–

za „Lifosa“ UAB A. Seliava in E. Sinkevičius, advokatai,

–

za litovsko vlado V. Kazlauskaitė-Švenčionienė, agentka,

–

za Evropsko komisijo F. Clotuche-Duvieusart in J. Jokubauskaitė, agentki,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 29(1) in člena 32(1)(e)(i) Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 4, str. 307, v nadaljevanju: carinski zakonik Skupnosti) ter člena 70(1) in člena 71(1)(e)(i) Uredbe (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. oktobra 2013 o carinskem zakoniku Unije (UL 2013, L 269, str. 1, v nadaljevanju: carinski zakonik Unije).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo „Lifosa“ UAB (v nadaljevanju: uvoznik) in Muitinės departamentas prie Lietuvos Respublikos finansų ministerijos (carinski oddelek pri ministrstvu za finance, Litva) v zvezi z odločbo carinskih organov, s katero je bila uvozniku med drugim naložena uskladitev carinske vrednosti uvoženega blaga.

3

Člen 29(1) carinskega zakonika Skupnosti je določal:

„Carinska vrednost uvoženega blaga je njegova transakcijska vrednost, to pomeni cena, ki je bila za blago ob prodaji za izvoz na carinsko območje Skupnosti dejansko plačana ali ki jo je treba plačati, po potrebi po uskladitvi, opravljeni v skladu s členoma 32 in 33, če:

[…]

[…]“.

4

Člen 29(3)(a) tega zakonika je določal:

„Dejansko plačana ali plačljiva cena je celotno plačilo, ki ga kupec opravi ali mora opraviti prodajalcu ali v prodajalčevo korist za uvoženo blago in vključuje vsa plačila, ki jih kot pogoj za prodajo uvoženega blaga kupec opravi ali mora opraviti prodajalcu ali tretji osebi zaradi izpolnitve prodajalčeve obveznosti. Plačila ni treba nujno opraviti z gotovino. Lahko se opravi tudi z akreditivi ali s prenosnimi vrednostnimi papirji neposredno ali posredno.“

5

Člen 32, od (1) do (3), navedenega zakonika je določal:

1.   Pri določanju carinske vrednosti z uporabo člena 29 je treba dejansko plačani ali plačljivi ceni za uvoženo blago prišteti:

[…]

[…]

do kraja vnosa blaga na carinsko območje Skupnosti.

2.   Vsak pribitek k dejansko plačani ali plačljivi ceni se z uporabo tega člena opravi izključno na podlagi objektivnih in določljivih podatkov.

3.   Pri določanju carinske vrednosti se k dejansko plačani ali plačljivi ceni ne sme dodati noben pribitek, razen tistih, ki so predvideni v tem členu.“

6

Člen 164(c) Uredbe Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. julija 1993 o določbah za izvajanje Uredbe št. 2913/92 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 2, zvezek 6, str. 3) iz poglavja 4, naslovljenega „Določbe v zvezi s stroški prevoza“, naslova V dela I te uredbe je določal:

„Za izvajanje člena 32(1)(e) […] [carinskega] zakonika [Skupnosti] velja naslednje:

[…]

7

Člen 70 carinskega zakonika Unije, naslovljen „Metoda carinskega vrednotenja na podlagi transakcijske vrednosti“, določa:

„1.   Primarna osnova za carinsko vrednost blaga je transakcijska vrednost, tj. cena, ki je bila za blago ob prodaji za izvoz na carinsko območje Unije dejansko plačana ali jo je treba plačati in je po potrebi usklajena.

2.   Dejansko plačana ali plačljiva cena je celoten znesek, ki ga kupec plača ali mora plačati prodajalcu ali tretji osebi v prodajalčevo korist za uvoženo blago in zajema vsa plačila, ki se jih kot pogoj za prodajo uvoženega blaga plača ali jih je treba plačati.

3.   Transakcijska vrednost se uporabi, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

[…]

[…]“.

8

Člen 71 tega zakonika, naslovljen „Elementi transakcijske vrednosti“, določa:

„1.   Pri določanju carinske vrednosti na podlagi člena 70 se dejansko plačani ali plačljivi ceni za uvoženo blago prištejejo:

[…]

[…]

2.   Vsak pribitek k dejansko plačani ali plačljivi ceni v skladu z odstavkom 1 se doda izključno na podlagi objektivnih in količinsko določljivih podatkov.

3.   Pri določanju carinske vrednosti se k dejansko plačani ali plačljivi ceni ne sme dodati noben pribitek, razen tistih, ki so predvideni v tem členu.“

9

Člen 138 Izvedbene uredbe Komisije (EU) 2015/2447 z dne 24. novembra 2015 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje nekaterih določb Uredbe št. 952/2013 (UL 2015, L 343, str. 558), naslovljen „Stroški prevoza“, v odstavku 3 določa:

„Če je prevoz brezplačen ali ga opravi kupec, se stroški prevoza, ki jih je treba vključiti v carinsko vrednost blaga, izračunajo v skladu s tovornimi tarifami, ki se običajno uporabljajo za enake načine prevoza.“

10

Uvoznik je družba s sedežem v Litvi, ki med drugim proizvaja gnojila. Na podlagi pogodbe, sklenjene 23. septembra 2011, je v obdobju od 1. januarja 2014 do 31. oktobra 2016 od posrednika, družbe „Transchema“ UAB, kupil in na carinsko območje Unije uvozil različne količine tehnične žveplove kisline, ki jo je proizvedla družba Naftan JSC (v nadaljevanju: proizvajalec) s sedežem v Belorusiji.

11

Za vsako transakcijo je bila sklenjena dodatna pogodba, v kateri je bila dogovorjena določena cena, ki je vsebovala navedbo „Dobavljeno na meji“ (DAF) v skladu z mednarodno trgovinsko klavzulo (incoterm) DAF – vključeno v Incoterms 2000, ki jih je pripravila Mednarodna trgovinska zbornica – na podlagi katere proizvajalec nosi vse stroške prevoza uvoženega blaga do dogovorjenega kraja dostave na meji.

12

Carinska vrednost blaga, ki jo je prijavil uvoznik, je bila sestavljena iz dejansko plačanih zneskov, kot so bili ti navedeni na računih, ki jih je izdal posrednik.

13

Carinski urad v Kaunasu (Litva) je med nadzorom ugotovil, da je bila tako prijavljena carinska vrednost uvoženega blaga nižja od stroškov, ki jih je proizvajalec dejansko imel za prevoz tega blaga po železnici do mejnega prehoda. Carinski urad v Kaunasu je menil, da je bilo treba te stroške prevoza prišteti transakcijski vrednosti navedenega blaga, zato je 9. februarja 2017 sprejel odločbo za popravek carinske vrednosti, ki jo je prijavil uvoznik, tako da je tej vrednosti prištel stroške prevoza tega blaga zunaj carinskega območja Unije. Tako je bilo uvozniku naloženo plačilo 25.876 EUR iz naslova uskladitve te carinske vrednosti, 412 EUR iz naslova zamudnih obresti na ustrezne neplačane carinske dajatve, 187.152 EUR iz naslova uvoznega davka na dodano vrednost (DDV) in 42.492 EUR iz naslova zamudnih obresti na ta davek ter plačilo globe v znesku 42.598 EUR.

14

Uvoznik je to odločbo izpodbijal pred carinskim oddelkom pri ministrstvu za finance, ki pa jo je potrdil.

15

Uvoznik je vložil tožbo pri Vilniaus apygardos administracinis teismas (regionalno upravno sodišče v Vilni, Litva).

16

Vilniaus apygardos administracinis teismas (regionalno upravno sodišče v Vilni) je s sodno odločbo z dne 28. novembra 2017 to tožbo uvoznika zavrnilo kot neutemeljeno, ta pa je zoper to odločbo vložil pritožbo pri Lietuvos vyriausiasis administracinis teismas (vrhovno upravno sodišče Litve).

17

V skladu z navedbami predložitvenega sodišča med strankama spora o glavni stvari ni sporno, da je prodajna cena uvoženega blaga vključevala stroške dostave na mejo, ki jih je nosil proizvajalec v skladu z dogovorjenimi dobavnimi pogoji, opisanimi v točki 11 te sodbe.

18

Navedeno sodišče poleg tega pojasnjuje, da je bila carinska vrednost tega blaga, ki jo je uvoznik navedel v carinskih deklaracijah, sestavljena iz zneskov, plačanih za navedeno blago, in da so ti zneski ustrezali realni vrednosti tega blaga. Vendar je bila tako prijavljena carinska vrednost nižja od stroškov, ki jih je imel proizvajalec za prevoz tega blaga po železnici do litovske meje.

19

Glede tega carinski organi trdijo, da brez uskladitve transakcijske vrednosti uvoženega blaga – in sicer s prištetjem stroškov prevoza, ki jih je nosil proizvajalec – za določitev carinske vrednosti tega blaga carinske deklaracije ne odražajo vseh elementov navedenega blaga, ki imajo ekonomsko vrednost.

20

Uvoznik pa trdi, da prodajna cena uvoženega blaga odraža njegovo realno vrednost, saj po eni strani proizvajalec ne more predelati ali shranjevati tega blaga, po drugi strani pa recikliranje navedenega blaga povzroča zelo visoke stroške. Tako je ta cena za proizvajalca, čeprav ne pokriva vseh stroškov prevoza, ki so mu nastali, upravičena in ekonomsko ugodna, saj naj bi znesek ekološke dajatve, ki je v Belorusiji naložena za recikliranje uvoženega blaga, presegal znesek prijavljene carinske vrednosti in stroškov prevoza tega blaga.

21

V obravnavani zadevi se predložitveno sodišče sprašuje, ali za določitev carinske vrednosti uvoženega blaga člen 29(1) in člen 32(1)(e)(i) carinskega zakonika Skupnosti ter člen 70(1) in člen 71(1)(e)(i) carinskega zakonika Unije zahtevajo, da se stroški prevoza prištejejo transakcijski vrednosti tega blaga v položaju, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, v katerem je v prodajnih pogojih določeno, da prodajna cena tega blaga vključuje stroške prevoza, vendar so stroški prevoza, ki nastanejo proizvajalcu, višji od cene, po kateri ta to blago proda uvozniku.

22

V teh okoliščinah je Lietuvos vyriausiasis administracinis teismas (vrhovno upravno sodišče Litve) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je treba člen 29(1) in člen 32(1)(e)(i) [carinskega zakonika Skupnosti] ter člen 70(1) in člen 71(1)(e)(i) [carinskega zakonika Unije] razlagati tako, da se mora transakcijska […] vrednost prilagoditi, da se vključijo vsi stroški, ki so prodajalcu […] dejansko nastali pri prevozu blaga do kraja, kjer je bilo blago vneseno na carinsko območje [Unije], kadar, kot v obravnavani zadevi, (1) je v skladu z dobavnimi pogoji […] obveznost za pokritje teh stroškov nosil […] proizvajalec ter (2) so ti stroški prevoza presegali dogovorjeno ceno, ki jo je dejansko plačal […] uvoznik, vendar (3) je dejanska cena, ki jo plačal […] uvoznik, ustrezala realni vrednosti blaga, čeprav ni zadoščala za pokritje vseh stroškov prevoza, ki so nastali […] proizvajalcu?“

23

Predložitveno sodišče želi z vprašanjem v bistvu izvedeti, ali je treba člen 29(1) in člen 32(1)(e)(i) carinskega zakonika Skupnosti ter člen 70(1) in člen 71(1)(e)(i) carinskega zakonika Unije razlagati tako, da je treba za določitev carinske vrednosti uvoženega blaga transakcijski vrednosti tega blaga prišteti stroške, ki so dejansko nastali proizvajalcu za prevoz tega blaga do kraja njegovega vnosa na carinsko območje Unije, kadar je v skladu z dogovorjenimi dobavnimi pogoji obveznost kritja teh stroškov na proizvajalcu, kadar so navedeni stroški višji od cene, ki jo je uvoznik dejansko plačal, in kadar ta cena vseeno ustreza realni vrednosti blaga.

24

V uvodu je treba opozoriti, da je cilj prava Unije o carinskem vrednotenju vzpostaviti pravičen, enoten in nevtralen sistem, ki izključuje uporabo arbitrarnih ali fiktivnih carinskih vrednosti. To pomeni, da mora carinska vrednost odražati realno ekonomsko vrednost uvoženega blaga in zato upoštevati vse elemente tega blaga, ki imajo ekonomsko vrednost. Cena, ki je bila za blago dejansko plačana, sicer praviloma tvori osnovo za izračun carinske vrednosti tega blaga, vendar je ta cena dejavnik, ki ga je eventualno treba uskladiti, če je to potrebno, da se prepreči določitev arbitrarne ali fiktivne carinske vrednosti (sodba z dne 20. junija 2019, Oribalt Rīga,C‑1/18, EU:C:2019:519, točki 22 in 23 ter navedena sodna praksa).

25

V zvezi s tem predložitveno sodišče navaja, da cena, plačana za uvoženo blago, ustreza njegovi realni vrednosti in da ni nobenega elementa, na podlagi katerega bi bilo mogoče trditi, da je cena, ki jo je uvoznik dejansko plačal za to blago, fiktivna, ker bi bila posledica goljufije ali zlorabe pravice.

26

Zato kaže, da se spor o glavni stvari ne nanaša na arbitrarno ali fiktivno carinsko vrednost, kar bo moralo preveriti predložitveno sodišče, temveč le na vprašanje, ali v položaju, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, člen 29(1) in člen 32(1)(e)(i) carinskega zakonika Skupnosti ter člen 70(1) in člen 71(1)(e)(i) carinskega zakonika Unije nalagajo, da se za določitev carinske vrednosti uvoženega blaga transakcijski vrednosti tega blaga prištejejo stroški prevoza, ki jih v skladu s pogodbenimi pogoji nosi proizvajalec in so vključeni v prodajno ceno, kadar s to ceno ni mogoče pokriti vseh stroškov prevoza.

27

Na prvem mestu, v skladu s členom 29(1) carinskega zakonika Skupnosti in členom 70(1) carinskega zakonika Unije je transakcijska vrednost uvoženega blaga „primarna osnova“ za določitev carinske vrednosti tega blaga. Zgolj kot dopolnitev je mogoče na podlagi člena 32 carinskega zakonika Skupnosti in člena 71 carinskega zakonika Unije tej osnovi prišteti nekatere druge elemente, da bi se odražala realna ekonomska vrednost tega blaga.

28

Člen 32(1)(e)(i) carinskega zakonika Skupnosti in člen 71(1)(e)(i) carinskega zakonika Unije sicer dovoljujeta, da se cena, ki je bila dejansko plačana, dopolni s prištetjem stroškov prevoza, vendar ti določbi zahtevata, da ti stroški niso bili že vključeni v to ceno, kar velja, kadar je v prodajnih pogojih določena cena „Dobavljeno na meji“.

29

Tak pristop potrjujeta člen 164(c) Uredbe št. 2454/93 in člen 138(3) Izvedbene uredbe 2015/2447. Ti določbi namreč dovoljujeta, da se stroški prevoza prištejejo transakcijski vrednosti uvoženega blaga le, če je prevoz zagotovljen brezplačno ali s sredstvi uvoznika.

30

Predložitveno sodišče pa navaja, da v zadevi v glavni stvari, prvič, na podlagi nobenega elementa ni mogoče trditi, da dogovorjena prodajna cena ni vključevala stroškov prevoza uvoženega blaga, in drugič, cena, ki jo je plačal uvoznik, ustreza realni vrednosti tega blaga.

31

Zato v položaju, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, niso izpolnjeni niti pogoji iz člena 32(1)(e)(i) carinskega zakonika Skupnosti in člena 71(1)(e)(i) carinskega zakonika Unije niti pogoji iz člena 164(c) Uredbe št. 2454/93 in člena 138(3) Izvedbene uredbe 2015/2447.

32

Drugačna razlaga teh določb bi pripeljala do tega, da bi se od uvoznika zahtevalo, naj dvakrat plača stroške prevoza uvoženega blaga, in da bi se zato štelo, da je treba za uvoz, za katerega veljajo prodajni pogoji, v katerih je določena vključitev teh stroškov v prodajno ceno tega blaga, po uradni dolžnosti popraviti transakcijsko vrednost.

33

Okoliščina, da v obravnavani zadevi stroški prevoza uvoženega blaga, ki so nastali proizvajalcu, presegajo ceno, ki jo je uvoznik dejansko plačal, ne more spremeniti te ugotovitve, če ta cena odraža realno vrednost tega blaga, kar bo moralo preveriti predložitveno sodišče.

34

Na drugem mestu, tveganje, na katero je opozorila Evropska komisija v pisnem stališču, in sicer da bi se gospodarski subjekt s sklicevanjem na svojo pogodbeno avtonomijo lahko izognil obveznostim v zvezi z določitvijo carinske vrednosti uvoženega blaga, se v okoliščinah, kakršne so te v postopku v glavni stvari, ne zdi utemeljeno. Takšno tveganje bi namreč predpostavljalo, da stroški prevoza tega blaga niso bili plačani, kar pa, kot navaja predložitveno sodišče, v obravnavani zadevi ni res. Poleg tega upoštevanje prodajnih pogojev pri določitvi carinske vrednosti navedenega blaga izhaja iz določb člena 29(1) carinskega zakonika Skupnosti in člena 70(1) carinskega zakonika Unije.

35

Gospodarski subjekt se sicer ne more izmikati pravu Unije s sklicevanjem na svoje pogodbene obveznosti, vendar določitev carinske vrednosti uvoženega blaga ne sme biti opravljena abstraktno. V skladu s sodno prakso Sodišča ta določitev temelji na pogojih, pod katerimi se zadevna prodaja opravi, tudi če se ti razlikujejo od trgovinskih običajev ali jih je mogoče šteti za neobičajne za zadevno vrsto pogodbe (glej v tem smislu sodbo z dne 4. februarja 1986, Van Houten International,65/85, EU:C:1986:53, točka 13). Tako je Sodišče razsodilo, da je treba pri presoji, ali carinska vrednost uvoženega blaga odraža njegovo realno ekonomsko vrednost, upoštevati konkretni pravni položaj strank prodajne pogodbe (glej v tem smislu sodbo z dne 15. julija 2010, Gaston Schul,C‑354/09, EU:C:2010:439, točka 38). Zato neupoštevanje prodajnih pogojev v okviru določitve carinske vrednosti tega blaga ne bi bilo le v nasprotju z določbami člena 29(1) carinskega zakonika Skupnosti in člena 70(1) carinskega zakonika Unije, temveč bi poleg tega pripeljalo do rezultata, ki ne bi odražal realne ekonomske vrednosti navedenega blaga.

36

Glede na vse zgornje preudarke je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člen 29(1) in člen 32(1)(e)(i) carinskega zakonika Skupnosti ter člen 70(1) in člen 71(1)(e)(i) carinskega zakonika Unije razlagati tako, da se za določitev carinske vrednosti uvoženega blaga transakcijski vrednosti tega blaga ne prištejejo stroški, ki so dejansko nastali proizvajalcu za prevoz tega blaga do kraja njegovega vnosa na carinsko območje Unije, kadar je v skladu z dogovorjenimi dobavnimi pogoji obveznost kritja teh stroškov na proizvajalcu, čeprav so navedeni stroški višji od cene, ki jo je uvoznik dejansko plačal, če ta cena ustreza realni vrednosti tega blaga, kar mora preveriti predložitveno sodišče.

37

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (osmi senat) razsodilo:

Člen 29(1) in člen 32(1)(e)(i) Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti ter člen 70(1) in člen 71(1)(e)(i) Uredbe (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. oktobra 2013 o carinskem zakoniku Unije je treba razlagati tako, da se za določitev carinske vrednosti uvoženega blaga transakcijski vrednosti tega blaga ne prištejejo stroški, ki so dejansko nastali proizvajalcu za prevoz tega blaga do kraja njegovega vnosa na carinsko območje Evropske unije, kadar je v skladu z dogovorjenimi dobavnimi pogoji obveznost kritja teh stroškov na proizvajalcu, čeprav so navedeni stroški višji od cene, ki jo je uvoznik dejansko plačal, če ta cena ustreza realni vrednosti tega blaga, kar mora preveriti predložitveno sodišče.