I. Pravni okvir

A. Pravo Unije

1. Pogodba DEU

2. Kadrovski predpisi

3. Uredba št. 2290/77

4. Direktiva 2008/118/ES

5. Uredba (EU, Euratom) št. 883/2013

6. Notranja pravila, ki jih je sprejelo Računsko sodišče

a) Poslovnik

b) Sklep št. 1‑2003

c) Sklep št. 7‑2004

d) Sklep št. 33‑2004

e) Etični kodeks iz leta 2004

f) Sklep št. 19‑2009

g) Sklep št. 66‑2011

h) Etični kodeks iz leta 2012

i) Izvedbena pravila Poslovnika

B. Luksemburško pravo

II. Dejansko stanje

III. Uvedene preiskave in postopki

A. Predhodni ukrepi, ki jih je sprejelo Računsko sodišče

B. Preiskava urada OLAF

C. Uvedba tega postopka znotraj Računskega sodišča

D. Kazenski postopek, ki so ga uvedli luksemburški organi

IV. Predlogi strank

V. Predlog za prekinitev tega postopka

A. Trditve strank

B. Presoja Sodišča

VI. Predlog za predložitev nekaterih dokumentov

A. Trditve strank

B. Presoja Sodišča

VII. Predlog za umik listine iz spisa

A. Trditve strank

B. Presoja Sodišča

VIII. Tožba

A. Dopustnost tožbe

1. Zatrjevana nezdružljivost tega postopka s pravico do učinkovitega pravnega varstva

a) Trditve strank

b) Presoja Sodišča

2. Zatrjevana nepravilnost preiskave urada OLAF

a) Trditve strank

b) Presoja Sodišča

3. Zatrjevana nepravilnost postopka znotraj Računskega sodišča za to, da je bila dovoljena vložitev te tožbe

a) Trditve strank

b) Presoja Sodišča

4. Domnevno prepozna vložitev tožbe Računskega sodišča

a) Trditve strank

b) Presoja Sodišča

B. Očitki

1. Četrti očitek: neprijavljeno in nezakonito opravljanje politične dejavnosti in dejavnosti poslovodje nepremičninske družbe civilnega prava

a) Prvi del četrtega očitka: neprijavljeno in nezakonito opravljanje politične dejavnosti

1) Trditve strank

2) Presoja Sodišča

b) Drugi del četrtega očitka: neprijavljeno in nezakonito opravljanje dejavnosti poslovodje nepremičninske družbe civilnega prava

1) Trditve strank

2) Presoja Sodišča

2. Prvi očitek: zloraba sredstev Računskega sodišča za financiranje dejavnosti, ki niso povezane ali ki niso združljive z nalogami člana Računskega sodišča

a) Dopustnost prvega očitka

1) Uporaba diskrecijske pravice Računskega sodišča

i) Trditve strank

ii) Presoja Sodišča

2) Predstavitev vsebine tožbe in dopustnost tabele iz priloge k repliki

i) Trditve strank

ii) Presoja Sodišča

b) Utemeljenost prvega očitka

1) Trditve strank

2) Presoja Sodišča

i) Kršitev načela varstva legitimnih pričakovanj

ii) Stroški službenih poti in dnevnice

– Bivanje v Crans Montani

– Bivanje na Kubi

– Odnosi, ki so se vzdrževali s pristojnimi politiki in političnimi gibanji

– Odnosi s pristojnimi osebami iz zasebnih gospodarskih subjektov

– Odnosi s predstavniškimi organizacijami in združenji

– Opravljanje dovoljene zunanje dejavnosti

– Udeležba na lovskih izletih

– Druge službene poti, ki jih navaja Računsko sodišče

iii) Stroški za reprezentanco in razvedrilo

– Stroški za reprezentanco, povezani s pristojnimi politiki

– Stroški za reprezentanco, povezani z odnosi z drugimi osebami

– Stroški v zvezi s sprejemi, organiziranimi na domu K. Pinxtna

iv) Uporaba službenega vozila in storitve voznika

– Prevozni stroški, porabljeni zunaj službenih poti K. Pinxtna

– Prevozni stroški za službene poti K. Pinxtna

– Uporaba službenega vozila brez uporabe storitve voznika

3. Drugi očitek: zloraba in nezakonita uporaba davčnih ugodnosti

a) Prvi del drugega očitka: to, da naj bi kartico za gorivo obdržal in uporabljal eden od otrok K. Pinxtna, čeprav ni bil več del njegovega gospodinjstva

1) Trditve strank

2) Presoja Sodišča

b) Drugi del drugega očitka: uporaba kartice za gorivo za nakup goriva, namenjenega vozilom tretjih oseb

1) Trditve strank

2) Presoja Sodišča

4. Tretji očitek: lažne prijave škode pri zavarovalnici v okviru domnevnih nesreč, v katere naj bi bila vpletena službeno vozilo in voznik, dodeljen kabinetu K. Pinxtna

a) Trditve strank

b) Presoja Sodišča

5. Peti očitek: navzkrižje interesov, ki naj bi ga ustvaril K. Pinxten v okviru odnosa z vodjo revidiranega subjekta

a) Trditve strank

b) Presoja Sodišča

C. Odvzem pravice do pokojnine ali namesto nje odobrenih ugodnosti

1. Trditve strank

2. Presoja Sodišča

IX. Odškodninski zahtevek, ki ga je vložil K. Pinxten

A. Trditve strank

B. Presoja Sodišča

Stroški

1

Evropsko računsko sodišče s tožbo Sodišču predlaga, naj ugotovi, da Karel Pinxten ne izpolnjuje več obveznosti, ki izhajajo iz njegovega položaja, in naj zato izreče sankcijo, določeno v členu 286(6) PDEU.

2

Člen 285 PDEU določa:

„Računsko sodišče opravlja revizije v Uniji.

Sestavlja ga po en državljan vsake države članice. Člani opravljajo svoje naloge popolnoma neodvisno in v splošnem interesu Unije.“

3

Člen 286 PDEU v odstavkih 1, 3, 4 in 6 določa:

„1.   Člani Računskega sodišča so izbrani med osebami, ki v svojih državah pripadajo ali so pripadale zunanjim revizijskim organom ali ki so posebej usposobljene za to službo. Njihova neodvisnost mora biti nedvomna.

[…]

3.   Pri opravljanju teh nalog člani Računskega sodišča ne smejo zahtevati ali sprejemati nikakršnih navodil od posameznih vlad ali drugih organov. Vzdržijo se vsakršnega ravnanja, ki je nezdružljivo z njihovimi nalogami.

4.   Člani Računskega sodišča med svojim mandatom ne smejo opravljati nobene druge poklicne dejavnosti, bodisi pridobitne ali nepridobitne. Pri prevzemu svojih nalog se slovesno obvežejo, da bodo med svojim mandatom in po njegovem izteku spoštovali iz mandata izhajajoče obveznosti, zlasti dolžnost, da bodo po izteku mandata pri sprejemanju določenih imenovanj ali ugodnosti ravnali pošteno in diskretno.

[…]

6.   Član Računskega sodišča je lahko razrešen ali se mu lahko odvzame pravica do pokojnine ali namesto nje odobrenih ugodnosti le, kadar Sodišče na predlog Računskega sodišča ugotovi, da član ne izpolnjuje več zahtevanih pogojev ali obveznosti, ki izhajajo iz njegovega položaja.“

4

Člen 287(2) PDEU določa:

„Računsko sodišče preveri zakonitost in pravilnost vseh prihodkov in odhodkov ter, ali je bilo finančno poslovodenje dobro. Pri tem poroča zlasti o vseh primerih nepravilnosti.

[…]“

5

Člen 11, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije, kakor so bili spremenjeni z Uredbo (ES, Euratom) št. 723/2004 z dne 22. marca 2004 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 2, str. 130), določa:

„Brez dovoljenja organa za imenovanja uradnik ne sme sprejemati nobenih časti, odlikovanj, uslug, daril ali kakršnega koli plačila od katere koli vlade ali drugega vira zunaj svoje institucije, razen za delo, ki ga je opravil pred imenovanjem ali v času izrednega dopusta zaradi izpolnjevanja vojaške ali druge obveznosti do svoje države ter v zvezi s takšno obveznostjo.“

6

V prvem odstavku člena 2(2) Priloge VII h Kadrovskim predpisom je pojasnjeno:

„‚Vzdrževan otrok‘ pomeni zakonskega, biološkega ali posvojenega otroka uradnika ali njegovega zakonca, ki ga uradnik dejansko vzdržuje.“

7

Člen 25 Priloge IX h Kadrovskim predpisom določa:

„Če pa uradnika za ta ista dejanja kazensko preganjajo, se končna odločitev sprejme šele po pravnomočni sodbi sodišča, ki je obravnavalo zadevo.“

8

Člen 7 Uredbe Sveta (EGS, Euratom, ESPJ) št. 2290/77 z dne 18. oktobra 1977 o določanju prejemkov članov Računskega sodišča (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 1, str. 87), kakor je bila spremenjena z Uredbo Sveta (ES, Euratom) št. 1293/2004 z dne 30. aprila 2004 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 5, str. 119) (v nadaljevanju: Uredba št. 2290/77), je določal:

„Član Računskega sodišča, ki mora med opravljanjem svoje funkcije potovati iz kraja, kjer ima Sodišče začasni sedež, je upravičen do:

9

Člen 12 Direktive Sveta 2008/118/ES z dne 16. decembra 2008 o splošnem režimu za trošarino in o razveljavitvi Direktive 92/12/EGS (UL 2009, L 9, str. 12) določa:

„1.   Trošarina se ne plačuje za trošarinsko blago, namenjeno:

[…]

2.   Za oprostitve veljajo pogoji in omejitve, ki jih določi država članica gostiteljica. Države članice lahko odobrijo oprostitve kot vračilo trošarine.“

10

Člen 1(1) Uredbe (EU, Euratom) št. 883/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. septembra 2013 o preiskavah, ki jih izvaja Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF), ter razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1073/1999 Evropskega parlamenta in Sveta in Uredbe Sveta (Euratom) št. 1074/1999 (UL 2013, L 248, str. 1) določa:

„Za okrepitev boja proti goljufijam, korupciji in drugim nezakonitim dejanjem, ki škodijo finančnim interesom Evropske unije in Evropske skupnosti za atomsko energijo […], Evropski urad za boj proti goljufijam [OLAF] uresničuje preiskovalna pooblastila, dodeljena [Evropski k]omisiji

[…]“

11

Člen 4 Uredbe št. 883/2013 v odstavkih 1 in 2 določa:

„1.   [OLAF] izvaja upravne preiskave v institucijah, organih, uradih in agencijah na področjih iz člena 1 […]

Takšne notranje preiskave potekajo pod pogoji iz te uredbe ter iz sklepov posamezne institucije, organa, urada ali agencije.

2.   Pod pogojem, da ravna skladno z določbami iz odstavka 1:

[…]“

12

Člen 5 te uredbe v odstavkih od 1 do 3 določa:

„1.   Generalni direktor lahko začne preiskavo, če obstaja dovolj utemeljen sum, ki lahko temelji tudi na informacijah tretje ali anonimne stranke, o storitvi dejanja goljufije ali korupcije ali katerih koli drugih nezakonitih dejanj, ki škodijo finančnim interesom Unije […]

2.   […]

Odločitev o začetku notranje preiskave sprejme generalni direktor na lastno pobudo ali na zahtevo institucije, organa, urada ali agencije, v kateri se bo preiskava izvajala, ali države članice.

3.   Medtem ko se generalni direktor na podlagi zahteve iz odstavka 2 odloča o morebitnem začetku notranje preiskave in/ali [OLAF] izvaja notranjo preiskavo, zadevne institucije, organi, uradi ali agencije ne smejo začeti vzporedne preiskave istih dejstev, razen če se z [uradom OLAF] dogovorijo drugače.“

13

Člen 7(2) navedene uredbe določa:

„Osebje [urada OLAF] opravlja svoje naloge ob predložitvi pisnega pooblastila, v katerem so navedeni njihovi osebni podatki in funkcija. Takšno pooblastilo izda generalni direktor, v njem pa so navedeni predmet in namen preiskave, pravna podlaga za preiskavo ter preiskovalna pooblastila, ki izhajajo iz navedene pravne podlage.“

14

V členu 9(4) iste uredbe določa:

„Brez poseganja v člen 4(6) in člen 7(6) ima preiskovanec ob zaključku preiskave in pred pripravo sklepnih ugotovitev, v katerih je naveden po imenu, možnost, da poda pripombe v zvezi z dejstvi, ki se nanašajo nanj.

[…]“

15

Člen 11(4) Uredbe št. 883/2013 določa:

„Poročila in priporočila, pripravljena po opravljeni notranji preiskavi, in vsi ustrezni dokumenti v zvezi s preiskavo se pošljejo zadevni instituciji, organu, uradu ali agenciji. Navedena institucija, organ, urad ali agencija začne ustrezne postopke, predvsem disciplinske ali sodne postopke, ki jih narekujejo rezultati notranje preiskave, in o tem poroča [uradu OLAF] v roku, določenem v priporočilih, ki spremljajo poročilo, poleg tega pa tudi na zahtevo [urada OLAF].“

16

Člen 4 Poslovnika Računskega sodišča (v nadaljevanju: Poslovnik) določa:

„1.   Kadar Računsko sodišče z večino svojih članov na podlagi posredovanih informacij oceni, da član ne izpolnjuje več zahtevanih pogojev ali obveznosti, ki izhajajo iz njegovega položaja (člen 286(6) [PDEU]), zadolži predsednika […], da pripravi predhodno poročilo.

2.   Predhodno poročilo se skupaj z dokazili pošlje vsem članom, tudi zadevnemu članu, ki odgovori s pisnimi pripombami, in sicer v razumnem roku, ki ga določi predsednik oziroma, če je zadevni član predsednik, član, ki je po hierarhiji prvi za njim.

3.   Zadev[ni] član se prav tako povabi, da pred Računskim sodiščem ustno predstavi svoje navedbe.

4.   Odločitev o predložitvi zadeve Sodišču z namenom razrešitve zadevnega člana, odvzema pravice do pokojnine ali namesto nje odobrenih ugodnosti se sprejme s tajnim glasovanjem z večino štirih petin članov Računskega sodišča. Zadevni član ne glasuje.“

17

Člen 23 Poslovnika določa:

„Za vsako zasedanje Računskega sodišča se sestavi zapisnik.“

18

Člen 25(3) Poslovnika določa:

„Brez poseganja v člena 4(4) in 7(2) se druge odločitve sprejemajo z večino prisotnih članov [na zasedanju Računskega sodišča]. Vendar pa lahko na predlog člana Računsko sodišče z večino prisotnih članov izjavi, da bo o določeni zadevi, naslovljeni na Računsko sodišče, odločilo z večino svojih članov.“

19

Člen 1 Sklepa Računskega sodišča št. 1‑2003 z dne 16. januarja 2003 o stroških službenih poti članov Računskega sodišča, ki se je uporabljal v času dejanskega stanja iz te tožbe (v nadaljevanju: Sklep št. 1‑2003), je določal:

„Pravne zaveze (to je potne naloge) v zvezi s stroški službenih poti je treba zahtevati čim prej. Oseba, ki odredi stroške službenih poti članov, je predsednik Računskega sodišča […]“

20

Člen 3 tega sklepa je določal:

„Člani lahko med službenimi potmi potujejo s službenim vozilom, letalom, vlakom ali ladjo.“

21

Člen 5 navedenega sklepa je določal:

„Povračilo stroškov službenih poti se zahteva čim prej po vrnitvi člana. Hotelske stroške (brez obrokov) je mogoče povrniti.“

22

Člen 6 istega sklepa je določal:

„Za službene poti, ki trajajo manj kot 12 ur v istem dnevu, se plača polovica ustrezne dnevnice. V vseh preostalih primerih se dnevnica izplača v celoti.“

23

Člen 2 Sklepa Računskega sodišča št. 7‑2004 z dne 22. aprila 2004 o stroških za reprezentanco in razvedrilo članov, ki se je uporabljal v času dejanskega stanja iz te tožbe (v nadaljevanju: Sklep št. 7‑2004), je določal:

„Ob začetku vsakega obdobja in po posvetovanju s člani se sredstva razdelijo na dva dela:

[…]

24

Člen 6 tega sklepa je določal:

„Za sprejeme na domu Računsko sodišče povrne nastale stroške do zneska, izkazanega s predloženimi dokazili.“

25

Navedenemu sklepu je bilo priloženo obvestilo članom Računskega sodišča z dne 22. aprila 2004, ki je vsebovalo „predloge v zvezi s stroški za reprezentanco in razvedrilo“ (v nadaljevanju: obvestilo z dne 22. aprila 2004). V tem obvestilu je bilo navedeno:

„[…]

Stroški za reprezentanco so večinoma namenjeni spodbujanju zunanjih odnosov Računskega sodišča.

Člani zastopajo Računsko sodišče, zlasti kadar v njegovem interesu vzdržujejo poslovne odnose z osebami na določenih funkcijah v Uniji […], v državah članicah ali v drugih državah.

[…]

Odhodki za vsako prireditev morajo biti sorazmerni z njenim pomenom in statusom sodelujočih.

Kadar člani zastopajo Računsko sodišče, se lahko prireditve udeleži tudi njihov zakonec/partner. Povabljenci lahko prav tako pridejo v spremstvu.

Prijatelji ali osebni stiki morajo prejeti zasebna vabila.

[…]

Smernice v zvezi s tem so na voljo v Prilogi 1.

Odhodke je treba jasno in jedrnato prijaviti v obliki iz Priloge 2.“

26

V Prilogi 1 k temu obvestilu je bilo določeno, da „se morajo reprezentanca/sprejemi zunaj Računskega sodišča na splošno nanašati na osebe, ki opravljajo najpomembnejše funkcije v Uniji […], državah članicah ali drugih državah“, ter da odhodki v zvezi s stroški za reprezentanco/sprejem v zasebnem bivališču člana „ne smejo presegati nujnega v ta namen, vključno s cvetličnimi aranžmaji“.

27

V tej prilogi je bilo še določeno, da je treba, „kadar seznam povabljencev poleg oseb, ki ne delajo v instituciji, vključuje uslužbence Računskega sodišča, […] ohraniti ustrezno ravnovesje med obema kategorijama“ ter da morajo „osebni prijatelji in družinski člani (razen zakoncev/partnerjev) […] prejeti zasebna vabila na stroške člana“.

28

Člen 1 Sklepa Računskega sodišča št. 33‑2004 z dne 15. junija 2004 o upravljanju in uporabi avtomobilskega parka Evropskega računskega sodišča, ki se je uporabljal v času dejanskega stanja iz te tožbe do začetka veljavnosti Sklepa št. 19‑2009 Računskega sodišča z dne 20. aprila 2009 o upravljanju in uporabi avtomobilskega parka Evropskega računskega sodišča (v nadaljevanju: Sklep št. 33‑2004), je določal:

„Službena vozila se dajo trajno na voljo članom in generalnemu sekretarju Računskega sodišča za potovanja v okviru njihovih nalog.“

29

Člen 4 tega sklepa je določal:

„Računsko sodišče poleg stroškov najema nosi stroške, ki nastanejo, kadar člani in generalni sekretar vozilo uporabljajo pri opravljanju svojih nalog.

Kot potovanja pri opravljanju nalog se obravnavajo:

30

Člen 5 navedenega sklepa je določal:

„Kadar člani ali generalni sekretar službeno vozilo uporabljajo za potovanja, ki niso tista iz člena 4, sami nosijo s tem povezane stroške (cestnine, stroške goriva in morebitne dodatne stroške najema, povezane s skupno prekoračitvijo 45.000 km/leto, določenih z okvirno pogodbo).“

31

Člen 6 istega sklepa je določal:

„Voznikom se, kadar vozijo člane ali generalnega sekretarja na potovanjih pri opravljanju njihovih nalog, prizna povračilo stroškov službenih poti […]“

32

Sklepu št. 33‑2004 je bil priložen dokument, naslovljen „Komentarji k Sklepu št. 33‑2004 o upravljanju in uporabi avtomobilskega parka Računskega sodišča“ (v nadaljevanju: Komentarji k Sklepu št. 33‑2004).

33

V Komentarjih k Sklepu št. 33‑2004 v zvezi s členom 4 tega sklepa je bilo navedeno:

„Kot ‚druga potovanja, povezana z opravljanjem nalog‘, se obravnavajo

34

Člen 4 Etičnega kodeksa za člane Računskega sodišča, ki ga je ta institucija sprejela 16. decembra 2004 (v nadaljevanju: Etični kodeks iz leta 2004), je določal:

„1.   Člani [Računskega s]odišča se popolnoma posvetijo izvrševanju svojega mandata. Opravljati ne smejo nobene politične funkcije. Ne smejo se ukvarjati z nobeno zunanjo pridobitno dejavnostjo ali drugo zunanjo dejavnostjo, ki je nezdružljiva z njihovo obveznostjo, da so na voljo za opravljanje svojih nalog.

[…]

3.   Člani [prijavijo] svoj[e] zunanj[e] dejavnosti […]“

35

Z besedilom členov 1 in od 4 do 6 Sklepa št. 19‑2009 je bilo povzeto besedilo ustreznih členov Sklepa št. 33‑2004.

36

Člen 7 Sklepa št. 19‑2009 je določal:

„Ta sklep razveljavlja in nadomešča Sklep št. 33‑2004. Veljati začne na isti datum kot nova medinstitucionalna okvirna pogodba, ki ureja vozila v najemu.“

37

Sklepu št. 19‑2009 je bil priložen dokument, naslovljen „Komentarji k Sklepu št. 19‑2009 o upravljanju in uporabi avtomobilskega parka Računskega sodišča“ (v nadaljevanju: Komentarji k Sklepu št. 19‑2009).

38

Z besedilom Komentarjev k Sklepu št. 19‑20094 v zvezi s členom 4 tega sklepa je bil povzet komentar k členu 4 Sklepa št. 33‑2004 iz Komentarjev k zadnjenavedenemu sklepu.

39

Člen 1 Sklepa Računskega sodišča št. 66‑2011 z dne 26. oktobra 2011 o etičnih smernicah Evropskega računskega sodišča določa:

„Priložene etične smernice se uporabljajo za Računsko sodišče […]“

40

Etične smernice, priložene navedenemu sklepu (v nadaljevanju: Etične smernice), določajo:

„[…]

2.2 Z viri [Računskega s]odišča je treba ravnati zakonito, pravilno in varčno. [Računsko s]odišče bi moralo biti vzor pri finančnem poslovodenju. Njegove vire je treba upravljati povsem skladno s finančno uredbo in vsemi drugimi veljavnimi pravili, cilje pa je treba dosegati na gospodaren, učinkovit in uspešen način.

[…]

3.3 Izogibati se je treba kakršnim koli resničnim ali navideznim navzkrižjem interesov, do katerih bi na primer lahko prišlo v zvezi s članstvom v političnih organizacijah, politično funkcijo, članstvom v odborih in finančnimi interesi v revidiranih subjektih. Na te zadeve in mnenjem drugih o njih moramo biti še posebej pozorni.

3.4 Z revidiranim subjektom ne smemo biti povezani tako, da bi to lahko zmanjšalo našo neodvisnost. Zadeve, ki bi lahko vplivale na našo neodvisnost, vključujejo družinske in/ali osebne odnose z zaposlenimi v revidiranem subjektu, ki bi lahko vplivali na rezultat našega dela. Pred izvedbo revizijske naloge je treba oceniti mogoč vpliv takih odnosov in obvestiti nadrejenega. [Računsko s]odišče je za to uvedlo letni postopek potrjevanja.

[…]

3.7 Zunanje dejavnosti moramo vedno opravljati v okviru, ki ga določajo kadrovski predpisi, ter pri tem upoštevati svojo obveznost, da smo lojalni do [Računskega s]odišča. Opravljati ne smemo nobenih dejavnosti, ki bi lahko škodile ugledu [Računskega s]odišča, povzročile dvom v našo nepristranskost ali nas ovirale pri delu.

[…]“

41

Člen 2 Etičnega kodeksa za člane Računskega sodišča, ki ga je ta institucija sprejela 8. februarja 2012 (v nadaljevanju: Etični kodeks iz leta 2012), je v odstavkih 1, 2 in 4 določal:

„1.   Člani se morajo izogibati vsem položajem, ki bi lahko privedli do navzkrižja interesov, in zadevam, pri katerih imajo osebne interese, zlasti družinske ali finančne, in ki bi lahko škodovale njihovi nepristranskosti […]

2.   Člani [Računskega s]odišča morajo prijaviti vse finančne interese in drugo premoženje, zaradi katerih bi lahko prišlo do navzkrižja interesov pri izvrševanju njihovih nalog in ki imajo lahko obliko posameznih deležev v kapitalu gospodarskih družb, zlasti delnic, ali drugih vrst deležev, kot so zamenljive obveznice ali investicijski certifikati […] Prijaviti je treba vsako posest, ki jo ima član v neposredni lasti ali jo ima v lasti v okviru nepremičninske družbe, razen bivališč, ki jih uporablja samo lastnik ali njegova družina.

[…]

4.   Ob prevzemu funkcije člani predsedniku [Računskega s]odišča predložijo prijavo, ki je opredeljena v prejšnjih odstavkih in ima obliko iz Priloge […] Ob večjih spremembah jo je treba pregledati in predložiti novo […]“

42

Člen 4 Etičnega kodeksa iz leta 2012 je določal:

„1.   Člani [Računskega s]odišča se morajo posvetiti izvrševanju svojega mandata. Opravljati ne smejo nobene politične funkcije.

2.   Ne smejo se ukvarjati z nobeno zunanjo pridobitno dejavnostjo ali kako drugo zunanjo dejavnostjo, ki je nezdružljiva z opravljanjem njihovih nalog.

[…]

6.   Člani morajo svoje zunanje dejavnosti, razen tistih iz odstavka 4, vključiti v prijavo premoženjskega stanja iz člena 2.“

43

Med trajanjem obeh mandatov K. Pinxtna kot člana Računskega sodišča so bila izvedbena pravila Poslovnika zaporedoma opredeljena v Sklepu Računskega sodišča št. 92‑2004 z dne 8. decembra 2004, Sklepu Računskega sodišča št. 26‑2010 z dne 11. marca 2010 in Sklepu Računskega sodišča št. 38‑2016 z dne 2. junija 2016 (v nadaljevanju: Izvedbena pravila Poslovnika). Vsak od teh sklepov je bil pred razveljavitvijo spremenjen.

44

Določbe, upoštevne za ta postopek, v tem obdobju niso bile bistveno spremenjene.

45

Člen 5 Izvedbenih pravil Poslovnika je določal:

„1.   Člani se vzdržijo vseh poklicnih dejavnosti zunaj Računskega sodišča in vseh drugih zunanjih dejavnosti, ki so nezdružljive z načeloma neodvisnosti in razpoložljivosti za izvrševanje njihovih funkcij, kot je določeno v členu 286(3) in (4) PDEU.

2.   Zato se vsaka obstoječa ali predlagana zunanja dejavnost preuči po naslednjih splošnih merilih:

46

Člen 6 Izvedbenih pravil Poslovnika je v odstavkih 1 in 2 določal:

„1.   Člani najkasneje v tridesetih delovnih dneh od začetka mandata predsedniku Računskega sodišča prijavijo svoje zunanje dejavnosti in jih čim bolj natančno opišejo glede na vsako od štirih meril, navedenih v členu 5(2) zgoraj.

2.   Vse nove zunanje dejavnosti, razen tistih, ki so navedene v odstavku 1 tega člena, […] morajo biti nemudoma prijavljene predsedniku Računskega sodišča […]“

47

Člen 8, prvi odstavek, Izvedbenih pravil Poslovnika je določal:

„Zasedanja, ki potekajo po postopku iz člena 4 Poslovnika, so zaprta zasedanja v smislu člena 49 teh izvedbenih pravil.“

48

V členu 39(1) Izvedbenih pravil Poslovnika je določal:

„Generalni sekretar kot oseba, odgovorna za sekretariat Računskega sodišča, med drugim pripravlja osnutke zapisnikov zasedanj Računskega sodišča […] Predsedniku pomaga pri pripravi zasedanj Računskega sodišča […], pri čemer poskrbi, da so postopki ustrezno upoštevani in da se sklepi Računskega sodišča ustrezno izvajajo.“

49

Člen 49(3) Izvedbenih pravil Poslovnika je določal:

„Če na predhodnem zasedanju Računskega sodišča ali senata ni bila sprejeta drugačna odločitev, potekajo zaprta zasedanja brez tolmačev ali uslužbencev Računskega sodišča.“

50

Člen 50(1) Izvedbenih pravil Poslovnika je določal:

„Osnutek zapisnika zasedanja Računskega sodišča pripravi generalni sekretar ali katera koli druga oseba, imenovana v ta namen. Zapisnik se čim prej posreduje članom, Računsko sodišče pa ga potrdi na naslednjem zasedanju.“

51

Règlement ministériel du 18 mars 2010, portant publication de la loi belge du 22 décembre 2009 relative au régime général d'accise transposant la directive 2008/118 et abrogeant la directive 92/12/CEE en la matière (ministrska uredba z dne 18. marca 2010 o objavi belgijskega zakona z dne 22. decembra 2009 o splošnem režimu za trošarino, s katero je bila prenesena Direktiva 2008/118 in razveljavljena Direktiva 92/12/EGS v zvezi s tem; v nadaljevanju: ministrska uredba z dne 18. marca 2010), v členu 1 določa:

„Belgijski zakon z dne 22. decembra 2009 o splošnem režimu za trošarino je objavljen v Mémorial in se izvršuje v Velikem vojvodstvu Luksemburg.“

52

Člen 13 loi belge du relative au régime général d'accise (belgijski zakon o splošnem režimu za trošarino) z dne 22. decembra 2009, ki se za Luksemburg uporablja v skladu s členom 1 ministrske uredbe z dne 18. marca 2010, določa:

„Diplomatom, konzularnim predstavnikom, oboroženim silam in organom iz člena 20, [točke od 7 do 12], splošnega zakona o carinah in trošarinah z dne 18. julija 1977 je v okviru postopka, ki se uporablja za oprostitev trošarine, ki jim je priznana, dovoljeno, da iz drugih držav članic prejmejo trošarinsko blago pod režimom odloga plačila trošarine […]“

53

Člen 20, točka 7, loi générale belge sur les douanes et accises (splošni belgijski zakon o carinah in trošarinah) z dne 18. julija 1977 določa:

„Oprostitev trošarin se prizna pod pogoji in z morebitnimi omejitvami, med katerimi so razumne količine, ki jih določi kralj, če ni drugače določeno z mednarodno konvencijo ali sporazumom o sedežu:

[…]

54

Člen 1(c) in (f) règlement grand‑ducal du 7 février 2013, concernant les franchises et exonérations de la taxe sur la valeur ajoutée accordées aux missions diplomatiques et aux postes consulaires, ainsi qu'aux agents diplomatiques, aux fonctionnaires consulaires et aux agents de chancellerie (luksemburška uredba z dne 7. februarja 2013 o olajšavah in oprostitvah davka na dodano vrednost, ki se priznajo diplomatskim misijam in konzulatom ter diplomatskim uslužbencem, konzularnim predstavnikom in uslužbencem diplomatskih uradov; v nadaljevanju: luksemburška uredba z dne 7. februarja 2013) določa:

„Za uporabo določb te uredbe:

[…]

[…]

55

Člen 4(1) te luksemburške uredbe določa:

„Davka na dodano vrednost so oproščene dobave blaga in opravljanje storitev vsaj v znesku 240 EUR brez davka za posamezno transakcijo, vključno s tistimi, katerih kraj se nahaja v drugi državi članici, kadar se opravijo v korist diplomatskih uslužbencev, konzularnih predstavnikov in uslužbencev diplomatskih uradov, katerih država gostiteljica je Veliko vojvodstvo Luksemburg […]“

56

K. Pinxten je bil član Računskega sodišča od 1. marca 2006 do 30. aprila 2018, ko sta se njegova mandata iztekla.

57

Med tema mandatoma je bil imenovan v senat III te institucije, ki je pristojen za revizijo odhodkov Unije na področju zunanjih odnosov, širitve in humanitarne pomoči. Od 4. aprila 2011 do konca svojega zadnjega mandata je opravljal funkcijo doajena senata III.

58

K. Pinxtnu je bilo s sklepom z dne 30. aprila 2015 po pozitivnem mnenju odbora, pristojnega za presojo zunanjih dejavnosti članov Računskega sodišča, dovoljeno, da predseduje Stichting Behoud Natuur en Leefmilieu Vlaanderen (flamska fundacija za ohranjanje narave in okolja, Belgija; v nadaljevanju: fundacija SBNL‑V).

59

K. Pinxten je imel v času trajanja mandatov na voljo službeno vozilo in kartico za gorivo, na podlagi katere je bilo mogoče Računskemu sodišču zaračunati stroške goriva za to vozilo. Imel je še dve dodatni kartici za gorivo, ki sta mu bili dodeljeni na njegovo zahtevo.

60

Računsko sodišče je med letom 2006 in marcem 2014 K. Pinxtnu dalo na voljo voznika. Od aprila 2014 je lahko zaprosil za dodelitev voznika iz „nabora voznikov“, za katerega je bil pristojen direktor za finance Računskega sodišča.

61

Poleg tega so bili K. Pinxtnu v času trajanja mandatov povrnjeni stroški za reprezentanco in razvedrilo ter različni stroški, nastali na službenih poteh, ki jih je na njegovo prošnjo odobril predsednik Računskega sodišča, in izplačane dnevnice za te službene poti.

62

Računsko sodišče navaja, da je leta 2016 prejelo informacije o več hudih nepravilnostih, ki so se pripisovale K. Pinxtnu. Generalni sekretar te institucije je 18. julija 2016 K. Pinxtna ustno obvestil o ovadbi zoper njega.

63

Službe Računskega sodišča so poleti 2016 zaradi ugotavljanja morebitnih nepravilnosti opravile analizo službenih poti K. Pinxtna in voznikov te institucije, za katere je pripravil potne naloge. Nato so si K. Pinxten in te službe izmenjali več dopisov v zvezi z zatrjevano nepravilnostjo, kar se tiče nekaterih njegovih službenih poti ali teh voznikov. K. Pinxten po teh izmenjavah dopisov zneskov, ki jih je zahtevalo Računsko sodišče, ni povrnil.

64

Računsko sodišče je bilo 26. julija 2016 obveščeno, da je K. Pinxten leta 2011 po nesreči, v kateri sta bila udeležena njegovo službeno vozilo in njegov zasebni avtomobil, zagrešil zavarovalniško goljufijo. Generalni sekretar te institucije je 1. septembra 2016 o teh trditvah ustno obvestil K. Pinxtna. Ta je v dopisu z istega dne trdil, da je do zadevne nesreče prišlo zaradi trčenja med njegovim službenim vozilom, ki ga je vozil voznik, dodeljen njegovemu kabinetu, in njegovim zasebnim avtomobilom, ki ga je vozil njegov sin.

65

Generalni sekretar Računskega sodišča je 14. oktobra 2016 po navodilih predsednika te institucije uradu OLAF posredoval dokumentacijo v zvezi z dejavnostmi K. Pinxtna, zaradi katerih naj bi prišlo do morebitnih neupravičenih odhodkov v breme proračuna Unije.

66

Generalni direktor urada OLAF je 31. marca 2017 predsednika Računskega sodišča uradno obvestil o začetku preiskave domnevnih nepravilnosti, ki škodijo finančnim interesom Unije, v katere naj bi bil vpleten K. Pinxten ter ki naj bi nastale v okviru uporabe sredstev Računskega sodišča in službenih poti, ki jih je ta opravil ali odobril v nasprotju z veljavnimi pravili.

67

OLAF je 22. septembra 2017 K. Pinxtna seznanil z začetkom te preiskave in z dejstvom, da ima v okviru tega postopka status „preiskovanca“.

68

OLAF je 20. novembra 2017 v prostorih kabineta K. Pinxtna opravil inšpekcijo in ob tej priložnosti pridobil različne listine. Po prvi analizi teh dokumentov je K. Pinxtna 15. decembra 2017 obvestil, da je bil predmet preiskave razširjen na morebitna navzkrižja interesov in druge kršitve členov 285 in 286 PDEU ter določb Etičnega kodeksa iz leta 2012.

69

Preiskovalci urada OLAF so K. Pinxtna 22. decembra 2017 ustno zaslišali. Potem ko mu je OLAF predložil povzetek dejstev, ugotovljenih po koncu preiskave, je K. Pinxten 15. maja 2018 temu uradu predložil pisne pripombe.

70

Računsko sodišče je 2. julija 2018 prejelo končno poročilo urada OLAF, s katerim je bila preiskava končana (v nadaljevanju: poročilo urada OLAF). V tem poročilu so bili v zvezi s K. Pinxtnom ugotovljeni zloraba sredstev Računskega sodišča v okviru dejavnosti, nepovezanih z njegovimi nalogami, zloraba kartic za gorivo, zloraba pogodbe o avtomobilskem zavarovanju njegovega službenega vozila, neupravičene odsotnosti, neprijava zunanjih dejavnosti, posredovanje zaupnih informacij in obstoj navzkrižja interesov.

71

OLAF je ob upoštevanju ugotovitev iz navedenega poročila Računskemu sodišču priporočil, naj zoper K. Pinxtna uvede disciplinski postopek, sprejme potrebne ukrepe za zagotovitev izterjave zneska v višini 472.869,09 EUR, ki ustreza stroškom, ki jih je neupravičeno krilo Računsko sodišče, in razmisli o izterjavi zneska v višini 97.954,52 EUR, ki ustreza plači, izplačani K. Pinxtnu v obdobjih njegove neupravičene odsotnosti.

72

Ker je OLAF poleg tega menil, da bi lahko nekatera dejstva, ki jih je razkrila preiskava, pomenila kazniva dejanja, je informacije in svoja priporočila posredoval tudi luksemburškim pravosodnim organom.

73

Predsednik Računskega sodišča je 3. julija 2018 članom te institucije poslal kopijo poročila urada OLAF in priporočila tega organa.

74

Predsednik Računskega sodišča je predhodno poročilo članom te institucije poslal 5. oktobra 2018. To poročilo je vsebovalo priporočilo, naj navedena institucija Sodišču predlaga, naj „preuči dejstva, kot so bila ugotovljena, in presodi, ali je K. Pinxten kršil obveznosti, ki izhajajo iz njegovega položaja“. K. Pinxtnu sta bili navedeno poročilo in poročilo urada OLAF vročeni istega dne. Poleg tega so mu bile 17. oktobra 2018 poslane še priloge k poročilu urada OLAF.

75

K. Pinxten je Računskemu sodišču 19. novembra 2018 poslal pisne pripombe. Člani te institucije so ga 26. novembra 2018 zaslišali na zaprtem zasedanju.

76

Računsko sodišče je 29. novembra 2018 na zaprtem zasedanju odločilo, da bo zadevo v zvezi s K. Pinxtnom na podlagi člena 286(6) PDEU predložilo Sodišču.

77

Državni tožilec pri Tribunal d'arrondissement de Luxembourg (okrožno sodišče v Luxembourgu, Luksemburg) je na podlagi informacij, ki jih je posredoval OLAF, z dopisom z dne 1. oktobra 2018 zahteval, naj Računsko sodišče K. Pinxtnu odvzame imuniteto pred sodnimi postopki. Ta institucija je 15. novembra 2018 navedeni zahtevi ugodila.

78

Računsko sodišče Sodišču predlaga, naj:

79

K. Pinxten Sodišču predlaga, naj:

80

K. Pinxten poudarja, da v Luksemburgu teče kazenski postopek. V teh okoliščinah naj bi reklo „kazenski postopek zavira disciplinski postopek“ ali vsaj načelo dobrega upravljanja Sodišču narekovalo, naj se o zadevi ne izreče, preden tega ne storijo luksemburški kazenski organi.

81

S prekinitvijo obravnave tega postopka bi tako bilo mogoče hkrati zagotoviti, da ne bi bilo poseženo v položaj K. Pinxtna v okviru kazenskega postopka, uvedenega v Luksemburgu, in da bi se upoštevala dejstva, ki jih bodo ugotovili luksemburški kazenski organi, ki naj bi imeli večje preiskovalne pristojnosti kot Sodišče.

82

Računsko sodišče temu predlogu nasprotuje.

83

Najprej je treba ugotoviti, da nobena določba prava Unije ne narekuje, da je treba postopek, ki ga Sodišče začne na podlagi člena 286(6) PDEU, prekiniti, kadar je uveden kazenski postopek, ki se v celoti ali delno nanaša na ista dejstva.

84

Člen 25 Priloge IX h Kadrovskim predpisom sicer res določa, da se, če uradnika za ista dejanja kazensko preganjajo, končna disciplinska odločitev sprejme šele po pravnomočni sodbi sodišča, ki je obravnavalo zadevo.

85

Vendar so postopki, ki se nanašajo na to, da je član Računskega sodišča kršil obveznosti, ki izhajajo iz njegovega položaja, samostojno pravno sredstvo, določeno s členom 286(6) PDEU, zato ti postopki niso urejeni s pravili v zvezi z disciplinskim postopkom iz Kadrovskih predpisov (glej po analogiji sodbo z dne 11. julija 2006, Komisija/Cresson, C‑432/04, EU:C:2006:455, točka 118).

86

Dalje, poudariti je treba – kot je generalni pravobranilec navedel v točki 78 sklepnih predlogov – da ima postopek iz člena 286(6) PDEU svoj namen, to je zagotoviti pravilno delovanje evropskih institucij, kar se razlikuje od namena nacionalnega kazenskega postopka.

87

Nazadnje, iz sodne prakse Sodišča izhaja, da v okviru postopka iz te določbe Sodišče ni vezano na pravno opredelitev dejanj, opravljeno v kazenskem postopku, in da v okviru svoje proste presoje razišče, ali dejanja, očitana zadevnemu članu Računskega sodišča, pomenijo neizpolnitev obveznosti, ki izhajajo iz njegovega položaja (glej po analogiji sodbo z dne 11. julija 2006, Komisija/Cresson, C‑432/04, EU:C:2006:455, točka 121).

88

Morebitna prekinitev tega postopka do izida kazenskega postopka, uvedenega v Luksemburgu, tako ni potrebna, saj izid tega postopka vsekakor ne more omejiti obsega presoj, ki jih mora Sodišče opraviti pri odločanju o tej tožbi.

89

V teh okoliščinah je treba predlog K. Pinxtna za prekinitev tega postopka zavrniti.

90

K. Pinxten navaja, da je Računsko sodišče za obdobje od leta 2012 do leta 2018 opravilo celostno notranjo revizijo stroškov službenih poti članov te institucije in uporabe službenih vozil za vse člane.

91

V dupliki Sodišču predlaga, naj Računskemu sodišču kot pripravljalni ukrep odredi predložitev poročila, pripravljenega po koncu te notranje revizije, in naj opiše ukrepe, sprejete na podlagi tega poročila. K. Pinxten meni, da bi Sodišče lahko s tem pripravljalnim ukrepom razjasnilo presojo, ki jo je v zvezi z njegovim položajem opravila notranja revizijska služba Računskega sodišča, glede obstoja nepravilnosti, ki so jih storili drugi člani te institucije, in glede tega, kako je navedena institucija te nepravilnosti obravnavala.

92

K. Pinxten še trdi, da je generalni sekretar navedene institucije ogrožal neodvisnost notranjega revizorja in da bi bilo koristno Sodišču predložiti morebitne listine v zvezi s tem položajem, da se tako omogoči opredelitev, kako je treba presojati očitke zoper K. Pinxtna.

93

Uvodoma je treba opozoriti, da je Sodišče edino pristojno za presojo upoštevnosti predloga za predložitev dokumentov glede na predmet spora in potrebe po zahtevanih dokumentih za odločanje o navedenem sporu (glej v tem smislu sklep z dne 3. marca 2020, Komisija/Poljska, C‑791/19 R, neobjavljen, EU:C:2020:147, točka 9 in navedena sodna praksa).

94

V zvezi s tem je treba na prvem mestu ugotoviti, da mora Sodišče za odločanje o tej tožbi opredeliti obseg obveznosti, ki izhajajo iz položaja člana Računskega sodišča, in na podlagi dokazov, ki sta jih predložili stranki, presoditi, ali je treba posamezno kršitev teh obveznosti K. Pinxtna obravnavati kot dokazano.

95

Tudi če bi se v teh okoliščinah predpostavilo, da notranje revizijsko poročilo, ki ga navaja K. Pinxten, dejansko vsebuje presojo pravilnosti njegovega ravnanja, nič manj ne drži, da stališče, ki ga je v zvezi s tem zavzel notranji organ Računskega sodišča, ni odločilen element pri odločanju o tožbi te institucije.

96

Na drugem mestu je treba opozoriti, da se ta tožba nanaša izključno na nepravilnosti, ki jih Računsko sodišče očita K. Pinxtnu.

97

Okoliščina, da so drugi člani te institucije storili primerljive ali hujše nepravilnosti – tudi če bi bila dokazana – še ne pomeni, da bi bilo ravnanje K. Pinxtna lahko pravilno ali da bi ga bilo mogoče obravnavati kot ravnanje, s katerim ta izpolnjuje obveznosti, ki izhajajo iz njegovega položaja, v smislu člena 286(6) PDEU.

98

Na tretjem mestu je ob upoštevanju nalog, ki jih ima Sodišče v okviru tega postopka in kot izhajajo iz točke 94 te sodbe, morebiten obstoj spora znotraj Računskega sodišča, kar se tiče izvedbe notranje revizije po izteku drugega mandata K. Pinxtna kot člana te institucije, za obravnavo tožbe navedene institucije brezpredmeten.

99

Ob upoštevanju navedenega je treba ugotoviti, da z obrazložitvijo K. Pinxtna v podporo predlogu za predložitev dokumentov ni dokazano, kako bi bili lahko ti dokumenti za ta postopek pomembni, zato je treba ta predlog zavrniti.

100

Računsko sodišče predlaga, naj se iz spisa umakne kopija elektronskega dopisa, ki ga je predsednik te institucije 13. februarja 2019 naslovil na preostale njene člane in njenega generalnega sekretarja ter jo je K. Pinxten predložil v prilogi B.10 k svojemu odgovoru na tožbo (v nadaljevanju: elektronski dopis z dne 13. februarja 2019).

101

Pri tem trdi, da gre za strogo zaupen elektronski dopis, naslovljen zgolj na člane Računskega sodišča na datum po izteku drugega mandata K. Pinxtna kot člana te institucije. Iz tega je izpeljalo, da ta dokument nikakor ni bil pravilno pridobljen, s čimer je poseženo zlasti v pravico Računskega sodišča do spoštovanja zaupnosti komunikacije.

102

K. Pinxten trdi, da je treba navedeni predlog za umik elektronskega dopisa z dne 13. februarja 2019 iz spisa zavrniti.

103

V zvezi s tem najprej trdi, da navedenega elektronskega dopisa ni pridobil nepravilno. Nato meni, da ta elektronski dopis ni bil resnično zaupen, saj pravila ravnanja Računskega sodišča izključujejo pošiljanje zaupnih informacij po elektronski pošti, in da so tak elektronski dopis prejeli vsi člani kabinetov naslovnikov. Nazadnje, z zaupnostjo dokumenta ali okoliščino, da ta ni bil pravilno pridobljen, naj še ne bi bilo mogoče izključiti njegovega umika iz spisa, če je potreben za to, da se Sodišče izreče o obravnavani zadevi.

104

Opozoriti je treba, da v pravu Unije prevladuje načelo proste presoje dokazov, iz katerega izhaja, da je mogoče dopustnost pravočasno predloženega dokaza pred sodišči Unije izpodbijati le, če ni bil pravilno pridobljen (glej v tem smislu sodbo z dne 26. septembra 2018, Infineon Technologies/Komisija, C‑99/17 P, EU:C:2018:773, točka 65 in navedena sodna praksa).

105

V tem okviru je Sodišče že odločilo, da iz spisa zadeve umakne dokument, zlasti ker je obstajal dvom o tem, ali ga je stranka, ki se je nanj sklicevala, pridobila z zakonitimi sredstvi (glej v tem smislu sodbo z dne 17. decembra 1981, Ludwigshafener Walzmühle Erling in drugi/Svet in Komisija, od 197/80 do 200/80, 243/80, 245/80 in 247/80, EU:C:1981:311, točka 16).

106

Enaka rešitev je bila uporabljena v zvezi s pravnim mnenjem, ki ga je nacionalna uprava pripravila za notranjo uporabo in ga stranki, ki se je sklicevala nanj, ni niti predložila niti ni njegove predložitve tej stranki odobrila (sklep z dne 23. marca 2007, Stadtgemeinde Frohnleiten in Gemeindebetriebe Frohnleiten, C‑221/06, EU:C:2007:185, točke od 19 do 23).

107

Poleg tega je Sodišče razsodilo, da je treba pravno mnenje, ki ga je izdala pravna služba institucije in ga stranka, ki se je nanj sklicevala, pri njej ni pravilno pridobila, umakniti iz spisa, razen če prevladujoči javni interes ne upravičuje, da navedena stranka to mnenje predloži (glej v tem smislu sklep z dne 29. januarja 2009, Donnici/Parlament, C‑9/08, neobjavljen, EU:C:2009:40, točke od 17 do 23).

108

K. Pinxten v obravnavani zadevi sicer formalno izpodbija trditev Računskega sodišča, da je elektronski dopis z dne 13. februarja 2019 nujno pridobil nepravilno, vendar ni predložil nobenega pojasnila o tem, kako je navedeni dopis pridobil, in je zgolj poudaril, da je bil ta dostopen številnim uslužbencem Računskega sodišča.

109

Elektronski dopis z dne 13. februarja 2019 je del notranje komunikacije med člani Računskega sodišča, ki je izrecno predstavljena kot strogo zaupna.

110

Poleg tega ni sporno, da ta elektronski dopis ni bil poslan K. Pinxtnu, saj ta od 30. aprila 2018 ni več član Računskega sodišča.

111

Torej je treba šteti, da obstaja dvom o tem, ali je K. Pinxten navedeni elektronski dopis pridobil z zakonitimi sredstvi.

112

Dalje, K. Pinxten želi z elektronskim dopisom z dne 13. februarja 2019 dokazati, da so bili drugi člani Računskega sodišča obravnavani ugodneje kot on.

113

Vendar z okoliščino, da naj bi ta institucija svoje druge člane, kar se tiče nepravilnosti, ki naj bi jih storili v okviru opravljanja svojih nalog, dejansko obravnavala ugodneje, kot je obravnavala K. Pinxtna, vsekakor ni mogoče dokazati, da ta ni kršil obveznosti, ki izhajajo iz njegovega položaja, v smislu člena 286(6) PDEU.

114

Poleg tega iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da mora biti načelo enakega obravnavanja usklajeno s spoštovanjem zakonitosti, v skladu s katerim se ne more nihče v svojo korist sklicevati na nezakonitost, storjeno v korist drugega (sodbi z dne 10. novembra 2011, The Rank Group, C‑259/10 in C‑260/10, EU:C:2011:719, točka 62, in z dne 13. septembra 2017, Pappalardo in drugi/Komisija, C‑350/16 P, EU:C:2017:672, točka 52).

115

Iz tega sledi, da K. Pinxten ni dokazal obstoja prevladujočega javnega interesa, s katerim bi bilo mogoče upravičiti predložitev zadevnega dokumenta.

116

Zato je treba predlogu Računskega sodišča za umik elektronskega dopisa z dne 13. februarja 2019, vključenega v prilogo B.10 k odgovoru na tožbo, ugoditi.

117

K. Pinxten je uvodoma navedel štiri trditve, s katerimi izpodbija dopustnost te tožbe in se nanašajo na nezdružljivost postopka iz člena 286(6) PDEU s pravico do učinkovitega pravnega varstva, na nepravilnost preiskave urada OLAF, na nepravilnost postopka, ki je potekal znotraj Računskega sodišča za to, da je bila dovoljena vložitev te tožbe, oziroma na čezmerno odlašanje z vložitvijo navedene tožbe.

118

K. Pinxten v prvi trditvi o nedopustnosti navaja, da v okviru tega postopka ne bo spoštovana njegova pravica do dostopa do sodišča in ne bo mogel izkoristiti pravice do dvostopenjskega sodnega varstva, kar je v nasprotju s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) ter s členom 2 Protokola št. 7 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki je bila podpisana 4. novembra 1950 v Rimu (v nadaljevanju: EKČP).

119

Čeprav je Sodišče v sodbi z dne 11. julija 2006, Komisija/Cresson (C‑432/04, EU:C:2006:455), že zavrnilo trditev v zvezi z neobstojem dvostopenjskega sodnega varstva, naj ne bi navedlo, da v obravnavani zadevi deluje kot disciplinski organ, ne pa kot sodišče.

120

Če bi bilo torej treba tožbo Računskega sodišča preučiti v okviru, opredeljenem v členu 286(6) PDEU, naj bi bil K. Pinxten prikrajšan za vsakršno obliko sodnega varstva, kar naj bi pomenilo, da tožba Računskega sodišča ne more temeljiti na tej določbi.

121

Računsko sodišče meni, da ta tožbeni razlog ni dopusten, saj se z njim Sodišču dejansko predlaga, naj razglasi ničnost določbe primarnega prava. Vsekakor naj bi bil navedeni tožbeni razlog že zavrnjen v sodbi z dne 11. julija 2006, Komisija/Cresson (C‑432/04, EU:C:2006:455).

122

Uvodoma je glede neobstoja dvostopenjskega sodnega varstva dovolj opozoriti, da nemožnost vložitve tožbe zoper odločbo Sodišča v postopku iz člena 286(6) PDEU ne pomeni pomanjkljivosti, zaradi katere bi bila ogrožena pravica zadevnega člana ali nekdanjega člana Računskega sodišča do učinkovitega pravnega varstva, kot je zagotovljeno s členom 47 Listine (glej po analogiji sodbo z dne 11. julija 2006, Komisija/Cresson, C‑432/04, EU:C:2006:455, točki 112 in 113).

123

Dalje, ker K. Pinxten meni, da se njegova trditev od tiste, ki jo je Sodišče preučilo v sodbi z dne 11. julija 2006, Komisija/Cresson (C‑432/04, EU:C:2006:455), razlikuje v tem, da sam ugotavlja popoln neobstoj pravnega varstva, ne pa kršitev pravice do dvostopenjskega sodnega varstva, je treba poudariti, da Sodišče v tem postopku odloča po zaslišanju K. Pinxtna kot neodvisno in nepristransko sodišče, ustanovljeno s Pogodbama EU in DEU, ne pa kot upravni organ, ki odloča v disciplinskih zadevah.

124

S tem, da Sodišče na prvi in zadnji stopnji preuči očitke, ki se nanašajo na zatrjevano kršitev K. Pinxtna, kar se tiče obveznosti, ki izhajajo iz njegovega položaja člana Računskega sodišča, se mu torej zadostno zagotovi učinkovito pravno varstvo.

125

K. Pinxten v drugi trditvi o nedopustnosti navaja, da tožba Računskega sodišča temelji na poročilu urada OLAF in da je bilo to poročilo pripravljeno po nepravilnem postopku.

126

Na prvem mestu naj bi OLAF nezakonito razširil obseg preiskave.

127

Iz člena 7(2) Uredbe št. 883/2013 naj bi namreč izhajalo, da je treba inšpekcijo v prostorih institucije opraviti na podlagi pisnega pooblastila, v katerem so navedene dejavnosti dovoljene preiskave, katere obseg je bil opredeljen s sklepom o uvedbi preiskave.

128

OLAF naj torej ne bi mogel opraviti inšpekcije, katere predmet ali učinek bi bil odkrivanje morebitnih kršitev, s katerimi ne bi bil seznanjen in ki bi presegale obseg preiskave, ki jo vodi. V obravnavani zadevi naj tako OLAF ne bi mogel veljavno razširiti obsega svoje preiskave z opiranjem na analizo podatkov, zbranih med inšpekcijo v kabinetu K. Pinxtna.

129

Na drugem mestu naj bi OLAF kršil pravico K. Pinxtna do zasebnosti. Po eni strani naj ta urad ne bi potrdil, da ni zasegel korespondence med K. Pinxtnom in njegovim zagovornikom, za katero naj bi veljala poklicna skrivnost. Po drugi strani naj bi OLAF zasegel zasebno dokumentacijo, ki je bila izrecno predstavljena kot taka ter naj bi se nanašala zlasti na udeležbo zadevne osebe na lovih in na oddajanje stanovanja, katerega lastnik je.

130

Na tretjem mestu naj OLAF ne bi spoštoval pravice K. Pinxtna do obrambe.

131

Prvič, povzetek dejstev, predloženih K. Pinxtnu pred sprejetjem poročila urada OLAF, naj bi bil izjemno kratek, priložene tabele slabo razumljive, ustrezna dokazila pa naj ne bi bila predložena pravočasno.

132

Drugič, to poročilo naj bi temeljilo na vrsti dejstev in pogovorov, o katerih naj K. Pinxten med zaslišanjem urada OLAF ne bi bil obveščen.

133

Tretjič, uveljavljanje njegove pravice do obrambe naj bi bilo povsem formalno, saj naj se o trditvah, ki jih je navedel v svojo obrambo, ne bi razpravljalo, ampak naj bi bile zgolj navedene na koncu poročila.

134

Četrtič, nekdanja asistentka K. Pinxtna naj ne bi prejela zapisnika svojega zaslišanja, čeprav naj bi ji bil OLAF dolžan predložiti njegovo kopijo, kar naj bi potrjevalo, da pri preiskovanju ni skušal pridobiti obremenilnih in razbremenilnih dokazov.

135

Računsko sodišče meni, da tožbeni razlog, ki se nanaša na nepravilnost preiskave urada OLAF, ni upošteven, saj poročilo tega urada ni odločilen element, na katerem temelji predložitev zadeve Sodišču.

136

Podredno meni, da ta tožbeni razlog ni utemeljen.

137

Na prvem mestu Računsko sodišče trdi, da uradu OLAF nič ne preprečuje razširitve obsega preiskave in da mora imeti možnost take razširitve, kadar se po inšpekciji prostorov institucije razkrijejo utemeljeni sumi. Poleg tega naj bi bila zadevna preiskava razširjena na sume, tesno povezane z njenim prvotnim obsegom.

138

Na drugem mestu naj bi bila pravica K. Pinxtna do zasebnosti spoštovana. Po eni strani naj ne bi predložil nobenih dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da se je OLAF opiral na listino, ki je predmet varstva zaupnosti odnosov med odvetnikom in stranko. Po drugi strani naj bi imel OLAF na podlagi člena 4(2) Uredbe št. 883/2013 dovoljenje za takojšen dostop do vseh informacij, s katerimi razpolagajo institucije, in za pridobitev kopije vsakega dokumenta, s katerim razpolagajo. Tako naj bi imel polje proste presoje in naj njegovih pristojnosti ne bi bilo mogoče omejiti z okoliščino, da so nekateri dokumenti predstavljeni kot „zasebni“.

139

Na tretjem mestu naj bi moral K. Pinxten dokazati, da bi lahko zadevni postopek privedel do drugačnega rezultata, če ne bi bilo zatrjevane kršitve njegove pravice do obrambe, česar naj ne bi storil. Vsekakor naj bi v obravnavani zadevi OLAF ravnal v skladu s svojimi obveznostmi, saj naj bi predložil zadosten povzetek dejstev, da je lahko K. Pinxten predložil pripombe, kar naj bi ta tudi storil. Dalje, v notranjem postopku Računskega sodišča naj bi imel tudi priložnost predstaviti svojo obrambo na podlagi celotnega poročila urada OLAF. Poleg tega naj uradu OLAF ne bi bilo treba predložiti zapisnika nekdanji asistentki K. Pinxtna, saj je bila zaslišana kot priča.

140

Uvodoma je treba preučiti trditev Računskega sodišča, da ni treba presojati pravilnosti preiskave urada OLAF, saj poročilo tega urada ni odločilen element, na katerem temelji predložitev zadeve Sodišču na podlagi člena 286(6) PDEU.

141

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da so s petimi očitki, ki jih Računsko sodišče navaja v podporo svoji tožbi, povzete ugotovitve iz poročila urada OLAF.

142

Računsko sodišče je kot izkaz utemeljenosti teh očitkov predložilo dokaze, med katerimi so v veliki meri dokumenti, ki jih je zasegel OLAF med preiskavo in so povzeti v prilogi k njegovemu poročilu. V zvezi s prilogo A.37 k tožbi, na katero Računsko sodišče v svojih pisanjih zelo pogosto napotuje, je sicer izrecno navedeno, da jo sestavljajo „priloge k poročilu urada OLAF, ki so bile predsedniku Računskega sodišča predložene 2. julija 2018“.

143

Poleg tega je ta institucija na vprašanja, ki ji jih je Sodišče postavilo o tem, zakaj je spremenila svojo prvotno presojo upravičenosti stroškov službenih poti, stroškov za reprezentanco in razvedrilo ter dnevnic, izplačanih K. Pinxtnu, navedla, da njena nova presoja temelji na elementih, ki jih je med preiskavo zasegel OLAF.

144

V teh okoliščinah je treba šteti, da dopustnost te tožbe ni odvisna od pravilnosti preiskave urada OLAF.

145

Vendar bi morebitna nepravilnost te preiskave lahko pomenila, da so bili dokazi, ki jih je v podporo svoji tožbi predložilo Računsko sodišče, v celoti ali delno zbrani v nasprotju z veljavnimi pravnimi pravili, zato bi moralo Sodišče opredeliti, ali ta nepravilnost vpliva na dopustnost teh elementov v okviru tega postopka.

146

Torej je treba pred izrekanjem o očitkih Računskega sodišča presoditi o utemeljenosti trditev K. Pinxtna v zvezi z nepravilnostjo preiskave urada OLAF.

147

Na prvem mestu, v zvezi z domnevno nezakonito razširitvijo predmeta preiskave urada OLAF je treba poudariti, da lahko ta urad na podlagi člena 4(2)(a) Uredbe št. 883/2013 dostopa do vseh pomembnih informacij, s katerimi razpolagajo institucije Unije, in do njihovih prostorov.

148

V skladu s členom 4(1) in (2) te uredbe je mogoče to pristojnost izvajati le v okviru notranje preiskave, ki mora potekati pod pogoji iz navedene uredbe.

149

Člen 5(1) iste uredbe določa, da lahko generalni direktor urada OLAF začne preiskavo, če obstaja dovolj utemeljen sum o storitvi dejanja goljufije ali korupcije ali katerih koli drugih nezakonitih dejanj, ki škodijo finančnim interesom Unije.

150

Poleg tega je v členu 7(2) Uredbe št. 883/2013 navedeno, da uslužbenci urada OLAF inšpekcijo v prostorih institucije opravijo po predložitvi pisnega pooblastila, v katerem so navedeni predvsem predmet in namen preiskave, pravna podlaga za preiskavo ter preiskovalna pooblastila, ki izhajajo iz navedene pravne podlage.

151

Iz tega po eni strani sledi, da inšpekcija v prostorih institucije, ki bi jo OLAF opravil, ne da bi imel prej elemente, ki bi mu veljavno omogočali sum na obstoj nezakonitih dejavnosti, ki spadajo v njegovo pristojnost, ne bi bila pravilna, po drugi strani pa, da mora biti namen take inšpekcije zbrati dokaze v zvezi z nezakonitimi dejavnostmi, na katere se sumi (glej po analogiji sodbo z dne 25. junija 2014, Nexans in Nexans France/Komisija, C‑37/13 P, EU:C:2014:2030, točka 37).

152

Nasprotno pa iz členov 4, 5 in 7 Uredbe št. 883/2013 ne izhaja, da bi bilo uradu OLAF prepovedano upoštevanje elementov, ki jih med pravilno izpeljano inšpekcijo v prostorih institucije odkrije po naključju in ki razkrivajo obstoj nezakonitih dejavnosti, ki spadajo v njegovo pristojnost, čeprav z njimi pred to inšpekcijo ni bil seznanjen in se razlikujejo od nezakonitih dejavnosti, na katere se je preiskava, v okviru katere je bila navedena inšpekcija izpeljana, prvotno nanašala.

153

Poleg tega bi razlaga pravil, ki urejajo dejavnosti urada OLAF, kakršno predlaga K. Pinxten, v praksi pomenila priznanje nekaznovanosti storilcem nezakonitih dejavnosti, odkritih med preiskavo urada OLAF, ne da bi bila taka posledica potrebna za preprečitev zlorabe preiskovalnih pristojnosti, podeljenih temu organu, ali za ohranitev pravice preiskovanca do obrambe, kar bi bilo lahko v nasprotju z uresničevanjem cilja okrepitve boja proti goljufijam, korupciji in drugim nezakonitim dejanjem, ki škodijo finančnim interesom Evropske unije, kot je naveden v členu 1(1) Uredbe št. 883/2013.

154

Torej mora OLAF, če med pravilno izpeljano inšpekcijo v prostorih institucije po naključju odkrije elemente, zaradi katerih se porodi dovolj utemeljen sum, ki kaže na obstoj nezakonitih dejavnosti, ki spadajo v njegovo pristojnost, čeprav se razlikujejo od nezakonitih dejavnosti, na katere se je preiskava, v okviru katere je bila navedena inšpekcija izpeljana, prvotno nanašala – če želi v zvezi s tem izpeljati preiskavo, da bi preveril natančnost informacij, s katerimi se je med to inšpekcijo seznanil po naključju, ali da bi jih dopolnil – začeti novo preiskavo (glej po analogiji sodbi z dne 7. oktobra 1989, Dow Benelux/Komisija, 85/87, EU:C:1989:379, točka 19, in z dne 15. oktobra 2002, Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi/Komisija, C‑238/99 P, C‑244/99 P, C‑245/99 P, C‑247/99 P, od C‑250/99 P do C‑252/99 P in C‑254/99 P, EU:C:2002:582, točka 301) ali, če je to primerno, razširiti prvotni predmet svoje preiskave, če so po naključju odkrite nezakonite dejavnosti dovolj povezane z dejavnostmi, na katere se je nanašala prvotna preiskava, da se s tem upraviči izpeljava istega preiskovalnega postopka v zvezi z njimi.

155

V obravnavani zadevi K. Pinxten ne izpodbija niti pravilnosti sklepa o začetku notranje preiskave, ki ga je sprejel generalni direktor urada OLAF, potem ko mu je Računsko sodišče posredovalo informacije, niti pravilnosti inšpekcije v prostorih te institucije, ki jo je 20. novembra 2017 izpeljal OLAF v okviru te preiskave.

156

Poleg tega ne trdi niti, da elementi, ki jih je OLAF odkril med to inšpekcijo, niso zadostovali za dovolj utemeljen sum, ki je kazal na obstoj nezakonitih dejavnosti, ki spadajo v pristojnost urada OLAF.

157

Torej okoliščina, da je odločitev urada OLAF, da predmet preiskave – ki je bila prvotno uvedena v zvezi z domnevnimi nepravilnostmi v škodo finančnih interesov Unije, v katere naj bi bil vpleten K. Pinxten ter ki naj bi nastale v okviru uporabe sredstev Računskega sodišča in službenih poti, ki jih je ta opravil ali odobril v nasprotju z veljavnimi pravili – razširi na morebitna navzkrižja interesov ter druge kršitve členov 285 in 286 PDEU in določb Etičnega kodeksa iz leta 2012, temeljila na elementih, odkritih med inšpekcijo, izpeljano 20. novembra 2017, še ne pomeni, da ta odločitev ni zakonita.

158

Na drugem mestu, v zvezi s trditvami K. Pinxtna o poseganju v njegovo pravico do zasebnosti je treba ugotoviti, da se mora Sodišče ob upoštevanju predmeta tega postopka izreči ne o kakršnem koli morebitnem posegu urada OLAF v to pravico med preiskavo, ampak zgolj o zatrjevanih posegih vanjo, ki naj bi se nanašali na zbiranje dokazov, ki jih je Računsko sodišče predložilo v podporo tej tožbi. Postopkovne nepravilnosti, ki bi jih lahko storil OLAF pri zbiranju dokazov, bi lahko namreč na preučitev te tožbe vsekakor vplivale samo toliko, kolikor se ta opira na dokaze, ki jih je OLAF pridobil nezakonito.

159

V zvezi s tem je treba najprej ugotoviti, da K. Pinxten med dokazi, ki jih je predložilo Računsko sodišče, ni opredelil nobenega dokumenta, za katerega bi se uporabljalo načelo zaupnosti odnosov med odvetnikom in stranko.

160

Torej je dejstvo, da OLAF ni potrdil, da ni zasegel nobenega elementa korespondence med K. Pinxtnom in njegovim svetovalcem, tudi če bi bilo dokazano, v obravnavani zadevi brezpredmetno.

161

Dalje, glede dokazov v zvezi z udeležbo K. Pinxtna na lovih je treba ugotoviti, da je Računsko sodišče pred Sodiščem predložilo dokumente v zvezi s to dejavnostjo, ki so neposredno povezani z več službenimi potovanji, opravljenimi v vlogi člana Računskega sodišča.

162

Čeprav so bili torej ti dokumenti shranjeni v mapi, ki je bila izrecno označena kot „zasebna“, jih zaradi njihove povezave s takimi službenimi potmi ni mogoče obravnavati, kot da se nanašajo na popolnoma zasebne dejavnosti K. Pinxtna.

163

Poleg tega iz ugotovitve, navedene v točki 158 te sodbe, izhaja, da se za ta postopek ni treba izreči o trditvi K. Pinxtna, da je OLAF odnesel ali kopiral tudi vrsto dokumentov, ki so se nanašali na lovske izlete, za katere niso bili izdani potni nalogi.

164

Nazadnje, ugotoviti je sicer treba, da se je dopis z dne 20. novembra 2014, v katerem je K. Pinxten visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko predlagal najem svojega stanovanja v Bruslju (Belgija), nanašal na upravljanje zasebnega premoženja K. Pinxtna in da torej vložitev kopije tega dopisa v spis urada OLAF omejuje njegovo pravico do spoštovanja zasebnosti, zagotovljeno s členom 7 Listine.

165

Vendar je to, kako urad OLAF uporabi ta dopis, omejeno in predpisano z zakonom, saj ga je mogoče uporabiti izključno v okviru preiskave urada OLAF in postopkov, uvedenih na podlagi te preiskave.

166

Torej s trditvami K. Pinxtna za ta postopek ni mogoče dokazati, da je OLAF nezakonito posegel v njegovo pravico do spoštovanja zasebnosti.

167

Na tretjem mestu, v zvezi z zatrjevanim posegom v pravico K. Pinxtna do obrambe je treba opozoriti, da člen 41(2)(a) Listine določa, da pravica do dobrega upravljanja vključuje predvsem pravico vsake osebe, da se izjasni pred sprejetjem kakršnega koli posamičnega ukrepa, ki jo prizadene.

168

To načelo se izvaja v členu 9(4) Uredbe št. 883/2013, ki določa, da mora OLAF načeloma preiskovancu ob zaključku preiskave in pred pripravo sklepnih ugotovitev, v katerih je naveden po imenu, dati možnost, da poda pripombe v zvezi z dejstvi, ki se nanašajo nanj.

169

Poleg tega je Sodišče v okviru postopka, podobnega tistemu iz člena 286(6) PDEU, ki se je nanašal na članico Komisije, razsodilo, da je treba preveriti, ali je bila ta dovolj zgodaj obveščena o očitkih zoper njo in ali je imela možnost, da se izjasni (sodba z dne 11. julija 2006, Komisija/Cresson, C‑432/04, EU:C:2006:455, točka 105). Taka obveznost je poleg tega določena tudi v členu 4(2) in (3) Poslovnika.

170

V teh okoliščinah morata sicer tako OLAF kot tudi Računsko sodišče izpolniti vsak svoje obveznosti, vendar je treba o spoštovanju pravice zadevnega člana ali nekdanjega člana te institucije za namene postopka iz člena 286(6) PDEU presojati celostno, saj ni mogoče izključiti, da je Računsko sodišče temu članu ali nekdanjemu članu lahko dalo zadostno možnost, da se izjasni o elementih, na katere pred sprejetjem poročila urada OLAF ni mogel učinkovito podati pripomb.

171

V obravnavani zadevi ni sporno, da je OLAF K. Pinxtna ustno zaslišal 22. decembra 2017, da je bilo opravljenih več pisnih izmenjav med tem uradom in svetovalcem K. Pinxtna ter da je zadnjenavedeni po predložitvi povzetka dejstev, ugotovljenih po koncu preiskave, uradu OLAF lahko predložil pisni dokument, katerega namen je bil zavrniti trditve iz tega povzetka.

172

Nato je K. Pinxten 5. oktobra 2018 prejel poročilo urada OLAF in predhodno poročilo, ki ga je predsednik Računskega sodišča poslal članom te institucije. V zvezi s tema poročiloma je lahko zavzel stališče s predložitvijo pisnih pripomb in na zaslišanju pred to institucijo.

173

Čeprav K. Pinxten v tem okviru trdi, da so bile med preiskavo urada OLAF storjene štiri ločene nepravilnosti, na katere se nanašajo točke od 131 do 134 te sodbe, zaradi katerih naj se pred tem uradom ne bi mogel učinkovito izjasniti, ni navedel nobene trditve v dokaz, da se pred Računskim sodiščem ni mogel dovolj izreči o nekaterih elementih, uporabljenih zoper njega pred sprejetjem poročila urada OLAF.

174

V teh okoliščinah je očitno, da s trditvami K. Pinxtna za ta postopek ni mogoče dokazati, da je bila kršena njegova pravica do obrambe.

175

Iz tega sledi, da je treba vse trditve K. Pinxtna, ki se nanašajo na nepravilnost preiskave urada OLAF, zavrniti in torej za odločanje o tej tožbi ni treba opredeliti, ali se je mogoče v okviru postopka iz člena 286(6) PDEU sklicevati na nezakonito pridobljene dokaze.

176

K. Pinxten v tretji trditvi o nedopustnosti na prvem mestu navaja, da ga je Računsko sodišče kljub njegovim ugovorom zaslišalo v navzočnosti generalnega sekretarja in vodje pravne službe te institucije, čeprav se je na podlagi člena 49(3) Izvedbenih pravil Poslovnika Računskega sodišča zahtevalo, da zaslišanje člana navedene institucije pred vložitvijo tožbe na podlagi člena 286(6) PDEU poteka brez tolmačev ali uslužbencev Računskega sodišča.

177

Navzočnost zadevnih uslužbencev pa naj bi lahko vplivala na razprave, zlasti z vidika odgovornosti generalnega sekretarja Računskega sodišča, kar se tiče nezadostnosti nadzora, ki ga izvaja ta institucija, in „presenetljive“ vloge vodje pravne službe te institucije med preiskavo.

178

Na drugem mestu K. Pinxten meni, da za vložitev te tožbe ni glasovalo dovolj članov Računskega sodišča.

179

S členom 4(4) Poslovnika naj bi se namreč za to, da se dovoli vložitev tožbe na podlagi člena 286(6) PDEU, zahtevala večina glasov od štirih petin teh članov, torej 23 glasov. Za vložitev te tožbe pa naj bi glasovalo samo 22 navedenih članov.

180

Okoliščina, da sta se dva člana Računskega sodišča izločila, naj ne bi bila pomembna. Ker naj bi bila s členom 4(4) Poslovnika naložena večina, izračunana glede na število vseh članov, naj bi bil položaj članov Računskega sodišča, ki sta se izločila, primerljiv s položajem članov te institucije, ki so se vzdržali.

181

Računsko sodišče se sprašuje o upoštevnosti trditev K. Pinxtna v zvezi z odločitvijo, da se pri Sodišču vloži ta tožba, saj te odločitve ni mogoče izenačiti z aktom vložitve tožbe pri njem, kot je to navedeno v sklepu z dne 9. septembra 2005, Komisija/Cresson (C‑432/04, neobjavljen, EU:C:2005:539).

182

Vsekakor naj bi se generalni sekretar Računskega sodišča udeleževal vseh zasedanj te institucije zaradi priprave zapisnika v skladu s členom 23 Poslovnika in členom 39 Izvedbenih pravil Poslovnika. Poleg tega naj bi bilo s členom 50(1) teh izvedbenih pravil Računskemu sodišču omogočeno imenovanje osebe, zadolžene za pripravo osnutka zapisnika. Na podlagi te pristojnosti naj bi bil 12. februarja 2015 za to nalogo zadolžen vodja njegove pravne službe.

183

Dalje, večino, ki se zahteva za vložitev tožbe na podlagi člena 286(6) PDEU, naj bi bilo treba izračunati na podlagi števila vseh članov Računskega sodišča, razen zadevnega člana in članov, ki so se odločili, da se izločijo. Vendar naj v Poslovniku ne bi bil predviden primer članov te institucije, ki so v položaju navzkrižja interesov. Če bi bili ti člani obravnavani, kot da so se vzdržali, bi de facto sodelovali v procesu odločanja, iz katerega bi morali biti izključeni.

184

Uvodoma je treba poudariti, da mora Sodišče, kadar je pri njem vložen ugovor nedopustnosti, ki se nanaša na kršitev pravil, ki urejajo sprejetje odločitve Računskega sodišča, da vloži tožbo v skladu s členom 286(6) PDEU, o tem ugovoru odločati pred morebitno preučitvijo utemeljenosti te tožbe.

185

Takega ugovora nedopustnosti ni mogoče zavrniti na podlagi ugotovitve iz točke 4 sklepa z dne 9. septembra 2005, Komisija/Cresson (C‑432/04, neobjavljen, EU:C:2005:539), v skladu s katero v okviru tožbe na podlagi člena 213(2) ES odločitve Komisije, da vloži tožbo pri Sodišču, ni mogoče izenačiti z aktom vložitve tožbe pri njem.

186

Ta ugotovitev, katere namen je bil zgolj pokazati, da so bili Sodišču predloženi samo elementi, povzeti v tej tožbi, in da mu torej ni bilo treba upoštevati razlogov, iz katerih je Komisija menila, da je primerno pri njem vložiti tožbo, namreč nikakor ne pomeni, da morebitna nepravilnost pri odločitvi o vložitvi navedene tožbe ne vpliva na njeno dopustnost.

187

Zato je treba preučiti trditve K. Pinxtna o domnevni nepravilnosti postopka, izpeljanega znotraj Računskega sodišča za to, da je bila dovoljena vložitev te tožbe.

188

Na prvem mestu, glede poteka zaslišanja K. Pinxtna pred Računskim sodiščem je treba ugotoviti, da je iz člena 4(1), (3) in (4) Poslovnika razvidno, da ta institucija člana, kadar na podlagi posredovanih informacij oceni, da ne izpolnjuje več zahtevanih pogojev ali obveznosti, ki izhajajo iz njegovega položaja, povabi, da pred njo ustno predstavi svoje navedbe, preden odloči, ali se zadeva predloži Sodišču zaradi razrešitve zadevnega člana oziroma odvzema pravice do pokojnine ali namesto nje odobrenih ugodnosti.

189

V členu 8 Izvedbenih pravil Poslovnika je bilo določeno, da so zasedanja, ki potekajo po postopku iz člena 4 Poslovnika, zaprta zasedanja v smislu člena 49 teh izvedbenih pravil.

190

Taka zasedanja so v skladu s členom 49(3) navedenih izvedbenih pravil, če na predhodnem zasedanju Računskega sodišča ni bila sprejeta drugačna odločitev, potekala brez tolmačev ali uslužbencev te institucije.

191

Iz teh določb izhaja, da bi moralo zaslišanje K. Pinxtna potekati samo v navzočnosti članov Računskega sodišča.

192

Te ugotovitve ni mogoče izpodbijati s trditvijo Računskega sodišča, da je bila navzočnost generalnega sekretarja te institucije kljub vsemu upravičena, saj je moral pripraviti zapisnik zaprtega zasedanja, med katerim je navedeno zaslišanje potekalo, in pomagati predsedniku navedene institucije.

193

Člen 23 Poslovnika sicer res določa, da se za vsako zasedanje Računskega sodišča sestavi zapisnik. Poleg tega je člen 39(1) Izvedbenih pravil tega poslovnika določal, da je generalni sekretar Računskega sodišča zlasti pristojen za pripravo osnutkov zapisnikov zasedanj te institucije in pomoč predsedniku navedene institucije, kar se tiče priprave njenih zasedanj in upoštevanja postopkov. Prav tako je bilo v členu 50(1) teh izvedbenih pravil določeno, da osnutek zapisnika vsakega od zasedanj Računskega sodišča pripravi generalni sekretar te institucije ali katera koli druga za to imenovana oseba.

194

Vendar iz določb, navedenih v prejšnji točki, ne izhaja, da bi moral biti generalni sekretar Računskega sodišča nujno navzoč na zaprtem zasedanju te institucije, na katerem je potekalo zaslišanje K. Pinxtna, da bi pripravil zapisnik tega zasedanja, saj bi bil lahko po potrebi za pripravo tega zapisnika v skladu s členom 50(1) navedenih izvedbenih pravil imenovan eden od članov Računskega sodišča.

195

Poleg tega je treba poudariti, da je člen 49(3) Izvedbenih pravil Poslovnika pomenil posebno pravilo, ki določa odstopanje od običajnih pravil organizacije zasedanj Računskega sodišča, in sicer zlasti zato, da se zagotovi povsem svobodna razprava med člani te institucije.

196

Torej s pravili, na podlagi katerih je generalnemu sekretarju Računskega sodišča dodeljena splošna naloga pomoči predsedniku te institucije, ni mogoče utemeljiti navzočnosti tega generalnega sekretarja na zaprtem zasedanju navedene institucije, toliko bolj, ker je člen 49(3) Izvedbenih pravil Poslovnika določal poseben postopek, ki je dovoljeval navzočnost uslužbenca iste institucije na zaprtem zasedanju, vendar se ne zatrjuje, da bi Računsko sodišče v obravnavani zadevi ta postopek uporabilo.

197

V teh okoliščinah navzočnosti vodje pravne službe Računskega sodišča na zadevnem zaprtem zasedanju prav tako ni mogoče utemeljiti z nalogo priprave osnutkov zapisnikov zasedanj Računskega sodišča, ki naj bi mu bila po navedbah te institucije zaupana s sklepom, sprejetim 12. februarja 2015 na podlagi člena 50(1) Izvedbenih pravil Poslovnika.

198

Poleg tega iz prepisa posnetka tega zaprtega zasedanja izhaja, da predsednik Računskega sodišča navzočnosti vodje pravne službe te institucije ni utemeljil s to nalogo, temveč s sklicevanjem na njegovo vlogo svetovalca.

199

Čeprav iz navedenega izhaja, da je navzočnost generalnega sekretarja in vodje pravne službe Računskega sodišča na zaprtem zasedanju te institucije, med katerim je potekalo zaslišanje K. Pinxtna, pomenila nepravilnost, iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da bi bila lahko taka nepravilnost odločilna le, če bi K. Pinxten dokazal, da bi bil lahko izid postopka pred Računskim sodiščem drugačen, če te nepravilnosti ne bi bilo (glej po analogiji sodbi z dne 4. aprila 2019, OZ/EIB, C‑558/17 P, EU:C:2019:289, točka 76, in z dne 4. junija 2020, C. F. (Davčni nadzor), C‑430/19, EU:C:2020:429, točka 35 in navedena sodna praksa).

200

Vendar K. Pinxten ni dokazal, kako bi lahko navzočnost teh uslužbencev Računskega sodišča, ki – kot je razvidno iz prepisa posnetka tega zaprtega zasedanja – med navedenim zasedanjem nista povedala ničesar, vplivala na potek tega zasedanja in še toliko manj na končno odločitev, ki jo je sprejela ta institucija.

201

Natančneje, K. Pinxten sicer trdi, da bi bilo mogoče uveljavljati odgovornost generalnega sekretarja Računskega sodišča zaradi pomanjkljivosti pri nadzoru, ki bi ga moral zagotavljati nad odhodki te institucije, vendar je treba ugotoviti, da je bil namen zadevnega zaprtega zasedanja izključno K. Pinxtnu omogočiti, da zavzame stališče o dejstvih, ki so se mu očitala.

202

Poleg tega so očitki zoper odnos vodje pravne službe Računskega sodišča med preiskavo večinoma podkrepljeni z osnutkom dopisa, ki naj bi ga narekoval voznik K. Pinxtna in ga je ta predložil, ne da bi bilo sporno, da ta voznik navedenega dopisa ni podpisal. K. Pinxten torej ni pravno zadostno dokazal, da bi lahko navzočnost vodje pravne službe Računskega sodišča na zadevnem zaprtem zasedanju zaradi odnosa navedenega uslužbenca vplivala na potek tega zasedanja.

203

Na drugem mestu, glede glasovanja znotraj Računskega sodišča, s katerim se je odločalo o vložitvi te tožbe, člen 4(4) Poslovnika določa, da je treba to odločitev sprejeti s tajnim glasovanjem z glasovi večine od štirih petin članov te institucije.

204

Čeprav je v tej določbi še navedeno, da zadevni član Računskega sodišča ne sodeluje pri glasovanju, je to pravilo v obravnavani zadevi brezpredmetno, saj je bila navedena odločitev sprejeta na datum, ko K. Pinxten ni bil več član te institucije.

205

Kot je generalni pravobranilec navedel v točki 90 sklepnih predlogov, je torej iz primerjave člena 4(4) Poslovnika in njegovega člena 25(3) razvidno, da je treba večino, ki se zahteva za sprejetje take odločitve, izračunati na podlagi števila vseh članov, ne pa na podlagi števila članov te institucije, navzočih na zadevnem zasedanju navedene institucije.

206

Vendar člen 41(1) Listine med drugim določa, da ima vsaka oseba pravico, da institucije, organi, uradi in agencije Unije njene zadeve obravnavajo nepristransko.

207

Iz ustaljene sodne prakse Sodišča je razvidno, da morajo institucije, organi, agencije in uradi Unije spoštovati oba vidika zahteve nepristranskosti, ki sta na eni strani subjektivna nepristranskost, v skladu s katero noben uslužbenec zadevne institucije ne sme biti pristranski in ne sme imeti osebnih predsodkov, ter na drugi strani objektivna nepristranskost, v skladu s katero mora ta institucija zagotoviti zadostna jamstva, da se izključi vsak upravičen dvom o morebitnem predsodku (glej v tem smislu sodbo z dne 27. marca 2019, August Wolff in Remedia/Komisija, C‑680/16 P, EU:C:2019:257, točka 27 in navedena sodna praksa).

208

Za izpolnitev te zahteve mora biti članom Računskega sodišča, ki v postopku morebitne predložitve zadeve enega od članov ali nekdanjih članov te institucije Sodišču ne morejo nepristransko sodelovati, zlasti zaradi osebnih vezi, ki jih vzdržujejo z zadevnim članom ali nekdanjim članom, omogočeno, da si zagotovijo, da ne bodo nikakor vplivali na izid tega postopka, zato jim mora biti dana na voljo možnost, da se izločijo.

209

Če pa bi se člen 4(4) Poslovnika razlagal tako, da se zahtevana večina iz te določbe izračuna, ne da bi se od števila vseh članov Računskega sodišča odštelo število članov, ki so se izločili, bi njihova odločitev o tem, da se izločijo, lahko tudi odločilno vplivala na izid postopka iz navedene določbe.

210

Dalje, z vidika zahtevane večine iz te določbe bi se z njeno razlago v tem smislu v praksi izjemno otežila uvedba tega postopka ali celo onemogočila, kadar bi določeno število članov te institucije menilo, da se morajo izločiti.

211

Torej je treba člen 4(4) Poslovnika v skladu s členom 41(1) Listine razlagati tako, da je treba večino od štirih petin članov Računskega sodišča, določeno s prvonavedeno določbo, izračunati na podlagi števila vseh članov te institucije, ki lahko zakonito sodelujejo pri zadevnem glasovanju, ne da bi to vplivalo na zahtevo nepristranskosti.

212

V obravnavani zadevi ni sporno, da sta se dva člana Računskega sodišča, da bi izpolnila to zahtevo, izločila, in sicer iz razlogov, ki jim ni nihče nasprotoval.

213

Torej je glasovanje 22 članov Računskega sodišča, ki so se izrekli za vložitev te tožbe, zadostovalo, da je bila dosežena zahtevana večina iz člena 4(4) Poslovnika.

214

Iz tega sledi, da je treba trditve K. Pinxtna, ki se nanašajo na nepravilnost postopka, izpeljanega znotraj Računskega sodišča za to, da je bila dovoljena vložitev te tožbe, zavrniti.

215

K. Pinxten v četrti trditvi o nedopustnosti navaja, da je Računsko sodišče kršilo načelo spoštovanja razumnega roka iz člena 41(1) Listine, ker je izpodbijalo upravičenost zahtevkov za plačilo, ki jih je vložil od leta 2006, čeprav je imela ta institucija že ob vložitvi teh zahtevkov na voljo vse koristne informacije za to, da bi se lahko prepričala o njihovi upravičenosti ali da bi se odločila za pridobitev pojasnil.

216

Načelo pravne varnosti naj bi po analogiji s pravili iz finančne zakonodaje Unije in z njo povezane sodne prakse Sodišča zahtevalo, da institucija predloži opomin v roku, ki običajno ni daljši od petih let od datuma, ko je ta institucija lahko uveljavljala terjatev, pri čemer pa je ta rok mogoče glede na okoliščine skrajšati ali podaljšati.

217

Poleg tega naj v obravnavani zadevi ne bi bilo treba dokazati vpliva prekoračitve razumnega roka na vsebino akta Unije, saj namen te tožbe ni razglasitev ničnosti takega akta. V tem okviru bi bilo treba šteti, da se Računskemu sodišču zaradi zastaranja onemogoči vlaganje tožb v zvezi z vsemi očitki, ki se nanašajo na stanje, kakršno je obstajalo več kot tri leta – oziroma vsaj več kot pet let – pred 5. oktobrom 2018, to je datumom predhodnega poročila predsednika te institucije njenim članom.

218

Računsko sodišče meni, da je zadevo pri Sodišču vložilo v razumnem roku. Ta postopek naj bi namreč lahko začelo šele po prejemu poročila urada OLAF, to je 2. julija 2018. Glede na obseg zatrjevanih nepravilnosti naj osemmesečni rok od tega datuma ne bi bil predolg. Poleg tega naj pravil o zastaranju s področja izterjave terjatev ne bi bilo mogoče prenesti na ta postopek.

219

Iz sodne prakse Sodišča izhaja, da Računsko sodišče vložitve tožbe na podlagi člena 286(6) PDEU ne sme odlagati v nedogled, da se tako spoštuje temeljna zahteva po pravni varnosti in da se ne krši pravica preiskovanca do obrambe tako, da se povečajo težave za izpodbijanje trditev iz te tožbe (glej po analogiji sodbo z dne 11. julija 2006, Komisija/Cresson, C‑432/04, EU:C:2006:455, točka 90).

220

Ker pa s to določbo ni predpisan natančen rok, razumnosti roka, ki ga mora upoštevati Računsko sodišče, ni mogoče opredeliti s sklicevanjem na abstraktno določeno natančno zgornjo mejo, ampak jo je treba v vsaki posamezni zadevi presoditi na podlagi okoliščin zadeve, zlasti glede na interese strank v sporu, zapletenost zadeve in ravnanje zadevnih strank (glej v tem smislu sodbo z dne 28. februarja 2013, Preveritev Arango Jaramillo in drugi/EIB, C‑334/12 RX‑II, EU:C:2013:134, točki 28 in 29).

221

Kot je poleg tega generalni pravobranilec navedel v točki 104 sklepnih predlogov, izpodbojne domneve, v skladu s katero več kot petletni rok po nastanku zadevnih dejstev ni razumen, ki jo je Sodišče sprejelo v točki 105 sodbe z dne 14. junija 2016, Marchiani/Parlament (C‑566/14 P, EU:C:2016:437), in na katero napotuje K. Pinxten, v okviru tega postopka ni mogoče uporabiti.

222

Ta domneva namreč izhaja iz pravil v zvezi z izterjavo terjatev Unije (glej v tem smislu sodbo z dne 14. junija 2016, Marchiani/Parlament, C‑566/14 P, EU:C:2016:437, točke od 101 do 103).

223

Čeprav namreč tožba na podlagi člena 286(6) PDEU delno temelji na očitku, ki se nanaša na zlorabo sredstev Računskega sodišča, nič manj ne drži, da namen take tožbe ni izterjava plačil, izvedenih v korist zadevnega člana te institucije, za katera bi se štelo, da niso bila upravičena.

224

Torej je treba ob upoštevanju sodne prakse Sodišča, navedene v točki 220 te sodbe, opredeliti, ali je bila tožba Računskega sodišča vložena v razumnem roku.

225

V obravnavani zadevi je treba sicer ugotoviti, da najstarejša dejstva, ki se očitajo K. Pinxtnu, segajo v leto 2006, torej v obdobje več kot 12 let pred vložitvijo te tožbe.

226

Čeprav poleg tega iz spisa, s katerim razpolaga Sodišče, izhaja, da bi lahko Računsko sodišče s strožjim nadzorom nad zahtevki za plačilo, ki so jih vložili njegovi člani, prej razkrilo vsaj velik del zatrjevanih nepravilnosti v zvezi s K. Pinxtnom, pa je bila sistematična ponovna preučitev njegovega položaja vseeno utemeljena z elementi, ugotovljenimi v preiskavi urada OLAF.

227

Tožba Računskega sodišča na podlagi člena 286(6) PDEU temelji na kombinaciji vseh elementov, s katerimi je ta institucija razpolagala ob koncu sistematične ponovne preučitve. Torej ni dokazano, da bi se lahko Računsko sodišče odločilo za vložitev te tožbe, če ne bi imelo informacij, ki jih je zbral OLAF.

228

Poleg tega je Računsko sodišče, potem ko je leta 2016 prejelo informacije zoper K. Pinxtna, istega leta izvedlo notranjo preiskavo. Potem ko je direktor urada OLAF 27. oktobra 2016 Računskemu sodišču posredoval informacijo, da razmišlja o primernosti začetka preiskave, pa do predložitve njegovega poročila Računskemu sodišču, to je 2. julija 2018, ta institucija v skladu s členom 5(3) Uredbe št. 883/2013 ni mogla nadaljevati preiskav, razen če se ne bi z uradom OLAF dogovorila drugače. Računsko sodišče je takoj po prejemu tega poročila začelo postopek v več fazah, kot to določa člen 4 Poslovnika, to je postopek, ki je potekal od 12. julija do 29. novembra 2018.

229

Iz tega sledi, da se je Računsko sodišče na prejem informacij v zvezi z domnevnimi nepravilnostmi, ki naj bi jih storil K. Pinxten, odzvalo hitro ter da je nato postopke v okviru svojih pristojnosti izpeljalo dokaj hitro, čeprav ni bil člen 286(6) PDEU še nikoli uporabljen in so bile v poročilu urada OLAF ugotovljene zelo številne nepravilnosti, ki naj bi jih storil K. Pinxten.

230

Čeprav bo moralo torej Sodišče po potrebi upoštevati čas, ki je pretekel med nekaterimi obravnavanimi dejstvi in predložitvijo konkretnih očitkov Računskega sodišča, da bi tako presodilo, v kolikšni meri je mogoče od K. Pinxtna pričakovati predložitev dodatnih pojasnil ali dokazov v zvezi s temi dejstvi, ni mogoče šteti, da je bila ta tožba na splošno vložena v nerazumnem roku ali da se Računsko sodišče zaradi zastaranja v tem postopku ne more sklicevati na nekatere od nepravilnosti, navedenih v tej tožbi.

231

Zato je treba trditve K. Pinxtna v zvezi s tem, da je bila ta tožba vložena prepozno, zavrniti.

232

Ker ni bila sprejeta nobena od štirih trditev o nedopustnosti tožbe, je treba ugotoviti, da je ta tožba dopustna.

233

Računsko sodišče v podporo tožbi navaja pet očitkov, ki se nanašajo, prvič, na zlorabo sredstev te institucije, drugič, na zlorabo in nezakonito uporabo davčnih ugodnosti, tretjič, na lažno prijavo škode zavarovalnici, četrtič, na neprijavljeno in nezakonito opravljanje nekaterih dejavnosti, in petič, na ustvarjanje položaja navzkrižja interesov.

234

Za preučitev teh očitkov je treba pojasniti, da lahko Računsko sodišče na podlagi člena 286(6) PDEU Sodišču predlaga, naj se člani te institucije razrešijo ali se jim odvzame pravica do pokojnine ali namesto nje odobrenih ugodnosti le takrat, kadar ti člani ne izpolnjujejo več zahtevanih pogojev ali obveznosti, ki izhajajo iz njihovega položaja.

235

Narava teh obveznosti je pojasnjena zlasti v členih 285 in 286 PDEU.

236

Tako morajo ti člani v skladu s členom 285 PDEU svoje naloge opravljati popolnoma neodvisno in v splošnem interesu Unije.

237

Poleg tega iz člena 286(3) PDEU izhaja, da se morajo člani Računskega sodišča vzdržati zlasti vsakršnega ravnanja, ki ni združljivo z njihovimi nalogami.

238

Člen 286(4) PDEU poleg tega navedenim članom prepoveduje, da bi med svojim mandatom opravljali kakršno koli drugo poklicno dejavnost, bodisi pridobitno ali nepridobitno, zlasti da se zagotovi njihova razpoložljivost pri opravljanju nalog, ki izhajajo iz njihovega mandata. V tej določbi je še pojasnjeno, da se morajo navedeni člani pri prevzemu svojih nalog slovesno obvezati, da bodo med svojim mandatom in po njegovem izteku spoštovali iz mandata izhajajoče obveznosti, zlasti dolžnost, da bodo po izteku mandata pri sprejemanju določenih imenovanj ali ugodnosti ravnali pošteno in diskretno.

239

Ker so te dolžnosti navedene le kot primer, je treba pojem „obveznosti, ki izhajajo iz njihovega položaja“, v smislu člena 286(6) PDEU razlagati široko. Ob upoštevanju velikih pristojnosti, ki so zaupane članom Računskega sodišča, je pomembno, da spoštujejo najstrožja pravila glede vedenja in v vsakem trenutku splošni interes Unije postavijo ne le nad nacionalne interese, ampak tudi nad osebne (glej po analogiji sodbo z dne 11. julija 2006, Komisija/Cresson,C‑432/04, EU:C:2006:455, točki 70 in 71).

240

S tem namenom so obveznosti članov Računskega sodišča, kot jih določa primarna zakonodaja, povzete in konkretno določene v pravilih, ki jih je sprejela ta institucija, pri čemer so njeni člani zavezani njihovemu strogemu upoštevanju.

241

Natančneje, člani Računskega sodišča morajo vestno izpolnjevati obveznosti prijave iz teh pravil, s čimer se zagotovi spoštovanje člena 286(3) in (4) PDEU, in tako zagotoviti popolno obveščanje te institucije v zvezi z zahtevki, katerih namen je uporaba sredstev navedene institucije, zlasti iz naslova stroškov službenih poti ter stroškov za reprezentanco in razvedrilo.

242

V primeru dvoma o natančnem obsegu obveznosti, ki izhajajo iz njihovega položaja, se morajo člani Računskega sodišča obrniti na pristojne službe te institucije, da se ta dvom razjasni.

243

Čeprav pa morajo člani Računskega sodišča skrbeti, da se obnašajo vzorno, iz tega vendarle ne izhaja, da se najmanjše odstopanje od teh pravil lahko kaznuje na podlagi člena 286(6) PDEU. Za to se zahteva obstoj določene stopnje resnosti neizpolnitve obveznosti (glej po analogiji sodbo z dne 11. julija 2006, Komisija/Cresson, C‑432/04, EU:C:2006:455, točka 72).

244

Namen preučitve petih očitkov, ki jih je navedlo Računsko sodišče, mora biti torej opredelitev, ali je mogoče na podlagi spisa, s katerim razpolaga Sodišče, v zvezi s K. Pinxtnom dokazati določeno resnost neizpolnitve obveznosti, ki izhajajo iz položaja člana te institucije, kot so opredeljene v primarni zakonodaji in pojasnjene s pravili, ki jih je sprejela navedena institucija.

245

Za to mora Sodišče preučiti vse dokaze, ki sta mu jih predložila tako Računsko sodišče, ki mora dokazati obstoj neizpolnitve obveznosti, ki jo pripisuje K. Pinxtnu, kot tudi sam K. Pinxten. Sodišče mora zlasti presoditi vsebinsko pravilnost in zanesljivost teh dokazov, da tako opredeli, ali zadostujejo za ugotovitev določene stopnje resnosti neizpolnitve obveznosti v smislu člena 286(6) PDEU.

246

Računsko sodišče s četrtim očitkom trdi, da K. Pinxten ni izpolnil svojih obveznosti nesebičnega, neodvisnega, nepristranskega, predanega, poštenega, odgovornega, zglednega in preglednega ravnanja, ker je med svojima mandatoma neupravičeno opravljal dve zunanji dejavnosti.

247

Ker se zloraba sredstev Računskega sodišča iz prvega očitka delno nanaša na porabo sredstev te institucije, za katero navaja, da je bila povezana z zunanjimi dejavnostmi, je treba na prvem mestu preučiti četrti očitek.

248

Kot je bilo v zvezi s tem navedeno v točki 238 te sodbe, člani Računskega sodišča v skladu s členom 286(4) PDEU med svojim mandatom ne smejo opravljati nobene druge poklicne dejavnosti, bodisi pridobitne ali nepridobitne.

249

Poleg tega ter zlasti v prizadevanju, da se v skladu s členom 285 PDEU zagotovi neodvisnost teh članov in se v skladu s členom 286(3) PDEU prepriča, da se bodo ti vzdržali vsakršnega ravnanja, ki ni združljivo z njihovimi nalogami, je v pravilih, ki jih je sprejelo Računsko sodišče in jih morajo ti člani – kot je bilo navedeno v točki 241 te sodbe – vestno izpolnjevati, pojasnjeno, pod katerimi pogoji ti med svojim mandatom lahko opravljajo zunanjo dejavnost.

250

Tako točka 3.7 Etičnih smernic določa, da morajo člani Računskega sodišča zunanje dejavnosti vedno opravljati v okviru, ki ga določajo Kadrovski predpisi, in da ne smejo opravljati nobenih dejavnosti, ki bi lahko škodile ugledu te institucije, povzročile dvom v njihovo nepristranskost ali jih ovirale pri delu.

251

V členu 4(1) Etičnega kodeksa iz leta 2004 ter členu 4(1) in (2) Etičnega kodeksa iz leta 2012 je bilo navedeno, da se morajo člani Računskega sodišča posvetiti izvrševanju svojega mandata ter da ne smejo opravljati nobene politične funkcije niti se ne smejo ukvarjati z nobeno zunanjo pridobitno dejavnostjo ali kako drugo zunanjo dejavnostjo, ki ni združljiva z opravljanjem njihovih nalog.

252

Člen 5(1) Izvedbenih pravil Poslovnika je določal, da se člani Računskega sodišča vzdržijo vseh poklicnih dejavnosti zunaj te institucije ter vseh drugih zunanjih dejavnosti, ki niso združljive z načeloma neodvisnosti in razpoložljivosti za izvrševanje njihovih nalog.

253

V členu 5(2) teh izvedbenih pravil je bilo določeno, da je treba vsako obstoječo ali predlagano zunanjo dejavnost presojati z vidika štirih splošnih meril, ki so se nanašala na to, da dejavnost ne ogroža nepristranskosti Računskega sodišča, da ni navzkrižja interesov, da dejavnost ne zahteva preveč časa in da ne prinaša finančnih koristi.

254

Poleg tega je na postopkovni ravni s členom 4(3) Etičnega kodeksa iz leta 2004, členom 4(6) Etičnega kodeksa iz leta 2012 ter členom 6(1) in (2) Izvedbenih pravil Poslovnika določena obveznost, da se predsedniku Računskega sodišča prijavi vsaka zunanja dejavnost ne le ob nastopu mandata, ampak tudi med njegovim celotnim trajanjem.

255

Iz navedenega izhaja, da je treba pri odločanju o četrtem očitku presoditi, ali je K. Pinxten izpolnil obveznosti prijave vsakršne zunanje dejavnosti in vzdržanja opravljanja zunanje dejavnosti, nezdružljive z njegovimi nalogami, kar se tiče dveh zunanjih dejavnosti, na kateri se nanašata prvi in drugi del tega očitka.

256

Računsko sodišče s prvim delom četrtega očitka trdi, da je K. Pinxten, medtem ko je bil član te institucije, opravljal intenzivno politično dejavnost. Tako naj bi se udeležil številnih sestankov politične stranke Open VLD (v nadaljevanju: zadevna politična stranka), in sicer do leta 2008 celo kot član z glasovalno pravico.

257

Ta dejavnost naj ne bi bila niti prijavljena niti naj je Računsko sodišče ne bi dovolilo, vsekakor pa naj ne bi bila združljiva z nalogami člana te institucije.

258

K. Pinxten zanika, da bi v času, ko je bil član Računskega sodišča, opravljal kakršno koli politično dejavnost. Čeprav naj bi se udeležil nekaterih sestankov zadevne politične stranke, naj bi šlo za sestanke „razširjenega“ odbora te stranke, ki naj bi se jih udeleževali tudi poslanci navedene stranke in na katerih naj K. Pinxten ne bi imel glasovalne pravice, saj naj ne bi bil izvoljeni član tega odbora. Namen njegove udeležbe na teh sestankih naj bi bil promocija dejavnosti Računskega sodišča in ohranjanje poslovnih odnosov s pristojnimi nacionalnimi politiki.

259

Na prvem mestu je treba ugotoviti, da trditve Računskega sodišča, da se je K. Pinxten sestankov odbora zadevne politične stranke do leta 2008 udeleževal kot član z glasovalno pravico, ni mogoče obravnavati, kot da je dokazana, saj spis, s katerim razpolaga Sodišče, ne vsebuje nobenega dokaza v podporo tej trditvi.

260

Na drugem mestu, v zvezi z udeležbo K. Pinxtna od leta 2008 na sestankih odbora zadevne politične stranke brez glasovalne pravice je Računsko sodišče predložilo zlasti elektronski dopis z dne 24. novembra 2008, v katerem politični direktor te stranke K. Pinxtnu zagotavlja, da bo sistematično vabljen na sestanke odbora navedene stranke, in zapisnike teh sestankov, iz katerih je razvidna udeležba K. Pinxtna na vsaj 30 navedenih sestankih med 9. marcem 2009 in 26. aprilom 2010.

261

Kot je generalni pravobranilec navedel v točki 182 sklepnih predlogov, je iz teh zapisnikov prav tako razvidno, da so bili sestanki odbora zadevne politične stranke, ki se jih je K. Pinxten udeležil, namenjeni razpravi o različnih vprašanjih belgijske in evropske politike.

262

Čeprav poleg tega spis, s katerim razpolaga Sodišče, ne vsebuje zapisnikov sestankov odbora zadevne politične stranke iz obdobja po 26. aprilu 2010, je iz vrste elementov iz tega spisa razvidno, da se je K. Pinxten navedenih sestankov udeleževal še po tem datumu.

263

Natančneje, iz elektronskih dopisov, izmenjanih maja 2012, je razvidno, da je bil K. Pinxten zaskrbljen, ker ni več prejemal vabil za udeležbo na sestankih odbora zadevne politične stranke, na kar je dobil odgovor, da gre za tehnično težavo. Zanimanje K. Pinxtna za te sestanke izhaja tudi iz elektronskih dopisov, izmenjanih januarja 2016, v katerih se je pritoževal nad tem, da vabila nanje prejema prepozno, da bi se lahko organiziral tako, da bi se jih udeležil.

264

Poleg tega elektronska dopisa, poslana septembra 2014 ter septembra in oktobra 2015, potrjujeta udeležbo K. Pinxtna na nekaterih sestankih odbora zadevne politične stranke.

265

Nato več elektronskih dopisov iz leta 2016 in 2017 dokazuje, da je K. Pinxten še naprej prejemal vabila na take sestanke, pri čemer je v dokumentih v zvezi z več službenimi potmi, ki jih je opravil, navedena udeležba na vsaj štirih od teh sestankov v teh dveh letih.

266

Poleg tega je K. Pinxten med zaslišanjem pred Računskim sodiščem in zatem še na obravnavi priznal, da se je redno udeleževal sestankov „razširjenega“ odbora zadevne politične stranke, in sicer povprečno od osmih do desetih sestankov na leto.

267

Iz teh elementov izhaja, da je K. Pinxten med bistvenim delom svojih dveh mandatov na Računskem sodišču opravljal aktivno politično dejavnost, ki se je kazala zlasti v neposrednem in rednem sodelovanju v vodstvenem organu ene od nacionalnih političnih strank.

268

Te presoje ni mogoče omajati s trditvijo K. Pinxtna, da se je teh sestankov – enako kot poslanci zadevne stranke – udeleževal kot povabljenec ali kot opazovalec, ne da bi bil za to izvoljen in ne da bi imel glasovalno pravico.

269

Redna navzočnost na sestankih vodstva politične stranke, pa čeprav brez glasovalne pravice, namreč ponuja resnično možnost, zlasti prek sodelovanja v razpravah, ki potekajo v tem okviru, za vplivanje na politično dejavnost te stranke. Podobnost med statusom poslancev zadevne stranke in statusom K. Pinxtna, kar se tiče udeležbe na zadevnih sestankih, na katero se ta sklicuje, samo še dodatno krepi povezanost navedene udeležbe s politično dejavnostjo.

270

Poleg tega, da K. Pinxten te dejavnosti ni nikakor prijavil, je treba še ugotoviti, da taka dejavnost očitno ni združljiva z nalogami člana Računskega sodišča.

271

Poleg časa, ki je bil med delovnimi dnevi porabljen za pot na politične sestanke in udeležbo na njih, čeprav je zadevnemu članu naložena obveznost razpoložljivosti, tovrstna dejavnost negativno vpliva na njegovo neodvisnost in lahko – če se zanjo ve – škoduje podobi, ki jo ima v javnosti Računsko sodišče z vidika nepristranskosti.

272

Taka dejavnost torej ni združljiva z obveznostmi, določenimi s primarno zakonodajo, prav tako pa je v nasprotju s pravili, ki jih je sprejelo Računsko sodišče in so navedena v točkah od 250 do 253 te sodbe. Natančneje, opravljanje politične funkcije je izrecno prepovedano z etičnima kodeksoma iz let 2004 in 2012, medtem ko je v točki 3.3 Etičnih smernic navedeno, da se je treba izogibati kakršnim koli navzkrižjem interesov, do katerih bi lahko prišlo v zvezi s politično funkcijo.

273

Pomembno je poudariti, da je to, da član Računskega sodišča v bistvenem delu trajanja svojih mandatov ohrani politično dejavnost, posebej resna kršitev najosnovnejših obveznosti, ki izhajajo iz njegovega položaja.

274

Resnost kršitve teh obveznosti je v obravnavani zadevi še toliko večja, ker je K. Pinxten moral biti seznanjen z nepravilnostjo svojega ravnanja, saj je odbor, pristojen za presojo zunanjih dejavnosti članov Računskega sodišča, ko je ta prevzel funkcijo, zavrnil njegovo prošnjo za ohranitev županske funkcije v kraju Overpelt (Belgija), pri čemer se je oprl zlasti na obvestilo pravne službe te institucije z dne 10. maja 2006, v katerem je bilo izpostavljeno, da njeni člani ne morejo opravljati nobene politične funkcije.

275

Prvi del četrtega očitka je torej utemeljen.

276

Računsko sodišče z drugim delom četrtega očitka trdi, da je K. Pinxten leta 2016 ustanovil zasebno družbo, iz katere je dobival prihodke in je bila namenjena izkoriščanju vinograda v departmaju Côte‑d'Or (Francija).

277

Ta dejavnost naj ne bi bila niti prijavljena niti naj je Računsko sodišče ne bi dovolilo, vsekakor pa naj ne bi bila združljiva z nalogami člana te institucije, saj gre za pridobitno poklicno dejavnost.

278

Po navedbah K. Pinxtna je družba, na katero napotuje Računsko sodišče, nepremičninska družba civilnega prava, ki ne opravlja komercialne dejavnosti in ki zgolj pobira najemnino za premoženje, ki naj bi bilo navedeno v njegovi prijavi interesov. To naj bi bila torej zgolj povsem pregledna oblika lastništva nad nepremičnino.

279

Iz spisa, s katerim razpolaga Sodišče, je razvidno, da je K. Pinxten dejansko opravljal funkcijo poslovodje nepremičninske družbe, in sicer od njene ustanovitve leta 2016 do konca drugega mandata.

280

K. Pinxten in njegova soproga sta imela v lasti 97 % deležev navedene nepremičninske družbe, ostali 3 % pa so bili v lasti njunih treh otrok.

281

Poleg tega je iz notarskih listin in elektronskih dopisov, ki jih je predložilo Računsko sodišče, razvidno, da je ista nepremičninska družba 12. septembra 2016 pridobila več parcel, ki so bile tretji osebi takoj dane v kmetijski najem za izkoriščanje.

282

Vendar je treba v zvezi z združljivostjo funkcije, ki jo je s tem opravljal K. Pinxten, z njegovimi nalogami, ugotoviti, da nobeno od načel, ki veljajo za status članov Računskega sodišča, ne nasprotuje neposrednemu ali posrednemu lastništvu nad nepremičninami ali prejemanju prihodkov iz najemnine v zvezi s takim premoženjem.

283

Poleg tega iz člena 2(2) Etičnega kodeksa iz leta 2012, ki je določal enako ureditev prijave za lastništvo „vsak[e] posest[i], ki jo ima član v neposredni lasti ali jo ima v lasti v okviru nepremičninske družbe“, izhaja, da so notranja pravila Računskega sodišča izrecno določala možnost, da so njegovi člani neposredni ali posredni lastniki nepremičnin.

284

Ker se torej ne zatrjuje – in je še manj dokazano – da je zadevna nepremičninska družba opravljala dejavnost, ki bi presegala upravljanje kmetijskih parcel, navedenih v točki 281 te sodbe, je očitno, da je bila naloga K. Pinxtna kot poslovodje te družbe izključno upravljanje teh parcel, ki jih navedena družba ni neposredno izkoriščala, s tem pa je opravljal enako nalogo, kot če bi imel navedene parcele v neposredni lasti.

285

V teh okoliščinah – in ker niso na voljo drugi elementi, s katerimi bi bilo mogoče dokazati utemeljenost očitka Računskega sodišča K. Pinxtnu v zvezi s tem – je očitno, da zaradi dejavnosti poslovodje družinske nepremičninske družbe, ki jo je opravljal, ni bilo poseženo v načeli neodvisnosti in nepristranskosti, ni bila zmanjšana njegova razpoložljivost niti ni s tem pridobil prihodkov, višjih od tistih, ki bi jih lahko pridobil kot lastnik premoženja, ki ga je imela v lasti ta družba.

286

Iz tega sledi, da v nasprotju s trditvijo Računskega sodišča te dejavnosti ni mogoče šteti za dejavnost, nezdružljivo z nalogami člana Računskega sodišča.

287

Glede vprašanja, ali je K. Pinxten izpolnil obveznost prijave take dejavnosti, je iz člena 2(2) in (4) Etičnega kodeksa iz leta 2012 razvidno, da je moral član Računskega sodišča, ki je med mandatom prek nepremičninske družbe pridobil nepremičnino, ki ni bivališče, namenjeno njegovi izključni uporabi, predložiti novo prijavo finančnih interesov in elementov svojega premoženja, v kateri je navedeno tudi to premoženje.

288

Ob upoštevanju obstoja te posebne obveznosti prijave, ki se nanaša na lastništvo nepremičnin, in navedbe nepremičninskih družb, ki ga v tem okviru vsebuje Etični kodeks iz leta 2012, je treba šteti, da je bila prijava finančnih interesov in elementov premoženja člana Računskega sodišča, ki je vsebovala navedbo premoženja v lasti prek nepremičninske družbe, dovolj za to, da član Računskega sodišča, kadar opravlja funkcijo poslovodje te družbe, izpolni obveznosti prijave v odnosu do te institucije.

289

Ker poleg tega na eni strani funkcija poslovodje nepremičninske družbe ni nezdružljiva z nalogami člana Računskega sodišča in bi se na drugi strani morebitno navzkrižje interesov, povezano s to funkcijo, že po naravi navezovalo na lastništvo zadevnega premoženja, ne pa na opravljanje navedene funkcije, za to, da bi lahko Računsko sodišče preverilo, ali njegovi člani izpolnjujejo obveznosti, ki izhajajo iz njihovega položaja, te funkcije ni treba dodatno prijaviti kot zunanje dejavnosti v okviru postopka, navedenega v točki 254 te sodbe.

290

V obravnavani zadevi ni sporno, da so bile kmetijske parcele v lasti zadevne nepremičninske družbe dejansko navedene v novi prijavi finančnih interesov in elementov premoženja, ki jo je predložil K. Pinxten po pridobitvi teh parcel.

291

Zato je treba drugi del četrtega očitka zavrniti kot neutemeljen.

292

Ta očitek je torej treba delno sprejeti.

293

K. Pinxten je predložil trditvi, s katerima izpodbija dopustnost prvega očitka in ki se nanašata na to, da Računsko sodišče ni uporabilo svoje diskrecijske pravice, in na formalne napake pri predstavitvi vsebine tožbe, oziroma na nedopustnost tabele iz priloge k repliki.

294

K. Pinxten trdi, da je Računsko sodišče zgolj napotilo na poročilo urada OLAF, ne da bi ga analiziralo, in da zlasti ni natančno navedlo, v čem naj bi bila nepravilnost vsakega od izpodbijanih odhodkov. Ta institucija naj tako ne bi uporabila diskrecijske pravice, ki ji je podeljena s členom 286(6) PDEU. Ta pomanjkljivost naj bi bila še resnejša zaradi okoliščine, da Računsko sodišče od K. Pinxtna ne nazadnje zahteva le 27 % zneska, ki ga je upošteval OLAF, ne da bi pojasnilo razloge, iz katerih je kljub temu ponovilo vse očitke, ki jih je v zvezi s K. Pinxtnom vsebovalo poročilo urada OLAF.

295

Računsko sodišče meni, da je moralo poročilo urada OLAF analizirati in se nanj sklicevati. Vendar naj bi kljub temu opravilo svojo analizo zadevnih dejstev, kar naj bi bilo poleg tega razvidno iz predhodnega poročila in tožbe.

296

Iz člena 286(6) PDEU izhaja, da lahko Računsko sodišče začne postopek iz te določbe.

297

Torej je ta institucija pristojna za presojo, ali elementi, s katerimi razpolaga v zvezi z ravnanjem zadevnega člana ali nekdanjega člana navedene institucije, zadostujejo za utemeljitev začetka tega postopka. Člen 4 Poslovnika poleg tega določa notranji postopek, katerega namen je navedeni instituciji omogočiti sprejetje odločitve ob poznavanju vseh dejstev.

298

Dalje, obstoj poročila urada OLAF o ravnanju zadevnega člana ali nekdanjega člana Računskega sodišča še ne omejuje diskrecijske pravice, s katero ta institucija razpolaga v zvezi s tem, saj iz člena 11(4) Uredbe št. 883/2013 izhaja, da mora institucija, ki ji je tako poročilo predloženo, opredeliti postopke, ki jih je treba začeti na podlagi tega poročila in priporočil, ki ga spremljajo.

299

Kot je razvidno zlasti iz točk od 188 do 214 te sodbe, je bil v obravnavani zadevi izpeljan postopek iz člena 4 Poslovnika, kar je Računskemu sodišču omogočilo, da se je ob upoštevanju vseh elementov, s katerimi je razpolagalo, vključno s poročilom urada OLAF, odločilo za vložitev te tožbe.

300

V teh okoliščinah s tem, da tožba v zelo veliki meri temelji na ugotovitvah iz poročila urada OLAF, ni mogoče izpodbijati dopustnosti prvega očitka, saj Računskemu sodišču teh ugotovitev nikakor ni bilo treba izločiti.

301

Poleg tega Računsko sodišče v tožbi ni povzelo vseh očitkov iz poročila urada OLAF. Tako zlasti ni podalo očitkov v zvezi z neupravičenimi odsotnostmi K. Pinxtna in je poleg tega izločilo analizo urada OLAF glede neupravičenosti nekaterih njegovih službenih poti.

302

Torej je treba trditev K. Pinxtna v zvezi s tem, da Računsko sodišče ni uporabilo svoje diskrecijske pravice, zavrniti.

303

Po trditvah K. Pinxtna Računsko sodišče kot organ pregona ni izpolnilo svoje obveznosti ugotovitve dejanskega stanja s tem, da bi dokazalo, da je bila v zvezi z vsakim od izpodbijanih odhodkov iz naslova prvega očitka dejansko storjena nepravilnost.

304

Tak dokaz naj ne bi mogel biti predložen z načelnim in samodejnim napotilom na poročilo urada OLAF in njegove številne priloge, saj naj tako napotilo ne bi bilo dopustno. Prav tako naj ta institucija svojih trditev ne bi mogla veljavno podkrepiti z napotilom na tabelo iz priloge C.1 k repliki, in sicer še toliko manj, ker naj bi bila ta tabela poznejšega datuma od odločitve, da se zadeva predloži Sodišču.

305

Računsko sodišče meni, da je tožba dovolj obrazložena. V njej naj bi bili predstavljeni reprezentativni primeri neizpolnitev obveznosti, očitanih K. Pinxtnu, pri čemer naj bi bil povzet vsak očitek, v prilogi pa naj bi bila predložena podrobnejša tabela. Poleg tega naj bi Računsko sodišče, potem ko je K. Pinxten 4. februarja 2019 predložil pripombe, ponovno preučilo vsakega od odhodkov in naj bi pripravilo tabelo, priloženo njegovemu sklepu z dne 11. aprila 2019 o ugotovitvi terjatve in izterjave.

306

Uvodoma je treba ugotoviti, da je treba trditev K. Pinxtna, da Računsko sodišče ni dokazalo dejstev, na katerih temelji prvi očitek, presoditi v fazi preučitve utemeljenosti tega očitka, ne pa v fazi preučitve njegove dopustnosti.

307

Glede preostalega je treba na prvem mestu v zvezi s predstavitvijo vsebine tožbe opozoriti, da mora na podlagi člena 21 Statuta Sodišča Evropske unije in člena 120(c) Poslovnika tožba vsebovati zlasti predmet spora, predloge tožeče stranke ter navajane razloge in trditve.

308

Izpolnitev te obveznosti mora toženi stranki omogočiti pripravo obrambe in Sodišču, da opravi nadzor. Iz tega izhaja, da morajo biti temeljni elementi glede dejstev in prava, na katerih taka tožba temelji, skladno in razumljivo razvidni iz besedila vloge ter da morajo biti tožbeni predlogi izraženi nedvoumno, da se prepreči, da bi Sodišče odločilo ultra petita ali da o nekem očitku ne bi odločilo.

309

V okviru tožbe, vložene na podlagi člena 286(6) PDEU, mora torej Računsko sodišče očitke navesti skladno in natančno, da lahko zadevni član ali nekdanji član te institucije natančno razume naravo očitane kršitve obveznosti, ki izhajajo iz njegovega položaja, kar je nujen pogoj za to, da lahko ta član ali nekdanji član uspešno uveljavlja svoje razloge, navedene v odgovor na tožbo, in da lahko Sodišče preveri obstoj zatrjevane kršitve.

310

Čeprav drži, da je tožba glede specifičnih vprašanj lahko podprta in dopolnjena s sklicevanjem na odlomke iz dokumentov, ki so ji priloženi, pa splošno sklicevanje na druge dokumente, tudi če so priloženi tožbi, ne more nadomestiti pomanjkanja bistvenih elementov pravne utemeljitve, ki morajo biti zajeti v tožbi (glej po analogiji sodbo z dne 11. septembra 2014, MasterCard in drugi/Komisija, C‑382/12 P, EU:C:2014:2201, točka 40 in navedena sodna praksa).

311

Torej Sodišče v prilogah k tožbi ni dolžno iskati in prepoznavati očitkov in trditev, ki bi jih lahko štelo za temelj tožbe (glej po analogiji sodbo z dne 11. septembra 2014, MasterCard in drugi/Komisija, C‑382/12 P, EU:C:2014:2201, točka 41 in navedena sodna praksa).

312

V obravnavani zadevi je v tožbi Računskega sodišča na splošno predstavljen prvi očitek, pri čemer so zlasti predstavljene kategorije položajev, v katerih je K. Pinxten po mnenju te institucije zlorabil njena sredstva.

313

Ta predstavitev je dopolnjena z zelo obsežnimi prilogami, na katere je v tožbi večkrat napoteno.

314

V zvezi s tem je treba sicer res ugotoviti, da je način, kako je v tožbi na te priloge napoteno, graje vreden, saj Računsko sodišče svoje trditve pogosto opira na ne dovolj natančno napotilo na Prilogo A.37 k tožbi, ki je sestavljena iz številnih, pogosto neurejenih dokumentov in ki vsebuje več tisoč strani.

315

Čeprav tovrstno ravnanje Sodišču ne omogoča natančne in podrobne analize, je treba kljub vsemu ugotoviti, da je na podlagi tožbe vseeno mogoče razumeti naravo prvega očitka Računskega sodišča in trditev, s katerimi želi dokazati nepravilnosti pri ravnanju K. Pinxtna.

316

Torej je treba šteti, da bistveni pravni in dejanski elementi, na katerih temelji ta tožba, zadostno izhajajo iz besedila tožbe, tako da namen številnih napotil na priloge k tožbi ni odprava njene pomanjkljivosti v zvezi s tem.

317

Glede, natančneje, dejstva, da je Računsko sodišče predložilo tabelo, ki jo vsebuje priloga A.47 k tožbi, je treba ugotoviti, da ta tabela navedeni instituciji omogoča podkrepitev in dopolnitev tožbe, saj so v njej izčrpno in natančno opisani konkretni položaji, v katerih naj bi prišlo do nepravilnosti, ki so v okviru prvega očitka navedene v tožbi.

318

Ta tabela poleg tega zagotavlja nepretrganost s predhodnim upravnim postopkom, med katerim sta tako Računsko sodišče kot K. Pinxten za opredelitev zadevnega položaja uporabljala enaka napotila.

319

Poleg tega bi bila glede na veliko število konkretnih položajev, na katere se nanaša prvi očitek, njihova celostna predstavitev v tožbi težko izvedljiva.

320

Vendar taka formalna omejitev še ne more pomeniti, da se mora Računsko sodišče odpovedati temu, da bi pred Sodiščem predstavilo vsa dejstva, ki po njegovem mnenju pripomorejo k dokazovanju kršitev obveznosti, ki izhajajo iz položaja K. Pinxtna.

321

V teh okoliščinah je treba šteti, da predstavitev prvega očitka v tožbi K. Pinxtnu omogoča, da uveljavlja svojo pravico do obrambe – kar je med postopkom pred Sodiščem tudi podrobno storil – Sodišču pa, da se izreče o utemeljenosti tega očitka.

322

Iz tega sledi, da zaradi formalnih pomanjkljivosti pri predstavitvi vsebine tožbe še ni mogoče ugotoviti, da prvi očitek v celoti ali delno ni dopusten.

323

Na drugem mestu, v zvezi s trditvijo, da je tabela iz priloge C.1 k repliki ni dopustna, ker je bila pripravljena po vložitvi tožbe v fazi replike, je treba opozoriti, da v skladu s členom 127 Poslovnika navajanje novih razlogov med postopkom ni dovoljeno, razen če ti ne izhajajo iz pravnih in dejanskih okoliščin, ki so se razkrile med postopkom. Člen 128(1) Poslovnika poleg tega določa, da lahko stranke v utemeljitev svojih trditev dokaze predložijo ali dokazne predloge podajo še v repliki, pri čemer navedejo razloge za zamudo pri predložitvi teh elementov.

324

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je s tabelo iz priloge C.1 k repliki na novo predstavljena vsebina tabele iz priloge A.47 k tožbi ter da je njen namen poenostaviti opredelitev dokazov v zvezi z vsakim od položajev iz te tabele in upoštevati trditve, ki jih je v odgovoru na tožbo predložil K. Pinxten.

325

Ker torej ni dokazano, da tabela iz priloge C.1 k repliki vsebuje nove očitke ali da je v njej napoteno na dokaze, ki niso bili predloženi v prilogi k tožbi, je na podlagi členov 127 in 128 Poslovnika ni mogoče obravnavati, kot da v celoti ali delno ni dopustna.

326

Računsko sodišče s prvim očitkom trdi, da K. Pinxten, ker je zlorabil sredstva te institucije, ni izpolnil svojih obveznosti nesebičnega, neodvisnega, nepristranskega, predanega, poštenega, odgovornega, zglednega in preglednega ravnanja.

327

Računsko sodišče K. Pinxtnu na prvem mestu očita, da je zahteval povračilo stroškov službenih poti in plačilo dnevnic za dejavnosti, ki niso bile povezane z njegovimi nalogami.

328

Računsko sodišče v zvezi s tem poudarja, da je iz člena 7 Uredbe št. 2290/77 in Sklepa št. 1‑2003 izhajalo, da je to povračilo mogoče izvesti le za naloge, za katerih izvedbo je institucija zadolžila enega od članov in ki so bile povezane z opravljanjem njegovih nalog.

329

Vendar naj bi K. Pinxten, prvič, zahteval povračilo stroškov službenih poti in plačilo dnevnic za dejavnosti razvedrila, torej rekreacijske dejavnosti, na primer bivanje v gorskem letovišču v Crans Montani (Švica), prostočasne dejavnosti, zlasti lovske izlete, turistična potovanja, kakršno je bilo potovanje na Kubo, oziroma sprejeme in poroke svojih prijateljev.

330

Drugič, K. Pinxten naj bi zahteval povračila in plačila za dejavnosti, povezane z njegovimi premoženjskimi interesi, zlasti v okviru nakupa vinograda.

331

Tretjič, K. Pinxten naj bi službene poti opravljal za dejavnosti, nezdružljive z njegovimi nalogami, na primer dejavnosti v okviru zadevne politične stranke, katerih resničnost naj bi bila dokazana tako s pogostostjo srečanj s člani te stranke kot tudi z elementi, ki jih je zbral OLAF.

332

Četrtič, K. Pinxten naj bi v zvezi z dejavnostmi, za katere priznava, da niso bile povezane z njegovimi nalogami, prijavljal „službene poti brez nadomestil stroškov“, s čimer je želel zagotoviti, da se kilometrina za uporabo službenega vozila v zvezi z njegovimi službenimi potmi ne bi vračunala v letno zgornjo mejo 15.000 km, nad katero je moral stroške kriti sam.

333

Čeprav K. Pinxten številne službene poti utemeljuje s prejetjem uradnega vabila, naj te utemeljitve ne bi bilo mogoče upoštevati, saj bi bila lahko po eni strani formalnost, zlasti dejstvo, da je v vabilu napoteno na naslovnikov status člana Računskega sodišča, znak vljudnosti, za katerega ni nujno, da vzpostavlja povezavo z njegovimi nalogami člana Računskega sodišča, po drugi strani pa naj bi bilo dokazano, da je v nekaterih primerih zadevno vabilo zahteval K. Pinxten. Poleg tega položaj ali naziv oseb, s katerimi se je srečal na službenem potovanju, še ne pomeni veljavne obrazložitve, saj naj dokaz o uradnosti dogodka še ne bi bil dovolj. Poleg tega naj bi bil predsednik Računskega sodišča pristojen za zagotavljanje reprezentance te institucije navzven, od leta 2016 ob pomoči članov, pristojnih za institucionalne odnose in nadzor nad kakovostjo revizij.

334

Računsko sodišče na drugem mestu trdi, da je K. Pinxten v četrtletnih obračunih svojih stroškov za reprezentanco in razvedrilo navedel zasebne odhodke ali odhodke, nezdružljive z njegovimi nalogami.

335

Iz člena 2 Sklepa št. 7‑2004 pa naj bi izhajalo, da je povračilo stroškov za reprezentanco omejeno na odhodke, ki jih imajo člani Računskega sodišča v tej funkciji, medtem ko morajo prijatelji ali osebni stiki prejeti zasebna vabila.

336

Natančneje, Računsko sodišče poudarja, da je K. Pinxten v svojem bivališču organiziral vrsto večerij, katerih povezave z nalogami člana te institucije niso dokazane in ki jih je treba ob upoštevanju dopisa z dne 28. aprila 2015, naslovljenega na predsednika vlade Kraljevine Belgije, s katerim je bil ta povabljen na tako večerjo (v nadaljevanju: dopis z dne 28. aprila 2015), obravnavati, kot da je bil njihov resnični namen zbiranje prijateljev K. Pinxtna.

337

Na tretjem mestu, K. Pinxten naj bi uporabljal službeno vozilo in storitve voznikov Računskega sodišča za opravljanje dejavnosti, ki niso bile povezane ali niso bile združljive z njegovimi nalogami, tudi takrat, kadar sam dejansko ni bil na službeni poti.

338

Vendar naj bi iz členov 1 in 4 Sklepa Računskega sodišča št. 33‑2004 izhajalo, da lahko ta institucija stroške, nastale zaradi uporabe službenega vozila, krije izključno pri opravljanju nalog njenih članov. To naj bi v skladu z navedenimi določbami veljalo, kadar je bil za zadevne poti izdan službeni nalog ali – do zgornje meje 15.000 km na leto – za nekatera posebna potovanja, za katera se šteje, da so povezana z opravljanjem nalog. Poleg tega naj bi bili člani Računskega sodišča upravičeni do uporabe storitev voznika samo za potovanja pri opravljanju svojih nalog.

339

Uporabe storitev voznikov Računskega sodišča za zasebna potovanja naj ne bi bilo mogoče upravičiti z zdravstvenim stanjem K. Pinxtna. Poleg tega naj bi bilo zdravniško potrdilo, v katerem je bila odsvetovana vožnja na dolge razdalje, izdano šele 31. oktobra 2016.

340

Računsko sodišče meni, da so bili predpisi, ki so se uporabljali v celotnem spornem obdobju, jasni, natančni in predvidljivi, K. Pinxten pa je bil z njimi v celoti seznanjen. Z njimi naj bi bilo ves čas izključeno kakršno koli plačilo v zvezi z zasebnimi dejavnostmi ali dejavnostmi, nezdružljivimi s statusom člana Računskega sodišča. V tem okviru naj K. Pinxten ne bi mogel odgovornosti za lastne neizpolnitve obveznosti prevaliti na Računsko sodišče, ki naj bi imelo na voljo ustrezne notranje nadzorne mehanizme.

341

Upoštevati naj ne bi bilo mogoče nikakršne kršitve varstva legitimnih pričakovanj, saj naj molka uprave ali neupravičenih izplačil ne bi bilo mogoče šteti za natančna, brezpogojna in skladna zagotovila.

342

Vsekakor naj praksa, ki vsebuje nepravilnosti, ne bi mogla ustvariti legitimnih pričakovanj. Predsednik Računskega sodišča naj bi potne naloge, ki jih je izdal K. Pinxten, potrdil na podlagi informacij, iz katerih naj ne bi bilo mogoče razbrati, da se ti niso nanašali na zadolžitve v zvezi z opravljanjem njegovih nalog. Soglasje tega predsednika naj tako ne bi bilo veljavno, saj naj bi ga K. Pinxten pridobil z namernimi opustitvami ali goljufijo.

343

K. Pinxten predlaga, naj se prvi očitek zavrne.

344

Na prvem mestu se sklicuje na načeli pravne varnosti in varstva legitimnih pričakovanj.

345

V zvezi s tem trdi, da v pravilih, ki so se znotraj Računskega sodišča uporabljala do leta 2018, niso bili opredeljeni pojmi „službena pot“, „opravljanje nalog“ oziroma „interes Računskega sodišča“. Edino koristno besedilo na ta datum naj bi bili komentarji v zvezi s členom 4 Sklepa št. 33‑2004, iz katerih naj bi bilo razvidno, da je treba opravljanje nalog razumeti široko.

346

Poleg tega naj bi K. Pinxten predsedniku Računskega sodišča sistematično predlagal informacije, zahtevane v skladu s Sklepom št. 1‑2003. Obvestil naj bi ga tudi o tem, da bo iz zdravstvenih razlogov uporabljal storitve voznika, kar naj bi bilo udejanjeno s prijavo „službenih poti brez nadomestil stroškov“. Poleg tega naj bi odgovoril na vsa morebitna vprašanja, ki so mu jih postavile službe Računskega sodišča. Glede na njegovo pregledno delovanje naj mu ne bi bilo mogoče naložiti odgovornosti za pomanjkljivosti pri nadzoru teh služb, ki mu niso omogočile, da bi odkril morebitne napake.

347

V teh okoliščinah naj bi K. Pinxten na podlagi podeljenih odobritev in prakse Računskega sodišča več kot deset let prejemal natančna, brezpogojna in skladna zagotovila iz zanesljivih virov, s čimer naj bi se izoblikovala legitimna pričakovanja v zvezi z upravičenostjo izvedenih plačil. Torej naj bi se s tožbo Računskega sodišča kršilo načelo varstva legitimnih pričakovanj.

348

Na drugem mestu, Računsko sodišče naj bi pri presojah v okviru prvega očitka storilo vrsto očitnih napak.

349

Računsko sodišče naj bi tako po zgledu urada OLAF izpodbijalo namen številnih službenih poti in naj bi se oprlo na tisto, kar šteje za „resnični namen“ teh poti, ne da bi predložilo pojasnila glede dokazov, ki utemeljujejo njegov pristop.

350

Natančneje, K. Pinxten trdi, da ni med svojima mandatoma kot član Računskega sodišča nikoli opravljal politične dejavnosti. S člani zadevne politične stranke naj bi se srečeval kot član Računskega sodišča, zlasti da bi zagotovil promocijo dejavnosti te institucije. Prav tako naj bi službene poti, ki jih je opravil v fundaciji SBNL‑V, pripomogle k seznanitvi deležnikov z dejavnostmi Računskega sodišča.

351

V zvezi z lovskimi izleti K. Pinxten navaja, da so bile njegove službene poti v grad Chambord (Francija) umeščene v okvir evropskih dni, na katerih so se zbrale najpomembnejše evropske osebnosti. Splošneje, s tem, da se ob uradnem srečanju odvijajo tudi manj formalne dejavnosti, naj še ne bi bilo mogoče omajati povezave z nalogami člana Računskega sodišča.

352

Službeno pot v Crans Montano naj bi odobril predsednik Računskega sodišča, ne da bi zahteval kakršno koli dodatno informacijo. Tako naj bi bila K. Pinxtnu omogočena udeležba na forumu „Crans Montana Forum“, katerega namen naj bi bil zbrati najpomembnejše osebnosti zaradi splošne razprave. Toženo stranko naj bi z obstojem tega foruma poleg tega seznanil predsednik Računskega sodišča.

353

Tudi potovanje na Kubo naj bi bilo upravičeno – s soglasjem predsednika Računskega sodišča – z željo po srečanju z lokalnimi akterji, pri čemer naj bi narava kubanskega režima zahtevala vzpostavitev stikov na kraju samem. Organizacija potovanja naj bi se poleg tega zapletla zaradi pomanjkljivega sodelovanja delegacije Unije na Kubi.

354

Zdravniški pregledi, za katere naj ne bi prejel nobenega nadomestila, naj bi spadali med primere iz člena 4 Sklepa št. 33‑2004, v katerih naj bi bila odobrena uporaba storitev voznika.

355

Poleg tega K. Pinxten podrobno pojasnjuje vrsto službenih poti, katerih namen naj bi bil v tožbi napačno opisan ali v zvezi s katerimi naj bi bile trditve Računskega sodišča nenatančne.

356

V zvezi s stroški za reprezentanco in razvedrilo K. Pinxten na podlagi Sklepa št. 7‑2004 in obvestil Računskega sodišča poudarja, da je bilo v interesu te institucije, da njeni člani vzdržujejo stike z najpomembnejšimi akterji. Nobeno pravilo naj ne bi prepovedovalo, da so dejavnosti v zvezi z reprezentanco usmerjene k že znanim osebam, saj naj bi bilo treba le osebne prijatelje in družinske člane povabiti zasebno.

357

V zvezi s tem nasprotuje pristopu, ki ga zagovarja Računsko sodišče, to je, da dejavnosti reprezentance opravlja izključno njegov predsednik. Ta pristop naj se ne bi ujemal s prakso te institucije ali njenimi strateškimi cilji ter naj ne bi bil v skladu z dejstvom, da je njenim članom dovoljeno priglasiti stroške za reprezentanco.

358

Službene poti, odrejene voznikom K. Pinxtna, naj bi bile bodisi povezane z njegovimi službenimi potmi bodisi utemeljene s členom 4 Sklepa št. 33‑2004 in členom 4 Sklepa št. 19‑2009. Poleg tega naj bi bila uprava Računskega sodišča v celoti obveščena o dejavnostih zadevnih voznikov.

359

Uvodoma je treba ugotoviti, da se prvi očitek nanaša na več sto ločenih očitkov v zvezi s prav toliko dejanskimi položaji, v katerih so bila po mnenju Računskega sodišča sredstva te institucije na zahtevo K. Pinxtna zlorabljena.

360

V teh okoliščinah bodo ti očitki – da se omogoči njihova celostna in za stranki razumljiva analiza – opredeljeni z napotili na številčenje, ki ga je Računsko sodišče vzpostavilo zaradi izterjave, kot je predlagano v tabeli iz priloge A.47 k tožbi in povzeto v tabeli iz priloge C.1 k repliki.

361

V zvezi s tem je treba opozoriti, da se mora Sodišče o prvem očitku izreči na podlagi dokazov, ki so mu bili dani na voljo, in ob upoštevanju meril, izoblikovanih v členu 286(6) PDEU, da bi tako opredelilo, ali je mogoče zatrjevane nepravilnosti opredeliti kot kršitev obveznosti, ki izhajajo iz položaja člana Računskega sodišča, v smislu te določbe.

362

Čeprav je torej Računsko sodišče 11. aprila 2019 na K. Pinxtna naslovilo sklep o ugotovitvi terjatve in izterjave v zvezi z zatrjevanimi nepravilnostmi, na katere se nanaša prvi očitek, se stališče, ki ga bo Sodišče v zvezi s tem očitkom zavzelo v okviru tega postopka, ne nanaša na določitev zneskov, ki bi jih lahko K. Pinxten dolgoval, zato ne vpliva na presojo, ki bo morala biti opravljena v zvezi s tem sklepom v okviru ničnostne tožbe, s katero ga K. Pinxten izpodbija pred Splošnim sodiščem Evropske unije.

363

Pred zaporedno preučitvijo očitkov Računskega sodišča, ki se nanašajo, prvič, na stroške službenih poti in dnevnice, drugič, na stroške za reprezentanco in razvedrilo, in tretjič, na uporabo službenega vozila in storitve voznika, je treba preučiti trditev K. Pinxtna, da se s prvim očitkom krši načelo varstva legitimnih pričakovanj.

364

Poudariti je treba, da se K. Pinxten formalno sicer sklicuje tako na načelo pravne varnosti kot na načelo varstva legitimnih pričakovanj, vendar se njegove trditve dejansko nanašajo izključno na drugo od teh načel, kar poleg tega potrjuje preoblikovanje teh trditev v dupliki.

365

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča je pravica do sklicevanja na načelo varstva legitimnih pričakovanj pogojena s tem, da so pristojni organi Unije zadevni osebi dali natančna, brezpogojna in skladna zagotovila, ki izhajajo iz pooblaščenih in zanesljivih virov (sodba z dne 8. septembra 2020, Komisija in Svet/Carreras Sequeros in drugi, C‑119/19 P in C‑126/19 P, EU:C:2020:676, točka 144 in navedena sodna praksa).

366

Uporabo tega načela je treba že takoj zavrniti v zvezi s sredstvi, ki jih je Računsko sodišče odobrilo iz naslova stroškov za reprezentanco in razvedrilo ter uporabe službenega vozila in storitve voznika.

367

Po eni strani v skladu s sodno prakso Sodišča pri plačilih, kakršna so ta iz naslova stroškov za reprezentanco in razvedrilo, okoliščina, da je med datumom izplačila teh zneskov in izpodbijanjem njihove upravičenosti minilo veliko časa, brez kakršnega koli drugega upoštevnega elementa ne zadošča za to, da bi lahko njihov prejemnik legitimno pričakoval, da se navedena plačila ne bodo več izpodbijala (glej v tem smislu sodbo z dne 14. junija 2016, Marchiani/Parlament, C‑566/14 P, EU:C:2016:437, točka 79).

368

Praksa Računskega sodišča, ki je stroške za reprezentanco in razvedrilo na podlagi elementov, ki jih je predložil K. Pinxten, povrnilo, ne da bi zahtevalo dodatne informacije in izpodbijalo utemeljenost njegovih zahtevkov za povračilo, ne more zadostovati kot dokaz, da mu je ta institucija dala natančna, brezpogojna in skladna zagotovila glede upravičenosti teh zahtevkov.

369

Po drugi strani ni Računsko sodišče v zvezi s tem, kako je K. Pinxten uporabljal službeno vozilo in storitve voznika, sprejelo nobenega izrecnega sklepa, pred Sodiščem pa ni bila navedena niti nikakršna druga oblika zavzetja posebnega stališča Računskega sodišča v zvezi s prakso, po kateri bi se moral K. Pinxten v zvezi s tem ravnati.

370

Torej tudi ob predpostavki, da je Računsko sodišče – kot trdi K. Pinxten – na tem področju dopustilo trajanje praks, s katerimi je moralo biti seznanjeno, ta okoliščina vsekakor ne zadostuje kot dokaz, da mu je ta institucija v zvezi s tem dala natančna, brezpogojna in skladna zagotovila.

371

Nasprotno pa so potni nalogi, ki jih je na zahtevo K. Pinxtna izrecno izdal predsednik Računskega sodišča, zadostna zagotovila v smislu sodne prakse, navedene v točki 365 te sodbe, da so pri njem načeloma lahko vzbudili legitimna pričakovanja v zvezi z upravičenostjo zadevnih službenih poti.

372

Vendar je treba po tem pojasnilu najprej ugotoviti, da je iz sodne prakse Sodišča razvidno, da se posameznik ne more sklicevati na legitimna pričakovanja za ohranitev položaja, za katerega je značilna goljufija (glej v tem smislu sodbo z dne 14. junija 2017, Santogal M‑Comércio e Reparação de Automóveis, C‑26/16, EU:C:2017:453, točka 76 in navedena sodna praksa).

373

Dalje, ob upoštevanju obveznosti, naložene članom Računskega sodišča – kot izhaja iz točke 241 te sodbe – da vestno izpolnjujejo obveznosti prijave, določene s pravili, ki jih je ta institucija sprejela v zvezi z zahtevki, katerih namen je poraba sredstev navedene institucije, potni nalog, izdan na podlagi zahtevka, iz katerega so izpuščene bistvene informacije, ki bi predsedniku iste institucije omogočile presojo upravičenosti zadevne službene poti, niti ob neobstoju goljufije ne more upravičiti legitimnih pričakovanj zadevnega člana, kar se tiče te upravičenosti.

374

Nazadnje, oseba, ki je očitno kršila veljavno zakonodajo, ne more uveljavljati načela varstva legitimnih pričakovanj (sodbi z dne 16. maja 1991, Komisija/Nizozemska, C‑96/89, EU:C:1991:213, točka 30, in z dne 14. julija 2005, ThyssenKrupp/Komisija, C‑65/02 P in C‑73/02 P, EU:C:2005:454, točka 41 in navedena sodna praksa).

375

Iz tega sledi, prvič, da se K. Pinxten ne more sklicevati na legitimna pričakovanja, ki temeljijo na potnih nalogih, pridobljenih z goljufijo, ali – tudi če goljufiv namen ni dokazan – na potnih nalogih, ki jih je predsednik Računskega sodišča izdal na podlagi zahtevka, iz katerega so bile izpuščene bistvene informacije, na podlagi katerih bi lahko presodil upravičenost zadevne službene poti.

376

Vendar v nasprotju s trditvijo Računskega sodišča ni mogoče šteti, da so bile odobritve, ki jih je pridobil K. Pinxten in se izpodbijajo v okviru prvega očitka, sistematično dane na podlagi takih informacij. Nasprotno, iz spisa, s katerim razpolaga Sodišče, je razvidno, da je v številnih prošnjah za odobritev službenih poti jasno in natančno opisan namen, za katerega Računsko sodišče odslej meni, da ni bil primeren.

377

Drugič, v primerih, v katerih potni nalog, ki ga je izdal predsednik Računskega sodišča na prošnjo K. Pinxtna, očitno ni upravičen, ni pa bil pridobljen na goljufiv način ali na podlagi prošnje, ki bi vključevala nepopolne informacije, načelo varstva legitimnih pričakovanj še ne izključuje možnosti, da Sodišče ugotovi, da je K. Pinxten, ker je za to odobritev zaprosil in se nato nanjo skliceval za pridobitev plačila, kršil obveznosti, ki izhajajo iz njegovega položaja.

378

Tak pristop poleg tega izhaja iz obveznosti članov Računskega sodišča, na katero je bilo opozorjeno v točki 239 te sodbe, to je, da morajo spoštovati najstrožja pravila glede vedenja.

379

Če je namreč neupravičenost službene poti očitna, je K. Pinxten moral vedeti za to. V takih okoliščinah ni mogel zaprositi za odobritev ali se nanjo sklicevati, ne da bi dejansko želel izkoristiti obstoječo strpnost do nepravilnih praks ali pomanjkljiv nadzor znotraj Računskega sodišča.

380

Nasprotno pa Računsko sodišče ob upoštevanju zgornjih preudarkov v tem postopku K. Pinxtnu ne more upravičeno očitati, da je prejel plačilo stroškov službenih poti ali dnevnic iz naslova službene poti, ki jo je odobril predsednik Računskega sodišča na podlagi prošnje, ki ni bila goljufiva, iz katere niso bile izpuščene bistvene informacije in katere neupravičenost ni bila očitna.

381

V teh okoliščinah je treba za odgovor na vprašanje, ali so lahko potni nalogi, ki jih je na zahtevo K. Pinxtna izdal predsednik Računskega sodišča, upravičevali njegova legitimna pričakovanja v zvezi z upravičenostjo zadevnih službenih poti, opraviti presojo vsakega primera posebej, in sicer zlasti na podlagi primerjave razloga, navedenega v prošnji za odobritev, in resničnega namena službene poti, kot izhaja iz dokazov, predloženih Sodišču. Ta presoja se prekriva z vsebinskim odločanjem o prvem očitku, ki ga navaja Računsko sodišče.

382

Čeprav se K. Pinxten poleg tega sklicuje tudi na nenatančnost pravil, ki so se uporabljala za člane Računskega sodišča, s to trditvijo ni mogoče upravičiti zavrnitve prvega očitka v celoti.

383

Ugotoviti je sicer res treba, da pravila, ki so se uporabljala za položaje, na katere se nanaša prvi očitek, zaznamuje nekaj nedoločnosti, povezane zlasti z nenatančnostjo glede položajev, v katerih je mogoče odobriti službeno pot, listine, ki jih je treba predložiti v podporo prošnji za odobritev službene poti, ali pogoje, pod katerimi je mogoče vabilo, naslovljeno na tretjo osebo, navezati na status člana Računskega sodišča, še zlasti v zvezi z dopustnimi razlogi za reprezentanco in elementi, ki jih je treba predložiti, da se upraviči resničnost navedenega razloga.

384

Ta nedoločnost pomeni, da so imeli pristojni organi Računskega sodišča široko polje proste presoje pri odločanju, ali je plačilo stroškov službenih poti, dnevnic oziroma stroškov za reprezentanco in razvedrilo upravičeno.

385

Sodišče bo torej moralo pri presoji pravilnosti ravnanja K. Pinxtna – še toliko bolj pa očitne nepravilnosti tega ravnanja – za vsak primer posebej upoštevati to polje proste presoje.

386

Nasprotno pa sorazmerna nedoločnost upoštevnih pravil še ne zadostuje kot splošen dokaz, da trditve Računskega sodišča v zvezi s tem, da je K. Pinxten zlorabil njegova sredstva, niso utemeljene.

387

V času dejanskega stanja, na katero se nanaša ta tožba, je bila ureditev stroškov službenih poti in dnevnic – v okviru, izoblikovanem s členi od 285 do 287 PDEU – določena s členom 7 Uredbe št. 2290/77, ki je določal povračilo teh stroškov in plačilo navedenih dnevnic, če je moral zadevni član Računskega sodišča med opravljanjem svoje funkcije potovati iz kraja, kjer ima ta institucija sedež.

388

Glede nalog, ki jih imajo člani Računskega sodišča, je treba opozoriti, da je v skladu s členom 285 PDEU najpomembnejša naloga te institucije opravljanje revizij v Uniji. V ta namen mora v skladu s členom 287(1) in (2) PDEU preveriti zakonitost in upravičenost vseh prihodkov in odhodkov Unije ter se prepričati, ali je bilo finančno poslovodenje dobro.

389

Ureditev, ki se je uporabljala za stroške službenih poti in dnevnice, je bila pojasnjena s Sklepom št. 1‑2003.

390

Člen 1 tega sklepa je po eni strani določal, da je treba potne naloge zahtevati čim prej, po drugi strani pa, da je pristojna oseba, ki stroške službenih poti članov odredi, predsednik Računskega sodišča.

391

Člen 3 navedenega sklepa je dovoljeval, da se med službenimi potmi potuje s službenim vozilom, medtem ko sta člena 5 in 6 istega sklepa določala povračilo stroškov službenih poti oziroma plačilo dnevnic.

392

Torej je treba povračilo stroškov službenih poti ali plačilo dnevnic šteti za neupravičeno, če se dokaže, da dejavnosti, ki se je dejansko opravljala na podlagi zadevnega potnega naloga, ni mogoče povezati z opravljanjem nalog K. Pinxtna. Ob upoštevanju preudarkov iz točk od 371 do 381 te sodbe bo mogoče to nepravilnost v tem postopku upoštevati, bodisi če je bil potni nalog pridobljen z goljufijo ali na podlagi zahtevka, iz katerega je bila izpuščena ena od bistvenih informacij, bodisi če je nepovezanost te dejavnosti z navedenimi nalogami očitna.

393

Pred podrobno presojo upravičenosti vsake od službenih poti, na katere se nanaša prvi očitek, je treba preučiti še trditev Računskega sodišča, da je K. Pinxten med zaslišanjem pred uradom OLAF priznal, da so bile vse službene poti, ki so bile v zahtevkih za potni nalog izrecno predstavljene kot „službene poti brez nadomestil stroškov“, brez vsakršne povezave z njegovimi nalogami.

394

Iz zapisnika tega zaslišanja izhaja, da je K. Pinxten zgolj navedel, da je v teh zahtevkih tako predstavitev uporabil zaradi preglednosti, kar se tiče službene poti, katere „namen je bil povezan z njegovimi nalogami, vendar hkrati tudi z zasebnim vidikom“, ali ko je „dvomil o primernosti“ službene poti glede na namen in pomembnost zadevne dejavnosti.

395

Ker je bilo to stališče ponovljeno pred Sodiščem, je treba službene poti, ki jih je K. Pinxten izrecno predstavil kot „službene poti brez nadomestil stroškov“, preučiti enako kot preostale službene poti, na katere se nanaša prvi očitek.

396

Ni sporno, da je K. Pinxten skupaj s soprogo od 22. do 25. avgusta 2013 prebival v gorskem letovišču v Crans Montani, kjer se je med službeno potjo iz vrstice št. 252 udeležil poletnega zasedanja foruma „Crans Montana Forum“.

397

S to službeno potjo je bilo utemeljeno povračilo vpisnih stroškov in stroškov hotela ter plačilo dnevnic, medtem ko stroškov prebivanja soproge K. Pinxtna ni plačalo Računsko sodišče.

398

V prošnji za odobritev navedene službene poti je bilo navedeno, da je njen namen udeležba na poletnem zasedanju foruma „Crans Montana Forum“ švicarske nevladne organizacije. Tej prošnji je bil priložen kratek interni dokument, ki ga je podpisal K. Pinxten in v katerem je bilo pojasnjeno, da je to zasedanje priložnost za razpravo o aktualnih vprašanjih mednarodne politike z voditelji iz celega sveta. Potni nalog je bil izdan na podlagi teh elementov, ne da bi se zahtevale dodatne informacije, na primer o programu tega dogodka.

399

V zvezi s tem je treba sicer res ugotoviti, da zgolj to, da službena pot članu Računskega sodišča omogoči udeležbo na dogodku, ki postransko vključuje turistično ali prostočasno dejavnost, še ne pomeni nujno, da ta službena pot ni povezana z nalogami navedenega člana, če je ta dogodek kljub vsemu večinoma osredotočen na poklicne dejavnosti.

400

Vendar so organizatorji zadevni dogodek v prospektu, ki ga je predložilo Računsko sodišče, opisali kot v celoti posvečen stikom, prijateljstvu, prijetnim izletom in neformalnim srečanjem. Ta opis je potrjen s podrobnim programom navedenega dogodka, ki vključuje izključno prostočasne dejavnosti, zlasti izlete in večer z animacijo.

401

V elektronskem dopisu organizatorjev navedenega dogodka z dne 29. maja 2013 je prav tako navedeno, da je poletno zasedanje foruma „Crans Montana Forum“ neformalno in se zato razlikuje od preostalih zasedanj tega foruma.

402

Dalje, čeprav K. Pinxten pred Sodiščem trdi, da je imelo to poletno zasedanje resnično poklicno razsežnost, ni predložil dokazov, s katerimi bi bilo mogoče to trditev podkrepiti.

403

Torej zgolj z dejstvom, da bi lahko udeležba na navedenem poletnem zasedanju morda spodbudila srečanja in izmenjave s pristojnimi osebami na mednarodni ravni, kar poleg tega ni bilo dokazano, še ni mogoče dokazati obstoja resnične povezave med zadevno službeno potjo in nalogami K. Pinxtna.

404

Zato je treba to službeno pot obravnavati kot očitno neupravičeno.

405

V tem okviru je okoliščina, da je predsednik Računskega sodišča članom te institucije posredoval informacije o forumu „Crans Montana Forum“, česar ta institucija ne izpodbija, brezpredmetna, saj lahko kaže kvečjemu na to, da je navedena institucija to službeno pot odobrila ob poznavanju vseh dejstev, kar pa v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 374 te sodbe, v tem postopku še ne zadostuje za to, da bi pri K. Pinxtnu vzbudilo legitimna pričakovanja, zaradi katerih se očitna neupravičenost te poti ne bi upoštevala.

406

Ni sporno, da je K. Pinxten od 30. marca do 14. aprila 2015 s soprogo prebival na Kubi, s čimer je bilo iz naslova službene poti iz vrstice št. 343 utemeljeno povračilo zlasti prevoznih stroškov in stroškov prebivanja ter plačilo dnevnic, medtem ko stroškov prebivanja soproge K. Pinxtna ni plačalo Računsko sodišče.

407

Računsko sodišče je to službeno pot odobrilo po tem, ko je K. Pinxten predložil dodatne informacije, ki jih je zahteval predsednik te institucije in iz katerih je bilo razvidno, da je bil namen navedene službene poti zbiranje informacij o odnosih med Unijo in Kubo prek stikov z lokalno civilno družbo in obiskov projektov, ki jih financira Unija.

408

Opredeliti je treba, ali je mogoče z dokazi, s katerimi razpolaga Sodišče, dokazati utemeljenost trditve Računskega sodišča, da je K. Pinxten na Kubi bival zlasti v zasebne namene.

409

V zvezi s tem je iz programa, ki ga je sestavil kabinet K. Pinxtna in ga je zasegel OLAF, razvidno, da je bilo zadevno bivanje skoraj izključno posvečeno prostočasnim dejavnostim.

410

Edini elementi tega programa, ki bi jih bilo morda mogoče navezati na naloge, ki jih je opravljal K. Pinxten, so bili srečanje z veleposlanikom Unije na Kubi 31. marca 2015, kosilo s tem veleposlanikom v navzočnosti pristojne osebe za Program Združenih narodov za razvoj (UNDP) in veleposlanika Kraljevine Belgije na Kubi 2. aprila 2015 ter srečanje z zadnjenavedenim veleposlanikom 3. aprila 2015.

411

Vendar informacije, ki jih je uradu OLAF predložil veleposlanik Unije na Kubi, kažejo, da je bilo kosilo 2. aprila 2015 organizirano iz povsem vljudnostnih vzgibov in da ni šlo za delovno kosilo. Ta veleposlanik je še pojasnil, da bivanja K. Pinxtna nikakor ni mogoče šteti za poslovno, saj je izključeno, da bi se na Kubi tako bivanje izvedlo s turističnim vizumom.

412

Zadnjenavedeni element je uradu OLAF potrdil še drug član delegacije Unije na Kubi, ki je poleg tega pojasnil, da K. Pinxten ni upošteval opozoril, ki jih je prejel v zvezi z neprimernostjo datumov njegovega bivanja, in da razprave z njim niso imele nikakršnega strokovnega vidika.

413

Ugotoviti je treba, da K. Pinxten ni uspešno izpodbijal dokazov, ki jih je predložilo Računsko sodišče v podporo temu, da je bilo njegovo bivanje na Kubi skoraj izključno posvečeno prostočasnim dejavnostim, še toliko manj pa je Sodišču predložil druge listine v podporo svojemu stališču, da je bil namen njegovega bivanja na Kubi dejansko povezan z njegovimi nalogami.

414

Natančneje, čeprav se sklicuje na status različnih pristojnih oseb, s katerimi je lahko prišlo do izmenjav med tem bivanjem, je očitno, da se je s temi osebami večinoma srečal na kosilu na veleposlaništvu Unije na Kubi, ki pa – kot je razvidno iz točke 411 te sodbe – ni bilo delovno kosilo.

415

Zanesljivost informacij, ki jih je v zvezi s tem predložil K. Pinxten, je še toliko manjša, ker je med navedenimi pristojnimi osebami „poslovnež“, ki je v resnici lastnik stanovanja, ki ga je K. Pinxten najel med tem bivanjem.

416

Glede okoliščine, ki jo je K. Pinxten navedel v dokumentu, predloženem predsedniku Računskega sodišča po svoji službeni poti, da je bilo treba nekatere obiske odpovedati v zadnjem trenutku, je treba navesti, da s to trditvijo ni mogoče pojasniti neobstoja resnično poklicne razsežnosti njegovega bivanja na Kubi.

417

Na eni strani je iz elementov iz spisa v zvezi s pripravo tega bivanja razvidno, da je bilo to že od vsega začetka načrtovano kot povsem turistično bivanje.

418

V zvezi s tem je treba zlasti omeniti elektronska dopisa z dne 28. in 29. januarja 2015, ki ju je asistentka K. Pinxtna poslala veleposlaniku Unije na Kubi in v katerih pojasnjuje, da želi ta prejeti informacije zaradi zasebnega potovanja v to državo, ki je ni nikoli obiskal, ne da bi bil kakor koli omenjen kakršen koli poslovni namen načrtovanega bivanja.

419

Na drugi strani s pripravami, izvedenimi pred potovanjem na Kubo za organizacijo dejavnosti, ki bi jih bilo mogoče povezati z nalogami K. Pinxtna znotraj Računskega sodišča, ni mogoče izpodbijati zasebne narave njegovega prebivanja v tej državi.

420

Natančneje, očitno je, da so bile te priprave izvedene zelo pozno, kar je težko združljivo z organizacijo študijske službene poti v tretjo državo, kakršna je Kuba, kamor je nameravala zadevna oseba potovati prvič. Iz elektronskih dopisov, s katerimi razpolaga Sodišče, je tako razvidno, da je bil stik z UNDP navezan šele 18. marca 2015 in da 19. marca 2015, to je manj kot dva tedna pred odhodom K. Pinxtna na Kubo, ni bil določen nikakršen uradni program.

421

Poleg tega so tako veleposlanika Unije in Kraljevine Belgije na Kubi kot tudi uslužbenci UNDP v tej državi K. Pinxtnu v elektronskih dopisih, ki jih je predložilo Računsko sodišče, jasno navedli, da je v tej državi težko načrtovati kombinacijo poklicnih in prostočasnih dejavnosti, da je treba vsak uradni obisk vnaprej priglasiti kubanskim organom in da ga je treba opraviti na podlagi ustreznega vizuma ter da je zelo malo verjetno, da bi se lahko s pristojnimi kubanskimi osebami srečal v neformalnem okviru.

422

K. Pinxten torej ne more uspeti s trditvijo, da ob odhodu na Kubo ni vedel, da mu narava njegovega bivanja v tej državi dejansko ne more omogočiti uresničitve dejavnosti, povezanih z njegovimi nalogami člana Računskega sodišča.

423

Ob upoštevanju vseh teh elementov – čeprav si premislek zasluži tudi neobstoj predhodnega in naknadnega nadzora nad službeno potjo, za katero je bilo porabljenih veliko sredstev – je treba kljub vsemu ugotoviti, da so bili elementi, ki so bili Računskemu sodišču predloženi pred službeno potjo iz vrstice št. 343 in po njej, v veliki meri zavajajoči, kar se tiče resničnega namena bivanja K. Pinxtna na Kubi, zato je treba to službeno pot obravnavati kot neupravičeno, saj to bivanje ni bilo povezano z nalogami K. Pinxtna.

424

Iz tega sledi, da je treba kot neupravičeno obravnavati tudi službeno pot iz vrstice št. 341, katere namen je bil srečanje z različnimi osebnostmi zaradi priprave bivanja na Kubi.

425

Številne službene poti, za katere je K. Pinxten prejel povračilo stroškov službenih poti ali plačilo dnevnic in za katere Računsko sodišče v okviru prvega očitka trdi, da niso bile upravičene, so se nanašale na srečanja s pristojnimi politiki.

426

Za odločanje o teh službenih poteh je treba opredeliti, ali je lahko že namen službenih poti članov Računskega sodišča imeti taka srečanja.

427

Kot je v zvezi s tem razvidno iz točke 387 te sodbe, je zakonodaja Unije, ki se je uporabljala v času dejanskega stanja, na katero se nanaša ta tožba, določala, da se morajo službene poti članov Računskega sodišča nanašati na potovanja teh članov „pri opravljanju njihovih nalog“.

428

Strinjati se je treba s K. Pinxtnom, da opravljanje nalog člana Računskega sodišča lahko vključuje protokolarne dejavnosti, katerih namen je zlasti seznanjanje z dejavnostmi te institucije in njihova promocija ter vzdrževanje – v interesu navedene institucije – odnosov z najpomembnejšimi pristojnimi osebami.

429

Take protokolarne dejavnosti se lahko pogosteje nanašajo na pristojne osebe, ki prihajajo iz iste države članice kot zadevni član Računskega sodišča, zlasti zaradi morebitnega obstoja stikov iz obdobja, preden je nastopil funkcijo, praktično lažje izvedljivosti, zlasti z jezikovnega vidika, ali boljšega poznavanja nacionalnih izzivov, ki lahko nastanejo pri sprejemanju dejavnosti Računskega sodišča.

430

Računsko sodišče je imelo določeno polje proste presoje pri opredelitvi, v kolikšnem obsegu in pod kakšnimi pogoji je mogoče službene poti njegovih članov, ki se nanašajo na srečanja s pristojnimi politiki, odobriti zaradi izvedbe takih protokolarnih dejavnosti, če ni resnični namen takih službenih poti opravljanje politične dejavnosti, ki, kot je razvidno iz točke 272 te sodbe, ni združljiva z nalogami člana Računskega sodišča.

431

Čeprav je iz točke 383 te sodbe razvidno, da notranja pravila Računskega sodišča v zvezi s službenimi potmi njegovih članov niso vsebovala jasne odločitve, ki bi jo v zvezi s tem sprejela ta institucija, je mogoče koristne navedbe glede usmeritve te institucije v zvezi s tem izpeljati iz pravil v zvezi s stroški za reprezentanco in razvedrilo.

432

Pomen, ki ga je Računsko sodišče pripisovalo odnosom, ki so jih njegovi člani vzdrževali s pristojnimi politiki, je namreč mogoče razbrati iz obvestila z dne 22. aprila 2004, v katerem je pojasnjeno, da „člani zastopajo Računsko sodišče, zlasti kadar v njegovem interesu vzdržujejo poslovne odnose z osebami na določenih funkcijah v Uniji […], državah članicah ali drugih državah“.

433

Prav tako je bilo v strategiji Računskega sodišča za obdobje 2013–2017 ter v njegovi strategiji za komunikacijo in odnose z deležniki, sprejeti 12. decembra 2013, navedeno, da mora Računsko sodišče zagotavljati odnose z različnimi akterji, med njimi nacionalnimi in evropskimi političnimi organi, pristojnimi za nadzor nad uporabo sredstev Unije. V drugonavedenem dokumentu je bilo poleg tega še navedeno, da morajo člani in njihov kabinet zagotavljati odnose z nacionalnimi parlamenti.

434

Praksa Računskega sodišča, kar se tiče službenih poti K. Pinxtna, potrjuje, da je ta institucija svoje polje proste presoje izvajala tako, da je načeloma dopuščala povezavo med službenimi potmi, katerih namen je bil srečanje s pristojnimi nacionalnimi politiki, in nalogami svojih članov.

435

Najprej, K. Pinxtnu je bilo med njegovima mandatoma odobrenih več deset službenih poti, čeprav je bil njihov edini namen srečanje z enim od belgijskih pristojnih politikov.

436

Dalje, med prvo ponovno preučitvijo službenih poti K. Pinxtna, ki so jo izvedle službe Računskega sodišča pred preiskavo urada OLAF, niso bile te službene poti nikakor opredeljene kot potencialno sporne službene poti, ki bi jih bilo treba dodatno utemeljiti.

437

Nazadnje iz spisa, s katerim razpolaga Sodišče, še izhaja, da je K. Pinxten poleg službenih poti, ki so v okviru prvega očitka navedene kot nezakonite, opravil še druge službene poti, katerih namen je bil srečanje z belgijskimi politiki in ki z vidika Računskega sodišča ostajajo popolnoma upravičene.

438

Ob upoštevanju navedenega službenih poti, ki so bile pregledno odobrene in katerih namen je bil srečanje s pristojnimi politiki, ni mogoče na splošno obravnavati, kot da so že zaradi svojega namena očitno nezakonite.

439

Te presoje ni mogoče omajati s trditvijo Računskega sodišča, da so reprezentanco te institucije zagotavljali njen predsednik in njeni člani, pristojni za institucionalne odnose in nadzor nad kakovostjo revizij.

440

Po eni strani tej trditvi neposredno nasprotujejo dokumenti, ki jih je izdala ta institucija in so navedeni v točki 433 te sodbe. Po drugi strani se navedena trditev ne sklada niti z dejstvom, da je Sklep št. 7‑2004 določal, da so lahko vsi člani navedene institucije upravičeni do povračila stroškov za reprezentanco in razvedrilo, ki nastanejo zanje kot člane.

441

Torej je treba presoditi, ali pojasnila in dokazi, ki jih je predložilo Računsko sodišče, za vsako od službenih poti, katerih namen se je nanašal na srečanje z enim od pristojnih politikov, dokazujejo razlog, iz katerega je mogoče šteti, da se zadevna službena pot ni nanašala na upravičen protokolarni namen.

442

S tega vidika je, na prvem mestu, očitno, da je mogoče več službenih poti, ki jih je K. Pinxten predstavil, kot da je bil njihov namen srečanje s pristojnimi belgijskimi politiki, neposredno povezati z njegovo politično dejavnostjo, nezdružljivo z njegovimi nalogami, katere resničnost je bila ugotovljena med preučitvijo četrtega očitka, saj je bil njihov resnični namen K. Pinxtnu omogočiti udeležbo na sestanku odbora zadevne politične stranke.

443

Takih službenih poti, ki so bile odobrene na podlagi prošenj, iz katerih so bile izpuščene bistvene informacije, in ki so bile dejansko povezane z dejavnostjo, nezdružljivo z nalogami člana Računskega sodišča, ni mogoče šteti za upravičene.

444

To je mogoče ugotoviti za službene poti iz vrstic št. 54, 60, 61, 70, 81, 84, 85, 88 in 94, saj je Računsko sodišče predložilo zapisnike, ki dokazujejo navzočnost K. Pinxtna na sestankih odbora zadevne politične stranke med temi službenimi potmi, torej sestankih, ki v prošnjah za odobritev službene poti niso bili navedeni.

445

To, da namen službene poti iz vrstice št. 94 ni bil le srečanje z belgijskimi političnimi osebnostmi, ampak tudi udeležba na sestanku v Evropskem parlamentu, še ne zadostuje kot dokaz upravičenosti te službene poti, saj zapisnika, ki sta ga sestavila zadevna politična stranka oziroma Evropski parlament, dokazujeta, da se je K. Pinxten udeležil samo sestanka, ki ga je organizirala ta stranka.

446

Službene poti iz vrstic št. 95, 396, 410, 413 in 414 je treba ob upoštevanju navedb iz agende K. Pinxtna in elektronskih dopisov, izmenjanih s pristojnimi osebami te stranke, prav tako obravnavati, kot da je bil njihov resnični namen K. Pinxtnu omogočiti udeležbo na sestankih odbora zadevne politične stranke. Enako že samo na podlagi jasnih navedb, ki jih je mogoče najti v tej agendi, velja za službene poti iz vrstic št. 299 in 369.

447

Tukaj je treba po analogiji navesti še več drugih službenih poti, čeprav v zvezi z njimi kot namen ni bilo napovedano srečanje z belgijsko politično osebnostjo, so pa K. Pinxtnu kljub temu omogočile udeležbo na sestankih odbora zadevne politične stranke in jih je treba zato šteti za delno neupravičene.

448

To velja za službene poti iz vrstic št. 39, 45 in 86. Čeprav je bil napovedani namen teh treh službenih poti srečanje z zasebnimi gospodarskimi subjekti ali pristojnimi osebami v združenjih, Sodišče razpolaga z zapisniki sestankov odbora zadevne politične stranke, v katerih je navedena navzočnost K. Pinxtna na tej sestankih na datume, ki se ujemajo z navedenimi službenimi potmi.

449

Prav tako je treba službeno pot iz vrstice št. 68, čeprav se je nanašala tudi na dejavnost reprezentance, katere upravičenost ni sporna, obravnavati kot delno neupravičeno, saj se je K. Pinxten med časom, posvečenim tej službeni poti, udeležil sestanka odbora zadevne politične stranke, kar potrjuje zapisnik tega sestanka.

450

Na drugem mestu, namen vrste službenih poti, ki jih je opravil K. Pinxten, je bil udeležba pri dejavnostih ali na sprejemih, ki jih je organizirala zadevna politična stranka in ki niso bili sestanki njenega odbora.

451

Tako je na podlagi vabil, ki jih je prejel K. Pinxten, in navedb v njegovi agendi očitno, da je bil pod pretvezo uradnih razlogov, ki so se nanašali na srečanja z belgijskimi političnimi osebnostmi, namen službenih poti iz vrstic št. 120, 175, 221 in 365 udeležba na parlamentarnih dnevih zadevne politične stranke, službenih poti iz vrstic št. 207, 298 in 381 ter delno tudi tiste iz vrstice št. 229 udeležba na novoletnih sprejemih te stranke, službene poti iz vrstice št. 258 obisk mesta, namenjen članom navedene stranke, službenih poti iz vrstic št. 260 in 289 pa študijski dan oziroma kongres iste stranke.

452

Tovrstne dejavnosti so se poleg tega včasih izvajale tudi na podlagi drugih razlogov in niso bile utemeljene s srečanjem z belgijskimi političnimi osebnostmi.

453

Tako je najprej iz agende K. Pinxtna razvidno, da se je službena pot št. 69, ki je bila predstavljena, kot da je bil njen namen udeležba na „kongresu“, nanašala na kongres zadevne politične stranke.

454

Dalje, čeprav je bila službena pot iz vrstice št. 275 utemeljena s povabilom osebe, katere funkcije niso navedene, račun, ki ga je predložilo Računsko sodišče, in navedba v tej agendi dokazujeta, da je bil njen resnični namen udeležba na „politični kavi“ v organizaciji te politične stranke.

455

Nazadnje je treba na podlagi navedene agende in elektronskega dopisa ene od asistentk K. Pinxtna z dne 25. julija 2017 ugotoviti, da je bil pod pretvezo povabila politične skupine ALDE v Evropskem parlamentu namen službenih poti iz vrstic št. 308 in 416 udeležba na parlamentarnih dnevih zadevne politične stranke.

456

Službeno pot iz vrstice št. 269, katere uradni namen je bil „Uradno vabilo, državni minister, Herman de Croo Centrum“, je treba prav tako navezati na politično dejavnost K. Pinxtna, saj se je ta službena pot nanašala na obisk institucije, v katere predstavitvi je navedeno, da je bila ustanovljena v počastitev nekdanjega predsednika zadevne politične stranke.

457

Službene poti, navedene v točkah od 451 do 456 te sodbe, je treba obravnavati kot neločljivo povezane s politično dejavnostjo K. Pinxtna, na katero se nanaša prvi del četrtega očitka, in iz tega razloga kot očitno neupravičene.

458

Z okoliščino, da namen dogodkov, ki jih je organizirala zadevna politična stranka in na katere se nanašajo nekatere od teh službenih poti, a priori ni bil razprava o politični usmeritvi te stranke, ampak je bila v ospredju slovesna razsežnost, še ni mogoče izpodbijati te presoje, saj se jih zaradi njihove povezanosti s političnim gibanjem, v katerem je K. Pinxten opravljal dejavnost, nezdružljivo z njegovimi nalogami, ta ni mogel udeležiti, ne da bi kršil svojo obveznost neodvisnosti.

459

Torej v tem postopku ni mogoče upoštevati dejstva, da so bile nekatere od teh službenih poti odobrene na podlagi prošnje, v kateri je bil dovolj pregledno opisan njihov namen.

460

Nasprotno, v primeru službene poti iz vrstice št. 34 zgolj s tem, da je v agendi K. Pinxtna navedeno, da naj bi se 19. januarja 2009 udeležil novoletnega sprejema zadevne politične stranke, še ni mogoče dokazati, da je treba njegov prihod v Bruselj na ta datum, čeprav je bil namen te službene poti udeležba na zasedanju Evropskega parlamenta naslednje jutro, očitno ločiti od napovedanega namena navedene službene poti, saj je bila taka odločitev lahko utemeljena s praktičnimi razlogi.

461

Prav tako Računsko sodišče v zvezi s službeno potjo iz vrstice št. 74 sicer navaja udeležbo K. Pinxtna na sestanku odbora zadevne politične stranke, vendar je iz potnega naloga za to službeno pot razvidno, da se je ta začela šele več ur po izvedbi navedenega sestanka.

462

Na tretjem mestu, drugih službenih poti, katerih napovedani namen je bil srečanje s pristojnimi belgijskimi politiki, ob upoštevanju spisa, s katerim razpolaga Sodišče, ni mogoče povezati s sestanki ali drugimi dejavnostmi v organizaciji zadevne politične stranke.

463

Drži sicer, da Računsko sodišče v večini primerov pristojne politike, navedene v nalogih za te službene poti, verodostojno predstavlja kot pripadnike te politične stranke.

464

Vendar tesne vezi, ugotovljene med K. Pinxtnom in zadevno politično stranko, v okviru tega postopka še ne morejo zadostovati kot dokaz za predpostavko, na podlagi katere bi bilo mogoče sistematično izpeljati očitno neupravičenost službene poti, katere namen je bilo srečanje s pristojnim politikom, zgolj zato, ker je ta član navedene politične stranke.

465

Zlasti z vidika pomembne vloge, ki jo je imela navedena stranka v belgijskem političnem življenju, in odnosov, ki jih je lahko K. Pinxten upravičeno imel v njej zaradi svojih dejavnosti pred nastopom funkcije, organizacije določenega števila protokolarnih službenih poti, ki so se nanašale na pristojne politike iz iste stranke, še ni mogoče šteti za neverjetno.

466

Čeprav Računsko sodišče pred Sodiščem trdi, da pred preiskavo urada OLAF ni vedelo za privrženo pripadnost teh pristojnih politikov, ta trditev še ne zadostuje kot dokaz, da so bile prošnje K. Pinxtna goljufive ali da je iz njih izpustil bistveno informacijo, kar še toliko bolj drži, ker so se zadevne službene poti največkrat nanašale na majhno število oseb, katerih politična pripadnost je bila javno znana, in je bil namen več od teh službenih poti srečanje s pristojnimi politiki, ki so bili izrecno opredeljeni kot politiki, ki opravljajo zlasti funkcijo „strankarskega vodje“.

467

V teh okoliščinah je treba šteti, da Računsko sodišče ni izpolnilo dokaznega bremena, ki ga nosi v primerih, v katerih se Sodišču predlaga ugotovitev nezakonitosti službene poti samo na podlagi okoliščine, da je bil pristojni politik, na katerega se nanaša zadevni potni nalog, član zadevne politične stranke, ne da bi predložilo kakršen koli dokaz, da s to službeno potjo niso bila izpolnjena merila, na podlagi katerih se je v upoštevnem obdobju znotraj Računskega sodišča priznavala upravičenost protokolarne službene poti.

468

Tak položaj je mogoče ugotoviti za vrsto službenih poti, v okviru katerih je bilo K. Pinxtnu odobreno srečanje s pristojnim politikom, ki je opravljal najpomembnejše funkcije, pa naj gre za člana Evropskega parlamenta pri službenih poteh iz vrstic št. 19, 301, 330, 355 in 402 ter delno službene poti iz vrstice št. 296, člana belgijske vlade pri službenih poteh iz vrstic št. 43, 66, 92, 97, 169, 211, 215, 248, 303, 352 in 395 ter delno pri službenih poteh iz vrstic št. 118, 326 in 339 ali člana belgijskega parlamenta pri službenih poteh iz vrstic št. 41, 59, 171, 203, 204, 208, 211, 238, 313, 331, 334, 336, 346 in 354 ter delno pri službeni poti iz vrstice št. 326.

469

Enako rešitev je treba sprejeti tudi za službene poti iz vrstic št. 1 in 7, katerih namen je bil srečanje s članom ministrskega kabineta.

470

Glede službenih poti iz vrstic št. 319 in 320 Računsko sodišče člana ministrskega kabineta iz potnega naloga ne opisuje kot člana zadevne politične stranke. Ta institucija kljub temu meni, da je treba ti službeni poti zaradi njune povezave s področjem prometa povezati s politično ali zasebno dejavnostjo. Vendar ta element ne zadostuje kot dokaz očitne neupravičenosti navedenih službenih poti.

471

Na četrtem mestu, logike v zvezi s službenimi potmi, katerih namen je bil srečanje s pristojnimi politiki na najpomembnejših funkcijah, ni mogoče prenesti na službene poti, katerih namen je bil srečanje z osebami, ki so opravljale take funkcije, vendar ne več na datum zadevne službene poti, saj je treba tako srečanje – razen v posebnih okoliščinah – obravnavati kot očitno brez protokolarnega interesa za Računsko sodišče.

472

Prav tako je treba srečanje s pristojnim lokalnim politikom – razen v posebnih okoliščinah – obravnavati, kot da očitno nima nobene zveze z opravljanjem nalog člana Računskega sodišča.

473

Na podlagi teh meril in ker K. Pinxten ni predložil elementov, s katerimi bi bilo mogoče dokazati obstoj posebnih okoliščin, je treba službeni poti iz vrstic št. 15 in 253 obravnavati kot očitno neupravičeni, saj je iz samega namena teh službenih poti, kot ga je K. Pinxten prijavil, razvidno, da je bil njun namen srečanje z nekdanjim ministrom oziroma nekdanjim članom belgijskega parlamenta.

474

Glede službene poti iz vrstice št. 232 je treba ugotoviti, da je status „državni minister“ („Ministre d'État“), pripisan osebi, s katero naj bi se srečal v okviru te službene poti, častni naziv, ki ne pomeni sedanjega opravljanja najpomembnejše politične funkcije. Razlog za tako službeno pot je torej zavajajoč, zato jo je treba vsekakor obravnavati kot očitno neupravičeno.

475

Podobno je treba udeležbo na sprejemu v organizaciji občine Overpelt, kar je bil delni namen službene poti iz vrstice št. 378, prav tako obravnavati kot očitno nepovezano z nalogami člana Računskega sodišča.

476

Več službenih poti, za katere je K. Pinxten prejel povračilo stroškov službenih poti ali plačilo dnevnic in v zvezi s katerimi je bil podan prvi očitek, se je nanašalo na odnose, ki jih je vzdrževal s pristojnimi osebami v zasebnih gospodarskih subjektih.

477

Pravno ureditev službenih poti članov Računskega sodišča, katerih namen je srečevanje s takimi pristojnimi osebami, je treba razlikovati od pravne ureditve službenih poti, ki se nanašajo na odnose, ki se vzdržujejo s pristojnimi politiki.

478

Ker namreč Računsko sodišče v skladu s členom 285 PDEU opravlja revizije v Uniji, so lahko odnosi, ki se vzdržujejo z zasebnimi gospodarskimi subjekti, za to institucijo manjšega pomena kot odnosi, ki se vzdržujejo s pristojnimi osebami iz javnega sektorja.

479

Ta ugotovitev je podkrepljena z dejstvom, da v obvestilu z dne 22. aprila 2004 kot predlog pravilne uporabe stroškov za reprezentanco in razvedrilo članov Računskega sodišča niso navedena vabila, naslovljena na pristojne osebe v zasebnih gospodarskih subjektih.

480

Prav tako ni na te pristojne osebe kot deležnike, na katere se želi ta institucija obrniti za zagotovitev promocije svojih dejavnosti, napoteno niti v dokumentih, katerih namen je izoblikovati komunikacijsko strategijo Računskega sodišča in so navedeni v točki 433 te sodbe.

481

Trditev K. Pinxtna, da so bile službene poti, katerih namen je bil srečanje s pristojnimi osebami v zasebnih gospodarskih subjektih, utemeljene s potrebo po izmenjavi zamisli z akterji iz gospodarskega sveta, s čimer naj bi se obogatile razprave znotraj Računskega sodišča, v tem okviru ne zadostuje kot dokaz zadostne povezanosti z nalogami člana te institucije, da bi se lahko upravičila uporaba njenih sredstev.

482

Čeprav je torej Računsko sodišče večino službenih poti, katerih namen je bil srečanje s pristojnimi osebami v zasebnih gospodarskih subjektih, odobrilo na podlagi povsem preglednih prošenj, ki jih je vložil K. Pinxten, je ta moral vedeti, da tak razlog – razen v posebnih okoliščinah, s katerimi je mogoče dokazati posebno povezavo med dejavnostmi zadevnega zasebnega gospodarskega subjekta in to institucijo – očitno ni mogel biti dovolj povezan z opravljanjem njegovih nalog člana navedene institucije.

483

V tem okviru je treba na prvem mestu za očitno neupravičene šteti službene poti, utemeljene z vabilom, ki ga je poslala pristojna oseba zasebnega gospodarskega subjekta mednarodnih razsežnosti.

484

Natančneje, ta ugotovitev je nujna v zvezi s službenima potema iz vrstic št. 33 in 104, povezanima z vabiloma, ki sta ju poslali pristojni osebi industrijskih skupin, službeno potjo iz vrstice št. 45, katere namen je bil kosilo z osebo, ki jo je K. Pinxten opisal kot člana različnih upravnih odborov, ter službeno potjo iz vrstice št. 325, katere namen je bil srečanje z voditeljem poslovne banke.

485

Čeprav trditve Računskega sodišča v zvezi z resničnim namenom službenih poti iz vrstic št. 257 in 259 ob upoštevanju spisa, s katerim razpolaga Sodišče, niso dokazane, je treba ti službeni poti prav tako obravnavati kot očitno neupravičeni, saj je bil njun namen sprejetje vabil, ki sta ju poslala mednarodna odvetniška pisarna oziroma ponudnik električne energije.

486

Enako velja za službeno pot iz vrstice št. 74, ki je bila utemeljena z vabilom pristojne osebe iz zavarovalniške skupine in katere namen – glede na informacije, ki izhajajo iz agende K. Pinxtna – je bil udeležba na koncertu.

487

Službeni poti iz vrstic št. 75 in 307 ter delno tisto iz vrstice št. 86 je treba prav tako obravnavati kot očitno neupravičene, saj je bil njihov namen srečanje z voditeljem poštne skupine, kar še toliko bolj drži, ker je mogoče z elektronskimi dopisi, ki jih je predložilo Računsko sodišče, dokazati, da je K. Pinxten temu voditelju pomagal kot posrednik v zadevi v zvezi z državnimi pomočmi.

488

Na drugem mestu, očitna nepravilnost, ki se načeloma navezuje na službene poti, katerih namen je bil srečanje s pristojnimi osebami v zasebnih gospodarskih subjektih, še toliko bolj velja za službene poti, povezane z lokalnimi zasebnimi gospodarskimi subjekti.

489

To najprej velja za službene poti iz vrstic št. 73, 76, 251 in 295, katerih namen je bil srečanje s pristojnimi osebami v računovodskih družbah v regiji, iz katere izhaja K. Pinxten, in službeno pot iz vrstice št. 130, katere namen je bil srečanje s pristojno osebo v različnih podjetjih iz te regije.

490

Prav tako je treba kot očitno neupravičene obravnavati službeno pot iz vrstice št. 82 in delno tisti iz vrstic št. 121 in 310, saj so ponavljajoča se srečanja z nepremičninskim investitorjem, dejavnim v regiji, iz katere izhaja K. Pinxten, brez vsakršne zveze z njegovimi nalogami znotraj Računskega sodišča.

491

S tega vidika ni pomembno, da ta institucija ni dokazala utemeljenosti trditve, da se je K. Pinxten s tem nepremičninskim investitorjem srečal, ker se je zanimal za konkreten nepremičninski projekt.

492

Dalje, očitno je, da lokalnih praznovanj v organizaciji zasebnih gospodarskih subjektov, na primer obletnice ustanovitve antwerpenske pristaniške družbe, na katero se je nanašala službena pot iz vrstice št. 363, ali otvoritve linije za stekleničenje v tovarni, s katero je bila utemeljena službena pot iz vrstice št. 390, ni mogoče obravnavati, kot da so povezana z nalogami K. Pinxtna znotraj Računskega sodišča.

493

Nazadnje, prav tako je treba iz istega razloga kot očitno neupravičene obravnavati službene poti iz vrstic št. 100, 239, 283, 287, 359 in 406, saj je bil njihov namen srečanje z belgijskim poslovnežem, ki ga je K. Pinxten med zaslišanjem pred uradom OLAF opisal kot poslovodjo skupine, katere delničar je, in kot „dolgoletnega prijatelja“. Poraba sredstev Računskega sodišča za financiranje takih službenih poti kaže na mešanje med interesi te institucije in zasebnimi interesi K. Pinxtna, in sicer še toliko bolj, ker je iz dokumentov, predloženih Sodišču, razvidno, da je ta pri navedenem poslovnežu deloval kot svetovalec, kar zadeva njegove odnose s Komisijo.

494

Na tretjem mestu pa ni mogoče šteti, da so očitno neupravičene službene poti, namenjene izmenjavam s pristojnimi osebami v mednarodnih revizijskih podjetjih.

495

Ker so konkretne naloge, ki jih opravljajo ta podjetja, delno primerljive z nalogami, zaupanimi članom in uslužbencem Računskega sodišča, in ker mora ta institucija z navedenimi podjetji sodelovati, ni mogoče izključiti, da lahko njeni člani opravljajo službene poti, katerih namen je vzdrževanje poslovnih odnosov s temi podjetji.

496

Računsko sodišče je poleg tega v tem postopku priznalo obstoj rednih stikov med uslužbenci te institucije in uslužbenci mednarodnih revizijskih podjetij.

497

Čeprav navedena institucija trdi, da morajo biti pravila glede teh stikov določena z javnimi naročili ali umeščena v dejavnosti usposabljanja, je treba ugotoviti, da taka načela niso določena z notranjimi pravili, na katera se ista institucija sklicuje, in se ne ujemajo z njeno prakso, kot izhaja iz potnih nalogov K. Pinxtna.

498

Iz tega sledi, da službenih poti iz vrstic št. 47, 103, 161, 210 in 277, katerih namen je bil pregleden in se je nanašal na to, da se K. Pinxtnu omogoči udeležba na dogodku, ki ga je mednarodno revizijsko podjetje organiziralo za pristojne osebe v evropskih institucijah, ni mogoče šteti za očitno neupravičene.

499

Enako velja za službeno pot iz vrstice št. 237 ter delno službeni poti iz vrstic št. 373 in 374, saj je bil namen teh službenih poti srečanje s pristojnimi osebami v mednarodnih revizijskih podjetjih. To, da sta službena pot iz vrstice št. 157 in delno tista iz vrstice št. 339, ki sta imeli podoben namen, potekali na sedežu zasebnega kluba oziroma velikega podjetja, ob neobstoju dodatnih informacij še ne zadostuje za utemeljitev drugačne ugotovitve v zvezi s tema službenima potema.

500

Glede službene poti iz vrstice št. 199, katere namen je bil prav tako srečanje s pristojno osebo v mednarodni revizijski družbi, Računsko sodišče trdi, da je bil njen resnični namen razprava o ponudbi za zaposlitev, ki bi lahko zanimala enega od otrok K. Pinxtna.

501

Vendar z listinami, ki jih je predložila ta institucija, ni mogoče pravno zadostno dokazati, da je bilo to srečanje organizirano za to ali da se je večinoma nanašalo na družinske interese K. Pinxtna, torej ni mogoče dokazati očitne neupravičenosti te službene poti. Drži sicer, da je iz elektronskih dopisov, ki jih je predložila navedena institucija, razvidno, da je oseba, s katero se je K. Pinxten na tej službeni poti srečal, po razgovoru z njim prejela življenjepis enega od njegovih otrok in da je omenila možnosti za morebitno zaposlitev tega otroka. Vendar utemeljitve K. Pinxtna, da so na delovnem kosilu mogoče tudi manj uradne razprave, ki se dotikajo zlasti družinskega položaja gostov in s katerimi je mogoče pojasniti te elektronske dopise, niso neverjetne.

502

Štirideset službenih poti, za katere so bili povrnjeni stroški službenih poti ali plačane dnevnice in za katere Računsko sodišče v okviru prvega očitka trdi, da niso bile upravičene, se je nanašalo na dejavnosti K. Pinxtna, povezane s predstavniškimi organizacijami ali združenji.

503

Take službene poti se nanašajo na vmesni položaj med službenimi potmi v zvezi z odnosi s pristojnim politiki in tistimi v zvezi z odnosi s pristojnimi osebami v zasebnih gospodarskih subjektih.

504

Tako organizacije, ki zastopajo civilno družbo, sicer niso bile navedene v pravilih Računskega sodišča, ki urejajo stroške za reprezentanco in razvedrilo, ali v dokumentih, v katerih je opredeljena komunikacijska strategija te institucije, s katerimi razpolaga Sodišče, vendar lahko te organizacije kljub vsemu izrazijo stališča o delovanju institucij, ki bi jih Računsko sodišče lahko upoštevalo pri pripravi poročil o tem delovanju.

505

V teh okoliščinah ni mogoče povsem izključiti, da lahko Računsko sodišče upravičeno meni, da je mogoče službene poti, povezane s takimi organizacijami, v posebnih primerih navezati na opravljanje nalog njegovih članov.

506

Vendar je mogoče ob upoštevanju ravnanja K. Pinxtna, kot izhaja iz upoštevnih potnih nalogov, ugotoviti, da je ta kljub ponavljajočim se odobritvam Računskega sodišča, izdanih na običajno pregledni podlagi, moral vedeti, da njegove službene poti, povezane s predstavniškimi organizacijami ali združenji, niso v dejanskem interesu te institucije.

507

Najprej, kot je razvidno iz točke 502 te sodbe, je K. Pinxten med svojima mandatoma opravil več deset tovrstnih službenih poti.

508

Dalje, očitno je, da so bile te službene poti skoraj sistematično opravljene pri lokalnih organizacijah, katerih področje delovanja je bilo omejeno na Limburg ali na Flandrijo (Belgija).

509

Nazadnje, navedene službene poti so bile dejansko opravljene pri zelo omejenem številu akterjev, ki jih je K. Pinxten vedno znova obiskoval.

510

Ker pa je mogoče zaradi neposredne povezave med dejavnostmi Računskega sodišča in predstavniškimi organizacijami ali združenji upravičenost takih službenih poti predpostaviti le v posebnih primerih, očitno ni mogoče šteti, da je bilo v interesu Računskega sodišča, da se vedno znova promovirajo njegove dejavnosti pri lokalnih akterjih ali da se izmenjujejo stališča s takimi akterji.

511

Ob upoštevanju navedenega je treba šteti, da so bile službene poti iz vrstic št. 48, 132, 170, 192, 209, 217, 224, 228, 242, 256, 271, 292, 304, 305, 318, 328, 353, 361, 380 in 398 ter delno tista iz vrstice št. 155 očitno neupravičene, saj je bil njihov namen vzdrževanje odnosov z Vlaams netwerk van ondernemingen Limburg (gospodarska in industrijska zbornica v Limburgu, Belgija), in sicer prek srečanj z njenimi voditelji ali udeležbe na letnih sestankih, novoletnih sprejemih, poletnih praznovanjih in drugih družabnih dogodkih, ki jih je prirejala ta organizacija.

512

Enako je treba ugotoviti za službene poti iz vrstic št. 83, 174, 219 in 311 ter delno tisto iz vrstice št. 118, ki so se nanašale na vabila delodajalske federacije v Limburgu, pa tudi za službene poti iz vrstic št. 131, 227 in 261 ter delno tisti iz vrstic št. 326 in 378, katerih namen je bil udeležba na sestankih združenja podjetij iz industrijskega sektorja, ki delujejo v Overpeltu.

513

Čeprav se službena pot iz vrstice št. 93 in delno tista iz vrstice št. 310 nanašata na organizaciji v Limburgu, kamor je bila opravljena samo ena službena pot, in sicer na združenje za poklicno vključevanje in neformalno združenje lokalnih voditeljev, je mogoče ob upoštevanju okvira, opisanega v točkah od 506 do 509 te sodbe, prav tako šteti, da očitno nista bili upravičeni.

514

To analizo je treba prenesti na službeni poti iz vrstic št. 154 in 230, ki sta se nanašali na organizacijo, katere namen je promocija flamskih interesov v Bruslju, ter na službeni poti iz vrstic št. 134 in 135, katerih namen je bila udeležba na novoletnem sprejemu investicijskega sklada regije Flamske.

515

Nasprotno pa zaradi pomembne vloge, ki se priznava federacijam podjetij nacionalnega obsega, službenih poti iz vrstic št. 137 in 143, katerih namen je bil srečanje s predsednikom federacije belgijskih podjetij, ter službene poti iz vrstice št. 290 in delno tiste iz vrstice št. 155, ki sta se nanašali na udeležbo na forumih, ki jih je organizirala ta federacija, ni mogoče šteti za očitno neupravičene.

516

Kot je razvidno iz točke 58 te sodbe, je Računsko sodišče s sklepom z dne 30. aprila 2015 K. Pinxtnu dovolilo opravljanje zunanje dejavnosti, združljive z njegovimi nalogami člana te institucije, in sicer dejavnosti predsedovanja fundaciji SBNL‑V.

517

Ta fundacija je bila v prošnji, na podlagi katere je bil izdan navedeni sklep, opisana kot nepridobitna organizacija, namenjena spodbujanju prispevka lastnikov zemljišč k biotski raznovrstnosti in dobremu ekološkemu upravljanju v Belgiji.

518

Ker je zunanja dejavnost že po definiciji ločena od nalog, ki jih opravlja član Računskega sodišča znotraj te institucije, ne sme biti povod za službene poti zadevne osebe kot člana.

519

Neupravičenost službenih poti, neposredno povezanih z dovoljeno zunanjo dejavnostjo, je treba poleg tega šteti za očitno, ker izhaja iz same narave take dejavnosti.

520

Ob upoštevanju teh preudarkov je treba opredeliti, ali nekatere službene poti, ki jih je odobrilo Računsko sodišče, dejansko ne spadajo v zunanjo dejavnost, ki jo je opravljal K. Pinxten.

521

Čeprav je torej Računsko sodišče službeno pot iz vrstice št. 368 in delno tisto iz vrstice št. 392 odobrilo na podlagi povsem pregledne prošnje, ju je treba obravnavati kot očitno neupravičeni, saj je bil njun namen odziv na vabilo fundacije SBNL‑V, na katero se je nanašal njun potni nalog.

522

Poleg teh dveh službenih poti je mogoče z dovoljeno zunanjo dejavnostjo K. Pinxtna, to je predsedovanjem tej fundaciji, povezati še službene poti iz vrstic št. 323, 360, 385 in 405 ter delno tisto iz vrstice št. 392.

523

Službena pot iz vrstice št. 405 in delno tista iz vrstice št. 385 se namreč nanašata na srečanje s pristojno osebo v skladu, iz katerega se financira glavna nagrada, ki jo vsako leto podeli fundacija SBNL‑V.

524

Službeni poti iz vrstic št. 323 in 360 ter delno službeni poti iz vrstic št. 385 in 392 pa so se nanašale bodisi na dejavnost, ki jo je organizirala European Landowners Organisation (Evropska organizacija lastnikov zemljišč, v nadaljevanju: organizacija ELO), bodisi na srečanje s pristojno osebo te organizacije na datum, ko je bil K. Pinxten predsednik fundacije SBNL‑V.

525

Medtem ko K. Pinxten ni natančno pojasnil povezanosti med organizacijo ELO in njegovimi nalogami člana Računskega sodišča, je iz spisa, s katerim razpolaga Sodišče, razvidno, da je ta organizacija tesno povezana s fundacijo SBNL‑V.

526

Tako iz opisa namena fundacije SBNL‑V, navedenega v točki 517 te sodbe, najprej izhaja, da si tako ta fundacija kot organizacija ELO prizadevata za obrambo interesov lastnikov zemljišč.

527

Dalje, pristojna oseba organizacije ELO, s katero se je K. Pinxten srečal v okviru službenih poti, ki jih je odobrilo Računsko sodišče, je kot generalni sekretar fundacije SBNL‑V podpisala dokument, ki ga je K. Pinxten predložil tej instituciji za pridobitev dovoljenja za predsedovanje tej fundaciji. Iz zapisnika, ki ga je predložilo Računsko sodišče, je tudi razvidno, da je bila ta pristojna oseba iz organizacije ELO članica generalne skupščine fundacije SBNL‑V.

528

Nazadnje, elektronski dopisi iz spisa, s katerim razpolaga Sodišče, dokazujejo obstoj še drugih povezav med fundacijo SBNL‑V in organizacijo ELO, kot je sodelovanje zadnjenavedene v zgoraj navedenem postopku za pridobitev dovoljenja za opravljanje zunanje dejavnosti ali pri pripravi izročitve glavne nagrade, ki jo fundacija SBNL‑V podeljuje vsako leto.

529

Ob upoštevanju teh elementov je treba šteti, da službene poti, navedene v točki 524 te sodbe, očitno niso upravičene.

530

To presojo je treba prenesti na službeno pot iz vrstice št. 296, saj je bil njen delni namen K. Pinxtnu omogočiti srečanje z voditelji organizacije ELO in fundacije SBNL‑V malo pred njegovim imenovanjem na mesto predsednika te fundacije.

531

Dalje, glede službene poti iz vrstice št. 393 je bila v potnem nalogu sicer jasno navedena udeležba na generalni skupščini mednarodnega lovskega sveta v Bruslju, vendar je treba ugotoviti, da K. Pinxten v programu te generalne skupščine ni bil predstavljen samo kot član Računskega sodišča, ampak tudi kot predsednik fundacije SBNL‑V, in da je bilo v tem programu pojasnjeno, da bo izrekel nekaj besed dobrodošlice „v imenu Belgije“.

532

Poleg tega je iz izmenjanih elektronskih dopisov pred to službeno potjo razvidno, da bi moral imeti K. Pinxten sprva skupen govor z enim od belgijskih ministrov in da je njegovo udeležbo na tej generalni skupščini pripravila zlasti organizacija ELO.

533

Torej je treba ugotoviti, da je treba nastop K. Pinxtna pred generalno skupščino mednarodnega lovskega sveta povezati z njegovimi nalogami predsednika fundacije SBNL‑V, ne pa z njegovim statusom člana Računskega sodišča, kar pomeni, da je treba službeno pot iz vrstice št. 393 obravnavati kot očitno neupravičeno.

534

Nasprotno pa službene poti iz vrstice št. 128, čeprav je izrecno povezana z organizacijo ELO, ni mogoče zgolj iz tega razloga obravnavati, kot da očitno ni upravičena, saj se je odvila več let pred tem, ko je bilo K. Pinxtnu dovoljeno postati predsednik fundacije SBNL‑V.

535

V teh okoliščinah K. Pinxtnu ni mogoče očitati, da se je na podlagi preglednega potnega naloga udeležil konference, ki jo je organiziral Evropski parlament v zvezi s predstavniško organizacijo evropske razsežnosti.

536

Enako velja za službeni poti iz vrstic št. 411 in 412, ki sta se nanašali na dogodka v organizaciji združenja „Friends of the Countryside“ („Prijatelji podeželja“) in valonske fundacije za ohranjanje habitatov, saj Računsko sodišče svoje očitke utemeljuje z domnevnimi povezavami med tema organizacijama in fundacijo SBNL‑V, vendar ni v zvezi z njimi Sodišču predložilo nobenih dokazov.

537

Resnični namen enajstih službenih poti, za katere je bilo izvedeno povračilo stroškov službenih poti ali plačilo dnevnic, na katere se nanaša prvi očitek, je bil po mnenju Računskega sodišča K. Pinxtnu omogočiti udeležbo na lovskih izletih.

538

Iz spisa, s katerim razpolaga Sodišče, je razvidno, da se je K. Pinxten na teh različnih službenih poteh res udeležil lova.

539

Pri tem je treba ugotoviti, da so bile vse navedene službene poti odobrene na podlagi prošenj, ki jih je predložil K. Pinxten in ki so se nanašale na prejeto povabilo ali načrtovano dejavnost brez kakršne koli omembe lova.

540

Ker je torej okoliščina, da službena pot vključuje udeležbo na lovu, bistvena informacija za presojo njene upravičenosti, se K. Pinxten ob upoštevanju preudarkov iz točk 372 in 374 te sodbe ne more uspešno sklicevati na legitimna pričakovanja v zvezi s tem, da še naprej velja odobritev zadevnih službenih poti, od Računskega sodišča pa torej ni mogoče zahtevati, naj dokaže očitno neupravičenost teh službenih poti.

541

V tem okviru je očitno, da udeležba na lovu nima nikakršne zveze z opravljanjem nalog člana Računskega sodišča, vendar je treba hkrati opozoriti, da je iz točk 399 in 428 te sodbe razvidno, da je po eni strani mogoče med službeno potjo člana te institucije veljavno odobriti njegovo udeležbo na večinoma poslovnem dogodku, ki vključuje tudi dodatno prostočasno dejavnost, po drugi strani pa, da je mogoče službeno pot takega člana upravičiti s protokolarnim namenom.

542

Torej je treba za presojo upravičenosti službenih poti K. Pinxtna, ki so vključevale njegovo udeležbo na lovu, opredeliti, ali so se te službene poti dejansko nanašale na večinoma poslovni dogodek oziroma ali so imele resnično protokolarno razsežnost.

543

S tega vidika take službene poti na prvem mestu ni mogoče šteti za upravičeno, če je njen uradni namen zgolj sprejetje povabila osebe, katere funkcija nima tesne zveze z dejavnostmi Računskega sodišča.

544

Torej je treba službene poti iz vrstic št. 309, 327 in 366 obravnavati kot neupravičene, saj je bil edini razlog, naveden za njihovo utemeljitev, povabilo osebe, katere status iz potnega naloga ni razviden niti ni bil pojasnjen med tem postopkom.

545

Enako velja za službeni poti iz vrstic št. 329 in 377, saj sta bili izpeljani na podlagi vabila pristojne osebe iz organizacije ELO in sta bili torej kvečjemu povezani z dovoljeno zunanjo dejavnostjo K. Pinxtna.

546

Poleg tega interes, ki lahko za Računsko sodišče obstaja, kar se tiče poklicnih odnosov, ki se vzdržujejo z mednarodnimi revizijskimi podjetji, ne zadostuje za utemeljitev službene poti iz vrstice št. 321, katere namen je bil opisan kot sprejetje vabila pristojne osebe takega podjetja, saj je iz listin, ki jih je predložilo Računsko sodišče, razvidno, da je bil edini namen te službene poti udeležba na lovu, ki ga je organizirala ta pristojna oseba.

547

Na drugem mestu, službeni poti iz vrstic št. 337 in 386 ter delno službena pot iz vrstice št. 229 se od preostalih službenih poti, povezanih z lovskimi izleti, razlikujejo po tem, da je bil njihov namen opisan kot udeležba na „dnevih evropskih institucij“, organiziranih v gradu Chambord.

548

V nasprotju s trditvijo Računskega sodišča je treba na podlagi potrdila, ki ga je pripravil direktor državnega posestva Chambord, ter elementov, ki jih je zasegel OLAF, še zlasti elektronskega dopisa z dne 13. januarja 2012, v katerem je omenjen „evropski lovski pogon“, in seznama udeležencev na enem od zadevnih dogodkov, ugotoviti, da so bili na datume, na katere se nanašajo te službene poti, v gradu Chambord dejansko organizirani dogodki, na katerih so se zbrale osebe na visokih položajih v evropskih institucijah.

549

Vendar pa nobeden od dokumentov, ki jih je zasegel OLAF ali predložil K. Pinxten, ne dokazuje, da bi imeli ti dogodki kakršno koli poslovno razsežnost. Nasprotno, v programih, ki jih je zasegel OLAF, je predvidena zgolj organizacija „gonj“, obrokov in „počastitve divjadi“.

550

Poleg tega niti prošnja za odobritev zadevnih službenih poti niti druge listine, predložene Sodišču, ne vsebujejo nobenega elementa, ki bi kazal na to, da je navedene dogodke priredila organizacija, s katero bi bilo Računskemu sodišču v interesu vzdrževati odnose, ali pristojna oseba take organizacije. Ob neobstoju takih elementov – ali vsaj trditve K. Pinxtna v zvezi s tem – teh dogodkov ni mogoče utemeljiti z organizacijo službenih poti v protokolarne namene.

551

Torej je treba službeni poti iz vrstic št. 337 in 386 ter delno tisto iz vrstice št. 229 obravnavati kot neupravičene.

552

Na tretjem mestu se je razlog službenih poti iz vrstic št. 315 in 371 nanašal na vabili belgijskih kraljevih služb oziroma člana belgijske kraljeve družine.

553

Iz spisa, s katerim razpolaga Sodišče, je razvidno, da je K. Pinxten dejansko prejel vabilo belgijske kraljeve družine za udeležbo na „kraljevskih lovih“ v Ciergnonu (Belgija).

554

Ker pa spis, s katerim razpolaga Sodišče, ne vsebuje elementov, ki bi dokazovali utemeljenost trditve K. Pinxtna, da imajo ti lovi znotraj Kraljevine Belgije precejšnjo protokolarno razsežnost, je treba šteti, da zgolj okoliščina, da predloženi vabili izhajata iz belgijske kraljeve družine, še ne zadostuje kot dokaz povezanosti z opravljanjem nalog člana Računskega sodišča.

555

Iz tega sledi, da je treba neupravičenost službenih poti iz vrstic št. 315 in 371 obravnavati kot dokazano.

556

Vrste službenih poti, za katere so bili povrnjeni stroški službenih poti ali plačane dnevnice in na katere se nanaša prvi očitek, ni mogoče vključiti v že preučene kategorije, zato je treba o njihovi upravičenosti presojati za vsak primer posebej.

557

Očitke Računskega sodišča v zvezi s 14 od teh službenih poti je treba zavrniti kot neutemeljene.

558

Na prvem mestu, ker Računsko sodišče ni nikjer pojasnilo razloga za zatrjevano neupravičenost službene poti iz vrstice št. 310, te ni mogoče šteti za očitno neupravičeno, saj se je delno nanašala na obisk na univerzi.

559

Enako velja za službeno pot iz vrstice št. 347, v zvezi s katero srečanja s pristojno osebo pri belgijski narodni banki ter belgijskim poslancem in odvetnikom, ki prav tako zaseda funkcijo v tej banki, ni mogoče šteti za očitno neupravičeno zgolj na podlagi trditve Računskega sodišča, da ta službena pot „ni bila povezana z nalogami K. Pinxtna“, in okoliščine, da je bil navedeni poslanec član zadevne politične stranke.

560

Na drugem mestu, v več primerih dokazi, ki jih je predložilo Računsko sodišče, ne zadostujejo kot dokaz neupravičenosti, ki jo zatrjuje ta institucija.

561

Najprej, glede službenih poti iz vrstic št. 57 in 391, katerih namen je bil vsakič sestanek s članom Komisije, ni sporno, da je mogoče tak sestanek načeloma navezati na opravljanje nalog člana Računskega sodišča.

562

Po eni strani utemeljenost trditve te institucije, da je bila službena pot iz vrstice št. 57 dejansko povezana z organizacijo glasbenega festivala, za katerega se je K. Pinxten zanimal zasebno, ni dokazana.

563

Ta službena pot je namreč potekala 13. julija 2009, medtem ko se elektronski dopisi v zvezi s tem festivalom, ki jih je predložilo Računsko sodišče, nanašajo na subvencijo za leto 2011, napisani pa so bili septembra in oktobra 2011. Poleg tega je zveza med navedeno službeno potjo in to subvencijo še toliko manj verjetna, ker je bil zadevni član Komisije za kulturo pristojen šele od 10. februarja 2010.

564

Po drugi strani ni Računsko sodišče predložilo nobene posebne listine v podporo trditvi, da se je službena pot iz vrstice št. 391 nanašala na „zasebno kosilo“.

565

Zgolj z okoliščino – ki poleg tega ni niti dokazana – da naj bi bil zadevni član Komisije lovski partner K. Pinxtna, kot tako še ni mogoče dokazati zasebne narave navedenega kosila. Utemeljenosti stališča Računskega sodišča ni mogoče dokazati niti s tem, da naj bi se tega kosila udeležila tudi ena od pristojnih oseb organizacije ELO, in sicer še toliko manj, ker ni sporno, da seznama gostov na tem kosilu, ki je potekalo na sedežu Komisije, ni sestavil K. Pinxten.

566

Dalje, čeprav Računsko sodišče ne izpodbija utemeljitve, ki zajema udeležbo K. Pinxtna na slovesnosti ob začetku študijskega leta na Collège d'Europe à Bruges (Belgija) in je bila navedena kot namen službene poti iz vrstice št. 63, kljub vsemu trdi, da se K. Pinxten te slovesnosti ni udeležil.

567

Vendar je treba v zvezi s tem šteti, da odlomek s spletne strani, ki ga je predložilo Računsko sodišče, ne zadostuje kot dokaz nenavzočnosti K. Pinxtna na tej slovesnosti, saj je treba upoštevati naravo tega dokumenta, ki ga ni mogoče izenačiti z zapisnikom s seznamom prisotnih, in besedišče, uporabljeno v tem dokumentu, ki kaže na to, da je naveden le del osebnosti, navzočih na navedeni slovesnosti.

568

Poleg tega je sicer dokazano, da je K. Pinxten na datum zadevne službene poti kosil v Bruslju, vendar z dokazi, ki jih je predložilo Računsko sodišče, ni mogoče dokazati ure tega kosila.

569

Nazadnje, pet službenih poti, povezanih s srečanji z diplomati, ki bi bile načeloma lahko povezane z nalogami člana Računskega sodišča na položaju v senatu, pristojnem za zunanje odnose Unije, je opisanih, kot da so bile zasebne narave, ne da bi bila ta trditev pravno zadostno dokazana.

570

Tako Računsko sodišče v primeru službene poti iz vrstice št. 56 trdi, da je bilo kosilo s konzulom Ruske federacije povezano s pomočjo belgijskemu paru, ki je želel posvojiti otroka iz te države.

571

Vendar z listinami, ki jih je v zvezi s tem predložilo Računsko sodišče in so bile sestavljene več mesecev po datumu te službene poti, v njih pa ni omenjeno niti to kosilo niti kakršen koli predhodni dogodek, ni mogoče z gotovostjo dokazati, da je imela ta službena pot namen, neodvisen od nalog K. Pinxtna.

572

Službene poti iz vrstic št. 138, 196 in 382 so se, kar se tiče zadnjih dveh, povsem pregledno navezovale na udeležbo K. Pinxtna na „diplomatski večerji“, ki vsako leto poteka v Bruslju.

573

Ker ni sporno, da se na tej večerji zbere veliko število belgijskih diplomatov, se načeloma zdi, da lahko pomeni priložnost za izmenjavo stališč o temah, zanimivih za Računsko sodišče, ter za seznanitev z dejavnostmi te institucije in njihovo promocijo pri visokih nacionalnih predstavnikih.

574

V teh okoliščinah zgolj dejstvo, da navedeno večerjo priredi organizacija, katere namen je promocija flamskih interesov v Bruslju, še ne zadostuje kot dokaz utemeljenosti trditve Računskega sodišča, da je bil namen te večerje „flamskim podjetnikom omogočiti srečanje z belgijskimi diplomati na položajih v tujini“. Zadevnih službenih poti torej ni mogoče šteti za očitno neupravičene.

575

Glede kosila z veleposlanikom Kraljevine Belgije v Franciji, na katero se nanaša službena pot iz vrstice št. 284, Računsko sodišče trdi, da je bilo to kosilo zasebne narave, pri čemer se sklicuje na prijateljski odnos med navedenim veleposlanikom in K. Pinxtnom ter identiteto preostalih gostov, vendar je treba ugotoviti, da zasebna narava ni dokazana, saj ni bil predložen nikakršen dokaz, iz katerega bi lahko Sodišče razbralo namen navedenega kosila, zgolj obstoj takega odnosa pa vsekakor ne zadostuje za izključitev možnosti, da bi lahko imelo isto kosilo tudi poslovno razsežnost.

576

Na tretjem mestu, udeležbo K. Pinxtna na pogrebu očeta ene od njegovih asistentk, kar je bil namen službene poti iz vrstice št. 335, ki jo je predsednik Računskega sodišča odobril na podlagi pregledno predloženih informacij, je mogoče navezati na opravljanje nalog člana te institucije, za katerega je mogoče razumno pričakovati, da bo ob taki priložnosti izrazil osebno podporo enemu od svojih bližnjih sodelavcev v navedeni instituciji.

577

Na četrtem mestu, očitke v zvezi s službenimi potmi iz vrstic št. 102, 293 in 294 je treba zavrniti, saj je mogoče nepravilnosti, ki jih K. Pinxtnu pripisuje Računsko sodišče, obravnavati kot opravičljive napake, ki jih je storil.

578

Tako se nepravilnost, navedena v zvezi s službeno potjo iz vrstice št. 102, nanaša na neprijavo plačanega obroka, katerega cena je znašala približno 30 EUR, ne da bi bilo na podlagi česar koli mogoče ugotoviti, da ni treba take osamljene napake pripisati zgolj pozabi.

579

Glede službenih poti iz vrstic št. 293 in 294 Računsko sodišče sicer upravičeno trdi, da sta bili ti službeni poti ohranjeni, čeprav je bilo srečanje, s katerim sta bili utemeljeni, odpovedano, vendar ob upoštevanju navedbe iz agende K. Pinxtna obstoj goljufije v zvezi s tem ni dokazan, saj je ob uri, sprva določeni za izvedbo navedenih službenih poti, potekalo prijavljeno kosilo na Računskem sodišču.

580

Nasprotno pa je mogoče K. Pinxtnu v okviru tega postopka delno ali v celoti veljavno očitati 31 od službenih poti, omenjenih v točki 556 te sodbe.

581

Na prvem mestu, obiska lokalnega zdravstvenega središča v okviru službene poti iz vrstice št. 286 zaradi udeležbe na slovesnosti ob dvajseti obletnici njegove ustanovitve očitno ni mogoče navezati na naloge člana Računskega sodišča.

582

Na drugem mestu, namen več službenih poti, na katere se nanaša prvi očitek, je bil srečanje z osebo, katere status v potnem nalogu ni pojasnjen in ga K. Pinxten v tem postopku ni jasno razložil.

583

Čeprav izdaja potnega naloga in nato povračilo stroškov službenih poti ali plačilo dnevnic v takih primerih kažejo na zelo slab nadzor na Računskem sodišču, nič manj ne drži, da je treba službeno pot, katere namen je srečanje z osebo, pri kateri ni mogoče ugotoviti nobene povezave s to institucijo, obravnavati kot očitno neupravičeno.

584

V zvezi s službeno potjo iz vrstice št. 49 Računsko sodišče sicer ni dokazalo zatrjevane povezave med osebo, na katero se nanaša zadevni potni nalog, in organizacijo glasbenega festivala, vendar je treba kljub temu ugotoviti, da nič v spisu, s katerim razpolaga Sodišče, ne omogoča opredelitve položaja, na katerem naj bi bila ta oseba.

585

Kot očitno neupravičene je treba opredeliti tudi službene poti iz vrstic št. 39, 234, 235, 297, 348 in 389, saj je bil njihov namen srečanje z osebami, katerih status ni pojasnjen, kar velja tudi za službeno pot iz vrstice št. 79, ki je utemeljena zgolj z napotilom na „uradno vabilo“.

586

Enako je treba ugotoviti v zvezi s službeno potjo iz vrstice št. 306, pri čemer se ni treba izreči o trditvi Računskega sodišča, da je bila oseba, na katero se je ta službena pot nanašala, notar, in delno v zvezi s službeno potjo iz vrstice št. 347 ne glede na utemeljenost trditve te institucije, ki navedeno službeno pot povezuje s poročnim sprejemom.

587

Podobno je treba kot očitno neupravičene obravnavati službene poti iz vrstic št. 40, 44, 262 in 351 ter delno tisto iz vrstice št. 86, saj so se nanašale na srečanja z osebami, poimenovanimi samo z nazivi „direktor“, „baron“, „pravnik in revizor“ ter „sodnik“ in „odvetnik“ ali „notar“.

588

Na tretjem mestu, nekatere službene poti, katerih namen je bil srečanje z osebo, katere status bi lahko bil dovolj povezan z Računskim sodiščem, je treba kljub temu obravnavati, kot da so bile odobrene na podlagi prošnje, iz katere je bila izpuščena bistvena informacija, in kot neupravičene, saj je ta institucija predložila dokaze, s katerimi je mogoče potrditi, da je imelo srečanje zaseben namen.

589

To velja za službeno pot iz vrstice št. 108, ki se je nanašala na sestanek s članom Komisije, saj je iz elektronskih dopisov, izmenjanih za pripravo tega sestanka, razvidno, da se je ta navezoval na usmeritve, ki jih je želela predstavniška organizacija uveljavljati pri Komisiji.

590

Službena pot iz vrstice št. 122 je tesno povezana s službeno potjo iz vrstice št. 108, saj se je nanašala na srečanje z voditeljem te predstavniške organizacije in je iz elektronskega dopisa, prejetega dan po tem srečanju, razvidno, da je imela enak namen kot zadnjenavedena službena pot.

591

Večerje z admiralom, na katero se nanaša službena pot iz vrstice št. 280, očitno ni mogoče navezati na naloge K. Pinxtna znotraj Računskega sodišča, saj elektronski dopisi, ki jih je zasegel OLAF, kažejo, da je to večerjo organiziral zasebni gospodarski subjekt zlasti zato, da bi se K. Pinxtnu zahvalil za pomoč, ki naj bi mu jo zagotovil pri prizadevanjih za podpis pogodbe s področja obrambe.

592

V primeru službene poti iz vrstice št. 404 namen večerje, organizirane s članom belgijske vlade, sicer ni znan, vendar je mogoče s tem, da je v elektronskem dopisu z dne 10. maja 2016 navedeno, da ga je povabil K. Pinxten skupaj s snaho, dokazati zasebno naravo tega kosila.

593

Na četrtem mestu, službene poti, ki se nanašajo na prostočasno dejavnost ali spadajo v prijateljske odnose, je treba ob upoštevanju preudarkov iz točke 399 te sodbe obravnavati kot očitno neupravičene, kadar nimajo nikakršne zveze z dogodkom, osredotočenim na poklicne dejavnosti.

594

V zvezi s tem je treba navesti službeno pot iz vrstice št. 80, ki se je nanašala na srečanje z direktorjem kulturne ustanove, in službeno pot iz vrstice št. 322, katere resnični namen je bil pod pretvezo povabila zasebnega gospodarskega subjekta, kot je razvidno iz navedb v agendi K. Pinxtna, temu omogočiti udeležbo na operni predstavi.

595

Kljub preglednosti zadevnih potnih nalogov je očitno, da službene poti št. 101, katere namen je bil udeležba na vrtni zabavi kraljevega komornega orkestra Valonije (Belgija), ter službenih poti št. 288, 345 in 394, povezanih z udeležbo na glasbenem festivalu, ni mogoče navezati na naloge člana Računskega sodišča, pri čemer z okoliščino, da je ta festival naslavljal „mlade Evropejce“, ni mogoče utemeljiti nasprotne rešitve.

596

Ta ugotovitev je še toliko očitnejša v zvezi s službeno potjo iz vrstice št. 364, ki je omogočila kratek obisk na festivalu, posvečenem škotski kulturi, in sicer na podlagi potnega naloga, v katerem je bilo navedeno zgolj uradno vabilo flamskega predstavništva.

597

Čeprav se je službena pot iz vrstice št. 99 nanašala na slovesnost, ki je potekala v univerzitetnem okviru, je prav tako ni mogoče navezati na naloge K. Pinxtna, saj je v dokumentih, ki jih je predložilo Računsko sodišče, navedeno, da je bil namen te slovesnosti počastiti umetnike in da se je končala s koncertom.

598

Dalje, ni sporno, da se je službena pot iz vrstice št. 202 nanašala na udeležbo K. Pinxtna na poroki otroka belgijskega sodnika na Sodišču.

599

Namen te službene poti v potnem nalogu ni bil jasno opisan, saj je bilo napoteno zgolj na uradno vabilo tega sodnika, ne da bi bilo pojasnjeno, da se je to nanašalo na družinsko slovesnost.

600

Samo s statusom zadevnih oseb pa ni mogoče dokazati upravičenost službene poti iz vrstice št. 202.

601

To razlogovanje je treba prenesti na službeno pot iz vrstice št. 300 in delno na tisto iz vrstice št. 362, saj je iz agende K. Pinxtna razvidno, da sta se ti službeni poti nanašali na poroki otrok belgijskih osebnosti.

602

V času trajanja obeh mandatov K. Pinxtna je bilo povračilo stroškov za reprezentanco in razvedrilo, ki so jih priglasili člani Računskega sodišča, urejeno s Sklepom št. 7‑2004.

603

Člen 2 tega sklepa je določal povračilo splošnih odhodkov za reprezentanco in razvedrilo, ki za člane „nastanejo, kadar delujejo kot člani institucije“.

604

Ta člen je poleg tega določal, da se ti odhodki povrnejo po predložitvi ustreznih prijav, v katerih so navedeni datum vabila, število povabljencev in status glavnega povabljenca ter so jim priložena ustrezna potrdila o plačilu ali druga pisna dokazila, ki se štejejo za enakovredna.

605

Člen 6 navedenega sklepa je poleg tega določal, da se za sprejeme na domu povrnejo nastali stroški do zneska, izkazanega s predloženimi dokazili.

606

Iz teh določb izhaja, da je bilo povračilo stroškov za reprezentanco in razvedrilo po eni strani pogojeno s predložitvijo dokazil, po drugi strani pa s tem, da so ti stroški nastali za zadevno osebo kot člana Računskega sodišča.

607

Pojem „stroški za reprezentanco in razvedrilo“ je bil pojasnjen v obvestilu z dne 22. aprila 2004, s katerim je bil dopolnjen Sklep št. 7‑2004.

608

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da iz namena tega obvestila sicer izhaja, da se z njim ne ustvarijo obvezni učinki, vendar zato nič manj ne drži, da so morali člani Računskega sodišča, da bi izpolnili svojo obveznost vzornega obnašanja, na katero je bilo opozorjeno v točki 243 te sodbe, ustrezno upoštevati načela iz navedenega obvestila.

609

Iz obvestila z dne 22. aprila 2004 najprej izhaja, da so bili stroški za reprezentanco in razvedrilo večinoma namenjeni spodbujanju zunanjih odnosov Računskega sodišča in da člani to institucijo zastopajo, zlasti kadar v njenem interesu vzdržujejo poklicne odnose z osebami na določenih funkcijah v Uniji, državah članicah ali tretjih državah.

610

V tem obvestilu je bilo zatem navedeno, da morajo biti odhodki za vsako prireditev sorazmerni z njenim pomenom in statusom sodelujočih.

611

Nazadnje, v tem obvestilu je bilo navedeno, da se lahko prireditev, za katere se porabijo stroški za reprezentanco in razvedrilo, udeležijo tudi zakonci in partnerji članov Računskega sodišča ter njihovih povabljencev. Nasprotno pa so morali prijatelji ali osebni stiki teh članov prejeti zasebna vabila, kar pomeni, da so morali stroške v zvezi z njihovim povabilom kriti navedeni člani.

612

Priloga 1 k obvestilu z dne 22. aprila 2004 je vsebovala dodatne smernice v zvezi s stroški za reprezentanco in razvedrilo.

613

Iz te priloge zlasti izhaja, da so se morali stroški, nastali zunaj Računskega sodišča, na splošno nanašati na osebe, ki opravljajo najpomembnejše funkcije v Uniji, državah članicah ali tretjih državah, ter da odhodki, nastali v zasebnem bivališču člana Računskega sodišča, niso smeli presegati nujnih odhodkov.

614

Priloga 2 k temu obvestilu je vsebovala obrazec, na katerem je bilo mogoče prijaviti stroške za reprezentanco in razvedrilo, pri čemer je bilo treba navesti datum, uro dogodka, njegovo vrsto in razlog zanj ter število udeležencev in njihov status.

615

Iz točk od 609 do 614 te sodbe je razvidno, da sta razlog za reprezentanco ali razvedrilo in status povabljene osebe ali povabljenih oseb glavni merili, na podlagi katerih se v obvestilu z dne 22. aprila 2004 in Prilogi 1 k njemu udejanja pogoj iz člena 2 Sklepa št. 7‑2004, da je treba take stroške povrniti, če so nastali zadevni osebi kot članu Računskega sodišča.

616

Edini bistveni informaciji, ki ju je bilo treba v skladu s Sklepom št. 7‑2004 in Prilogo 2 k obvestilu z dne 22. aprila 2004 predložiti za povračilo teh stroškov, sta se prav tako nanašali na ta elementa.

617

Utemeljitev porabe stroškov za reprezentanco in razvedrilo, katerih povračilo je zahteval K. Pinxten, je treba torej presojati na podlagi navedenih elementov.

618

Kar se pa tiče dokaznega bremena, je treba šteti, da je vabilo, naslovljeno na osebo, za katero bi lahko veljalo, da poklicni odnosi, ki se vzdržujejo z njo, ob upoštevanju njenega statusa lahko predstavljajo interes za Računsko sodišče, pravilno, razen če Računsko sodišče ne predloži elementov, s katerimi je mogoče dokazati zasebno naravo tega vabila.

619

Analiza iz točk od 427 do 438 te sodbe glede plačil v zvezi s stroški službenih poti in dnevnicami iz naslova službenih poti, ki se nanašajo na srečanja s pristojnimi politiki, velja tudi za povračilo stroškov za reprezentanco, povezanih s takimi srečanji.

620

Po eni strani namreč iz obvestila z dne 22. aprila 2004 izrecno izhaja, da stroški, ki se nanašajo na osebe, ki opravljajo najpomembnejše funkcije v Uniji, državah članicah ali tretjih državah, med katerimi so pristojni politiki na pomembnih funkcijah, pomenijo sprejemljive odhodke kot stroški za reprezentanco.

621

Po drugi strani za porabo stroškov za reprezentanco sicer ni bilo treba pridobiti predhodne odobritve, vendar zato nič manj ne drži, da sistematično povračilo takih stroškov, kadar so bili povezani z vabili, ki jih je K. Pinxten naslavljal na pristojne politike, katerih status je bil jasno opredeljen kot tak, kaže na to, da je Računsko sodišče svoje polje proste presoje uresničevalo na podlagi predpostavke, da je v njegovem interesu, da njegovi člani vzdržujejo poklicne odnose s takimi pristojnimi osebami.

622

K. Pinxtnu torej načeloma ni mogoče očitati zahtevkov, ki jih je vložil za povračilo stroškov za reprezentanco, porabljenih iz naslova vabil, naslovljenih na pristojne politike, razen če listine, ki jih je predložilo Računsko sodišče, ne dokazujejo, da je bilo mogoče zadevno vabilo ločiti od njegovih nalog.

623

V nasprotju s trditvijo Računskega sodišča iz razlogov, navedenih v točkah od 464 do 467 te sodbe, take možnosti ločitve od nalog ni mogoče predpostaviti samo zato, ker je povabljena oseba član zadevne politične stranke.

624

V teh okoliščinah in glede na to, da Računsko sodišče ni navedlo dodatnih razlogov ali predložilo dodatnih dokazov o nepravilnosti, je treba kot upravičene šteti zahtevke za povračilo stroškov za reprezentanco, porabljenih iz naslova vabil, naslovljenih na člane Evropskega parlamenta, iz vrstic št. 2, 14, 19, 24, 65, 257, 314, 323, 338, 350, 357, 382 in 408, na člane belgijske vlade, na katere se nanašajo vrstice št. 12, 23, 27, 57 in 168, ali na člane belgijskega parlamenta, navedene v vrsticah št. 23, 116, 117, 168, 171, 183, 184, 190, 194, 204, 218, 236, 276, 293, 294, 336, 354, 358, 367 in 381.

625

Čeprav sta funkciji člana kabineta vodje politične skupine v Evropskem parlamentu ali člana belgijske vlade manj osrednji, sta še vedno dovolj pomembni, da je mogoče z njima utemeljiti upravičenost povračil, ki jih je K. Pinxten zahteval v primerih, navedenih v vrsticah št. 27, 63, 150 in 168. Enako velja za vabilo, naslovljeno na vodjo kabineta belgijskega kralja, iz vrstice št. 339.

626

V zvezi s stroški iz vrstic št. 89 in 111 z dejstvom, da so bila zadevna vabila na člane belgijske vlade naslovljena v času dopusta, ni mogoče dokazati neupravičenosti zahtevkov za povračilo, vloženih v zvezi z njimi, saj so zaradi svobode, s katero razpolaga član Računskega sodišča, da v takih obdobjih odide v svojo izvorno državo, ta obdobja z vidika reprezentance, namenjene vzdrževanju poklicnih odnosov s pristojnimi osebami iz te države članice, še posebej ugodna.

627

Ker se poleg tega s členom 2 Sklepa št. 7-2004 za utemeljitev porabe stroškov za reprezentanco zahteva samo navedba glavnega povabljenca, z navzočnostjo dodatnega povabljenca, čigar status sam po sebi ne bi upravičeval takega odhodka, na večerji z nacionalnim poslancem ali kosilu s članom belgijske vlade, na katera se nanaša vrstica št. 90 oziroma 281, še ni mogoče dokazati neupravičenosti zadevnega zahtevka za povračilo stroškov reprezentance kot celote.

628

Poleg tega navzočnost soproge K. Pinxtna in zakoncev njegovih povabljencev na večerji s člani Evropskega parlamenta, na katero se je nanašala vrstica št. 370, še ne dokazuje zasebne narave te večerje, saj je bila – kot je razvidno iz točke 611 te sodbe – z obvestilom z dne 22. aprila 2004 taka praksa izrecno dovoljena.

629

Vendar, na prvem mestu, iz razlogov, navedenih v točkah 471 in 472 te sodbe, stroškov za reprezentanco načeloma ni mogoče veljavno porabiti v povezavi z vabili, naslovljenimi na nekdanje najpomembnejše pristojne politike, ki ne opravljajo več teh funkcij, ali na pristojne lokalne politike.

630

Natančneje, tako nepravilnost je treba ugotoviti v zvezi s stroški za reprezentanco iz vrstic št. 15, 152, 201 in 253, ki se nanašajo na vabila, naslovljena na nekdanje člane belgijskega parlamenta ali belgijske vlade.

631

Enako velja za stroške iz vrstice št. 341 v zvezi z večerjo z nekdanjim ministrom, na katero se je nanašala tudi službena pot, katere neupravičenosti je bila ugotovljena v točki 424 te sodbe.

632

Poleg tega je mogoče z okoliščino, da je bila poraba stroškov iz vrstice št. 302 utemeljena z večerjo, na katero so bili povabljeni lokalni poslanci, dokazati neupravičenost zahtevka za povračilo teh stroškov.

633

Na drugem mestu je treba nekatere zahtevke za povračilo stroškov za reprezentanco, vložene na podlagi vabil, ki jih je K. Pinxten naslovil na pristojne politike, obravnavati kot neupravičene, ker jih je mogoče na podlagi okoliščin, v katere se umeščajo, neposredno povezati s politično dejavnostjo, ki jo je opravljal K. Pinxten in na katero se nanaša prvi del četrtega očitka.

634

To velja za zahtevke za povračilo v zvezi s stroški iz vrstic št. 16, 20 in 29, saj se nanašajo na vabila, naslovljena na osebe, ki jih je K. Pinxten predstavil kot osebe s funkcijami v zadevni politični stranki in v zvezi s katerimi nič ne kaže na to, da bi poleg tega opravljale najpomembnejše politične pristojnosti.

635

Zahtevek za povračilo stroškov iz vrstice št. 70, ki se je ujemal s kosilom s članom kabineta evropskega komisarja, je treba prav tako obravnavati kot neupravičen, saj je bilo to kosilo organizirano po sestanku odbora zadevne politične stranke in je iz zapisnika tega sestanka razvidno, da sta bila na njem navzoča tako navedeni komisar kot K. Pinxten.

636

Enako velja za zahtevke za povračilo stroškov iz vrstic št. 34, 54, 84, 85 in 88, ki so se vsi nanašali na vabila, naslovljena na pristojne belgijske politike, ki so bili člani zadevne politične stranke, in sicer ob robu sestankov ali prazničnih dogodkov, ki jih je organizirala ta politična stranka in ki se jih je K. Pinxten dokazano udeležil.

637

Povračilo iz naslova stroškov za reprezentanco plačila iz vrstice št. 275, torej „prispevka“, ki je, kot je razvidno iz navedb na računu v zvezi z njim, omogočil udeležbo na „politični kavi“ v organizaciji zadevne politične stranke, je treba prav tako obravnavati kot neupravičeno zaradi njegove neposredne povezave s politično dejavnostjo, ki jo je opravljal K. Pinxten.

638

V zvezi s stroški za reprezentanco, povezanimi z odnosi z drugimi osebami razen pristojnih politikov, je treba ugotoviti, da akti Računskega sodišča ne vsebujejo nobenega izrecnega napotila v zvezi s povračilom takih stroškov pristojnim osebam v zasebnih gospodarskih subjektih, predstavniških organizacijah ali združenjih, zato je treba mutatis mutandis na podlagi načel, navedenih v točkah od 476 do 515 te sodbe v zvezi s stroški službenih poti in dnevnicami, presoditi zvezo, ki so jo imeli stroški za reprezentanco, porabljeni na podlagi vabil, naslovljenih na take pristojne osebe, z nalogami K. Pinxtna.

639

Na tej podlagi je treba ugotoviti, da Računsko sodišče v desetih primerih, ki se nanašajo na vabila, naslovljena na druge osebe razen pristojnih politikov, ni uspelo dokazati, da so se zahtevki za povračilo stroškov za reprezentanco, ki jih je vložil K. Pinxten, nanašali na stroške, ki jih ta ni imel kot član Računskega sodišča.

640

V zvezi s stroški iz vrstice št. 17 je treba vabilo, naslovljeno na visokega predstavnika uprave, ki predseduje enemu od odborov na direktoratu Service public fédéral – Finances (zvezna javna služba za finance, Belgija), ker niso na voljo dokazi o zasebni naravi tega vabila, obravnavati, kot da spada v to kategorijo.

641

Ob upoštevanju statusa zadevnih oseb je treba enako ugotoviti tudi v zvezi s stroški za reprezentanco iz vrstic št. 35, 373 in 374, ki so se nanašali na vabili rektorju univerze in osebi s pristojnostmi v mednarodni organizaciji.

642

Enako velja za stroške iz vrstic št. 28 in 290, saj je mogoče na podlagi preudarkov, navedenih v točkah od 495 do 497 in 515 te sodbe, vabilo, naslovljeno na direktorja predstavniškega združenja z evropsko razsežnostjo oziroma pristojno osebo v mednarodnem revizijskem podjetju, povezati z nalogami člana Računskega sodišča.

643

Dalje, ob upoštevanju preudarkov, navedenih v točki 638 te sodbe, je treba zahtevke za povračilo stroškov v zvezi s kosilom in večerjami iz vrstic št. 56, 138, 284 in 382 obravnavati kot upravičene, saj je bilo v točkah od 570 do 575 te sodbe ugotovljeno, da Računsko sodišče ni dokazalo neupravičenosti teh službenih poti, med katerimi so bili navedeni stroški porabljeni.

644

Poleg tega je treba stroške, porabljene v zvezi z večerjo z vodjo kabineta enega od članov Komisije, iz vrstice št. 98 ob upoštevanju funkcij, ki jih je opravljal povabljenec, načeloma obravnavati, kot da so nastali za K. Pinxtna kot člana Računskega sodišča.

645

Elementi, ki jih je v zvezi s tem predložilo Računsko sodišče, ne zadostujejo kot dokaz utemeljenosti njegove trditve, da je bila ta večerja zasebne narave.

646

Po eni strani se ta institucija sklicuje na izmenjavo elektronskih dopisov z dne 20. maja 2010, vendar je treba ugotoviti, da je iz te izmenjave razvidno, da so bila konkretna vprašanja, navedena v njem, urejena pred to večerjo in da nič ne kaže, da bi jim bila ta namenjena.

647

Po drugi strani s trditvijo, da je povabljena oseba zaradi stroškov zadevne večerje kršila obveznosti, ki so ji naložene s členom 11 Kadrovskih predpisov, vsekakor ni mogoče dokazati zasebne narave te večerje.

648

Nasprotno je treba v 26 primerih, ki se nanašajo na vabila, naslovljena na druge osebe razen pristojnih politikov, zahtevke za povračilo stroškov za reprezentanco, ki jih je vložil K. Pinxten, obravnavati kot neupravičene.

649

Ob upoštevanju ugotovitev, že navedenih v točkah 484, 487, 489 in 493 te sodbe v zvezi z neupravičenostjo službenih poti iz vrstic št. 45, 251, 283, 287, 307 in 325 – ker je bil njihov namen srečanje s pristojnimi osebami v zasebnih gospodarskih subjektih – stroškov za reprezentanco, porabljenih v okviru teh službenih poti, katerih povračilo je zahteval K. Pinxten, ni mogoče obravnavati, kot da jih je imel kot član Računskega sodišča.

650

Prav tako je treba kot neupravičene obravnavati zahtevke za povračilo, povezane s stroški za reprezentanco iz vrstic št. 13, 79, 115, 154, 178 in 318, ki so se nanašali na vabila, naslovljena na pristojne osebe v gospodarskih subjektih ali predstavniških organizacijah.

651

Poleg tega stroškov za reprezentanco, porabljenih v okviru dovoljene zunanje dejavnosti, že po definiciji ni mogoče obravnavati, kot da jih je zadevna oseba imela kot član Računskega sodišča.

652

Tako je treba večerjo iz vrstice št. 385 navezati na funkcijo predsednika fundacije SBNL‑V, ki jo je K. Pinxten opravljal kot dovoljeno zunanjo dejavnost, saj je v zvezi s statusom povabljenca na to večerjo v prijavi stroškov napoteno na njegove funkcije v skladu, ki je zagotavljal financiranje glavne nagrade, ki jo je vsako leto podeljevala fundacija SBNL‑V, po drugi strani pa je mogoče z izmenjavo elektronskih dopisov z dne 2. februarja 2016 dokazati, da je bil namen navedene večerje razprava o organizaciji tekmovanja za naziv „Evropsko drevo leta“, ki je neposredno povezano s področjem delovanja fundacije SBNL‑V.

653

Ob upoštevanju povezav med fundacijo SBNL‑V in organizacijo ELO, na katere je bilo opozorjeno v točkah od 525 do 528 te sodbe, je treba stroške za reprezentanco iz vrstice št. 409, ki so se nanašali na večerjo, na katero je bil povabljen generalni sekretar organizacije ELO, prav tako navezati na dejavnost K. Pinxtna v fundaciji SBNL‑V.

654

Neupravičenost zahtevka za povračilo stroškov za reprezentanco je treba ugotoviti tudi takrat, kadar v njem ni jasno naveden status povabljenca in K. Pinxten v zvezi s tem ni predložil nobene dodatne informacije niti med tem postopkom.

655

Tako nepravilnost je treba priznati v zvezi s stroški za reprezentanco iz vrstic št. 39, 262 in 297, in sicer na podlagi ugotovitev, že navedenih v točkah 585 in 587 v zvezi z neupravičenostjo službenih poti, med katerimi so bili ti stroški porabljeni.

656

Status „direktor pisarne“ ali „direktor“, uporabljen za istega povabljenca v zahtevkih za povračilo stroškov za reprezentanco, na katera je napoteno v vrsticah št. 21 in 40, prav tako ne zadostuje kot dokaz, da je K. Pinxten te stroške imel kot član Računskega sodišča. Enako velja za naziva „Dr Pr“ (doktor profesor) „Dr“ (doktor), uporabljena v zahtevkih za povračilo v zvezi s stroški za reprezentanco iz vrstic št. 37, 254 in 255.

657

Čeprav je status povabljencev v zahtevkih za povračilo stroškov za reprezentanco iz vrstic št. 36 in 42 natančno naveden, zveze, ki sta jih imeli z nalogami K. Pinxtna vabili, naslovljeni na direktorja kulturne institucije ali tožilca, vseeno ni mogoče šteti za dokazano.

658

Z dokazi, ki jih je predložilo Računsko sodišče, je poleg tega mogoče dokazati zasebno naravo nekaterih vabil, naslovljenih na osebe, katerih status bi načeloma lahko upravičeval porabo stroškov za reprezentanco.

659

To velja za vabilo, naslovljeno na veleposlanika Kraljevine Belgije v Franciji, navedeno v vrstici št. 268, saj se je nanašalo na večerjo, organizirano v restavraciji ob vinogradniškem posestvu, in je iz več elektronskih dopisov razvidno, da je bil namen poti K. Pinxtna in njegovega povabljenca v to regijo obisk navedenega vinogradniškega posestva.

660

Prav tako je treba ob upoštevanju ugotovitev iz točke 592 te sodbe za dokazano šteti zasebno naravo vabila, naslovljenega na člana belgijske vlade, na katero se je nanašala vrstica št. 404.

661

K. Pinxten je med obema mandatoma kot član Računskega sodišča v svojem bivališču pripravil deset sprejemov, za katere je vložil zahtevke za povračilo stroškov za razvedrilo, ki jih Računsko sodišče v okviru tega postopka opisuje kot neupravičene.

662

Kot izhaja iz točke 605 te sodbe, je člen 6 Sklepa št. 7‑2004 določal, da se za sprejeme na domu povrnejo nastali stroški do zneska, izkazanega s predloženimi dokazili.

663

V obravnavani zadevi se nepravilnost, ki jo zatrjuje Računsko sodišče, ne nanaša niti na čezmernost stroškov, katerih povračilo je zahteval K. Pinxten iz naslova sprejemov, organiziranih na svojem domu, niti na nezadostnost dokazil, predloženih v zvezi s tem, ampak izključno na domnevno zasebno naravo teh sprejemov.

664

Ker notranja pravila Računskega sodišča niso določala posebnega merila v zvezi s sprejemi, organiziranimi na domu člana te institucije, je treba stroške, nastale zaradi takega sprejema, šteti za stroške, ki jih je zadevna oseba imela kot član navedene institucije, kadar je ta sprejem v interesu iste institucije omogočil zagotavljanje poklicnih odnosov z osebami, povabljenimi na navedeni sprejem.

665

Kot je razvidno iz točke 618 te sodbe, je treba obstoj takega interesa za Računsko sodišče v tem postopku načeloma presojati na podlagi statusa oseb, povabljenih na sprejeme, organizirane na domu K. Pinxtna.

666

Iz smernic iz Priloge 1 k obvestilu z dne 22. aprila 2004 izhaja, da so morali biti ti povabljenci zlasti osebe, ki opravljajo najpomembnejše funkcije v Uniji, državah članicah ali tretjih državah. Če so bili med navedenimi povabljenci uslužbenci Računskega sodišča, je bilo treba zagotoviti ustrezno ravnovesje med temi uslužbenci in osebami, ki niso bile del te institucije.

667

Ker poleg tega iz navedenih smernic izhaja, da je treba osebne prijatelje in družinske člane člana Računskega sodišča – razen njegovega zakonca ali partnerja – povabiti z zasebnim vabilom, stroškov v zvezi s povabilom takih oseb na sprejem na domu člana Računskega sodišča ta institucija ne more veljavno povrniti.

668

Dalje, iz razlogov, navedenih v točki 627 te sodbe, je treba okoliščino, da člen 2 Sklepa št. 7‑2004 prevladujočo vlogo pripisuje „statusu glavnega povabljenca“, razlagati tako, da zgolj zato, ker je na sprejemu, organiziranem na domu člana Računskega sodišča, navzoč povabljenec – ali več povabljencev – s čigar statusom ne bi bilo mogoče utemeljiti porabe stroškov za razvedrilo, še ni dokazano, da sprejem kot celota ni bil povezan z nalogami tega člana.

669

Ker z notranjimi pravili Računskega sodišča ni jasno določena ureditev, ki se uporablja za take povabljence, kadar to niso niti osebni prijatelji niti družinski člani zadevnega člana te institucije, vložitve zahtevka za povračilo stroškov, v katerem se ti povabljenci ne razlikujejo od preostalih, vendar vsebuje popolne informacije o statusu različnih povabljencev, ni mogoče šteti za upoštevno pri presoji, ali je K. Pinxten kršil obveznosti, ki izhajajo iz njegovega položaja.

670

V tem okviru je treba na prvem mestu ugotoviti, da so zahtevki za povračilo stroškov za razvedrilo, ki jih je vložil K. Pinxten, na splošno vsebovali natančne informacije o vsaki osebi, povabljeni na sprejeme, organizirane na njegovem domu, in da je bilo z njimi torej predloženih več informacij, kot se je to zahtevalo na podlagi člena 2 Sklepa št. 7‑2004.

671

Računsko sodišče je torej lahko ob poznavanju vseh dejstev presodilo o upravičenosti stroškov za razvedrilo, na katere so se nanašali ti zahtevki, ko se je o njih izrekalo.

672

Na drugem mestu, v skladu z notranjimi pravili Računskega sodišča to, da so bili na zadevnih sprejemih sistematično navzoči soproga K. Pinxtna in zakonci povabljenih oseb, še ne pomeni nepravilnosti ali kaže na to, da so bili ti sprejemi zasebne narave.

673

Na tretjem mestu je treba preučiti upoštevnost dopisa z dne 28. aprila 2015.

674

Računsko sodišče meni, da je s tem dopisom mogoče na splošno dokazati, da so bili sprejemi, organizirani na domu K. Pinxtna, dejansko namenjeni zbiranju njegovih prijateljev in da niso imeli nobene zveze z njegovimi nalogami člana te institucije.

675

Drži sicer, da je K. Pinxten v tem dopisu navedel, da redno vabi „določeno število prijateljev, da pri njem skupaj pojejo neformalno večerjo“, pri čemer naj bi bili v tej skupini „ena ali dve najpomembnejši politični osebnosti ter nekaj prijateljev na visokih položajih v podjetniških krogih“, da bi „preživeli prijeten, sproščen in koristen večer v dobri družbi“. Povabljenci naj bi tako „vsi spadali v [njegov] osebni krog“, večerja pa naj bi bila priložnost za „simpatičen, prisrčen in zelo zanimiv večer s skrbno izbranimi flamskimi osebnostmi“. V istem dopisu so bila na koncu navedena še imena oseb, ki bi lahko bile povabljene na načrtovano večerjo.