–

za JS in EB M. Riedl, Rechtsanwalt,

–

za DP M. Riedl, Rechtsanwalt, in on sam,

–

za avstrijsko vlado J. Schmoll in C. Leeb, agentki,

–

za Evropsko komisijo B.-R. Killmann in A. Szmytkowska, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 157 PDEU, Protokola (št. 33) o členu 157 PDEU, priloženega k Pogodbi DEU (v nadaljevanju: Protokol št. 33), ter členov 5 in 12 Direktive 2006/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. julija 2006 o uresničevanju načela enakih možnosti ter enakega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu (UL 2006, L 204, str. 23).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru treh sporov med osebami EB, JS in DP na eni strani ter Versicherungsanstalt öffentlich Bediensteter, Eisenbahnen und Bergbau (BVAEB) (zavod za zdravstveno zavarovanje uradnikov in uslužbencev javnih organov ter zaposlenih na železnicah in v rudarstvu, Avstrija) na drugi strani zaradi letne prilagoditve njihovih starostnih pokojnin.

3

Protokol št. 33 določa:

„V členu 157 [PDEU] dodatki [prejemki] iz poklicnega sistema socialne varnosti niso osebni prejemki [plačilo], če in kolikor se nanašajo na obdobja zaposlitve pred 17. majem 1990, razen pri delavcih ali tistih, ki omenjene dodatke [prejemke] zahtevajo in so pred tem datumom vložili tožbo ali sprožili enakovreden postopek po veljavnem nacionalnem pravu.“

4

Člen 1 Direktive 2006/54 določa:

„Namen te direktive je zagotoviti uresničevanje načela enakih možnosti in enakega obravnavanja moških in žensk na področju zaposlovanja in poklicnega dela.

V ta namen vsebuje določbe za uresničevanje načela enakega obravnavanja v zvezi:

[…]

(c) s poklicnimi sistemi socialne varnosti.

[…]“

5

Člen 2(1) navedene direktive določa:

„Za namene te direktive se uporabljajo naslednje opredelitve:

[…]

6

Člen 3 navedene direktive, naslovljen „Pozitivni ukrepi“, določa:

„Države članice lahko ohranijo ali sprejmejo ukrepe v smislu člena [157(4) PDEU] za dejansko zagotovitev polne enakosti moških in žensk v poklicnem življenju.“

7

Poglavje 2 naslova II iste direktive, naslovljeno „Enako obravnavanje v poklicnih sistemih socialne varnosti“, med drugim zajema člena 5 in 12 te direktive.

8

Člen 5 Direktive 2006/54, naslovljen „Prepoved diskriminacije“, določa:

„Brez poseganja v člen 4 v poklicnih sistemih socialne varnosti ne sme biti nobene neposredne ali posredne diskriminacije zaradi spola, zlasti glede:

9

Člen 12 te direktive, naslovljen „Retroaktivni učinek“, določa:

„1.   Vsak ukrep za izvajanje tega poglavja glede delavcev zajema vse prejemke iz poklicnih sistemov socialne varnosti, ki izhajajo iz zaposlitev po 17. maju 1990 in se retroaktivno uporablja od tega datuma, brez vpliva na delavce ali njihove upravičence, ki so pred tem datumom sprožili sodni postopek ali vložili podoben zahtevek v skladu z veljavno nacionalno zakonodajo. V tem primeru se izvedbeni ukrepi uporabljajo retroaktivno od 8. aprila 1976 in zajemajo vse prejemke, ki izhajajo iz zaposlitev po tem datumu. Za države članice, ki so pristopile k [Uniji] po 8. aprilu 1976 in pred 17. majem 1990, se ta datum nadomesti z datumom začetka uporabe člena [157 PDEU] na njihovem ozemlju.

2.   Drugi stavek odstavka 1 ne preprečuje uporabe nacionalnih predpisov glede rokov za začetek postopka po nacionalni zakonodaji za delavce ali njihove upravičence, ki so pred 17. majem 1990 sprožili sodni postopek ali vložili podoben zahtevek v skladu z nacionalno zakonodajo, pod pogojem, da v primerjavi s podobnim domačim postopkom niso manj ugodni in da v praksi ne onemogočajo uveljavljanja pravic iz zakonodaje [Unije].

3.   Za države članice, ki so pristopile po 17. maju 1990 in so bile 1. januarja 1994 pogodbenice Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru, se datum 17. maj 1990 v prvem stavku odstavka 1 nadomesti z datumom 1. januar 1994.

4.   Za druge države članice, ki so pristopile [k Uniji] po 17. maju 1990, se datum 17. maj 1990 v odstavkih 1 in 2 nadomesti z datumom začetka uporabe člena [157 PDEU] na njihovem ozemlju.“

10

Člen 41 Bundesgesetz über die Pensionsansprüche der Bundesbeamten, ihrer Hinterbliebenen und Angehörigen (Pensionsgesetz 1965) (zvezni zakon o pokojninskih pravicah zveznih uradnikov ter njihovih preživelih ožjih in širših družinskih članov (zakon o pokojninah iz leta 1965)) z dne 18. novembra 1965 (BGBI., 340/1965) v različici, ki je veljala v času dejanskega stanja v postopku v glavni stvari (v nadaljevanju: PG 1965), določa:

„[…]

(2)   Starostne pokojnine in pokojnine po umrlem zavarovancu, ki se plačujejo na podlagi tega zakona […], je treba uskladiti istočasno in v enaki meri kot pokojnine iz zakonskega sistema pokojninskega zavarovanja,

[…].

(4)   Metoda za uskladitev pokojnin, ki je v členu 711 [Allgemeines Sozialversicherungsgesetz (splošni zakon o socialnem zavarovanju)] določena za koledarsko leto 2018, se uporablja po analogiji […]. V primeru zvišanja na podlagi člena 711(1), točka 2, [splošnega zakona o socialnem zavarovanju] je treba starostni pokojnini in pokojnini po umrlem zavarovancu prišteti skupni znesek zvišanja.“

11

Člen 108f splošnega zakona o socialni varnosti v različici, ki je veljala v času dejanskega stanja v postopku v glavni stvari (v nadaljevanju: ASVG), določa:

„(1)   Zvezni minister za socialno varnost, generacije in varstvo potrošnikov za vsako koledarsko leto določi uskladitveni količnik glede na referenčno vrednost.

(2)   Referenčna vrednost se določi tako, da je zvišanje pokojnin na podlagi uskladitve z referenčno vrednostjo enako zvišanju cen življenjskih potrebščin v skladu z odstavkom 3. Zaokroži se na tri decimalna mesta.

(3)   Zvišanje cen življenjskih potrebščin se ugotavlja na podlagi povprečnega zvišanja v dvanajstih koledarskih mesecih do julija leta pred letom uskladitve, pri čemer se uporabi indeks cen življenjskih potrebščin za leto 2000 ali drug indeks, ki ga je nadomestil. V ta namen je treba izračunati aritmetično sredino letnih stopenj inflacije, ki jih za obdobje izračuna objavi Statistik Austria.“

12

Člen 108h ASVG določa:

„(1)   Z učinkom od 1. januarja vsakega leta se

[…]

pomnožijo z uskladitvenim količnikom. […]

(2)   Uskladitev iz odstavka 1 se opravi na podlagi pokojnine, do katere je pravica nastala na podlagi določb, veljavnih 31. decembra predhodnega leta […].“

13

Člen 711 ASVG določa:

„(1)   Z odstopanjem od člena 108h(1), prvi stavek, in (2) se zvišanje pokojnin za koledarsko leto 2018 ne izvede na podlagi uskladitvenega količnika, ampak kot je določeno v nadaljevanju: skupni pokojninski dohodek (odstavek 2) se zviša

1. za 2,2 %, če ne znaša več kot 1500 EUR mesečno;

2. za 33 EUR, če ne znaša več kot 2000 EUR mesečno;

3. za 1,6 %, če znaša več kot 2000 EUR in manj kot 3355 EUR mesečno;

4. če znaša več kot 3355 EUR in manj kot 4980 EUR mesečno, se zviša za odstotek, ki se med navedenima vrednostma linearno zniža z 1,6 % na 0 %.

Če znaša skupni pokojninski dohodek več kot 4980 EUR mesečno, do zvišanja ne pride.

[…]“

14

Tožeče stranke v postopku v glavni stvari, EB, JS in DP, so tri osebe moškega spola, rojene pred letom 1955, ki so delale kot zvezni uradniki v Avstriji. Upokojili so se v letih 2000, 2013 oziroma 2006. Leta 2017 je bruto mesečni znesek njihove starostne pokojnine znašal 6872,43 EUR za prvonavedenega, 4676,48 EUR za drugonavedenega in 5713,22 EUR za tretjenavedenega.

15

Tožeče stranke v postopku v glavni stvari so od BVAEB zahtevale, naj znesek njihove starostne pokojnine revalorizira s 1. januarjem 2018. Ta organ je ugotovil, da pokojnin EB in DP ni mogoče revalorizirati, ker presegata zgornjo mejo 4980 EUR mesečno iz člena 711(1) ASVG. Starostna pokojnina JS je bila prilagojena z uporabo zvišanja za 0,2989 %.

16

Vsaka od tožečih strank iz postopka v glavni stvari je pri Bundesverwaltungsgericht (zvezno upravno sodišče, Avstrija) vložila tožbo, v katerih so trdile, da člen 41(4) PG 1965 v povezavi s členom 711(1), točka 4 in zadnji stavek, ASVG, ki glede na znesek njihovih pokojnin dve od njih v celoti, tretjo pa skoraj v celoti prikrajša za revalorizacijo tega zneska, v zvezi z njimi vzpostavlja posredno diskriminacijo na podlagi spola, ki je v nasprotju s pravom Unije.

17

Tožeče stranke iz postopka v glavni stvari so v utemeljitev tožb trdile, da nacionalna ureditev na področju prilagoditve pokojnin, ki se zanje uporablja, nenehno škodi njihovemu položaju od leta 1995 in da so bile v letih od 2001 do 2017 visoke pokojnine predmet nizkih prilagoditev. Poleg tega so trdile, da ta ureditev pomeni posredno diskriminacijo na podlagi spola, pri čemer so v zvezi s tem predložile statistično analizo, v skladu s katero je bilo število upravičencev do starostne pokojnine v mesečnem znesku nad 4980 EUR, za katero velja PG 1965, 8417 moških in 1040 žensk, medtem ko je število upravičencev do starostne pokojnine v zvezni javni upravi znašalo 79.491 moških in 22.470 žensk.

18

Bundesverwaltungsgericht (zvezno upravno sodišče) je tožbe tožečih strank iz postopka v glavni stvari zavrnilo, ker je menilo, da obstajajo razlogi za utemeljitev, na podlagi katerih je mogoče zavrniti trditev v zvezi z diskriminacijo na podlagi spola. Zgolj glede EB in DP je to sodišče prav tako ugotovilo, da ni sporno, da se člen 41(4) PG 1965 v povezavi s členom 711(1), zadnji stavek, ASVG nanaša na veliko več moških kot žensk.

19

Tožeče stranke v postopku v glavni stvari so pri predložitvenem sodišču Verwaltungsgerichtshof (vrhovno upravno sodišče, Avstrija) zoper te odločbe vložile revizijo.

20

Predložitveno sodišče ocenjuje, da starostne pokojnine, ki jih tožeče stranke iz postopka v glavni stvari prejemajo iz naslova PG 1965, spadajo na področje uporabe člena 157 PDEU, Protokola št. 33 in člena 12 Direktive 2006/54, ker so te stranke rojene pred letom 1955. To sodišče zato na prvem mestu sprašuje glede tega, ali na njihove tožbe morebiti vpliva časovna omejitev zahteve po enakem obravnavanju moških in žensk, ki jo določa ta protokol in ta člen Direktive 2006/54, ki se v primeru Republike Avstrije nanaša na obdobje pred 1. januarjem 1994. Navedeno sodišče meni, da čeprav bi bilo mogoče šteti, da se ta omejitev uporablja za elemente prejemkov, kot je prilagoditev pokojnin, ki jo izpodbijajo tožeče stranke v postopku v glavni stvari, čeprav le delno, in sicer sorazmerno z obdobji dela, ki so jih opravile pred 1. januarjem 1994, sodna praksa Sodišča, ki izhaja zlasti iz sodbe z dne 6. oktobra 1993, Ten Oever (C‑109/91, EU:C:1993:833), govori v prid razlagi, da se navedena omejitev za tako prilagoditev ne uporablja in tožečim strankam v postopku v glavni stvari ne more preprečiti, da se sklicujejo na zahtevo po enakem obravnavanju moških in žensk.

21

V zvezi s tem predložitveno sodišče na drugem mestu navaja, da je na podlagi zadevne nacionalne ureditve upokojenim zveznim uradnikom, ki na podlagi PG 1965 prejemajo mesečno bruto pokojnino, ki je višja od določenega zneska, v celoti ali skoraj v celoti zavrnjena njena revalorizacija za leto 2018, kar pa ne velja za osebe, ki prejemajo nižje pokojnine. Tako prikrajšanje bi lahko pomenilo diskriminacijo na podlagi spola, če se nanaša na veliko več moških kot žensk. To sodišče pojasnjuje, da od leta 1997 letna prilagoditev teh pokojnin ne sledi več gibanju plač aktivno zaposlenih uradnikov, ampak načeloma – na podlagi napotila v členu 41 PG 1965 na ASVG – stopnji inflacije s ciljem ohranitve kupne moči upravičencev. Čeprav naj bi bil ta sistem zasnovan tako, da naj bi se uporabljal splošno in dolgoročno, naj bi avstrijski zakonodajalec redno uporabil možnost, da v nekaterih letih sprejme predpise, ki odstopajo od splošne indeksacije pokojnin z inflacijo.

22

V zvezi s prilagoditvijo pokojnin za leto 2018 navedeno sodišče navaja, da je avstrijska vlada to odstopanje obrazložila z obstojem socialne komponente. Tudi BVAEB naj bi se v utemeljitev morebitne posredne diskriminacije skliceval na ta socialni namen, pri čemer je menil, prvič, da bi vsakoletna uporaba enotnega odstotka hitro privedla do „neupravičenega prepada“ med ravnmi starostnih pokojnin in, drugič, da so lahko najvišje pokojnine predmet nižje prilagoditve, ne da bi bila njihova vrednost ali življenjska raven njihovih upravičencev ogrožena, tako da taka prilagoditev v interesu financiranja celotne mase prilagoditve, s katero razpolaga država, nikakor ne bi predstavljala neznosnega bremena in naj bi jo narekovala solidarnost.

23

Vendar se predložitveno sodišče sprašuje, ali ti razlogi lahko upravičijo morebitno posredno diskriminacijo in ali so izpolnjene zahteve načela sorazmernosti. To sodišče zlasti dvomi o potrebnosti, primernosti in doslednosti nacionalne ureditve o prilagoditvi zadevnih pokojnin. Tako naj bi bil ukrep, ki ga ta ureditev vsebuje, omejen na upravičence do starostnih pokojnin in poleg tega na nekatere kategorije teh upravičencev, medtem ko naj bi obstajala druga prilagojena orodja socialne politike, kot so progresivne davčne stopnje na dohodek, transferji in druge pomoči, financirane z davki. Poleg tega naj bi bili v skladu z nacionalnim pravom upokojeni zvezni uradniki, na katere se nanaša člen 41 PG 1965, v posebnem položaju, ki naj bi jih razlikoval od oseb, ki prejemajo pokojnine, za katere veljajo pravila socialne varnosti, kot je ASVG. V skladu s sodno prakso Verfassungsgerichtshof (ustavno sodišče, Avstrija) bi bilo namreč treba pokojnine teh uradnikov šteti za plačilo na podlagi javnega prava kot nadomestilo za delo, opravljeno v obdobju aktivnega službovanja v okviru doživljenjskega delovnega razmerja. Medtem ko pokojnine, ki se izplačujejo na podlagi sistemov socialne varnosti, temeljijo na načelu financiranja iz prispevkov in jih izplačuje zavarovalni sklad, naj bi bili prispevki aktivno zaposlenih uradnikov vplačani v državni proračun, koncept na katerem temelji PG 1965 pa naj ne bi bil enak konceptu, na katerem temeljijo ti sistemi.

24

Predložitveno sodišče še navaja, da nacionalni zakonodajalec ni sprejel enakega ukrepa „socialne kompenzacije“ za aktivno zaposlene uradnike, ki so bili leta 2018 upravičeni do zvišanja plač, ki je bilo višje od inflacije brez degresivnosti, da bi imeli korist od gospodarske rasti. Prav tako naj ta zakonodajalec za pokojnine, izplačane na podlagi drugih poklicnih sistemov socialne varnosti, na primer zasebnih, ne bi določil enakega sistema prilagajanja, razen omejene kategorije pokojnin, ki jih izplačujejo podjetja, povezana z državo. To sodišče sprašuje tudi, ali je treba pri preučitvi sorazmernosti in doslednosti domnevnega diskriminatornega ukrepa upoštevati okoliščino, da ta ukrep ni bil osamljen, saj se tožeče stranke v postopku v glavni stvari sklicujejo na skupne učinke različnih ukrepov prilagoditve zneska pokojnin, sprejetih po njihovi upokojitvi.

25

Nazadnje, predložitveno sodišče poudarja, da je Bundesverwaltungsgericht (zvezno upravno sodišče) navedlo, da je treba manj ugodno obravnavanje upokojencev, ki prejemajo višje pokojnine in ki so večinoma moškega spola, preučiti z vidika dejstva, da so bile ženske zgodovinsko v slabšem položaju, to je premalo zastopane na bolje plačanih delovnih mestih. Predložitveno sodišče se sprašuje tudi o posledicah, ki jih je treba izpeljati iz take ugotovitve v zvezi s postopki v glavni stvari.

26

V teh okoliščinah je Verwaltungsgerichtshof (vrhovno upravno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

27

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba Protokol št. 33 in člen 12 Direktive 2006/54 razlagati tako, da se časovna omejitev učinkov načela enakega obravnavanja moških in žensk, predpisana s tema določbama, uporablja za nacionalno ureditev, ki določa letno prilagoditev starostnih pokojnin, ki se izplačujejo iz poklicnega sistema socialne varnosti, in ki se uporablja po datumu, na katerega se nanašata navedeni določbi.

28

Najprej je treba opozoriti, da člen 157 PDEU določa načelo enakega plačila za enako delo ali delo enake vrednosti za moške in ženske.

29

Direktiva 2006/54, kot je razvidno iz njenega člena 1, vsebuje določbe za uresničevanje načela enakega obravnavanja moških in žensk, med drugim kar zadeva poklicne sisteme socialne varnosti.

30

Kot je razvidno iz predloga za sprejetje predhodne odločbe in kot je Sodišče že ugotovilo, starostna pokojnina, kakršna je tista avstrijskih zveznih uradnikov, ki se izplačuje na podlagi PG 1965, prvič, spada pod pojem „plačilo“ v smislu člena 157 PDEU, ker je njen znesek odvisen od obdobij službovanja in obdobij, ki se vštevajo v pokojninsko dobo, ter od plače, ki jo je prejemal uradnik, in ker ta pokojnina pomeni prihodnje izplačilo v denarju, ki ga delodajalec izplača svojim zaposlenim kot neposredno posledico njihovega delovnega razmerja. Za to pokojnino se v nacionalnem pravu namreč šteje, da gre za plačilo, ki se še naprej izplačuje v okviru službenega razmerja, ki se nadaljuje po tem, ko uradnik postane upravičen do pokojninskih prejemkov (glej v tem smislu sodbo z dne 21. januarja 2015, Felber, C‑529/13, EU:C:2015:20, točka 23).

31

Drugič, taka pokojnina se izplačuje iz naslova „poklicnega sistema socialne varnosti“ v smislu člena 2(1)(f) Direktive 2006/54, ki delavcem iz določenega poklicnega sektorja zagotavlja prejemke, namenjene nadomestitvi prejemkov iz zakonskega sistema socialne varnosti. Zvezni uradniki so namreč v Avstriji izključeni iz sistema pokojninskega zavarovanja, uvedenega z ASVG, zaradi njihove zaposlitve v javni upravi zvezne države, ker imajo na podlagi svojega delovnega razmerja pravico do pokojninskih prejemkov, ki so enakovredni tistim, ki jo določa ta sistem pokojninskega zavarovanja (glej v tem smislu sodbo z dne 16. junija 2016, Lesar, C‑159/15, EU:C:2016:451, točka 28).

32

Na prvem mestu, opozoriti je treba, da v skladu z besedilom Protokola št. 33 za uporabo člena 157 PDEU prejemki iz poklicnega sistema socialne varnosti niso plačilo, „če in kolikor“ se nanašajo na obdobja zaposlitve „pred“ 17. majem 1990. Enako velja za besedilo člena 12(1) Direktive 2006/54, ki določa, da so „vsi“ prejemki iz takih sistemov, ki izhajajo iz zaposlitev „po“ tem datumu, zajeti z izvedbenimi ukrepi določb naslova II, poglavja 2, te direktive, ki se nanašajo na enako obravnavanje v navedenih sistemih.

33

Ker časovna omejitev učinkov načela enakega obravnavanja moških in žensk, določena v teh določbah, pomeni odstopanje od splošnega pravila, določenega s Pogodbo DEU, jo je treba razlagati ozko.

34

Na drugem mestu, poudariti je treba, da je besedilo Protokola št. 33 enako besedilu Protokola (št. 17) o členu 141 ES, priloženega Pogodbi ES, ki sta očitno povezana s sodbo z dne 17. maja 1990, Barber (C‑262/88, EU:C:1990:209), saj se sklicujeta zlasti na datum razglasitve te sodbe.

35

Kot pa je Sodišče pojasnilo v sodbi z dne 6. oktobra 1993, Ten Oever (C‑109/91, EU:C:1993:833), se je v skladu s sodbo z dne 17. maja 1990, Barber (C‑262/88, EU:C:1990:209), na neposredni učinek člena 119 Pogodbe EGS (po spremembi postal člen 141 ES, ki je postal člen 157 PDEU) mogoče sklicevati, da bi se zahtevalo enako obravnavanje na področju poklicnih pokojnin le za prejemke, ki jih je treba plačati iz naslova obdobij zaposlitve po 17. maju 1990, datumu razglasitve te sodbe, s pridržkom izjeme v korist delavcev ali njihovih vzdrževanih družinskih članov, ki so pred tem datumom vložili tožbo ali sprožili enakovreden postopek po veljavnem nacionalnem pravu (sodba z dne 23. oktobra 2003, Schönheit in Becker, C‑4/02 in C‑5/02, EU:C:2003:583, točka 100 in navedena sodna praksa).

36

Nujni preudarki pravne varnosti namreč nasprotujejo temu, da bi bila vprašljiva pravna razmerja, katerih učinki so bili v preteklosti že izčrpani, saj bi bilo lahko v takem primeru finančno ravnovesje več pokojninskih sistemov retroaktivno porušeno (glej v tem smislu sodbo z dne 23. oktobra 2003, Schönheit in Becker, C‑4/02 in C‑5/02, EU:C:2003:583, točka 99).

37

Ta omejitev je povzeta v Protokolu št. 33 in je navedena tudi v členu 12(1) Direktive 2006/54.

38

Za Republiko Avstrijo je bil referenčni datum iz sodbe z dne 17. maja 1990, Barber (C‑262/88, EU:C:1990:209), v skladu s členom 12(3) te direktive nadomeščen z datumom 1. januar 1994.

39

Tretjič, opozoriti je treba, da je načelo enakega plačila za delavce in delavke iz člena 157 PDEU del temeljev Unije. Poleg tega Unija v skladu s členom 3(3), drugi pododstavek, PEU med drugim spodbuja enakost med moškimi in ženskami ter na podlagi člena 23 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah enakost žensk in moških zagotavlja na vseh področjih, vključno z zaposlovanjem, delom in plačilom za delo (glej v tem smislu sodbo z dne 3. junija 2021, Tesco Stores, C‑624/19, EU:C:2021:429, točki 33 in 34 ter navedena sodna praksa).

40

V obravnavanem primeru je iz predloga za sprejetje predhodne odločbe razvidno, da se letna prilagoditev starostnih pokojnin, določena z nacionalno ureditvijo iz postopka v glavni stvari za leto 2018, izračuna na podlagi zneska starostne pokojnine, ki jo je upravičenec prejemal v predhodnem letu, v katerem je že nastala pravica, pri čemer se ta prilagoditev postopno zmanjšuje in je nad določenim zneskom ni več. Poleg tega navedena prilagoditev ni odvisna od datumov obdobij zaposlitve ali zavarovanja zadevnega upravičenca.

41

Tožeče stranke v postopku v glavni stvari se pred predložitvenim sodiščem sklicujejo na kršitev načela enakega obravnavanja moških in žensk le glede te nacionalne ureditve, ki nima retroaktivnega učinka. Poleg tega so se tožeče stranke upokojile po 1. januarju 1994 in prejemajo pokojnino, v zvezi s katero ne izpodbijajo niti datuma začetka izplačevanja niti prvotno določenega zneska. Prav tako ne izpodbijajo zneska svoje pokojnine glede izplačil, opravljenih v preteklosti, ali glede obdobij zaposlitve pred 1. januarjem 1994.

42

Ob upoštevanju preudarkov, na katere je bilo v bistvu opozorjeno v točkah od 32 do 39 te sodbe, pa Protokola št. 33 in člena 12 Direktive 2006/54 ni treba razlagati tako, da bi se časovna omejitev učinkov načela enakega obravnavanja moških in žensk, ki je predpisana v teh določbah, morala uporabiti za letno prilagoditev starostnih pokojnin, ker tak mehanizem ne posega v pridobljene pravice ali izplačila, ki so bila izvršena pred referenčnim datumom, predpisanim v navedenih določbah. Iz tega sledi, da v obravnavanem primeru te omejitve ni mogoče uporabiti zoper tožeče stranke v postopku v glavni stvari glede letne prilagoditve starostnih pokojnin, kot je ta, ki je z nacionalno ureditvijo iz postopka v glavni stvari določena le za leto 2018.

