–

za belgijsko vlado S. Baeyens, L. Van den Broeck, M. Jacobs in C. Pochet, agenti,

–

za špansko vlado S. Jiménez García, agent,

–

za francosko vlado A. Ferrand, R. Coesme, E. Toutain in A.-L. Desjonquères, agenti,

–

za nizozemsko vlado M. K. Bulterman in C. S. Schillemans, agentki,

–

za finsko vlado sprva H. Leppo in J. Heliskoski, nato pa H. Leppo, agenta,

–

za Evropsko komisijo sprva B.-R. Killmann in M. van Beek, nato pa B.-R. Killmann, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 2 Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 4, str. 381).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med RJ in Stadt Offenbach am Main (mesto Offenbach am Main, Nemčija) v zvezi s plačilom, ki ga je RJ zahteval za razpoložljivost za delo, ki jo je zagotavljal v okviru sistema pripravljenosti. Na tem mestu je treba pojasniti, da pojem „razpoložljivost za delo“ v tej sodbi zajema na splošno vsa obdobja, v katerih je delavec delodajalcu na razpolago, da lahko na njegovo zahtevo opravi delo, medtem ko se izraz „razpoložljivost za delo v okviru sistema pripravljenosti“ nanaša na tista od teh obdobij, v katerih delavcu ni treba biti na delovnem mestu.

3

Člen 5(1) Direktive Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu (89/391/EGS) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 1, str. 349) določa:

„Delodajalec je dolžan v vseh pogledih zagotoviti varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom.“

4

Člen 6 te direktive določa:

„1.   V okviru svojih odgovornosti delodajalec sprejme ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zaščito zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem poklicnih tveganj, zagotavljanjem obveščanja in usposabljanja ter zagotavljanjem potrebne organizacije in sredstev.

Delodajalec mora paziti na potrebo po prilagajanju teh ukrepov, da bi upoštevali spreminjajoče se okoliščine in bili namenjeni izboljšanju obstoječih razmer.

2.   Delodajalec izvaja ukrepe iz prvega pododstavka odstavka 1 na podlagi naslednjih temeljnih načel:

[…]

3.   Brez vpliva na druge določbe te direktive mora delodajalec ob upoštevanju narave dejavnosti podjetja in/ali obrata:

[…]“.

5

Člen 1 Direktive 2003/88 določa:

„1.   Ta direktiva določa minimalne varnostne in zdravstvene zahteve pri organizaciji delovnega časa.

2.   Ta direktiva se nanaša na:

[…]“.

6

Člen 2 te direktive določa:

„V tej direktivi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

[…]“.

7

Člen 7(1) navedene direktive določa:

„Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi vsakemu delavcu zagotovijo pravico do plačanega letnega dopusta najmanj štirih tednov, v skladu s pogoji za upravičenost in dodelitev letnega dopusta, ki jih določa nacionalna zakonodaja in/ali praksa.“

8

Priloga k Verordnung über die Organisation, Mindeststärke und Ausrüstung der öffentlichen Feuerwehren (uredba o organizaciji, minimalnem številu osebja in opremi javnih gasilskih in reševalnih služb) z dne 17. decembra 2003 (GVBl, str. 693) med drugim določa:

„Oprema druge stopnje, vključno z osebjem, ki je potrebno za njeno uporabo, se mora na kraju intervencije praviloma uporabiti v roku 20 minut po sprožitvi alarma […]“.

9

V skladu z Einsatzdienstverfügung der Feuerwehr Offenbach (operativna okrožnica javnih gasilskih služb mesta Offenbach am Main) v različici z dne 18. junija 2018 mora javni uslužbenec, ki opravlja službo „Beamter vom Einsatzleitdienst“ (uslužbenec za nadzor nad operativnimi nalogami, v nadaljevanju: služba „BvE“), takoj oditi na kraj intervencije ob uporabi pravice do odstopanja od cestnoprometnih predpisov in pravice do prednosti.

10

V tej operativni okrožnici so na strani 6 podrobno navedene obveznosti javnega uslužbenca, ki opravlja službo „BvE“:

„V času opravljanja službe ‚BvE‘ mora biti javni uslužbenec na razpolago in biti mora na kraju, ki mu omogoča, da spoštuje 20-minutni intervencijski čas. Šteje se, da je to pravilo spoštovano, če je ob uveljavljanju pravice do odstopanja od cestnoprometnih predpisov in pravice do prednosti čas vožnje od kraja, na katerem je delavec, do meje mesta Offenbach am Main, 20 minut ali manj. Ta čas velja pri povprečni gostoti prometa ter običajnih cestnih in vremenskih razmerah.“

11

RJ je javni uslužbenec in opravlja službo gasilca kot vodja skupine v gasilski in reševalni službi mesta Offenbach am Main. Poleg redne službe mora v skladu s predpisi, ki se uporabljajo v gasilski in reševalni službi tega mesta, redno opravljati službo „BvE“.

12

V času te službe „BvE“ mora biti RJ vedno dosegljiv ter mora imeti pripravljena intervencijsko uniformo in službeno vozilo, ki ju da na voljo njegov delodajalec. Odgovarjati mora na klice, ki jih prejme in s katerimi je obveščen o nastalih dogodkih, v zvezi s katerimi mora sprejemati odločitve. V nekaterih primerih je pozvan, naj pride na kraj intervencije oziroma na svoje delovno mesto. Med opravljanjem službe „BvE“ mora RJ svojo lokacijo izbrati tako, da lahko v primeru sprožitve alarma v uniformi in s tem vozilom ob uveljavljanju pravic do odstopanja od cestnoprometnih predpisov in pravice do prednosti v 20 minutah pride do meje mesta Offenbach am Main.

13

Med tednom se služba „BvE“ izvaja od 17. ure do 7. ure naslednjega dne. Ob koncih tedna se ta služba izvaja od petka od 17. ure do ponedeljka do 7. ure. Lahko se zgodi, da ob koncih tedna 42-urnemu tedenskemu delovniku sledi opravljanje navedene službe. RJ ob koncih tedna v povprečju opravlja službo „BvE“ od 10- do 15-krat letno. V obdobju od 1. januarja 2013 do 31. decembra 2015 je službo „BvE“ zagotovil 126-krat in dvajsetkrat se je moral odzvati na sprožitve alarma oziroma oditi na intervencijo. V treh letih je število alarmov, ki so se sprožili v času, ko je RJ opravljal službo „BvE“, tako v povprečju znašalo 6,67 na leto.

14

RJ je predlagal, naj se opravljanje službe „BvE“ prizna kot delovni čas in ustrezno plača. Njegov delodajalec je z odločbo z dne 6. avgusta 2014 njegov predlog zavrnil.

15

RJ je 31. julija 2015 pri predložitvenem sodišču vložil tožbo, v kateri trdi, da čeprav se obdobja razpoložljivosti za delo zagotavljajo v okviru sistema pripravljenosti in delavcu zato ni treba biti fizično prisoten na lokaciji, ki bi jo določil delodajalec, je ta obdobja mogoče šteti za delovni čas, če delodajalec delavcu nalaga, da se vrne na delo v zelo kratkem roku. RJ zlasti trdi, da služba „BvE“ pomeni veliko omejitev njegovega prostega časa, saj mora v primeru sprožitve alarma takoj zapustiti svoje prebivališče in oditi v Offenbach am Main, da bi spoštoval 20-minutni rok, ki mu je določen.

16

Po mnenju predložitvenega sodišča dejavnosti, ki jih opravljajo intervencijske enote državne gasilske in reševalne službe, spadajo na področje uporabe Direktive 2003/88. To sodišče meni, da so vprašanja v zvezi s plačilom razpoložljivosti za delo sicer, nasprotno, izključena s tega področja uporabe, vendar je vprašanje opredelitve službe „BvE“ kot „delovni čas“ v smislu člena 2, točka 1, Direktive 2003/88 vseeno odločilno za izid spora, o katerem odloča.

17

V skladu z nemškim pravom je namreč delodajalcu RJ mogoče naložiti plačilo za službo „BvE“, kot to predlaga RJ, samo če je zadnjenavedeni delal preko najdaljšega tedenskega delovnega časa, ki ga dovoljuje Direktiva 2003/88. Poleg tega se predlog RJ, naj se posebej ugotovi, da služba „BvE“ pomeni delovni čas, ne nanaša na morebitno plačilo za to službo, temveč je namen tega predloga zagotoviti, da RJ v prihodnosti ne bi bilo treba delati preko najdaljšega tedenskega delovnega časa, ki ga dovoljuje pravo Unije.

18

Predložitveno sodišče navaja, da je Sodišče do zdaj štelo, da je obdobje razpoložljivosti za delo mogoče šteti za delovni čas le, če je delavec zavezan biti fizično prisoten na lokaciji, ki jo določi delodajalec, in mu mora biti tam na razpolago, da bi lahko takoj opravil ustrezne naloge, če bi bilo to potrebno. Vendar poudarja, da je Sodišče v sodbi z dne 21. februarja 2018, Matzak (C‑518/15, EU:C:2018:82), ugotovilo, da je treba tudi razpoložljivost za delo, ki jo delavec zagotavlja na svojem domu, opredeliti kot delovni čas, pri čemer se je oprlo, prvič, na obveznost delavca, da se zadržuje na lokaciji, ki jo določi delodajalec, in drugič, na omejenost možnosti tega delavca, da se posveča svojim osebnim in družbenim interesom, ta obveznost in omejitev pa sta izhajali iz nujnosti, da delavec prispe na svoje delovno mesto v roku osmih minut.

19

Predložitveno sodišče meni, da ta sodba ne nasprotuje temu, da se za delovni čas štejejo tudi obdobja razpoložljivosti za delo v okviru sistema pripravljenosti, in sicer tista, v katerih za delavca – ne da bi mu bilo treba ostati na kraju, ki bi ga določil delodajalec – veljajo znatne omejitve pri svobodni izbiri njegove lokacije in pri organizaciji svojega prostega časa.

20

Natančneje, po mnenju predložitvenega sodišča to, da se iz pojma „delovni čas“ v smislu Direktive 2003/88 izključijo obdobja razpoložljivosti za delo v okviru sistema pripravljenosti zgolj zato, ker delodajalec ni določil natančnega kraja, na katerem mora biti delavec fizično navzoč, pomeni neupravičeno različno obravnavanje v primerjavi s položajem, v katerem bi delodajalec tak kraj določil. Obveznost delavca, da v kratkem času pride na določen kraj, naj bi namreč lahko imela enako omejevalen učinek na organizacijo njegovega prostega časa in naj bi mu posredno nalagala, kje mora biti, s čimer naj bi bile znatno omejene njegove možnosti, da se posveti svojim osebnim opravkom.

21

Predložitveno sodišče nazadnje poudarja, da je odločilno merilo, ki ga je Bundesverwaltungsgericht (zvezno upravno sodišče, Nemčija) uporabilo pri ugotavljanju, ali je treba razpoložljivost za delo šteti za delovni čas, pogostost pozivov v obdobjih razpoložljivosti za delo, ki jo mora delavec pričakovati. Če so ta obdobja z intervencijami prekinjena zgolj občasno, ne gre za „delovni čas“.

22

V teh okoliščinah je Verwaltungsgericht Darmstadt (upravno sodišče v Darmstadtu, Nemčija) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

23

Predložitveno sodišče želi z vprašanjema, ki ju je treba obravnavati skupaj, v bistvu izvedeti, ali je treba člen 2 Direktive 2003/88 razlagati tako, da obdobje razpoložljivosti za delo – v katerem mora biti delavec zmožen v roku 20 minut v intervencijski uniformi in s službenim vozilom, ki ju da na voljo njegov delodajalec, ob uveljavljanju pravice do odstopanja od cestnoprometnih predpisov in pravice do prednosti, ki so vezane na uporabo tega vozila, priti do meje mesta, v katerem opravlja delo – pomeni „delovni čas“ v smislu tega člena, in ali je treba v okviru te opredelitve upoštevati povprečno pogostost intervencij, h katerim je delavec v tem obdobju dejansko pozvan.

24

Natančneje, iz predložitvene odločbe in spisa, ki ga ima na voljo Sodišče, je razvidno, da mora tožeča stranka iz postopka v glavni stvari zagotavljati razpoložljivost za delo približno štiridesetkrat na leto, med tednom ponoči in ob koncih tedna. Ta obdobja razpoložljivosti za delo se izvajajo v okviru sistema pripravljenosti, kar pomeni, da mu ni treba biti fizično prisoten na delovnem mestu. V navedenih obdobjih razpoložljivosti za delo mora imeti RJ ves čas na voljo svojo uniformo in svoje intervencijsko vozilo ter biti zmožen, da takoj odgovori na prejete klice in da v roku 20 minut v svoji intervencijski uniformi in v službenem vozilu ob uveljavljanju pravic do odstopanja in prednosti, ki sta vezani na uporabo tega vozila, pride do meje mesta Offenbach am Main. Ta čas ustreza povprečni gostoti prometa ter običajnim cestnim in vremenskim razmeram.

25

Najprej je treba opozoriti, da čeprav je predložitveno sodišče tisto, ki mora nazadnje presoditi, ali je treba obdobja razpoložljivosti za delo v okviru sistema pripravljenosti iz postopka v glavni stvari za namene uporabe Direktive 2003/88 opredeliti kot „delovni čas“, mu mora Sodišče vseeno dati smernice glede meril, ki jih je treba upoštevati pri tej presoji (sodba z današnjega dne, Radiotelevizija Slovenija (Stalna pripravljenost na odročnem kraju), C‑344/19, točki 23 in 24 ter navedena sodna praksa).

26

Glede na to uvodno pojasnilo je treba, na prvem mestu, opozoriti, da je namen Direktive 2003/88 določitev minimalnih zahtev za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer delavcev s približevanjem nacionalnih zakonodaj, ki se nanašajo predvsem na trajanje delovnega časa. Namen te harmonizacije na ravni Evropske unije na področju organizacije delovnega časa je zagotavljati boljšo zaščito varnosti in zdravja delavcev, tako da se jim zagotovi pravica do minimalnega počitka, predvsem dnevnega in tedenskega, in do primernih odmorov ter da se določi zgornja meja tedenskega delovnega časa (sodba z današnjega dne, Radiotelevizija Slovenija (Stalna pripravljenost na odročnem kraju), C‑344/19, točka 25 in navedena sodna praksa).

27

Različne zahteve, ki jih Direktiva 2003/88 določa na področju najdaljšega delovnega časa in minimalnega časa počitka, spadajo v okvir pravil socialnega prava Unije posebnega pomena, ki morajo biti zagotovljena vsakemu delavcu in katerih spoštovanje ne sme biti pogojeno z razlogi izključno ekonomske narave (sodba z današnjega dne, Radiotelevizija Slovenija (Stalna pripravljenost na odročnem kraju), C‑344/19, točka 26 in navedena sodna praksa).

28

Poleg tega Direktiva 2003/88 z uvedbo pravice vsakega delavca do omejenega najdaljšega delovnega časa ter do dnevnega in tedenskega počitka podrobneje opredeljuje temeljno pravico, ki je izrecno določena v členu 31(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, zato je treba to direktivo razlagati ob upoštevanju tega člena 31(2). Iz tega zlasti izhaja, da se določbe Direktive 2003/88 ne smejo razlagati ozko, tako da bi bilo to v škodo pravic, ki jih ima delavec na podlagi te direktive (sodba z današnjega dne, Radiotelevizija Slovenija (Stalna pripravljenost na odročnem kraju), C‑344/19, točka 27 in navedena sodna praksa).

29

Na drugem mestu, navesti je treba, da je v členu 2, točka 1, Direktive 2003/88 pojem „delovni čas“ opredeljen kot vsak čas, v katerem delavec dela, je na razpolago delodajalcu in opravlja svoje naloge ali dolžnosti v skladu z nacionalno zakonodajo in/ali prakso. V skladu s členom 2, točka 2, te direktive pojem „čas počitka“ pomeni vsak čas, ki ni delovni čas.

30

Iz tega izhaja, da se ta pojma, ki sta bila enako opredeljena v Direktivi Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 2, str. 197), ki jo je nasledila Direktiva 2003/88, medsebojno izključujeta. Čas razpoložljivosti delavca za delo je treba za namene uporabe Direktive 2003/88 zato opredeliti bodisi kot „delovni čas“ bodisi kot „čas počitka“, saj ta direktiva ne določa vmesne kategorije (sodba z današnjega dne, Radiotelevizija Slovenija (Stalna pripravljenost na odročnem kraju), C‑344/19, točka 29 in navedena sodna praksa).

31

Poleg tega sta pojma „delovni čas“ in „čas počitka“ pojma prava Unije, ki ju je treba opredeliti glede na objektivne značilnosti, ob upoštevanju sistema in namena Direktive 2003/88. Samo s tako avtonomno razlago je namreč mogoče zagotoviti polno učinkovitost te direktive in enotno uporabo teh pojmov v vseh državah članicah (sodba z današnjega dne, Radiotelevizija Slovenija (Stalna pripravljenost na odročnem kraju), C‑344/19, točka 30 in navedena sodna praksa).

32

Zato kljub sklicevanju na „nacionalno zakonodajo in/ali prakso“ v členu 2 Direktive 2003/88 države članice ne morejo enostransko določiti obsega pojmov „delovni čas“ in „čas počitka“ tako, da bi za pravico, ki jo delavcem neposredno priznava ta direktiva – in sicer, da se delovni čas in z njim povezan čas počitka ustrezno upoštevata – določile kakršen koli pogoj ali omejitev. Vsakršna drugačna razlaga bi izničila polni učinek Direktive 2003/88 in kršila njen namen (sodba z današnjega dne, Radiotelevizija Slovenija (Stalna pripravljenost na odročnem kraju), C‑344/19, točka 31 in navedena sodna praksa).

33

Na tretjem mestu, natančneje glede obdobij razpoložljivosti za delo, je iz sodne prakse Sodišča razvidno, da obdobje, v katerem delavec za delodajalca dejansko ne opravlja nobenih nalog, ne pomeni nujno „časa počitka“ za namene uporabe Direktive 2003/88.

34

Tako je Sodišče po eni strani glede razpoložljivosti za delo, ki se opravlja na kraju, ki ne sovpada s prebivališčem delavca, razsodilo, da je odločilni dejavnik za to, da bi se štelo, da so podani značilni elementi pojma „delovni čas“ v smislu Direktive 2003/88, ta, da mora biti delavec fizično navzoč na kraju, ki ga določi delodajalec, in da mora biti tam delodajalcu na razpolago, da bi lahko takoj opravil ustrezne naloge, če bi bilo to potrebno (glej v tem smislu sodbe z dne 3. oktobra 2000, Simap, C‑303/98, EU:C:2000:528, točka 48; z dne 9. septembra 2003, Jaeger, C‑151/02, EU:C:2003:437, točka 63, in z dne 1. decembra 2005, Dellas in drugi, C‑14/04, EU:C:2005:728, točka 48).

35

V zvezi s tem je treba pojasniti, da je treba kraj opravljanja dela razumeti kot vsak kraj, na katerem mora delavec opravljati naloge po navodilih delodajalca, tudi če ta kraj ni lokacija, na kateri običajno opravlja svoje delo.

36

Sodišče je ugotovilo, da mora biti delavec, ki je dolžan biti na svojem delovnem mestu in biti takoj na razpolago delodajalcu, v takem obdobju razpoložljivosti za delo odmaknjen od svojega družbenega in družinskega okolja ter ima le malo svobode pri razpolaganju s časom, v katerem se opravljanje njegovih poklicnih nalog ne zahteva. Zato je treba to obdobje v celoti opredeliti kot „delovni čas“ v smislu Direktive 2003/88, ne glede na delo, ki ga delavec v navedenem obdobju dejansko opravi (glej v tem smislu sodbe z dne 9. septembra 2003, Jaeger, C‑151/02, EU:C:2003:437, točka 65; z dne 5. oktobra 2004, Pfeiffer in drugi, od C‑397/01 do C‑403/01, EU:C:2004:584, točka 93, in z dne 1. decembra 2005, Dellas in drugi, C‑14/04, EU:C:2005:728, točki 46 in 58).

37

Sodišče je po drugi strani razsodilo, da je treba obdobje razpoložljivosti za delo v okviru sistema pripravljenosti – čeprav delavcu ni naloženo, da ostane na delovnem mestu – prav tako v celoti opredeliti kot „delovni čas“ v smislu Direktive 2003/88, če se to obdobje ob upoštevanju objektivnega in bistvenega vpliva zavez, naloženih delavcu, na njegove možnosti, da se posveti svojim osebnim in družbenim interesom, razlikuje od obdobja, v katerem mora biti delavec zgolj na razpolago delodajalcu, da ga ta lahko pokliče (glej v tem smislu sodbo z dne 21. februarja 2018, Matzak, C‑518/15, EU:C:2018:82, točke od 63 do 66).

38

Tako iz elementov, navedenih v točkah od 34 do 37 te sodbe, kot iz nujnosti, na katero je bilo opozorjeno v točki 28 te sodbe, da se člen 2, točka 1, Direktive 2003/88 razlaga ob upoštevanju člena 31(2) Listine o temeljnih pravicah, izhaja, da pojem „delovni čas“ v smislu Direktive 2003/88 zajema vsa obdobja razpoložljivosti za delo, vključno s tistimi v okviru sistema pripravljenosti, v katerih so zaveze, ki so naložene delavcu, take, da objektivno in bistveno vplivajo na njegovo možnost, da v teh obdobjih prosto razpolaga s časom, v katerem se opravljanje njegovih poklicnih nalog ne zahteva, in da ta čas posveti svojim interesom.

39

Če pa zaveze, naložene delavcu v določenem obdobju razpoložljivosti za delo, ne dosežejo take stopnje intenzivnosti ter mu omogočajo, da razpolaga s svojim časom in da se posveti svojim interesom brez večjih omejitev, je za namene uporabe Direktive 2003/88 samo čas, povezan z opravljanjem dela, ki se v takem obdobju po potrebi dejansko opravi, „delovni čas“ (sodba z današnjega dne, Radiotelevizija Slovenija (Stalna pripravljenost na odročnem kraju), C‑344/19, točka 38 in navedena sodna praksa).

40

V zvezi s tem je treba še pojasniti, da je pri presoji, ali je obdobje razpoložljivosti za delo „delovni čas“ v smislu Direktive 2003/88, mogoče upoštevati le zaveze, ki jih delavcu nalaga ureditev zadevne države članice, kolektivna pogodba ali njegov delodajalec, zlasti na podlagi pogodbe o zaposlitvi, pravilnika o delu ali sistema delitve razpoložljivosti za delo med delavci (sodba z današnjega dne, Radiotelevizija Slovenija (Stalna pripravljenost na odročnem kraju), C‑344/19, točka 39).

41

Organizacijskih težav, ki jih obdobje razpoložljivosti za delo lahko povzroči delavcu in ki ne izhajajo iz takih zavez, ampak so na primer posledica naravnih elementov ali svobodne izbire delavca, pa ni mogoče upoštevati (sodba z današnjega dne, Radiotelevizija Slovenija (Stalna pripravljenost na odročnem kraju), C‑344/19, točka 40).

42

Tako na primer velika razdalja med prebivališčem, ki ga delavec prosto izbere, in krajem, na katerega mora biti zmožen priti v nekem roku v času svoje razpoložljivosti za delo, kot taka ni upoštevno merilo za opredelitev tega celotnega obdobja kot „delovnega časa“ v smislu člena 2, točka 1, Direktive 2003/88, vsaj če gre za njegov običajni kraj opravljanja dela. V takem primeru je namreč ta delavec lahko prosto presodil razdaljo med navedenim krajem in svojim prebivališčem (sodba z današnjega dne, Radiotelevizija Slovenija (Stalna pripravljenost na odročnem kraju), C‑344/19, točka 41 in navedena sodna praksa).

43

Poleg tega, če kraj opravljanja dela sovpada s prebivališčem delavca, zgolj okoliščina, da mora delavec v obdobju razpoložljivosti za delo ostati na svojem delovnem mestu, da bo lahko po potrebi na razpolago delodajalcu, ne zadostuje za opredelitev tega obdobja kot „delovnega časa“ v smislu Direktive 2003/88 (sodba z današnjega dne, Radiotelevizija Slovenija (Stalna pripravljenost na odročnem kraju), C‑344/19, točka 43 in navedena sodna praksa).

44

Kadar razpoložljivosti za delo ni mogoče samodejno opredeliti kot „delovni čas“ v smislu Direktive 2003/88, ker delavec ni zavezan ostati na kraju opravljanja dela, morajo nacionalna sodišča še preveriti, ali je taka opredelitev vseeno potrebna zaradi vpliva, ki ga imajo vse delavcu naložene zaveze skupaj na njegovo možnost, da v tem obdobju prosto razpolaga s časom, v katerem se opravljanje njegovih poklicnih nalog ne zahteva, in da se posveti svojim interesom.

45

V tem pogledu je treba še posebej upoštevati rok, ki ga ima delavec v obdobju razpoložljivosti za delo na voljo za to, da se vrne k opravljanju svojih poklicnih nalog od trenutka, ko ga njegov delodajalec k temu pozove, po potrebi v povezavi s povprečno stopnjo pogostosti intervencij, ki jih bo ta delavec dejansko moral zagotoviti v tem obdobju (sodba z današnjega dne, Radiotelevizija Slovenija (Stalna pripravljenost na odročnem kraju), C‑344/19, točka 46).

46

Prvič, kot je generalni pravobranilec v bistvu navedel v točkah od 89 do 91 sklepnih predlogov, morajo nacionalna sodišča tako upoštevati vpliv, ki ga ima kratek rok, v katerem se mora delavec v primeru potrebe po intervenciji vrniti na delo – kar praviloma zahteva njegovo vrnitev na kraj opravljanja dela – na njegovo možnost, da prosto razpolaga s svojim časom.

47

V zvezi s tem je treba poudariti, da obdobje razpoložljivosti za delo, v katerem lahko delavec načrtuje svoje osebne in družbene opravke ob upoštevanju razumnega roka, ki mu je dan na voljo za to, da se vrne k opravljanju svojih poklicnih nalog, ni a priori„delovni čas“ v smislu Direktive 2003/88. Nasprotno pa je treba obdobje razpoložljivosti za delo, v katerem je rok, ki je delavcu naložen za vrnitev na delo, omejen na nekaj minut, načeloma v celoti šteti za „delovni čas“ v smislu te direktive, saj je delavec v zadnjenavedenem primeru praktično močno odvrnjen od načrtovanja kakršnih koli – tudi kratkotrajnih – sprostitvenih dejavnosti (sodba z današnjega dne, Radiotelevizija Slovenija (Stalna pripravljenost na odročnem kraju), C‑344/19, točka 48).

48

Vendar je treba vpliv takega roka za odziv oceniti na podlagi konkretne presoje, pri kateri se po potrebi upoštevajo druge zaveze, ki so naložene delavcu, in ugodnosti, ki se mu priznavajo v obdobju razpoložljivosti za delo (sodba z današnjega dne, Radiotelevizija Slovenija (Stalna pripravljenost na odročnem kraju), C‑344/19, točka 49).

49

Pri zavezah, povezanih s tem rokom za odziv, je zlasti upoštevna obveznost delavca, da ostane doma brez možnosti svobodnega gibanja v pričakovanju poziva svojega delodajalca, oziroma obveznost, da ima pri sebi posebno opremo, če mora po pozivu priti na svoje delovno mesto. Pri ugodnostih, priznanih delavcu, je upoštevno tudi morebitno dejstvo, da je temu delavcu dano na voljo službeno vozilo, ki mu omogoča uveljavljanje pravice do odstopanja od cestnoprometnih predpisov in pravice do prednosti, ali možnost, priznana delavcu, da zahteve svojega delodajalca izpolni, ne da bi zapustil kraj, na katerem je.

50

Drugič, kadar je mogoče povprečno pogostost dejanskega dela, ki ga delavec običajno opravi v vsakem obdobju razpoložljivosti za delo, objektivno oceniti, jo morajo nacionalna sodišča upoštevati skupaj z rokom, ki ga ima ta delavec na voljo za vrnitev k opravljanju svojih poklicnih nalog (sodba z današnjega dne, Radiotelevizija Slovenija (Stalna pripravljenost na odročnem kraju), C‑344/19, točka 51).

51

Če mora delavec v obdobju razpoložljivosti za delo v povprečju večkrat intervenirati, ima namreč manj svobode pri razpolaganju s svojim časom v nedejavnih obdobjih, saj so ta pogosto prekinjena. To velja še toliko bolj, če trajanje intervencij, ki se običajno zahtevajo od delavca v času razpoložljivosti za delo, ni zanemarljivo (sodba z današnjega dne, Radiotelevizija Slovenija (Stalna pripravljenost na odročnem kraju), C‑344/19, točka 52).

52

Iz tega izhaja, da če je delavec v obdobjih razpoložljivosti za delo v povprečju pogosto pozvan k opravljanju nalog, ki praviloma niso kratkotrajne, vsa ta obdobja načeloma pomenijo „delovni čas“ v smislu Direktive 2003/88 (sodba z današnjega dne, Radiotelevizija Slovenija (Stalna pripravljenost na odročnem kraju), C‑344/19, točka 53).

53

Okoliščina, da je delavec v povprečju le redko pozvan k intervenciji v obdobjih razpoložljivosti za delo, pa ne more pripeljati do tega, da bi se ta obdobja štela za „čas počitka“ v smislu člena 2, točka 2, Direktive 2003/88, če je vpliv roka, ki je delavcu postavljen za vrnitev k opravljanju njegovih poklicnih nalog, tak, da zadostuje za to, da se objektivno in bistveno omeji možnost delavca, da v teh obdobjih prosto razpolaga s časom, v katerem se opravljanje njegovih poklicnih nalog ne zahteva (sodba z današnjega dne, Radiotelevizija Slovenija (Stalna pripravljenost na odročnem kraju), C‑344/19, točka 54).

54

V obravnavani zadevi je treba opozoriti, da se RJ v skladu z navedbami iz predložitvene odločbe v obdobjih razpoložljivosti za delo v okviru sistema pripravljenosti iz postopka v glavni stvari lahko svobodno giblje, vendar mora biti zmožen, da v roku 20 minut v svoji intervencijski uniformi in v službenem vozilu, ki mu ju da na voljo njegov delodajalec, ob uveljavljanju pravice odstopanja od cestnoprometnih predpisov in pravice do prednosti pride do meje mesta Offenbach am Main. Kot je bilo navedeno v točki 13 te sodbe, iz predložitvene odločbe ne izhaja, da bi bila povprečna pogostost intervencij tega delavca v teh obdobjih visoka. Poleg tega morebitna velika razdalja med prebivališčem RJ in mejami mesta Offenbach am Main, ki je njegov običajni kraj opravljanja dela, kot taka ni upoštevna.

55

Kljub temu mora predložitveno sodišče ob upoštevanju vseh okoliščin obravnavane zadeve presoditi, ali so RJ v obdobjih razpoložljivosti za delo v okviru sistema pripravljenosti naložene tako intenzivne zaveze, da objektivno in bistveno vplivajo na njegovo možnost, da v teh obdobjih prosto razpolaga s časom, v katerem se opravljanje njegovih poklicnih nalog ne zahteva, in da ta čas posveti svojim interesom.

56

Na četrtem mestu, opozoriti je treba, da je Direktiva 2003/88, razen posebnega primera iz člena 7(1) te direktive v zvezi s plačanim letnim dopustom, omejena na urejanje nekaterih vidikov organizacije delovnega časa, da se zagotovi zaščita varnosti in zdravja delavcev, tako da se načeloma ne uporablja za plačilo delavcev (sodba z današnjega dne, Radiotelevizija Slovenija (Stalna pripravljenost na odročnem kraju), C‑344/19, točka 57).

57

Zato način plačila delavcev za obdobja razpoložljivosti za delo ne spada na področje uporabe Direktive 2003/88, temveč na področje uporabe upoštevnih določb nacionalnega prava. Ta direktiva zato ne nasprotuje uporabi ureditve države članice, kolektivne pogodbe ali odločbe delodajalca, ki za plačilo razpoložljivosti za delo razlikuje med obdobji, v katerih se delo dejansko opravi, in obdobji, v katerih se ne opravi nobeno dejansko delo, tudi če je treba ta obdobja za namene uporabe navedene direktive v celoti šteti za „delovni čas“ (sodba z današnjega dne, Radiotelevizija Slovenija (Stalna pripravljenost na odročnem kraju), C‑344/19, točka 58 in navedena sodna praksa).

58

Direktiva 2003/88 prav tako ne nasprotuje taki ureditvi, kolektivni pogodbi ali odločbi delodajalca, ki glede obdobij razpoložljivosti za delo, za katera bi bilo treba v celoti šteti, da ne spadajo pod pojem „delovni čas“ za namene uporabe te direktive, vseeno določa, da se zadevnemu delavcu izplača znesek, katerega namen je kompenzirati nevšečnosti, ki mu jih povzročajo ta obdobja razpoložljivosti za delo pri razpolaganju s časom in pri posvečanju zasebnim interesom (sodba z današnjega dne, Radiotelevizija Slovenija (Stalna pripravljenost na odročnem kraju), C‑344/19, točka 59).

59

Na petem in zadnjem mestu, iz točke 30 te sodbe izhaja, da je treba obdobja razpoložljivosti za delo, ki ne izpolnjujejo pogojev za to, da bi bila opredeljena kot „delovni čas“ v smislu člena 2, točka 1, Direktive 2003/88, z izjemo časa, povezanega z delom, ki je bilo v teh obdobjih dejansko opravljeno, šteti za „čas počitka“ v smislu člena 2, točka 2, te direktive in kot taka upoštevati pri izračunu minimalnega dnevnega in tedenskega počitka, določenega v členih 3 in 5 navedene direktive.

60

Vendar je treba poudariti, da opredelitev obdobja razpoložljivosti za delo kot „časa počitka“ za namene uporabe Direktive 2003/88 ne vpliva na dolžnost delodajalcev, da spoštujejo posebne obveznosti, ki jih imajo na podlagi Direktive 89/391, da bi zaščitili varnost in zdravje svojih delavcev. Iz tega sledi, da delodajalci ne morejo določiti tako dolgih ali pogostih obdobij razpoložljivosti za delo, da bi ta pomenila tveganje za varnost ali zdravje teh delavcev, ne glede na to, ali so ta obdobja opredeljena kot „čas počitka“ v smislu člena 2, točka 2, Direktive 2003/88. Države članice morajo v okviru svojega nacionalnega prava določiti podrobna pravila za izvajanje te obveznosti (glej v zvezi s tem sodbo z današnjega dne, Radiotelevizija Slovenija (Stalna pripravljenost na odročnem kraju), C‑344/19, točke od 61 do 65 in navedena sodna praksa).

61

Iz vseh zgoraj navedenih preudarkov izhaja, da je treba na postavljeni vprašanji odgovoriti, da je treba člen 2, točka 1, Direktive 2003/88 razlagati tako, da je obdobje razpoložljivosti za delo v okviru sistema pripravljenosti – v katerem mora biti delavec zmožen v roku 20 minut v intervencijski uniformi in s službenim vozilom, ki ju da na voljo njegov delodajalec, ob uveljavljanju pravice do odstopanja od cestnoprometnih predpisov in pravice do prednosti, ki sta vezani na uporabo tega vozila, priti do meje mesta, v katerem opravlja delo – v celoti „delovni čas“ v smislu te določbe le, če iz celovite presoje vseh okoliščin obravnavanega primera, zlasti posledic takega roka in po potrebi povprečne pogostosti intervencij v tem obdobju, izhaja, da so zaveze, ki so temu delavcu naložene v navedenem obdobju, take, da objektivno in bistveno vplivajo na njegovo možnost, da v tem obdobju prosto razpolaga s časom, v katerem se ne zahteva opravljanje njegovih poklicnih nalog, in da ta čas posveti svojim interesom.

62

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (veliki senat) razsodilo:

Člen 2, točka 1, Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa je treba razlagati tako, da je obdobje razpoložljivosti za delo v okviru sistema pripravljenosti – v katerem mora biti delavec zmožen v roku 20 minut v intervencijski uniformi in s službenim vozilom, ki ju da na voljo njegov delodajalec, ob uveljavljanju pravice do odstopanja od cestnoprometnih predpisov in pravice do prednosti, ki sta vezani na uporabo tega vozila, priti do meje mesta, v katerem opravlja delo – v celoti „delovni čas“ v smislu te določbe le, če iz celovite presoje vseh okoliščin obravnavanega primera, zlasti vpliva takega roka in po potrebi povprečne pogostosti intervencij v tem obdobju, izhaja, da so zaveze, ki so temu delavcu naložene v navedenem obdobju, take, da objektivno in bistveno vplivajo na njegovo možnost, da v tem obdobju prosto razpolaga s časom, v katerem se ne zahteva opravljanje njegovih poklicnih nalog, in da ta čas posveti svojim interesom.