–

za LSI – Germany GmbH G. Weyland, Rechtsanwalt,

–

za Freistaat Bayern J. Greim-Diroll, Landesanwältin,

–

za nemško vlado J. Möller in D. Klebs, agenta,

–

za Evropsko komisijo C. Hödlmayr in B. Rous Demiri, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 17 Uredbe (EU) št. 1169/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2011 o zagotavljanju informacij o živilih potrošnikom, spremembah uredb (ES) št. 1924/2006 in (ES) št. 1925/2006 Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive Komisije 87/250/EGS, Direktive Sveta 90/496/EGS, Direktive Komisije 1999/10/ES, Direktive 2000/13/ES Evropskega parlamenta in Sveta, direktiv Komisije 2002/67/ES in 2008/5/ES in Uredbe Komisije (ES) št. 608/2004 (UL 2011, L 304, str. 18) in Priloge VI, del A, točka 4, k tej uredbi.

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo LSI – Germany GmbH (v nadaljevanju: LSI) in Freistaat Bayern (zvezna dežela Bavarska, Nemčija) glede odločbe, s katero je bilo družbi LSI prepovedano dajati na trg živila, ki jih ta proizvaja, brez navedbe nekaterih sestavnih delov ali sestavin v neposredni bližini imena teh živil v osrednjem vidnem polju.

3

V skladu s členom 1(1) Uredbe št. 1169/2011, naslovljenim „Vsebina in področje uporabe“, ta uredba „določa podlago za zagotavljanje visoke ravni varstva potrošnikov v zvezi z informacijami o živilih, ob upoštevanju razlik v razumevanju potrošnikov in njihovih potreb po informacijah, ter hkrati zagotavlja nemoteno delovanje notranjega trga“.

4

Člen 2 navedene uredbe, naslovljen „Opredelitev pojmov“, določa:

„1.   V tej uredbi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

[…]

2.   Uporabljajo se tudi naslednje opredelitve pojmov:

[…]

[…]

[…]“.

5

Člen 3 iste uredbe, naslovljen „Splošni cilji“, v odstavku 1 določa:

„Zagotavljanje informacij o živilih dosega visoko raven varovanja zdravja in interesov potrošnikov z zagotavljanjem podlage končnim potrošnikom za ozaveščeno izbiro in za varno uporabo živil, zlasti v zvezi z zdravstvenimi, gospodarskimi, okoljskimi, socialnimi in etičnimi vidiki.“

6

Člen 7 Uredbe št. 1169/2011, naslovljen „Prakse poštenega informiranja“, določa:

„1.   Informacije o živilih ne smejo biti zavajajoče, zlasti:

[…]

2.   Informacije o živilih so točne, jasne in potrošniku zlahka razumljive.

[…]“.

7

Člen 9 te uredbe, naslovljen „Seznam obveznih podatkov“, v odstavku 1 določa:

„V skladu s členi 10 do 35 in ob upoštevanju izjem iz tega poglavja je obvezna navedba naslednjih podatkov:

[…]“.

8

Člen 17 navedene uredbe, naslovljen „Ime živila“, določa:

„1.   Ime živila je njegovo predpisano prodajno ime. Če prodajno ime ni predpisano, je ime živila njegovo običajno ime, če pa običajnega imena ni ali se ne uporablja, se navede opisno ime živila.

[…]

4.   Ime, zaščiteno kot intelektualna lastnina, blagovna znamka ali izmišljeno ime, ne nadomesti prodajnega imena živila.

5.   Posebne določbe o imenu živila in podatkih, ki spremljajo živilo, so določene v Prilogi VI.“

9

Priloga VI k isti uredbi je naslovljena „Ime živila in posebni spremni podatki“ in je razdeljena na tri dele. Del A, naslovljen „Obvezni spremni podatki ob imenu živila“, v točki 4 določa:

„Pri živilih, pri katerih je bil sestavni del ali sestavina, za katero potrošnik pričakuje, da se običajno uporablja ali je običajno prisotna, nadomeščena z drugim sestavnim delom ali sestavino, se na označbi poleg seznama sestavin jasno navede sestavni del ali sestavina, uporabljena za delno ali popolno nadomestitev:

10

V členu 2 Uredbe št. 178/2002 je pojem „hrana“ opredeljen kot „vsaka snov ali izdelek, v predelani, delno predelani ali nepredelani obliki, namenjen za uživanje ali se smiselno pričakuje, da ga bodo uživali ljudje“.

11

Tožeča stranka proizvaja mini salamo iz perutnine, ki – kot nadomestek za živalsko maščobo – vsebuje palmovo maščobo in repično olje in ki jo daje v promet tako, da jo prodaja na drobno kot predpakirano živilo pod imenom „BiFi The Original Turkey“ (v nadaljevanju: zadevno živilo). „BiFi The Original“ je v nemškem pravu hkrati besedna in figurativna znamka, v pravu Unije pa figurativna znamka.

12

Pristojni nadzorni organ je z odločbo z dne 7. januarja 2019 družbi LSI prepovedal, da zadevno živilo daje na trg, ne da bi zadevne nadomestne sestavine navedla v neposredni bližini trgovskega imena „BiFi The Original Turkey“, ki je na sprednji strani embalaže, z uporabo velikosti črk, ki je najmanj 75 % srednjega črkovnega pasu tega trgovskega imena in ni manjša od najmanjše velikosti črk, določene v členu 13(2) Uredbe št. 1169/2011.

13

Ta zahteva za označevanje naj bi bila naložena z določbami člena 17(5) Uredbe št. 1169/2011 v povezavi s Prilogo VI, del A, točka 4, k tej uredbi, natančneje z izrazom „ime proizvoda“ iz zadnjenavedene določbe, ki naj ne bi bil sopomenka za „ime živila“. Prvi izraz naj bi med drugim zajemal tudi pojma „blagovna znamka“ ali „izmišljeno ime“, ki sta navedena v členu 17(4) te uredbe, in naj bi v obravnavani zadevi zahteval, da se navedbi blagovne znamke „BiFi The Original Turkey“, ki je na sprednji strani embalaže zadevnega živila in ki je v osrednjem vidnem polju te embalaže, v skladu z zahtevami iz točke 4, dela A, Priloge VI k navedeni uredbi doda navedba „s palmovo maščobo in repičnim oljem“.

14

Družba LSI je pri Bayerisches Verwaltungsgericht Ansbach (bavarsko upravno sodišče v Ansbachu, Nemčija), ki je predložitveno sodišče, vložila tožbo za odpravo te odločbe. Družba LSI trdi, da je – ker je izraz „ime proizvoda“ sopomenka za izraz „ime živila“ – v celoti izpolnila zahteve po označevanju, ki so določene s členom 17(5) Uredbe št. 1169/2011 v povezavi s Prilogo VI, del A, točka 4, k tej uredbi, saj je na hrbtni strani embalaže zadevnega živila navedba „mini salama iz perutnine s palmovo maščobo in repičnim oljem“. Te določbe naj torej ne bi zahtevale, da se sprednja stran te embalaže, kjer je blagovna znamka „BiFi The Original Turkey“, dopolni z navedbo „s palmovo maščobo in repičnim oljem“.

15

Predložitveno sodišče uvodoma navaja, da je način, kako mora biti zadevno živilo konkretno označeno, odvisen od razlage izraza „ime proizvoda“ iz Priloge VI, del A, točka 4, k Uredbi št. 1169/2011, katerega opredelitve ni niti v tej uredbi niti v nobeni določbi živilske zakonodaje Unije in katerega natančne vsebine ni mogoče določiti na podlagi besedila ali sistematike navedene uredbe. Navedeno sodišče navaja tudi, da na podlagi določb člena 17(5) Uredbe št. 1169/2011 v povezavi s Prilogo VI, del A, točka 4, k tej uredbi, katerih cilj je po njegovem mnenju zagotoviti splošno informiranost potrošnikov, ni mogoče sklepati, da je njihov namen varstvo potrošnikov pred zavajanjem, drugače od drugih določb te uredbe, kot je njen člen 7.

16

Navedeno sodišče poleg tega ugotavlja, da lahko to, da nosilci živilske dejavnosti uporabljajo ime, zaščiteno kot intelektualna lastnina, blagovna znamka ali izmišljeno ime, v smislu člena 17(4) Uredbe št. 1169/2011, potrošnikovo pozornost odvrne od imena živila iz odstavka 1 tega člena. Navaja, da je v obravnavani zadevi to ime na embalaži zadevnega živila v precej manjši velikosti od velikosti blagovne znamke tega živila in „je torej tudi precej manj opazno“.

17

Predložitveno sodišče izhaja iz načela, da je cilj Priloge VI, del A, točka 4, k tej uredbi zagotoviti preglednost in obveščanje potrošnikov, tako da se vsaj v primerih, ki so tam navedeni, zagotovi, da so informacije o sestavnih delih ali nadomestnih sestavinah, ki jih živilo vsebuje, na njegovi embalaži navedene v neposredni bližini imen iz člena 17(4) navedene uredbe, in sicer s črkami, ki so po velikosti primerljive s tistimi, ki so uporabljene za zadevno ime. Izraz „ime proizvoda“ v smislu Priloge VI, del A, točka 4, Uredbe št. 1169/2011 naj ne bi bil sopomenka za „ime živila“ v smislu člena 17(1) te uredbe in naj bi imel širši pomen od zadnjenavedenega izraza, ker naj bi se nanašal tudi na „ime, zaščiteno kot intelektualna lastnina“, „blagovno znamko“ ali „izmišljeno ime“ iz tega člena 17(4). Isto sodišče navaja, da bo treba, če Sodišče to razlago potrdi, tožbo družbe LSI zoper odločbo z dne 7. januarja 2019, ki je navedena v točki 12 te sodbe, zavrniti kot neutemeljeno, saj se označevanje zadevnega živila, kot je naloženo s to odločbo, lahko veljavno zahteva.

18

V teh okoliščinah je Bayerisches Verwaltungsgericht Ansbach (bavarsko upravno sodišče v Ansbachu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

19

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 17(1), (4) in (5) Uredbe št. 1169/2011 v povezavi s Prilogo VI, del A, točka 4, k tej uredbi razlagati tako, da ima izraz „ime proizvoda“ iz te Priloge VI, del A, točka 4, samostojen pomen, ki se razlikuje od pomena izraza „ime živila“ v smislu člena 17(1) te uredbe, zato lahko zajema ne le predpisano prodajno ime, običajno ime ali opisno ime, temveč tudi „ime, zaščiteno kot intelektualna lastnina“, „blagovno znamko“ ali „izmišljeno ime“ iz člena 17(4) navedene uredbe.

20

V zvezi s tem je treba na prvem mestu spomniti, da je v skladu s členom 17(1) Uredbe št. 1169/2011 „ime živila“ njegovo „predpisano prodajno ime“ ali, če takega imena ni, njegovo „običajno ime“, če pa takega imena ni ali se ne uporablja, se navede „opisno ime“, pri čemer so ti trije pojmi opredeljeni v členu 2(2)(n), (o) oziroma (p) te uredbe. V členu 17(4) navedene uredbe je določeno, da „ime, zaščiteno kot intelektualna lastnina“, „blagovna znamka“ ali „izmišljeno ime“, ne nadomesti „imena živila“ v smislu odstavka 1 tega člena.

21

Na drugem mestu, v skladu s Prilogo VI, del A, točka 4, k Uredbi št. 1169/2011 se, kadar je bil sestavni del ali sestavina, za katero potrošnik pričakuje, da se običajno uporablja ali je običajno prisotna, nadomeščen z drugim sestavnim delom ali sestavino, na označbi poleg seznama sestavin jasno navede sestavni del ali sestavina, uporabljen za delno ali popolno nadomestitev, in sicer blizu „imena proizvoda“ (točka (a)), in v velikosti črk, ki je najmanj 75 % srednjega črkovnega pasu velikosti črk, ki sestavljajo „ime proizvoda“ (točka (b)).

22

Na tretjem mestu, izraz „ime proizvoda“, ki je uporabljen zgolj v Prilogi VI, del A, točka 4(a) in (b), k Uredbi št. 1169/2011, v tej uredbi ni opredeljen. V nekaterih jezikovnih različicah, kot sta nemška („Produktname“) ali francoska („nom du produit“), ta izraz še bolj odstopa od izraza iz člena 17 Uredbe št. 1169/2011 – in sicer „Bezeichnung des Lebensmittels“ oziroma „dénomination de la denrée alimentaire“ – kot v drugih jezikovnih različicah, kot so španska („denominación del producto“ in „denominación del alimento“), češka („název produktu“ in „název potraviny“), angleška („name of the product“ in „name of the food“), hrvaška („naziv proizvoda“ in „naziv hrane“), italijanska („denominazione del prodotto“ in „denominazione dell’alimento“), nizozemska („benaming van het product“ in „benaming van het levensmiddel“), poljska („nazwa produktu“ in „nazwa środka spożywczego“), portugalska („denominação do produto“ in „denominação do género alimentício“), romunska („denumirea produsului“ in „denumirea produsului alimentar“), slovaška („názov výrobku“ in „názov potraviny“), slovenska („ime proizvoda“ in „ime živila“), finska („tuotteen nimi“ in „elintarvikkeen nimi“) ter švedska jezikovna različica („produktens beteckning“ in „livsmedlets beteckning“).

23

Tako tudi ob predpostavki, da nemška in francoska jezikovna različica zaradi uporabe manj podobnih izrazov omogočata razlago obeh zadevnih izrazov v smislu, da nimata enakega pomena, taka razlaga ni potrjena z drugimi jezikovnimi različicami, ki so navedene v prejšnji točki. V skladu z ustaljeno sodno prakso pa se izrazi, uporabljeni v eni od jezikovnih različic določbe prava Unije, ne morejo uporabljati kot edina podlaga za razlago te določbe oziroma ne morejo imeti prednosti pred drugimi jezikovnimi različicami (glej v tem smislu sodbi z dne 27. oktobra 1977, Bouchereau, 30/77, EU:C:1977:172, točka 14, in z dne 25. februarja 2021, Bartosch Airport Supply Services, C‑772/19, EU:C:2021:141, točka 26).

24

Vsekakor to, da je „hrana“ v členu 2 Uredbe št. 178/2002, na katerega napotuje člen 2(1)(a) Uredbe št. 1169/2011, opredeljena kot „vsaka snov ali izdelek, v predelani, delno predelani ali nepredelani obliki, namenjen za uživanje ali se smiselno pričakuje, da ga bodo uživali ljudje“, zadostuje za sklep, da je razlika med izrazom „ime živila“ iz člena 17(1) zadnjenavedene uredbe in izrazom „ime proizvoda“ iz Priloge VI, del A, točka 4, k isti uredbi povsem terminološka. Ob upoštevanju te opredelitve živila lahko namreč „ime proizvoda“, na katerega se sklicuje ta Priloga VI, del A, točka 4, pomeni samo „ime živila“.

25

Iz navedenega izhaja, da je treba za oba zadevna izraza, ne glede na njune razlike v različnih jezikovnih različicah, šteti, da imata isto vsebino, in da za izraz „ime proizvoda“ ni mogoče šteti, da ima širši pomen od izraza „ime živila“.

26

Ta razlaga je na eni strani potrjena s sobesedilom, v katero se umešča Priloga VI, del A, točka 4, k Uredbi št. 1169/2011.

27

V zvezi s tem je treba navesti, prvič, da je naslov te priloge „Ime živila in posebni spremni podatki“, njen del A pa je naslovljen „Obvezni spremni podatki ob imenu živila“. Vsebujeta posebne določbe o označevanju na tem področju.

28

Drugič, v členu 17 te uredbe, naslovljenem „Ime živila“, je v odstavku 5 pojasnjeno, da so „[p]osebne določbe o imenu živila in podatkih, ki spremljajo živilo, […] določene v Prilogi VI“. Izraz „[to]“ pa se očitno nanaša na ime živila, saj nič ne kaže na to, da bi se uporaba teh določb lahko razširila tudi na druge pojme, ki so navedeni v odstavku 4 tega člena, in sicer na „ime, zaščiteno kot intelektualna lastnina“, „blagovno znamko“ ali „izmišljeno ime“.

29

Na drugi strani, v zvezi s cilji, ki jim sledi Uredba št. 1169/2011, je treba navesti, da je njen namen med drugim, kot izhaja iz njenega člena 1(1) v povezavi z njenim členom 3(1), zagotavljanje visoke ravni varstva potrošnikov v zvezi z informacijami o živilih, ob upoštevanju razlik v razumevanju potrošnikov, in sicer tako, da se jim zagotavlja podlaga za ozaveščeno izbiro (glej v tem smislu sodbo z dne 24. marca 2022, Upfield Hungary, C‑533/20, EU:C:2022:211, točka 45 in navedena sodna praksa). V skladu s členom 9(1)(a) te uredbe „ime živila“ spada med podatke, ki morajo biti na označbi živil obvezno navedeni.

30

Poleg tega je – v tesni povezavi s tem ciljem zagotovitve visoke ravni varstva potrošnikov v zvezi z njihovo pravico do obveščenosti – namen Uredbe št. 1169/2011 tudi preprečiti, da bi informacije o živilih te potrošnike zavajale. V ta namen člen 7(1)(d) te uredbe prepoveduje, da bi se z izgledom, opisom ali slikovnimi prikazi potrošniku namigovalo o prisotnosti določenega živila ali vsebnosti sestavine, kadar bi sestavni del, naravno prisoten v tem živilu, oziroma sestavina, ki se v njem običajno uporablja, bila nadomeščena z drugačnim sestavnim delom oziroma drugačno sestavino.

31

Čeprav, kot navaja predložitveno sodišče, člen 7 Uredbe št. 1169/2011, drugače kot člen 17(5) te uredbe, ne napotuje izrecno na določbe Priloge VI, del A, točka 4, k navedeni uredbi, je namen zadnjenavedenih določb, razlaganih zlasti ob upoštevanju člena 7(1)(d) iste uredbe, v bistvu dopolniti določbe tega člena 7 s posebnimi zahtevami o označevanju, da bi se potrošnika zavarovalo pred zavajanjem, do katerega bi prišlo zaradi netočnih navedb.

32

Vendar je – v nasprotju s tem, kar trdi dežela Bavarska – cilj varstva potrošnikov, ki je podlaga za prepoved zavajanja potrošnika, določeno v Prilogi VI, del A, točka 4, k Uredbi št. 1169/2011, mogoče doseči, ne da bi bilo treba posebej pritegniti pozornost tega potrošnika na razliko med dejansko sestavo živila v primerjavi s tisto, ki bi jo načeloma moral pričakovati, in sicer z navedbami v glavnem vidnem polju embalaže tega živila, ki je običajno na sprednji strani te embalaže. Za dosego tega cilja namreč zadostuje, da sta ime navedenega živila v smislu člena 17(1) in (5) navedene uredbe in seznam sestavin, ki ga sestavljajo, na zadnji strani take embalaže navedena točno, jasno in potrošniku zlahka razumljivo, kot to določa člen 7(2) iste uredbe.

33

Povprečni potrošnik, ki je normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren – kadar njegova odločitev za nakup temelji na sestavi zadevnega živila – namreč najprej prebere seznam sestavin tega živila, navedba katerih je v skladu s členom 9(1)(b) Uredbe št. 1169/2011 obvezna (glej v tem smislu sodbi z dne 16. julija 1998, Gut Springenheide in Tusky, C‑210/96, EU:C:1998:369, točka 31, in z dne 4. junija 2015, Bundesverband der Verbraucherzentralen und Verbraucherverbände, C‑195/14, EU:C:2015:361, točka 37).

34

V teh okoliščinah, kot navaja Komisija, bi razlaga posebnih zahtev o označevanju, ki so določene v Prilogi VI, del A, točka 4, k Uredbi št. 1169/2011, s katero bi se zahtevalo, da se na embalaži zadevnega živila nadomestni sestavni deli ali nadomestne sestavine navedejo v neposredni bližini „imena, zaščitenega kot intelektualna lastnina“, „blagovne znamke“ ali „izmišljenega imena“ tega živila, iz člena 17(4) te uredbe – ne pa samo v neposredni bližini „imena živila“ v smislu člena 17(1) navedene uredbe, ki jih ti imeni in znamka ne morejo nadomestiti – presegla to, kar je potrebno za dosego namena teh posebnih zahtev, kot je pojasnjeno v točki 31 te sodbe.

35

Glede na zgoraj navedene razloge je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba določbe člena 17(1), (4) in (5) Uredbe št. 1169/2011 v povezavi s Prilogo VI, del A, točka 4, k tej uredbi razlagati tako, da izraz „ime proizvoda“ iz te Priloge VI, del A, točka 4, nima samostojnega pomena, ki bi se razlikoval od pomena izraza „ime živila“ v smislu člena 17(1) te uredbe, tako da se posebne zahteve o označevanju, ki so določene v navedeni Prilogi VI, del A, točka 4, ne uporabljajo za „ime, zaščiteno kot intelektualna lastnina“, „blagovno znamko“ ali „izmišljeno ime“ iz člena 17(4) navedene uredbe.

36

Glede na odgovor na prvo vprašanje na drugo, tretje in četrto vprašanje ni treba odgovoriti.

37

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (osmi senat) razsodilo:

Člen 17(1), (4) in (5) Uredbe (EU) št. 1169/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2011 o zagotavljanju informacij o živilih potrošnikom, spremembah uredb (ES) št. 1924/2006 in (ES) št. 1925/2006 Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive Komisije 87/250/EGS, Direktive Sveta 90/496/EGS, Direktive Komisije 1999/10/ES, Direktive 2000/13/ES Evropskega parlamenta in Sveta, direktiv Komisije 2002/67/ES in 2008/5/ES in Uredbe Komisije (ES) št. 608/2004 v povezavi s Prilogo VI, del A, točka 4, k tej uredbi

je treba razlagati tako, da

izraz „ime proizvoda“ iz te Priloge VI, del A, točka 4, nima samostojnega pomena, ki bi se razlikoval od pomena izraza „ime živila“ v smislu člena 17(1) te uredbe, tako da se posebne zahteve o označevanju, ki so določene v navedeni Prilogi VI, del A, točka 4, ne uporabljajo za „ime, zaščiteno kot intelektualna lastnina“, „blagovno znamko“ ali „izmišljeno ime“ iz člena 17(4) navedene uredbe.