–

predloga za nerazkritje nekaterih podatkov javnosti, ki ga je tožeča stranka vložila z ločenim aktom 3. januarja 2020 na podlagi člena 66 Poslovnika Splošnega sodišča,

–

odgovora na tožbo, vloženega v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 20. maja 2020, v katerem Komisija pojasnjuje, da ne nasprotuje predlogu, ki ga je tožeča stranka vložila na podlagi člena 66 Poslovnika,

1

Tožeča stranka, inštitut Sieć Badawcza Łukasiewicz – Port Polski Ośrodek Rozwoju Technologii, s tožbo primarno na podlagi člena 272 PDEU predlaga, naj se ugotovi neobstoj pogodbene terjatve Evropske komisije, ki je predmet šestih opominov, izdanih 13. novembra 2019 za skupni znesek 180.893,90 EUR, ki zajema glavnico 164.449 EUR in zamudne obresti v višini 16.444,90 EUR, ter Komisiji naloži povračilo zneskov iz teh opominov, in podredno na podlagi člena 263 PDEU, naj se razglasi ničnost dopisa Komisije z dne 12. novembra 2019, ki je bil naslovljen nanjo.

2

Tožeča stranka je raziskovalni inštitut, ki je kot upravičenec pristopil k trem sporazumom o nepovratnih sredstvih iz sedmega okvirnega programa Evropske skupnosti za raziskave, tehnološki razvoj in predstavitvene dejavnosti (2007–2013) (v nadaljevanju: OP7).

3

Komisija je med decembrom 2007 in julijem 2010 sklenila več sporazumov o nepovratnih sredstvih, med drugim sporazume s številkami 215669‑EUWB, 248577-C2POWER in 257626-ACROPOLIS (v nadaljevanju: sporazum o nepovratnih sredstvih EUWB, sporazum o nepovratnih sredstvih C2POWER in sporazum o nepovratnih sredstvih ACROPOLIS oziroma skupaj: zadevni sporazumi o nepovratnih sredstvih) s tremi konzorciji, ki jih sestavljajo raziskovalne organizacije iz različnih držav članic, pri čemer vsak konzorcij vodi koordinator. Glavni pogodbeni partnerji Komisije so bili koordinatorji konzorcijev, vsak upravičenec pa je imel status pogodbene stranke zadevnih sporazumov o nepovratnih sredstvih.

4

Tožeča stranka, ki se je takrat imenovala Wrocławskie Centrum Badań EIT+, je kot upravičenka pristopila k zadevnim sporazumom o nepovratnih sredstvih.

5

Med 12. in 14. avgustom 2013 je bil sporazum o nepovratnih sredstvih C2POWER – skupaj z drugimi sporazumi o nepovratnih sredstvih, sklenjenimi v okviru OP7 (projekta SAPHYRE in FIVER) – predmet revizije, ki jo je kot pooblaščenka Komisije opravila zunanja revizijska družba.

6

Tožeča stranka je 11. oktobra 2013 predložila dodatne informacije, ki so jih revizorji zahtevali na zaključnem sestanku 14. avgusta 2013.

7

Revizorji so 17. februarja 2014 tožeči stranki poslali prvi osnutek revizijskega poročila. Tožeča stranka je z dopisom z dne 7. marca 2014 predložila svoja stališča k navedenemu poročilu.

8

Komisija je z dopisom z dne 22. aprila 2014 tožeči stranki poslala končno revizijsko poročilo z dne 21. marca 2014 (št. 13–BA 222–030) v zvezi s sporazumom o nepovratnih sredstvih C2POWER in projektoma SAPHYRE in FIVER (v nadaljevanju: končno revizijsko poročilo) ter ji sporočila, da revizijo šteje za zaključeno.

9

Evropski urad za boj proti goljufijam (Office européen de lutte antifraude, v nadaljevanju: OLAF) je 15. septembra 2014 v okviru preiskave OF/2013/0325/A 3 tožeči stranki kot preiskovanki poslal zahtevo za predložitev dokumentov v zvezi z urami, ki jih je prijavil eden od njenih zaposlenih (v nadaljevanju: zadevni zaposleni) v okviru projektov, ki jih je financirala Evropska unija. Tožeča stranka je 8. oktobra 2014 zahtevane dokumente poslala uradu OLAF.

10

Urad OLAF je z dopisom z dne 10. oktobra 2014 tožečo stranko pozval, naj predloži dodatne dokumente, ki se nanašajo na dva druga zaposlena. Tožeča stranka je z dopisom z dne 6. novembra 2014 predložila zahtevane dokumente.

11

Urad OLAF je 15. januarja 2015 tožečo stranko kot preiskovanko obvestil o ravnanju, ki se ji je očitalo, in sicer o njeni udeležbi pri lažnih izjavah v zvezi z evidencami opravljenih ur zadevnega zaposlenega in dveh drugih zaposlenih.

12

Tožeča stranka je 27. januarja 2015 uradu OLAF predložila svoja stališča, s katerimi je izpodbijala njegove trditve.

13

Urad OLAF je 1. junija 2015 tožečo stranko obvestil o zaključku preiskave in priporočilih, ki jih je poslal poljskim pravosodnim organom in pristojnim službam Komisije.

14

Tožeča stranka je 25. junija 2015 uradu OLAF poslala dopis, ki je vseboval več zahtev za pojasnila in dokazila, v katerem je od njega med drugim zahtevala kopijo njegovega poročila o preiskavi.

15

Urad OLAF je 10. avgusta 2015 tožeči stranki predložil zahtevane informacije, razen tistih, za katere veljajo stroga pravila o zaupnosti in varstvu osebnih podatkov, med katerimi je bilo njegovo poročilo o preiskavi. Urad OLAF je tako pojasnil sporna dejstva, obdobje in projekte, na katere so se ta dejstva nanašala (in sicer zadevne sporazume o nepovratnih sredstvih, projekt SAPHYRE in projekt ONEFIT), ter priporočila pristojnemu generalnemu direktoratu glede izterjave zadevnega zneska.

16

Tožeča stranka je z dopisom z dne 1. septembra 2015 od urada OLAF zahtevala, naj ji predloži podrobne informacije in upoštevne pravne določbe v zvezi s preiskavo. Odgovoril je 9. novembra 2015.

17

Komisija je 7. avgusta 2018 tožečo stranko obvestila, da namerava na podlagi ugotovitev urada OLAF v zvezi z zadevnimi sporazumi o nepovratnih sredstvih ter projektoma SAPHYRE in ONEFIT izdati opomina za glavnico 374.188 EUR in za znesek 30.200 EUR iz naslova odškodnine.

18

Tožeča stranka je 26. oktobra 2018 Komisiji poslala dopis, v katerem je izpodbijala ugotovitve urada OLAF in jo pozvala, naj pred sprejetjem ukrepov za izterjavo upošteva več dejanskih in pravnih okoliščin.

19

Komisija je z dopisom z dne 22. julija 2019 tožečo stranko obvestila, da je na podlagi nekaterih njenih pripomb spremenila svoje prvotno stališče. Natančneje, na koncu se je strinjala s stroški dveh drugih zaposlenih, zavrnila je le stroške osebja za zadevnega zaposlenega od avgusta 2010 do oktobra 2012, zato je skupni zahtevani znesek znašal 180.895,90 EUR.

20

Tožeča stranka je 29. avgusta 2019 Komisiji poslala drugi ugovor, v katerem jo je pozvala, naj upošteva dodatne pripombe glede ukrepov, ki jih namerava sprejeti.

21

Komisija je tožeči stranki odgovorila z dopisom z dne 12. novembra 2019, v katerem je vztrajala pri svojem stališču in jo obvestila o izdaji opominov (v nadaljevanju: izpodbijana odločba). Ta dopis je bil priložen elektronskemu sporočilu z dne 13. novembra 2019, ki so mu bili priloženi tudi opomini št. 3241913641 (sporazum o nepovratnih sredstvih ACROPOLIS, glavnica, znesek 72.592 EUR), št. 3241913642 (sporazum o nepovratnih sredstvih EUWB, odškodnina, znesek 7259,20 EUR), št. 3241913643 (sporazum o nepovratnih sredstvih EUWB, glavnica, znesek 64.818 EUR), št. 3241913644 (sporazum o nepovratnih sredstvih C2POWER, odškodnina, znesek 6481,80 EUR), št. 3241913645 (sporazum o nepovratnih sredstvih C2POWER, glavnica, znesek 27.039 EUR) in št. 3241913647 (sporazum o nepovratnih sredstvih ACROPOLIS, odškodnina, znesek 2703,90 EUR) z rokom plačila 30. december 2019.

22

Tožeča stranka je 23. decembra 2019 plačala vse zneske, ki jih je zahtevala Komisija.

23

Tožeča stranka je z dopisom z dne 24. decembra 2019 vsebinsko oporekala izpodbijano odločbo, elektronsko sporočilo Komisije z dne 13. novembra 2019 in opomine, priložene k temu elektronskemu sporočilu, ter zadnjenavedene izpodbijala.

24

Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

25

Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:

26

Tožeča stranka je z ločenim aktom, vloženim v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 3. januarja 2020, v skladu s členom 66 Poslovnika Splošnega sodišča vložila predlog za nerazkritje nekaterih podatkov javnosti, da se zagotovi, prvič, varstvo osebnih podatkov, in drugič, varstvo poslovnih skrivnosti.

27

Tožeča stranka s tem predlogom v bistvu želi, da se ne razkrijejo naslednji podatki:

28

Poleg tega tožeča stranka zahteva, naj se v primeru objave te sodbe objavijo le odlomki, iz katerih ne bi bilo mogoče razbrati identitete oseb, na katere se ta postopek nanaša, ali razkriti podrobnosti v zvezi z njeno organizacijsko strukturo, vodstveno prakso ali njenim ravnanjem v vlogi delodajalke.

29

Na prvem mestu, treba je opozoriti, da si mora sodišče pri usklajevanju potrebe po javni objavi sodnih odločb na eni strani ter pravice do varstva osebnih podatkov in poslovnih skrivnosti na drugi glede na okoliščine vsakega primera prizadevati za primerno ravnovesje, pri čemer mora upoštevati tudi pravico javnosti, da ima v skladu z načeli iz člena 15 PDEU dostop do sodnih odločb (glej v tem smislu sodbo z dne 5. oktobra 2020, Broughton/Eurojust, T‑87/19, neobjavljena, EU:T:2020:464, točka 49).

30

Najprej, v obravnavanem primeru v tej sodbi niso navedena imena oseb, ki so bile ali so trenutno zaposlene pri tožeči stranki, imena tretjih oseb in druge informacije iz tožbe ali prilog, na podlagi katerih bi lahko javnost identificirala katero od oseb.

31

Dalje, zahteva v zvezi s poročilom urada OLAF je brezpredmetna, saj poročilo ni bilo predloženo.

32

Nazadnje, kar zadeva podatke o vsebini pogodb o zaposlitvi, organizacijski strukturi tožeče stranke, njenih vodstvenih praksah in ravnanju v vlogi delodajalke, so v tej sodbi navedeni le tisti podatki, katerih nerazkritje bi lahko škodovalo dostopu javnosti do sodb in njihovemu razumevanju.

33

Na drugem mestu, treba je poudariti, da so bile informacije iz te sodbe bodisi predstavljene in obravnavane na javni obravnavi 5. oktobra 2021 bodisi glede njihovega nerazkritja ni bila podana zadostna utemeljitev, zato ni utemeljenih razlogov za ugoditev predlogu tožeče stranke (glej v tem smislu sklep z dne 21. julija 2017, Polskie Górnictwo Naftowe i Gazownictwo/Komisija, T‑130/17 R, EU:T:2017:541, točka 62, in sklep z dne 21. julija 2017, PGNiG Supply & Trading/Komisija, T‑849/16 R, EU:T:2017:544, točka 57).

34

Tožeča stranka v utemeljitev svojih tožbenih predlogov, ki so v tožbi, vloženi na podlagi člena 272 PDEU, navedeni primarno, navaja štiri razloge, ki se nanašajo na kršitve določb zadevnih sporazumov o nepovratnih sredstvih, belgijskega prava, poljskega delovnega prava in načela varstva legitimnih pričakovanj.

35

Tožeča stranka v utemeljitev prvega tožbenega razloga navaja tri očitke.

36

Tožeča stranka s prvim očitkom izpodbija zakonitost izterjave, ki jo je opravila Komisija, in zakonitost pavšalne odškodnine, ki jo je naložila Komisija, glede na pogodbene določbe, ki urejajo to pristojnost.

37

Čeprav člen II.22(6) Priloge II k zadevnim sporazumom o nepovratnih sredstvih Komisiji omogoča, da sprejme ukrepe, kot sta izdaja nalogov za izterjavo ali naložitev sankcij, tožeča stranka meni, da je treba to pooblastilo izvajati na podlagi ugotovitev revizije v smislu člena II.22(1) Priloge II k navedenim sporazumom.

38

Komisija pa naj bi, prvič, od tožeče stranke zahtevala izplačilo, ne da bi se oprla na ugotovitve revizije v zvezi s sporazumoma o nepovratnih sredstvih EUWB in ACROPOLIS, v zvezi s sporazumom o nepovratnih sredstvih C2POWER pa naj bi ravnala v nasprotju z ugotovitvami revizije, ki naj bi jih sicer sprejela.

39

Drugič, Komisija naj bi se oprla na poročilo o preiskavi urada OLAF, ki naj ne bi bilo finančna revizija v smislu člena II.22(1) Priloge II k zadevnim sporazumom o nepovratnih sredstvih. Tožeča stranka v zvezi s tem trdi, da čeprav člen II.22(8) Priloge II k zadevnim sporazumom o nepovratnih sredstvih Komisiji omogoča, da se za izvajanje pregledov in inšpekcij na kraju samem obrne na urad OLAF, pa ji ta določba ne daje možnosti za odstopanje od določb člena II.22(6) Priloge II k navedenim sporazumom.

40

Zato tožeča stranka ugotavlja, da Komisija na podlagi veljavnih pogodbenih določb ni mogla ravnati tako, kot je ravnala, in sicer da je enostransko izterjala sredstva in pavšalno odškodnino, namesto da bi pri pristojnem sodišču vložila zahtevo za plačilo, in da se je omejila na izpodbijanje dejstev brez predložitve dokazov v podporo navedenemu postopku izpodbijanja.

41

Tožeča stranka dodaja, da v nasprotju s trditvami Komisije niti Uredba Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 z dne 25. junija 2002 o finančni uredbi, ki se uporablja za splošni proračun Evropskih skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 4, str. 74, v nadaljevanju: finančna uredba), niti člen 317 PDEU Komisiji ne dajeta samostojnega pogodbenega pooblastila, da zahteva izterjavo v skladu z zadevnimi sporazumi o nepovratnih sredstvih brez končnega revizijskega poročila ali v nasprotju s sklepi takega poročila.

42

Komisija izpodbija trditve tožeče stranke.

43

Prvič, oddelek 3 Priloge II k zadevnim sporazumom o nepovratnih sredstvih, naslovljen „Pregledi in sankcije“, vsebuje člen II.22, naslovljen „Finančne revizije in pregledi“, ki določa revizijske postopke in postopke nadzora.

44

V zvezi z revizijskimi postopki člen II.22(1) Priloge II k zadevnim sporazumom o nepovratnih sredstvih določa, da „lahko Komisija kadar koli med izvajanjem projekta in do pet let po koncu projekta opravi finančne revizije, ki jih izvedejo zunanji revizorji ali same službe Komisije, vključno z uradom OLAF“. V tem členu je še navedeno, da „se šteje, da se revizijski postopek začne na dan prejema ustreznega dopisa, ki ga je poslala Komisija“, da se „te revizije lahko nanašajo na finančne, sistemske in druge vidike (kot so računovodska načela in načela vodenja) v zvezi s pravilnim izvajanjem sporazuma o nepovratnih sredstvih“ ter da se „te revizije izvajajo zaupno“.

45

Člen II.22(6) Priloge II k zadevnim sporazumom o nepovratnih sredstvih dodaja, da „Komisija na podlagi ugotovitev revizije sprejme vse ustrezne ukrepe, ki jih šteje za potrebne, vključno z izdajo nalogov za izterjavo vseh ali dela plačil, ki jih je izvršila, in določitvijo katere koli sankcije, ki se uporablja“.

46

Glede postopkov nadzora člen II.22(8) Priloge II k zadevnim sporazumom o nepovratnih sredstvih v zvezi z možnostjo sprejetja preiskovalnih ukrepov določa, da „lahko Komisija poleg tega opravi preglede in inšpekcije na kraju samem v skladu z Uredbo Sveta (Euratom, ES) št. 2185/96 z dne 11. novembra 1996 o pregledih in inšpekcijah na kraju samem, ki jih opravlja Komisija za zaščito finančnih interesov Evropskih skupnosti pred goljufijami in drugimi nepravilnostmi, ter Uredbo (ES) št. 1073/1999 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. maja 1999 o preiskavah, ki jih izvaja [urad OLAF], [ter] Uredbe Sveta (Euratom) št. 1074/1999 z dne 25. maja 1999 o preiskavah, ki jih izvaja [urad OLAF]“.

47

Iz navedenega izhaja, da so postopki nadzora, kot so določeni v zadevnih sporazumih o nepovratnih sredstvih, ukrepi, ki spadajo v pogodbeni okvir, ki zavezuje stranki, in so neodvisni od revizijskih postopkov.

48

Drugič, za izvajanje postopkov iz člena II.22 Priloge II k zadevnim sporazumom o nepovratnih sredstvih člen II.3(g) navedene priloge določa, da „mora vsak upravičenec Komisiji, pa tudi [uradu OLAF] in Računskemu sodišču, v okviru nadzora in revizij zagotoviti vse potrebne informacije“.

49

Dopis urada OLAF z dne 15. septembra 2014, s katerim je od tožeče stranke zahteval predložitev nekaterih dokumentov (glej točko 9 zgoraj), konkretno sledi temu cilju in utemeljuje preiskavo na podlagi člena II.3(g) Priloge II k zadevnim sporazumom o nepovratnih sredstvih.

50

Postopek, ki ga je vodil urad OLAF, tako spada v pogodbeni okvir, ki sta ga določili stranki.

51

Tretjič, pomembno je, da zahteva za predložitev dokumentov z dne 15. septembra 2014 ne temelji na členu II.22(3) Priloge II k zadevnim sporazumom o nepovratnih sredstvih. Ta določa:

„Upravičenci ohranijo izvirnike ali v izjemnih primerih ustrezno overjene kopije – vključno z elektronskimi kopijami – vseh dokumentov v zvezi s sporazumom o nepovratnih sredstvih za največ pet let od konca projekta. Komisiji se omogoči dostop do njih na zahtevo ob vsaki reviziji, opravljeni v okviru sporazuma o nepovratnih sredstvih.“

52

Čeprav zahtevek, ki temelji na tej določbi, omogoča enak rezultat kot zahtevek, podan na podlagi člena II.3(g) Priloge II k zadevnim sporazumom o nepovratnih sredstvih, se člen II.22(3) navedene priloge uporablja le v okviru revizijskih postopkov, in ne v okviru postopkov nadzora. Enaka utemeljitev se sicer uporablja za razmejitev področij uporabe člena II.22(3) Priloge II k zadevnim sporazumom o nepovratnih sredstvih in člena II.22(8) navedene priloge.

53

Zato postopek, ki ga je vodil urad OLAF v obravnavani zadevi, spada med postopke nadzora, določene z določbami zadevnih sporazumov o nepovratnih sredstvih.

54

Četrtič, Komisija je v okviru postopka nadzora, izvedenega v obravnavani zadevi, odkrila nepravilnosti, ki jih je storila tožeča stranka in zaradi katerih nekateri stroški niso upravičeni.

55

V zvezi s tem je treba poudariti, da člen II.21(1), drugi pododstavek, Priloge II k zadevnim sporazumom o nepovratnih sredstvih določa, da „če je treba znesek, ki ga [Evropski uniji] dolguje upravičenec, izterjati zaradi odpovedi ali izteka sporazuma o nepovratnih sredstvih v okviru [OP7], Komisija zahteva vračilo dolgovanega zneska tako, da zadevnemu upravičencu izda nalog za izterjavo“.

56

V skladu z navedeno določbo, na kateri izrecno temelji izpodbijana odločba, je Komisija na osnovi izida postopka nadzora od tožeče stranke upravičeno zahtevala vračilo dolgovanih zneskov.

57

V nasprotju s trditvami tožeče stranke, da na eni strani člen II.22(8) Priloge II k zadevnim sporazumom o nepovratnih sredstvih Komisije ne pooblašča za odstopanje od člena II.22(6) navedene priloge in da na drugi strani Komisija ne bi smela prezreti končnega revizijskega poročila na podlagi zadevnih sporazumov o nepovratnih sredstvih, postopek v obravnavanem primeru torej ni odvisen od revizijskega postopka, na katerega se sklicuje tožeča stranka.

58

V zvezi s tem je treba poudariti, da člen 9(1) zadevnih sporazumov o nepovratnih sredstvih izrecno določa, da te sporazume „urejajo finančna uredba, ki se uporablja za splošni proračun, in njena izvedbena pravila“.

59

Člen 119 finančne uredbe določa:

„1.   Znesek donacije ni dokončen, dokler institucija ne sprejme končnih poročil in zaključnega računa, brez poseganja v poznejše kontrole institucije.

2.   Če upravičenec ne ravna v skladu s pravnimi in pogodbenimi obveznostmi, se donacija ustavi in zniža ali prekine v primerih, ki so predvideni v izvedbenih določbah, potem ko se upravičencu da možnost podati pripombe.“

60

V zvezi s tem je treba najprej poudariti, da člen 119 finančne uredbe v različici, ki se je uporabljala v zadevnem času, ne določa posebne postopkovne zahteve glede načina ugotavljanja nepravilnosti v okviru postopkov nadzora, začetih po sprejetju končnih poročil in zaključnih računov.

61

Dalje, v izvedbenih pravilih te določbe, ki so se uporabljala v zadevnem času, prav tako ni zahteve v zvezi s tem. Člen 183, prvi odstavek, točka (a), in drugi odstavek, Uredbe Komisije (ES, Euratom) št. 2342/2002 z dne 23. decembra 2002 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje finančne uredbe (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 4, str. 145) namreč odgovornemu odredbodajalcu daje pravico, da zahteva vračilo nepovratnih sredstev, če dogovorjeni delovni program ni bil pravilno izveden.

62

Nazadnje, tožeča stranka je v odgovoru na vprašanje, postavljeno na obravnavi, priznala, da se člen 119 finančne uredbe uporablja za pogodbeni okvir, če se ugotovi nepravilnost.

63

Zato iz zgoraj navedenega izhaja, da Komisiji ni mogoče očitati, da ni spoštovala postopkovnih zahtev, ki se zahtevajo v okviru postopka nadzora, izvedenega v obravnavanem primeru.

64

Petič, ni sporno, da je Komisija na podlagi pripomb, ki jih je tožeča stranka predložila v dopisu z dne 26. oktobra 2018, znižala višino zneskov, ki jih je zahtevala. Vendar se je tožeča stranka pri izpodbijanju ugotovitev iz poročila urada OLAF, na katerih temeljijo trditve Komisije, oprla zlasti na končno revizijsko poročilo. Zato je Komisija za pripravo nalogov za izterjavo upoštevala presojo, ki izhaja tako iz revizijskega postopka kot iz postopka nadzora. Na tej podlagi je Komisija ravnala v okviru pooblastil, ki so ji priznana s členom II.22(6) in členom II.21(1), drugi pododstavek, Priloge II k zadevnim sporazumom o nepovratnih sredstvih, kar je razvidno iz izpodbijane odločbe.

65

Zato postopek, po katerem je Komisija zahtevala povračilo zneskov, za katere je menila, da so ji bili dolgovani, ne krši pogodbenih določb. Zato je treba prvi očitek zavrniti.

66

Tožeča stranka z drugim očitkom trdi, da bi morala Komisija priznati, da so bili stroški osebja za zadevnega zaposlenega dejanski stroški, saj je končno revizijsko poročilo izrecno potrdilo njihovo verodostojnost, kar je Komisija potrdila v dopisu z dne 22. aprila 2014.

67

Tožeča stranka iz tega sklepa, da je Komisija s tem, da je odstopila od sklepov revizorjev, ne da bi predložila dokaze v podporo tej možnosti ali pojasnila glede upoštevnosti ugotovitev urada OLAF, čeprav jih je delno zavrnila, kršila člen II.14(l)(a) in (b) Priloge II k zadevnim sporazumom o nepovratnih sredstvih in je tako napačno ugotovila dejansko stanje.

68

Tožeča stranka dodaja, da stališče Komisije glede razdelitve dokaznega bremena glede upravičenosti stroškov, ki so nastali upravičencu do nepovratnih sredstev, in njene zmožnosti, da izterja sredstva, ni upoštevno. V zvezi s tem poudarja, da je v obravnavanem primeru Komisija tista, ki nosi dokazno breme glede nepravilnosti navedenega poročila in neupravičenosti nekaterih stroškov osebja, saj je bilo predloženo končno revizijsko poročilo, ki potrjuje, da so bili sporni stroški dejanski stroški.

69

Komisija izpodbija trditve tožeče stranke.

70

Najprej je treba navesti, da tožeča stranka v okviru drugega očitka prvega tožbenega razloga Komisiji očita kršitev pogodbenih določb zaradi nespoštovanja domnevno zavezujoče narave končnega revizijskega poročila.

71

Vendar, prvič, iz določb zadevnih sporazumov o nepovratnih sredstvih ne izhaja, da imajo revizije tako veljavo. Nasprotno, začasnost njihove dokazne moči je določena v členu II.22(1) Priloge II k zadevnim sporazumom o nepovratnih sredstvih, ki priznava možnost izvedbe novih revizij v petih letih po koncu zadevnega projekta. Prav tako člen II.22(8) Priloge II k zadevnim sporazumom o nepovratnih sredstvih Komisiji omogoča, da začne preiskave v skladu z Uredbo (ES) št. 1073/1999 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. maja 1999 o preiskavah, ki jih izvaja [urad OLAF] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 3, str. 91), ki je bila razveljavljena z Uredbo (EU, Euratom) št. 883/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. septembra 2013 o preiskavah, ki jih izvaja [urad OLAF], ter razveljavitvi Uredbe [št. 1073/1999] in Uredbe Sveta (Euratom) št. 1074/1999 (UL 2013, L 248, str. 1).

72

Drugič, kot je razvidno iz preudarkov, navedenih zgoraj v točkah od 58 do 62, izpodbijana odločba spada v okvir člena 119 finančne uredbe, katerega prvi odstavek izrecno določa, da sprejetje končnih poročil in zaključnih računov s strani institucije „[ne posega] v poznejše kontrole institucije“.

73

Tako za končno revizijsko poročilo tudi po potrditvi Komisije ni mogoče šteti, da je zanjo zavezujoče in nespremenljivo. Zato je treba zavrniti trditev tožeče stranke, da bi morala Komisija – da ne bi napačno ugotovila dejanskega stanja, ki bi pomenilo kršitev člena II.14(1)(a) in (b) Priloge II k zadevnim sporazumom o nepovratnih sredstvih – priznati verodostojnost stroškov osebja za zadevnega zaposlenega, ker je revizija, katere ugotovitve je potrdila, predhodno priznala, da so dejanski stroški.

74

Iz istih razlogov je trditev tožeče stranke, da Komisija ni predložila dokazov glede nepravilnosti končnega revizijskega poročila, neupoštevna. Iz preudarkov, navedenih zgoraj v točki 72, je namreč razvidno, da Komisije glede na pogodbene določbe v obravnavani zadevi ugotovitve finančne revizije ne zavezujejo, če naknadni pregled, ki sledi tej reviziji, vzbuja dvom o rezultatih te revizije.

75

Na podlagi navedenega je treba drugi očitek zavrniti.

76

Tožeča stranka najprej meni, da Komisija ni mogla ugotoviti obstoja tveganja nasprotja interesov v smislu člena II.3(n) Priloge II k zadevnim sporazumom o nepovratnih sredstvih, kar je povzročilo dvom o zanesljivosti evidence opravljenih ur zadevnega zaposlenega, ker je imela njegova žena dostop do navedenih evidenc.

77

Tožeča stranka v zvezi s tem trdi, da Komisija, kljub temu da je bila na to opozorjena, prvič, ni upoštevala nadzora, ki so ga nad zadevnim zaposlenim in njegovo ženo izvajali njuni nadrejeni, ki so preverjali verodostojnost dela zadevnega zaposlenega, in drugič, da med zakoncema ni funkcionalne, hierarhične ali organizacijske povezave. Tožeča stranka v zvezi s tem poudarja, da je Komisija napačno ugotovila dejansko stanje, ker je domnevala, da je bila vpletenost žene zadevnega zaposlenega bistvena, v resnici pa je bila narava dostopa do evidence opravljenih ur, ki ga je imela njegova žena, zgolj upravna, in da slednja ni imela nobene pristojnosti za spreminjanje navedenih dokumentov. Poleg tega tožeča stranka poudarja, da so revizorji pregledali in potrdili sistem evidentiranja opravljenih ur. Tožeča stranka trdi tudi, da tveganja nasprotja interesov ni bilo, kar je razvidno iz tega, da nadrejeni pri zakoncih niso odkrili nobenega primera morebitne goljufije v zvezi z evidencami opravljenih ur.

78

Dalje, tožeča stranka poudarja, da ne obstaja noben pravni predpis, ki bi nalagal strogo ločevanje zakoncev v istem delovnem okolju. V zvezi s tem poudarja, da so ukrepi, uvedeni v obravnavanem primeru (dvojni neodvisni nadzor, razporeditev na različna oddelka), manj posegajoč način za zagotovitev verodostojnosti evidenc opravljenih ur, do katerih je imela žena zadevnega zaposlenega dostop zaradi svojih upravnih nalog.

79

Nazadnje, tožeča stranka meni, da stališče Komisije pomeni diskriminacijo na podlagi zakonskega stanu, ki je v nasprotju s členoma 7 in 9 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), ker bi obveznost ločenega dela, naložena zakoncema zgolj zaradi tega statusa, ob neobstoju dejanskega razloga za dvom o njuni poštenosti pomenila neenako obravnavanje na delovnem mestu in/ali diskriminacijo. Tožeča stranka v zvezi s tem izpodbija stališče Komisije, da je treba prilagoditi naloge žene zadevnega zaposlenega, da bi se izognili nasprotju interesov, saj naj bi tak ukrep pomenil diskriminacijo na podlagi zakonskega stanu.

80

Komisija izpodbija trditve tožeče stranke.

81

Člen II.3(n) Priloge II k zadevnim sporazumom o nepovratnih sredstvih določa, da mora vsak upravičenec sprejeti vse potrebne previdnostne ukrepe, da se izogne vsakršnemu tveganju nasprotja interesov, ki je povezano z ekonomskimi interesi, politično ali državno pripadnostjo, družinskimi ali čustvenimi vezmi ali katerimi koli drugimi vrstami interesov, ki bi lahko ogrozile nepristransko in objektivno izvajanje projekta.

82

Tako je treba najprej navesti, da v nasprotju s tem, kar trdi Komisija, iz člena II.3(n) Priloge II k zadevnim sporazumom o nepovratnih sredstvih ni razvidno, da je mogoče na podlagi obstoja ekonomskih, čustvenih ali družinskih vezi domnevati, da obstaja tveganje nasprotja interesov, ki bi lahko ogrozilo nepristransko in objektivno izvajanje projekta.

83

Domneva, ki lahko izhaja iz obstoja ekonomskih, čustvenih ali družinskih vezi, je namreč omejena na obstoj tveganja nasprotja interesov. Tako je iz besedila člena II.3(n) Priloge II k zadevnim sporazumom o nepovratnih sredstvih razvidna izpodbojna domneva glede obstoja takega tveganja, zlasti kadar so osebe, povezane z družinskimi ali čustvenimi vezmi, tako ali drugače vključene v isti projekt. V obravnavanem primeru se zaradi razmerja med zadevnim zaposlenim in njegovo ženo ta domneva upošteva.

84

Zato mora Komisija, čeprav je lahko upravičena do te domneve, predložiti vse dokaze, da je lahko ogroženo nepristransko in objektivno izvajanje zadevnega projekta.

85

Tako je treba najprej preučiti elemente, ki jih je predložila tožeča stranka in katerih namen je ovreči domnevo v zvezi z obstojem tveganja nasprotja interesov, saj izpolnjevanje pogoja v zvezi z obstojem čustvenih in družinskih vezi ni sporno.

86

V zvezi s tem s trditvami tožeče stranke, ki temeljijo na neobstoju hierarhičnega razmerja in neobstoju organizacijskih vezi, ni mogoče zanikati tveganja nasprotja interesov, ker v okoliščinah obravnavane zadeve, v katerih je žena zadevnega zaposlenega potrjevala evidence opravljenih ur zadevnega zaposlenega, vpliva družinskega položaja ni mogoče izključiti zgolj zaradi neobstoja upravne podrejenosti v poklicnem okolju.

87

Zato položaj v obravnavanem primeru dejansko pomeni tveganje nasprotja interesov v smislu člena II.3(n) Priloge II k zadevnim sporazumom o nepovratnih sredstvih.

88

Zato je treba v naslednjem koraku preučiti elemente, ki jih je predložila Komisija v zvezi z dokazovanjem možnosti, da bi bilo ogroženo nepristransko in objektivno izvajanje zadevnega projekta.

89

V zvezi s tem je glede narave dejavnosti žene zadevnega zaposlenega, ki jih je ta opravljala pri tožeči stranki, iz spisa razvidno, da je bila ta v zadevnem času zaposlena pri tožeči stranki v njeni finančni službi in da je bila kot „vodja projektov OP7“ opredeljena tudi kot „glavna upravna uslužbenka, pristojna za nepovratna sredstva iz OP7“. Kot priznava tožeča stranka, je imela s to funkcijo „v skladu z določbami dostop do evidenc opravljenih ur svojega zakonca, predloženih za subvencije OP7, in jih je podpisovala do novembra 2012“.

90

Na prvem mestu, glede odgovornosti, ki jih je imela žena zadevnega zaposlenega v zvezi z njegovo evidenco opravljenih ur, je treba ugotoviti, da čeprav tožeča stranka trdi, da je žena zadevnega zaposlenega opravljala pisarniško delo in je bila med drugim odgovorna za zbiranje in hrambo dokumentacije, povezane z nepovratnimi sredstvi OP7, iz evidenc opravljenih ur zadevnega zaposlenega, ki jih je tožeča stranka predložila v Prilogi A.16 k tožbi, nedvoumno izhaja, da je žena potrjevala vsebino njegovih evidenc opravljenih ur, saj je na teh dokumentih poleg podpisa žene zadevnega zaposlenega naveden izraz „potrjeno“ (approved).

91

Na drugem mestu, glede trditev tožeče stranke v zvezi z nezmožnostjo žene zadevnega zaposlenega, da spremeni uradno dokumentacijo, je zaradi te trditve možnost, da je ogroženo pravilno izvajanje zadevnega projekta, še verjetnejša, saj – kot je bilo dokazano v točki 90 zgoraj – čeprav je potrjevala evidence moževih opravljenih ur, jih v primeru njihove nepravilnosti sploh ne bi mogla popraviti.

92

Zato je treba sklepati, da je Komisija v pravno zadostni meri dokazala, da je bila morda ogrožena pravilna izvedba zadevnega projekta.

93

Navedenega sklepa ne omaja trditev tožeče stranke, da so nadrejeni izvajali dvojni nadzor nad dejavnostmi žene zadevnega zaposlenega. Elemente, katerih namen je dokazati obstoj možnosti, da bo pravilno izvajanje zadevnega projekta ogroženo, je namreč treba presojati glede na dejstvo, da tožeči stranki ni uspelo ovreči obstoja položaja, zaradi katerega bi lahko prišlo do nasprotja interesov (glej točko 87 zgoraj). V zvezi s tem je treba poudariti, da v nasprotju s trditvami tožeče stranke med zadevnim zaposlenim in njegovo ženo dejansko obstaja funkcionalna povezava. Dejstvo, da je slednja pristojna za potrjevanje evidence opravljenih ur svojega moža, ne da bi jih lahko spreminjala, čeprav se zdi, da je bila v teh evidencah nedvoumno navedena kot njegova „nadzornica“ (supervisor), zadostuje za ugotovitev, da sistem nadzora, ki ga je vzpostavila tožeča stranka, ne izpolnjuje zavezujoče zahteve, da sprejme vse previdnostne ukrepe, potrebne za preprečitev tveganja nasprotja interesov zaradi družinskih ali čustvenih vezi, ki bi lahko ogrozilo nepristransko in objektivno izvajanje zadevnega projekta v skladu s členom II.3(n) Priloge II k zadevnim sporazumom o nepovratnih sredstvih.

94

Zato Komisija s tem, da je menila, da tožeča stranka ni sprejela vseh potrebnih previdnostnih ukrepov, da bi preprečila vsakršno tveganje nasprotja interesov zaradi družinskih ali čustvenih vezi, ki bi lahko ogrozilo nepristransko in objektivno izvajanje zadevnega projekta, ni kršila člena II.3 (n) Priloge II k zadevnim sporazumom o nepovratnih sredstvih.

95

Poleg tega je treba, najprej, v zvezi z ugotovitvami tožeče stranke o dejstvu, da so revizorji sistem evidentiranja opravljenih ur potrdili ob prisotnosti zadevnega zaposlenega in njegove žene, napotiti na ugotovitve iz točk 73 in 74 zgoraj, ki se nanašajo na vrednost ocen iz končnega revizijskega poročila.

96

Dalje, glede ugovorov tožeče stranke, ki se nanašajo na neobstoj konkretnih dokazov o tveganju nasprotja interesov, zadostuje opozoriti, da člen II.3 (n) Priloge II k zadevnim sporazumom o nepovratnih sredstvih ne zahteva, da bi moralo nasprotje dokazano vplivati na izvajanje pogodbe ali na njene stroške.

97

Nazadnje, v zvezi s trditvijo, da stališče Komisije pomeni diskriminacijo na podlagi zakonskega stanu, ki je v nasprotju s členoma 7 in 9 Listine, je treba poudariti, da se zatrjevana kršitev ne nanaša na napačno izvajanje pogodbenih določb.

98

Vendar je treba opozoriti, da je Splošno sodišče že imelo priložnost razsoditi, da Listina, ki je del primarnega prava, v členu 51(1) brez izjeme določa, da se njene določbe „uporabljajo za institucije, organe, urade in agencije Unije ob spoštovanju načela subsidiarnosti“ in da zato temeljne pravice urejajo izvajanje pristojnosti, ki so podeljene institucijam Unije, vključno v pogodbenem okviru (sodbi z dne 3. maja 2018, Sigma Orionis/Komisija, T‑48/16, EU:T:2018:245, točki 101 in 102, in z dne 3. maja 2020, Sigma Orionis/REA, T‑47/16, neobjavljena, EU:T:2018:247, točki 79 in 80; glej po analogiji tudi sodbo z dne 13. maja 2020, Talanton/Komisija, T‑195/18, neobjavljena, EU:T:2020:194, točka 73).

99

Poleg tega, kadar institucije, organi, uradi ali agencije Unije izvajajo pogodbo, zanje še naprej veljajo obveznosti, ki jih imajo na podlagi Listine in splošnih načel prava Unije (glej v tem smislu sodbo z dne 16. julija 2020, ADR Center/Komisija, C‑584/17 P, EU:C:2020:576, točka 86). Sodišče je prav tako poudarilo, da če se stranke v pogodbi z arbitražno klavzulo odločijo, da bodo sodišču Unije dodelile pristojnost za odločanje o sporih v zvezi s to pogodbo, bo to sodišče ne glede na pravo, ki se uporablja in ki je dogovorjeno v navedeni pogodbi, pristojno za preučitev morebitnih kršitev Listine in splošnih načel prava Unije (sodba z dne 16. julija 2020, Inclusion Alliance for Europe/Komisija, C‑378/16 P, EU:C:2020:575, točka 81).

100

V obravnavani zadevi pa je namen zahteve po preprečitvi vsakršnega nasprotja interesov zaradi družinskih ali čustvenih vezi preprečiti resno in očitno kršitev zahteve po nepristranskosti in objektivnosti (glej v tem smislu sodbo z dne 6. aprila 2006, Camós Grau/Komisija, T‑309/03, EU:T:2006:110, točka 141), ki je med drugim naložena osebi, odgovorni za potrjevanje evidenc opravljenih ur raziskovalcev, zaposlenih na projektu, ki se je financiral z nepovratnimi sredstvi Unije. Zato tudi ob predpostavki, da lahko pravilo, katerega namen je zagotoviti neobstoj nasprotja interesov, kot velja v obravnavanem primeru, vpliva na pravice, varovane s členoma 7 in 9 Listine, to ne bi vplivalo na vsebino teh pravic, temveč bi bilo njihovo uresničevanje kvečjemu omejeno. V skladu s členom 52(1) Listine pa so ob upoštevanju načela sorazmernosti omejitve uresničevanja pravic in svoboščin, ki jih priznava Listina, dovoljene samo, če so potrebne in če dejansko ustrezajo ciljem splošnega interesa, ki jih priznava Unija, ali če so potrebne zaradi zaščite pravic in svoboščin drugih.

101

Tako je tudi v obravnavanem primeru. V tem primeru je namreč taka omejitev, predvsem glede obstoja cilja splošnega interesa, ki ga priznava Unija, namenjena zagotavljanju skladnosti z načelom dobrega finančnega poslovodenja, kot je določeno v členu 317 PDEU. Dalje, ta omejitev je potrebna, ker Komisija, ki ni neposredna priča izvajanja nalog upravičenca do nepovratnih sredstev, nima drugih sredstev za preverjanje natančnosti stroškov osebja, ki jih je ta prijavil, razen tistih, ki jih pridobi zlasti s predložitvijo zanesljivih evidenc opravljenih ur (glej v tem smislu sodbo z dne 8. septembra 2015, Amitié/Komisija, T‑234/12, neobjavljena, EU:T:2015:601, točka 210 in navedena sodna praksa). Nazadnje, ta omejitev ni nesorazmerna, ker, prvič, pri pravicah, varovanih s členoma 7 in 9 Listine, ne gre za vsebinski poseg, kot je bilo poudarjeno v točki 100 zgoraj, in drugič, kot poudarja Komisija, bi bilo mogoče zahtevo po preprečitvi vsakršnega nasprotja interesov zaradi družinskih ali čustvenih vezi izpolniti z minimalnimi organizacijskimi prilagoditvami. Zato je treba trditve tožeče stranke v zvezi z obstojem diskriminacije zavrniti, ker, prvič, temeljijo na obstoju kršitve členov 7 in 9 Listine, in ker, drugič, taka kršitev, tudi če bi bila glede na izpodbijano uporabo pravila o nasprotju interesov mogoča, ni bila dokazana.

102

Glede na navedeno je treba tretji očitek in posledično tudi prvi tožbeni razlog v celoti zavrniti.

103

Tožeča stranka uvodoma opozarja, da zadevni sporazumi o nepovratnih sredstvih napotujejo na belgijsko pravo.

104

Zato tožeča stranka z opiranjem na belgijsko civilno pravo v utemeljitev drugega tožbenega razloga navaja tri očitke.

105

Najprej, tožeča stranka meni, da stališče Komisije v obravnavanem primeru pomeni domnevo, da je ravnala v slabi veri, na podlagi katere je Komisija enostransko ugotovila kršitev pogodbe, ne da bi bilo to ugotovljeno tudi v končnem revizijskem poročilu, v primeru sporazuma o nepovratnih sredstvih C2POWER pa je ravnala v nasprotju z ugotovitvami revizije. Zato naj bi Komisija kršila načelo izvrševanja pogodb v dobri veri, določeno v členih 1134 in 1135 belgijskega civilnega zakonika.

106

Dalje, tožeča stranka Komisiji očita, da je svojo zahtevo za vračilo stroškov osebja za zadevnega zaposlenega oprla na poročilo o preiskavi, ki ga je pripravil urad OLAF zunaj pogodbenega okvira in katerega dokazna moč je dvomljiva. Komisija naj bi se namreč sama odločila, da ne bo sledila vsem ugotovitvam navedenega poročila, in naj ne bi pojasnila razlogov, iz katerih se ni le oddaljila od ugotovitev iz končnega revizijskega poročila, ne da bi pri tem dokazala nepravilno ravnanje tožeče stranke, ampak tudi ni več upoštevala stroškov, ki se štejejo za „očitno čezmerne“, in sicer tistih, ki presegajo prag, določitev katerega ni v skladu z določbami zadevnih sporazumov o nepovratnih sredstvih. Zato naj bi Komisija kršila pravilo o dokaznem bremenu iz člena 1315 belgijskega civilnega zakonika, v skladu s katerim mora tisti, ki zahteva izpolnitev neke obveznosti, slednjo dokazati.

107

Nazadnje, tožeča stranka meni, da je izvedla plačila, ki jih je zahtevala Komisija, čeprav ta do izterjave ni bila upravičena. Zato naj bi Komisija kršila člene 1235, 1376 in 1377 belgijskega civilnega zakonika, ker ni vrnila zneskov, ki so ji bili izplačani in jih je zaradi neobstoja dolga prejela neupravičeno.

108

Komisija izpodbija trditve tožeče stranke.

109

Prva dva očitka drugega tožbenega razloga je treba obravnavati skupaj.

110

Na prvem mestu, na eni strani je treba navesti, da v nasprotju s trditvami tožeče stranke zahtevek Komisije za vračilo, kot je bilo ugotovljeno v točki 65 zgoraj, ne temelji na poročilu o preiskavi, sestavljenem zunaj pogodbenega okvira. Na drugi strani je treba spomniti, da je bilo ugotovljeno tudi, da ugotovitve končnega revizijskega poročila Komisije ne zavezujejo (glej točki 73 in 74 zgoraj).

111

Na drugem mestu, treba je preučiti vprašanje podlage, na kateri temelji zahtevek Komisije za vračilo, da bi se ugotovilo, ali je ta kršila tako načelo izvrševanja pogodb v dobri veri, ker je domnevala, da je tožeča stranka ravnala v slabi veri, kot tudi pravilo o dokaznem bremenu, ker ni predložila dokazov, s katerimi bi bilo mogoče podpreti navedeni zahtevek.

112

V zvezi s tem je treba, prvič, opozoriti, da je splošno sprejeto pravno načelo, da vsako sodišče uporablja svoj poslovnik, vključno s pravili o pristojnosti (glej v tem smislu sodbo z dne 8. aprila 1992, Komisija/Feilhauer, C‑209/90, EU:C:1992:172, točka 13). Pravila, ki urejajo dokazno breme, dopustnost, dokazno vrednost in moč dokazov, pa so izvzeta iz tega načela, ker niso postopkovna, ampak materialnopravna v smislu, da določajo pogoje za obstoj, področje in razloge za prenehanje subjektivnih pravic. Izbira prava v revidiranih sporazumih se tako nanaša tudi na dokazna pravila (sodba z dne 8. septembra 2015, Amitié/Komisija, T‑234/12, neobjavljena, EU:T:2015:601, točka 115).

113

Tako je v obravnavanem primeru razdelitev dokaznega bremena v zvezi z upravičenostjo stroškov, ki jih je priglasil prejemnik nepovratnih sredstev, urejena s členom 1315 belgijskega civilnega zakonika, ki določa, da mora tisti, ki zahteva izpolnitev obveznosti, to dokazati, in obratno, da mora tisti, ki trdi, da je oproščen te obveznosti, dokazati plačilo ali dejstvo, ki je privedlo do prenehanja njegove obveznosti.

114

Drugič, iz ustaljene sodne prakse izhaja, da mora v okviru sporazuma, ki vsebuje arbitražno klavzulo v smislu člena 272 PDEU, stranka, ki je Komisiji prijavila stroške za dodelitev finančnega prispevka Unije, dokazati, da ti stroški izpolnjujejo finančne pogoje iz sporazumov o nepovratnih sredstvih (glej v tem smislu sodbo z dne 25. januarja 2017, ANKO/Komisija, T‑771/14, neobjavljena, EU:T:2017:27, točka 63 in navedena sodna praksa).

115

Tretjič, kot je bilo navedeno v točki 101 zgoraj, Komisija, ki ni neposredna priča izvajanja nalog upravičenca do nepovratnih sredstev, nima drugih sredstev za preverjanje natančnosti stroškov osebja, ki jih je ta prijavil, razen tistih, ki jih pridobi zlasti s predložitvijo zanesljivih evidenc opravljenih ur (glej v tem smislu sodbo z dne 8. septembra 2015, Amitié/Komisija, T‑234/12, neobjavljena, EU:T:2015:601, točka 210 in navedena sodna praksa).

116

Četrtič, iz sodne prakse izhaja, da neizpolnitev obveznosti predložitve zanesljive evidence opravljenih ur za utemeljitev prijavljenih stroškov osebja pomeni zadosten razlog za zavrnitev vseh navedenih stroškov (glej v tem smislu sodbo z dne 6. oktobra 2015, Technion in Technion Research & Development Foundation/Komisija, T‑216/12, EU:T:2015:746, točka 82 in navedena sodna praksa). Če poleg tega stroški, ki jih je prijavil prejemnik nepovratnih sredstev, niso upravičeni na podlagi zadevnega sporazuma o nepovratnih sredstvih, ker so se šteli za nepreverljive in/ali nezanesljive, Komisija nima druge izbire, kot da zahteva vračilo nepovratnih sredstev v višini neupravičenih zneskov, saj lahko na podlagi pravne podlage, ki jo pomeni navedeni sporazum o nepovratnih sredstvih, ta institucija iz proračuna Unije plača le ustrezno utemeljene zneske (glej sodbo z dne 16. julija 2020, ADR Center/Komisija, C‑584/17 P, EU:C:2020:576, točka 102 in navedena sodna praksa).

117

V obravnavanem primeru je bilo v točki 92 zgoraj ugotovljeno, da zanesljivost spornih evidenc opravljenih ur ni bila zajamčena, ker je obstajalo tveganje nasprotja interesov, ki bi lahko ogrozilo nepristransko in objektivno izvajanje zadevnega projekta.

118

V zvezi s tem je mogoče poudariti, da je tveganje nasprotja interesov nenavaden položaj, v katerem je možno, da nastali stroški niti niso bili dejanski niti niso nastali upravičencu niti v tem primeru niso bili uporabljeni zgolj za izvedbo zadevnega projekta v smislu člena II.14(1)(a), (b) in (e) Priloge II k zadevnim sporazumom o nepovratnih sredstvih. Zato dejstvo, da sopogodbenik ne izpolni pogodbene obveznosti iz člena II.3(n) Priloge II k zadevnim sporazumom o nepovratnih sredstvih za sprejetje vseh previdnostnih ukrepov, potrebnih za preprečitev vsakršnega tveganja nasprotja interesov, pomeni nepravilno izpolnjevanje njegovih pogodbenih obveznosti. To upravičuje izterjavo stroškov v skladu s členom 183 Uredbe št. 2342/2002 (glej v tem smislu sodbo z dne 22. januarja 2019, EKETA/Komisija, T‑198/17, neobjavljena, EU:T:2019:27, točka 91). Poleg tega pa v primeru, kadar Komisija predloži konkretne dokaze o obstoju tveganja, da prijavljene opravljene ure ne izpolnjujejo pogojev za upravičenost, kar velja v primeru ugotovljenega tveganja nasprotja interesov, velja domneva neupravičenosti, upravičenec pa mora z dokazi dokazati, da so bili pogoji za upravičenost izpolnjeni (glej v tem smislu sodbi z dne 22. oktobra 2020, EKETA/Komisija, C‑273/19 P, EU:C:2020:852, točke od 74 do 77, in z dne 22. januarja 2019, EKETA/Komisija, T‑166/17, neobjavljena, EU:T:2019:26, točka 61).

119

Posledično tožeča stranka s tem, da ni predložila dokaza o neobstoju tveganja nasprotja interesov, in torej s tem, da ni izpolnila obveznosti predložitve zanesljivih evidenc opravljenih ur, da bi upravičila prijavljene stroške osebja, ni izpolnila obveznosti, ki jo ima na podlagi pravil o porazdelitvi dokaznega bremena. Zato je Komisija upravičeno zahtevala zneske, za katere je menila, da jih ni izplačala upravičeno, in sicer vse stroške osebja za zadevnega zaposlenega, ki so izhajali iz evidenc opravljenih ur, ki jih je potrdila njegova žena, pri čemer Komisija ni kršila načela izvajanja pogodb v dobri veri v smislu členov 1134 in 1135 belgijskega civilnega zakonika ali pravil o dokaznem bremenu, določenih v členu 1315 navedenega zakonika.

120

Dejstvo, da so bila načela, določena s sodno prakso, opredeljena v okviru neupoštevanja obveznosti, da se morajo pri finančni reviziji predložiti zanesljive evidence opravljenih ur za utemeljitev prijavljenih stroškov osebja in da se v obravnavanem primeru v finančni reviziji, na podlagi katere je bilo sestavljeno končno revizijsko poročilo, ni izpodbijala zanesljivosti evidenc opravljenih ur, ki jih je tožeča stranka predložila v zvezi z zadevnim zaposlenim, ne vpliva na upoštevnost uporabe navedenih načel v okviru te tožbe. Kot je bilo navedeno v točkah 73 in 74 zgoraj, Komisije ugotovitve iz navedenega poročila ne zavezujejo.

121

Poleg tega dejstvo, da Komisija navsezadnje ni sledila vsem ugotovitvam iz poročila urada OLAF o preiskavi, ne vodi k dvomu o dokazni moči tega poročila. Iz uvodne izjave 31 Uredbe št. 883/2013 o razveljavitvi uredb št. 1073/1999 in št. 1074/1999, na katero se sklicuje člen II.22(8) Priloge II k zadevnim sporazumom o nepovratnih sredstvih, namreč izhaja, da morajo institucije Unije na podlagi končnih poročil o preiskavi, ki jih pripravi urad OLAF, odločiti o nadaljnjih ukrepih v zvezi s končanimi preiskavami. Poleg tega iz člena 11(1) Uredbe št. 883/2013 jasno izhaja, da so poročilu o preiskavi priložena priporočila o tem, ali je v zvezi s preiskavo treba sprejeti ukrepe. Tako lahko Komisija upošteva le del ugotovitev iz poročila o preiskavi urada OLAF, ne da bi to omajalo njihovo dokazno moč.

122

Nazadnje, ker je bila Komisija upravičena zahtevati vse stroške, ki jih je priglasil zadevni zaposleni, tožeča stranka ne more izpodbijati dejstva, da se je Komisija odločila za uporabo praga, zaradi katerega je zahtevala le del teh stroškov, ker za to nima pravnega interesa.

123

Glede na navedeno je treba ugotoviti, da prvi in drugi očitek drugega tožbenega razloga nista utemeljena.

124

Zato je tretji očitek brezpredmeten in ga je torej treba zavrniti.

125

Zato je treba drugi tožbeni razlog v celoti zavrniti.

126

Najprej, tožeča stranka poudarja, da člen II.15(1) Priloge II k zadevnim sporazumom o nepovratnih sredstvih izrecno napotuje na nacionalno pravo, ki ureja pogodbe o zaposlitvi, ki so jih sklenili upravičenci do nepovratnih sredstev. Zato meni, da je treba šteti, da se je za delovno razmerje, ki ga je imela z zadevnim zaposlenim na eni strani in z njegovo ženo na drugi strani, uporabljalo poljsko delovno pravo.

127

Prvič, zatrjuje namreč kršitev določb člena 140 v povezavi s členom 18(2) poljskega delovnopravnega zakonika, ki dovoljuje tako imenovani sistem „delovnega časa, ki temelji na nalogah“ (system zadaniowego czasu pracy), ker Komisija trdi, da je moral zadevni zaposleni opraviti „pretirano število ur“ in „delati v nerazumnem obdobju“ iz naslova treh vzporednih delovnih razmerij, vključno s tistim, ki ga je s tožečo stranko sklenil v okviru ureditve dejanskega delovnega časa. Po mnenju tožeče stranke ta ureditev, ki je na Poljskem zakonita, ne zahteva stalne fizične navzočnosti na delovnem mestu in tako zagotavlja prožnost in možnost opravljanja več nalog (multitasking), če zaposleni opravlja svoje naloge.

128

Drugič, tožeča stranka zatrjuje kršitev člena 113 poljskega delovnega zakonika, ki se uporablja v povezavi s členoma 7 in 9 Listine, ki je tožeči stranki v obravnavanem obdobju prepovedoval ločitev zadevnega zaposlenega in njegove žene na delovnem mestu izključno zaradi njune zveze, saj bi taka ločitev pomenila diskriminacijo na podlagi zakonskega stanu.

129

Drugič, tožeča stranka navaja, da Komisija ni navedla konkretnih razlogov za izpodbijanje stroškov osebja za zadevnega zaposlenega za obdobje od avgusta 2010 do oktobra 2012, hkrati pa je sprejela stroške osebja za navedenega zaposlenega za november 2012, čeprav je imela njegova žena dostop tudi do njegovih evidenc opravljenih ur v novembru 2012.

130

Komisija izpodbija trditve tožeče stranke.

131

Na prvem mestu, treba je poudariti, da tudi če bi bil tretji tožbeni razlog sprejet, se evidence opravljenih ur še vedno ne bi štele za zanesljive, saj dejstvo, da lahko zadevni zaposleni opravi veliko ur zaradi svoje vpletenosti v različne projekte, ne vpliva na dejstvo, da so bile te ure predmet postopka potrjevanja, ki ga je uvedla tožeča stranka v nasprotju s členom II.3(n) Priloge II k zadevnim sporazumom o nepovratnih sredstvih.

132

V tem okviru je navedeno, da stroški, ki se štejejo za neupravičene, pokrivajo obdobje od avgusta 2010 do oktobra 2012. Vse evidence opravljenih ur za to obdobje pa je potrdila žena zadevnega zaposlenega. V zvezi s tem je treba v delu, v katerem tožeča stranka ponavlja svoje ugovore glede upoštevnosti sodne prakse v zvezi z dokaznim bremenom glede zanesljivosti evidence opravljenih ur, napotiti na točko 92 zgoraj.

133

Na drugem mestu, glede trditve v zvezi s kršitvijo člena 113 poljskega zakonika o delovnih razmerjih je treba napotiti na točko 101 zgoraj, v kateri je bilo ugotovljeno, da ni mogoče ugotoviti diskriminacije na podlagi zakonskega stanu.

134

Poleg tega tožeča stranka v okviru svoje trditve v zvezi s kršitvijo člena 140 poljskega zakonika o delovnih razmerjih poudarja nedoslednost Komisije, ki očita dostop žene zadevnega zaposlenega do evidenc moževih opravljenih ur v celotnem spornem obdobju, vendar to okoliščino sprejema za obdobje od novembra do decembra 2012, čeprav je njena zaposlitev pri tožeči stranki prenehala šele januarja 2013.

135

V zvezi s tem za zavrnitev trditve tožeče stranke zadostuje napotitev na točko 122 zgoraj, v kateri je bilo ugotovljeno, da tožeča stranka nima pravnega interesa.

136

Zato je treba tretji tožbeni razlog iz zgoraj navedenih razlogov, in ker trditve tožeče stranke ne vplivajo na rešitev spora, zavrniti kot brezpredmeten.

137

Tožeča stranka s četrtim tožbenim razlogom v bistvu meni, da je treba v okviru pogodbenih razmerij, ki jih sklene Komisija, spoštovati načelo varstva legitimnih pričakovanj. V obravnavanem primeru naj bi Komisija s tem, da je najprej odobrila vse sklepe iz končnega revizijskega poročila, ki se nanašajo zlasti na upravičenost stroškov osebja za zadevnega zaposlenega, nato pa te stroške zavrnila, kršila navedeno načelo, ker naj bi tožeča stranka lahko med drugim legitimno pričakovala upravičenost stroškov osebja za zadevnega zaposlenega.

138

Tožeča stranka dodaja, da trditve, ki jih je navedla Komisija, da bi izključila možnost vzbujanja legitimnih pričakovanj zaradi obstoja revizije, v kateri niso bile odkrite nepravilnosti, niso pravno utemeljene.

139

Komisija izpodbija trditve tožeče stranke.

140

Spomniti je treba, da je bilo v točkah 73 in 74 zgoraj ugotovljeno, da iz pogodbenih določb izhaja, da Komisije končno revizijsko poročilo ni zavezovalo. Zato tožeča stranka kljub soglasju Komisije glede rezultatov te revizije ni mogla imeti legitimnih pričakovanj.

141

Poleg tega je iz končnega revizijskega poročila razvidno, da so revizorji izrecno navedli, da cilj njihovega dela „ni dati kakršnih koli materialnih zagotovil o splošni ustreznosti notranjih nadzorov ureditve“. Čeprav revizorji v okviru svojega dela niso ugotovili posebnih pomanjkljivosti v ureditvi notranjih nadzorov tožeče stranke v zvezi s pripravo in predstavitvijo računovodskih izkazov v zvezi s sporazumom o nepovratnih sredstvih C2POWER, že sam pridržek glede cilja tega dela v zvezi z zagotovili, ki jih je mogoče podati o ustreznosti te ureditve, zadostuje za povzročitev negotovosti, ki ovira nastanek kakršnega koli legitimnega pričakovanja v zvezi s tem.

142

Zato je treba četrti tožbeni razlog zavrniti in posledično tudi tožbena predloga za ugotovitev neobstoja pogodbene terjatve, ki jo je zahtevala Komisija, in primernosti stroškov osebja, ki se zahtevajo v opominih v zvezi z glavnicami v okviru zadevnih sporazumov o nepovratnih sredstvih in ki se nanašajo na povračilo izplačanih zneskov.

143

Ker je bilo ugotovljeno, naj se tožbeni razlogi v podporo tožbenim predlogom za ugotovitev neobstoja pogodbene terjatve, ki jo zahteva Komisija, in upravičenosti stroškov osebja, ki se zahtevajo v opominih v zvezi z glavnicami v okviru zadevnih sporazumov o nepovratnih sredstvih in ki se nanašajo na vračilo plačanih zneskov, zavrnejo, je treba predlog, naj se Komisiji naloži plačilo zamudnih obresti, zavrniti kot brezpredmeten.

144

Ker so bili vsi tožbeni razlogi in zahtevki, navedeni v utemeljitev tožbe, vložene na podlagi člena 272 PDEU, zavrnjeni, je treba na podlagi navedenega tožbo zavrniti.

145

Tožeča stranka podredno vlaga tožbo na podlagi člena 263 PDEU, ker meni, da ima izpodbijana odločba naravo akta, zoper katerega je mogoče vložiti tožbo v smislu te določbe.

146

Komisija meni, da tožba, vložena na podlagi člena 263 PDEU, očitno ni dopustna.

147

V zvezi s tem iz ustaljene sodne prakse izhaja, da če je pogodba sklenjena med tožečo stranko in eno od institucij, lahko sodišča Unije o tožbi na podlagi člena 263 PDEU odločajo, samo če izpodbijani akt ustvarja zavezujoče pravne učinke, ki presegajo tiste iz pogodbenih razmerij, ki vežejo pogodbeni stranki, in ki pomenijo izvajanje prerogativ javne oblasti, ki so instituciji sopogodbenici podeljene kot upravnemu organu (sodba z dne 9. septembra 2015, Lito Maieftiko Gynaikologiko kai Cheirourgiko Kentro/Komisija, C‑506/13 P, EU:C:2015:562, točka 20).

148

V teh okoliščinah je zato treba preučiti, ali je izpodbijana odločba, ki je bila skupaj s spornimi opomini priložena elektronskemu sporočilu Komisije z dne 13. novembra 2019, akt, ki jih lahko Sodišče Unije na podlagi člena 263(4) PDEU razglasi za nične, ali pa je, nasprotno, pogodbenega značaja (glej sklep z dne 14. junija 2012, Technion in Technion Research & Development Foundation/Komisija, T‑546/11, neobjavljena EU:T:2012:303, točka 35 in navedena sodna praksa).

149

V obravnavani zadevi je iz izpodbijane odločbe razvidno, prvič, da Komisija uveljavlja terjatev in navaja njen znesek z izdajo več opominov, in drugič, da je Komisija podala pripombe v zvezi z ugovori tožeče stranke. Tako noben element ni zunaj pogodbenega okvira in ne pomeni izvajanja prerogativ javne oblasti.

150

V zvezi s tem je treba poudariti, da tožeča stranka meni, da izpodbijana odločba bistveno spreminja njen pravni položaj, ker je Komisija od nje zahtevala plačilo denarnega zneska. Kot pa je razvidno iz točke 65 zgoraj, se zahtevek za vračilo umešča v okvir določb zadevnih sporazumov o nepovratnih sredstvih.

151

Tudi če bi tožeča stranka poskušala izpodbijati opomine, je treba ugotoviti, da ti dokumenti niso izpodbojni akti v smislu člena 263 PDEU.

152

Opomina, ki ga je izdala Komisija in ki se nanaša na zneske, dolgovane na podlagi sporazuma o nepovratnih sredstvih, namreč ni mogoče opredeliti kot dokončen akt, zoper katerega je mogoče vložiti ničnostno tožbo, ker vsebuje podatke o obrestih, ki bodo začele teči, če ugotovljena terjatev ne bo plačana do roka, o možnosti izterjave s pobotom ali z unovčitvijo predhodno zagotovljenega poroštva, pa tudi o možnosti prisilne izvršbe in vpisom v zbirko podatkov, ki je dostopen odredbodajalcem proračuna Unije, tudi če so ti podatki navedeni tako, da dajejo vtis, da je opomin, ki jih vsebuje, dokončni akt Komisije. Taki podatki bi v vsakem primeru in po svoji naravi lahko bili samo pripravljalni za akt Komisije, ki se nanaša na izvršbo ugotovljene terjatve, ker Komisija v opominu ne sprejme stališča o sredstvih, ki jih namerava uporabiti za izterjavo navedene terjatve, povečane za zamudne obresti od končnega datuma plačila, določenega v tem opominu. Enako velja za podatke o možnih načinih izterjave (glej v tem smislu sklep z dne 20. aprila 2016, Mezhdunaroden tsentar za izsledvane na maltsinstvata i kulturnite vzaimodeystvia/Komisija, T‑819/14, EU:T:2016:256, točke 46, 47, 49 in 52).

153

Iz tega izhaja, da pri sodišču Unije ni mogoče veljavno vložiti tožbe zoper zadevne opomine na podlagi člena 263 PDEU, saj opomin spada v povsem pogodbeni okvir, s katerim je neločljivo povezan, in nima zavezujočih pravnih učinkov, ki bi presegali tiste, ki izhajajo iz zadevnih sporazumov o nepovratnih sredstvih, in ki bi vključevali izvajanje prerogativ javne oblasti, ki so podeljene Komisiji kot upravnemu organu.

154

To ne bi veljalo, če bi Komisija sprejela sklep na podlagi člena 299 PDEU (glej v tem smislu sodbo z dne 20. julija 2017, ADR Center/Komisija, T‑644/14, EU:T:2017:533, točki 207 in 208). Vendar Komisija v obravnavanem primeru takega akta ni sprejela.

155

V zvezi s tem je treba poudariti, da Komisiji po izdaji opominov takega akta ni bilo treba sprejeti, saj je bilo povračilo izvedeno. Bilo bi torej v nasprotju s pravico do dobrega upravljanja, če bi se tožečo stranko spodbujalo, naj dolgovanih zneskov iz opomina ne plača zato, da se sprejme morebiten sklep po izdaji opomina, ki bi bil izpodbojen na podlagi člena 263(4) PDEU (glej v tem smislu sodbo z dne 18. oktobra 2018, Terna/Komisija, T‑387/16, EU:T:2018:699, točka 35).

156

Kljub temu v obravnavanem primeru pravica tožeče stranke do učinkovitega pravnega sredstva ni bila kršena, ker ji ni bila odvzeta pravica do izpodbijanja povrnjenih zneskov.

157

V tem okviru je treba navesti, da nedopustnost ničnostne tožbe pogodbeni stranki ne odvzema pravice do učinkovitega pravnega sredstva, ker lahko, če meni, da je to utemeljeno, svoje stališče zagovarja v okviru tožbe, vložene na pogodbeni podlagi v skladu s členom 272 PDEU (glej v tem smislu sklep z dne 20. aprila 2016, Mezhdunaroden tsentar za izsledvane na maltsinstvata i kulturnite vzaimodeystvia/Komisija, T‑819/14, EU:T:2016:256, točke 46, 47, 49 in 52).

158

V obravnavanem primeru je tožeča stranka dejansko vložila tožbo na podlagi člena 272 PDEU, pristojno sodišče pa je obravnavalo tožbene razloge v podporo tej tožbi (glej v zvezi s tem točko 144 zgoraj).

159

Tako dejstvo, da se tožba, vložena na podlagi člena 263 PDEU, razglasi za nedopustno, ne more vplivati na pravico tožeče stranke do učinkovitega pravnega sredstva.

160

Zato je treba tožbo, vloženo na podlagi člena 263 PDEU, zavreči kot nedopustno.

161

Glede na navedeno ni treba odločiti o predlogih, ki jih je tožeča stranka vložila na podlagi člena 88(1) ter člena 89(3)(a) in (d) Poslovnika.

162

V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.

163

Ker tožeča stranka ni uspela, se ji v skladu s predlogom Komisije naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (prvi senat)

razsodilo: