1.

Mesto Rimavská Sobota (v nadaljevanju: pritožnik) je občina v rečni dolini v Slovenské rudohorie (Slovaško rudogorje) na jugu Slovaške. Upravlja občinski gozd.

2.

Junija 2018 je pritožnik prodal določeno količino lesa pravni osebi, nato pa so ga pristojni organi oglobili, ker ni imel vzpostavljenega sistema potrebne skrbnosti, kot to zahteva slovaški zakon o lesu, ( 2 ) s katerim se izvaja Uredba (EU) št. 995/2010 (v nadaljevanju: Uredba o lesu). ( 3 )

3.

Pri izpodbijanju te globe pred slovaškimi sodišči pritožnik med drugim trdi, da za namene zadevne transakcije ne deluje kot „gospodarski subjekt“ v smislu Uredbe o lesu in da zato zanj obveznost potrebne skrbnosti, ki izhaja iz te uredbe, ne bi smela veljati.

4.

Pritožnik je 11. junija 2018 z družbo MK&MK Holz, s.r.o. (v nadaljevanju: kupec) sklenil pogodbo o prodaji lesa.

5.

Glede na nacionalni spis je pritožnik v skladu s pogoji te pogodbe kupcu prodal določeno količino lesa (izraženo v kubičnih metrih). Po tej pogodbi naj bi kupec „izvedel“ pridobitev lesa do 31. decembra 2018. Pogodba je določala tudi posebne parcele (gozdnega) zemljišča v občinskem gozdu Rimavská Sobota, kjer naj bi potekala pridobitev. Uslužbenci pritožnika naj bi nadzorovali kupčevo sečnjo dreves in merili pridobljene količine, da bi zagotovili popolno izpolnitev pogodbenih pogojev. V zameno za prejem dogovorjene količine lesa naj bi kupec pritožniku plačal fiksno ceno za kubični meter lesa skupaj z DDV.

6.

Po navedbah predložitvenega sodišča je poleg tega pritožnik les podobno prodajal fizičnim osebam za uporabo kot les za ogrevanje. ( 4 )

7.

Z odločbo z dne 25. junija 2019, sprejeto na podlagi prejšnje odločbe Slovenská lesnícko-drevárska inšpekcia (slovaški inšpektorat za gozdove in gozdno industrijo), je Ministerstvo pôdohospodárstva a rozvoja vidieka Slovenskej republiky (ministrstvo za kmetijstvo in razvoj podeželja Slovaške republike, Slovaška, v nadaljevanju: ministrstvo) ugotovilo, da je pritožnik storil upravni prekršek po slovaškem zakonu o lesu, ker v svoji vlogi „gospodarskega subjekta“ ni vzdrževal sistema potrebne skrbnosti, da bi preprečil, da bi se nezakonito pridobljen les ali lesni proizvodi prvič dali na notranji trg. Izreklo mu je globo v višini 2000 EUR.

8.

Pritožnik je to globo izpodbijal pred Krajský súd v Banskej Bystrici (okrožno sodišče v Banski Bystrici, Slovaška). Navedeno sodišče je to tožbo zavrnilo.

9.

V pritožbenem postopku pred Najvyšší správny súd Slovenskej republiky (vrhovno upravno sodišče Slovaške republike, Slovaška, v nadaljevanju: predložitveno sodišče) pritožnik trdi, da ni „gospodarski subjekt“ v smislu Uredbe o lesu.

10.

Opredelitev „gospodarskega subjekta“ je podana v členu 2(c) Uredbe o lesu, kjer je navedeno, da „gospodarski subjekt“ pomeni vsako fizično ali pravno osebo, ki daje na trg les ali lesne proizvode.

11.

V členu 2(b) Uredbe o lesu je poleg tega pojasnjeno, da „dajanje na trg“ pomeni vsako prvo dobavo lesa in lesnih proizvodov za distribucijo ali uporabo na notranjem trgu v okviru gospodarske dejavnosti, bodisi odplačno ali neodplačno.

12.

V zvezi s tem pritožnik zatrjuje, da v skladu s pogodbenimi pogoji „daje lesne proizvode prvič na trg“ kupec, saj ta pridobi zadevni les. Tako naj bi kupec, in ne pritožnik, deloval kot „gospodarski subjekt“ za to posebno vrsto transakcije in naj bi obveznost potrebne skrbnosti iz Uredbe o lesu veljala zanj. Skladno s tem pritožnik trdi, da mu ni mogoče očitati, da ni vzpostavil sistema potrebne skrbnosti.

13.

Ministrstvo meni, da ker je pritožnik les prodal neposredno tretji osebi, vendar ne da bi prenesel vse pravice, ki izhajajo iz statusa upravljavca gozda po slovaškem pravu, je edini podvržen obveznosti vodenja posebnih evidenc, ki jih zahteva Zákon č. 326/2005 Z. z. o lesoch (zakon št. 326/2005 o gozdarstvu), kakor je bil spremenjen, za izvajanje sistema potrebne skrbnosti.

14.

Na podlagi tega dejanskega in pravnega ozadja je Najvyšší správny súd Slovenskej republiky (vrhovno upravno sodišče Slovaške republike) prekinilo postopek in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je treba člen 2(b) Uredbe [št. 995/2010] razlagati tako, da se kot dajanje lesa na trg šteje tudi prodaja neobdelanega lesa ali lesa za ogrevanje v smislu Priloge 1 k tej uredbi, če je v pogodbi določeno, da pridobitev lesa opravi kupec po navodilih in pod nadzorom prodajalca?“

15.

Pisna stališča so predložile madžarska in slovaška vlada ter Evropska komisija. Zadnji dve stranki sta na obravnavi 15. maja 2024 tudi podali ustne navedbe.

16.

Ti sklepni predlogi so strukturirani, kot sledi. Najprej bom zavzela stališče glede pomislekov slovaške vlade v zvezi z dopustnostjo obravnavanega predloga (A). Nato se bom posvetila razlagi, za katero prosi predložitveno sodišče (B). Pri tem bom na kratko predstavila sistem, vzpostavljen z Uredbo o lesu (B.1), nato pa razložila, zakaj menim, da ima v sporni vrsti ureditve v obravnavani zadevi pritožnik status „gospodarskega subjekta“ (B.2).

17.

Slovaška vlada je izrazila dvome o dopustnosti predloga. Meni, da vprašanje, kot ga je zastavilo predložitveno sodišče, zahteva, da Sodišče uporabi Uredbo o lesu za dejansko stanje iz postopka v glavni stvari. Vendar ne predlaga, naj Sodišče ugotovi, da je obravnavani predlog nedopusten. Namesto tega predlaga, da se vprašanje preoblikuje tako, da se bo splošneje nanašalo na razlago Uredbe o lesu.

18.

Nisem prepričana, da je treba vprašanje, kot je bilo zastavljeno, preoblikovati. V tem vprašanju, kot je bilo zastavljeno Sodišču, je že upoštevana delitev dela iz člena 267 PDEU, prvi odstavek, med razlago prava Unije (ki je končno prepuščena Sodišču) in uporabo tega prava (kar je naloga nacionalnih sodišč).

19.

Torej je mogoče na vprašanje odgovoriti, kakor je bilo zastavljeno, tudi če, kot bo prikazano, koristen odgovor predložitvenemu sodišču zahteva dodatno razlago drugih delov Uredbe o lesu, in ne le njenega člena 2(b).

20.

Akcijski načrt za izvrševanje zakonodaje, upravljanje in trgovanje na področju gozdov (FLEGT) iz leta 2003 ( 5 ) priznava „naraščajoč problem nezakonite sečnje in s tem povezane trgovine“ kot eno od prednostnih nalog Komisije. ( 6 )

21.

Da bi se zmanjšala nezakonita sečnja in proizvodnja lesa ter s tem povezana degradacija in krčenje gozdov, je akcijski načrt FLEGT privedel do dveh ključnih predpisov: Uredbe FLEGT ( 7 ) in Uredbe o lesu.

22.

Uredba FLEGT ureja uvoz lesa in lesnih proizvodov v Evropsko unijo iz držav, s katerimi Evropska unija sklene posebne vrste partnerskih sporazumov. ( 8 ) V ta namen uvaja sistem „dovoljenj FLEGT“. To so v bistvu upravna potrdila, ki jih izdajo pristojni organi partnerske države in s katerimi lahko uvoznik lesa in lesnih proizvodov v Evropski uniji potrdi, da so bili proizvodi, ki jih želi dati na notranji trg, pridobljeni v skladu z uporabno nacionalno zakonodajo partnerske države. Povedano drugače, dovoljenja FLEGT potrjujejo, da so bili uvoženi proizvodi „zakonito pridobljeni“. ( 9 )

23.

Uredba o lesu je veliko širši instrument. Veljati je začela 2. decembra 2010 in se uporablja od 3. marca 2013. ( 10 )

24.

Ureja dajanje na notranji trg vsega lesa in lesnih proizvodov, ki spadajo na njeno področje uporabe, ( 11 ) naj so proizvedeni v Evropski uniji ali ne in ne glede na to, ali so bili zadevni les in lesni proizvodi uvoženi iz države partnerice FLEGT.

25.

Uredba o lesu ne obravnava nezakonite sečnje kot take, ampak je njen namen preprečiti takšne prakse z ureditvijo trga za trgovanje s pridobljenim lesom in lesnimi proizvodi v Evropski uniji. ( 12 )

26.

V ta namen ta uredba „gospodarskim subjektom“ nalaga dve horizontalni obveznosti. ( 13 )

27.

Prva obveznost te skupine je prepoved prvega dajanja nezakonito pridobljenega lesa ali proizvodov iz takega lesa na trg. ( 14 ) Druga takšna obveznost je uporaba sistema potrebne skrbnosti, preden se les ali lesni proizvodi prvič dajo na trg. ( 15 )

28.

Tak sistem potrebne skrbnosti, ki ga lahko oblikujejo gospodarski subjekti sami ali nadzorna organizacija, ( 16 ) mora vsebovati tri elemente: prvič, ukrepe in postopke, namenjene sledenju poreklu in zakonitosti lesa in lesnih proizvodov; ( 17 ) drugič, postopke ocenjevanja tveganja, ki omogočajo analizo in oceno tveganj nezakonito pridobljenega lesa in lesnih proizvodov, danih na trg; ( 18 ) in tretjič, v primerih, ko ugotovljena tveganja niso zanemarljiva, ukrepe za zmanjševanje tveganj, ki so ustrezni in sorazmerni za učinkovito zmanjšanje teh tveganj. ( 19 )

29.

Predložitveno sodišče v bistvu prosi za razlago pojma „gospodarski subjekt“, da bi odločilo, ali je bila pritožniku pravilno naložena globa, ker ni imel vzpostavljenega sistema potrebne skrbnosti.

30.

V skladu s členom 4(2) Uredbe o lesu obveznost potrebne skrbnosti, ki jo ta nalaga, velja samo za „gospodarske subjekte“. ( 20 )

31.

Ta obveznost je naložena, da se omogoči razumna sledljivost lesa in lesnih proizvodov, danih na notranji trg, ( 21 ) in se tako prispeva k preprečevanju trgovine z nezakonito pridobljenim lesom.

32.

Ta obveznost poleg tega odraža namen Uredbe o lesu, ki je v skladu z njeno uvodno izjavo 31 boj proti nezakoniti sečnji in z njo povezanemu trgovanju. Zato Uredba o lesu „gospodarskim subjektom“ in „trgovcem“ nalaga posebne obveznosti. ( 22 )

33.

Vendar se obveznosti, naložene „gospodarskim subjektom“, razlikujejo od tistih, ki so naložene „trgovcem“. Medtem ko so „trgovci“ obvezani navesti osebe, ki so jim dobavile les ali lesne proizvode, in po potrebi osebe, katerim dobavijo take proizvode, ( 23 ) imajo „gospodarski subjekti“ obveznost potrebne skrbnosti. ( 24 )

34.

Iz povezanega branja člena 2(b) in (c) Uredbe o lesu je razvidno, da je „gospodarski subjekt“ oseba, ki prvič dobavi les ali lesne proizvode na notranji trg za distribucijo ali uporabo na notranjem trgu v okviru gospodarske dejavnosti, bodisi odplačno bodisi neodplačno.

35.

Posledično se za namene Uredbe o lesu „gospodarski subjekt“ ne razlikuje od „trgovca“ po dejstvu, da dobavi les ali lesne proizvode na notranji trg – to storita oba. Razlikovalna značilnost je, da je „gospodarski subjekt“ oseba, ki je prva v dobavni verigi lesa in lesnih proizvodov na notranjem trgu, medtem ko trgovci prodajajo ali kupujejo les ali lesne proizvode, ki so že dani na notranji trg.

36.

Iz tega izhaja, da je odločilni element za opredelitev, kdo je „gospodarski subjekt“ v smislu Uredbe o lesu, trenutek znotraj trgovinske verige trgovanja z lesom in lesnimi proizvodi, ko so ti proizvodi prvič dani na notranji trg.

37.

V zvezi s tem je mogoče razlikovati med dvema položajema: v enem les in lesni proizvodi izvirajo iz neposekanih dreves v tretji državi ter se nato uvozijo v Evropsko unijo in dajo na notranji trg (kot neobdelan les ali proizvodi iz njega), v drugem pa so les in lesni proizvodi proizvedeni iz neposekanih dreves v Evropski uniji in dani na notranji trg.

38.

Ker prvo dajanje na trg za prvo kategorijo nastane v trenutku sprostitve v prosti promet s strani nacionalnih carinskih organov, v tem kontekstu kot „gospodarski subjekt“ za namene člena 4(2) Uredbe o lesu deluje uvoznik lesa in lesnih proizvodov iz tretjih držav.

39.

Zato mora uvoznik izpolniti obveznost potrebne skrbnosti, ki je naložena „gospodarskim subjektom“. Odločitev zakonodajalca Unije, da uvozniku naloži obveznost potrebne skrbnosti, je logična, saj je uvoznik prva oseba, ki ji lahko pravo Unije neposredno nalaga izvršljive obveznosti, kadar zadevni les ali lesni proizvodi izvirajo iz države zunaj Evropske unije. ( 25 )

40.

Če pa tako kot v obravnavani zadevi drevesa, ki se predelajo v les in lesne proizvode ter katerih nezakonito sečnjo naj bi Uredba o lesu nazadnje preprečevala, stojijo v Evropski uniji, se trgovinska veriga trgovanja z lesom (ali proizvodi iz njega) začne s sečnjo teh dreves v državi članici.

41.

V tem scenariju je „gospodarski subjekt“ oseba, ki razpolaga s temi drevesi na podlagi pravice, ki ji jo daje nacionalna zakonodaja.

42.

Skladno s tem je tudi samo ta oseba tista, ki lahko v okviru sistema potrebne skrbnosti iz člena 4(2) Uredbe o lesu ugotovi, da so proizvodi, ki tako vstopijo v promet, „zakonito pridobljeni“ (torej pridobljeni v skladu z veljavno nacionalno zakonodajo, kakor določa člen 2(f) navedene uredbe).

43.

To me pripelje do obravnavane zadeve. Iz sodnega spisa izhaja, da je pritožnik, za katerega je slovaška vlada na obravnavi potrdila, da ima po slovaški zakonodaji pravico upravljati gozdove, kupcu prodal določeno količino lesa. Ta les je bilo treba pridobiti, saj omenjena drevesa še niso bila posekana. V skladu s tem je posledica pogodbe za zadevne količine lesa prvo dajanje proizvodov, ki spadajo na področje uporabe Uredbe o lesu, na notranji trg, saj se na tej točki začne trgovinska veriga za zadevni les. Torej je pritožnik ta, ki je deloval kot „gospodarski subjekt“ pri tej posebni transakciji ter ima obveznost vzpostaviti in uporabljati sistem potrebne skrbnosti iz člena 4(2) Uredbe o lesu. Navsezadnje je pritožnik edina oseba, ki lahko pravno dokaže, da je bilo prvo dajanje zadevnih proizvodov na trg v skladu z veljavno slovaško zakonodajo.

44.

Za določitev „gospodarskega subjekta“ ni pomembno, kdo je zadevna drevesa fizično posekal. Ker lahko le „gospodarski subjekt“ izpolni obveznost potrebne skrbnosti, ki se nanaša na potrditev zakonitosti posledične pridobitve, prenos dejanja sečnje dreves na tretjo osebo ne more pritožnika odvezati obveznosti potrebne skrbnosti, ki mu jo nalaga člen 4(2) Uredbe o lesu.

45.

Nasprotno bi pomenilo, da bi se lahko dajanje lesa ali lesnih proizvodov na trg ločilo od obveznosti, ki izhaja iz člena 4(2) Uredbe o lesu, da se zagotovi zakonitost zadevne pridobitve. To pa pomeni tveganje, da bodo les in lesni proizvodi dani na notranji trg, ne da bi oseba, ki to stori ali je odgovorna za to, lahko dokazala zakonitost njihove pridobitve v skladu z obveznostmi te osebe. ( 26 )

46.

V okviru obravnavane zadeve bi lahko kupec postal „gospodarski subjekt“ le, če bi pritožnik pred sečnjo dreves prodal ali prenesel upravljavske pravice na njih. Samo v takem primeru bi odločitev, da se drevesa posekajo in da se pridobljeni les ali lesni proizvodi dajo na trg, sprejel kupec. ( 27 ) Vendar se ne zdi, da je bilo v obravnavani zadevi tako dogovorjeno, kar pa mora potrditi predložitveno sodišče.

47.

Skratka, v dejanskih okoliščinah obravnavane zadeve je kot „gospodarski subjekt“ deloval pritožnik. Torej bi morala ta oseba imeti vzpostavljen sistem potrebne skrbnosti, da bi med drugim zagotovila skladnost z veljavno slovaško zakonodajo.

48.

Glede na zgoraj navedeno Sodišču predlagam, da na vprašanje, ki mu ga je v predhodno odločanje predložilo Najvyšší správny súd Slovenskej republiky (vrhovno upravno sodišče Slovaške republike, Slovaška), odgovori:

Pojem „dajanje na trg“ iz člena 2(b) Uredbe (EU) št. 995/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. oktobra 2010 o določitvi obveznosti gospodarskih subjektov, ki dajejo na trg les in lesne proizvode

je treba razlagati tako, da

zajema odplačno prodajo neobdelanega lesa ali lesa za ogrevanje v smislu Priloge 1 k tej uredbi, če kupec v skladu s pogodbo o koncesiji za pridobitev zadevni les pridobi pod vodstvom in nadzorom prodajalca.