–

za bolgarsko vlado T. Mitova in T. Tsingileva, agentki,

–

za madžarsko vlado Zs. Biró‑Tóth, agentka, in M. Z. Fehér, agent,

–

za Evropsko komisijo A. Bouchagiar, agent, C. Georgieva, agentka, H. Kranenborg in F. Wilman, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 6(a) in člena 10 Direktive (EU) 2016/680 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov, ki jih pristojni organi obdelujejo za namene preprečevanja, preiskovanja, odkrivanja ali pregona kaznivih dejanj ali izvrševanja kazenskih sankcij, in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Okvirnega sklepa Sveta 2008/977/PNZ (UL 2016, L 119, str. 89).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru kazenskega postopka, ki se vodi zoper osebo V. S., in v okviru katerega se želi prisilno izvesti ukrep zbiranja biometričnih in genetskih podatkov o tej osebi zaradi njihovega vpisa v evidenco.

3

V uvodni izjavi 37 Direktive 2016/680 je navedeno:

„Posebno varstvo si zaslužijo osebni podatki, ki so po svoji naravi posebej občutljivi z vidika temeljnih pravic in svoboščin, saj bi okoliščine njihove obdelave lahko povzročile resno tveganje za temeljne pravice in svoboščine. […] Obdelava takšnih podatkov bi morala biti zakonsko dovoljena, kadar posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, izrecno privoli v obdelavo, ki je zanj posebej intruzivna. Vendar pa soglasje posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, samo po sebi ne bi smelo zagotavljati pravne podlage za obdelavo takšnih občutljivih osebnih podatkov s strani pristojnih organov.“

4

Člen 1 te direktive, naslovljen „Predmet urejanja in cilji“, v odstavku 1 določa:

„V tej direktivi so določena pravila o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov, ki jih pristojni organi obdelujejo za namene preprečevanja, preiskovanja, odkrivanja ali pregona kaznivih dejanj ali izvrševanja kazenskih sankcij, vključno z varovanjem pred grožnjami javni varnosti in njihovim preprečevanjem.“

5

Člen 3 navedene direktive določa:

„V tej direktivi:

[…]

7.   ‚pristojni organ‘ pomeni:

[…].“

6

Člen 4 Direktive 2016/680, naslovljen „Načela v zvezi z obdelavo osebnih podatkov“, v odstavku 1 določa:

„Države članice zagotovijo, da se osebni podatki:

[…].“

7

Člen 6 Direktive 2016/680, naslovljen „Razlikovanje med različnimi kategorijami posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki“, določa:

„Države članice določijo, da upravljavec, kadar je to ustrezno in v največji možni meri, jasno razlikuje med osebnimi podatki različnih kategorij posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki, kot so:

[…].“

8

Člen 8 te direktive, naslovljen „Zakonitost obdelave“, določa:

„1.   Države članice zagotovijo, da obdelava velja za zakonito le, če je potrebna, in v obsegu, v katerem je potrebna, za opravljanje naloge, ki jo izvaja pristojni organ za namene iz člena 1(1) in temelji na pravu Unije ali države članice.

2.   Pravo držav članic, ki ureja obdelavo v okviru področja uporabe te direktive, določa vsaj cilje obdelave, kateri osebni podatki se obdelajo in namene obdelave.“

9

Člen 10 navedene direktive, naslovljen „Obdelava posebnih vrst osebnih podatkov“, določa:

„Obdelava osebnih podatkov, ki razkrivajo rasno ali etnično poreklo, politično mnenje, vero ali filozofsko prepričanje ali članstvo v sindikatu, in obdelava genskih podatkov, biometričnih podatkov za namene edinstvene identifikacije posameznika, podatkov v zvezi z zdravstvenim ali spolnim življenjem in spolno usmerjenostjo je dovoljena le, če je nujno potrebna, če je zagotovljena ustrezna zaščita pravic in svoboščin posameznika, na katerega se podatki nanašajo, in le če:

10

V skladu s členom 11(2) Nakazatelen kodeks (kazenski zakonik) v različici, ki se uporablja v postopku v glavni stvari (v nadaljevanju: NK), so kazniva dejanja storjena naklepno, če se je storilec zavedal narave svojega dejanja ali če je želel oziroma privolil, da pride do posledic kaznivega dejanja. Za veliko večino kaznivih dejanj, določenih v NK, se zahteva naklep.

11

Člen 46(1) in člen 80 Nakazatelno‑protsesualen kodeks (zakonik o kazenskem postopku) v različici, ki se uporablja za zadevo v glavni stvari (v nadaljevanju: NPK), določata, da se kazniva dejanja preganjajo po uradni dolžnosti, to je na podlagi obtožnega akta državnega tožilca, ali na predlog oziroma zasebno tožbo zasebnega tožilca. Skoraj vsa kazniva dejanja, določena z NK, se preganjajo po uradni dolžnosti.

12

Člen 219(1) NPK določa, da „če je podanih dovolj dokazov, da je določena oseba kriva storitve kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti“, je ta oseba obdolžena in o tem obveščena. Za to osebo veljajo različni ukrepi procesnih prisilnih sredstev, zoper katere se lahko brani tako, da poda pojasnila ali predloži dokaze.

13

V skladu z NPK mora preiskovalne ukrepe, ki se izvajajo v predkazenskem postopku za zbiranje dokazov in s katerimi se posega v zasebnosti fizičnih oseb, načeloma predhodno odobriti sodišče.

14

Med temi preiskovalnimi ukrepi je tudi pregled osebe, določen v členu 158 NPK. S tem pregledom se želijo v bistvu ugotoviti fizične značilnosti osebe in lahko po potrebi vključuje fotografiranje ter odvzem prstnih odtisov in vzorca za določitev profila DNK. Navedeni pregled se izvede s privolitvijo osebe. Če ta oseba zavrne pregled, se ta lahko izvede prisilno po predhodni odobritvi sodišča, razen v nujnem primeru, v katerem je treba predlog za odobritev sodišča vložiti naknadno.

15

V tem okviru se spis iz kazenskega postopka posreduje pristojnemu sodišču, ki lahko preuči vse dokaze iz spisa, da presodi, ali je predlog za predhodno ali naknadno odobritev utemeljen.

16

V skladu s členom 6 zakon sa Ministerstvo na vatrešnite raboti (zakon o ministrstvu za notranje zadeve) (DV št. 53 z dne 27. junija 2014) v različici, ki se uporablja v zadevi v glavni stvari (v nadaljevanju: ZMVR), ministrstvo za notranje zadeve opravlja nekatere glavne dejavnosti, med katerimi so operativna preiskovalna dejavnost in dejavnost nadzora, preiskovalne dejavnosti v zvezi s kaznivimi dejanji in obveščevalna dejavnost.

17

V skladu s členom 27 ZMVR se podatki, ki jih policija vpiše v evidenco na podlagi člena 68 tega zakona, uporabljajo le v okviru zaščite nacionalne varnosti, boja proti kriminalu in vzdrževanja javnega reda.

18

Člen 68 ZMVR določa:

„(1)   Policijski organi vpišejo osebe, obdolžene naklepnega kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, v policijsko evidenco. […]

(2)   Vpis v policijsko evidenco je vrsta obdelave osebnih podatkov oseb iz odstavka 1, ki se opravi pod pogoji iz tega zakona.

(3)   Za vpis v policijsko evidenco policijski organi:

(4)   Za izvedbo dejanj iz odstavka 3, točka 1, ni potrebna privolitev osebe.

(5)   Osebe morajo s policijskimi organi sodelovati ter jih pri izvajanju dejanj iz odstavka 3 ne smejo ovirati ali jim onemogočiti njihove izvedbe. Če oseba dejanja iz odstavka 3, točki 2 in 3, odkloni, se izvedejo prisilno na podlagi odobritve sodnika pristojnega sodišča prve stopnje, v katerega pristojnost spada kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti in katerega storitve je oseba obdolžena.

[…]“

19

Naredba za reda za izvarshvane i snemane na politseyska registratsia (uredba o podrobnih pravilih za izvajanje vpisa v policijsko evidenco) (DV št. 90 z dne 31. oktobra 2014) v različici, ki se uporablja v zadevi v glavni stvari (v nadaljevanju: NRISPR), določa podrobna pravila za vpis v policijsko evidenco iz člena 68 ZMVR.

20

V skladu s členom 11(2) NRISPR se osebi, ki jo je treba vpisati v policijsko evidenco, predloži izjava, ki jo mora izpolniti in v kateri lahko privoli ali nasprotuje ukrepom fotografiranja, odvzemu prstnega odtisa in odvzemu vzorca DNK. V skladu s členom 11(4) NRISPR policija, če se ta oseba ne strinja z izvedbo teh ukrepov, pri pristojnem sodišču vloži predlog za dovoljenje njihove prisilne izvedbe.

21

Zoper osebo V. S. je bila s sklepom z dne 1. marca 2021 odrejena preiskava na podlagi člena 255 in člena 321(2) in (3) NK zaradi sodelovanja s tremi drugimi osebami v hudodelski združbi, ustanovljeni iz koristoljubnosti, da bi na bolgarskem ozemlju v okviru dejavnosti dveh gospodarskih družb skupaj storile kazniva dejanja davčne utaje pri ugotavljanju in odmeri davka na dodano vrednost.

22

Policijski organi, ki so pristojni organi v smislu člena 8, točka 7, Direktive 2016/680, so osebo V. S. po vročitvi navedenega sklepa o preiskavi povabili, naj se zglasi zaradi vpisa v policijsko evidenco iz člena 68 ZMVR. Osebi V. S. je bil predložen obrazec v obliki izjave, v katerem je navedla, da je obveščena o obstoju pravne podlage za ta vpis v policijsko evidenco in da nasprotuje zbiranju njenih daktiloskopskih in fotografskih podatkov zaradi njihovega vpisa v evidenco in odvzemu vzorca za izdelavo njenega profila DNK. Ti policijski organi teh podatkov niso zbrali in so pri Spetsializiran nakazatelen sad (specializirano kazensko sodišče, Bolgarija) vložili predlog za prisilno izvedbo zbiranja teh podatkov.

23

V predlogu policijskih organov, ki je bil naslovljen na to sodišče, je bilo navedeno, da obstajajo zadostni dokazi o krivdi obdolženih oseb v zadevnem kazenskem postopku, med katerimi je tudi oseba V. S. V njem je bilo pojasnjeno, da se ta oseba uradno preganja zaradi izvršitve kaznivega dejanja iz člena 32(3), točka 2, NK v povezavi z odstavkom 2 tega člena ter da je zavrnila sodelovanje pri zbiranju njenih daktiloskopskih in fotografskih podatkov zaradi njihovega vpisa v evidenco in odvzemu vzorca za izdelavo njenega profila DNK, pri čemer je bila v predlogu navedena pravna podlaga za zbiranje teh podatkov. Nazadnje je bilo v tem predlogu navedeno sodišče zaprošeno, da odobri prisilno izvedbo tega zbiranja podatkov. K navedenemu predlogu sta bili priloženi le kopiji sklepa o preiskavi zoper osebo V. S. in obrazec v obliki izjave, ki ga je ta oseba izpolnila.

24

Spetsializiran nakazatelen sad (specializirano kazensko sodišče) je zaradi dvomov o skladnosti postopka vpisa v policijsko evidenco s pravom Unije Sodišču z odločbo z dne 31. marca 2021 predložilo predlog za sprejetje predhodne odločbe.

25

Natančneje, navedeno sodišče je s tretjim vprašanjem v bistvu vprašalo, ali je treba člen 6(a) Direktive 2016/680 ter člena 47 in 48 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) razlagati tako, da nasprotujejo nacionalni zakonodaji, ki določa, da mora pristojno kazensko sodišče, če oseba, obdolžena naklepnega kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, zavrne prostovoljno sodelovanje pri zbiranju biometričnih in genetskih podatkov, ki se nanašajo nanjo, zaradi njihovega vpisa v evidenco, dovoliti prisilno izvedbo tega zbiranja, ne da bi bilo pristojno za presojo, ali obstaja utemeljen sum, da je zadevna oseba storila očitano kaznivo dejanje (sodba z dne 26. januarja 2023. Ministerstvo na vatreshnite raboti (Vpis biometričnih in genetskih podatkov, ki ga izvede policija), C‑205/21, EU:C:2023:49, točka 77; v nadaljevanju: sodba o vpisu biometričnih in genetskih podatkov v evidenco I).

26

Poleg tega je predložitveno sodišče s četrtim vprašanjem v bistvu želelo ugotoviti, ali je treba člen 10 Direktive 2016/680 v povezavi s členom 4(1), od (a) do (c), ter členom 8(1) in (2) te direktive razlagati tako, da nasprotuje nacionalni zakonodaji, ki določa sistematično zbiranje biometričnih in genetskih podatkov vsake osebe, ki je obdolžena naklepnega kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, zaradi njihovega vpisa v evidenco, ne da bi moral pristojni organ ugotoviti in dokazati, prvič, da je takšno zbiranje podatkov potrebno za dosego konkretnih zastavljenih ciljev, in drugič, da teh ciljev ni mogoče doseči z zbiranjem le nekaterih zadevnih podatkov (sodba o vpisu biometričnih in genetskih podatkov v evidenco I, točka 114).

27

Spetsializiran nakazatelen sad (specializirano kazensko sodišče) je bilo po zakonodajni spremembi, ki je začela veljati 27. julija 2022, razpuščeno, zadeva iz postopka v glavni stvari pa je bila s tem dnem prenesena na Sofiyski gradski sad (okrajno sodišče za mesto Sofija, Bolgarija), ki je predložitveno sodišče.

28

Sodišče je v sodbi o vpisu biometričnih in genetskih podatkov v evidenco I (točka 110 in točka 2 izreka) v odgovor na tretje vprašanje potrdilo, da je treba člen 6(a) Direktive 2016/680 ter člena 47 in 48 Listine razlagati tako, da ne nasprotujejo nacionalni zakonodaji, ki določa, da mora pristojno kazensko sodišče, če oseba, obdolžena naklepnega kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, zavrne sodelovanje pri zbiranju biometričnih in genetskih podatkov, ki se nanašajo nanjo, zaradi njihovega vpisa v evidenco, dovoliti prisilno izvedbo tega zbiranja, ne da bi bilo pristojno za presojo, ali obstaja utemeljen sum, da je zadevna oseba storila očitano kaznivo dejanje, če nacionalno pravo naknadno zagotavlja učinkovit sodni nadzor nad pogoji te obdolžitve, iz katere izhaja dovoljenje za navedeno zbiranje podatkov.

29

Sodišče je v odgovoru na četrto vprašanje ugotovilo, da je nacionalna zakonodaja, ki določa sistematično zbiranje biometričnih in genetskih podatkov vsake osebe, ki je bila obdolžena naklepnega kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, načeloma v nasprotju z zahtevo iz člena 10 Direktive 2016/680, v skladu s katero je obdelava posebnih vrst podatkov iz tega člena dovoljena „le, če je nujno potrebna“ (sodba o vpisu biometričnih in genetskih podatkov v evidenco I, točka 128).

30

Glede posledic, ki jih mora predložitveno sodišče izpeljati iz te ugotovitve, je Sodišče v točki 133 navedene sodbe pojasnilo, da mora navedeno sodišče preveriti, ali je mogoče – da bi se zagotovila učinkovitost člena 10 Direktive 2016/680 – nacionalno zakonodajo, ki določa to prisilno izvedbo, razlagati v skladu s pravom Unije. Natančneje, predložitveno sodišče je moralo preveriti, ali nacionalno pravo omogoča presojo „nujne potrebe“, da se zbirajo biometrični podatki in genetski podatki posameznika, na katerega se podatki nanašajo, zaradi njihovega vpisa v evidenco. V zvezi s tem je bilo treba zlasti preveriti, ali lahko narava in teža kaznivega dejanja, za katero je osumljen posameznik, na katerega se podatki nanašajo, v kazenskem postopku v glavni stvari, oziroma ali lahko drugi upoštevni elementi pomenijo okoliščine, na podlagi katerih se lahko dokaže taka „nujna potreba“. Poleg tega se je bilo treba prepričati, ali zbiranje podatkov o osebnem stanju, ki je prav tako določeno v okviru vpisa v policijsko evidenco, samo po sebi ne omogoča uresničitve zastavljenih ciljev.

31

Sodišče je v točki 134 te sodbe navedlo, da če nacionalno pravo ne zagotavlja takega nadzora nad zbiranjem biometričnih in genetskih podatkov, je moralo predložitveno sodišče zagotoviti polni učinek navedenega člena 10 z zavrnitvijo predloga policijskih organov za odobritev prisilne izvedbe tega zbiranja podatkov.

32

Sodišče je tako glede na vse razloge, navedene v točkah od 116 do 134 sodbe o vpisu biometričnih in genetskih podatkov v evidenco I, v odgovoru na četrto vprašanje potrdilo, da je treba člen 10 Direktive 2016/680 v povezavi s členom 4(1), od (a) do (c), ter členom 8(1) in (2) te direktive razlagati tako, da nasprotuje nacionalni zakonodaji, ki določa sistematično zbiranje biometričnih in genetskih podatkov vsake osebe, ki je bila obdolžena naklepnega kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, zaradi njihovega vpisa v evidenco, ne da bi moral pristojni organ ugotoviti in dokazati, prvič, da je takšno zbiranje podatkov nujno potrebno za dosego konkretnih zastavljenih ciljev, in drugič, da teh ciljev ni mogoče doseči z ukrepi, ki pomenijo manjši poseg v pravice in svoboščine zadevne osebe (sodba o vpisu biometričnih in genetskih podatkov v evidenco I, točka 135 in točka 3 izreka).

33

Predložitveno sodišče se po razglasitvi te sodbe sprašuje o posledicah, ki jih mora izpeljati iz odgovora Sodišča na četrto vprašanje – zlasti ob upoštevanju preudarkov iz točke 30 te sodbe – da odloči o predlogu policijskih organov za prisilno izvedbo zbiranja osebnih podatkov iz postopka v glavni stvari.

34

V zvezi s tem, prvič, meni, da na podlagi dokumentov, ki so mu jih ti organi predložili, in sicer sklepa o preiskavi zoper osebo V. S. ter obrazca v obliki izjave, v katerem oseba V. S. zavrača zbiranje njenih biometričnih in genetskih podatkov, navedenih v točki 23 te sodbe, ne more izvesti preveritev, navedenih v točki 30 te sodbe. Meni, da bi za to moralo razpolagati s celotnim spisom, zaradi česar naj ne bi smelo uporabiti posebnega pravila, ki je v okviru postopka za vpis v policijsko evidenco določeno v členu 68(5), drugi stavek, ZMVR, ampak naj bi moralo uporabiti splošna pravila iz NPK, ki se uporabljajo za izdajo predhodne odobritve sodišča za izvedbo preiskovalnih ukrepov, s katerimi se posega v zasebnost fizičnih oseb, natančneje člen 158 tega zakonika.

35

Drugič, predložitveno sodišče trdi, da je Sodišče v točkah 100 in 101 sodbe o vpisu biometričnih in genetskih podatkov v evidenco I razsodilo, da to, da sodišče, ki odloča o predlogu za izdajo dovoljenja za prisilno izvedbo zbiranja biometričnih in genetskih podatkov obdolženca, ne razpolaga z dokazi, na podlagi katerih je bila ta oseba obdolžena, in zato ne more izvesti presoje teh dokazov, ni v nasprotju s členom 47 Listine.

36

Vendar meni, da je ta preudarek utemeljen na napačni predpostavki, da bi se s tem, da bi sodišče v predkazenskem postopku presojalo o dokazih, ki so bili podlaga za uvedbo preiskave, lahko oviral potek kazenskega postopka, v katerem se zbirajo ti podatki.

37

Poudarja zlasti, da je bolgarski zakonodajalec v okviru postopka, ki je urejen s členom 158 NPK, določil izvajanje učinkovitega sodnega nadzora ter posredovanje spisa iz zadeve sodišču, kar pa ne velja za postopek vpisa v policijsko evidenco. Meni, da so razlogi za to razliko v pravni ureditvi, prvič, da predlog za zbiranje biometričnih in genetskih podatkov vloži policija in ne državno tožilstvo, in drugič, da se navedeno zbiranje izvaja samo zato, da bi se ti podatki lahko uporabili v prihodnosti, če bi bilo to potrebno. Nasprotno pa naj cilj neobstoja takega učinkovitega sodnega nadzora v takem položaju ne bi bil niti varovanje tajnosti preiskave niti preprečevanje oviranja preiskovalnih ukrepov, ki se bodo izvedli v okviru zadevnega kazenskega postopka.

38

V teh okoliščinah predložitveno sodišče meni, da mora od Sodišča – preden od pristojnih organov zahteva posredovanje spisa iz kazenskega postopka – pridobiti potrditev, da taka zahteva ni v nasprotju s točkama 100 in 101 sodbe o vpisu biometričnih in genetskih podatkov v evidenco I, ali – nasprotno – navedbo, da je treba preveritve navedene točke 133 te sodbe izvesti le na podlagi sklepa o preiskavi zoper zadevno osebo in izjave te osebe o zavrnitvi zbiranja njenih biometričnih in genetskih podatkov.

39

Sodišče poleg tega meni, da – če Sodišče poda tako potrditev – bi moralo glede na to, da bo razpolagalo s spisom iz kazenskega postopka, opraviti presojo o utemeljenosti uvedbe navedene preiskave.

40

V teh okoliščinah je Sofiyski gradski sad (okrajno sodišče za mesto Sofija) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

41

Evropska komisija trdi, da predlog za sprejetje predhodne odločbe ni dopusten. V zvezi s tem meni, da je Sodišče v sodbi o vpisu biometričnih in genetskih podatkov v evidenco I predložitvenemu sodišču podalo razlago prava Unije, od katere je odvisna rešitev spora, o katerem odloča. Trdi tudi, da vprašanji za predhodno odločanje temeljita na napačnem razumevanju navedene sodbe. In sicer, prvič, Sodišče naj se v točki 133 navedene sodbe ne bi izreklo o nadzoru, ki ga mora nacionalno sodišče opraviti, preden odobri ukrep zbiranja biometričnih in genetskih podatkov, in naj torej predložitvenemu sodišču ne bi naložilo posebnega preverjanja v zvezi s tem zbiranjem podatkov. Drugič, predložitveno sodišče naj bi iz točk 100 in 101 sodbe o vpisu biometričnih in genetskih podatkov v evidenco I napačno sklepalo, da je Sodišče za omejeni sodni nadzor iz člena 68 ZMVR štelo, da je v skladu s pravom Unije, in na tej podlagi sklenilo, da ti točki nasprotujeta točki 133 navedene sodbe.

42

Na prvem mestu, v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča v okviru sodelovanja med njim in nacionalnimi sodišči, uvedenega s členom 267 PDEU, je le nacionalno sodišče, ki odloča o sporu in ki mora prevzeti odgovornost za sodno odločbo, ki bo izdana, pristojno, da ob upoštevanju posebnosti zadeve presodi potrebo po predhodni odločbi, da bi lahko izdalo sodbo, in tudi upoštevnost vprašanj, ki jih postavi Sodišču. Zato Sodišče, kadar se zastavljena vprašanja nanašajo na razlago prava Unije, načeloma mora odločiti (sodba z dne 6. novembra 2018, Bauer in Willmeroth, C‑569/16 in C‑570/16, EU:C:2018:871, točka 23 in navedena sodna praksa).

43

Sodišče lahko torej zavrne odločanje o predlogu nacionalnega sodišča samo, če je očitno, da zahtevana razlaga prava Unije nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari, če je problem hipotetičen ali če Sodišče nima na voljo dejanskih in pravnih elementov, ki so potrebni, da bi lahko na zastavljena vprašanja dalo koristne odgovore (sodba z dne 6. novembra 2018, Bauer in Willmeroth, C‑569/16 in C‑570/16, EU:C:2018:871, točka 24 in navedena sodna praksa).

44

Na drugem mestu, spomniti je treba tudi, da zavezujoča narava sodbe v zadevi za predhodno odločanje ni ovira, da nacionalno sodišče, na katero je ta sodba naslovljena, ne bi moglo ponovno predložiti zadeve v odločanje Sodišču, preden odloči v zadevi v glavni stvari. Taka predložitev je utemeljena zlasti, če nacionalno sodišče naleti na težave v zvezi z razumevanjem ali uporabo sodbe, ko postavi Sodišču novo pravno vprašanje ali ko mu predloži v presojo nove vidike, zaradi katerih bi Sodišče o prej postavljenem vprašanju lahko razsodilo drugače (glej v tem smislu sodbi z dne 6. marca 2003, Kaba, C‑466/00, EU:C:2003:127, točka 39 in navedena sodna praksa, in z dne 9. marca 2023, Pro Rauchfrei II, C‑356/22, EU:C:2023:174, točka 16 in navedena sodna praksa).

45

Predložitveno sodišče želi v obravnavani zadevi od Sodišča pridobiti pojasnila v zvezi z zahtevo glede sodnega preverjanja, ali je zbiranje biometričnih in genetskih podatkov „nujno potrebno“ v smislu člena 10 Direktive 2016/680, na katerega naj bi se po njegovem mnenju nanašala točka 133 sodbe o vpisu biometričnih in genetskih podatkov v evidenco I, da bo lahko odločilo o predlogu bolgarskih policijskih organov za prisilno izvedbo zbiranja tovrstnih podatkov, to je prav o predlogu, ki je bil razlog za postavitev vprašanj za predhodno odločanje, na katera je Sodišče odgovorilo v navedeni sodbi. Iz tega sledi, da se postavljeni vprašanji neposredno nanašata na spor o glavni stvari in sta upoštevni za odločitev predložitvenega sodišča o tem sporu.

46

Glede trditve Komisije, da je predložitveno sodišče napačno razlagalo točke 100, 101 in 103 sodbe o vpisu biometričnih in genetskih podatkov v evidenco I, se ta v resnici nanaša na utemeljenost postavljenih vprašanj in torej na njeni podlagi zaradi njene narave ni mogoče ugotoviti, da postavljeni vprašanji nista dopustni (glej v tem smislu sodbo z dne 27. oktobra 2022, Proximus (Javni elektronski imeniki),C‑129/21, EU:C:2022:833, točka 59 in navedena sodna praksa).

47

Iz zgoraj navedenega izhaja, da je predlog za sprejetje predhodne odločbe dopusten.

48

V skladu z ustaljeno sodno prakso mora Sodišče v okviru postopka sodelovanja med nacionalnimi sodišči in Sodiščem, uvedenega s členom 267 PDEU, nacionalnemu sodišču dati koristen odgovor, ki mu omogoča rešitev spora, o katerem odloča. S tega vidika mora Sodišče po potrebi preoblikovati vprašanja, ki so mu bila predložena. Poleg tega lahko Sodišče presodi, da je treba upoštevati določbe prava Unije, na katere se nacionalno sodišče v besedilu svojega vprašanja ni sklicevalo (sodba z dne 30. januarja 2024, Direktor na Glavna direktsiaNatsionalna politsia pri MVR – Sofia, C‑118/22, EU:C:2024:97, točka 31 in navedena sodna praksa).

49

Sodišče je v obravnavani zadevi, kot je razvidno iz točk od 29 do 32 te sodbe, v točkah od 116 do 135 sodbe o vpisu biometričnih in genetskih podatkov v evidenco I obravnavalo vprašanje, ali pravo Unije nasprotuje nacionalni zakonodaji, ki ne določa obveznosti, da pristojni organi preverijo in dokažejo, da je zbiranje tako biometričnih podatkov kot genetskih podatkov o zadevni osebi zaradi njihovega vpisa v evidenco „nujno potrebno“.

50

V zvezi s tem je treba spomniti, da člen 3, točka 7, Direktive 2016/680 pojem „pristojni organ“, s katerim so zajeti zadevni policijski organi iz spora o glavni stvari, opredeljuje kot kateri koli javni organ, ki je pristojen za preprečevanje, preiskovanje, odkrivanje ali pregon kaznivih dejanj ali izvrševanje kazenskih sankcij, vključno z varovanjem pred grožnjami javni varnosti in njihovim preprečevanjem, ali kateri koli drug organ ali subjekt, ki lahko v skladu s pravom države članice v te namene opravlja javne funkcije ali izvaja javna pooblastila.

51

Poleg tega – glede na to, da je Sodišče v točki 135 in v točki 3 izreka sodbe o vpisu biometričnih in genetskih podatkov v evidenco I pri odgovoru na četrto vprašanje v zadevi, v kateri je bila izdana navedena sodba, napotilo na razlago člena 10 Direktive 2016/680 v povezavi s členom 4(1), od (a) do (c), in členom 8(1) in (2) te direktive – je treba šteti, da se to vprašanje prav tako nanaša na vse te določbe.

52

Zato je treba šteti, da predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 10 Direktive 2016/680 v povezavi s členom 4(1), od (a) do (c), in členom 8(1) in (2) te direktive razlagati tako, da – če nacionalna zakonodaja določa sistematično zbiranje biometričnih in genetskih podatkov vsake osebe, ki je bila obdolžena naklepnega kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, zaradi njihovega vpisa v evidenco, ne da bi bil pristojni organ v smislu člena 3, točka 7, te direktive zavezan, da v skladu s členom 10 te direktive preveri in dokaže, da je to zbiranje podatkov nujno potrebno – lahko spoštovanje take obveznosti zagotovi sodišče, ki odloča o predlogu tega organa za prisilno izvedbo navedenega zbiranja, po potrebi tako, da zahteva posredovanje spisa iz kazenskega postopka.

53

Spomniti je treba, da je člen 10 Direktive 2016/680 posebna določba, ki ureja obdelavo posebnih vrst osebnih podatkov, med katerimi so biometrični in genetski podatki. S to določbo se želi zagotoviti višja raven varstva posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, ker lahko zadevni podatki zaradi svoje posebne občutljivosti in okoliščin, v katerih se obdelujejo, kot je razvidno iz uvodne izjave 37 navedene direktive, povzročijo resna tveganja za temeljne pravice in svoboščine, kot sta pravica do spoštovanja zasebnega življenja in pravica do varstva osebnih podatkov, ki sta zagotovljeni s členoma 7 in 8 Listine (sodba o vpisu biometričnih in genetskih podatkov v evidenco I, točka 116, in sodba z dne 30. januarja 2024, Direktor na Glavna direktsiaNatsionalna politsia pri MVR – Sofija, C‑118/22, EU:C:2024:97, točka 47).

54

V zvezi s tem, kot izhaja iz člena 10 navedene direktive, je treba zahtevo, da je obdelava občutljivih podatkov dovoljena „le, če je nujno potrebna“, razlagati tako, da so z njo – glede na pogoje, ki izhajajo iz člena 4(1)(b) in (c) ter člena 8(1) Direktive 2016/680, ki se nanašata le na „potrebnost“ obdelave podatkov, ki na splošno spada na področje uporabe te direktive – opredeljeni strožji pogoji za zakonitost obdelave takih podatkov (glej v tem smislu sodbo o vpisu biometričnih in genetskih podatkov v evidenco I, točka 117, in sodbo z dne 4. oktobra 2020, Bezirkshauptmannschaft Landeck (Poskus dostopa do osebnih podatkov, shranjenih na mobilnem telefonu), C‑548/21, EU:C:2024:830, točka 107).

55

Tako je Sodišče v sodbi o vpisu biometričnih in genetskih podatkov v evidenco I razsodilo, da je nacionalna zakonodaja, ki določa sistematično zbiranje biometričnih in genetskih podatkov vsake sebe, ki je bila obdolžena naklepnega kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, ne da bi moral pristojni organ v skladu z obveznostjo, ki jo ima na podlagi člena 10 Direktive 2016/680, preveriti in dokazati, da je bilo to zbiranje podatkov „nujno potrebno“, načeloma v nasprotju s tem členom 10, ker lahko taka zakonodaja pripelje do tega, da se brez razlikovanja in na splošno zbirajo biometrični in genetski podatki večine obdolžencev (glej v tem smislu sodbo o vpisu biometričnih in genetskih podatkov v evidenco I, točke 128, 129 in 135).

56

Sodišče je v tem okviru v točki 133 sodbe o vpisu biometričnih in genetskih podatkov v evidenco I vseeno navedlo, da mora predložitveno sodišče zlasti preveriti, ali je mogoče nacionalno pravo – da se členu 10 Direktive 2016/680 zagotovi učinkovitost – razlagati v skladu s pravom Unije. Sodišče je s tem predložitveno sodišče pozvalo, naj ugotovi, ali nacionalno pravo pristojnim organom v smislu člena 3, točka 7, te direktive omogoča presojo „nujne potrebe“ po zbiranju tako biometričnih kot genetskih podatkov osebe, na katero se podatki nanašajo, zaradi njihovega vpisa v evidenco. Sodišče je s tem želelo predložitveno sodišče spomniti, da mu načelo primarnosti med drugim nalaga, da svoje nacionalno pravo kar najbolj razlaga v skladu s pravom Unije (glej v tem smisli sodbo z dne 27. aprila 2023, M. D. (Prepoved vstopa na Madžarsko), C‑528/21, EU:C:2023:341, točka 99 in navedena sodna praksa). Zato je bilo v navedeni točki predložitveno sodišče zgolj opozorjeno, da mora preveriti, ali je nacionalno pravo mogoče razlagati tako, da so imeli organi, pristojni za to obdelavo podatkov, možnost opraviti presojo, h kateri so zavezani na podlagi tega člena 10.

57

Kot je generalni pravobranilec opozoril zlasti v točkah 24 in 55 sklepnih predlogov iz tega sledi, da – v nasprotju s predpostavko, na kateri temeljijo vprašanja predložitvenega sodišča – če pristojni organ z nacionalnim pravom ni zavezan, da opravi presojo, ali je obdelava, ki jo je izvedel ali jo namerava izvesti, „nujno potrebna“, sodišče, ki odloča o taki obdelavi osebnih podatkov, ki jo je izvedel ta pristojni organ, ne more namesto tega organa zagotoviti spoštovanja obveznosti, ki jo ima zadnjenavedeni na podlagi navedenega člena 10.

58

Zato je treba ugotoviti, da z razlago nacionalnega prava, v skladu s katero namerava predložitveno sodišče samo presoditi tem, ali je zbiranje biometričnih in genetskih podatkov posameznika, na katerega se ti podatki nanašajo, „nujno potrebno“, ni mogoče zagotoviti skladnosti nacionalne zakonodaje, kakršna je ta iz točke 57 te sodbe, s pravom Unije, saj z njo nikakor ni mogoče nadomestiti tega, da v nacionalni zakonodaji ni določena obveznost pristojnih organov, da preverijo in dokažejo, da je tako zbiranje „nujno potrebno“.

59

Ta ugotovitev je poleg tega podkrepljena s tem, da se predlog za sprejetje predhodne odločbe – kot izhaja iz točk 18, 20, 22 in 23 te sodbe – nanaša na nacionalno zakonodajo, ki določa, da se lahko zbiranje biometričnih in genetskih podatkov oseb, obdolženih naklepnega kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, potem ko je pristojno sodišče na predlog pristojnih organov to odobrilo, izvede prisilno, če zadevna oseba ne soglaša s takim zbiranjem. Nasprotno pa se tako sodno dovoljenje – kot je bolgarska vlada v odgovoru na vprašanje Sodišča potrdila na obravnavi – ne zahteva, kadar je zadevna oseba s takim zbiranjem soglašala, zato lahko pristojni organi navedeno zbiranje izvedejo zgolj na podlagi tega soglasja.

60

Zato v takem položaju pristojno sodišče zaradi narave stvari ne more zagotoviti sodnega varstva zadevnim osebam, ki so podale tako soglasje, in sicer ne more zagotoviti nadzora nad tem, ali so pristojni organi spoštovali zahtevo po „nujni potrebi“, kot se ta razlaga v sodni praksi, navedeni v točkah od 53 do 55 te sodbe.

61

Na podlagi vsega navedenega je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 10 Direktive 2016/680 v povezavi s členom 4(1), od (a) do (c), ter členom 8(1) in (2) te direktive razlagati tako, da – če nacionalna zakonodaja določa sistematično zbiranje biometričnih in genetskih podatkov vsake osebe, ki je bila obdolžena naklepnega kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, zaradi njihovega vpisa v evidenco, ne da bi bil pristojni organ v smislu člena 3, točka 7, te direktive zavezan, da v skladu s členom 10 te direktive preveri in dokaže, da je to zbiranje podatkov nujno potrebno – spoštovanja take obveznosti ne more zagotoviti sodišče, ki odloča o predlogu tega organa za prisilno izvedbo navedenega zbiranja, saj bi moral presojo, ki se zahteva s tem členom 10, opraviti navedeni pristojni organ.

62

Glede na odgovor na prvo vprašanje na drugo vprašanje ni treba odgovoriti.

63

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (peti senat) razsodilo:

Člen 10 Direktive (EU) 2016/680 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov, ki jih pristojni organi obdelujejo za namene preprečevanja, preiskovanja, odkrivanja ali pregona kaznivih dejanj ali izvrševanja kazenskih sankcij, in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Okvirnega sklepa Sveta 2008/977/PNZ v povezavi s členom 4(1), od (a) do (c), in členom 8(1) in (2)

je treba razlagati tako, da

če nacionalna zakonodaja določa sistematično zbiranje biometričnih in genetskih podatkov vsake osebe, ki je bila obdolžena naklepnega kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, zaradi njihovega vpisa v evidenco, ne da bi bil pristojni organ v smislu člena 3, točka 7, te direktive zavezan, da v skladu s členom 10 te direktive preveri in dokaže, da je to zbiranje podatkov nujno potrebno – spoštovanja take obveznosti ne more zagotoviti sodišče, ki odloča o predlogu tega organa za prisilno izvedbo navedenega zbiranja, saj bi moral presojo, ki se zahteva s tem členom 10, opraviti navedeni pristojni organ.