavni stvari ter pisnih stališč, ki jih ima na voljo, navede napotke, ki jima omogočajo sprejetje odločitve (glej v tem smislu sodbe z dne 20. junija 1991, Newton,C‑356/89, EU:C:1991:265, točka 10; z dne 16. julija 2015, CHEZ Razpredelenie Bulgaria,C‑83/14, EU:C:2015:480, točka 71, in z dne 7. novembra 2024, Centro di Assistenza Doganale Mellano,C‑503/23, EU:C:2024:933, točka 85).

78

V zadevi C‑146/23 mora predložitveno sodišče preveriti, ali so, kot je poljska vlada trdila pred Sodiščem, ukrepi odstopanja od člena 91(1c) zakona o organizaciji splošnih sodišč, ki so se uporabljali v letih 2022 in 2023, ustrezali cilju v splošnem interesu, in sicer prerazporeditvi proračunskih sredstev v razmerah, v katerih so imeli bistven vpliv pandemija covida‑19, agresija Ruske federacije proti Ukrajini in posledično brezprimerno zvišanje cen energije.

79

Ker sta se člen 8 spremljevalnega zakona k proračunu za leto 2022 in člen 8 spremljevalnega zakona k proračunu za leto 2023 nanašala posebej na plače sodnikov in tožilcev, je treba za take ukrepe na prvi pogled šteti, da bi lahko posegali v načelo neodvisnosti sodnikov. Vendar ob upoštevanju preudarkov, navedenih v točkah 69 in 70 te sodbe, in z vidika elementov, ki jih je poljska vlada predložila Sodišču, ni mogoče izključiti – kar pa mora preveriti predložitveno sodišče – da ta ukrepa, čeprav se nanašata posebej na sodnike, spadata v okvir širših reform, ki vplivajo tudi na plače drugih kategorij uradnikov ali javnih uslužbencev. Natančneje, glede na te elemente bi lahko bil dejansko namen navedenih ukrepov, da se za sodnike z zamikom uporabijo ukrepi proračunske omejitve, ki so bili za druge kategorije uradnikov ali javnih uslužbencev uporabljeni v prejšnjih letih.

80

Poleg tega se zdi, kar mora preveriti predložitveno sodišče, da se je vsaka od dveh nacionalnih določb, navedenih v prejšnji točki, uporabljala le eno leto. Ukrepi glede plač iz postopka v glavni stvari so bili tako očitno izredni in začasni, kar kaže na to, da mehanizem za izračun plačila iz člena 91 zakona o organizaciji splošnih sodišč ni bil razveljavljen in da se je ponovno uporabljal leta 2024, kot sta poljska vlada in Komisija navedli na obravnavi pred Sodiščem.

81

Poleg tega je iz spisa, ki je na voljo Sodišču, razvidno, kar pa mora ponovno preveriti predložitveno sodišče, da ti ukrepi niso povzročili, da bi bila XL odvzeta pravica do prejemanja plače, ki je ob upoštevanju gospodarskih, socialnih in finančnih razmer v zadevni državi članici in povprečne plače v tej državi članici ustrezalo pomembnosti funkcij, ki jih opravlja. Čeprav so namreč ti ukrepi morda povzročili izgubo kupne moči XL, glede na navedbe v tem spisu ni razvidno, da bi se z njimi zmanjšala višina njegove plače, ki naj bi bila leta 2021 zamrznjena in ki naj bi se v letu 2022 zvišala za 4,37 %, v letu 2023 pa za 7,8 %. Poleg tega sta poljska vlada in Komisija poudarili, da je zaradi vključitve različnih dodatkov in oprostitve plačila prispevkov za socialno varnost, do katere so bili upravičeni poljski sodniki in ki pomeni prihranek v višini skoraj 14 % bruto plače, njihova plača v tem obdobju ostala višja od trikratnika povprečne plače na Poljskem.

82

Nazadnje, predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je Sąd Rejonowy w Białymstoku (okrajno sodišče v Białystoku) vložilo v zadevi C‑146/23, zadostuje za potrditev možnosti učinkovitega sodnega nadzora nad ukrepi glede plač iz postopka v glavni stvari.

83

S pridržkom preverjanj, ki jih mora opraviti predložitveno sodišče, tako ni razvidno, da bi bile s členom 8 spremljevalnega zakona k proračunu za leto 2022 in členom 8 spremljevalnega zakona k proračunu za leto 2023 kršene zahteve, ki izhajajo iz načela neodvisnosti sodnikov, kot izhaja iz člena 19(1), drugi pododstavek, PEU v povezavi s členom 2 PEU.

84

V zvezi z zadevo C‑374/23 je na eni strani iz navedb predložitvenega sodišča razvidno, da določitev plač sodnikov apygardos teismai (regionalna sodišča) temelji na pravni podlagi, in sicer členu 3 zakona o plačah sodnikov, ki določa, da zakonodajna in izvršilna veja oblasti vsako leto določita osnovni znesek teh plač v višini, ki ne sme biti nižja od višine iz prejšnjega leta, in da je treba pri njem upoštevati več objektivnih meril, kot so letna stopnja inflacije v preteklem letu glede na nacionalni indeks cen, višina minimalne mesečne plače in vpliv drugih dejavnikov, ki vplivajo na višino in razvoj povprečne plače v javnem sektorju. Na drugi strani se glede na te elemente, kar pa mora preveriti predložitveno sodišče, ta podrobna pravila zdijo objektivna, predvidljiva, stabilna in pregledna.

85

Ob izhajanju iz tega, da želi predložitveno sodišče presojati ustreznost plače, ki sta jo prejemali SR in RB, je bilo v točki 62 te sodbe navedeno, da je treba ustreznost plač sodnikov presojati ob upoštevanju ekonomskih, socialnih in finančnih razmer v zadevni državi članici ter ob primerjavi povprečne plače sodnikov s povprečno plačo v navedeni državi.

86

Kot pa je razvidno iz poročila o oceni evropskih pravosodnih sistemov, ki ga je leta 2022 pripravila CEPEJ (str. 80), je leta 2020 povprečna bruto plača litovskih sodnikov na začetku kariere znašala 2,1‑kratnik povprečne bruto plače v Litvi in 2,9‑kratnik te povprečne bruto plače za sodnike Lietuvos Aukščiausiasis Teismas (vrhovno sodišče Litve).

87

Predložitveno sodišče se sicer sklicuje tudi na davčno reformo, do katere je prišlo leta 2019 in ki naj bi povzročila znižanje nominalnih plač teh sodnikov. Vendar ob neobstoju kakršnih koli podatkov o tej reformi v predložitveni odločbi sklicevanje na njeno nanašanje na sodnike samo po sebi ne more zadostovati za ugotovitev obstoja posega v načelo neodvisnosti sodnikov.

88

S pridržkom preverjanj, ki jih mora opraviti predložitveno sodišče, zato v zadevi C‑374/23 ni razvidno, da bi bilo s podrobnimi pravili za določitev plače, ki sta jo SR in RB prejemali v obdobju iz postopka v glavni stvari, kršeno to načelo.

89

Nazadnje, predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je Vilniaus apygardos administracinis teismas (regionalno upravno sodišče v Vilni) vložilo v tej zadevi, zadostuje za potrditev možnosti učinkovitega sodnega nadzora nad ukrepi glede plač iz postopka v glavni stvari v navedeni zadevi.

90

Glede na vse zgoraj navedene preudarke je treba na vprašanja, postavljena v zadevah C‑146/23 in C‑374/23, odgovoriti, da je treba člen 19(1), drugi pododstavek, PEU v povezavi s členom 2 PEU razlagati tako, da načelo neodvisnosti sodnikov ne nasprotuje temu, da:

91

Ker je ta postopek za stranke v postopkih v glavni stvari ena od stopenj v postopkih pred predložitvenima sodiščema, ti odločita o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (veliki senat) razsodilo:

Člen 19(1), drugi pododstavek, PEU v povezavi s členom 2 PEU je treba razlagati tako, da načelo neodvisnosti sodnikov ne nasprotuje temu, da: