Sodba Sodišča (deseti senat) z dne 1. decembra 2022 (predlog za sprejetje predhodne odločbe Fővárosi Törvényszék – Madžarska) – Aquila Part Prod Com SA/Nemzeti Adó- és Vámhivatal Fellebbviteli Igazgatósága

(Zadeva C-512/21) (1)

(Predhodno odločanje - Obdavčenje - Skupni sistem davka na dodano vrednost (DDV) - Direktiva 2006/112/ES - Člen 168 - Pravica do odbitka DDV - Načela davčne nevtralnosti, učinkovitosti in sorazmernosti - Goljufija - Dokaz - Obveznost skrbnega ravnanja davčnega zavezanca - Upoštevanje kršitve obveznosti, ki izhajajo iz nacionalnih določb in določb prava Unije glede varnosti prehranjevalne verige - Naročilo, ki ga davčni zavezanec da tretjemu za opravljanje obdavčenih transakcij - Listina Evropske unije o temeljnih pravicah - Člen 47 - Pravica do poštenega sojenja)

(2023/C 35/14)

Jezik postopka: madžarščina

Predložitveno sodišče

Fővárosi Törvényszék

Stranki v postopku v glavni stvari

Tožeča stranka: Aquila Part Prod Com SA

Tožena stranka: Nemzeti Adó- és Vámhivatal Fellebbviteli Igazgatósága

Izrek

Direktivo Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost

je treba razlagati tako, da

—

kadar namerava davčni organ davčnemu zavezancu zavrniti pravico do odbitka vstopnega davka na dodano vrednost (DDV), ker je ta davčni zavezanec sodeloval pri goljufiji na področju DDV vrste davčnega vrtiljaka, nasprotuje temu, da se ta davčni organ omeji na dokaz, da je ta transakcija del krožne verige izdajanja računov;

—

navedeni davčni organ mora, prvič, natančno opredeliti znake goljufije in predložiti dokaze o goljufivih ravnanjih, in, drugič, dokazati, da je davčni zavezanec dejavno sodeloval pri tej goljufiji ali da je vedel ali bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje za utemeljitev te pravice, povezana z navedeno goljufijo, kar pa nujno ne pomeni, da identificira vse akterje, ki so sodelovali pri tej goljufiji, in njihova ravnanja.

Direktivo 2006/112

je treba razlagati tako, da

—

ne nasprotuje temu, da davčni organ, kadar se za zavrnitev pravice do odbitka sklicuje na dejavno sodelovanje davčnega zavezanca pri goljufiji na področju DDV, to zavrnitev dodatno ali podredno utemelji z dokazi, ki ne dokazujejo take udeležbe, ampak to, da bi ta davčni zavezanec, če bi izkazal vso zahtevano skrbnost, lahko vedel, da je zadevna transakcija povezana s tako goljufijo;

—	zgolj dejstvo, da se člani dobavne verige, katere del je ta transakcija, poznajo, ni zadosten dokaz za ugotovitev sodelovanja davčnega zavezanca pri goljufiji.

Direktivo 2006/112 v zvezi z načelom sorazmernosti

je treba razlagati tako, da

—	kadar obstajajo indici, na podlagi katerih je mogoče sumiti, da obstajajo nepravilnosti ali goljufija, ne nasprotuje temu, da se od davčnega zavezanca zahteva, da izkaže večjo skrbnost, da se prepriča, da transakcija, ki jo je opravil, ne vodi do njegove udeležbe pri goljufiji;

—	od njega vseeno ni mogoče zahtevati, da opravi kompleksna in poglobljena preverjanja, kakršna so ta, ki jih lahko opravi davčna uprava;

—	mora nacionalno sodišče presoditi, ali je davčni zavezanec glede na vse okoliščine konkretnega primera izkazal zadostno skrbnost in sprejel ukrepe, ki jih je v teh okoliščinah mogoče razumno zahtevati od njega.

Direktivo 2006/112

je treba razlagati tako, da

—	nasprotuje temu, da davčni organ davčnemu zavezancu zavrne uveljavljanje pravice do odbitka davka na dodano vrednost (DDV) zgolj zato, ker ni spoštoval obveznosti, ki izhajajo iz nacionalnih določb ali določb prava Unije v zvezi z varnostjo prehrambne verige;

—	je nespoštovanje teh obveznosti vseeno lahko eden od elementov, ki ga davčni organ lahko upošteva za dokaz tako obstoja goljufije na področju DDV kot tudi udeležbe navedenega davčnega zavezanca pri tej goljufiji, čeprav ni predhodne odločbe upravnega organa, pristojnega za ugotovitev take kršitve.

Pravico do poštenega sojenja, določeno v členu 47 Listine Evropskem unije o temeljnih pravicah,

je treba razlagati tako,

da ne nasprotuje temu, da sodišče, pri katerem je vložena tožba zoper odločbo davčnega organa, kot dokaz obstoja goljufije na področju davka na dodano vrednost ali sodelovanja davčnega zavezanca pri tej goljufiji upošteva kršitev navedenih obveznosti, če je ta dokaz mogoče izpodbijati in o njem kontradiktorno razpravljati pred tem sodiščem

Direktivo 2006/112 in načelo davčne nevtralnosti

je treba razlagati tako, da

ne nasprotujeta davčni praksi, v skladu s katero se za zavrnitev pravice do odbitka davčnemu zavezancu, ker je ta sodeloval pri goljufiji na področju davka na dodano vrednost, upošteva dejstvo, da je bil zakoniti zastopnik prevzemnika davčnega zavezanca seznanjen z dejanji, ki pomenijo to goljufijo, ne glede na nacionalna pravila, ki se uporabljajo in urejajo naročilo, in določila pogodbe o naročilu, sklenjene v konkretnem primeru.

(1) UL C 471, 22.11.2021.