43

Glede na navedeno je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba Protokol št. 33 in člen 12 Direktive 2006/54 razlagati tako, da se časovna omejitev učinkov načela enakega obravnavanja moških in žensk, predpisana s tema določbama, ne uporablja za nacionalno ureditev, ki določa letno prilagoditev starostnih pokojnin, ki se izplačujejo iz poklicnega sistema socialne varnosti, in ki se uporablja po datumu, na katerega se nanašata navedeni določbi.

44

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 157 PDEU in člen 5 Direktive 2006/54 razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni ureditvi, ki določa degresivno letno prilagoditev zneska starostnih pokojnin nacionalnih uradnikov glede na višino tega zneska, pri čemer je nad določenim zneskom pokojnine prilagoditev v celoti izključena.

45

Člen 5(c) te direktive prepoveduje vsakršno neposredno ali posredno diskriminacijo na podlagi spola v poklicnih sistemih socialne varnosti glede izračunavanja prejemkov.

46

Najprej je treba ugotoviti, da nacionalna ureditev, kot je ta v postopku v glavni stvari, ne pomeni neposredne diskriminacije, saj se brez razlikovanja uporablja za delavce in delavke.

47

V zvezi z vprašanjem, ali taka ureditev pomeni posredno diskriminacijo, kot je za namene navedene direktive opredeljena v njenem členu 2(1)(b), je iz predloga za sprejetje predhodne odločbe razvidno, da so avstrijski zvezni uradniki, ki prejemajo mesečno pokojnino, ki je višja od določenega zneska, na podlagi člena 41(4) PG 1965 v povezavi s členom 711(1) ASVG prikrajšani v primerjavi s tistimi, katerih pokojnina je nižja, ker prvi niso bili deležni povečanja zneska svoje pokojnine ali so ga bili deležni le v manjšem obsegu. Taka ureditev tako uvaja različno obravnavanje avstrijskih zveznih uradnikov na podlagi na videz nevtralnega merila, in sicer zneska njihove pokojnine.

48

Predložitveno sodišče v zvezi z vprašanjem, ali to različno obravnavanje v neugodnejši položaj postavlja zlasti osebe enega spola v primerjavi z osebami drugega spola, navaja, da na podlagi elementov, ki so jih predložile tožeče stranke v postopku v glavni stvari, in ugotovitev Bundesverwaltungsgericht (zvezno upravno sodišče) ni izključeno, da so s statističnega vidika izpolnjeni pogoji, ki izkazujejo posredno diskriminacijo na podlagi spola. Natančneje, glede dveh tožečih strank v postopku v glavni stvari naj ne bi bilo sporno, da se člen 41(4) PG 1965 v povezavi s členom 711(1), zadnji stavek, ASVG nanaša na veliko več moških kot žensk, ker je v kategoriji oseb, ki prejemajo pokojnine, višje od najvišje osnove, določene v tej ureditvi, več moških.

49

V zvezi s tem je Sodišče razsodilo, da je obstoj takega specifičnega neugodnega položaja mogoče ugotoviti zlasti, če je dokazano, da nacionalna ureditev negativno vpliva na bistveno večji delež oseb pripadnikov enega spola v primerjavi s pripadniki drugega spola (glej v tem smislu sodbo z dne 24. septembra 2020, YS (Poklicne pokojnine vodstvenega osebja), C‑223/19, EU:C:2020:753, točka 49 in navedena sodna praksa).

50

Presoja dejstev, na podlagi katerih se lahko domneva o obstoju posredne diskriminacije, je v pristojnosti nacionalnih sodnih organov v skladu z nacionalno zakonodajo ali prakso, s katero je mogoče določiti zlasti, da je posredno diskriminacijo mogoče dokazati s kakršnimi koli sredstvi, vključno na podlagi statističnih podatkov. Tako mora nacionalno sodišče presoditi, v kolikšnem obsegu so statistični podatki, ki so mu bili predloženi, zanesljivi in ali jih je mogoče upoštevati, torej zlasti, ali ne odražajo zgolj naključnih ali kratkoročnih pojavov ter ali so dovolj obsežni (glej v tem smislu sodbo z dne 24. septembra 2020, YS (Poklicne pokojnine vodilnih delavcev), C‑223/19, EU:C:2019:753, točki 50 in 51 ter navedena sodna praksa).

51

Če bi statistični podatki, ki jih predložitveno sodišče lahko upošteva, dejansko kazali, da zadevna nacionalna ureditev vpliva na odstotek delavcev enega spola, ki je precej višji od odstotka delavcev drugega spola, ki prav tako spadajo na področje uporabe te ureditve, bi bilo treba šteti, da tak položaj razkriva posredno diskriminacijo na podlagi spola, ki je v nasprotju s členom 5(c) Direktive 2006/54, razen če je navedena ureditev utemeljena z objektivnimi dejavniki, ki niso povezani z nobeno diskriminacijo na podlagi spola (glej v tem smislu sodbi z dne 6. decembra 2007, Voß, C‑300/06, EU:C:2007:757, točka 42 in navedena sodna praksa, in z dne 24. septembra 2020, YS (Poklicne pokojnine vodilnih delavcev), C‑223/19, EU:C:2020:753, točka 54).

52

V takem primeru bi moralo torej to sodišče preučiti, v kolikšni meri je tako različno obravnavanje vseeno mogoče upravičiti z dejavniki, ki niso povezani z nobeno diskriminacijo na podlagi spola, kot izhaja iz člena 2(1)(b) Direktive 2006/54.

53

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je v skladu s sodno prakso Sodišča to podano zlasti, če izbrana sredstva ustrezajo legitimnemu cilju socialne politike, je z njimi mogoče doseči cilj, ki ga uresničuje zadevna ureditev, in so ta za to nujna, pri čemer je taka sredstva mogoče šteti za primerna za uresničevanje navedenega cilja le, če dejansko izražajo namen uresničitve tega cilja ter se izvajajo dosledno in sistematično (glej v tem smislu sodbi z dne 17. julija 2014, Leone, C‑173/13, EU:C:2014:2090, točki 53 in 54 ter navedena sodna praksa, in z dne 24. septembra 2020, YS (Poklicne pokojnine vodilnih delavcev), C‑223/19, EU:C:2020:753, točka 56).

54

Poleg tega je Sodišče presodilo, da imajo države članice pri izbiri ukrepov, s katerimi je mogoče uresničiti cilje njihove socialne politike in politike zaposlovanja, široko polje proste presoje (sodba z dne 24. septembra 2020, YS (Poklicne pokojnine vodilnih delavcev), C‑223/19, EU:C:2019:753, točka 57 in navedena sodna praksa).

55

Iz sodne prakse Sodišča prav tako izhaja, da čeprav mora nazadnje nacionalno sodišče, ki je edino pristojno za presojo dejstev in razlago nacionalne zakonodaje, odločiti, ali in v kolikšnem obsegu je zakonska določba, ki se obravnava v zadevi, ki mu je predložena, utemeljena s takim objektivnim dejavnikom, pa je Sodišče, ki je bilo pozvano, naj mu posreduje koristne odgovore, pristojno, da mu poda smernice, ki mu omogočajo odločitev (glej v tem smislu sodbo z dne 24. septembra 2020, YS (Poklicne pokojnine vodilnih delavcev), C‑223/19, EU:C:2020:753, točka 58].

56

V obravnavanem primeru je iz spisa, predloženega Sodišču, razvidno, da je namen nacionalne ureditve iz postopka v glavni stvari ohraniti kupno moč upravičencev do starostne pokojnine, tako da se s „socialno kompenzacijo“ daje prednost majhnim starostnim pokojninam v primerjavi z višjimi pokojninami, da se prepreči, da bi prišlo do prevelike razlike med temi pokojninami, in da se zagotovi njihovo trajnostno financiranje.

57

V sodni praksi Sodišča je določeno, da čeprav proračunski razlogi ne morejo upravičiti diskriminacije v škodo enega od spolov, pa je cilja zagotovitve trajnostnega financiranja starostnih pokojnin in zmanjšanja razkoraka med ravnmi pokojnin, ki jih financira država, mogoče šteti za legitimna cilja socialne politike, ki nista povezana z nobeno diskriminacijo na podlagi spola (glej v tem smislu sodbi z dne 24. septembra 2020, YS (Poklicne pokojnine vodilnih delavcev), C‑223/19, EU:C:2020:753, točka 61, in z dne 21. januarja 2021, INSS, C‑843/19, EU:C:2021:55, točka 38).

58

Iz tega sledi, da nacionalna ureditev iz postopka v glavni stvari sledi legitimnima ciljema socialne politike, ki nista povezana z nobeno diskriminacijo na podlagi spola.

59

V zvezi z vprašanjem, ali ta ureditev izpolnjuje zahteve sorazmernosti, navedene v točki 53 te sodbe, in zlasti v zvezi z njeno ustreznostjo, je iz informacij, s katerimi razpolaga Sodišče, razvidno, da ta ureditev omogoča zvišanje samo pokojnin, katerih znesek je povprečen ali nizek, pri čemer se med drugim zagotavlja, da so tiste, katerih znesek je najnižji, povečane več, kot znaša inflacija, da se s to ureditvijo tako prispeva k trajnostnemu financiranju teh pokojnin in da se zmanjšujejo razlike med njimi.

60

Res je, da – kot je poudarilo predložitveno sodišče – indeksacija starostnih pokojnin s stopnjo inflacije sama po sebi ne spremeni razlik v višini različnih pokojnin in bi z matematičnega vidika razkorak med njimi ostal nespremenjen. Vendar zvišanje cen bolj vpliva na življenjski standard oseb, ki prejemajo nizke pokojnine. Poleg tega nacionalna ureditev iz postopka v glavni stvari, s katero so bili prizadeti zgolj prejemki, katerih znesek presega določen prag, učinkuje tako, da približa te prejemke ravni nižjih pokojnin.

61

V zvezi z vprašanjem, ali se ta ureditev izvaja dosledno in sistematično, je treba poudariti, kot je razvidno iz predloga za sprejetje predhodne odločbe in pisnega stališča avstrijske vlade, da se ta uporablja za vse starostne pokojnine uradnikov, pa tudi za upravičence do starostnih pokojnin, ki se izplačujejo tako iz poklicnih sistemov socialne varnosti podjetij, ki jih nadzoruje države, kot iz zakonskega sistema pokojninskega zavarovanja, ki ga ureja ASVG. Letna prilagoditev pokojnin iz postopka v glavni stvari naj bi se tako uporabljala za vse prejemnike državnih pokojnin, kar pa mora preveriti predložitveno sodišče.

62

Glede na široko polje proste presoje, ki ga imajo države članice pri izbiri ukrepov, s katerimi se lahko uresničijo cilji njihove socialne politike in politike zaposlovanja, in na katero je opozorjeno v točki 54 te sodbe, doslednost izvajanja prilagoditvenega ukrepa ne more biti vprašljiva zgolj zato, ker že obstajajo druga specifična orodja socialne politike, katerih namen je doseči cilj podpore skromnim dohodkom.

63

Enako velja za dejstvo, da niti pokojnine iz zasebnih poklicnih sistemov socialne varnosti niti plače aktivno zaposlenih uradnikov niso bile predmet istega prilagoditvenega ukrepa.

64

Prvič, ti zasebni sistemi namreč, s pridržkom preverjanja predložitvenega sodišča, niso odvisni od države. Drugič, glede aktivno zaposlenih uradnikov, čeprav na podlagi nacionalnega prava njihovo imenovanje ustvarja doživljenjsko delovno razmerje in njihova starostna pokojnina ustreza plačilu, ki ga država dolguje kot nadomestilo za delo, opravljeno v obdobju aktivnega službovanja, iz predloga za sprejetje predhodne odločbe in pisnega stališča avstrijske vlade prav tako izhaja, da je bil pokojninski sistem uradnikov v zadnjih dvajsetih letih večkrat spremenjen zaradi uskladitve s sistemom ASVG. Zlasti naj prilagoditev njihovih pokojnin ne bi več sledila gibanju plač aktivno zaposlenih uradnikov, ampak načeloma stopnji inflacije, kot to velja za pokojnine, ki se izplačujejo iz tega zadnjenavedenega sistema. Poleg tega se glede na cilje, ki se uresničujejo z nacionalno ureditvijo iz postopka v glavni stvari, zdi, da upokojeni in aktivno zaposleni uradniki niso v primerljivem položaju, saj cilj zlasti zmanjšati razliko med pokojninami, da bi se preprečilo, da bi se sčasoma ustvaril prepad med ravnmi teh pokojnin, terja razlikovanje med njihovim upravljanjem in upravljanjem s plačami.

65

Dejstvo, da starostnih pokojnin uradnikom ne izplačuje zavod za zavarovanje, pri katerem so plačevali svoje prispevke, temveč neposredno država, se prav tako ne zdi odločilno glede na cilj trajnostnega financiranja starostnih pokojnin in zmanjšanja razlike med njimi, ki mu je s sprejetjem nacionalne ureditve iz postopka v glavni stvari sledil avstrijski zakonodajalec. Poleg tega prilagoditev pokojnin ni prejemek, ki predstavlja protidajatev za plačane prispevke (glej v tem smislu sodbo z dne 20. oktobra 2011, Brachner, C‑123/10, EU:C:2011:675, točka 79).

66

Zato je razvidno, da se ta ureditev, s pridržkom preverjanj, ki jih mora v zvezi s tem opraviti predložitveno sodišče, izvaja sistematično in dosledno.

67

Ravno tako ni razvidno, da bi navedena ureditev presegala to, kar je nujno potrebno za uresničitev zastavljenih ciljev. Tožeče stranke v postopku v glavni stvari se sicer sklicujejo na znatno devalorizacijo zneska svojih starostnih pokojnin v primerjavi s primerom, v katerem bi bile vsako leto od njihove upokojitve na podlagi nacionalnega prava upravičene do prilagoditve, ki je enaka inflaciji. Vendar je treba poudariti, da nacionalna ureditev iz postopka v glavni stvari upošteva prispevne sposobnosti zadevnih oseb. Omejitve zvišanja pokojnin, določene v členu 711 ASVG, na katerega napotuje člen 41(4) PG 1965, so namreč postopne glede na zneske dodeljenih prejemkov, tako zvišanje pa je izključeno le za najvišje pokojnine.

68

V teh okoliščinah ni potrebno preučiti, ali je te omejitve mogoče utemeljiti glede na člen 157(4) PDEU ali člen 3 Direktive 2006/54. Vsekakor je treba opozoriti, da se v skladu s sodno prakso Sodišča ti določbi ne moreta uporabljati za nacionalno ureditev, ki se omejuje na to, da se ženskam dodeli dodaten znesek k pokojnini, ne da bi se odpravile težave, s katerimi so te lahko soočene v času svoje poklicne kariere, in za katerega ni razvidno, da bi lahko izravnal neugoden položaj, v katerem bi ženske lahko bile, tako da bi jim pomagal pri tej karieri in tako konkretno zagotavljal polno enakost med moškimi in ženskami v poklicnem življenju (glej v tem smislu sodbo z dne 12. decembra 2019, Instituto Nacional de la Seguridad Social (Pokojninski dodatek za matere), C‑450/18, EU:C:2019:1075, točka 65 in navedena sodna praksa).

69

Glede na vse te elemente je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 157 PDEU in člen 5(c) Direktive 2006/54 razlagati tako, da ne nasprotujeta nacionalni ureditvi, ki določa degresivno letno prilagoditev zneska starostnih pokojnin nacionalnih uradnikov glede na višino zneska teh pokojnin, pri čemer je nad določenim zneskom pokojnine prilagoditev v celoti izključena, v primeru da ta ureditev negativno vpliva na bistveno večji delež upravičencev kot upravičenk, pod pogojem, da ta ureditev dosledno in sistematično sledi ciljema zagotovitve trajnostnega financiranja starostnih pokojnin in zmanjšanja razlike med ravnmi pokojnin, ki jih financira država, ne da bi bilo z njo preseženo to, kar je potrebno za uresničitev teh ciljev.

70

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo: