Sodba Sodišča (peti senat) z dne 21. oktobra 2021 (predlog za sprejetje predhodne odločbe Tribunalul Bucureşti – Romunija) – Wilo Salmson France SAS/Agenţia Naţională de Administrare Fiscală – Direcţia Generală Regională a Finanţelor Publice Bucureşti, Agenţia Naţională de Administrare Fiscală – Direcţia Generală Regională a Finanţelor Publice Bucureşti – Administraţia Fiscală pentru Contribuabili Nerezidenţi

(Zadeva C-80/20) (1)

(Predhodno odločanje - Skupni sistem davka na dodano vrednost (DDV) - Direktiva 2006/112/ES - Členi od 167 do 171 in člen 178(a) - Pravica do odbitka DDV - Vračilo DDV davčnim zavezancem s sedežem v državi članici, ki ni država članica vračila - Imetništvo računa - Direktiva 2008/9/ES - Zavrnitev zahtevka za vračilo - „Storniranje“ računa s strani dobavitelja - Izdaja novega računa - Nov zahtevek za vračilo - Zavrnitev)

(2021/C 513/16)

Jezik postopka: romunščina

Predložitveno sodišče

Tribunalul Bucureşti

Stranke v postopku v glavni stvari

Tožeča stranka: Wilo Salmson France SAS

Toženi stranki: Agenţia Naţională de Administrare Fiscală – Direcţia Generală Regională a Finanţelor Publice Bucureşti, Agenţia Naţională de Administrare Fiscală – Direcţia Generală Regională a Finanţelor Publice Bucureşti –- Administraţia Fiscală pentru Contribuabili Nerezidenţi

Izrek

Člene od 167 do 171 in 178 Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost, kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta 2010/45/EU z dne 13. julija 2010, in Direktivo Sveta 2008/9/ES z dne 12. februarja 2008 o podrobnih pravilih za vračilo davka na dodano vrednost, opredeljenih v Direktivi 2006/112/ES, davčnim zavezancem, ki nimajo sedeža v državi članici vračila, ampak v drugi državi članici, je treba razlagati tako, da pravice do vračila davka na dodano vrednost (DDV), s katerim je bila obdavčena dobava blaga, ne more uveljavljati davčni zavezanec, ki nima sedeža v državi članici vračila, ampak v drugi državi članici, če ta davčni zavezanec nima računa v smislu Direktive 2006/112, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2010/45, v zvezi z nakupom zadevnega blaga. Le če je dokument tako pomanjkljiv, da nacionalna davčna uprava nima podatkov, ki so potrebni za utemeljitev zahtevka za vračilo, je mogoče šteti, da tak dokument ni „račun“ v smislu Direktive 2006/112, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2010/45.

Člene od 167 do 171 in 178 Direktive 2006/112, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2010/45, ter člen 14(1)(a), prvi primer, Direktive 2008/9 je treba razlagati tako, da nasprotujejo temu, da se zahtevek za vračilo davka na dodano vrednost (DDV), ki se nanaša na določeno obdobje vračila, zavrne zgolj zato, ker je obveznost obračuna tega DDV nastala v prejšnjem obdobju vračila, medtem ko je bil zaračunan šele v tem določenem obdobju.

Člene od 167 do 171 in 178 Direktive 2006/112, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2010/45, ter Direktivo 2008/9 je treba razlagati tako, da enostranska razveljavitev računa s strani dobavitelja, opravljena po tem, ko je država članica vračila sprejela odločbo o zavrnitvi zahtevka za vračilo davka na dodano vrednost (DDV), ki je temeljil na tem računu, in čeprav je ta odločba že postala dokončna in je ta dobavitelj nato v poznejšem obdobju vračila izdal nov račun za iste dobave, ne da bi bile te dobave sporne, nikakor ne vpliva na obstoj pravice do vračila DDV, ki je že bila uveljavljana, in na obdobje, za katero se mora uveljavljati.

(1) UL C 279, 24.8.2020.