1.

Evropska komisija s tožbo Sodišču predlaga, naj:

2.

Komisija v bistvu meni, da trenutno veljavno pravo Unije državam članicam ne priznava diskrecijske pravice za prilagoditev zneskov družinskih dajatev, ki jih izplačujejo, ravni cen v državi stalnega prebivališča zadevnega otroka, ter da sta tako prilagajanje kot nekatere davčne ugodnosti za družine diskriminatorna in ju ni mogoče obravnavati kot potreben in sorazmeren ukrep.

3.

V sklepnih predlogih bom pojasnil, zakaj so po mojem mnenju očitki Komisije utemeljeni.

4.

V uvodnih izjavah 8, 12 in 16 Uredbe št. 883/2004 je navedeno:

[…]

[…]

5.

Člen 1(z) navedene uredbe določa:

„V tej uredbi:

[…]

6.

Člen 3(1)(j) Uredbe št. 883/2004 določa:

„Ta uredba se uporablja za vso zakonodajo v zvezi z naslednjimi področji socialne varnosti:

[…]

7.

Člen 4 Uredbe št. 883/2004, naslovljen „Enako obravnavanje“, določa:

„Če v tej uredbi ni določeno drugače, imajo osebe, za katere se uporablja ta uredba, enake pravice in obveznosti po zakonodaji vsake države članice, kot državljani te države članice“.

8.

Člen 5 Uredbe št. 883/2004, naslovljen „Enako obravnavanje dajatev, dohodka, dejstev ali dogodkov“, določa:

„Če v tej uredbi ni določeno drugače in glede na posebne predpisane izvedbene določbe velja naslednje:

9.

Člen 7 Uredbe št. 883/2004, naslovljen „Odstop od pravil glede stalnega prebivališča“, določa:

„Če v tej uredbi ni določeno drugače, se denarne dajatve, ki se izplačujejo po zakonodaji ene ali več držav članic ali po tej uredbi, ne morejo zmanjšati, spremeniti, začasno ustaviti, odvzeti ali zapleniti zaradi tega, ker upravičenec ali njegovi družinski člani stalno prebivajo v drugi državi članici, kot je tista, v kateri ima sedež nosilec, ki je odgovoren za dodeljevanje dajatev.“

10.

Člen 67 Uredbe št. 883/2004, naslovljen „Družinski člani, ki stalno prebivajo v drugi državi članici“, določa:

„Oseba je upravičena do družinskih dajatev v skladu z zakonodajo pristojne države članice, tudi za družinske člane, ki stalno prebivajo v drugi državi članici, kakor da bi stalno prebivali v prvi državi članici. Upokojenec pa je upravičen do družinskih dajatev v skladu z zakonodajo države članice, kije pristojna za njegovo pokojnino.“

11.

V poglavju I Uredbe št. 492/2011 člen 7(1) in (2) iz oddelka 2, naslovljenega „Zaposlovanje in enako obravnavanje“, določa:

„1.   Delavec, ki je državljan države članice, v drugi državi članici zaradi njegovega državljanstva ne sme biti deležen drugačnega obravnavanja kot domači delavci v zvezi z zaposlitvenimi in delovnimi pogoji, predvsem glede plačila, odpovedi in, če bi postal brezposeln, glede vrnitve na delovno mesto ali ponovne zaposlitve.

2.   Delavec uživa enake socialne in davčne ugodnosti kot domači delavci.“

12.

V skladu s členom 1 Bundesgesetz betreffend den Familienlastenausgleich durch Beihilfen (zvezni zakon o kritju družinskih stroškov z dodatki) ( 4 ) z dne 24. oktobra 1967 se predpisane dajatve „dodelijo za nadomestilo stroškov v interesu družine“.

13.

Člen 2(1) in (8) FLAG določa:

„1.   Osebe, ki imajo stalno ali običajno prebivališče na avstrijskem ozemlju, so upravičene do družinskih dodatkov

[…]

8.   Osebe so upravičene do družinskih dodatkov le, če je središče njihovih interesov na avstrijskem ozemlju. Središče interesov osebe je v državi, s katero ima ta oseba najtesnejše osebne in gospodarske vezi.“

14.

Člen 4 FLAG določa:

„1.   Osebe, ki so upravičene do enakovredne dajatve, ki jo je dodelila druga država, niso upravičene do družinskih dodatkov.

2.   Avstrijski državljani, ki na podlagi odstavka 1 ali člena 5(4) niso upravičeni do družinskih dodatkov, prejmejo nadomestilo, če je znesek enakovredne dajatve, ki jo dodeli druga država in do katere so upravičeni navedeni avstrijski državljani ali druga oseba (člen 5(4)), nižji od družinskih dodatkov, ki bi jim morali biti dodeljeni v skladu s tem zveznim zakonom, če ne bi bilo zgoraj navedene enakovredne dajatve.

3.   Nadomestilo ustreza razliki med enakovredno dajatvijo druge države in družinskimi dodatki, ki bi morali biti dodeljeni na podlagi tega zveznega zakona.

[…]

6.   Nadomestila se obravnavajo kot družinski dodatki v smislu tega zveznega zakona, vendar se zanje ne uporabljajo določbe o zneskih družinskih dodatkov.

[…]“

15.

Člen 5(3) in (4) FLAG določa:

„3.   Pravica do družinskih dodatkov se ne prizna za otroke, ki imajo stalno prebivališče v tujini.

4.   Pravica do družinskih dodatkov se ne prizna za otroke, ki imajo pravico do izplačila enakovredne dajatve druge države. To ne izključuje izplačila nadomestila (člen 4(2)).“

16.

Člen 8 FLAG določa:

„(1)   Znesek družinskih dodatkov za posamezno osebo se določi glede na število in starost otrok, za katere se dodelijo družinski dodatki.

(2)   Mesečni znesek družinskih dodatkov znaša

[…]

(3)   Družinski dodatki se za vsakega otroka mesečno zvišajo,

[…]

(4)   Družinski dodatki se mesečno zvišajo za vsakega invalidnega otroka s težko telesno ali duševno okvaro,

[…]

[…]

(8)   Za vsakega otroka, ki je v koledarskem letu že dopolnil ali bo dopolnil šest let in še ni dopolnil šestnajst let, se družinski dodatki zvišajo za 100 EUR od septembra tega koledarskega leta.“

17.

Člen 8a FLAG določa:

„1.   Zneski družinskih dodatkov (člen 8) se za otroke s stalnim prebivališčem na ozemlju druge države članice Unije, druge pogodbenice Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru [z dne 2. maja 1992 ( 5 )] ali Švice določijo na podlagi razmerja med primerjalno ravnjo cen, ki jo Statistični urad Evropske unije [(Eurostat)] objavi za vsako državo članico Evropske unije, za vsako pogodbenico Sporazuma [EGP] in Švico, ter primerjalno ravnjo cen v Avstriji.

2.   Zneski družinskih dodatkov iz odstavka 1 se uporabljajo od 1. januarja 2019 na podlagi vrednosti iz odstavka 1, objavljenih 1. junija 2018. Ti zneski se nato vsaki dve leti prilagodijo na podlagi vrednosti, objavljenih 1. junija prejšnjega leta.

3.   Bundesminister für Frauen, Familien und Jugend [zvezni minister za ženske, družino in mladino, Avstrija] z uredbo, ki jo sprejme skupaj z Bundesminister für Finanzen [zvezni minister za finance, Avstrija], objavi osnove za izračun in zneske iz odstavkov 1 in 2 ter zneske iz člena 33(3), točka 2 [Bundesgesetz über die Besteuerung des Einkommnatürtcher (zvezni zakon o dohodnini) ( 6 ) z dne 7. julija 1988 ( 7 )].“

18.

Člen 53 FLAG določa:

„1.   V okviru tega zveznega zakona so državljani pogodbenic sporazuma [EGP], kolikor to izhaja iz zgoraj navedenega sporazuma, izenačeni z avstrijskimi državljani. Pri tem je treba stalno prebivališče otroka v državi Evropskega gospodarskega prostora [EGP] v skladu z določbami prava Unije izenačiti s stalnim prebivališčem otroka v Avstriji.

[…]

4.   Odstavek 1, drugi stavek, se glede člena 8a, od (1) do (3), ne uporablja.

5.   Člen 26(3) Bundesabgabenordnung [zvezni davčni zakonik] […] se glede dajatev iz tega zveznega zakona uporablja do 31. decembra 2018. Od 1. januarja 2019 se člen 26(3) zveznega davčnega zakonika za dajatve iz tega zveznega zakona uporablja le za osebe, ki opravljajo delo v tujini po napotitvi organa lokalne skupnosti ter za njihove zakonce in otroke.“

19.

Člen 33 EStG določa:

„[…]

(2)   Odbitni zneski se od [zneska davka] na podlagi odstavka 1 odbijejo po naslednjem vrstnem redu:

(3)   Davčni zavezanci, ki so upravičeni do družinskih dodatkov na podlagi [FLAG], so poleg družinskih dodatkov upravičeni do odbitnega zneska v višini 58,40 EUR mesečno za vsakega otroka. Drugače velja v teh primerih:

[…]

(3a)   Otrok, ki je upravičen do družinskega dodatka na podlagi [FLAG] in ki ima stalno prebivališče v državi članici [Unije] ali v drugi pogodbenici Sporazuma [EGP] ali Švici, je na zahtevo upravičen do družinskega bonusa ‚plus‘ v skladu z naslednjimi določbami:

[…]

[…]

(4)   Poleg tega se, če otrok stalno prebiva v eni od držav članic Unije ali drugi pogodbenici Sporazuma [EGP] ali Švici, uporabijo ti odbitni zneski:

[…]

(7)   Če je treba na podlagi odstavka 1 plačati dohodnino, nižjo od 250 EUR, in če se uporablja odbitni znesek za gospodinjstva z enim dohodkom ali odbitni znesek za samohranilce, se uporabljajo naslednje določbe, če gre za enega otroka (člen 106(1)):

[…]

Ta znesek se za vsakega dodatnega otroka (člen 106(1)) poveča za 250 EUR ali znesek, ki ga nadomešča.

(8)   

[…]“

20.

Člen 26 zveznega davčnega zakonika določa:

„1.   Oseba ima za potrebe davčnih predpisov stalno prebivališče tam, kjer ima bivališče v razmerah, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo to bivališče obdržala in uporabljala.

2.   Oseba ima za potrebe davčnih predpisov običajno prebivališče tam, kjer prebiva v razmerah, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da tam ali v tisti državi ne prebiva le začasno. […]

3.   Avstrijski državljani, ki imajo pogodbo o zaposlitvi z javnim organom in katerih kraj zaposlitve je v tujini (javni uslužbenci v tujini), se obravnavajo kot osebe, ki imajo običajno prebivališče v kraju, v katerem je služba, ki zagotavlja plačilo. Enako velja za njihove zakonce, če so zakonci del stalnega gospodinjstva, in za njihove mladoletne otroke, ki so del tega gospodinjstva.“

21.

Komisija je Republiko Avstrijo z uradnim opominom z dne 25. januarja 2019 opozorila na pomisleke v zvezi z mehanizmom, uvedenim 1. januarja 2019, za prilagajanje zneskov družinskih dajatev ter socialnih in davčnih ugodnosti, ki jih Republika Avstrija zagotavlja delavcem z otroki glede na splošno raven cen v državi članici, v kateri stalno prebivajo.

22.

Komisija je menila, da je prilagoditev zneska družinske dajatve glede na kraj otrokovega prebivališča v nasprotju s členoma 7 in 67 Uredbe št. 883/2004, v skladu s katerima se denarne dajatve ne morejo zmanjšati, ker družinski član, kot je otrok, prebiva v drugi državi članici. Poleg tega se prilagajanje dajatev in ugodnosti, ki jih Republika Avstrija namenja otrokom, nanaša predvsem na delavce iz drugih držav članic in ne na avstrijske delavce. Taka posredna diskriminacija je po mnenju Komisije v nasprotju z načelom enakega obravnavanja iz člena 4 Uredbe št. 883/2004 in člena 7 Uredbe št. 492/2011.

23.

Republika Avstrija je v odgovoru na uradni opomin z dne 25. marca 2019 navedla naslednje:

24.

Ker Komisija s tem odgovorom ni bila zadovoljna, je 26. julija 2019 izdala obrazloženo mnenje, v katerem je v bistvu vztrajala pri svojem stališču. Pojasnila je, da v pravu Unije ni ustrezne reference, in poudarila, da so dodeljeni zneski pavšalni in se ne prilagajajo ravni cen v različnih regijah Republike Avstrije glede na stalno prebivališče otroka. Zato razlika v višini dajatev in ugodnosti za otroke, ki velja za otroke s stalnim prebivališčem v drugi državi članici, pomeni posredno diskriminacijo, ker delavce migrante prizadene bolj kot avstrijske delavce. Pavšalnost zneskov teh dajatev in ugodnosti naj bi dokazovala, da niso odvisne od dejanskih stroškov vzdrževanja otroka in da se z njimi torej ne zagotavlja pravičnejša porazdelitev stroškov družin za vzdrževanje otrok.

25.

Republika Avstrija je na to obrazloženo mnenje odgovorila z dopisom z dne 24. oktobra 2019, v katerem je navedla, da zneski družinskih dajatev ter zadevne socialne in davčne ugodnosti niso zgolj pavšalni, ampak naj bi ustrezali dejanskim potrebam. Poleg tega naj dejstvo, da se zadevne dajatve in ugodnosti izplačujejo v obliki pavšalnih zneskov, ne bi nasprotovalo njihovemu prilagajanju glede na raven cen v kraju stalnega prebivališča otrok. Tako prilagajanje naj ne bi pomenilo neenakega obravnavanja, ampak naj bi se z njim zagotavljalo, da je delavec, ki prejema dajatve in ugodnosti, v vsakem primeru upravičen do enakega znižanja stroškov, ne glede na kraj dejanskega prebivanja otroka. Tudi če bi posredna diskriminacija obstajala, pa naj bi bila upravičena zlasti s ciljem uravnoteženja stroškov sistema socialne varnosti in ciljem upoštevanja davčne sposobnosti upravičencev.

26.

Ker ta odgovor Komisije ni prepričal, je na podlagi člena 258 PDEU vložila to tožbo.

27.

Komisija s tožbo Sodišču predlaga, naj:

28.

Republika Avstrija Sodišču predlaga, naj:

29.

S sklepi predsednika Sodišča je bila Češki republiki (6. novembra 2020), Republiki Hrvaški (20. novembra 2020), Republiki Poljski (19. novembra 2020), Romuniji (12. novembra 2020), Republiki Sloveniji (22. oktobra 2020) in Slovaški republiki (22. oktobra 2020) dovoljena intervencija v podporo predlogom Komisije.

30.

S sklepom predsednika Sodišča je bila Kraljevini Danski (20. novembra 2020) dovoljena intervencija v podporo predlogom Republike Avstrije.

31.

S sklepom predsednika Sodišča z dne 18. decembra 2020 je bila Nadzornemu organu EFTA dovoljena intervencija v podporo predlogom Komisije, Kraljevini Norveški pa v podporo predlogom Republike Avstrije.

32.

Komisija v svojih stališčih v zvezi z intervencijskimi vlogami ugotavlja, da Češka republika, Republika Hrvaška, Republika Poljska, Romunija, Republika Slovenija, Slovaška republika in Nadzorni organ EFTA v svojih vlogah v celoti podpirajo njene trditve, ki jih s trditvami iz intervencijskih vlog Kraljevine Danske in Kraljevine Norveške ni mogoče ovreči.

33.

Republika Avstrija v stališčih v zvezi z intervencijskimi vlogami pojasnjuje, da se v celoti strinja s stališči Kraljevine Danske in Kraljevine Norveške, in navaja, da intervenienti v podporo Komisiji ne navajajo nobene nove trditve. V celoti vztraja pri svojih predlogih, kot jih je navedla v odgovoru na tožbo in povzela v dupliki.

34.

Komisija v utemeljitev tožbe navaja dva očitka, ki temeljita na ugotovitvi, da Republika Avstrija z odstopanjem od zakonsko določenega pavšalnega zneska določa prilagajanje zneska družinskega dodatka in odbitnega zneska za vzdrževanega otroka ter različnih drugih davčnih ugodnosti, in sicer družinskega bonusa „plus“, odbitnega zneska za gospodinjstva z enim dohodkom, odbitnega zneska za samohranilce ter odbitnega zneska za preživljanje, glede na raven cen v državi članici, ( 9 ) v kateri ima otrok, za katerega se prejemajo navedeni prejemki, stalno prebivališče.

35.

Prvi očitek se nanaša na kršitev členov 7 in 67 Uredbe št. 883/2004. Drugi očitek se nanaša na kršitev načela enakega obravnavanja iz člena 4 Uredbe št. 883/2004 in člena 7(2) Uredbe št. 492/2011.

36.

Komisija s prvim očitkom trdi, da Republika Avstrija krši obveznosti iz členov 7 in 67 Uredbe št. 883/2004, ker zakonodaja te države članice določa prilagoditev družinskega dodatka in odbitnega zneska za vzdrževanega otroka za delavce, ki so vključeni v avstrijski sistem socialne varnosti, vendar njihovi otroci prebivajo v drugi državi članici.

37.

Komisija navaja, da:

38.

Komisija trdi, da:

39.

Komisija v zvezi s tem v odgovor na trditev Kraljevine Danske, da tudi člen 5(b) Uredbe št. 883/2004 govori v prid zakonitosti prilagajanja družinskih dajatev glede na kraj stalnega prebivališča otroka, nasprotno trdi, da je ta fikcija stalnega prebivališča v pristojni državi članici v navedeni določbi zato, ker mora ta država upoštevati dejstva ali dogodke, ki nastopijo v drugi državi članici, kar potrjuje njeno razlago členov 7 in 67 te uredbe.

40.

Poleg tega Komisija glede sklepa voditeljev držav ali vlad, ki so se sestali v okviru Evropskega sveta, o novi ureditvi za Združeno kraljestvo v okviru Evropske unije, ( 16 ) na katerega se sklicuje Republika Avstrija, ker je v njem določeno, da bo Komisija vložila predlog za spremembo Uredbe št. 883/2004, da bi se državam članicam omogočila indeksacija socialnih dajatev za otroke s stalnim prebivališčem v državi članici, ki ni država članica stalnega prebivališča delavca, na eni strani poudarja, da ta uredba zaradi izstopa Združenega kraljestva Velika Britanija in Severa Irska iz Unije ni bila spremenjena. Na drugi strani pa meni, da iz ocene učinka sprememb te uredbe, ki jo navaja Republika Avstrija, ni razvidno, da je bila ena od predvidenih možnosti prilagajanje izvoženih družinskih dajatev glede na življenjski standard države članice stalnega prebivališča otrok, ( 17 ) da je bila taka indeksacija v skladu z veljavnim pravom Unije, saj so v njej navedeni pomisleki v zvezi s tem, ( 18 ) in da te možnosti ni sprejela.

41.

Prvič, Republika Avstrija v zvezi z družinskimi dodatki navaja, da je v skladu s členom 1 FLAG dodelitev družinskih dodatkov namenjena izravnavi stroškov v interesu družine in da njihovo zvišanje v skladu s členom 8(2) FLAG, ki je odvisno od starosti otroka, od katerega je odvisna višina stroškov, ustreza temu cilju. Opozarja, da je FLAG v enotno pomoč združil različne pomoči družinam, ki so se izplačevale od prvih let po drugi svetovni vojni naprej, sprva v obliki nadomestil v naravi za ciljno usmerjeno podporo družinam.

42.

Republika Avstrija na podlagi določb člena 8 FLAG poudarja, da:

43.

Republika Avstrija pojasnjuje, da se je znesek družinskih dodatkov, ki ustreza povprečnim stroškom za vzdrževanje ali osnovnim potrebam, zvišal glede na višino plač in cen ter inflacije. Nasprotno pa ga je bilo mogoče iz državnih proračunskih razlogov tudi znižati.

44.

Republika Avstrija glede financiranja in pogojev za dodelitev družinskih dodatkov pojasnjuje, da:

45.

Drugič, Republika Avstrija glede odbitnega zneska za vzdrževanega otroka navaja, da je v skladu s členom 33(3) EStG davčni zavezanec, ki prejema družinske dodatke na podlagi FLAG, za vsakega od svojih otrok upravičen do odbitnega zneska za vzdrževanega otroka v višini 58,40 EUR, ki se izplača hkrati z družinskimi dodatki. Z ekonomskega vidika se torej z odbitnim zneskom za vzdrževanega otroka povečajo družinski dodatki. V nasprotju z zadnjenavedenimi pa se odbitni znesek za vzdrževanega otroka ne financira iz sredstev izravnalnega sklada za družinske dodatke, temveč iz splošnih davčnih prihodkov.

46.

Nasprotno pa družinski bonus „plus“ in druge zadevne davčne ugodnosti ( 26 ) niso prispevek k vzdrževanju otrok, temveč nadomestilo z davčno olajšavo, ker imajo davčni zavezanci, ki opravljajo poklicno dejavnost in imajo otroke, ob enakih dohodkih manjšo davčno sposobnost kot davčni zavezanci, ki opravljajo poklicno dejavnost in jih nimajo. Ta sposobnost se oceni glede na osnovne materialne potrebe (ali povprečne potrebe) za vzdrževanje otroka, vključno z dejavnostmi, ki so nujno potrebne za njegovo življenje.

47.

Republika Avstrija pojasnjuje, da se je za to, da zadevne zneske družinskih dajatev in davčnih ugodnosti ( 27 ) glede na državo stalnega prebivališča otroka prilagaja glede na primerjalne ravni cen, ki jih objavlja Eurostat, odločila zlasti zaradi namena družinskih dodatkov in odbitnega zneska za vzdrževanega otroka, torej da staršem povrne del stroškov, ki jih imajo običajno z vzdrževanjem svojega otroka, ter zato, ker so ti stroški v bistvu odvisni od ravni cen v kraju stalnega prebivališča.

48.

Zaradi svobodnejšega gibanja delavcev v Uniji in posledičnega nediferenciranega izvoza družinskih dodatkov in odbitnih zneskov za vzdrževanega otroka ne glede na državo stalnega prebivališča otrok, za katere so se dajatve izplačevale, so se povečale motnje v sistemu teh dajatev. Če je otrok živel v državi članici s šibko kupno močjo, je pomoč presegala določeno olajšavo. ( 28 ) Če pa je otrok živel v državi članici z visoko kupno močjo, je olajšava ostala pod določenim ukrepom.

49.

Tretjič, Republika Avstrija v odgovor na prvi očitek Komisije meni, da člena 7 in 67 Uredbe št. 883/2004 ne prepovedujeta mehanizma prilagajanja zneska družinskega dodatka in odbitnega zneska za vzdrževanega otroka za vse delavce, ne glede na to, ali so Avstrijci.

50.

Republika Avstrija trdi, da:

51.

Republika Avstrija se v zvezi s tem sklicuje tudi na:

52.

Republika Avstrija zato meni, prvič, da Komisija s sklicevanjem na sodbi Lenoir in Moser ne more trditi, da dajatve v obliki pavšalnega zneska – v nasprotju s tistimi, ki so dodeljene neposredno glede na dejanski položaj upravičencev – nikakor ni mogoče prilagajati. Republika Avstrija v zvezi s tem meni, da so zadevne dajatve primerljive s tistimi, ki so bile obravnavane v sodbi Lenoir. Trdi, da se v okviru družinskih dodatkov, ki jih izplačuje, tudi za stroške nakupa nujnih življenjskih potrebščin, ki so – ne sicer izključno – vendarle povezani tudi s šolanjem, izplača pavšalno nadomestilo. Poleg tega poudarja, da je upoštevanje cilja zadevne dajatve iz sodbe Moser mogoče prenesti na obravnavano zadevo.

53.

Natančneje, Republika Avstrija trdi, da so družinski dodatki, ki se na podlagi mehanizma prilagajanja prilagajajo kupni moči v državi članici stalnega prebivališča otrok, v nekaterih državah članicah s koeficientom pod 100 % še vedno – deloma celo bistveno – višji od dajatve, določene v kraju stalnega prebivališča otrok. Glede zneska, ki se izplača družini z enim novorojenim otrokom, navaja dva primera: če je znesek družinskih dodatkov na Madžarskem leta 2020 znašal 12.200 madžarskih forintov (HUF) na mesec, torej približno 34 EUR, sta prilagojeni družinski dodatek in odbitni znesek za vzdrževanega otroka, ki ju izplačuje Republika Avstrija, znašala 99,13 EUR, kar je skoraj trikrat toliko. Podobno, če so družinski dodatki na Slovaškem leta 2020 znašali približno 24,95 EUR na mesec, sta prilagojeni družinski dodatek in odbitni znesek za vzdrževanega otroka znašala 122,57 EUR, kar je skoraj petkratnik slovaškega dodatka. ( 33 )

54.

Drugič, Republika Avstrija meni, da se Komisija ne more sklicevati na sodbo Pinna, ker se ta nanaša na nacionalno ureditev, ki izključuje dodelitev družinskih dajatev, kar se razlikuje od mehanizma prilagajanja zneskov izplačanih dajatev, ki ga je uvedla sama.

55.

Dodaja, da Sodišče ob upoštevanju predmeta francoske ureditve, obravnavane v zadevi, v kateri je bila izdana navedena sodba, dejansko ni sprejelo preudarkov generalnega pravobranilca M. Mancinija ( 34 ) v zvezi s predpisi o prilagajanju izvoženih dajatev. Tega mnenja tudi ni mogoče prenesti na avstrijske družinske dodatke, ker se pri njih upoštevajo življenjski stroški in ker niti družinski dodatki niti odbitni znesek za vzdrževanega otroka niso „dodatni element osnovne plače“, ( 35 ) saj se dodeljujejo neodvisno od morebitnega dohodka iz zaposlitve.

56.

Tretjič, Republika Avstrija glede trditve Komisije, da nova ureditev za Združeno kraljestvo nikoli ni začela veljati, ( 36 ) poudarja, da je bil namen zaveze do Združenega kraljestva upoštevati različne ravni cen v Uniji, pa tudi – v nasprotju s predpisi, ki jih je treba presojati v okviru tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti – pomen dajatev, ki se v državi stalnega prebivališča dodeljujejo za otroke. Ugotavlja tudi, da je Evropski svet v svojih sklepih v točki 2 navedel, da so bila pravila, ki jih je sprejel, „povsem skladna s Pogodbama“ ( 37 ) in da je Komisija menila, da sprejeta možnost ni v nasprotju s členom 48 PDEU. ( 38 )

57.

Republika Avstrija v zvezi s tem poudarja, da je bila sicer res predvidena prilagoditev Uredbe št. 883/2004, vendar to ne velja za Uredbo št. 492/2011. Na tej podlagi sklepa, da člen 7 navedene uredbe – tako kot člen 4 Uredbe št. 883/2004 – ne vsebuje načela prepovedi diskriminacije, ki bi presegalo tisto iz primarnega prava.

58.

Nazadnje Republika Avstrija poudarja, da Uredbe št. 883/2004 ni bilo treba spremeniti za primere, v katerih država članica ob izvozu v skladu z objektivnimi pravili „navzgor“ ali „navzdol“ prilagodi družinsko dajatev, povezano z ekonomskimi in socialnimi razmerami v državi članici, in da to velja za njeno ureditev, ki jo je zato treba razlikovati od ukrepov, ki so bili leta 2016 določeni za Združeno kraljestvo.

59.

Tožba zaradi neizpolnitve obveznosti, ki jo je vložila Komisija, se nanaša na avstrijsko ureditev, ki od 1. januarja 2019 določa prilagajanje zneskov nekaterih družinskih dajatev ter socialnih in davčnih ugodnosti navzgor ali navzdol glede na splošno raven cen v državi članici, v kateri stalno prebivajo otroci, ki dajejo pravico do teh dajatev, na podlagi razmerja med ravnmi primerjalnih cen, ki jih je Eurostat objavlja za vsako državo članico Unije, in tisto v Republiki Avstriji. ( 39 )

60.

Prvi očitek iz te tožbe, ki se nanaša na kršitev členov 7 in 67 Uredbe št. 883/2004, se nanaša na družinske dodatke in odbitni znesek za vzdrževanega otroka.

61.

V skladu s členom 3(1)(j) Uredbe št. 883/2004 se ta uredba uporablja za vso zakonodajo v zvezi s področji socialne varnosti, ki se nanaša na družinske dajatve.

62.

V obravnavanem primeru ni sporno, da so zadevne avstrijske dajatve „družinske dajatve“ v smislu člena 1(z) navedene uredbe, saj ta izraz pomeni vse storitve ali denarne dajatve, namenjene pokrivanju družinskih izdatkov, razen predujmov preživnin in posebnih dodatkov ob rojstvu in posvojitvi otroka iz Priloge I k navedeni uredbi. ( 40 )

63.

Zato za te dajatve, kot pravilno trdi Komisija, velja splošno pravilo iz člena 7 Uredbe št. 883/2004, naslovljenega „Odstop od pravil glede stalnega prebivališča“, ki se nanaša zlasti na znesek denarnih dajatev, saj navedeni člen določa, da se te ne morejo zmanjšati ali spremeniti zaradi tega, ker upravičenec ali njegovi družinski člani stalno prebivajo v drugi državi članici, kot je tista, v kateri ima sedež nosilec, ki je odgovoren za dodeljevanje dajatev.

64.

To pravilo je ponovitev načela, da se dajatve socialne varnosti lahko izvozijo v tujino, iz člena 48, prvi odstavek, točka (b), PDEU. Določitev zneska teh dajatev glede na stalno prebivališče družinskih članov torej pomeni kršitev pravice državljanov Unije do prostega gibanja. ( 41 )

65.

Člen 7 Uredbe št. 883/2004 sicer res dopušča izjeme, ki so v uredbi izrecno dovoljene. ( 42 ) Vendar člena 67 te uredbe ni med njimi. Nasprotno, kot trdi Komisija in večina držav članic, ki so intervenirale v njeno podporo, ta določba iz poglavja 8 navedene uredbe, ki se nanaša na družinske dajatve, izraža načelo nevpliva stalnega prebivališča družinskih članov v državi članici, ki ni tista, ki te dajatve dodeljuje.

66.

V zvezi s tem je Sodišče nedavno opozorilo, da je namen člena 67 Uredbe št. 883/2004 preprečiti, da bi država članica lahko dodelitev ali znesek družinskih dajatev pogojevala s stalnim prebivališčem družinskih članov delavca v državi članici, v kateri se izplačujejo dajatve. ( 43 )

67.

Zato menim, da ob upoštevanju pravila fikcije stalnega prebivališča delavca v državi članici, v kateri izvršuje svojo pravico do prostega gibanja, in stalnega prebivališča celotne družine, ( 44 ) določenega v členu 67 Uredbe št. 883/2004, s katerim se zagotavlja enako obravnavanje delavcev migrantov, država članica – če se ta določba ne spremeni – ( 45 ) ne sme v svojo zakonodajo uvesti izjeme od načela dosledne enakosti zneskov družinskih dajatev, ker meni, da se lahko ta zahteva izpolni izključno glede zneska, v skladu s ciljem nacionalnega zakonodajalca, da se pokrijejo družinski izdatki.

68.

Ta analiza je na eni strani potrjena s splošno sistematiko Uredbe št. 883/2004, katere člen 68 določa prednostna pravila za preprečevanje neupravičenega prekrivanja dajatev, če so dajatve za isto obdobje in za iste družinske člane določene z zakonodajo več kot ene države članice, ( 46 ) in na drugi strani s členom 60 Uredbe (ES) št. 987/2009, ( 47 ) na katerega se sklicujeta Nadzorni organ EFTA in Češka republika in ki določa postopek za uporabo členov 67 in 68 Uredbe št. 883/2004. V zvezi s tem je Sodišče spomnilo, da je cilj upravičencu do dajatev, ki jih plačuje več držav članic, zagotoviti celotni znesek dajatev, ki je enak znesku najbolj ugodne dajatve, ki mu pripada na podlagi zakonodaje ene od teh držav članic. ( 48 ) Navedeni sistem temelji na splošni predpostavki, da če delavec migrant v državi članici plačuje davke in socialne prispevke, mora imeti možnost upravičenosti do enakih dodatkov kot državljani tiste države. ( 49 ) Tak sistem ne bi deloval, če bi imela ena od držav članic pravico do prilagajanja zneskov dajatev glede na kraj stalnega prebivališča upravičenca.

69.

Republika Avstrija, ki jo podpirata Kraljevina Danska in Kraljevina Norveška, na podlagi sodb Pinna, ( 50 ) Lenoir ( 51 ) in Moser ( 52 ) navaja trditve zoper navedeno razlago. Po mojem mnenju jih je treba zavrniti zaradi spremembe upoštevnih uredb s področja socialne varnost in področja uporabe navedenih sodb.

70.

Na prvem mestu je treba poudariti, da je Sodišče načelo, da je družinske dajatve mogoče izvoziti v tujino, upoštevalo v sodbi Pinna in nato v sodbi Lenoir, ki se nanjo sklicuje. ( 53 ) Ob branju trditev strank, na katere je Sodišče opozorilo v sodbi Pinna, ( 54 ) je mogoče celo ugotoviti, da je bil predmet spora, v katerem je bila izdana ta sodba, razlika glede zneskov ali stopenj dajatev glede na državo, v kateri so zadevni družinski člani stalno prebivali, kar je ogrožalo pridobljene pravice delavca v skladu z zakonom, ki je veljal zanj, in s tem cilj zagotavljanja prostega gibanja delavcev.

71.

Na drugem mestu, obseg izjeme, ki jo pri dodeljevanju dajatev, tesno povezanih s socialnimi razmerami, dopušča sodba Lenoir, ( 55 ) je po mojem mnenju omejen.

72.

To odločbo je namreč treba umestiti v pravni okvir, na podlagi katerega je bila sprejeta, torej člen 1(u) Uredbe št. 1408/71, ki je razlikoval med pojmoma družinski dodatki, ki je pomenil periodične denarne dajatve, ki se dodeljujejo izključno glede na število in, kjer to pride v poštev, glede na starost družinskih članov, in družinske dajatve, ki je pomenil vse storitve ali denarne dajatve, namenjene kritju družinskih stroškov, razen posebnih dodatkov ob rojstvu otroka iz Priloge I. ( 56 )

73.

Kot je poudarila Republika Poljska, je bilo poleg tega odstopanje od načela, da se dajatve socialne varnosti lahko izvozijo v tujino, ki ga je Sodišče priznalo v sodbi Lenoir, razširjeno na druge posebne dajatve, za katere se ne plačujejo prispevki. ( 57 )

74.

Vendar zakonodajalec Unije v Uredbi št. 883/2004, prvič, v členu 1(z) takega razlikovanja med različnimi dajatvami, namenjenimi družinam, ni uvedel. Drugič, merilo ekonomskih in socialnih razmer, ki je izjema od splošnega načela iz člena 7 te uredbe v zvezi s stalnim prebivališčem, je veljalo samo za dajatve, ki spadajo na stvarno področje uporabe člena 70 navedene uredbe. ( 58 )

75.

Na tretjem mestu, v zvezi s sodbo Moser, na podlagi katere naj bi bila po mnenju Republike Avstrije in Kraljevine Norveške utemeljena ugotovitev, da je odločilen cilj zadevne dajatve, menim, da razlage Sodišča ni mogoče prenesti. Zadeva, v kateri je bila izdana ta sodba, se je namreč nanašala na dodatek za varstvo otroka, ki je v različici, povezani z dohodkom, pomenil nadomestilo dohodka iz zaposlitve. Njegov znesek je bil izrecno odvisen od zneska preteklega dohodka, zato je razlaga Sodišča lahko temeljila na cilju nadomestitve izgube plače, ko je razsodilo, da je treba znesek nadomestila izračunati glede na dejansko plačo. Rešitev, ki jo je Sodišče sprejelo v navedeni sodbi, torej ne temelji na možnosti prilagajanja družinske dajatve ekonomskim in socialnim razmeram glede na kraj prebivališča upravičenca.

76.

V obravnavanem primeru sklicevanje na sodbo Moser a fortiori ni upoštevno za utemeljitev prilagajanja zneska družinskih dajatev, če ni odvisen od dejanskih stroškov in se določi brez vsakršne posamične in diskrecijske presoje osebnih potreb upravičencev na podlagi zakonsko opredeljenega položaja. ( 59 )

77.

Tako kot Komisija in države članice, ki so intervenirale v njeno podporo, namreč ugotavljam, da je iz elementov spisa, predloženega Sodišču, razvidno, da družinski dodatki, ki jih dodeljuje Republika Avstrija, ustrezajo opredelitvi iz Uredbe št. 1408/71, in sicer, da gre za periodične denarne dajatve, ki se dodeljujejo izključno glede na število in, kjer to pride v poštev, glede na starost družinskih članov.

78.

V zvezi s tem ugotavljam, prvič, da se v skladu s členom 8 FLAG znesek družinskih dodatkov za posamezno osebo določi glede na število in starost otrok, za katere se dodelijo družinski dodatki. Drugič, povezava med zneskom te dajatve in dejansko ravnijo cen, na podlagi katerih se izračunava, ni bila pojasnjena. ( 60 ) Republika Avstrija torej ne more zgolj trditi, da naraščanje zneska te dajatve s starostjo kaže na to, da je ta dajatev „načeloma“ povezana s stroški vzdrževanja otroka.

79.

Na splošno iz zadevne nacionalne zakonodaje ne izhaja, kateri tekoči stroški so osnova za določitev pavšalnega zneska družinskih dajatev, ( 61 ) in tudi ne kateri drugi elementi poleg starosti ali števila otrok bi lahko bili podlaga za njihovo zvišanje in v kolikšnem obsegu. V teh okoliščinah Komisija utemeljeno trdi, da se ne upoštevajo dejanski izdatki, ( 62 ) povezani z natančno določenimi potrebami, kar potrjuje enotnost zneskov na celotnem avstrijskem ozemlju, ne glede na različne ravni cen v Avstriji.

80.

Zato iz vseh zgoraj navedenih razlogov Sodišču predlagam, naj razsodi, da je prvi očitek Komisije utemeljen.

81.

Komisija z drugim očitkom zatrjuje, da je Republika Avstrija kršila načelo enakega obravnavanja, ki je določeno, prvič, v členu 4 Uredbe št. 883/2004 in členu 7(2) Uredbe št. 492/2011, ker se po zakonodaji te države članice prilagajata družinski dodatek in odbitni znesek za vzdrževanega otroka, in drugič, v členu 7(2) zadnjenavedene uredbe, saj ta država članica določa prilagajanje družinskega bonusa „plus“, odbitnega zneska za gospodinjstva z enim dohodkom, odbitnega zneska za samohranilce in odbitnega zneska za preživljanje glede na kraj stalnega prebivališča otroka.

82.

Komisija navaja, da:

83.

Komisija trdi, da:

84.

V zvezi s tem Komisija poudarja, da:

85.

Komisija dodaja, da avstrijska zakonodaja ne glede na navedeno izključuje primere, v katerih otroci iz družine avstrijskega uradnika bivajo skupaj z njim v tujini, kadar je v drugo državo članico napoten v okviru službenih nalog, pri čemer se glede dajatev šteje, da stalno prebivajo v Avstriji.

86.

Po mnenju te institucije pa se glede na merila za presojo primerljivosti položajev, ki jih je določilo Sodišče, ( 66 ) položaj obmejnih delavcev, ki živijo s svojimi otroki, ne razlikuje od položaja napotenih avstrijskih uradnikov. Čeprav so v slabšem položaju zaradi napotitve v države članice, v katerih so življenjski stroški višji od tistih v Republiki Avstriji, je njihovo število precej manjše od števila delavcev migrantov. Komisija tudi meni, da razlike v mednarodnih, evropskih in nacionalnih pravnih ureditvah, na katere se sklicuje ta država članica, niso upoštevne.

87.

Komisija na podlagi navedenega ugotavlja, da Republika Avstrija posredno diskriminira delavce migrante, česar ni mogoče upravičiti z nobenim legitimnim ciljem.

88.

V odgovor na trditve Republike Avstrije, da naj, prvič, diskriminacije ne bi bilo, ker mora v skladu z načelom enakega obravnavanja znesek finančnih ugodnosti za delavca za vzdrževanje otroka ustrezati znesku izdatkov v kraju stalnega prebivališča tega otroka, ( 67 ) Komisija ugotavlja, da se družinske dajatve ter zadevne socialne in davčne ugodnosti nasploh ne izračunavajo glede na dejansko raven cen v navedenem kraju, in da je njihov pavšalni znesek v celotni državi enak, kljub razlikam v kupni moči po različnih regionalnih enotah. V zvezi s tem poudarja, da razlaga Kraljevine Danske v podporo trditvi Republike Avstrije, da tak enak znesek izhaja iz izračuna zneska družinskih dodatkov in odbitnega zneska za vzdrževanega otroka glede na kategorijo oseb z najnižjim dohodkom, ni utemeljena z nobenim elementom, ki ga je predložila Republika Avstrija.

89.

Komisija pojasnjuje tudi, da je težko razumeti trditev navedene države članice, da so družinske dajatve ter socialne in davčne ugodnosti, ki jih dodeljuje, dejansko povezane z izdatki za otroke, obenem pa ocenjuje, da mora na primer v razmerju do Nemčije in Italije te dajatve in ugodnosti prilagajati razliki v kupni moči, ki znaša samo 2,6 % oziroma 5,2 %, kar je precej manj od tovrstne razlike znotraj Republike Avstrije med zveznima deželama Dunaj in Spodnja Avstrija, ki znaša 8 %. ( 68 )

90.

Komisija dodaja, da avstrijski mehanizem prilagajanja glede na kraj otrokovega stalnega prebivališča ni primerljiv s korekcijskimi koeficienti, ki se uporabljajo za nadomestila in finančne pomoči iz pravnih aktov Unije, ker so te odvisne od kraja zaposlitve uradnika Unije ali od kraja, v katerem je treba izplačati te pomoči, in ker se avstrijski družinski dodatki izplačujejo delavcu migrantu za njegove otroke in ne zanj.

91.

Komisija poleg tega poudarja, da Kraljevina Danska ne more hkrati trditi, da je treba različne položaje obravnavati različno in da države članice niso zavezane prilagajati zneska dodatkov, če je kupna moč v državi članici, v kateri prebivajo otroci, višja.

92.

Komisija na drugem mestu glede utemeljitve, ki jo je Republika Avstrija podala v zvezi z obstojem morebitne diskriminacije, ki naj bi izhajala iz cilja, ki se uresničuje, torej preprečevanja tveganja ogroženosti finančnega ravnovesja sistema socialne varnosti, ( 69 ) opozarja na to, da mora biti to tveganje resno. ( 70 ) Ugotavlja, da iz poročila Rechnungshof (računsko sodišče, Avstrija), na katero se je v predhodnem postopku zaradi podkrepitve te domnevne utemeljenosti sklicevala Republika Avstrija, izhaja, prvič, da je pomoč državnega proračuna za financiranje družinskih dajatev postala potrebna zaradi zvišanja pavšalnih zneskov in hkratnega znižanja virov za financiranje družinskih dajatev. ( 71 )

93.

Drugič, delež družinskih dajatev, namenjenih otrokom s stalnim prebivališčem v državi članici, ki ni Republika Avstrija, v vseh izplačilih je približno 6‑odstoten.

94.

Tretjič, čeprav dodeljevanje teh dajatev vpliva na financiranje družinskih dajatev, je to predvsem zato, ker avstrijski organi niso ustrezno nadzorovali pogojev za dodeljevanje teh dajatev. ( 72 )

95.

Četrtič, prilagajanje družinskih dajatev glede na raven cen zadevne države članice v primerjavi z ravnjo cen Republike Avstrije otežuje upravljanje teh dajatev s tehničnega in ekonomskega vidika zaradi sistema izplačevanja dodatka zaradi razlike v primerjavi z družinskimi dajatvami, ki se izplačajo v državi članici stalnega prebivališča otroka. Ta sistem, ki je bil uveden s členom 68(2) Uredbe št. 883/2004, se uporablja v treh četrtinah primerov izplačil družinskih dajatev za otroke s stalnim prebivališčem v drugih državah članicah.

96.

Komisija na tretjem mestu glede podredne utemeljitve diskriminacije, ki jo podaja Republika Avstrija in ki se nanaša na cilj zagotavljanja enakovredne višine podpore in finančnih olajšav med Avstrijo in drugimi državami članicami glede na prebivališče otroka, trdi, da ta utemeljitev ni priznan nujni razlog v splošnem interesu in da temelji na tem, da ni neenakega obravnavanja in nedoslednosti pri mehanizmu prilagajanja, kar je poleg tega v nasprotju s tovrstnim mehanizmom, ki velja za napotene avstrijske uradnike.

97.

Komisija poleg tega ob podpori Slovaške republike meni, da Republika Avstrija pri oceni, da se mora odzvati na nepravilnosti v sistemu, ker je finančna podpora delavcem migrantom presegala zmanjšanje njihovih izdatkov, ni upoštevala, da delavci iz drugih držav članic prispevajo k financiranju avstrijskega socialnega in davčnega sistema enako kot avstrijski delavci, ne glede na kraj stalnega prebivališča njihovih otrok. Komisija poudarja, da se dohodek, ki ga ti delavci prejmejo v Avstriji kot nadomestilo za svojo ekonomsko storitev, v enakem znesku upošteva tako pri izračunu prispevka, ki ga delodajalci plačajo za financiranje družinskih dodatkov, kot pri izračunu davka.

98.

Republika Avstrija meni, da zaradi mehanizma prilagajanja enaki položaji niso obravnavani različno, temveč mehanizem zagotavlja, da se različni položaji obravnavajo različno. Republika Avstrija opozarja, da je cilj avstrijskega zakonodajalca, da staršem z vzdrževanimi otroki z dodelitvijo socialnih in davčnih ugodnosti omogoči kritje dela njihovih stroškov vzdrževanja otrok. Zato je treba razlikovati med položajem delavcev z otroki s stalnim prebivališčem v tujini in položajem delavcev z otroki s stalnim prebivališčem v Avstriji, ki zaradi različnih življenjskih stroškov v državah članicah in posledično višine izdatkov za nakupe vsebinsko nista primerljiva.

99.

Tako kot Kraljevina Danska opozarja tudi na to, da v skladu s stališčem Evropskega odbora za socialne pravice, ki skrbi za izvajanje Evropske socialne listine ( 73 ) in spremenjene listine z dne 3. maja 1996, zahteva po prepovedi diskriminacije glede dajatev socialne varnosti na podlagi člena 12(4) navedene listine ne nasprotuje njihovemu prilagajanju, če otrok stalno prebiva v državi z znatno nižjimi življenjskimi stroški. ( 74 )

100.

Republika Avstrija ugotavlja, da se jamstvo enake kupne moči glede na življenjske stroške v različnih državah prav tako ne zagotavlja samo s korekcijskim koeficientom za osebne prejemke uradnikov Unije, vključno z družinskimi dodatki, kadar se izplačujejo osebam, ki niso njeni uradniki, ( 75 ) zaradi česar se upošteva kraj stalnega prebivališča otrok, ampak tudi z razvrščanjem držav, ki sodelujejo v programu Erasmus+ v tri kategorije, da se prilagodi znesek subvencije študentom za njihove dnevnice in potne stroške. ( 76 )

101.

Poleg tega Republika Avstrija napotuje na sklepe Sveta z dne 9. oktobra 2020 o okrepitvi zaščite minimalnega dohodka v boju proti revščini in socialni izključenosti ob pandemiji covida‑19 in po njej. ( 77 ) Poudarja, da je Svet s sklicevanjem na Priporočilo Sveta 92/441/EGS z dne 24. junija 1992 o skupnih merilih v zvezi z zadostnimi sredstvi in socialno pomočjo v sistemih socialnega varstva ( 78 ) med tremi ključnimi načeli opredelil načelo „ustreznosti“, na podlagi katerega je menil, da „bi morali prejemki iz minimalnega dohodka ustrezno kriti osnovne potrebe, ob upoštevanju […] nacionalnega praga revščine v zadevni državi članici“.

102.

Republika Avstrija v zvezi s trditvami Komisije, da v Avstriji kupna moč ni povsod enaka, najprej trdi, da so razlike v kupni moči zelo majhne v primerjavi s tistimi v kupni moči med državami članicami, ( 79 ) in da bi bilo treba tudi v teh državah določiti prilagajanje po regijah. Zaradi težav s takim sistemom naj bi bila utemeljena uporaba izračuna Eurostata glede povprečne vrednosti na državo, katere prednost je, da gre za objektivno merilo, ki odpravlja pomisleke ob majhnih razlikah v kupni moči, na primer v Nemčiji ali Italiji.

103.

Republika Avstrija dalje meni, da je uporaba enotnih in približnih zneskov zakonita, ( 80 ) enako kot izbira merila različnih življenjskih stroškov. ( 81 ) V zvezi s tem se sklicuje tudi na sklepne predloge generalne pravobranilke J. Kokott v zadevi Hosse, ( 82 ) v skladu s katerimi „bi se morda lahko državi, ki izplačuje dajatev, priznala pravica prilagoditve dajatev pri precejšnjem odstopanju stroškov v državi prebivališča, če to ni v nasprotju z Uredbo št. 1408/71. Vendar v nobenem primeru ta argument ne more pripeljati do tega, da bi se prizadetemu dajatev odrekla v celoti.“

104.

Nazadnje, Republika Avstrija opozarja na to, da Unija omenja regije, ki nikakor ne pripadajo več kot eni državi članici, in sicer med drugim v okviru presoje upravičenosti do regionalne pomoči, katere cilj je prav spodbujanje kohezije in posledično harmonizacija življenjskih pogojev znotraj Unije. ( 83 ) Meni, da je argumentacija Komisije v tem postopku pravilna, vendar je težko kot primerno opredeliti dejstvo, da imajo regije kot Burgenland (Avstrija), Bratislava (Slovaška) in Zahodno podonavje (Madžarska) – z občinami, ki neposredno mejijo na Deutsch Jahrndorf (Avstrija), Rusovce (Slovaška) in Rajka (Madžarska) – zelo različne pravice do regionalne pomoči Unije, čeprav neposredno mejijo ena na drugo.

105.

Republika Avstrija na prvem mestu trdi, da je Komisija navedla dokumente, ki ne utemeljujejo njenega prizadevanja za dosego konkretnega cilja prihranka, in da njeni analizi nasprotujejo pripravljalni dokumenti nacionalne zakonodaje ( 84 ) in zlasti ocena njenih posledic v smislu učinkovitosti. ( 85 )

106.

Republika Avstrija na drugem mestu v zvezi z družinskimi dodatki in odbitnim zneskom za vzdrževanega otroka najprej opozarja, da so v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča ( 86 ) države članice tiste, ki morajo organizirati svoje sisteme socialne varnosti, in da je v tem okviru spremenila način izračunavanja dajatev navzgor ali navzdol glede na dejanske življenjske stroške, da bi uresničila cilja, da krije del stroškov, ki so običajno povezani z vzdrževanjem otrok, in da bi bil veljavni sistem socialne varnosti pravičen. Dalje, Republika Avstrija se sklicuje na sodno prakso avstrijskih civilnih sodišč v zvezi s preživnino za otroke, ki živijo v tujini. Preživnina se izračuna glede na povprečne življenjske razmere zavezanca za preživnino in kupno moč v državi, v kateri otrok živi. Na tej podlagi so potrebe preživninskega upravičenca konkretno in posamično povezane z življenjskimi razmerami staršev. Trdi tudi, da ugotovitev, da se z družinskimi dodatki krijejo le osnovne potrebe, nikakor ne spremeni njihove podporne funkcije, ( 87 ) saj te dajatve načeloma sledijo istemu cilju kot preživnina, torej kritju običajnih stroškov staršev za vzdrževanje otroka, in da ni pomembno, da je pri državni dajatvi za vse otroke abstraktnost po naravi nekoliko višja kot pri individualni presoji preživnine, ki jo eden od staršev plačuje za točno določenega otroka.

107.

Republika Avstrija na tretjem mestu glede družinskega bonusa „plus“ in drugih odbitnih zneskov trdi, da mehanizem prilagajanja zagotavlja, da se dejanski izdatki pravično upoštevajo in da se vsi davčni zavezanci, ki opravljajo poklicno dejavnost in imajo otroke, obravnavajo enako glede njihove davčne sposobnosti.

108.

V zvezi s tem se znova sklicuje na načelo davčne sposobnosti, ( 88 ) v skladu s katerim je treba stroške zaradi otrok davčno ustrezno upoštevati. To načelo naj bi temeljilo na pravu Unije s področja neposredne obdavčitve in naj bi bilo splošno načelo davčnega prava Unije. Tako naj bi Sodišče v sodbi z dne 15. septembra 2011, Schulz‑Delzers in Schulz ( 89 ) razsodilo, da primerljivosti dveh dejanskih položajev v zvezi z nadomestili za prebivanje v tujini „ni, če se upošteva cilj, ki se uresničuje z uporabo progresivne davčne lestvice, ki nujno temelji […] na presoji davčne sposobnosti davčnega zavezanca, ki se opravi na podlagi življenjskih pogojev na ozemlju zadevne države članice“.

109.

Na četrtem mestu trdi, da se z mehanizmom prilagajanja družinskih dajatev in davčnih ugodnosti zagotavlja dodelitev pomoči ali olajšave v enaki vrednosti, zato se s tem ne presega to, kar je nujno za uresničitev zastavljenega cilja.

110.

V zvezi s trditvami Komisije, ki se nanašajo na poročilo Računskega sodišča, Republika Avstrija navaja, da:

111.

Glede trditve Komisije, da Republika Avstrija za približno tri četrtine otrok, ki prebivajo v drugih državah članicah, izplačuje zgolj razliko, ( 90 ) opozarja, da so tudi ta izplačila, vključno z odbitnim zneskom za vzdrževanega otroka, v številnih primerih višja od primarnih dajatev v državi stalnega prebivališča otroka.

112.

Republika Avstrija v zvezi s splošno trditvijo Komisije, ki so jo podprle tudi Republika Hrvaška, Republika Poljska in Republika Slovenija, da bi bilo nepravično, če bi delavci v Avstriji plačevali davke in prispevke od svojih plač in tako prispevali k financiranju spornih dajatev, nato pa bi jih za svoje otroke s stalnim prebivališčem v drugi državi članici prejeli zgolj v obliki dajatev, katerih vrednost je prilagojena, meni, da osnova za izračun prispevkov delodajalcev ni pomembna in da ne obstaja nobena povezava med morebitno davčno obveznostjo in pravico do dajatev, ki jih država izplačuje. Če pa bi davčna obveznost delavca morala vplivati na izvoz dajatev socialne varnosti, bi bilo pravilo iz člena 70 Uredbe št. 883/2004 v nasprotju s pravom Unije.

113.

Republika Avstrija trdi, da se trditev Komisije v podporo obstoju posredne diskriminacije lahko nanaša le na položaj tistih avstrijskih uradnikov v tujini, katerih otroci so se prav tako preselili, in da ta položaj iz pravnih in vsebinskih razlogov ni primerljiv s položajem delavcev migrantov. Na eni strani naj bi za uradnike v tujini na podlagi členov 33, 34 in 37 Dunajske konvencije o diplomatskih odnosih ( 91 ) ter členov 48 in 49 Dunajske konvencije o konzularnih odnosih ( 92 ) veljal poseben sistem oprostitev v zvezi s sistemom socialne varnosti in davčnim sistemom države sprejemnice.

114.

Poleg tega naj bi posebnost položaja uradnikov v tujini izhajala tudi iz prava Unije, in sicer iz člena 45(4) PDEU ter člena 11(3)(b) in člena 13(4) Uredbe št. 883/2004, ( 93 ) iz katerih naj bi bilo razvidno, da uradniki v tujini v državah sprejemnicah nimajo pravice do družinskih dodatkov in zato tudi ne do izplačila razlike ali dodatnih dajatev v zvezi s svojim družinskim položajem.

115.

Nazadnje, v skladu z avstrijskim pravom se za uradnike v tujini šteje, da – kar se tiče sistema socialne varnosti in davčne obravnave njihovega položaja – opravljajo dejavnost na nacionalnem ozemlju. Poleg tega so zanje v civilnih zadevah še vedno splošno pristojna avstrijska sodišča.

116.

Na drugi strani pa – glede vsebinskih razlik – uradniki v tujini, za katere velja sistem rednih selitev, praviloma ohranijo stalno prebivališče in središče svojih interesov v Avstriji.

117.

Poleg tega Republika Avstrija meni, da če bi bilo treba za položaj uradnikov v tujini šteti, da je primerljiv s položajem delavcev migrantov, bi to pomenilo, da prvi, za katere se mehanizem prilagajanja ne uporablja, kot celota niso v ugodnejšem, ampak slabšem položaju. Upoštevati bi bilo treba, da je večina uradnikov Republike Avstrije v tujini napotenih v druge države članice ter v pogodbenice Sporazuma EGP in v Švico, torej v države, v katerih so življenjski stroški višji od tistih v Avstriji.

118.

Komisija v zvezi s tem ne more trditi, da mehanizem prilagajanja prizadene večje število delavcev migrantov v primerjavi z napotenimi avstrijskimi uradniki, ne da bi v skladu s sodno prakso Sodišča ( 94 ) dokazala, da je delež zadevnih delavcev migrantov večji od deleža uradnikov, ki so v enakem neugodnem položaju.

119.

Če bi Sodišče menilo, da predpisi, ki veljajo za uradnike v tujini, pomenijo posredno diskriminacijo, Republika Avstrija kot nujni razlog v splošnem interesu navaja dolžnost skrbnega ravnanja države do teh uradnikov, ki je povezana z njihovo obveznostjo lojalnosti do nje. Republika Avstrija se ob opozorilu, da Komisija v tožbi zaradi neizpolnitve obveznosti ne izpodbija podlage za to utemeljitev, v zvezi s tem sklicuje na nekatere odločbe Sodišča v zvezi z načelom skrbnega ravnanja v zvezi z dejavnostmi, ki jih uslužbenci opravljajo v institucijah Unije in javni upravi držav članic. ( 95 )

120.

Republika Avstrija meni, da kot delodajalka s svojimi uradniki, ki delajo v državi in tujini, ravna bolj skrbno s tem, da zanje velja enovit in v praksi izvedljiv sistem, ki temelji na mednarodnem pravu, na podlagi katerega zanje velja nacionalno pravo države izvora, ki izhaja iz načela, da so vse pravne posledice povezane z njihovim stalnim prebivališčem v tej državi. Opozarja tudi, da bi bila uporaba mehanizma prilagajanja v Uniji, ne pa tudi zunaj Unije, v nasprotju z dolžnostjo skrbnega ravnanja Republike Avstrije do svojih uradnikov, ki jim mora zagotoviti enako obravnavanje.

121.

Republika Avstrija najprej navaja, da je Komisija predpise za uradnike v tujini v okviru obrazloženega mnenja izpodbijala samo z vidika posredne diskriminacije. Trdi, da če bi ji Komisija v utemeljitvi tožbe očitala tudi nedoslednost zakonodaje, na katero se nanaša tožba in s katero se uvaja mehanizem prilagajanja, bi bilo treba to trditev v skladu s sodno prakso Sodišča zavreči kot nedopustno. ( 96 )

122.

Če pa je treba to reditev vseeno obravnavati, Republika Avstrija povzema elemente svojega odgovora v zvezi s tem, da so predpisi za uradnike v tujini del celovitega, notranje skladnega sistema. Dodaja, da v skladu s sodno prakso Sodišča vsaka izjema od nacionalne ureditve ne pomeni njene nedoslednosti, zlasti če je njeno področje uporabe posebej omejeno, in da je v obravnavanem primeru tako. ( 97 )

123.

Glede utemeljitev drugega očitka Komisije, ki se ne izpodbijajo, naj spomnim na presojo Sodišča, da:

124.

V obravnavanem primeru sta družinski dodatek in odbitni znesek za vzdrževanega otroka hkrati družinski dajatvi, za kateri velja načelo enakega obravnavanja iz člena 4 Uredbe št. 883/2004, in socialni ugodnosti, ki spadata na področje uporabe člena 7(2) Uredbe št. 492/2011, za družinski bonus „plus“, odbitni znesek za gospodinjstva z enim dohodkom, odbitni znesek za samohranilce in odbitni znesek za preživljanje pa velja načelo enakega obravnavanja iz člena 7(2) Uredbe št. 492/2011.

125.

V zvezi s tem iz sodne prakse Sodišča izhaja, da:

126.

Zato je treba razlago člena 4 Uredbe št. 883/2004 in člena 7 Uredbe št. 492/2011 uskladiti v delu, v katerem je njun namen zagotoviti prosto gibanje delavcev.

127.

Sodišče je v zvezi z medsebojno povezanostjo teh dveh uredb, katerih področji uporabe se prekrivata, ( 105 ) ugotovilo, da se Uredba št. 492/2011 splošno uporablja v zvezi s prostim gibanjem delavcev. ( 106 ) S tem je ponovilo rešitev, sprejeto ob obravnavi tožbe zaradi neizpolnjevanja obveznosti, ki jo je Komisija utemeljila s kršitvijo Uredbe št. 1408/71 zaradi določitve pogoja prebivališča za izvoz dajatev za bolezen in možnost utemeljitve izbire tega pogoja, glede člena 7 Uredbe Sveta (EGS) št. 1612/68 z dne 15. oktobra 1968 o prostem gibanju delavcev v Skupnosti. ( 107 ) Zato se lahko člen 4 Uredbe št. 883/2004 uporablja samo za položaje, za katere se Uredba št. 492/2011 ne uporablja, čeprav so v Uredbi št. 883/2004 posebne določbe o prepovedi pravil glede stalnega prebivališča, zlasti v členu 7 te uredbe. ( 108 )

128.

Republika Avstrija primarno trdi, da mehanizem prilagajanja družinskih dajatev ter socialnih in davčnih ugodnosti ne pomeni neenakega obravnavanja. V bistvu na eni strani trdi, da je cilj dajatev in ugodnosti bodisi povračilo dela stroškov staršev za vzdrževanje otrok bodisi zmanjšanje njihovih davčnih obremenitev, zato položaja delavcev z otroki, ki ne prebivajo v Avstriji, in tistih, ki tam prebivajo, nista primerljiva zaradi različnih življenjskih ravni med državami članicami. Na drugi strani delavci migranti na podlagi mehanizma prilagajanja prejmejo pomoč, ki jo potrebujejo glede na življenjske stroške v državi stalnega prebivališča otroka.

129.

Vendar je treba v skladu s sodno prakso Sodišča šteti, da so pogoji nacionalnega prava, ki v glavnem ali v veliki večini prizadenejo delavce migrante, če veljajo brez razlikovanja, a jih domači delavci lažje izpolnijo kot delavci migranti, in pogoji, pri katerih obstaja nevarnost, da bodo učinkovali v breme zlasti delavcev migrantov, posredno diskriminatorni, čeprav veljajo brez razlikovanja glede na državljanstvo. ( 109 )

130.

V obravnavani zadevi je na podlagi pogoja v zvezi s stalnim prebivališčem otrok iz avstrijske zakonodaje mogoče sklepati, da znižanje zneska družinskih dajatev ter socialnih in davčnih ugodnosti v bistvu prizadene delavce migrante, ker je pri njihovih otrocih še posebej verjetno, da prebivajo v drugi državi članici. ( 110 ) Poleg tega je iz tabel, v katerih so določeni koeficienti za prilagajanje zneskov ( 111 ) dajatev v zvezi z državami, ki mejijo na Republiko Avstrijo, jasno razvidno, da so zaradi razlik v življenjskem standardu v večini teh držav v primerjavi z Republiko Avstrijo delavci, ki uresničujejo svojo pravico do prostega gibanja iz teh držav, v veliki večini tisti, ki dajatve ter socialne in davčne ugodnosti prejemajo v nižjem znesku kot se izplačuje v Avstriji. Po podatkih iz poročila Računskega sodišča, ki ga je predložila Komisija ( 112 ) in na katero se sklicuje Republika Avstrija, se je namreč približno 50 % izplačil leta 2016 nanašalo na otroke s stalnim prebivališčem na Madžarskem in Slovaškem, 40 % teh izplačil pa se je nanašalo na otroke s stalnim prebivališčem v Češki republiki, na Poljskem, v Romuniji in Sloveniji.

131.

To analizo potrjujejo pojasnila avstrijske vlade v zvezi z oceno učinkov prilagajanja družinskega bonusa „plus“. ( 113 ) Te elemente je treba primerjati z ugotovitvijo Računskega sodišča, da se je število upravičenih otrok med letoma 2004 in 2016 povečalo za šestkrat, hkrati z odprtjem avstrijskega trga dela. ( 114 )

132.

Po mojem mnenju navedeni elementi zadostno dokazujejo – ne da bi bilo treba zaradi celovitosti preučiti trditve, o katerih so razpravljale stranke – da razlikovanje glede na to, v kateri državi članici stalno prebivajo otroci, ki je v avstrijski zakonodaji določeno v zvezi z zneskom dajatev, ki se lahko izvozijo v tujino, bolj prizadene delavce migrante in pomeni posredno diskriminacijo na podlagi državljanstva, ki je dopustna samo, če je objektivno upravičena. ( 115 )

133.

Kolikor mi je znano, se Sodišče pri uporabi člena 4 Uredbe št. 883/2004 ni izrecno sklicevalo na ta pogoj. Kljub temu pa je po mojem mnenju na to zadevo mogoče prenesti edino odločbo Sodišča v zvezi s členom 3(1) Uredbe št. 1408/71, v kateri je načelo enakega obravnavanja opisano podobno. ( 116 ) Poleg tega ugotavljam, da je Sodišče razložilo člen 67 Uredbe št. 883/2004 – v skladu s katerim se delavca ne bi smelo odvračati od uresničevanja pravice do prostega gibanja – ( 117 ) v povezavi s členom 7(2) Uredbe št. 492/2011 in zgolj na tej podlagi preizkusilo utemeljitve, ki jih je navedlo predložitveno sodišče. Na podlagi navedenega sklepam, da je odločitev države članice o uporabi pogoja stalnega prebivališča za družinske dajatve mogoče utemeljiti tudi na podlagi pravila usklajene razlage člena 4 Uredbe št. 883/2004 in člena 7(2) Uredbe št. 492/2011, ki izhaja iz njune skupne podlage – člena 45 PDEU – ki določa cilj zagotavljanja prostega gibanja delavcev. ( 118 )

134.

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča v zvezi z uporabo člena 7(2) Uredbe št. 492/2011 mora biti posredna diskriminacija primerna za zagotovitev uresničitve legitimnega cilja in ne sme presegati tega, kar je nujno potrebno za dosego tega cilja. ( 119 )

135.

Komisija pravilno trdi, da Republika Avstrija ne navaja ničesar, s čimer bi bilo mogoče utemeljiti posredno diskriminacijo, ki je posledica uvedbe mehanizma prilagajanja zneska dajatev ter socialnih in davčnih ugodnosti.

136.

Republika Avstrija namreč v okviru te tožbe ob podpori Kraljevine Danske in Kraljevine Norveške v bistvu na eni strani trdi, da je namen prilagajanja zneska dajatev zagotoviti, da pomoč in posledična razbremenitev družinskih stroškov po vrednosti ustrezata tisti, ki se dodeljuje v Avstriji. ( 120 )

137.

Prvič, po mojem mnenju je treba znova poudariti, da so dodeljene dajatve pavšalne ( 121 ) in ne upoštevajo dejanskih potreb otroka. V zvezi s tem se strinjam tudi s stališčem Romunije, da Republika Avstrija ne more uporabljati enakih argumentov za izpodbijanje in utemeljevanje obstoja diskriminacije.

138.

Drugič, iz številskega prikaza Komisije, ( 122 ) ki ga Republika Avstrija ne izpodbija, je jasno razvidno, da tega vrednostnega ujemanja na avstrijskem ozemlju ni ( 123 ) in da sorazmerno ni nobene usklajenosti med različnimi življenjskimi stroški v Avstriji in koeficienti, ki veljajo v nekaterih državah članicah. ( 124 ) Poleg tega, kot poudarja Slovaška republika, lahko obstajajo razlike znotraj teh držav članic, ( 125 ) kar kaže na pomen kraja, v katerem so opravljeni nakupi, če naj bo sistem ujemanja z ravnjo cen sprejemljiv.

139.

Trditev Republike Avstrije, da so razlike v kupni moči precej večje, zlasti pri Bolgariji, ( 126 ) s čimer se prav tako izravnajo učinki mehanizma prilagajanja, vseh navedenih ugotovitev ne more omajati.

140.

Zato cilj, da se zagotovi, da pomoč in posledična razbremenitev družinskih stroškov po vrednosti ustreza tisti, ki se dodeljuje v Avstriji, po mojem mnenju ne more upravičiti obravnavane posredne diskriminacije.

141.

Na drugi strani Republika Avstrija trdi, da je prevladujoči cilj mehanizma prilagajanja zneska socialnih in davčnih ugodnosti vzpostavitev ali ponovna vzpostavitev podporne funkcije in pravičnosti socialnega sistema.

142.

Tako kot Komisija poudarjam, prvič, da je iz poročila Računskega sodišča ( 127 ) razvidno, da lahko prilagoditev družinskih dajatev glede na raven cen v zadevni državi članici v primerjavi z Republiko Avstrijo povzroči dodatne stroške, čeprav Republika Avstrija ta vpliv zmanjša. Te stroške pa morajo nujno nositi vsi, ki prispevajo v državni proračun. V tem okviru se mi zdi primerno pojasniti, da je v tem poročilu ( 128 ) navedeno tudi – kot poudarjata Komisija in Republika Poljska – da razlog, ki bi lahko ogrozil finančno uravnoteženost sistema socialne varnosti, ni izplačevanje dajatev delavcem, katerih otroci stalno prebivajo zunaj Republike Avstrije, ki predstavljajo približno 6 % ( 129 ) izdatkov za družinske dajatve, ampak neobstoj ustreznega nadzora nad dodeljevanjem teh dajatev.

143.

Drugič, strinjam se z mnenjem Komisije, ( 130 ) Nadzornega organa EFTA in Republike Slovenije, da je bistveno opozoriti, da pravila o varstvu prostega gibanja delavcev v Uniji in EGP, ( 131 ) med katerimi je enako obravnavanje, temeljijo na skupnem sistemu, v katerem je, prvič, zakonodaja s področja socialne varnosti na splošno zakonodaja države članice, v kateri zadevna oseba opravlja dejavnost kot zaposlena ali samozaposlena oseba, ( 132 ) in drugič, delavci migranti prispevajo k financiranju socialnih politik države članice gostiteljice s socialnimi in davčnimi prispevki iz dejavnosti, ki jo tam opravljajo, ( 133 ) kar utemeljuje dodeljevanje enakih dajatev ali ugodnosti. ( 134 )

144.

V obravnavani zadevi tako kot Češka republika, Republika Hrvaška in Republika Poljska ugotavljam, da delavec migrant s povsem ekonomskega vidika, ker se avstrijski družinski dodatki financirajo iz prispevkov delodajalcev, izračunanih na podlagi skupnega zneska plač delavcev, enako kot nacionalni delavec prispeva k določitvi zneskov, ki jih izplačuje njegov delodajalec.

145.

Poleg tega je Republika Avstrija glede družinskega bonusa „plus“ in drugih zadevnih odbitnih zneskov navedla, da so bile te ugodnosti financirane z dohodnino delavcev, kar prav tako ovrže vsakršno utemeljitev, da se avstrijski zakonodajalec za vzajemnost ni odločil zaradi socialne pravičnosti.

146.

Zato menim, da različno obravnavanje glede na kraj prebivališča otroka zadevnega delavca ni niti primerno niti potrebno za vzpostavitev ali ponovno vzpostavitev podporne funkcije in pravičnosti socialnega sistema.

147.

Na podlagi vsega navedenega menim, da je avstrijska zakonodaja o prilagajanju zneska družinskih dajatev ter socialnih in davčnih ugodnosti za osebe, ki delajo v Avstriji in katerih otroci stalno prebivajo v drugi državi članici, v nasprotju z načelom enakega obravnavanja iz člena 4 Uredbe št. 883/2004 in člena 7(2) Uredbe št. 492/2001.

148.

Zato Sodišču predlagam, naj razsodi, da je drugi očitek Komisije utemeljen.

149.

V skladu s členom 138(1) Poslovnika Sodišča se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker menim, da bi moralo Sodišče ugoditi predlogom Komisije, je treba Republiki Avstriji naložiti plačilo stroškov.

150.

V skladu s členom 140(1) in (2) Poslovnika, ki določa, da države članice, države pogodbenice Sporazuma EGP, razen držav članic, in Nadzorni organ EFTA, ki so intervenirale v postopku, nosijo svoje stroške, nosijo Češka republika, Kraljevina Danska, Republika Hrvaška, Republika Poljska, Romunija, Republika Slovenija in Slovaška republika ter Kraljevina Norveška in Nadzorni organ EFTA svoje stroške.

151.

Na podlagi navedenega Sodišču predlagam, naj odloči: