Začasna izdaja

SODBA SODIŠČA (četrti senat)

z dne 5. septembra 2024(*)

„ Predhodno odločanje – Reorganizacija in prenehanje kreditnih institucij – Direktiva 2001/24/ES – Člena 3 in 6 – Reorganizacijski ukrep, sprejet v zvezi s kreditno institucijo – Prenos obveznosti in odgovornosti te kreditne institucije na ,premostitveno banko‘ pred vložitvijo tožbe za plačilo terjatve do navedene kreditne institucije – Ponovni prenos nekaterih od teh obveznosti in odgovornosti na isto kreditno institucijo – Pravo države članice, v kateri so bili uvedeni zadevni postopki (lex concursus) – Učinki reorganizacijskega ukrepa v drugih državah članicah – Vzajemno priznavanje – Učinki neupoštevanja obveznosti objave reorganizacijskega ukrepa – Členi 17, 21, 38 in 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah – Lastninska pravica – Učinkovito sodno varstvo – Varstvo potrošnikov – Direktiva 93/13/ES – Člen 6(1) – Nepošteni pogoji – Načeli pravne varnosti in varstva legitimnih pričakovanj – Pasivna legitimacija ,premostitvene banke‘ “

V združenih zadevah od C‑498/22 do C‑500/22,

katere predmet so predlogi za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki jih je vložilo Tribunal Supremo (vrhovno sodišče, Španija) z odločbami z dne 19. julija 2022, ki so na Sodišče prispele 21. in 22. julija 2022, v postopkih

Novo Banco SA – Sucursal en España,

Banco de Portugal,

Fundo de Resolução

proti

C. F. O. (C‑498/22),

J. M. F. T.,

M. H. D. S. (C‑499/22),

Proyectos, Obras y Servicios de Badajoz SL (C‑500/22),

SODIŠČE (četrti senat),

v sestavi C. Lycourgos, predsednik senata, O. Spineanu-Matei, sodnica, J.‑C. Bonichot, S. Rodin, sodnika, in L. S. Rossi (poročevalka), sodnica,

generalni pravobranilec: J. Richard de la Tour,

sodna tajnica: L. Carrasco Marco, administratorka,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 26. oktobra 2023,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

–        za Novo Banco SA – Sucursal en España B. Fiestas Muñoz, N. Rodríguez Fernández in A. Suberviola Pagola, abogados,

–        za Banco de Portugal in Fundo de Resolução C. García Vega in J. M. Rodríguez Cárcamo, abogados,

–        za C. F. O. J. M. Arroyo Lorenzo, abogado, in I. C. Covadonga Juliá Corujo, procuradora,

–        za J. M. F. T in M. H. D. S. J. A. Ballesteros Garrido, abogado,

–        za Proyectos Obras y Servicios de Badajoz SL J. M. Aguado Maestro, abogado,

–        za špansko vlado L. Aguilera Ruiz in A. Gavela Llopis, agenta,

–        za portugalsko vlado P. Barros da Costa, M. Esménio in A. Rodrigues, agenti, skupaj z R. Esteves de Oliveira in P. Pinheiro, advogados,

–        za Evropski parlament J. Etienne, P. López-Carceller in A. Tamás, agenti,

–        za Svet Evropske unije G. Rugge in A. Westerhof Löfflerová, agenta,

–        za Evropsko komisijo J. L. Buendía Sierra, A. Nijenhuis, N. Ruiz García in D. Triantafyllou, agenti,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 21. marca 2024

izreka naslednjo

Sodbo

1        Predlogi za sprejetje predhodne odločbe se nanašajo na razlago člena 3(2) in člena 6 Direktive 2001/24/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. aprila 2001 o reorganizaciji in prenehanju kreditnih institucij (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 6, zvezek 4, str. 15), člena 6(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 2, str. 288, in popravek v UL 2019, L 214, str. 25), členov 17, 21, 38 in 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) ter načel pravne varnosti in varstva legitimnih pričakovanj.

2        Ti predlogi so bili vloženi v okviru sporov med Novo Banco SA – Sucursal en España (v nadaljevanju: Novo Banco), ob podpori Banco de Portugal (portugalska centralna banka) in Fundo de Resolução (sklad za reševanje, Portugalska), ter več strankami Novo Banco v zvezi z vplivom reorganizacijskih ukrepov, sprejetih v zvezi z Banco Espíritu Santo SA (BES), portugalsko kreditno institucijo, in njeno špansko podružnico (v nadaljevanju: BES Španija), ki jo je nasledila Novo Banco, na različne pogodbe o finančnih produktih in storitvah.

 Pravni okvir

 Pravo Unije

 Direktiva 2001/24

3        V uvodnih izjavah 3, 4, 6, 7, 11, 12 in 16 Direktive 2001/24 je navedeno:

„(3)      Ta direktiva je del zakonodajnega okvira Skupnosti, ki je bil oblikovan z Direktivo 2000/12/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. marca 2000 o začetku opravljanja in o opravljanju dejavnosti kreditnih institucij [(UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 6, zvezek 3, str. 272)]. Iz tega sledi, da so med delovanjem kreditna institucija in njene podružnice enoten subjekt, ki ga nadzirajo pristojni organi države, v kateri je bilo dano dovoljenje, veljavno v celotni [Evropski s]kupnosti.

(4)      Posebno nezaželeno se je odpovedati takšni enovitosti institucije in njenih podružnic, kadar je treba sprejeti reorganizacijske ukrepe ali začeti postopek prenehanja.

[…]

(6)      Upravni ali sodni organi matične države članice morajo biti edini pristojni za odločanje o reorganizacijskih ukrepih in izvajanje teh ukrepov, predvidenih v pravnih predpisih in praksah, veljavnih v državi članici. Zaradi težavnega usklajevanja pravnih predpisov in praks držav članic morajo te uvesti vzajemno priznavanje ukrepov, ki jih sprejme vsaka država članica za ponovno vzpostavitev sposobnosti preživetja kreditnih institucij, ki jim je dala dovoljenje.

(7)      Bistveno je, da se v vseh državah članicah zagotovi veljavnost reorganizacijskih ukrepov, ki jih sprejmejo upravni ali sodni organi v matični državi članici, in ukrepov, ki jih sprejmejo osebe ali telesa, ki jih ti organi imenujejo za izvajanje reorganizacijskih ukrepov, vključno z ukrepi, ki veljajo za možnost začasne ustavitve plačil in izvršilnih ukrepov ali znižanje terjatev ter katerega koli drugega ukrepa, ki bi lahko vplival na veljavne pravice tretjih oseb.

[…]

(11)      O izvajanju reorganizacijskih ukrepov v državah članicah, kjer imajo podružnice sedeže, je treba uradno obvestiti tretje osebe, kadar taki ukrepi lahko ovirajo uveljavljanje nekaterih njihovih pravic.

(12)      Načelo enakega obravnavanja upnikov glede njihovih možnosti ukrepanja zahteva, da upravni organi ali sodišča matične države članice sprejmejo potrebne ukrepe, ki omogočajo upnikom v državi članici gostiteljici, da lahko uveljavljajo svoje pravice do ukrepanja v določenem roku.

[…]

(16)      Enako obravnavanje upnikov zahteva, da kreditna institucija preneha v skladu z načeli enotnosti in univerzalnosti, kar zahteva izključno pristojnost upravnih ali sodnih organov [matične] države članice in priznavanje njihovih odločb, ki morajo imeti v vseh drugih državah članicah brez kakršnih koli formalnosti enak učinek, kakor je z zakonom določeno v matični državi članici, razen če je v tej direktivi določeno drugače.“

4        Člen 1(1) Direktive 2001/24 določa:

„Ta direktiva se uporablja za kreditne institucije in njihove podružnice, ustanovljene v državi članici, ki ni država njihovega sedeža, kakor opredeljujeta točki (1) in (3) člena 1 Direktive 2000/12/ES, ob upoštevanju pogojev in izjem iz člena 2(3) navedene direktive.“

5        V skladu s členom 2, sedma alinea, Direktive 2001/24 so „reorganizacijski ukrepi“ opredeljeni kot „ukrep[i], s katerimi naj se ohrani ali ponovno vzpostavi finančni položaj kreditne institucije in ki lahko vplivajo na že veljavne pravice tretjih oseb, vključno z ukrepi, ki vključujejo možnost začasne ustavitve plačil in izvršilnih ukrepov ali znižanje terjatev“.

6        Naslov II te direktive, naslovljen „Reorganizacijski ukrepi“, vsebuje člene od 3 do 8 te direktive.

7        Člen 3 navedene direktive, naslovljen „Sprejetje reorganizacijskih ukrepov – pravo, ki se uporablja“, določa:

„1.      Samo upravni ali sodni organi matične države članice so pooblaščeni za odločanje o izvedbi enega ali več reorganizacijskih ukrepov v kreditni instituciji, vključno s podružnicami, ustanovljenimi v drugih državah članicah.

2.      Reorganizacijski ukrepi se uporabljajo v skladu z zakoni, drugimi predpisi in postopki, ki se uporabljajo v matični državi članici, razen če ni v tej direktivi določeno drugače.

Veljajo v celoti v skladu z zakonodajo te države članice na celotnem območju Skupnosti, brez kakršnih koli dodatnih formalnosti, tudi proti tretjim osebam v drugih državah članicah, celo kadar zanje veljavni pravni predpisi države članice gostiteljice ne določajo takšnih ukrepov ali veljajo za njihovo izvajanje pogoji, ki niso izpolnjeni.

Ko reorganizacijski ukrepi postanejo veljavni v državi članici, v kateri so sprejeti, veljajo na celotnem območju Skupnosti.“

8        Člen 6 iste direktive z naslovom „Objava“ določa:

„1.      Upravni ali sodni organi matične države članice, upravitelj ali katera koli oseba s takšnim pooblastilom v matični državi članici objavi izvleček odločbe v Uradnem listu Evropskih skupnosti in dveh nacionalnih časopisih vsake države članice gostiteljice, kadar izvajanje reorganizacijskih ukrepov, sprejetih na podlagi člena 3(1) in (2), lahko vpliva na pravice tretjih oseb v državi članici gostiteljici in kadar se je v matični državi članici mogoče pritožiti zoper odločbo, ki odreja tak ukrep, zlasti da se tako pravočasno omogoči uveljavljanje pravice do pritožbe.

2.      Izvleček odločbe iz odstavka 1 se kar najhitreje in po najprimernejši poti pošlje Uradu za uradne publikacije Evropskih skupnosti ter dvema nacionalnima časopisoma v vsaki državi članici gostiteljici.

3.      Urad za uradne publikacije Evropskih skupnosti objavi izvleček najpozneje dvanajst dni po tem, ko je bil poslan.

4.      V izvlečku odločbe, ki se objavi, je v uradnem jeziku ali v uradnih jezikih zadevnih držav članic opredeljen zlasti namen in pravna podlaga sprejete odločbe, roki za vložitev pritožb, jasno izražena navedba časa, ko potečejo roki, ter popoln naslov organov ali sodišč, ki so pristojni za obravnavanje pritožbe.

5.      Reorganizacijski ukrepi se uporabljajo ne glede na ukrepe iz odstavkov 1 do 3 in v celoti veljajo zoper upnike, razen če upravni organi ali sodišča matične države članice ali zakonodaja te države, ki ureja take ukrepe, ne določajo drugače.“

9        Člen 32 Direktive 2001/24, naslovljen „Pravde v teku“, določa:

„Učinke reorganizacijskih ukrepov ali postopkov prenehanja na pravde v teku v zvezi s premoženjem ali pravico, ki je bila odvzeta kreditni instituciji, ureja edino zakonodaja države članice, v kateri je pravda v teku.“

 Direktiva 2014/59/EU

10      V uvodni izjavi 65 Direktive 2014/59/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o vzpostavitvi okvira za sanacijo ter reševanje kreditnih institucij in investicijskih podjetij ter o spremembi Šeste direktive Sveta 82/891/EGS ter direktiv 2001/24/ES, 2002/47/ES, 2004/25/ES, 2005/56/ES, 2007/36/ES, 2011/35/EU, 2012/30/EU in 2013/36/EU in uredb (EU) št. 1093/2010 ter (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 173, 2014, str. 190) je navedeno:

„Glavni namen premostitvene institucije kot institucije, ki je v celoti ali delno v lasti enega ali več javnih organov ali ki jo nadzira organ za reševanje, bi bil, da se strankam propadajoče institucije še naprej zagotavljajo bistvene finančne storitve in da se še naprej izvajajo bistvene finančne dejavnosti. Premostitvena institucija bi morala poslovati kot uspešno delujoče podjetje ter bi se morala ponovno vključiti na trg, ko so pogoji za to ustrezni in v roku, določenem v tej direktivi, ali prenehati, če ni sposobna uspešno poslovati.“

11      Člen 83 Direktive 2014/59, naslovljen „Postopkovne obveznosti organov za reševanje“, določa:

„1.      Države članice zagotovijo, da organi za reševanje po sprejetju ukrepa za reševanje takoj, ko je to razumno izvedljivo, izpolnijo zahteve iz odstavkov 2, 3 in 4.

[…]

4.      Organ za reševanje objavi ali zagotovi objavo kopije odredbe ali instrumenta, na podlagi katerega je sprejet ukrep za reševanje, ali obvestila s povzetkom učinkov ukrepa za reševanje, zlasti učinkov na občane in po potrebi pogoje in obdobje mirovanja ali omejitve iz členov 69, 70 in 71, na naslednje načine:

(a)      na svoji uradni spletni strani;

(b)      na spletni strani pristojnega organa, če ta ni organ za reševanje, in na spletni strani [Evropskega bančnega organa (EBA)];

(c)      na spletni strani institucije v postopku reševanja;

(d)      kadar so delnice ali drugi lastniškimi instrumenti ali dolžniški instrumenti institucije v postopku reševanja sprejeti v trgovanje na reguliranem trgu, s sredstvi, ki se uporabljajo za razkritje predpisanih informacij v zvezi z zadevno institucijo v postopku reševanja v skladu s členom 21(1) Direktive 2004/109/ES Evropskega parlamenta in Sveta [z dne 15. decembra 2004 o uskladitvi zahtev v zvezi s preglednostjo informacij o izdajateljih, katerih vrednostni papirji so sprejeti v trgovanje na reguliranem trgu, in o spremembah Direktive 2001/34/ES (UL 2004, L 390, str. 38)].

[…]“

12      Člen 117 Direktive 2014/59, naslovljen „Spremembe Direktive 2001/24/ES“, v odstavku 1 določa, da se v členu 1 Direktive 2001/24 doda odstavek 5, v katerem je navedeno, da se „[č]lena 4 in 7 te direktive […] ne uporabljata, kadar se uporablja člen 83 Direktive 2014/59/EU“.

13      V skladu s členom 130(1) Direktive 2014/59 je bil kot rok za prenos te direktive določen 31. december 2014.

14      V skladu s členom 131 te direktive je ta začela veljati dvajseti dan po njeni objavi v Uradnem listu Evropske unije, to je 2. julija 2014.

 Direktiva 93/13

15      Člen 3(1) Direktive 93/13 določa:

„Pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, velja za nepoštenega, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank.“

16      Člen 6(1) te direktive določa:

„Države članice določijo, da nepošteni pogoji, uporabljeni v pogodbi, ki jo s potrošnikom sklene prodajalec ali ponudnik, kakor je določeno z nacionalnim pravom, niso zavezujoči za potrošnika in da pogodba še naprej zavezuje obe stranki na podlagi teh pogojev, če je nadaljnji obstoj mogoč brez nepoštenih pogojev.“

17      Člen 7(1) navedene direktive določa:

„Države članice zagotovijo, da v interesu potrošnikov in konkurentov obstajajo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev v pogodbah, ki jih s potrošniki sklenejo prodajalci ali ponudniki.“

 Španska zakonodaja

18      Direktiva 2001/24 je bila v španski pravni red prenesena z Ley 6/2005 sobre saneamiento y liquidación de las entidades de crédito (zakon 6/2005 o reorganizaciji in prenehanju kreditnih institucij) z dne 22. aprila 2005 (BOE št. 97 z dne 23. aprila 2005, str. 13912).

19      Člen 19(1) tega zakona določa:

„Če je bil sprejet reorganizacijski ukrep ali začet postopek prenehanja kreditne institucije, ki ima dovoljenje v državi članici Evropske unije in ki ima vsaj eno podružnico ali opravlja storitve v Španiji, ima ta ukrep ali postopek brez nadaljnjih formalnosti vse učinke v Španiji, takoj ko učinkuje v državi članici, v kateri je bil sprejet ukrep ali začet postopek.“

 Portugalsko pravo

20      Člen 145-C in naslednji Regime Geral das Instituições de Crédito e Sociedades Financeiras (splošna ureditev za kreditne institucije in finančne družbe), potrjene z Decreto-Lei [que] Aprova o Regime Geral das Instituições de Crédito e Sociedades Financeiras (uredba-zakon o potrditvi splošne ureditve za kreditne institucije in finančne družbe), z dne 31. decembra 1992 (Diário da República, serija I‑A, št. 301-A/2012, v nadaljevanju: RGICSF), so bili uvedeni z Decreto‑Lei št. 31-A/2012 (uredba-zakon št. 31-A/2012) z dne 10. februarja 2012 (Diário da República, prva serija, št. 30, z dne 10. februarja 2012). Ti členi urejajo reorganizacijske ukrepe in ukrepe reševanja kreditnih institucij in finančnih družb.

 Spori o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje

 Zadeva C‑498/22

21      C. F. O., potrošnik, je 11. decembra 2006 z BES Španija sklenil pogodbo o hipotekarnem kreditu, ki je vsebovala tako imenovano klavzulo o minimalni obrestni meri, s katero je bila določena najnižja obrestna mera 2 %.

22      Tribunal Supremo (vrhovno sodišče, Španija) je s sodbo z dne 9. maja 2013 odločilo, da je taka klavzula o minimalni obrestni meri zaradi nepreglednosti nepoštena. Oseba C. F. O. je nato na BES Španija naslovila zahtevo, s katero jo je pozvala, naj zadevne klavzule ne uporabi. BES Španija od junija 2013 te klavzule ni več uporabljala.

23      Na podlagi RGICSF in ob resnih finančnih težavah BES je upravni odbor portugalske centralne banke z odločbo z dne 3. avgusta 2014, ki je bila spremenjena z odločbo z dne 11. avgusta 2014 (v nadaljevanju: odločba iz avgusta 2014), sprejel ukrepe, imenovane „ukrepi reševanja“ te kreditne institucije.

24      Portugalska centralna banka je z odločbo iz avgusta 2014 ustanovila „premostitveno banko“ ali „premostitveno institucijo“, in sicer Novo Banco, na katero so bili preneseni elementi aktive in pasive ter druge zunajbilančne postavke BES, ki so opisani v prilogi 2 k tej odločbi.

25      V tej prilogi 2 so bili navedeni nekateri elementi pasive, ki pa so bili izključeni iz prenosa na Novo Banco in ki so torej ostali del premoženja BES. Med temi elementi pasive so bili tisti, ki so navedeni v odstavku 1, točka (b)(v), navedene priloge 2, in sicer „vsakršne odgovornosti ali pogojne obveznosti, zlasti tiste, ki temeljijo na goljufiji ali kršitvi regulativnih, kazenskih ali upravnih določb ali odločb“.

26      Po prenosu iz točke 24 te sodbe je Novo Banco postala hipotekarna upnica za kreditno pogodbo, sklenjeno 11. decembra 2006, in je začela od osebe C. F. O. pobirati obroke odplačila tega kredita.

27      Banco de España (centralna banka Španije) je 3. oktobra 2014 v Boletín del Estado objavila obvestilo, v katerem je navedla, da je portugalska centralna banka z odločbo iz avgusta 2014 za BES uporabila ukrep za reševanje, ki je vključeval delni prenos njenega poslovanja na Novo Banco, ki naj bi nemoteno nadaljevala redno dejavnost BES, pri čemer se je ta ukrep štel za reorganizacijski ukrep v smislu člena 2 Direktive 2001/24.

28      Portugalska centralna banka je 29. decembra 2015 sprejela dve odločbi o spremembi in pojasnitvi priloge 2 k odločbi iz avgusta 2014 (v nadaljevanju: odločbi z dne 29. decembra 2015).

29      V odločbah z dne 29. decembra 2015 je bilo med drugim pojasnjeno, da „zlasti od tega dne na Novo Banco niso [bili] preneseni ti elementi pasive BES: […] (v) terjatve in odškodnine, povezane z zatrjevano razveljavitvijo nekaterih klavzul v kreditnih pogodbah, v katerih je BES kreditodajalka“.

30      Oseba C. F. O. je po razglasitvi sodbe z dne 21. decembra 2016, Gutiérrez Naranjo in drugi (C‑154/15, C‑307/15 in C‑308/15, EU:C:2016:980), januarja 2017 vložila zahtevo za vračilo zneskov, ki jih je BES Španija prejela na podlagi klavzule o minimalni obrestni meri hipotekarnega kredita.

31      Novo Banco je v dopisu z dne 21. marca 2017 to zahtevo zavrnila z obrazložitvijo, da je BES Španija pri obveščanju o tej klavzuli o minimalni obrestni meri, ki je bila sporočena v ponudbi, podpisani 24. novembra 2006, ravnala popolnoma pregledno.

32      Oseba C. F. O. je 4. maja 2017 zoper Novo Banco vložila tožbo, s katero je predlagala, prvič, naj se ugotovi ničnost navedene klavzule, ker naj bi bila ta nepoštena, in drugič, naj se Novo Banco naloži, naj ji vrne zneske, ki ji jih je neupravičeno plačala na podlagi iste klavzule.

33      Novo Banco je trdila, da tožba ni dopustna, ker naj zoper njo ne bi bilo mogoče vložiti tožbe, ker terjatev, ki bi lahko nastala v korist osebe C. F. O. in bi obsegala vračilo zneskov, ki jih je BES Španija prejela na podlagi uporabe zadevne klavzule o minimalni obrestni meri, z reorganizacijskimi ukrepi, ki jih je portugalska centralna banka sprejela v zvezi z BES, nanjo ni bila prenesena.

34      Tako prvostopenjsko sodišče kot višje sodišče, to je Audiencia Provincial (sodišče province, Španija), sta zavrnili ugovor, ki ga je podala Novo Banco, in ugodili tožbi osebe C. F. O.

35      Novo Banco je tako vložila kasacijsko pritožbo pri Tribunal Supremo (vrhovno sodišče), ki je predložitveno sodišče, ki je ugodilo predlogu portugalske centralne banke in sklada za reševanje za intervencijo v podporo tej pritožbi.

36      Predložitveno sodišče navaja, prvič, da reorganizacijski ukrepi, sprejeti v zvezi z BES, spadajo na področje uporabe prava Unije, kot je Sodišče že razsodilo v sodbi z dne 5. maja 2022, BPC Lux 2 in drugi (C‑83/20, EU:C:2022:346, točke od 28 do 30), tako da je treba za položaj iz postopka v glavni stvari šteti, da pomeni izvajanje tega prava v smislu člena 51(1) Listine.

37      Drugič, opozarja, da čeprav se odločbe iz avgusta 2014 in z dne 29. decembra 2015 štejejo za reorganizacijske ukrepe v smislu Direktive 2001/24, kot je Sodišče razsodilo v sodbi z dne 29. aprila 2021, Banco de Portugal in drugi (C‑504/19, EU:C:2021:335), in čeprav te odločbe lahko vplivajo na tretje osebe, navedene odločbe niso bile objavljene, kar je v nasprotju z zahtevami iz člena 6, od (1) do (4), te direktive. V zvezi s tem predložitveno sodišče poudarja, da so bile informacije, ki jih je portugalska centralna banka v zvezi s krizo BES in ustanovitvijo Novo Banco objavila na svojem spletnem mestu v angleščini in portugalščini ter v španskih medijih, zelo splošne ter zadevnim strankam niso omogočile, da bi ugotovile, kateri elementi pasive so izključeni iz prenosa zadevnega premoženja, in se zavedale omejitve svojih pravic, ki jo je ta izključitev prinesla. Dalje, Novo Banco je v svojih sporočilih strankam izključila vsako možnost, da bi zadevni reorganizacijski ukrepi lahko vplivali nanje. Poleg tega predložitveno sodišče poudarja, da tudi obvestilo, ki ga je objavila centralna banka Španije in je omenjeno v točki 27 te sodbe, ni izpolnjevalo pogojev iz te določbe.

38      Neobjava pod pogoji, zahtevanimi v členu 6, od (1) do (4), Direktive 2001/24, naj bi skoraj vsem strankam zadevne banke, ki prebivajo v Španiji, preprečila vložitev tožbe zoper odločbe portugalske centralne banke, zaradi česar naj bi te vložile tožbe proti Novo Banco, v zvezi s katerimi pa je ta vložila ugovor nedopustnosti, ker naj z zadevnimi reorganizacijskimi ukrepi ne bi bila prenesena obveznost vračila zneskov, ki so jih te stranke plačale na podlagi nepoštene klavzule.

39      Po mnenju predložitvenega sodišča člen 6(5) Direktive 2001/24, v skladu s katerim se reorganizacijski ukrepi uporabljajo in veljajo ne glede na ukrepe objave iz člena 6, od (1) do (3), te direktive, ne bi smel dopuščati daljše neobjave v državi članici gostiteljici o omejitvah ali odvzemih pravic, ki jih ti ukrepi nalagajo strankam zadevnega subjekta, ali o pravnih sredstvih, ki so na voljo prizadetim osebam.

40      Zato predložitveno sodišče dvomi, da je obveznost, da se v državi članici gostiteljici priznavajo učinki reorganizacijskih ukrepov, sprejetih v matični državi članici, določena v členu 3(2) Direktive 2001/24, lahko združljiva z načelom učinkovitega pravnega sredstva iz člena 47 Listine, s prepovedjo vsakršne diskriminacije na podlagi državljanstva iz člena 21(2) Listine in z načelom pravne varnosti, kadar taki ukrepi niso bili objavljeni v skladu z zahtevami iz člena 6, od (1) do (4), te direktive.

41      Tretjič, predložitveno sodišče ugotavlja, da je Novo Banco vsebinsko odgovorila na zahtevo za vračilo, ki jo je nanjo naslovila oseba C. F. O., pri čemer je poudarilo, da je „banka ravna[la] popolnoma pregledno“. Zato naj bi oseba C. F. O. vložila tožbo na podlagi prepričanja, da je Novo Banco kot banka pod nadzorom javnega organa, ki deluje na podlagi prava Unije, prevzela vse obveznosti in odgovornosti BES Španija v zvezi s to pogodbo.

42      Predložitveno sodišče se zato sprašuje, ali je v položaju, v katerem je potrošnik, ki prebiva v državi članici gostiteljici, legitimno pričakovanje lahko oprl na ravnanje premostitvene banke, ki jo nadzira javni organ matične države članice, obveznost priznavanja učinkov reorganizacijskih ukrepov, določena v členu 3(2) Direktive 2001/24, skladna s členom 47 Listine in načelom pravne varnosti.

43      Nazadnje, četrtič, predložitveno sodišče se sprašuje o zakonitosti „razdelitve“ pogodbenega razmerja, ki je posledica reorganizacijskih ukrepov iz postopka v glavni stvari, z vidika prava Unije, zlasti člena 6(1) Direktive 93/13. Po mnenju tega sodišča bi bila namreč Novo Banco, medtem ko zadevnega potrošnika zavezujejo njegove obveznosti do Novo Banco, tako da tej plača obroke hipotekarnega kredita, ki ga je prvotno sklenil z BES Španija, oproščena obveznosti vračila zneskov, ki jih je BES Španija prejela na podlagi zadevne klavzule o minimalni obrestni meri, kar bi pripeljalo do tega, da ta potrošnik nosi finančne posledice nepoštenega pogoja, saj teh zneskov nikakor ne bi mogel izterjati od družbe BES zaradi njene insolventnosti.

44      V tem okviru se predložitvenemu sodišču zdi nenavadno, da pravice potrošnikov ne prevladajo nad stabilnostjo finančnega sistema. V zvezi s tem navaja, da je Sodišče v sodbi z dne 21. decembra 2016, Gutiérrez Naranjo in drugi (C‑154/15, C‑307/15 in C‑308/15, EU:C:2016:980), odločilo, da je sodna praksa Tribunal Supremo (vrhovno sodišče), ki omejuje restitucijske učinke ničnosti klavzul o minimalni obrestni meri iz pogodb o hipotekarnem kreditu, ki jih je prodajalec oziroma ponudnik sklenil s potrošnikom, da bi se zagotovila stabilnost španskega finančnega sistema, ki je doživljal hudo krizo, v nasprotju s členom 6(1) Direktive 93/13.

45      Poleg tega predložitveno sodišče meni, da bi priznanje učinkov reorganizacijskih ukrepov, ki v praksi zadevnemu potrošniku ne omogoča uveljavljanja pravice do vračila zneskov, plačanih zaradi uporabe nepoštenega pogoja, medtem ko je ta potrošnik hkrati še naprej dolžan v celoti plačevati mesečne obroke hipotekarnega kredita, ki ga je najel, lahko pomenilo nesorazmeren poseg v lastninsko pravico navedenega potrošnika, ki je v nasprotju s členom 17 Listine.

46      V teh okoliščinah je Tribunal Supremo (vrhovno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

„1.      Ali je razlaga člena 3(2) Direktive [2001/24], v skladu s katerim se v državi članici gostiteljici priznajo učinki odločbe pristojnega upravnega organa matične države članice, ki ni bila objavljena v skladu z zahtevami iz člena 6, od (1) do (4), [te direktive], skladna s temeljno pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz člena 47 [Listine], splošnim načelom pravne varnosti ter načelom enakosti in prepovedi diskriminacije na podlagi državljanstva iz člena 21(2) Listine?

2.      Ali je razlaga člena 3(2) Direktive 2001/24, v skladu s katerim se v državi članici gostiteljici priznajo učinki odločbe pristojnega upravnega organa matične države članice, s katero so bile nekatere obveznosti in odgovornosti izključene iz prenosa redne dejavnosti in nekaterih sredstev z banke, za katero se uporabljajo reorganizacijski ukrepi, na ‚premostitveno banko‘, če je ‚premostitvena banka‘, ki jo nadzira javni organ, ki izvaja pravo Unije, s svojim poznejšim ravnanjem pri strankah države članice gostiteljice ustvarila legitimno pričakovanje, da je prevzela pasivo, ki ustreza odgovornostim in obveznostim, ki jih je banka, na katero se nanaša reorganizacijski ukrep, imela do svojih strank, skladna s temeljno pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz člena 47 Listine in splošnim načelom pravne varnosti?

3.      Ali je razlaga člena 3(2) Direktive 2001/24, v skladu s katerim se v državi članici gostiteljici priznajo učinki odločbe pristojnega upravnega organa matične države članice, s katero se na ,premostitveno banko‘ prenese položaj upnika v pogodbi o hipotekarnem kreditu, vendar banka ne more izpolniti svoje obveznosti, da kreditojemalcu potrošniku vrne zneske, ki jih je prejela na podlagi nepoštene klavzule iz te pogodbe, skladna s temeljno pravico do lastnine iz člena 17 Listine, načelom visoke ravni varstva potrošnikov iz člena 38 Listine, členom 6(1) Direktive [93/13] in splošnim načelom pravne varnosti?“

 Zadeva C‑499/22

47      Osebi J. M. F. T. in M. H. D. S. sta odprli trgovalni račun in z BES Španija sklenili pogodbo o upravljanju naložbenih portfeljev.

48      Z BES Španija sta 3. oktobra 2007 sklenili atipično finančno pogodbo (v nadaljevanju: AFP), ki je bila kompleksen finančni produkt z visokim tveganjem in spremenljivo obrestno mero, vezano na gibanje delnic drugih kreditnih institucij. Pogodba AFP je prenehala veljati 11. oktobra 2014, ko jo je Novo Banco, ki je medtem nasledila BES Španija, odpovedala in izplačala z izgubo.

49      Osebi J. M. F. T. in M. H. D. S. sta 28. aprila 2008 z BES Španija sklenili tudi pogodbo o strukturiranem finančnem produktu, ki je prenehala veljati 28. aprila 2013 in ki jo je BES Španija izplačala z izgubo.

50      Oseba J. M. F. T. je avgusta 2014 od Novo Banco prejela več sporočil, v katerih je bila po odločbah, ki jih je portugalska centralna banka sprejela v zvezi z BES, obveščena o nadaljevanju bančnih razmerij med strankami BES Španija in novim subjektom, in sicer Novo Banco, in tudi izpisek stanja za pogodbo AFP.

51      Osebi J. M. F. T. in M. H. D. S. sta 17. aprila 2017 zoper Novo Banco vložili tožbo, s katero sta primarno predlagali razglasitev ničnosti dveh finančnih pogodb zaradi napake v soglasju zaradi pomanjkljivih informacij, ki jima jih je posredovala BES Španija, in vračilo zneskov, ki sta jih prejeli od vsake stranke, skupaj z obrestmi od datuma vsakega plačila. Podredno sta osebi J. M. F. T. in M. H. D. S. predlagali, naj se Novo Banco naloži povrnitev škode, ki jima je nastala zaradi nakupa zadevnih dveh finančnih produktov, skupaj z obrestmi, izračunanimi po zakonski obrestni meri od dneva vročitve te tožbe.

52      Novo Banco se je sklicevala na nedopustnost navedene tožbe, z obrazložitvijo, da zoper njo ni mogoče vložiti tožbe, ker terjatev, ki bi lahko nastala v korist oseb J. M. F. T. in M. H. D. S. – bodisi v obliki vračila zneskov, ki sta jih ti osebi plačali za finančna produkta, zaradi možne ničnosti zadevnih pogodb bodisi v obliki povračila nastale izgube, ker stranki nista bili obveščeni o tveganjih v zvezi z zadevnima finančnima produktoma iz postopka v glavni stvari – z reorganizacijskimi ukrepi, ki jih je portugalska centralna banka sprejela v zvezi z BES, ni bila prenesena na Novo Banco.

53      Na prvi stopnji je bilo tožbi ugodeno.

54      Audiencia Provincial (sodišče province) je ugodilo pritožbi Novo Banco v delu, v katerem se je ta nanašala na pogodbo, sklenjeno 28. aprila 2008, z obrazložitvijo, da je BES Španija to pogodbo izplačala 28. aprila 2013, to je pred ustanovitvijo Novo Banco v okviru izvedbe reorganizacijskih ukrepov BES. Po mnenju tega sodišča so bili učinki zadevne transakcije torej izčrpani pred temi ukrepi, tako da na premostitveno banko ni bila prenesena nobena obveznost ali odgovornost, ki bi izhajala iz te pogodbe.

55      Audiencia Provincial (sodišče province) pa je prvostopenjsko sodbo potrdilo v delu, ki se nanaša na pogodbo AFP, ki jo je upravljala in nato oktobra 2014 odpovedala Novo Banco. To sodišče je navedlo tudi, da odločba iz avgusta 2014 iz prenosa ne izključuje strukturiranega produkta, kot je pogodba AFP, temveč izključuje dolžniške instrumente, ki so jih izdale institucije BES.

56      Tribunal Supremo (vrhovno sodišče), ki odloča o pritožbah zoper to sodbo, vključno s pritožbo, ki jo je vložila Novo Banco ob podpori portugalske centralne banke in sklada za reševanje, se sprašuje o zakonitosti obveznosti, da se v državi gostiteljici priznajo učinki reorganizacijskih ukrepov, sprejetih v matični državi članici, ki je določena v členu 3(2) Direktive 2001/24, ob upoštevanju določb in načel prava Unije, navedenih v predložitveni odločbi v zadevi C‑498/22, z izjemo Direktive 93/13, in na podlagi razlogov, ki so vsebinsko podobni tistim, ki so povzeti v točkah od 37 do 42 te sodbe v zvezi s to predložitveno odločbo.

57      V teh okoliščinah je Tribunal Supremo (vrhovno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

„1.      Ali je razlaga člena 3(2) Direktive 2001/24, v skladu s katerim se v državi članici gostiteljici priznajo učinki odločbe pristojnega upravnega organa matične države članice, ki ni bila objavljena v skladu z zahtevami iz člena 6, od (1) do (4), [te direktive], skladna s temeljno pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz člena 47 [L]istine, splošnim načelom pravne varnosti ter načelom enakosti in prepovedi diskriminacije na podlagi državljanstva iz člena 21(2) Listine?

2.      Ali je razlaga člena 3(2) Direktive 2001/24, v skladu s katerim se v državi članici gostiteljici priznajo učinki odločbe pristojnega upravnega organa matične države članice, s katero so bile nekatere obveznosti in odgovornosti izključene iz prenosa redne dejavnosti in nekaterih sredstev z banke, za katero se uporabljajo reorganizacijski ukrepi, na ,premostitveno banko‘, če je ,premostitvena banka‘, ki jo nadzira javni organ, ki izvaja pravo Unije, s svojim poznejšim ravnanjem pri strankah države članice gostiteljice ustvarila legitimno pričakovanje, da je prevzela pasivo, ki ustreza odgovornostim in obveznostim, ki jih je banka, na katero se nanaša reorganizacijski ukrep, imela do svojih strank, skladna s temeljno pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz člena 47 Listine in splošnim načelom pravne varnosti?

3.      Ali je razlaga člena 3(2) Direktive 2001/24, v skladu s katero se v državi članici gostiteljici priznajo učinki odločbe pristojnega upravnega organa matične države članice, s katero se na ,premostitveno banko‘ prenese položaj upnika v pogodbenih razmerjih, ki jih je sklenila banka, na katero se nanašajo reorganizacijski ukrepi, vendar banka ne more izpolniti svoje obveznosti, da stranki povrne zneske, ki jih je stranka plačala iz naslova pogodb, ki so bile razveljavljene zaradi napake volje, povzročene s pomanjkljivimi informacijami, ki jih je posredovala banka, skladna s temeljno pravico do lastnine iz člena 17 Listine, načelom visoke ravni varstva potrošnikov iz člena 38 Listine in splošnim načelom pravne varnosti?“

 Zadeva C‑500/22

58      Družba Proyectos, Obras y Servicios de Badajoz SL (v nadaljevanju: POSB) je 17. novembra 2014 na sekundarnem trgu kupila nadrejeno obveznico, imenovano „Senior Bond NB 6,875 % maturity July 2016“, z zapadlostjo 15. julija 2016, za znesek 100.000 EUR.

59      To obveznico je izdala BES, vendar je bil ta nepodrejeni dolžniški instrument, ko ga je prek tretjega investicijskega podjetja kupila družba POSB, del premoženja Novo Banco, na katero je bil prenesen na podlagi odločbe iz avgusta 2014.

60      Novo Banco je julija 2015 družbi POSB izplačala dohodek iz naslova donosa obveznic za obdobje 2014/2015.

61      Ko je navedena obveznica zapadla, Novo Banco družbi POSB ni ne izplačala donosa obveznice za obdobje 2015/2016 ne vrnila nominalne vrednosti te obveznice.

62      Novo Banco je v odgovor na pritožbo te družbe navedla, da njena zavrnitev plačila temelji na odločbah z dne 29. decembra 2015, s katerima je portugalska centralna banka elemente pasive, povezane z isto obveznico, z Novo Banco „prenesla nazaj“ na BES. V teh odločbah je bilo namreč predvideno zlasti, da se nadrejene obveznice z Novo Banco „prenesejo nazaj“ na BES, kar je vključevalo pravice in odgovornosti, ki so izhajale iz nepodrejenih dolžniških instrumentov, naštetih v prilogi 2B k navedenim sklepom, med katerimi je bila tudi „Senior Bond NB 6,875 % maturity July 2016“.

63      Družba POSB je 25. junija 2017 proti Novo Banco vložila tožbo, s katero je predlagala plačilo donosa te obveznice za anuiteto 2015/2016 in vračilo zneska, ki je ustrezal nominalni vrednosti obveznice.

64      Novo Banco se je sklicevala na nedopustnost te tožbe, ker naj zoper njo ne bi bilo mogoče vložiti tožbe, saj so bili elementi pasive, povezani z navedeno obveznico, „preneseni nazaj“ na BES.

65      Tako prvostopenjsko sodišče kot višje sodišče, to je Audiencia Provincial (sodišče province), sta zavrnili ugovor, ki ga je podala Novo Banco, in tožbi ugodili.

66      Tribunal Supremo (vrhovno sodišče), pri katerem je Novo Banco ob podpori portugalske centralne banke in sklada za reševanje vložila pritožbo, se, na prvem mestu, sprašuje o zakonitosti obveznosti, da se v državi gostiteljici priznajo učinki reorganizacijskih ukrepov, sprejetih v matični državi članici, ki je določena v členu 3(2) Direktive 2001/24, ob upoštevanju člena 47 Listine ter načel pravne varnosti, enakosti in prepovedi vsakršne diskriminacije na podlagi državljanstva iz člena 21(2) Listine, in sicer iz razlogov, ki so vsebinsko podobni tistim, ki so povzeti v točkah od 37 do 40 te sodbe v zvezi s predložitveno odločbo v zadevi C‑498/22.

67      Na drugem mestu, predložitveno sodišče navaja, da imetništvo nepodrejenega dolžniškega instrumenta družbi POSB zagotavlja varstvo temeljne lastninske pravice, priznane s členom 17 Listine. Po mnenju tega sodišča pa dejstvo, da so bile odgovornosti in obveznosti, povezane s tem dolžniškim instrumentom, „prenesene nazaj“ na BES, v praksi povzroči odvzem lastninske pravice družbe POSB, ker je BES insolventna banka, ki je ostala brez svojih sredstev.

68      Predložitveno sodišče sicer navaja, da se popolnoma zaveda dejstva, da temeljna pravica, priznana v členu 17 Listine, ni absolutna pravica in da se lahko imetniku take pravice v primerih in pod pogoji, ki jih določa zakon, lastnina odvzame v javno korist, vendar le proti pravični in pravočasni odškodnini za njen odvzem.

69      Predložitveno sodišče trdi, da je eden od teh primerov primer delničarjev in upnikov, ko pride do ukrepov reševanja, sprejetih v zvezi z banko, ki ne more izpolnjevati svojih obveznosti. Vendar opozarja, da družba POSB ni niti delničar niti upnik BES, ampak je ob nakupu nepodrejenega dolžniškega instrumenta postala upnik kapitalizirane in solventne banke, in sicer Novo Banco.

70      Predložitveno sodišče zato meni, da lahko odvzem lastnine družbi POSB brez pravične in pravočasne odškodnine na podlagi pooblastil za „prenos nazaj“, ki so bila podeljena portugalski centralni banki z odločbo istega organa, ki ni bila objavljena, kot se zahteva v Direktivi 2001/24, pomeni kršitev načela pravne varnosti in nesorazmeren poseg v temeljno pravico do lastnine iz člena 17 Listine.

71      V teh okoliščinah je Tribunal Supremo (vrhovno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

„1.      Ali je razlaga člena 3(2) Direktive 2001/24, v skladu s katerim se v državi članici gostiteljici priznajo učinki odločbe pristojnega upravnega organa matične države članice, ki ni bila objavljena v skladu z zahtevami iz člena 6, od (1) do (4), Direktive 2001/24, skladna s temeljno pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz člena 47 [Listine], splošnim načelom pravne varnosti ter načelom enakosti in prepovedi diskriminacije na podlagi državljanstva iz člena 21(2) Listine?

2.      Ali je razlaga člena 3(2) Direktive 2001/24, v skladu s katerim se v državi članici gostiteljici priznajo učinki odločbe pristojnega upravnega organa matične države članice, s katero so se na propadlo banko, za katero so se uporabili ukrepi za reševanje, ‚ponovno prenesle‘ obveznosti in odgovornosti, ki izhajajo iz nadrejene obveznice, ki jo je tretja oseba vplačala, ko so bile te obveznosti in odgovornosti v premoženju ‚premostitvene banke‘, skladna s temeljno pravico do lastnine iz člena 17 [Listine] in splošnim načelom pravne varnosti?“

 Postopek pred Sodiščem

72      V skladu s členom 54(2) Poslovnika Sodišča je predsednik Sodišča s sklepom z dne 27. septembra odločil, da se zadeve od C‑498/22 do C‑500/22 združijo za pisni in ustni del postopka ter izdajo sodbe.

 Prvo vprašanje v zadevah od C‑498/22 do C‑500/22

73      Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v zadevah od C‑498/22 do C‑500/22 v bistvu sprašuje, ali je treba člen 3(2) in člen 6 Direktive 2001/24 v povezavi s členom 21(2) in členom 47, prvi odstavek, Listine ter načelom pravne varnosti razlagati tako, da nasprotujeta temu, da ob neobstoju objave iz člena 6(1) te direktive sodišče države članice, ki ni matična država članica, prizna učinke reorganizacijskega ukrepa, ki je bil v zvezi s kreditno institucijo sprejet pred predložitvijo zadeve temu sodišču ter s katerim je bil del obveznosti in odgovornosti te institucije prenesen na premostitveno banko.

74      Kot poudarja predložitveno sodišče, ni sporno, da odločbe iz avgusta 2014 in z dne 29. decembra 2015, ki jih je sprejela portugalska centralna banka v zvezi z BES ter s katerimi je bil del elementov aktive in pasive te kreditne institucije prenesen na premostitveno banko, in sicer Novo Banco, pomenijo reorganizacijske ukrepe v smislu Direktive 2001/24.

75      Ta direktiva, kot je med drugim razvidno iz njenih uvodnih izjav 4 in 16, temelji na načelih enotnosti in univerzalnosti ter določa načelo vzajemnega priznavanja reorganizacijskih ukrepov in njihovih učinkov (glej v tem smislu sodbo z dne 29. aprila 2021, Banco de Portugal in drugi, C‑504/19, EU:C:2021:335, točka 33), brez namena harmonizacije nacionalnih zakonodaj na tem področju (glej v tem smislu sodbo z dne 13. septembra 2022, Banka Slovenije, C‑45/21, EU:C:2022:670, točka 121 in navedena sodna praksa).

76      Na podlagi člena 3(2) Direktive 2001/24 se namreč reorganizacijski ukrepi načeloma uporabljajo v skladu z zakonodajo matične države članice. Po eni strani iz drugega pododstavka te določbe izhaja, da taki ukrepi učinkujejo v skladu z zakonodajo te države članice na celotnem območju Unije, brez kakršnih koli dodatnih formalnosti, tudi proti tretjim osebam v drugih državah članicah, celo kadar zanje veljavni pravni predpisi države članice gostiteljice ne določajo takšnih ukrepov ali za njihovo izvajanje veljajo pogoji, ki niso izpolnjeni. Po drugi strani v skladu s tretjim pododstavkom navedene določbe reorganizacijski ukrepi, ko postanejo veljavni v matični državi članici, veljajo na celotnem območju Unije.

77      Te določbe tako določajo, da reorganizacijske ukrepe kreditnih institucij in njihove učinke načeloma ureja pravo države članice, v kateri je bil uveden postopek (lex concursus), razen izjem, ki v nekaterih primerih, izrecno določenih z Direktivo 2001/24, zahtevajo nujno omilitev načela uporabe prava matične države članice (glej v tem smislu sodbo z dne 29. aprila 2021, Banco de Portugal in drugi, C‑504/19, EU:C:2021:335, točki 34 in 35 ter navedena sodna praksa).

78      Glede objave takih reorganizacijskih ukrepov je treba najprej opozoriti, da člen 6(1) Direktive 2001/24 določa, da kadar izvajanje reorganizacijskih ukrepov, sprejetih v skladu s členom 3(1) in (2) te direktive, lahko vpliva na pravice tretjih oseb v državi članici gostiteljici in se je v matični državi članici zoper odločbo, ki odreja tak ukrep, mogoče pritožiti, upravni ali sodni organi matične države članice, upravitelj ali katera koli oseba s takšnim pooblastilom v tej državi članici objavi izvleček odločbe v Uradnem listu Evropske unije in dveh nacionalnih časopisih vsake države članice gostiteljice, zlasti da se tako pravočasno omogoči uveljavljanje pravice do pritožbe.

79      Člen 6(1) Direktive 2001/24 tako obveznost objave reorganizacijskih ukrepov pogojuje z izpolnitvijo dveh kumulativnih pogojev. Prvič, ti ukrepi morajo biti taki, da lahko vplivajo na pravice tretjih oseb v državi članici gostiteljici, in drugič, v državi članici izvora mora zoper odločbo, ki odreja navedene ukrepe, obstajati pravno sredstvo.

80      Kot navaja predložitveno sodišče, kaže, da so ti pogoji v zvezi z reorganizacijskimi ukrepi, obravnavanimi v postopkih v glavni stvari, izpolnjeni. Po eni strani je namreč, kot potrjuje portugalska vlada v pisnem stališču in v skladu z določbami RGICSF, zoper odločbo portugalske centralne banke o sprejetju takih ukrepov na Portugalskem pod pogoji, določenimi v zakonodaji o upravnem sporu, mogoče vložiti pravno sredstvo. Po drugi strani, na posameznike v postopkih v glavni stvari, ki vsi prebivajo ali imajo sedež v državi članici gostiteljici, in na stranke kreditne institucije, ki je bila predmet teh ukrepov, bi ti ukrepi lahko vplivali.

81      V okviru teh predlogov za sprejetje predhodne odločbe torej ni treba preučiti veljavnosti takih pogojev z vidika člena 47 Listine.

82      Dalje, v skladu s členom 6(4) Direktive 2001/24 morajo pristojni organi države članice izvora objaviti izvleček, namen in pravno podlago sprejete odločbe, roke za vložitev pritožb, jasno izraženo navedbo časa, ko potečejo roki, ter popoln naslov organov ali sodišč, ki so pristojni za obravnavanje pritožbe.

83      Ker se obveznost pristojnih organov matične države članice, da objavijo med drugim informacije o rokih za vložitev pravnih sredstev, lahko logično nanaša le na pravna sredstva, ki se lahko vložijo v tej državi članici, je treba šteti, da je namen člena 6, od (1) do (4), Direktive 2001/24 urediti obveščanje upnikov zadevne kreditne institucije, da bi se jim omogočilo, da v matični državi članici uveljavljajo pravico do pravnega sredstva zoper odločbe o reorganizacijskih ukrepih te institucije, ob spoštovanju načela enakega obravnavanja teh upnikov, kot je navedeno v uvodni izjavi 12 te direktive.

84      Nazadnje je treba opozoriti, da se v skladu s členom 6(5) Direktive 2001/24 reorganizacijski ukrepi uporabljajo ne glede na ukrepe za objavo iz odstavkov od 1 do 3 tega člena in v celoti veljajo zoper upnike, razen če upravni organi ali sodišča matične države članice ali zakonodaja te države članice, ki ureja take ukrepe, ne določajo drugače.

85      Iz tega sledi, da neobjava reorganizacijskih ukrepov, sprejetih v matični državi članici v skladu s pravili in postopki, določenimi v členu 6, od (1) do (4), Direktive 2001/24, ne ogroža načel enotnosti in univerzalnosti ter vzajemnega priznavanja učinkov teh ukrepov v državi članici gostiteljici, kot so bila navedena v točkah 75 in 76 te sodbe. Taka neobjava torej ne more povzročiti niti neveljavnosti teh ukrepov niti neizvršljivosti njihovih učinkov v državi članici gostiteljici.

86      Ob tem je treba ugotoviti, da Direktiva 2001/24 zgolj izključuje, da bi bilo mogoče neobjavo reorganizacijskih ukrepov sankcionirati z njihovo neveljavnostjo ali neizvršljivostjo njihovih učinkov v državi članici gostiteljici, ne da bi določala, kaj šele uskladila, druge vrste sankcij. Zato je treba v notranjem pravnem redu vsake države članice določiti procesna pravila, katerih namen je varstvo pravic, ki za pravne subjekte izhajajo iz prava Unije. Ta pravila pa ne smejo biti manj ugodna od tistih, ki veljajo za podobna nacionalna pravna sredstva (načelo enakovrednosti), in v praksi ne smejo onemogočiti ali pretirano otežiti uveljavljanja pravic, ki jih daje pravo Unije (načelo učinkovitosti) (sodba z dne 20. septembra 2018, Rudigier, C‑518/17, EU:C:2018:757, točka 61 in navedena sodna praksa).

87      Opozoriti je treba tudi, da morajo države članice, ko izvajajo pravo Unije, zagotoviti spoštovanje pravice do učinkovitega pravnega sredstva, določene v členu 47, prvi odstavek, Listine, ki pomeni potrditev načela učinkovitega pravnega sredstva (sodba z dne 15. aprila 2021, État belge (Elementi, nastali po odločbi o predaji), C‑194/19, EU:C:2021:270, točka 43).

88      Kot je pojasnjeno v točki 83 te sodbe, je namen objave, določene v členu 6 Direktive 2001/24, v matični državi članici zagotoviti varstvo pravice zadevnih oseb do vložitve pravnega sredstva zoper odločbe, s katerimi so odrejeni reorganizacijski ukrepi kreditne institucije, med katerimi je zlasti pravica upnikov te institucije s sedežem v državi članici gostiteljici.

89      Iz tega sledi, da mora pravo matične države članice, kadar reorganizacijski ukrepi niso bili objavljeni v skladu z zahtevami iz člena 6 Direktive 2001/24, osebam, na katerih pravice, zagotovljene s pravom Unije, taki ukrepi vplivajo in ki imajo sedež ali prebivališče v državi članici gostiteljici, omogočiti, da zoper te ukrepe vložijo pravno sredstvo v razumnem roku po tem, ko so bile obveščene o teh ukrepih ali so se z njimi seznanile oziroma bi z njimi morale biti seznanjene.

90      Sodišče je v zvezi s tem odločilo, da je določitev razumnih prekluzivnih rokov za vložitev pravnih sredstev zaradi pravne varnosti zadevne osebe in zadevnega organa združljiva z načelom učinkovitosti (glej v tem smislu sodbo z dne 24. marca 2009, Danske Slagterier, C‑445/06, EU:C:2009:178, točka 32 in navedena sodna praksa). Sodišče je tudi razsodilo, da ne gre za pretirano težavo, če se začetek teka roka za vložitev tožbe pogojuje z dnevom, ko se je zadevna oseba seznanila z ukrepi, ki posegajo v njen položaj, ali bi se z njimi vsaj morala seznaniti (glej v tem smislu sodbo z dne 7. novembra 2019, Flausch in drugi, C‑280/18, EU:C:2019:928, točka 55 in navedena sodna praksa).

91      Tako mora predložitveno sodišče na eni strani upoštevati zlasti okoliščino – kot je generalni pravobranilec navedel v točkah 77 in 86 sklepnih predlogov – da se določbe Direktive 2014/59 ne uporabljajo za spore o glavni stvari, informacije, ki so jih portugalski organi objavili na podlagi člena 83(4) te direktive, ter informacije, ki sta jih posredovali BES in/ali Novo Banco, da bi ugotovilo, kdaj so se stranke v postopkih v glavni stvari seznanile ali bi se morale seznaniti z odločitvami portugalske centralne banke. Na drugi strani bo moralo predložitveno sodišče upoštevati stališča portugalske vlade, ki so po možnosti potrjena s sodno prakso sodišč matične države članice, v skladu s katerimi procesno pravo te države članice zagotavlja, da je v primeru opustitve objave upravnega akta, kot je odločba portugalske centralne banke o reorganizaciji kreditne institucije, zoper ta akt mogoče vložiti pravno sredstvo od trenutka, ko so se oškodovanci seznanili ali bi se morali seznaniti z navedenim aktom ali z njegovim izvajanjem, odvisno od tega, kaj nastopi prej.

92      Poleg tega člen 47, prvi odstavek, Listine ne nasprotuje temu, da se določijo razumni roki za vložitev pravnega sredstva za izpodbijanje odločbe nacionalnega organa, s katero se izvaja pravo Unije in s katero se lahko krši ena od pravic, ki jih imajo posamezniki na podlagi tega prava.

93      Poleg tega niti ta člen 47 niti načelo učinkovitosti ne zahtevata, da ima pravno sredstvo, določeno v pravu matične države članice zoper odločbo, s katero nacionalni organ sprejme reorganizacijski ukrep, odložilni učinek, na podlagi katerega bi bili učinki te odločbe po samem zakonu odloženi do odločitve o takem pravnem sredstvu.

94      Dalje, kar zadeva načelo prepovedi diskriminacije glede na državljanstvo, zagotovljeno s členom 21(2) Listine, se ne zatrjuje niti ni dokazano, da bi se priznanje učinkov reorganizacijskih ukrepov v državi članici gostiteljici, kot se zahteva na podlagi člena 3(2) Direktive 2001/24, uporabljalo različno glede na državljanstvo posameznika.

95      Nazadnje, v zvezi z načelom pravne varnosti je treba opozoriti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso to načelo zahteva, prvič, da so pravna pravila jasna in natančna ter da je njihova uporaba predvidljiva za pravne subjekte, zlasti kadar imajo lahko neugodne posledice za posameznike in podjetja. Natančneje, navedeno načelo terja, da predpis zadevnim subjektom omogoča, da se natančno seznanijo z obsegom obveznosti, ki jim jih nalaga, ter da se lahko nedvoumno seznanijo s svojimi pravicami in obveznostmi ter ukrepajo v skladu z njimi (glej v tem smislu sodbo z dne 29. aprila 2021, Banco de Portugal in drugi, C‑504/19, EU:C:2021:335, točka 51 in navedena sodna praksa).

96      V obravnavanem primeru mora po eni strani država članica gostiteljica v skladu z določbami Direktive 2001/24 brez dodatnih formalnosti zagotoviti, da se na njenem ozemlju priznajo učinki reorganizacijskih ukrepov, sprejetih v matični državi članici, ne glede na okoliščino, da ti ukrepi niso bili objavljeni v skladu s členom 6(1) te direktive. Po drugi strani je treba ugotoviti, da so bili v trenutku, ko so stranke Novo Banco v letu 2017 pri španskih sodiščih vložile tožbe, reorganizacijski ukrepi predmet različnih ukrepov objave, ki so jih izvajali tako portugalski kot španski organi. Iz tega izhaja, kar mora preveriti predložitveno sodišče, da so imele stranke Novo Banco ob vložitvi tožb na voljo vse potrebne elemente, da so lahko ob popolnem poznavanju dejstev sprejele odločitev o vložitvi teh tožb in z gotovostjo določile subjekt, zoper katerega naj bi te tožbe vložile.

97      Glede na zgornje preudarke je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 3(2) in člen 6 Direktive 2001/24 v povezavi s členom 21(2) in členom 47, prvi odstavek, Listine ter načelom pravne varnosti razlagati tako, da ne nasprotujeta temu, da ob neobstoju objave iz člena 6(1) te direktive sodišče države članice, ki ni matična država članica, prizna učinke reorganizacijskega ukrepa, ki je bil v zvezi s kreditno institucijo sprejet pred predložitvijo zadeve temu sodišču ter s katerim je bil del obveznosti in odgovornosti te institucije prenesen na premostitveno banko.

 Drugo vprašanje v zadevah C‑498/22 in C‑499/22

98      Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v zadevah C‑498/22 in C‑499/22 v bistvu sprašuje, ali je treba člen 3(2) Direktive 2001/24 v povezavi s členom 47, prvi odstavek, Listine in načelom pravne varnosti razlagati tako, da nasprotuje temu, da se v državi članici gostiteljici priznajo učinki reorganizacijskega ukrepa, sprejetega v matični državi članici v zvezi s kreditno institucijo, ki je svoje obveznosti in odgovornosti delno prenesla na premostitveno banko pod nadzorom javnega organa, ki uporablja pravo Unije, kadar stranke te premostitvene banke trdijo, da so legitimno pričakovale, da je navedena premostitvena banka glede na svoje poznejše ravnanje prevzela tudi pasivo, ki ustreza vsem obveznostim in odgovornostim te kreditne institucije do teh strank.

99      Najprej je treba opozoriti, da to vprašanje temelji na predpostavki, da se stranke premostitvene banke, kakršna je Novo Banco, katere kapital je bil začasno v lasti javnega organa države članice zaradi njene dolgoročne privatizacije, lahko sklicujejo na načelo varstva legitimnih pričakovanj v razmerju do te premostitvene banke.

100    V skladu s sodno prakso Sodišča je načelo varstva legitimnih pričakovanj eno od temeljnih načel Unije (sodba z dne 26. julija 2017, Europa Way in Persidera, C‑560/15, EU:C:2017:593, točka 79 in navedena sodna praksa), ki ga morajo spoštovati institucije Unije, pa tudi države članice, ko sprejemajo ukrepe za izvajanje prava Unije, zlasti pri izvajanju pooblastil, ki so jim podeljena z direktivami Unije (glej v tem smislu sodbi z dne 26. julija 2017, Europa Way in Persidera, C‑560/15, EU:C:2017:593, točka 79, in z dne 17. novembra 2022, Avicarvil Farms, C‑443/21, EU:C:2022:899, točka 38 in navedena sodna praksa).

101    Na to načelo se lahko sklicuje vsak pravni subjekt, pri katerem je upravni organ vzbudil pričakovanja, oprta na natančna zagotovila, ki jih je navedenemu subjektu ta organ dal (sodbi z dne 9. julija 2015, Salomie in Oltean, C‑183/14, EU:C:2015:454, točka 44, in z dne 20. januarja 2022, Air Berlin, C‑165/20, EU:C:2022:42, točka 51 in navedena sodna praksa).

102    Nasprotno pa Sodišče ni dopustilo možnosti, da bi se na to načelo lahko skliceval zasebnopravni gospodarski subjekt, da bi uveljavljal pravico do odbitka vstopnega davka na dodano vrednost (DDV) (glej v tem smislu sodbo z dne 21. februarja 2018, Kreuzmayr, C‑628/16, EU:C:2018:84, točka 47) ali pa v okviru spora, ki je potekal izključno med nacionalnimi upravnimi organi (glej v tem smislu sodbo z dne 31. marca 2022, Smetna palata na Republika Bulgaria, C‑195/21, EU:C:2022:239, točka 65 in navedena sodna praksa), tako da se pravica posameznika, da se sklicuje na navedeno načelo, v pravu Unije razširi le na natančna zagotovila, ki mu jih je dal javni organ.

103    V obravnavanem primeru bi, kot je navedel generalni pravobranilec v točki 98 sklepnih predlogov, če bi se premostitvena banka, kot je Novo Banco, štela za upravni organ, ki izvaja pravo Unije, čeprav je bila ustanovljena v obliki kreditne institucije zasebnega prava brez vsakršnega posebnega pooblastila splošnega prava za opravljanje naloge javne službe, to pomenilo preseganje primerov, v katerih se lahko posameznik sklicuje na načelo varstva legitimnih pričakovanj. Okoliščina, da je kapital te kreditne institucije zaradi njene privatizacije začasno nadziral javni organ, kot je sklad za reševanje, te ugotovitve ne more spremeniti. Zgolj ta okoliščina namreč kreditne institucije, ki deluje na konkurenčnem trgu bančnih in finančnih storitev, ne spremeni v nacionalni upravni organ.

104    Na drugo vprašanje v zadevah C‑498/22 in C‑499/22 je torej treba odgovoriti, da je treba člen 3(2) Direktive 2001/24 v povezavi s členom 47, prvi odstavek, Listine in načelom pravne varnosti razlagati tako, da se posamezniki ne morejo sklicevati na načelo varstva legitimnih pričakovanj v zvezi s premostitveno banko, ki je organizacija zasebnega prava brez vsakršnih posebnih prerogativ splošnega prava in ki je bila ustanovljena v okviru reorganizacijskih ukrepov kreditne institucije, katere stranke so bili prvotno, da bi uveljavljali odgovornost te premostitvene banke za predpogodbene in pogodbene obveznosti, povezane s pogodbami, ki so bile predhodno sklenjene s to kreditno institucijo. Zgolj okoliščina, da je navedeno kreditno institucijo zaradi njene privatizacije začasno nadziral javni organ, te kreditne institucije, ki deluje na konkurenčnem trgu bančnih in finančnih storitev, ne more spremeniti v nacionalni upravni organ.

 Tretje vprašanje v zadevah C‑498/22 in C‑499/22 ter drugo vprašanje v zadevi C‑500/22

105    Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem v zadevah C‑498/22 in C‑499/22 ter drugim vprašanjem v zadevi C‑500/22 v bistvu sprašuje, ali je treba člen 17 Listine in načelo pravne varnosti razlagati tako, da nasprotujeta temu, da se v državi članici gostiteljici priznajo učinki reorganizacijskih ukrepov, sprejetih v matični državi članici na podlagi Direktive 2001/24, ki predvidevajo ustanovitev premostitvene banke in ohranitev obveznosti plačila zneskov, dolgovanih iz naslova predpogodbene ali pogodbene odgovornosti, v pasivi banke, na katero se ti ukrepi nanašajo. Poleg tega se predložitveno sodišče v zadevah C‑498/22 in C‑499/22 sprašuje o združljivosti takega priznanja s členom 38 Listine in v zadevi C‑498/22 s členom 6(1) Direktive 93/13.

106    Najprej je treba zavrniti trditve, ki jih je navedla zlasti Novo Banco in ki se nanašajo na nedopustnost tretjega vprašanja, predloženega v zadevi C‑499/22, ker naj bi se to vprašanje nanašalo le na načelo iz člena 38 Listine, saj se v obravnavanem primeru ne uporablja nobena določba sekundarnega prava o varstvu potrošnikov, vključno z Direktivo 93/13. Po eni strani namreč priznanje učinkov reorganizacijskega ukrepa kreditne institucije, sprejetega v matični državi članici, s katerim je prenesena obveznost iz člena 3(2) Direktive 2001/24, v državi članici gostiteljici pomeni izvajanje prava Unije v smislu člena 51(1) Listine. Ta se torej uporablja za spor o glavni stvari v zadevi C‑499/22, na navedeno vprašanje pa je treba vsebinsko odgovoriti. Po drugi strani in vsekakor je iz samega besedila zadnjenavedenega vprašanja razvidno, da predložitveno sodišče Sodišča ne sprašuje le o spoštovanju načela iz člena 38 Listine, temveč tudi o spoštovanju lastninske pravice, kot je zagotovljena s členom 17 Listine.

107    Zato je treba po vrsti preučiti, ali je treba člen 17 Listine, načelo pravne varnosti, člen 38 Listine in člen 6(1) Direktive 93/13 razlagati tako, da nasprotujejo priznanju učinkov reorganizacijskih ukrepov, sprejetih v matični državi članici na podlagi Direktive 2001/24 o ustanovitvi premostitvene banke in ohranitvi obveznosti plačila zneskov, dolgovanih iz naslova predpogodbene ali pogodbene odgovornosti, v pasivi banke, na katero se ti ukrepi nanašajo.

 Člen 17 Listine

108    V skladu s členom 17(1) Listine ima vsakdo pravico imeti v posesti svojo zakonito pridobljeno lastnino, jo uporabljati, z njo razpolagati in jo komu zapustiti, pri čemer se lastnina nikomur ne sme odvzeti, razen v javno korist v primerih in pod pogoji, ki jih določa zakon, vendar le proti pravični in pravočasni odškodnini za njeno izgubo. Uživanje lastnine se lahko uredi z zakonom, kolikor je to potrebno zaradi splošnega interesa. Poleg tega so v skladu s členom 52(1) Listine omejevanja uresničevanja pravic in svoboščin, ki jih priznava Listina, kot je lastninska pravica, mogoča, če so ta omejevanja določena z zakonom, če upoštevajo bistveno vsebino navedenih pravic in svoboščin ter če so – ob upoštevanju načela sorazmernosti – potrebna in dejansko ustrezajo ciljem splošnega interesa, ki jih priznava Unija, ali potrebi po varstvu pravic in svoboščin drugih.

109    Na prvem mestu, kar zadeva varstvo, zagotovljeno s členom 17(1) Listine, se v skladu z ustaljeno sodno prakso to varstvo nanaša na pravice, ki imajo premoženjsko vrednost in iz katerih glede na zadevni pravni red izhaja pridobljen pravni položaj, ki imetniku teh pravic omogoča samostojno izvajanje teh pravic v njegovo korist (glej v tem smislu sodbo z dne 1. avgusta 2022, HOLD Alapkezelő, C‑352/20, EU:C:2022:606, točka 72 in navedena sodna praksa). Tako je Sodišče odločilo, da so delnice oziroma obveznice, s katerimi se trguje na kapitalskih trgih, take pravice, ki lahko uživajo zaščito iz člena 17(1) Listine (glej v tem smislu sodbo z dne 5. maja 2022, BPC Lux 2 in drugi, C‑83/20, EU:C:2022:346, točki 40 in 43).

110    Zato je treba preveriti, ali se položaj, obravnavan v vsakem od postopkov v glavni stvari, nanaša na pravico, ki ima premoženjsko vrednost in iz katere izhaja pridobljen pravni položaj, ki imetniku teh pravic omogoča samostojno izvajanje teh pravic v njegovo korist.

111    Najprej, kar zadeva nadrejeno obveznico, ki jo je družba POSB pridobila na sekundarnem kapitalskem trgu in ki je predmet postopka v glavni stvari v zadevi C‑500/22, ob upoštevanju sodne prakse, navedene v točki 109 te sodbe, ni dvoma, da ima taka nadrejena obveznica, zlasti ker načeloma vključuje izplačilo letnih donosov obveznic in po določenem času vračilo njene nominalne vrednosti, premoženjsko vrednost in imetniku te obveznice zagotavlja pridobljen pravni položaj, ki mu omogoča samostojno izvajanje pravic, ki iz nje izhajajo.

112    Dalje, kar zadeva terjatev iz spora o glavni stvari v zadevi C‑498/22, je iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice v zvezi s členom 1 Dodatnega protokola št. 1 k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki je bil podpisan 20. marca 1952 v Parizu, razvidno, da lahko pojem „premoženje“ zajema tako „trenutno lastnino“ kot „vrednosti premoženja“, vključno s terjatvami, na podlagi katerih lahko zadevna oseba trdi, da ima vsaj „legitimno pričakovanje“, da bo dejansko uživala lastninsko pravico. Če ima zadevni premoženjski interes naravo terjatve, ga je mogoče šteti za „vrednost premoženja“ le, če ima zadostno pravno podlago, zlasti če je potrjen z ustaljeno sodno prakso (glej v tem smislu ESČP, 28. september 2004, Kopecký proti Slovaški, CE:ECHR:2004:0928JUD004491298, točki 35 in 52, ter ESČP, 20. marec 2018, Radomilja in drugi proti Hrvaški, CE:ECHR:2018:0320JUD003768510, točka 142).

113    Kot je generalni pravobranilec navedel v točki 111 sklepnih predlogov, je terjatev iz postopka v glavni stvari v zadevi C‑498/22 povezana z načelno obveznostjo kreditne institucije, da vrne obresti, prejete na podlagi klavzule o minimalni obrestni meri, ki je bila razglašena za nepošteno, iz pogodbe o hipotekarnem kreditu, sklenjene s potrošnikom, ne da bi bilo mogoče v skladu s sodno prakso o razlagi člena 6(1) Direktive 93/13 vračilo teh obresti omejiti na obdobje po ugotovitvi nepoštenosti te klavzule (glej v tem smislu sodbi z dne 21. decembra 2016, Gutiérrez Naranjo in drugi, C‑154/15, C‑307/15 in C‑308/15, EU:C:2016:980, točki 61 in 62, in z dne 15. junija 2023, Bank M. (Posledice ničnosti pogodbe), C‑520/21, EU:C:2023:478, točki 57 in 58). Iz tega sledi, da bi lahko imetnik te terjatve vsaj trdil, da ima „legitimno pričakovanje“, da bo dejansko užival lastninsko pravico, tako da bi lahko izkoristil varstvo, ki ga zagotavlja člen 17(1) Listine.

114    Nazadnje, kar zadeva terjatev iz postopka v glavni stvari v zadevi C‑499/22, in sicer terjatev, ki se nanaša na pomanjkljivost predpogodbenih informacij o tveganjih finančnega instrumenta, ki sta ga J. M. F. T. in M. H. D. S. kupila od BES, glede na to, da mora sodišče zadostnost predpogodbenih informacij presoditi z vidika okoliščin vsakega posameznega primera tako glede njihove pomembnosti kot obsega, bo moralo predložitveno sodišče preučiti, ali ta terjatev izpolnjuje pogoje iz točke 110 te sodbe in zlasti ali je nacionalna sodna praksa, ki v zvezi s kreditno institucijo določa obveznost zagotovitve predpogodbenih informacij, dovolj ustaljena, da ima oseba, ki se sklicuje na kršitev take obveznosti, „legitimno pričakovanje“, da bo navedeno terjatev dejansko uveljavljala.

115    Na drugem mestu, glede vprašanja, ali priznanje učinkov reorganizacijskih ukrepov, sprejetih v zvezi z BES v skladu s členom 3(2) Direktive 2001/24, v državi članici gostiteljici v zvezi s temi terjatvami pomeni odvzem lastnine v smislu člena 17(1), drugi stavek, Listine ali pa je podobno ureditvi uživanja lastnine v smislu člena 17(1), tretji stavek, Listine, je Sodišče razsodilo, da to, da matična država članica sprejme te reorganizacijske ukrepe, ki med drugim določajo prenos elementov aktive kreditne institucije na premostitveno banko, pomeni ureditev uživanja lastnine v smislu zadnjenavedene določbe, s katero je mogoče poseči v lastninsko pravico upnikov te kreditne institucije, kot so imetniki obveznic, katerih terjatve niso bile prenesene na to premostitveno banko (glej v tem smislu sodbo z dne 5. maja 2022, BPC Lux 2 in drugi, C‑83/20, EU:C:2022:346, točka 50).

116    Okoliščina, da so se učinki reorganizacijskih ukrepov v državi članici gostiteljici začeli uporabljati na podlagi obveznosti vzajemnega priznavanja teh ukrepov, kot izhaja iz člena 3(2) Direktive 2001/24, te analize, kot je generalni pravobranilec v bistvu navedel v točki 117 sklepnih predlogov, ne spremeni.

117    Preveriti je treba še, ali so v skladu s členom 17(1), tretji stavek, Listine v povezavi s členom 52(1) Listine učinki reorganizacijskih ukrepov v državi članici gostiteljici, na podlagi katerih so bile terjatve iz postopka v glavni stvari prenesene v pasivo BES Španija, določeni z zakonom, spoštujejo bistveno vsebino lastninske pravice in so sorazmerni, pri čemer je treba zagotoviti spoštovanje načela sorazmernosti iz člena 52(1) Listine glede na splošni interes, s katerim se ti reorganizacijski ukrepi utemeljujejo (glej po analogiji sodbo z dne 21. maja 2019, Komisija/Madžarska (Užitek na kmetijskih zemljiščih), C‑235/17, EU:C:2019:432, točki 88 in 89).

118    V obravnavanem primeru, najprej, omejitve pravic upnikov kreditne institucije, ki jih vsebujejo zadevni reorganizacijski ukrepi, in priznanje njihovih učinkov v državi članici gostiteljici izhajajo tako iz določb Direktive 2001/24 kot iz nacionalne zakonodaje, s katero je bila ta direktiva prenesena, naj bo to na Portugalskem z RGICSF, na podlagi katerega so bili ti ukrepi sprejeti, ali pa v Španiji z zakonom 6/2005, na podlagi katerega so bili učinki navedenih ukrepov priznani v tej državi članici. Poleg tega, čeprav je res, da je bila, kar zadeva terjatev iz postopka v glavni stvari v zadevi C‑500/22, ki je bila BES odvzeta na podlagi odločbe iz avgusta 2014, ta terjatev na podlagi odločb z dne 29. decembra 2015 z retroaktivnim učinkom ponovno prenesena v pasivo BES, je očitno, da je možnost spremembe istih ukrepov z retroaktivnim učinkom izrecno določena ne le z upoštevnimi določbami RGICSF, ampak tudi z odločbo iz avgusta 2014, ne da bi v skladu s sodno prakso Direktiva 2001/24 matični državi članici tako spremembo preprečevala (glej v tem smislu sodbo z dne 29. aprila 2021, Banco de Portugal in drugi, C‑504/19, EU:C:2021:335, točka 61 in navedena sodna praksa). Iz tega sledi, da so omejitve pravic upnikov zadevne kreditne institucije določene z zakonom v smislu člena 52(1) Listine.

119    Dalje, ker reorganizacijski ukrepi zadevne kreditne institucije in priznanje njihovih učinkov v državi članici gostiteljici ne pomenijo odvzema lastnine, temveč, kot je navedeno v točki 115 te sodbe, ureditev uživanja lastnine, ne morejo posegati v bistveno vsebino lastninske pravice ali v njeno bistvo (glej v tem smislu sodbo z dne 5. maja 2022, BPC Lux 2 in drugi, C‑83/20, EU:C:2022:346, točka 53).

120    Poleg tega je treba ugotoviti, da sprejetje teh ukrepov in priznanje njihovih učinkov v državi članici gostiteljici, kot izhajajo iz Direktive 2001/24, ustrezata ciljem splošnega interesa, ki jih priznava Unija, v smislu člena 17(1), tretji stavek, in člena 52(1) Listine. Kot je namreč Sodišče že presodilo, sprejetje takih ukrepov v bančnem sektorju ustreza cilju v splošnem interesu, ki mu sledi Unija, in sicer zagotavljanju stabilnosti bančnega sistema, zlasti v euroobmočju, in preprečevanju sistematičnega tveganja (glej v tem smislu sodbi z dne 20. septembra 2016, Ledra Advertising in drugi/Komisija in ECB, od C‑8/15 P do C‑10/15 P, EU:C:2016:701, točki 71 in 72, ter z dne 5. maja 2022, BPC Lux 2 in drugi, C‑83/20, EU:C:2022:346, točka 54 in navedena sodna praksa).

121    Nazadnje, v zvezi z vprašanjem, ali omejitve, ki jih določajo reorganizacijski ukrepi in priznanje njihovih učinkov v državi članici gostiteljici pri uveljavljanju pravic iz člena 17(1) Listine, presegajo tisto, kar je nujno za dosego ciljev splošnega interesa iz postopka v glavni stvari, je treba opozoriti, prvič, da imajo glede na posebne gospodarske razmere države članice široko polje proste presoje pri sprejemanju odločitev na gospodarskem področju ter da so te države v najboljšem položaju za določitev ukrepov, ki so primerni za doseganje zastavljenega cilja (glej v tem smislu sodbo z dne 5. maja 2022, BPC Lux 2 in drugi, C‑83/20, EU:C:2022:346, točka 55 in navedena sodna praksa).

122    V zvezi s tem so reorganizacijski ukrepi, kot je generalni pravobranilec v bistvu navedel v točki 119 sklepnih predlogov, smiselni le, če so elementi pasive in aktive kreditne institucije, ki ne more izpolnjevati svojih obveznosti, in sicer v obravnavanem primeru BES, razporejeni tako, da se dosežejo cilji v splošnem interesu, ki jim ti ukrepi sledijo, in sicer zagotavljanje stabilnosti bančnega sistema in preprečevanje sistemskega tveganja.

123    Po drugi strani, kot sta španska in portugalska vlada v bistvu navedli v pisnih stališčih, so ti ukrepi in priznanje njihovih učinkov v državi članici gostiteljici očitno v skladu z načelom sorazmernosti, saj imajo na podlagi določb RGICSF upniki, katerih terjatve niso bile prenesene na premostitveno banko, pravico prejeti znesek, ki ni nižji od tistega, za katerega se šteje, da bi ga prejeli, če bi zadevna kreditna institucija prenehala v okviru rednega insolvenčnega postopka (glej v tem smislu sodbo z dne 5. maja 2022, BPC Lux 2 in drugi, C‑83/20, EU:C:2022:346, točka 58).

124    Ob tem je treba opozoriti, da terjatev iz postopka v glavni stvari v zadevi C‑500/22 izhaja iz prodajne pogodbe, ki ni bila sklenjena z BES, ampak z Novo Banco, katere predmet je bila obveznica, ki je bila na dan sklenitve te pogodbe na podlagi odločbe iz avgusta 2014 del premoženja Novo Banco, pri čemer je pasiva, povezana s to obveznico, postala del pasive BES šele na podlagi odločb z dne 29. decembra 2015.

125    Res je, kot je opozorjeno v točki 118 te sodbe, da Direktiva 2001/24 ne preprečuje, da matična država članica spremeni pravno ureditev, ki se uporablja za reorganizacijske ukrepe, tudi z retroaktivnim učinkom.

126    Vendar iz tega ne izhaja samodejno, da s takimi retroaktivnimi reorganizacijskimi ukrepi v nobenem primeru ni mogoče kršiti lastninske pravice, kot je zagotovljena s členom 17 Listine. V skladu s členom 52(1) Listine in kot je navedeno v točki 117 te sodbe, morajo namreč ti reorganizacijski ukrepi spoštovati načelo sorazmernosti, pri čemer je treba spoštovanje tega načela zagotoviti glede na splošni interes, s katerim se ti ukrepi utemeljujejo.

127    V obravnavanem primeru bo moralo predložitveno sodišče preveriti spoštovanje zadnjenavedene zahteve, pri čemer mora zlasti upoštevati, prvič, dejstvo, da je odstavek 2 priloge 2 k odločbi iz avgusta 2014 izrecno določal možnost prenosa ali „prenosa nazaj“ nekaterih elementov aktive in pasive med Novo Banco in BES, in drugič, dejstvo, da je zadevni upnik v zadevi C‑500/22 poklicni prodajalec.

 Načelo pravne varnosti

128    V zvezi z zatrjevano kršitvijo načela pravne varnosti, katerega zahteve so navedene v točki 95 te sodbe, je treba poudariti, da so v skladu s členom 2, sedma alinea, Direktive 2001/24 reorganizacijski ukrepi ukrepi, s katerimi naj se ohrani ali ponovno vzpostavi finančni položaj kreditne institucije in ki lahko vplivajo na že veljavne pravice tretjih oseb, vključno z ukrepi, ki vključujejo možnost znižanja terjatev. Ti ukrepi učinkujejo v skladu z zakonodajo države članice, v kateri so bili sprejeti, na celotnem območju Unije, brez kakršnih koli dodatnih formalnosti, tudi proti tretjim osebam v drugih državah članicah, v skladu s členom 3(2) te direktive.

129    Ker ni sporno, da so odločbe iz avgusta 2014 in z dne 29. decembra 2015 reorganizacijski ukrepi v smislu Direktive 2001/24, sprejeti na podlagi RGICSF, s katerimi so bili razporejeni elementi pasive in aktive kreditne institucije, ki ne more izpolniti svojih obveznosti, so upniki v postopkih v glavni stvari lahko pričakovali, da nekatere odgovornosti, kot so te, ki izhajajo iz pomanjkljivih predpogodbenih informacij, ki jih je dala BES in ki so predmet postopka v glavni stvari v zadevi C‑499/22, ali nekatera tveganja, kot so ta, ki so predmet sporov o glavni stvari v zadevah C‑498/22 in C‑500/22, ne bodo prenesena na zadevno premostitveno banko. Poleg tega je iz priloge 2, odstavek 1(b)(v) k odločbi iz avgusta 2014 razvidno, da so v premoženju BES ostale „vsakršne odgovornosti ali [vsakršne] pogojne obveznosti, zlasti tiste, ki temeljijo na goljufiji ali kršitvi regulativnih, kazenskih ali upravnih določb ali odločb“.

130    Vendar kot je navedeno v točki 118 te sodbe, je bila BES na podlagi odločbe iz avgusta 2014 oproščena dolga, obravnavanega v zadevi C‑500/22, saj je ta dolg postal del pasive BES z retroaktivnim učinkom šele na podlagi odločb z dne 29. decembra 2015, v skladu z upoštevnimi določbami RGICSF.

131    Kot pa je poudarilo Sodišče, načelo pravne varnosti nasprotuje retroaktivni uporabi novega pravila, razen če to zahteva cilj v splošnem interesu in če se ustrezno upoštevajo legitimna pričakovanja zadevnih oseb (sodba z dne 25. januarja 2022, VYSOČINA WIND, C‑181/20, EU:C:2022:51, točki 49 in 59).

132    V zvezi s tem je mogoče retroaktivno spremembo identitete dolžnika terjatve iz zadeve C‑500/22 razumno utemeljiti s ciljem v splošnem interesu, ki je zagotavljanje stabilnosti bančnega sistema in preprečevanje sistematičnega tveganja. Glede na elemente, navedene v točki 127 te sodbe, ni izključeno, da so bila legitimna pričakovanja upnika v tej zadevi ustrezno spoštovana, kar bo moralo vsekakor preveriti predložitveno sodišče.

 Člen 38 Listine in člen 6(1) Direktive 93/13

133    Nazadnje je treba preučiti vprašanja predložitvenega sodišča v zadevah C‑498/22 in C‑499/22 v zvezi z združljivostjo zadevnih reorganizacijskih ukrepov in priznavanja njihovih učinkov v državi članici gostiteljici z varstvom potrošnikov.

134    Prvič, v zvezi z zadevo C‑499/22 je treba poudariti, da se vprašanja v tej zadevi nanašajo izključno na razlago člena 38 Listine, ki določa, da politike Unije zagotavljajo visoko raven varstva potrošnikov. Vendar predložitveno sodišče ne pojasnjuje, ali imajo stranke Novo Banco iz te zadeve status potrošnika na podlagi akta prava Unije, na podlagi katerega bi lahko po potrebi uveljavljale pravice.

135    V teh okoliščinah bi odgovor na ta del tretjega vprašanja, postavljenega v zadevi C‑499/22, pomenil posvetovalno mnenje o hipotetičnem vprašanju, kar bi bilo v nasprotju z nalogo Sodišča pri sodnem sodelovanju, uvedenem s členom 267 PDEU (glej v tem smislu sodbo z dne 22. februarja 2022, Stichting Rookpreventie Jeugd in drugi, C‑160/20, EU:C:2022:101, točka 84 in navedena sodna praksa).

136    Drugič, drugače pa velja za spor o glavni stvari v zadevi C‑498/22. Iz obrazložitve predloga za sprejetje predhodne odločbe je namreč razvidno, da oseba C. F. O. v okviru tega spora kot potrošnik na podlagi Direktive 93/13 zahteva retroaktivno vračilo zneskov, ki so bili neupravičeno plačani na podlagi klavzule o minimalni obrestni meri, ki je bila sodno razglašena za nepošteno, iz pogodbe o hipotekarnem kreditu, ki jo je prvotno sklenila z BES Španija in ki je bila na podlagi reorganizacijskih ukrepov, kot so priznani v Španiji, prenesena na Novo Banco. Natančneje, oseba C. F. O. trdi, da glede na razlago člena 6(1) Direktive 93/13, ki jo je Sodišče podalo v sodbi z dne 21. decembra 2016, Gutiérrez Naranjo in drugi (C‑154/15, C‑307/15 in C‑308/15, EU:C:2016:980), nepoštenost klavzule o minimalni obrestni meri povzroči restitucijski učinek za vse zneske, ki jih je na podlagi te klavzule neupravičeno plačala in ki bi jih morala nositi Novo Banco.

137    V zvezi s tem je treba opozoriti, da nujnost zagotovitve visoke ravni varstva potrošnikov v politikah Unije, kot izhaja iz člena 38 Listine, velja še zlasti za izvajanje Direktive 93/13 (glej v tem smislu sodbo z dne 19. decembra 2019, Bondora, C‑453/18 in C‑494/18, EU:C:2019:1118, točka 40).

138    Glede na naravo in pomen javnega interesa, ki ga predstavlja varstvo potrošnikov, tako Direktiva 93/13 državam članicam nalaga, da zagotovijo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev v pogodbah, sklenjenih med prodajalcem ali ponudnikom in potrošniki. Zato morajo nacionalna sodišča zavrniti uporabo nepoštenih pogojev, tako da ti za zadevnega potrošnika nimajo zavezujočih učinkov, razen če potrošnik temu nasprotuje (sodba z dne 15. junija 2023, Bank M. (Posledice ničnosti pogodbe), C‑520/21, EU:C:2023:478, točka 56 in navedena sodna praksa).

139    Za pogodbeni pogoj, ki je razglašen za nepoštenega, je treba načeloma šteti, da ni nikoli obstajal, tako da ne more imeti učinkov za zadevnega potrošnika. Zato mora biti posledica sodne ugotovitve nepoštenosti takega pogoja načeloma to, da se ponovno vzpostavi pravni in dejanski položaj potrošnika, v katerem bi ta bil, če tega pogoja ne bi bilo (sodbi z dne 21. decembra 2016, Gutiérrez Naranjo in drugi, C‑154/15, C‑307/15 in C‑308/15, EU:C:2016:980, točka 61, in z dne 15. junija 2023, Bank M. (Posledice ničnosti pogodbe), C‑520/21, EU:C:2023:478, točka 57).

140    V tem okviru je Sodišče pojasnilo, da obveznost nacionalnega sodišča, da ne uporabi nepoštenega pogodbenega pogoja, ki nalaga plačilo zneskov, ki so se izkazali za neupravičene, načeloma zajema restitucijski učinek glede teh zneskov, ker bi neobstoj takega učinka lahko izničil odvračalni učinek, ki se s členom 6(1) Direktive 93/13 v povezavi z njenim členom 7(1) želi doseči glede nepoštenih pogojev v pogodbah, ki jih s potrošniki sklenejo prodajalci ali ponudniki (sodba z dne 15. junija 2023, Bank M. (Posledice ničnosti pogodbe), C‑520/21, EU:C:2023:478, točka 58 in navedena sodna praksa).

141    Kljub tem načelnim ugotovitvam pa je Sodišče sprejelo tudi stališče, da varstvo potrošnikov ni absolutno (glej v tem smislu sodbo z dne 21. decembra 2016, Gutiérrez Naranjo in drugi, C‑154/15, C‑307/15 in C‑308/15, EU:C:2016:980, točka 68).

142    Dalje, čeprav je Sodišče razsodilo, da obstaja jasen splošni interes za zagotovitev močnega in doslednega varstva vlagateljev in upnikov po vsej Uniji, pa ni mogoče šteti, da ta interes v vseh okoliščinah prevlada nad splošnim interesom zagotovitve stabilnosti bančnega sistema (glej v tem smislu sodbi z dne 8. novembra 2016, Dowling in drugi, C‑41/15, EU:C:2016:836, točka 54, in z dne 5. maja 2022, Banco Santander (Reševanje Banco Popular), C‑410/20, EU:C:2022:351, točka 36).

143    Kot pa je ugotovljeno v točki 120 te sodbe, sprejetje reorganizacijskih ukrepov in priznanje njihovih učinkov v državi članici gostiteljici, kot izhajajo iz Direktive 2001/24, ustrezata cilju splošnega interesa, ki mu sledi Unija, in sicer zagotavljanju stabilnosti bančnega sistema in preprečevanja sistematičnega tveganja.

144    V obravnavanem primeru priznanje učinkov reorganizacijskih ukrepov v državi članici gostiteljici, kot izhaja iz Direktive 2001/24, pomeni, da se v premoženju BES ohranijo odgovornost in tveganja, povezana s previsokim zaračunavanjem obresti za obdobje veljavnosti pogodbe o hipotekarnem kreditu pred sprejetjem odločbe iz avgusta 2014. Varstvo potrošnika pred uporabo nepoštenih pogojev v pogodbah, sklenjenih s prodajalcem ali ponudnikom, kot izhaja iz člena 6(1) Direktive 93/13, pa ne sme biti tako, da bi se zanemarila delitev premoženjske odgovornosti med propadajočo kreditno institucijo in premostitveno banko, kot je bila določena v reorganizacijskih ukrepih, ki jih je sprejela matična država članica.

145    Če bi namreč varstvo, ki ga daje Direktiva 93/13, vsakemu potrošniku v državi članici gostiteljici, ki je upnik propadajoče kreditne institucije, omogočalo, da prepreči priznanje ukrepov, s katerimi je matična država članica odločila o delitvi premoženjske odgovornosti med to državo in premostitveno banko, bi lahko posredovanje javnih organov te države članice, katerega cilj je zagotoviti varstvo stabilnosti bančnega sistema, izgubilo polni učinek v vseh državah članicah, v katerih ima propadajoča kreditna institucija podružnice.

146    V zvezi s tem je treba še pojasniti, da se ob upoštevanju, prvič, cilja teh ukrepov in priznanja njihovih učinkov v drugih državah članicah, in sicer da se zaradi visoke stopnje povezanosti bančnih trgov v Uniji prepreči, da bi propad kreditne institucije posredno povzročil sistematično škodo, ki vpliva na stabilnost teh trgov in, splošneje, na stabilnost notranjega trga Unije, in drugič, obstoja ukrepov reorganizacije, ki jih je v obravnavanem primeru sprejel pristojni portugalski organ v zvezi z BES, te zadeve jasno razlikujejo od zadeve, v kateri je bila izdana sodba z dne 21. decembra 2016, Gutiérrez Naranjo in drugi (C‑154/15, C‑307/15 in C‑308/15, EU:C:2016:980).

147    Glede na vse zgornje preudarke je treba na tretje vprašanje v zadevah C‑498/22 in C‑499/22 ter na drugo vprašanje v zadevi C‑500/22 odgovoriti, da je treba člen 6(1) Direktive 93/13 v povezavi s členom 38 Listine, člen 17 Listine in načelo pravne varnosti razlagati tako, da načeloma ne nasprotujejo temu, da se v državi članici gostiteljici priznajo učinki reorganizacijskih ukrepov, sprejetih v matični državi članici na podlagi Direktive 2001/24, ki predvidevajo ustanovitev premostitvene banke in ohranitev obveznosti plačila zneskov, dolgovanih iz naslova predpogodbene ali pogodbene odgovornosti, v pasivi kreditne institucije, na katero se ti ukrepi nanašajo.

 Stroški

148    Ker je ta postopek za stranke v postopkih v glavni stvari ena od stopenj v postopkih pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo:

1.      Člen 3(2) in člen 6 Direktive 2001/24/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. aprila 2001 o reorganizaciji in prenehanju kreditnih institucij v povezavi s členom 21(2) in členom 47, prvi odstavek, Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in načelom pravne varnosti

je treba razlagati tako, da

ne nasprotujeta temu, da ob neobstoju objave iz člena 6(1) te direktive sodišče države članice, ki ni matična država članica, prizna učinke reorganizacijskega ukrepa, ki je bil v zvezi s kreditno institucijo sprejet pred predložitvijo zadeve temu sodišču ter s katerim je bil del obveznosti in odgovornosti te institucije prenesen na premostitveno banko.

2.      Člen 3(2) Direktive 2001/24 v povezavi s členom 47, prvi odstavek, Listine o temeljnih pravicah in splošnim načelom pravne varnosti

je treba razlagati tako, da

se posamezniki ne morejo sklicevati na načelo varstva legitimnih pričakovanj v zvezi s premostitveno banko, ki je organizacija zasebnega prava brez vsakršnih posebnih prerogativ splošnega prava in ki je bila ustanovljena v okviru reorganizacijskih ukrepov kreditne institucije, katere stranke so bili prvotno, da bi uveljavljali odgovornost te premostitvene banke za predpogodbene in pogodbene obveznosti, povezane s pogodbami, ki so bile predhodno sklenjene s to kreditno institucijo. Zgolj okoliščina, da je navedeno kreditno institucijo zarad njene privatizacije začasno nadziral javni organ, te kreditne institucije, ki deluje na konkurenčnem trgu bančnih in finančnih storitev, ne more spremeniti v nacionalni upravni organ.

3.      Člen 6(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah v povezavi s členom 38 Listine o temeljnih pravicah, člen 17 te listine in načelo pravne varnosti

je treba razlagati tako, da

načeloma ne nasprotujejo temu, da se v državi članici gostiteljici priznajo učinki reorganizacijskih ukrepov, sprejetih v matični državi članici na podlagi Direktive 2001/24, ki predvidevajo ustanovitev premostitvene banke in ohranitev obveznosti plačila zneskov, dolgovanih iz naslova predpogodbene ali pogodbene odgovornosti, v pasivi kreditne institucije, na katero se ti ukrepi nanašajo.

Podpisi

*      Jezik postopka: španščina.