1.

Ali je treba člen 8 Direktive 93/13/EGS (1), ki določa, da lahko države članice sprejmejo strožje določbe, da bi zagotovile višjo stopnjo varstva potrošnikov, razlagati tako, da lahko država članica v svojo nacionalno zakonodajo ne prenese člena 1(2) Direktive 93/13/EGS in dovoli sodno preverjanje pogojev, ki temeljijo na obveznih ali dispozitivnih zakonih ali predpisih?

2.

Ali je mogoče šteti, da je bil člen 1(2), prvi in drugi pododstavek (2), Direktive 93/13/EGS, čeprav ni bil izrecno prenesen v grški pravni red, prenesen posredno, v skladu z vsebino člena 3(1) in člena 4(1) navedene direktive, kot je bil prenesen v določbi člena [2], odstavek [6], zakona št. 225[1]/1994?

3.

Ali v pojem nepoštenih pogojev in njihovega obsega, kot so opredeljeni v določbah iz člena 3(1) in člena 4(1) Direktive 93/13/EGS, spada tudi izjema iz člena 1(2), prvi in drugi pododstavek (3), navedene direktive?

4.

Ali se pogoj v kreditni pogodbi, sklenjeni med potrošnikom in kreditno institucijo, ki temelji na vsebini dispozitivne določbe države članice, lahko preveri z vidika nepoštenosti splošnih pogodbenih pogojev v skladu z določbami Direktive 93/13/EGS, če ta določba ni bila predmet ločenih pogajanj?