1.

Iz sodbe Defrenne III ( 2 ) izhaja, da odprava diskriminacije na podlagi spola spada med temeljne človekove pravice kot splošno načelo prava Evropske unije, katerega zagotovitev spoštovanja je naloga Sodišča.

2.

V zvezi s tem Sodišče od sodbe Defrenne II ( 3 ) priznava neposredni učinek člena 119 Pogodbe EGS (po spremembi postal člen 141 ES, ta pa je postal člen 157 PDEU), ki določa uporabo načela enakega plačila za enako delo za moške in ženske. V skladu s sodbo z dne 17. maja 1990, Barber (C‑262/88, EU:C:1990:209, v nadaljevanju: sodba Barber), se člen 119 Pogodbe EGS uporablja za poklicne sisteme socialne varnosti, ( 4 ) ni pa se mogoče na neposredni učinek tega člena sklicevati, da bi se zahtevala pridobitev pravice do pokojnine z učinkom od datuma pred datumom te sodbe. ( 5 ) Ta sodna praksa je odslej kodificirana s Protokolom (št. 33) o členu 157 PDEU in z Direktivo 2006/54/ES ( 6 ).

3.

V obravnavani zadevi so EB, JS in DP (v nadaljevanju: tožeče stranke v postopku v glavni stvari) upokojeni avstrijski zvezni uradniki moškega spola. Z nacionalno ureditvijo o uskladitvi starostnih pokojnin za leto 2018, ki se zanje uporablja, je bila uvedena padajoča uskladitev, v celoti pa je bila izključena uskladitev pokojnin nad določenim zneskom, zaradi česar se njihove pokojnine – drugače kot pri upokojencih, ki prejemajo pokojnine v nižjem znesku – niso zvišale ali so se zvišale zelo malo.

4.

V okviru njihovega spora z Versicherungsanstalt öffentlich Bediensteter, Eisenbahnen und Bergbau (BVAEB) (zavod za zdravstveno zavarovanje uradnikov in uslužbencev javnih organov ter zaposlenih na železnicah in v rudarstvu, Avstrija, v nadaljevanju: BVAEB) so tožeče stranke v postopku v glavni stvari pred Verwaltungsgerichtshof (vrhovno upravno sodišče, Avstrija), predložitvenim sodiščem, trdile, da ta ureditev vsebuje posredno diskriminacijo na podlagi spola, ker so zvezni uradniki, ki prejemajo najvišje starostne pokojnine, v veliki večini moški.

5.

To sodišče sprašuje Sodišče o razlagi člena 157 PDEU, Protokola (št. 33) o členu 157 PDEU in Direktive 2006/54, da bi izvedelo, ali je navedena ureditev v skladu s pravom Unije.

6.

V teh sklepnih predlogih bom Sodišču predlagal, naj na postavljeni vprašanji odgovori, da se v obravnavani zadevi načelo enakega plačila uporablja brez časovnih omejitev učinkov in da – s pridržkom preverjanj, ki jih mora opraviti navedeno sodišče – pravo Unije ne nasprotuje ureditvi, kot je ta v postopku v glavni stvari, če je ta ureditev upravičena z objektivnimi dejavniki, ki niso povezani z diskriminacijo na podlagi spola.

7.

Člen 1 Direktive 2006/54, naslovljen „Namen“, določa:

„Namen te direktive je zagotoviti uresničevanje načela enakih možnosti in enakega obravnavanja moških in žensk na področju zaposlovanja in poklicnega dela.

V ta namen vsebuje določbe za uresničevanje načela enakega obravnavanja v zvezi:

[…]

(c) s poklicnimi sistemi socialne varnosti.

[…]“

8.

Člen 2 te direktive, naslovljen „Opredelitve pojmov“, v odstavku 1 določa:

„Za namene te direktive se uporabljajo naslednje opredelitve:

[…]

[…]

9.

Člen 5 Direktive 2006/54, ki je uvrščen v poglavje 2, naslovljeno „Enako obravnavanje v poklicnih sistemih socialne varnosti“, naslova II te direktive, določa:

„Brez poseganja v člen 4 v poklicnih sistemih socialne varnosti ne sme biti nobene neposredne ali posredne diskriminacije zaradi spola, zlasti glede:

[…]

10.

Člen 7 te direktive, naslovljen „Področje uporabe glede na vsebino“, v členu 1(a)(iii) določa, da se določbe iz navedenega poglavja 2 uporabljajo za poklicne sisteme socialne varnosti, ki zagotavljajo varstvo pred tveganjem „starosti“, vključno s predčasno upokojitvijo.

11.

Člen 12 te direktive, naslovljen „Retroaktivni učinek“, v odstavku 1 določa:

„Vsak ukrep za izvajanje tega poglavja glede delavcev zajema vse prejemke iz poklicnih sistemov socialne varnosti, ki izhajajo iz zaposlitev po 17. maju 1990 in se retroaktivno uporablja od tega datuma, brez vpliva na delavce ali njihove upravičence, ki so pred tem datumom sprožili sodni postopek ali vložili podoben zahtevek v skladu z veljavno nacionalno zakonodajo. V tem primeru se izvedbeni ukrepi uporabljajo retroaktivno od 8. aprila 1976 in zajemajo vse prejemke, ki izhajajo iz zaposlitev po tem datumu. Za države članice, ki so pristopile k Skupnosti po 8. aprilu 1976 in pred 17. majem 1990, se ta datum nadomesti z datumom začetka uporabe člena 141 Pogodbe [(postal člen 157 PDEU)] na njihovem ozemlju.“

12.

Člen 41 Bundesgesetz über die Pensionsansprüche der Bundesbeamten, ihrer Hinterbliebenen und Angehörigen (Pensionsgesetz 1965) (zvezni zakon o pokojninskih pravicah zveznih uradnikov ter njihovih preživelih ožjih in širših družinskih članov (zakon o pokojninah iz leta 1965)) z dne 18. novembra 1965 ( 8 ) v različici, veljavni v času dejanskega stanja v postopku v glavni stvari ( 9 ) (v nadaljevanju: PG 1965), naslovljen „Učinki prihodnjih sprememb tega zveznega zakona in usklajevanje prejemkov, ki se periodično izplačujejo“, določa:

„[…]

(2)   Starostne pokojnine in pokojnine po umrlem zavarovancu, ki se plačujejo na podlagi tega zakona […], je treba uskladiti istočasno in v enaki meri kot pokojnine iz zakonskega sistema pokojninskega zavarovanja,

[…].

(4)   Metoda za uskladitev pokojnin, ki je v členu 711 [Allgemeines Sozialversicherungsgesetz (splošni zakon o socialnem zavarovanju) ( 10 ) (v nadaljevanju: ASVG)] določena za koledarsko leto 2018, se uporablja po analogiji […]. V primeru zvišanja na podlagi člena 711(1), točka 1, ASVG je treba starostni pokojnini in pokojnini po umrlem zavarovancu prišteti skupni znesek zvišanja.“

13.

Člen 108f ASVG v različici, veljavni v času dejanskega stanja v postopku v glavni stvari, ( 11 ) določa:

„(1)   Zvezni minister za socialno varnost, generacije in varstvo potrošnikov za vsako koledarsko leto določi uskladitveni količnik glede na referenčno vrednost.

(2)   Referenčna vrednost se določi tako, da je zvišanje pokojnin na podlagi uskladitve z referenčno vrednostjo enako zvišanju cen življenjskih potrebščin v skladu z odstavkom 3. Zaokroži se na tri decimalna mesta.

(3)   Zvišanje cen življenjskih potrebščin se ugotavlja na podlagi povprečnega zvišanja v dvanajstih koledarskih mesecih do julija leta pred letom uskladitve, pri čemer se uporabi indeks cen življenjskih potrebščin za leto 2000 ali drug indeks, ki ga je nadomestil. V ta namen je treba izračunati aritmetično sredino letnih stopenj inflacije, ki jih za obdobje izračuna objavi Statistik Austria [(avstrijski zavod za statistiko, Avstrija)].“

14.

Člen 108h ASVG v različici, veljavni v času dejanskega stanja v postopku v glavni stvari, ( 12 ) določa:

„(1)   Z učinkom od 1. januarja vsakega leta se

[…]

pomnožijo z uskladitvenim količnikom. […]

(2)   Uskladitev iz odstavka 1 se opravi na podlagi pokojnine, do katere je obstajala pravica na podlagi določb, veljavnih 31. decembra predhodnega leta […].“

15.

Člen 711 ASVG v različici, veljavni v času dejanskega stanja v postopku v glavni stvari, ( 13 ) v odstavku 1 določa:

„Z odstopanjem od člena 108h(1), prvi stavek, in (2) se zvišanje pokojnin za koledarsko leto 2018 ne izvede na podlagi uskladitvenega količnika, ampak kot je določeno v nadaljevanju: skupni pokojninski dohodek (odstavek 2) se zviša

1. za 2,2 %, če ne znaša več kot 1500 EUR mesečno;

2. za 33 EUR, če ne znaša več kot 2000 EUR mesečno;

3. za 1,6 %, če znaša več kot 2000 EUR in manj kot 3355 EUR mesečno;

4. če znaša več kot 3355 EUR in manj kot 4980 EUR mesečno, se zviša za odstotek, ki se med navedenima vrednostma linearno zniža z 1,6 % na 0 %.

Če znaša skupni pokojninski dohodek več kot 4980 EUR mesečno, do zvišanja ne pride.“

16.

Tožeče stranke v postopku v glavni stvari so moški, ki so bili rojeni leta 1940, 1948 oziroma 1941 in so delali kot zvezni uradniki v Avstriji. Upokojili so se leta 2000, 2013 oziroma 2006 in na podlagi PG 1965 prejemajo starostno pokojnino, katere mesečni bruto znesek je v letu 2017 znašal za prvega 6872,43 EUR, za drugega 4676,48 EUR in za tretjega 5713,22 EUR.

17.

Vsaka od tožečih strank v postopku v glavni stvari je od BVAEB zahtevala, naj izda odločbo o določitvi zneska njihove starostne pokojnine od 1. januarja 2018. BVAEB je odločil, da zneska starostnih pokojnin EB in DP ni treba uskladiti, ker ta znesek presega zgornjo mejo 4980 EUR mesečno iz člena 711(1) ASVG. Starostna pokojnina JS je bila zvišana za 0,2989 %.

18.

Tožeče stranke v postopku v glavni stvari so vložile tožbo zoper te odločbe pri Bundesverwaltungsgericht (zvezno upravno sodišče, Avstrija) in trdile, da člen 41(4) PG 1965 v povezavi s členom 711(1), točka 4, in zadnji stavek, ASVG (v nadaljevanju: sporna ureditev), s katerim so – drugače kot upokojenci, ki prejemajo pokojnine v nižjem znesku – zaradi zneska svoje starostne pokojnine v celoti ali skoraj v celoti prikrajšane za uskladitev za leto 2018, ni v skladu s pravom Unije zaradi obstoja posredne diskriminacije na podlagi spola.

19.

V utemeljitev tožbe so tožeče stranke navajale, da se ureditev na področju plačil in pokojnin, ki se zanje uporablja, od leta 1995 vseskozi slabša in da od 31. decembra 1998 uskladitev zneska starostnih pokojnin ne sledi več gibanju plač aktivno zaposlenih uradnikov, kot je bilo določeno z ureditvijo, veljavno do tega datuma, ter da je od tedaj določena glede na uskladitveni količnik, ki v bistvu odraža gibanje kupne moči. Dodale so, da uskladitev pokojnin, ki bi bila potrebna za „ohranitev dejanske denarne vrednosti“ in ki je načeloma določena z ureditvijo o usklajevanju pokojnin, v predhodnih letih ni bila vedno opravljena.

20.

Tožeče stranke v postopku v glavni stvari so predložile statistično analizo, ki naj bi prikazala razvrstitev po spolu in po znesku upravičencev do starostnih pokojnin in pokojnin po umrlem zavarovancu, določenih na podlagi PG 1965. Iz te analize naj bi bilo razvidno, da je v skupini upravičencev do starostne pokojnine, ki presega znesek 4980 EUR mesečno, skupaj 8417 moških in 1086 žensk. Ob upoštevanju zgolj starostne pokojnine bi bilo v tej skupini oseb 8417 moških in 1040 žensk. Skupno število upravičencev do starostne pokojnine avstrijskih zveznih uradnikov naj bi znašalo 79.491 moških in 22.470 žensk. V postopku pred Bundesverwaltungsgericht (zvezno upravno sodišče) ne BVAEB ne navedeno sodišče nista ugovarjala tem številkam.

21.

Navedeno sodišče je v sodbah v zvezi z EB in DP z dne 29. novembra oziroma 10. decembra 2018 ugotovilo, da se zadevna ureditev v delu, ki zadeva člen 711(1), zadnji stavek, ASVG, nanaša na veliko več moških kot žensk, ker je v skupini oseb, ki prejemajo pokojnine, ki presegajo najvišjo osnovo, več moških. Isto sodišče pa ni ugotovilo nič podobnega v sodbi v zvezi z JS, ki je bila ob upoštevanju mesečnega zneska starostne pokojnine navedene osebe izdana na podlagi te ureditve v delu, ki se nanaša na člen 711(1), točka 4, ASVG.

22.

S temi sodbami je Bundesverwaltungsgericht (zvezno upravno sodišče) zavrnilo tožbe tožečih strank v postopku v glavni stvari. V zvezi s tem je to sodišče menilo, da se sodna praksa Sodišča, izpeljana iz sodbe z dne 20. oktobra 2011, Brachner (C‑123/10, EU:C:2011:675), v obravnavani zadevi ne uporablja, ker pri zadevah v postopku v glavni stvari ne gre za diskriminacijo v zvezi z minimalnimi pokojninami, ampak za manj ugodno obravnavanje upravičencev do višjih pokojnin zaradi spola, ki ga je treba presojati po drugačnem merilu. Navedeno sodišče je prav tako razsodilo, da kadar je pripadnost skupini upravičencev do višje pokojnine povezana z manj ugodnim obravnavanjem pri zviševanju zadevnega prejemka, ne more iti za diskriminacijo.

23.

Tožeče stranke v postopku v glavni stvari so zoper te sodbe vložile revizijo pri predložitvenem sodišču, ki je zadeve združilo.

24.

To sodišče navaja, da tožeče stranke v postopku v glavni stvari starostne pokojnine ne prejemajo na podlagi ASVG, ampak PG 1965, katerega določbe se – v delu, v katerem so upoštevne v obravnavani zadevi – uporabljajo za pokojnine uradnikov, ki so bili rojeni pred letom 1955, ki so bili v javnopravno službeno razmerje vključeni najpozneje v letu 2005 in ki so se nato upokojili.

25.

Navedeno sodišče meni, da glede na sodno prakso Sodišča starostne pokojnine, ki jih prejemajo tožeče stranke v postopku v glavni stvari, spadajo v okvir pojma „plačilo“ v smislu člena 157 PDEU in da jih je treba šteti za prejemke, izplačane iz „poklicnega sistema socialne varnosti“ v smislu Protokola (št. 33) o členu 157 PDEU in poglavja 2 naslova II Direktive 2006/54.

26.

Isto sodišče poudarja, da ta protokol in člen 12 Direktive 2006/54 določata časovno omejitev učinkov načela enakega plačila za moške in ženske, kar zadeva „prejemke iz poklicnih sistemov socialne varnosti“, ki izvira iz sodbe Barber. Za države članice, ki so tako kot Republika Avstrija1. januarja 1994 pristopile k Sporazumu o evropskem gospodarskem prostoru ( 14 ), se na načelo enakega plačila za moške in ženske ni mogoče sklicevati v zvezi s pokojninskimi prejemki, ki se nanašajo na obdobja zaposlitve pred 1. januarjem 1994.

27.

Predložitveno sodišče se sprašuje, ali in koliko ta omejitev vpliva na možnost, da se tožeče stranke v postopku v glavni stvari sklicujejo na načelo enakega obravnavanja moških in žensk v zvezi z zadevno ureditvijo o uskladitvi starostnih pokojnin za leto 2018. To sodišče meni, da si je mogoče zamisliti tri razlage.

28.

V skladu s prvo razlago, ki jo predlaga navedeno sodišče, je uskladitev starostnih pokojnin element prejemka, ki ga je mogoče povezati z obdobji zaposlitve pred 1. januarjem 1994 – referenčnim datumom – kar bi tožečim strankam v postopku v glavni strani v celoti onemogočilo sklicevanje na načelo enakega obravnavanja, kot je določeno v členu 157 PDEU in z Direktivo 2006/54. Vendar bi bili pojasnila, ki jih je podalo Sodišče, zlasti v sodbi z dne 6. oktobra 1993, Ten Oever (C‑109/91, EU:C:1993:833), in besedilo Protokola (št. 33) o členu 157 PDEU v nasprotju s to prvo razlago.

29.

V skladu z drugo razlago bi dopolnjena obdobja zaposlitve preprečevala sklicevanje na uporabo načela enakega obravnavanja, če bi ta obdobja nastala pred referenčnim datumom. Zato bi bilo treba za vsako od tožečih strank v postopku v glavni stvari izračunati del teh obdobij zaposlitve po 1. januarju 1994 glede na skupna obdobja zaposlitve ter ji priznati uskladitev starostne pokojnine na nediskriminatoren način zgolj za ta del.

30.

Po tretji razlagi se šteje, da se časovna omejitev učinkov načela enakega obravnavanja ne uporabi za elemente prejemka, kot je letna uskladitev starostnih pokojnin. Predložitveno sodišče meni, da je ta razlaga podprta s sodno prakso Sodišča.

31.

Poleg tega to sodišče navaja, da je treba v skladu s členom 108h ASVG znesek starostnih pokojnin letno prilagoditi glede na stopnjo inflacije. Zaradi zadevne ureditve bi bili uradniki, ki prejemajo mesečno starostno pokojnino, ki presega določen znesek, v slabšem položaju v primerjavi s tistimi, katerih starostna pokojnina je nižja, ker jim je bilo – drugače kot slednjim – v celoti ali skoraj v celoti zavrnjeno zvišanje za leto 2018. Zato bi bilo vprašanje, ali je glede na pravo Unije posredno diskriminacijo na podlagi spola, ki izvira iz te ureditve, odvisno od okoliščin primera mogoče šteti za upravičeno, odločilno za izid postopkov v glavni stvari.

32.

BVAEB je v zvezi s tem pred predložitvenim sodiščem trdil, da navedena ureditev poleg klasičnega cilja ohranitve kupne moči upokojencev sledi cilju, ki ima „socialni vidik“. Če bi se namreč pokojnine morale uskladiti vsako leto za enoten odstotek, brez razlike glede na njihovo višino, naj bi to usklajevanje zelo hitro privedlo do „neupravičenega razkoraka“. Zato naj bi bilo razumljivo – tako z vidika ohranitve kupne moči kot s socialnega vidika – da nacionalni zakonodajalec regulativno ukrepa in da „zagon“ pokojninam v skromnem znesku ter da pri pokojninah, ki so precej višje od povprečja, povečanje kupne moči ni potrebno. Padajoča uskladitev po skupinah, za katero se je odločil zakonodajalec pri uskladitvi starostnih pokojnin za leto 2018, naj bi bila upravičena z dejstvom, da so bile nizke ali srednje visoke pokojnine nadpovprečno prizadete z zvišanjem stroškov živil in življenjskih stroškov (hrana, pijača, nastanitev).

33.

Predložitveno sodišče dvomi, ali je zadevna ureditev potrebna, ustrezna in predvsem dosledna. Ta ureditev naj bi bila namreč omejena na upravičence do starostnih pokojnin, medtem ko obstajajo prilagojena orodja socialne politike, katerih področje uporabe je določeno objektivno, kot so progresivne stopnje obdavčitve dohodka, transferji in drugi prejemki, ki se financirajo iz davkov. Poleg tega naj bi bile na podlagi nacionalnega prava osebe, za katere velja člen 41 PG 1965, in sicer upokojeni uradniki, v posebnem položaju, zaradi katerega naj bi se bistveno razlikovale od oseb, ki se jim pokojnina izplačuje iz sistemov socialne varnosti, medtem ko starostna pokojnina uradnika pomeni plačilo na podlagi javnega prava, ki ga je treba šteti za nadomestilo iz naslova opravljenega dela. Glede na sodno prakso Verfassungsgerichtshof (ustavno sodišče, Avstrija) je bistvena značilnost starostnih pokojnin uradnikov v tem, da je povezava, ki uradnika veže na njegovega delodajalca, doživljenjsko pravno razmerje, v okviru katerega tudi starostna pokojnina pomeni zgolj prejemek s strani delodajalca. Tako se – medtem ko pokojnine, ki se izplačujejo iz sistemov socialne varnosti, temeljijo na načelu financiranja iz prispevkov in jih plačuje zavarovalnica – prispevki zaposlenih uradnikov ne vplačujejo v blagajno pokojninskega zavarovanja, ampak v proračun države.

34.

Poleg tega naj nacionalni zakonodajalec, medtem ko je sprejel pomembne ukrepe za uskladitev pokojnine uradnikov za leto 2018, takega ukrepa „socialne izravnave“ ne bi sprejel v zvezi z aktivnimi uradniki, za katere se pri uskladitvi plačil za leto 2018 ni uporabila padajoča uskladitev. Za aktivne uradnike naj bi se uporabilo splošno zvišanje 2,33 %, ki ni bilo omejeno na sledenje inflaciji, ampak je vključevalo dodatno zvišanje, upravičeno z dejstvom, da morajo biti uradniki deležni svojega dela ugodnosti gospodarske rasti. Prav tako naj bi ta zakonodajalec ukrepal le v okviru poklicnega sistema socialne varnosti, ki se uporablja za uradnike, hkrati pa naj ne bi primerljivo ukrepal v drugih poklicnih sistemih socialne varnosti, na primer zasebnih, kar očitno ni dosledno.

35.

Po mnenju predložitvenega sodišča se postavlja tudi vprašanje, ali se je pri preučitvi sorazmernosti in doslednosti zadevne ureditve dovoljeno osredotočiti zgolj na eno leto, ki se obravnava ločeno, ali pa je treba upoštevati, da ta ukrep ni bil edini svoje vrste, saj je zakonodajalec za nekatera leta že večkrat odstopil od temeljnega pravila za uskladitev, uvedenega v letu 2004. Tako naj bi ena od tožečih strank v postopku v glavni stvari trdila – ne da bi Bundesverwaltungsgericht (zvezno upravno sodišče) temu oporekalo – da se je od upokojitve do leta 2017 njena pokojnina zaradi usklajevanja skupaj znižala za 22 % v primerjavi s pravilnim sledenjem inflaciji, od začetka veljavnosti zadevne ureditve pa za skupaj 25 %.

36.

Nazadnje, ugotoviti naj bi bilo treba, ali obstoj skupine oseb, ki je opredeljena glede na to, da prejema višje starostne pokojnine, in ki vsebuje večji odstotek moških, ker so – glede na to, da so bile ženske v poklicnem življenju zgodovinsko prikrajšane – pogosteje zasedali delovna mesta, ki so pripeljala do višjih starostnih pokojnin, pomeni v celoti opravičljiv razlog ali pa v tem okviru izključuje možnost uveljavljanja diskriminacije moških.

37.

V teh okoliščinah je Verwaltungsgerichtshof (vrhovno upravno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

38.

Pisna stališča so predložile tožeče stranke v postopku v glavni stvari, avstrijska vlada in Evropska komisija. DP je predložil tudi dodatno pisno stališče.

39.

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba Protokol (št. 33) o členu 157 PDEU in člen 12 Direktive 2006/54 razlagati tako, da se časovna omejitev učinkov načela enakega plačila za moške in ženske, določena v teh določbah, uporablja za nacionalno ureditev o prejemkih, priznanih na podlagi poklicnega sistema socialne varnosti, s katero je določena letna uskladitev starostnih pokojnin po 1. januarju 1994, če so bila obdobja zaposlitve zadevne osebe delno dopolnjena pred tem datumom.

40.

Uvodoma je treba preveriti, ali starostne pokojnine, kot so pokojnine tožečih strank v postopku v glavni stvari, spadajo na področje uporabe člena 157 PDEU in Direktive 2006/54.

41.

V skladu s členom 157(2) PDEU je treba s pojmom „plačilo“ razumeti običajno osnovno ali minimalno mezdo ali plačo ter kakršne koli druge prejemke v denarju ali v naravi, ki jih delavec prejme iz naslova zaposlitve neposredno ali posredno od svojega delodajalca. V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča je treba pojem „plačilo“ v smislu te določbe razlagati široko in zajema zlasti vse sedanje ali prihodnje prejemke v denarju ali naravi, ki jih delavec zaradi zaposlitve prejme od delodajalca, čeprav le posredno, in ne glede na to, ali jih prejme na podlagi pogodbe o zaposlitvi, zakonskih določb ali na prostovoljni podlagi. ( 15 )

42.

Posebej glede pokojnin, priznanih zveznim uradnikom na podlagi PG 1965, je Sodišče ugotovilo, da je znesek starostne pokojnine odvisen od obdobja službovanja, obdobij, ki se vštevajo v pokojninsko dobo, in višine plače uradnika. Starostna pokojnina je bodoče plačilo v denarju, ki ga delodajalec nakaže svojim zaposlenim, kot neposredna posledica njihovega zaposlitvenega razmerja. Za to pokojnino se v nacionalnem pravu namreč šteje, da gre za plačilo, ki se še naprej nakazuje v okviru zaposlitvenega razmerja, ki se nadaljuje po tem, ko uradnik postane upravičen do pokojnine. Zato je Sodišče razsodilo, da navedena pokojnina pomeni „plačilo“ v smislu člena 157(2) PDEU. ( 16 )

43.

Poleg tega člen 1(c) Direktive 2006/54 določa, da ta direktiva vsebuje določbe za uresničevanje načela enakega obravnavanja v zvezi s „poklicnimi sistemi socialne varnosti“. V členu 2(1)(f) te direktive so ti opredeljeni kot „sistemi, ki jih ne ureja Direktiva [79/7] in katerih namen je delavcem, bodisi zaposlenim bodisi samozaposlenim, v delovni organizaciji ali skupini delovnih organizacij, v gospodarski dejavnosti, v poklicnem sektorju ali skupini sektorjev zagotoviti pravice, ki dopolnjujejo pravice iz obveznega sistema socialne varnosti ali jih nadomeščajo, ne glede na to, ali je vključitev v te sisteme obvezna ali prostovoljna“.

44.

Iz sodne prakse Sodišča izhaja, da je pokojninski sistem za zvezne uradnike, določen v okviru PG 1965, sistem, ki delavcem določenega poklicnega sektorja zagotavlja pravice, ki nadomeščajo pravice iz obveznega sistema socialne varnosti, v smislu člena 2(1)(f) Direktive 2006/54. Zvezni uradniki so namreč v skladu z ASVG izključeni iz sistema pokojninskega zavarovanja, uvedenega z ASVG, zaradi njihove zaposlitve v javni upravi zvezne države, ker imajo na podlagi svojega delovnega razmerja pravico do pokojnine, ki je enakovredna tisti, ki jo določa ta sistem pokojninskega zavarovanja. ( 17 )

45.

Zato, kot je navedlo predložitveno sodišče, je treba starostne pokojnine, kot so te, ki jih prejemajo tožeče stranke v postopku v glavni stvari, šteti za „plačilo“ v smislu člena 157(2) PDEU in za prejemke, izplačane iz „poklicnega sistema socialne varnosti“ v smislu člena 2(1)(f) Direktive 2006/54, tako da spadajo na področje uporabe te direktive.

46.

Za take prejemke je s pravom Unije predvidena časovna omejitev uporabe načela enakega plačila za moške in ženske. V zvezi s tem je Sodišče v sodbi Barber razsodilo, da nujni razlogi pravne varnosti nasprotujejo temu, da bi se podvomilo o pravnih razmerjih, katerih učinki so bili v preteklosti že izčrpani, medtem ko bi bilo lahko v takem primeru finančno ravnovesje več pokojninskih sistemov, ki so na podlagi pogodbe izključeni, retroaktivno porušeno, in da je vendarle treba vzpostaviti izjemo v korist oseb, ki so pravočasno ukrepale za zaščito svojih pravic. V skladu s to sodbo ni mogoča nikakršna omejitev učinkov navedene razlage za pridobitev pravice do pokojnine od datuma navedene sodbe, posledica česar je, da se na neposredni učinek člena 119 Pogodbe EGS (po spremembi poslal člen 157 PDEU) ni mogoče sklicevati za pridobitev – z učinkom od datuma pred datumom te sodbe – pravice do pokojnine, razen v primeru delavcev ali njihovih upravičencev, ki so pred tem datumom sprožili sodni postopek ali vložili podoben zahtevek v skladu z veljavno nacionalno zakonodajo. ( 18 )

47.

Zato se je na podlagi sodbe Barber na neposredni učinek člena 119 Pogodbe EGS (po spremembi poslal člen 157 PDEU) za uveljavljanje enakega obravnavanja na področju poklicnih pokojnin mogoče sklicevati samo v zvezi s prejemki, ki se plačujejo za obdobja zaposlitve po 17. maju 1990, datumu te sodbe, razen glede izjeme, ki je določena. ( 19 ) Ta omejitev je povzeta v Protokolu (št. 33) o členu 157 PDEU, katerega besedilo je enako Protokolu (št. 2) o členu 119 Pogodbe ES, ki je očitno povezan s sodbo Barber, ker se zlasti sklicuje na isti datum, 17. maj 1990. ( 20 ) Taka omejitev je navedena tudi v členu 12(1) Direktive 2006/54.

48.

V obravnavani zadevi se na podlagi sodne prakse Sodišča – ker se dejansko stanje v postopku v glavni stvari nanaša na obdobja zaposlitve, ki so hkrati pred pristopom Republike Avstrije k Sporazumu o Evropskem gospodarskem prostoru in Uniji ter po njem – na načelo enakega plačila za moške in ženske ni mogoče sklicevati za pokojninske prejemke, ki se nanašajo na obdobja zaposlitve pred 1. januarjem 1994. ( 21 )

49.

Iz predložitvene odločbe je razvidno, da je bila z zadevno ureditvijo o uskladitvi pokojnin za leto 2018 v okviru PG 1965 določena padajoča uskladitev, v celoti pa je bila izključena uskladitev pokojnin nad določenim zneskom. Iz tega izhaja, da tožeče stranke v postopku v glavni stvari za razliko od upokojencev, ki so prejemali pokojnine v nižjem znesku, niso bile deležne – v celoti (EB in DP) ali skoraj v celoti (JS) – zvišanja pokojnine, ker je njihov znesek presegal 4980 EUR mesečno ali je bil blizu tega zneska. Pred predložitvenim sodiščem so trdile, da skupino upravičencev do pokojnin, ki presegajo 4980 EUR mesečno, v veliki večini sestavljajo moški, ki naj bi bili tako žrtve diskriminacije na podlagi spola.

50.

To sodišče se sprašuje, koliko se lahko tožeče stranke v postopku v glavni stvari sklicujejo na načelo enakega plačila za moške in ženske, da bi dokazale, da zadevna ureditev pomeni diskriminacijo na podlagi spola, ki je s pravom Unije prepovedana. V zvezi s tem navedeno sodišče omenja tri možne razlage, ( 22 ) pri čemer meni, da več argumentov kaže v korist tretje razlage, v skladu s katero se časovna omejitev učinkov načela enakosti plačil iz Protokola (št. 33) o členu 157 PDEU in člena 12 Direktive 2006/54 ne uporablja za letno uskladitev starostnih pokojnin, kot je ta v postopku v glavni stvari.

51.

Strinjam se z analizo predložitvenega sodišča. V tem protokolu je namreč navedeno, da v členu 157 Pogodbe o PDEU prejemki iz poklicnega sistema socialne varnosti niso osebni prejemki, če in kolikor se nanašajo na obdobja zaposlitve pred 17. majem 1990. ( 23 ) Kot pa je razvidno iz sodne prakse Sodišča, ( 24 ) je treba navedeni protokol razlagati glede na sodbo Barber. V zvezi s tem se je zadeva, v kateri je bila izdana ta sodba, nanašala na dejstvo, da ima delavka po odpovedi delovnega razmerja iz ekonomskih razlogov pravico do takojšnje starostne pokojnine, medtem ko je lahko v podobnem primeru enako star delavec zahteval le odloženo pokojnino. ( 25 ) Sodišče je navedlo, da se ni mogoče sklicevati na neposredni učinek člena 119 Pogodbe EGS (po spremembi postal člen 157 PDEU), da bi se zahtevala pridobitev pravice do pokojnine z učinkom od datuma pred datumom navedene sodbe. ( 26 )

52.

Vendar se zadeve v postopku v glavni stvari ne nanašajo na pridobitev pravice do pokojnine. Tožeče stranke v postopku v glavni stvari so se upokojile po 1. januarju 1994 in so upravičene do pokojnine, glede katere ne oporekajo ne njenemu začetnemu datumu ne prvotno določenemu znesku. Prav tako ne izpodbijajo zneska svoje pokojnine glede izplačil, opravljenih v preteklosti, ali glede obdobij zaposlitve pred 1. januarjem 1994.

53.

Tožeče stranke v postopku v glavni stvari se sklicujejo na načelo enakega plačila zgolj v zvezi z ureditvijo o uskladitvi starostnih pokojnin za leto 2018. Ta uskladitev velja za to edino leto in ne učinkuje retroaktivno. V teh okoliščinah po mojem mnenju ni treba omejiti uporabe načela enakega plačila na del njihovih pokojninskih pravic, ki jih je mogoče dodeliti za obdobja zaposlitve po 1. januarju 1994. Nasprotno, tožeče stranke v postopku v glavni stvari se lahko v celoti sklicujejo na načelo enakega plačila, brez časovne omejitve učinkov tega načela.

54.

Zato predlagam, naj se na prvo vprašanje odgovori, da je treba Protokol (št. 33) o členu 157 PDEU in člen 12 Direktive 2006/54 razlagati tako, da se časovna omejitev učinkov načela enakega plačila za moške in ženske, določena v teh določbah, ne uporablja za nacionalno ureditev o prejemkih, priznanih na podlagi poklicnega sistema socialne varnosti, s katero je določena letna uskladitev starostnih pokojnin po 1. januarju 1994, in to tudi, če so bila obdobja zaposlitve zadevne osebe delno dopolnjena pred tem datumom.

55.

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 157 PDEU in člen 5 Direktive 2006/54 razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni ureditvi, s katero je določena letna uskladitev starostnih pokojnin nacionalnih uradnikov v obliki padajoče uskladitve s popolno izključitvijo nad določenim zneskom pokojnine, če ta ureditev negativno vpliva na bistveno večji delež moških kot žensk.

56.

V skladu s členom 5(c) Direktive 2006/54 je pri izračunavanju prejemkov v poklicnih sistemih socialne varnosti, ki v skladu s členom 7(1)(a)(iii) te direktive zagotavljajo varstvo med drugim pred tveganjem „starosti“, prepovedana vsakršna neposredna ali posredna diskriminacija na podlagi spola. ( 27 )

57.

Uvodoma je treba ugotoviti, da nacionalna ureditev, kot je ta v postopku v glavni stvari, ne pomeni diskriminacije, ki neposredno temelji na spolu, saj se brez razlikovanja uporablja za delavce in delavke.

58.

V zvezi z vprašanjem, ali je s tako ureditvijo vzpostavljena posredna diskriminacija na podlagi spola, je treba navesti, da je ta za namene Direktive 2006/54 v njenem členu 2(1)(b) opredeljena kot položaj, v katerem bi bile zaradi navidezno nevtralnega predpisa, merila ali prakse osebe enega spola v posebej neugodnem položaju v primerjavi z osebami drugega spola, razen če ta predpis, merilo ali praksa objektivno temelji na zakonitem cilju ter so sredstva za doseganje tega cilja ustrezna in potrebna.

59.

Kot je navedlo predložitveno sodišče, so v skladu z zadevno ureditvijo uradniki, ki prejemajo mesečno starostno pokojnino, ki presega določen znesek, v slabšem položaju v primerjavi s tistimi, katerih starostna pokojnina je nižja, ker se za njihove pokojnine ni priznalo zvišanje.

60.

V zvezi s členom 2(1)(b) Direktive 2006/54 je Sodišče razsodilo, da je obstoj takega posebej neugodnega položaja mogoče ugotoviti med drugim, če je dokazano, da nacionalna ureditev negativno vpliva na bistveno večji delež oseb pripadnikov enega spola v primerjavi s pripadniki drugega spola. ( 28 ) Presoja dejstev, na podlagi katerih se lahko sklepa o obstoju posredne diskriminacije, je v pristojnosti nacionalnih sodnih organov v skladu z nacionalno zakonodajo ali prakso, s katero je mogoče določiti zlasti, da je posredno diskriminacijo mogoče dokazati s kakršnimi koli sredstvi, vključno na podlagi statističnih podatkov. ( 29 ) Torej mora to sodišče presoditi, v kolikšnem obsegu so statistični podatki, ki so mu bili predloženi, zanesljivi in ali jih je mogoče upoštevati, torej ali zlasti ne odražajo zgolj naključnih oziroma kratkoročnih pojavov ter ali so zadostno pomembni. ( 30 )

61.

V zvezi s tem predložitveno sodišče navaja, da na podlagi ugotovitev, ki jih je Bundesverwaltungsgericht (zvezno upravno sodišče) podalo o zadevah EB in DP, ni izključeno, da so izpolnjeni statistični pogoji za posredno diskriminacijo na podlagi spola. Če bi predložitveno sodišče ugotovilo, da zadevna ureditev negativno vpliva na bistveno večji delež moških kot žensk, bi moralo nato to sodišče preučiti, kako je takšno različno obravnavanje vseeno mogoče utemeljiti z objektivnimi dejavniki, ki niso povezani z diskriminacijo na podlagi spola, kot izhaja iz člena 2(1)(b) Direktive 2006/54.

62.

V skladu s sodno prakso Sodišča je tako zlasti, če izbrana sredstva ustrezajo legitimnemu cilju socialne politike, je z njimi mogoče doseči cilj, ki ga uresničuje zadevna ureditev, in so za to potrebna, pri čemer je taka sredstva mogoče šteti za primerna za uresničevanje navedenega cilja le, če dejansko izražajo namen uresničitve tega cilja ter se izvajajo dosledno in sistematično. ( 31 ) Zadevna država članica kot avtorica domnevno diskriminatornega pravila mora dokazati, da navedeno pravilo ustreza legitimnemu cilju njene socialne politike, da ta cilj ni povezan z diskriminacijo na podlagi spola in da je utemeljeno presodila, da je mogoče navedeni cilj z izbranimi sredstvi uresničiti. ( 32 ) Sodišče je tudi razsodilo, da imajo države članice pri izbiri ukrepov, s katerimi je mogoče uresničiti cilje njihove socialne politike in politike zaposlovanja, široko polje proste presoje. ( 33 )

63.

Poleg tega iz sodne prakse Sodišča izhaja, da čeprav mora to, ali in koliko je zadevna zakonska določba utemeljena s takim objektivnim dejavnikom, nazadnje ugotoviti nacionalno sodišče, ki je edino pristojno za presojo dejstev in razlago nacionalnega prava, je Sodišče, ki je pozvano, naj nacionalnemu sodišču v okviru predloga za sprejetje predhodne odločbe da koristen odgovor, pristojno, da na podlagi spisa v postopku v glavni stvari ter stališč, ki so mu predložena, navede napotke, da lahko nacionalno sodišče o zadevi odloči. ( 34 )

64.

V obravnavani zadevi je iz predložitvene odločbe in pisnega stališča avstrijske vlade razvidno, da je poleg cilja ohranitve kupne moči upokojencev cilj zadevne ureditve „socialni vidik“ v tem smislu, da je v letu 2018 več kot povprečni dvig stroškov izdelkov široke potrošnje (živila in nastanitev) še posebej prizadel upokojene uradnike, ki prejemajo pokojnine v nižjem znesku. Posebna uskladitev pokojnin, vzpostavljena s to ureditvijo, naj bi bila namenjena izravnavi izgube kupne moči, ki je značilna za nižje in povprečne prihodke, tako da bi bila uskladitev višja od tiste, ki je sicer določena s členom 108h ASVG. Poleg tega bi po navedbah avstrijske vlade padajoča uskladitev pokojnin – s popolno izključitvijo nad določenim zneskom pokojnine – omogočila prihranke za pokojninski sistem uradnikov, ki se ne financira iz prispevkov, ampak iz državnih virov. ( 35 ) Za zadevno ureditev naj bi bila tako značilna vzdržno financiranje prejemkov in medgeneracijska pravičnost.

65.

V zvezi s tem je Sodišče razsodilo, da čeprav proračunski razlogi ne morejo utemeljiti diskriminacije v škodo enega od spolov, je cilja zagotavljanja vzdržnega financiranja starostnih pokojnin in zmanjšanja razlik med višinami pokojnin, ki jih financira država, ob upoštevanju širokega polja proste presoje držav članic mogoče šteti za legitimna cilja socialne politike, ki nista povezana z diskriminacijo na podlagi spola. ( 36 )

66.

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da je zadevna ureditev objektivno upravičena z legitimnimi cilji v smislu člena 2(1)(b) Direktive 2006/54.

67.

V obravnavani zadevi in s pridržkom preverjanj, ki jih mora v zvezi s tem opraviti predložitveno sodišče, se za zadevno ureditev zdi, da se z njo uresničujejo taki cilji. Po eni strani so namreč prihranki zaradi neuskladitve najvišjih starostnih pokojnin omogočili uskladitev nižjih pokojnin, pri tem pa pripeljali do zmanjšanja odhodkov države, ki želi zagotoviti dolgoročno financiranje pokojnin uradnikov. ( 37 )

68.

Po drugi strani, tako kot je poudarila Komisija, indeksacija starostnih pokojnin s stopnjo inflacije sama po sebi ne spremeni razlik v višini različnih pokojnin in bi z matematičnega vidika razkorak med njimi ostal nespremenjen. Vendar je volja nacionalnega zakonodajalca, da starostne pokojnine v nižjem znesku bolj zaščiti pred učinki inflacije, sprejemljiv cilj socialne politike, ker dvig cen bolj obremenjuje življenjski standard oseb, ki prejemajo starostne pokojnine v nizkem znesku. V obravnavani zadevi je bil učinek zadevne ureditve, s katero so bili prizadeti zgolj prejemki, katerih znesek presega določen prag, približanje teh prejemkov ravni nižjih pokojnin. ( 38 )

69.

Zdi se, da ta ureditev ne pomeni ukrepov, ki bi presegali to, kar je potrebno za dosego zastavljenih ciljev, zlasti ker so omejitve zvišanja pokojnin iz člena 711 ASVG razporejene glede na višino priznanih prejemkov. ( 39 )

70.

Glede na trditve predložitvenega sodišča je treba preučiti, ali se ureditev, kot je ta v postopku v glavni stvari, izvaja dosledno in sistematično.

71.

Prvič, to sodišče navaja, da je zadevna ureditev omejena na upravičence do starostnih pokojnin, medtem ko obstajajo prilagojena orodja socialne politike, kot so progresivne stopnje obdavčitve dohodka ali prejemki, ki se financirajo iz davkov. Vendar menim, da obstoj drugih orodij socialne politike ne more državi članici odvzeti možnosti, da prilagodi uskladitev starostnih pokojnin. Ta država članica mora imeti v okviru širokega polja proste presoje, ki ga ima, možnost, da skupaj ali posamično uporabi ta različna sredstva zaradi sledenja legitimnemu cilju socialne politike.

72.

Drugič, navedeno sodišče poudarja, da se – medtem ko pokojnine, ki se izplačujejo iz sistemov socialne varnosti, temeljijo na načelu financiranja iz prispevkov in jih dolguje zavarovalnica – prispevki zaposlenih uradnikov ne vplačujejo v blagajno pokojninskega zavarovanja, ampak v proračun države. Menim, da ta razlika v pravnem položaju uradnikov in oseb, ki prispevajo v sistem socialne varnosti, ne pomeni, da je treba starostne pokojnine uradnikov nujno usklajevati enotno glede na stopnjo inflacije. Vzdržno financiranje starostnih pokojnin in zmanjšanje razkoraka med višinami pokojnin, kar sta legitimna cilja socialne politike, ki nista povezana z diskriminacijo na podlagi spola, se lahko uporabita enako dobro za sistem pokojnin, ki ga financira država, kot za sistem, ki temelji na prispevkih, vplačanih zavarovalnici.

73.

Tretjič, isto sodišče ugotavlja, da čeprav je nacionalni zakonodajalec sprejel pomembne ukrepe za uskladitev pokojnin uradnikov za leto 2018, takega ukrepa „socialne izravnave“ ni sprejel v zvezi z aktivnimi uradniki, za katere se pri uskladitvi plač za leto 2018 ni uporabila padajoča uskladitev. Vendar se mi zdi, da je treba za presojo, ali se sredstva, izbrana za odgovor na legitimen cilj socialne politike, izvajajo dosledno in sistematično, preveriti zadevno skupino, in sicer skupino upokojenih uradnikov. V zvezi s tem mora predložitveno sodišče preučiti, ali se – kot trdi avstrijska vlada – zadevna ureditev uporablja enako za vse upravičence do državne pokojnine. Če ni tako, je očitno, da ta ureditev glede tega ni dosledna. Če pa je tako, razlika med starostnimi pokojninami uradnikov in plačami aktivnih uradnikov po mojem mnenju ne spada na področje uporabe člena 5 Direktive 2006/54, ki je namenjen zgolj odpravi neposredne ali posredne diskriminacije na podlagi spola v poklicnih sistemih socialne varnosti.

74.

Četrtič, predložitveno sodišče trdi, da je nacionalni zakonodajalec ukrepal le v okviru poklicnega sistema socialne varnosti, ki se uporablja za uradnike, hkrati pa naj ne bi primerljivo ukrepal v drugih poklicnih sistemih socialne varnosti, na primer zasebnih. Tudi glede te trditve menim, da ne spada na področje uporabe člena 5 Direktive 2006/54. Preučiti je namreč treba, ali je glede zadevnega poklicnega sistema socialne varnosti in istovrstnih poklicnih sistemov socialne varnosti spoštovano načelo enakega plačila za moške in ženske. Uporaba tega načela ne predpostavlja, da se nacionalna ureditev uporablja enako za vse poklicne sisteme socialne varnosti države članice, vključno s tistimi, ki ne spadajo v člen 2(1)(f) Direktive 2006/54.

75.

Petič, predložitveno sodišče navaja, da se je eni od tožečih strank v postopku v glavni stvari, odkar je upokojena, starostna pokojnina od začetka veljavnosti zadevne ureditve zmanjšala za 25 % v primerjavi s pravilnim sledenjem inflaciji. Tožeče stranke v postopku v glavni stvari v pisnih stališčih trdijo, da so uradniki, ki jih na delodajalca veže delovno razmerje, ki ga ureja javno pravo, in da je zato odločilni element, da so opravili delo, ki ustreza plačilu, ki pa je zdaj retroaktivno znižano. Vendar po mojem mnenju ta položaj spada v nacionalno pravo in socialno politiko, ki jo želi voditi država članica. S pravom Unije namreč ni naloženo, da znesek starostne pokojnine sledi stopnji inflacije in ostaja stabilen, s konstantno vrednostjo. Glede člena 157 PDEU in še posebej Direktive 2006/54, za katerih razlago se prosi, je s temi določbami določena zgolj uporaba načela enakega obravnavanja moških in žensk, v okviru katerega, kot je bilo navedeno, je zmanjševanje razkoraka med ravnmi starostnih pokojnin, ki jih financira država, legitimen cilj socialne politike in v okviru katerega imajo države članice široko polje proste presoje.

76.

V splošnem menim, da se teh pet prvih trditev predložitvenega sodišča nanaša na omejitve, ki jih je mogoče postaviti svobodi delovanja države članice na področju socialne politike. Ne nanašajo se kot take na načelo enakega obravnavanja v poklicnih sistemih socialne varnosti v smislu člena 5 Direktive 2006/54, s katerim je naloženo, da je v takih sistemih zagotovljena enakost plačil.

77.

Nazadnje, predložitveno sodišče se sprašuje, ali pomeni dajanje prednosti ženskam pri usklajevanju starostnih pokojnin, ker so bile v poklicnem življenju zgodovinsko prikrajšane, legitimen cilj v smislu člena 157(4) PDEU. V zvezi s tem je treba spomniti, da se v skladu s sodno prakso Sodišča ta določba ne more uporabljati za nacionalno ureditev, če se ta omejuje na to, da se ženskam dodeli višja starostna pokojnina, in se ne odpravljajo težave, s katerimi se lahko soočajo med svojo poklicno kariero, ter to zvišanje ni tako, da bi ženskam z izravnavanjem slabšega položaja pomagalo v poklicni karieri in tako zagotavljalo dejansko polno enakost med moškimi in ženskami v poklicnem življenju. ( 40 )

78.

Menim, da iz tega izhaja, da se ureditev, kot je ta v postopku v glavni stvari, izvaja dosledno in sistematično, kar pa mora preveriti predložitveno sodišče.

79.

Na koncu naj poudarim, da kot je omenilo predložitveno sodišče v drugem vprašanju za predhodno odločanje, statistično večja zastopanost moških v skupini oseb, ki prejemajo višje starostne pokojnine, izvira iz neenakih zaposlitvenih možnosti žensk v primerjavi z moškimi. Razkorak med zneski pokojnin moških in žensk namreč zgodovinsko izhaja iz razlik v poklicni karieri. Menim, da namen uporabe načela enakega obravnavanja v poklicnih sistemih socialne varnosti, določenega v členu 157 PDEU in Direktivi 2006/54, ni ohranjanje tega neenakega obravnavanja, tako da bi moški zadržali jasno bolj ugoden položaj. V obravnavani zadevi zadevna ureditev posredno zmanjšuje ekonomsko neenakost med spoloma. Iz tega izhaja, da so zahteve po utemeljitvi morebitne posredne diskriminacije na podlagi spola ustrezno nižje. ( 41 )

80.

Glede na navedeno predlagam, naj se na drugo vprašanje odgovori, da je treba člen 157 PDEU in člen 5 Direktive 2006/54 razlagati tako, da ne nasprotujeta nacionalni ureditvi, s katero je določena letna uskladitev starostnih pokojnin nacionalnih uradnikov v obliki padajoče uskladitve s popolno izključitvijo nad določenim zneskom pokojnine, če ta ureditev negativno vpliva na bistveno večji delež moških kot žensk, če je navedena ureditev upravičena z objektivnimi dejavniki, ki niso povezani z diskriminacijo na podlagi spola.

81.

Na podlagi navedenega Sodišču predlagam, naj na vprašanji za predhodno odločanje, ki ju je predložilo Verwaltungsgerichtshof (vrhovno upravno sodišče, Avstrija), odgovori: