1.

Ta zadeva se nanaša na razlago prepovedi diskriminacije zaradi invalidnosti iz Direktive 2000/78/ES. ( 2 )

2.

Nanaša se na osebo, ki je zaposlena kot paznik v zaporu in je bila odpuščena, ker njen sluh pri preverjanju ni dosegal minimalnega praga, predpisanega z nacionalno zakonodajo.

3.

Predlog za sprejetje predhodne odločbe je vložilo Riigikohus (vrhovno sodišče, Estonija).

4.

Sodišče je v tej zadevi pozvano, naj natančneje preuči sorazmernost nacionalne zakonodaje, ki na področju izvrševanja kazenskih sankcij prepoveduje, da bi delavec z okvaro sluha ohranil svoje delovno mesto.

5.

Na koncu analize bom Sodišču predlagal, naj razsodi, da je treba člen 2(2)(a) Direktive 2000/78 v povezavi s členom 4(1) in členom 5 te direktive razlagati tako, da je treba absolutno prepoved opravljanja nalog paznika v zaporu za nadzor zapornikov samo zaradi okvare sluha, ki ne dosega standarda iz navedene zakonodaje, šteti za nesorazmerno in zato v nasprotju z navedeno direktivo.

6.

V uvodnih izjavah 16, 17, 18, 20, 21 in 23 Direktive 2000/78 je navedeno:

[…]

[…]

7.

Člen 1 navedene direktive, naslovljen „Namen“, določa:

„Namen te direktive je opredeliti splošni okvir boja proti diskriminaciji zaradi vere ali prepričanja, hendikepiranosti, starosti ali spolne usmerjenosti pri zaposlovanju in delu, zato da bi v državah članicah uresničevali načelo enakega obravnavanja.“

8.

Člen 2 navedene direktive, naslovljen „Koncept diskriminacije“, določa:

„1.   V tej direktivi ‚načelo enakega obravnavanja‘ pomeni, da ne obstaja nikakršna neposredna ali posredna diskriminacija zaradi katerega od razlogov iz člena 1.

2.   V smislu odstavka 1:

[…]

5.   Ta direktiva ne vpliva na ukrepe, izhajajoče iz nacionalne zakonodaje, ki so v demokratični družbi nujni zaradi javne varnosti, vzdrževanja javnega reda in preprečevanja kaznivih dejanj, za zaščito zdravja ter varstvo pravic in svoboščin drugih.“

9.

Člen 3(1) navedene direktive, naslovljen „Področje uporabe“, določa:

„V mejah pristojnosti, ki so prenesene na [Unijo], se ta direktiva uporablja za vse osebe, bodisi v javnem bodisi v zasebnem sektorju, vključno z javnimi telesi, kar zadeva:

[…]

[…]“.

10.

Člen 4 Direktive 2000/78, naslovljen „Poklicne zahteve“, v odstavku 1 določa:

„Ne glede na člen 2(1) in (2) lahko države članice predvidijo, da različno obravnavanje, ki temelji na neki značilnosti v zvezi s katerim od motivov iz člena 1, ne predstavlja diskriminacije, če zaradi narave določene poklicne dejavnosti ali zaradi konteksta, v katerem se izvaja, takšna značilnost predstavlja bistveno in odločilno zahtevo za neki poklic, pod pogojem, da je cilj legitimen in zahteva sorazmerna.“

11.

Člen 5 navedene direktive, naslovljen „Razumne prilagoditve za hendikepirane osebe“, določa:

„Da se zagotovi skladnost z načelom enakega obravnavanja, kar zadeva hendikepirane osebe, se zagotovijo razumne prilagoditve. To pomeni, da delodajalci sprejmejo ustrezne ukrepe glede na potrebe v konkretni situaciji, da se hendikepirani osebi omogoči dostop, sodelovanje ali napredovanje v službi ali usposabljanje, razen če bi taki ukrepi delodajalca nesorazmerno obremenili. Obremenitev ni nesorazmerna, če jo zadosti kompenzirajo ukrepi v okviru politike, ki jo zadevna država članica izvaja v zvezi z hendikepiranimi osebami.“

12.

Člen 146 Vangistusseadus (zakon o izvrševanju kazenskih sankcij) določa:

„(1)   Namen zdravstvenega pregleda paznika v zaporu je prepoznavanje zdravstvenih težav zaradi službe, zmanjšanje in odprava zdravstvenih tveganj ter ugotavljanje neobstoja zdravstvenih težav, zaradi katerih paznik v zaporu ne bi mogel opravljati svojih poklicnih dolžnosti.

[…]

(4)   Pravila o zdravstvenih pogojih in zdravstvenem pregledu paznikov v zaporu ter zahteve glede vsebine in oblike zdravniškega potrdila so določena z uredbo vlade Republike Estonije.“

13.

Vabariigi Valitsuse määrus nr 12 „Vanglateenistuse ametniku tervisenõuded ja tervisekontrolli kord ning tervisetõendi sisu ja vormi nõuded“ (uredba št. 12 vlade Republike Estonije, ki določa „zdravstvene pogoje in zdravstveni pregled paznikov v zaporih ter vsebino in obliko zdravstvenega potrdila“), z dne 22. januarja 2013 (v nadaljevanju: uredba št. 12), sprejeta na podlagi člena 146(4) zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, je začela veljati 26. januarja 2013.

14.

Člen 3 uredbe št. 12 določa:

„(1)   Vid paznika v zaporu mora izpolnjevati naslednje zahteve:

(2)   Paznik v zaporu lahko nosi kontaktne leče in očala.“

15.

Člen 4 te uredbe določa:

„(1)   Sluh paznikov v zaporih mora biti tak, da se lahko sporazumevajo prek telefona ter slišijo alarme in radijsko sporazumevanje.

(2)   Pri zdravstvenem pregledu paznika v zaporu okvara sluha na ušesu z boljšim sluhom ne sme presegati 30 [decibelov (dB)] pri frekvenci 500–2000 [Hertzov (Hz)] in 40 dB pri frekvenci od 3000 do 4000 Hz, na ušesu s slabšim sluhom pa 40 dB pri frekvenci od 500 do 2000 Hz in 60 dB pri frekvenci od 3000 do 4000 Hz.“

16.

Člen 5 navedene uredbe določa:

„(1)   Seznam zdravstvenih težav, ki paznika v zaporu ovirajo pri izpolnjevanju dolžnosti, in ki ga je treba upoštevati pri presoji zdravstvenega stanja paznika v zaporu, je določen v Prilogi 1.

(2)   Obstoj absolutne zdravstvene ovire izključuje zaposlitev v službi za izvrševanje kazenskih sankcij in izučitev za poklic paznika v zaporu. […]“.

17.

Priloga 1 k tej uredbi določa seznam zdravstvenih težav, ki paznika v zaporu ovirajo pri izpolnjevanju njegovih poklicnih dolžnosti. Med „zdravstvenimi ovirami“ je „okvara sluha pod zahtevanim standardom“ uvrščena kot „absolutna ovira“.

18.

Tožeča stranka iz postopka v glavni stvari je bila v zaporu v Tartuju (Estonija) od decembra 2002 skoraj 15 let zaposlena kot paznik, najprej v oddelku za prestajanje kazni zapora, od junija 2008 pa v nadzornem oddelku. Glede na zadnji opis delovnega mesta tožeče stranke so med njene naloge med drugim spadali nadzor oseb pod elektronskim nadzorom prek nadzornega sistema ter posredovanje informacij o teh osebah, spremljanje nadzornih in signalnih naprav, odzivanje na informacije in posredovanje teh informacij, zlasti v primeru alarma, ter ugotavljanje kršitev hišnega reda. Predložitveno sodišče navaja, da tožeča stranka iz postopka v glavni stvari pri opravljanju službe ni bila nikdar deležna očitkov glede izpolnjevanja službenih dolžnosti.

19.

Iz zdravniškega potrdila z dne 4. aprila 2017 izhaja, da ima tožeča stranka okvaro sluha na enem ušesu, zato ne dosega ravni, določene z uredbo št. 12, in torej ne izpolnjuje zdravstvenih pogojev za paznike v zaporu iz navedene uredbe. ( 3 ) Po mnenju tožeče stranke iz postopka v glavni stvari gre za prirojeno okvaro.

20.

Direktor zapora Tartu je tožečo stranko z odločbo z dne 28. junija 2017 odpustil zlasti na podlagi člena 5 Uredbe št. 12, ker ni izpolnjevala pogojev v zvezi s sluhom iz te uredbe. Tožeča stranka iz postopka v glavni stvari je zato pri Tartu Halduskohus (upravno sodišče v Tartuju, Estonija) vložila tožbo, s katero je predlagala, naj se ugotovi nezakonitost odločbe o odpovedi pogodbe o zaposlitvi in prisodi odškodnina, pri čemer je trdila, da je z navedeno uredbo v nasprotju z ustavo in zakonom o enakem obravnavanju uvedena diskriminacija zaradi invalidnosti.

21.

Navedeno sodišče je s sodbo z dne 14. decembra 2017 tožbo zavrnilo, zlasti ker je menilo, da je zahteva glede sluha iz člena 4(1) uredbe št. 12 potreben in utemeljen ukrep za to, da so zaposleni pazniki v zaporu sposobni izpolnjevati vse svoje naloge.

22.

Tartu Ringkonnakohus (višje sodišče v Tartuju, Estonija) je pritožbi tožeče stranke iz postopka v glavni stvari s sodbo z dne 11. aprila 2019 ugodilo in navedeno sodbo razveljavilo, ugotovilo nezakonitost odločbe o odpovedi pogodbe o zaposlitvi in zaporu v Tartuju naložilo, naj ji plača odškodnino v višini 60 mesečnih plač. Navedeno sodišče je menilo, da je uredba št. 12, natančneje njena priloga 1, ki določa, da okvara sluha pod predpisanim standardom pomeni absolutno oviro za delo paznika v zaporu, v nasprotju s splošnim načelom enakosti in načelom varstva legitimnih pričakovanj iz ustave. Navedeno sodišče zato uredbe št. 12 ni uporabilo v postopku v glavni stvari in je pri predložitvenem sodišču vložilo zahtevo za oceno ustavnosti te priloge.

23.

Glede splošnega načela enakosti je Tartu Ringkonnakohus (višje sodišče v Tartuju) zlasti primerjalo paznike v zaporu z okvaro sluha s tistimi z okvaro vida in ugotovilo različno obravnavanje, ki ne temelji na razumnem in ustreznem razlogu. Po mnenju navedenega sodišča so pravila iz uredbe št. 12 glede okvare vida ali sluha primerljiva, zlasti ker je poslabšanje vida pod zahtevani standard prav tako absolutna ovira. Vendar naj bi bil v skladu s členom 3(1) uredbe št. 12 slabovidni paznik v zaporu upravičen do nošenja kontaktnih leč in očal, medtem ko naj v členu 4 navedene uredbe možnost uporabe slušnega aparata ne bi bila določena, nošenje takega aparata pa naj ob preverjanju sluha ne bi bilo dovoljeno.

24.

Tartu Ringkonnakohus (višje sodišče v Tartuju) je dodalo, da ne razume, zakaj se od naglušnega paznika v zaporu zahteva, da sliši tudi v primeru izgube ali nepravilnega delovanja korekcijskega pripomočka, medtem ko za slabovidnega paznika primerljive zahteve ni, čeprav lahko zlomljena očala pomenijo večjo nevarnost od poškodovanega slušnega aparata. Natančneje, slušni aparat naj bi lahko bil miniaturen ter naj bi se nosil znotraj ušesa in pod čelado. Poleg tega bi bilo mogoče sestaviti seznam aparatov, ki jih je dovoljeno nositi v zaporu. Zato naj bi bilo pretirano brez razlikovanja izključevati vse slušne aparate in naglušnim osebam preprečevati, da opravljajo svoje delo v zaporu.

25.

Riigikohus, põhiseaduslikkuse järelevalve kolleegium (vrhovno sodišče, senat za oceno ustavnosti) v predložitveni odločbi navaja, da so stališča javnih organov, ki so stranke v postopku, različna. Tako so po mnenju justiitsminister (minister za pravosodje, Estonija) in zapora Tartu zahteve iz uredbe št. 12 glede sluha utemeljene s potrebo po zagotavljanju varnosti in javnega reda. Paznik v zaporu naj bi moral biti sposoben opravljati vse naloge, za katere je bil usposobljen, in bi moral po potrebi pomagati policiji. Minister za pravosodje pojasnjuje, da paznikom v zaporu pri opravljanju nalog nošenje slušnega aparata ni prepovedano samo po sebi, ampak da je treba njihov sluh preveriti brez takega aparata, torej brez korekcije. Zato naj bi moral biti naravni sluh paznika v zaporu tak, da bi se brez medicinskega pripomočka v vseh okoliščinah zagotovili njegova varnost in varnost njegovih sodelavcev in da bi se lahko v vseh okoliščinah v celoti sporazumeval s sodelavci.

26.

Nasprotno pa tervise- ja tööminister (minister za zdravje in delo, Estonija) in õiguskantsler (varuh človekovih pravic, Estonija) menita, da te zahteve niso sorazmerne z zastavljenim ciljem, torej varstvom javnega reda in varnosti ter pravicami in svoboščinami oseb.

27.

Predložitveno sodišče pa ima pomislek glede skladnosti nacionalne zakonodaje s pravom Unije, ob upoštevanju načela enakosti iz člena 2 Pogodbe EU ter prepovedi diskriminacije zaradi invalidnosti iz Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) in Direktive 2000/78. Navedeno sodišče ob sklicevanju na sodbo Vital Pérez ( 4 ) navaja, da je skrb za zagotavljanje operativnosti in dobrega delovanja policije, izvrševanja kazenskih sankcij ali varnostnih služb legitimen cilj, da pa je treba preučiti, ali so omejitve dejavnosti paznika v zaporu z okvaro sluha, kakršne so tiste iz uredbe št. 12, sorazmerne s tem ciljem. Ker naj niti iz besedila navedene direktive niti iz sodne prakse Sodišča ne bi bilo mogoče izpeljati jasnih ugotovitev v zvezi z vprašanjem, postavljenim v obravnavani zadevi, je potrebna razlaga Sodišča.

28.

Predložitveno sodišče še pojasnjuje, da v skladu z nacionalnimi postopkovnimi pravili v okviru ocene ustavnosti, kakršna mu je bila predložena v postopku v glavni stvari, nima možnosti neposredno preučiti skladnosti nacionalne zakonodaje s pravom Unije. Nasprotno pa bi Tartu Ringkonnakohus (višje sodišče v Tartuju), ki je bilo pristojno v zvezi s tem, ta preizkus verjetno moralo opraviti. Vendar predložitveno sodišče dodaja, da lahko v zvezi s tem Sodišču postavi vprašanje za predhodno odločanje in da se – če bi se izkazalo, da pravo Unije nasprotuje zakonodaji, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari – ta nacionalna zakonodaja ne bi smela uporabiti, ne da bi bilo treba obravnavati zahtevo za oceno ustavnosti, ki bi bila razglašena za nedopustno. Nasprotno pa bi predložitveno sodišče – če bi se izkazalo, da pravo Unije taki zakonodaji ne nasprotuje – lahko nadaljevalo presojo ustavnosti zadevne zakonodaje.

29.

V teh okoliščinah je Riigikohus, põhiseaduslikkuse järelevalve kolleegium (vrhovno sodišče, senat za oceno ustavnosti) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je treba člen 2(2) v povezavi s členom 4(1) Direktive [2000/78] razlagati tako, da nasprotuje nacionalnim predpisom, v katerih je določeno, da okvara sluha pod predpisanim standardom pomeni absolutno oviro za delo paznika v zaporu in da uporaba korekcijskih pripomočkov za presojo izpolnjevanja zahtev glede sluha, ni dovoljena?“

30.

Predlog za sprejetje predhodne odločbe z dne 24. oktobra 2019 je Sodišče prejelo 29. oktobra 2019. Pisna stališča so predložili tožeča stranka iz postopka v glavni stvari, varuh človekovih pravic, grška vlada in Evropska komisija. Obravnave ni bilo.

31.

Predložitveno sodišče s svojim vprašanjem Sodišče v bistvu sprašuje, ali je nacionalna zakonodaja, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari in ki prepoveduje, da bi zaposlitev ohranil paznik v zaporu, katerega sluh ne dosega standarda za opravljanje tega dela, glede na Direktivo 2000/78 sorazmerna.

32.

Za odgovor na to vprašanje je treba najprej preveriti, ali in – odvisno od primera – v kakšnem obsegu se Direktiva 2000/78 uporablja za tako zakonodajo, zlasti ali z njo določena prepoved povzroča različno obravnavanje zaradi invalidnosti in ali je tako različno obravnavanje mogoče upravičiti z legitimnim ciljem.

33.

Iz naslova in preambule Direktive 2000/78 je razvidno, da naj bi se z njo vzpostavil splošen okvir, ki zagotavlja enako obravnavanje pri zaposlovanju in delu vseh oseb, tako da jim omogoči učinkovito varstvo pred diskriminacijo, ki temelji na enem od razlogov iz člena 1 te direktive, med katerimi je tudi invalidnost. ( 5 )

34.

Pojem „hendikepiranost [invalidnost]“ iz člena 1 Direktive 2000/78 se nanaša na omejitev, ki je posledica zlasti telesnih okvar oziroma umskih ali duševnih motenj in ki zaradi različnih ovir lahko prepreči, da bi zadevna oseba v poklicnem življenju polno in učinkovito sodelovala na podlagi enakopravnosti z drugimi delavci. ( 6 ) Okvara zmogljivosti čutil, v obravnavanem primeru sluha, je telesna okvara v smislu tega člena.

35.

Člen 3(1) Direktive 2000/78 poleg tega določa, da se ta direktiva uporablja za vse osebe, bodisi v javnem bodisi v zasebnem sektorju, vključno z javnimi telesi, kar zadeva v skladu s točko (a) pogoje, pod katerimi je dostopna zaposlitev, vključno s pogoji za sprejem v službo, v skladu s točko (c) pa zaposlitev in delovne pogoje, vključno z odpustitvijo.

36.

Zato se uredba št. 12 s tem, da določa, da mora sluh paznika v zaporu izpolnjevati nekatere zahteve in da raven sluha pod predpisanim standardom pomeni absolutno oviro za zaposlitev takega paznika, nanaša na pogoje, pod katerimi je dostopna zaposlitev, v smislu navedene točke (a), če vodi do odpustitve že zaposlene osebe, pa se nanaša tudi na zaposlitev v smislu navedene točke (c). Zato taka uredba spada na področje uporabe Direktive 2000/78.

37.

Iz predložitvene odločbe je razvidno, da uredba št. 12 določa minimalni standard glede sluha, na podlagi katerega se osebe, ki izpolnjujejo ta standard, obravnavajo drugače kot osebe, ki tega standarda ne izpolnjujejo. Kot pazniki v zaporu se lahko zaposlijo samo prvonavedene osebe. Poleg tega osebe, ki ne izpolnjujejo navedenega standarda in so bile zaposlene pred začetkom veljavnosti te uredbe – tako kot tožeča stranka iz postopka v glavni stvari – ne morejo ostati zaposlene.

38.

Iz tega izhaja, da se s tako uredbo ustvarja ovira za dostop do zaposlitve in njeno ohranitev za osebe, ki ne izpolnjujejo standarda glede sluha, in da zato povzroča različno obravnavanje, ki temelji neposredno na invalidnosti v smislu člena 2(2)(a) Direktive 2000/78. ( 7 )

39.

Poleg tega ugotavljam, da predložitveno sodišče pri opredeljevanju ravni sluha tožeče stranke iz postopka v glavni stvari uporablja izraz invalidnost in da se zdi, da stranki iz postopka v glavni stvari uporabe tega izraza v zvezi z njo ne izpodbijata.

40.

Po ugotovitvi obstoja različnega obravnavanja je treba preveriti, ali to različno obravnavanje pomeni prepovedano diskriminacijo ali pa ga je mogoče upravičiti, ker ustreza bistveni in odločilni zahtevi in pri tem ne presega okvirov, potrebnih za ta namen.

41.

V skladu s predlogom predložitvenega sodišča menim, da je treba preučiti, ali standard glede ravni sluha, kot je določen v uredbi št. 12, pomeni „bistveno in odločilno zahtevo za neki poklic“ v smislu člena 4(1) Direktive 2000/78, ki ustreza legitimnim ciljem v smislu člena 2(5) navedene direktive in ne presega okvirov, potrebnih za ta namen. Če je odgovor pritrdilen, iz besedila tega člena 4(1) izhaja, da različno obravnavanje zaradi invalidnosti, ki ga je povzročila taka zakonodaja, ne pomeni diskriminacije v smislu člena 2 navedene direktive.

42.

Naj spomnim, da je treba člen 4 Direktive 2000/78, ker gre za odstopanje od prepovedi diskriminacije, razlagati ozko, in da je v uvodni izjavi 23 navedene direktive navedeno, da je tako odstopanje mogoče uporabiti le v zelo omejenih okoliščinah. ( 8 )

43.

Poudarjam tudi, da bistvena zahteva ni eden od razlogov iz člena 1 Direktive 2000/78, na katerem temelji različno obravnavanje, ampak značilnost, povezana s tem razlogom. ( 9 )

44.

V zvezi s tem je iz ugotovitev v točkah 37 in 38 teh sklepnih predlogov razvidno, da je zahteva po minimalni ravni sluha značilnost, ki je povezana z enim od teh razlogov, to je z invalidnostjo.

45.

Glede potrebnosti take značilnosti skoraj ni dvoma o tem, da to, da oseba pravilno sliši in torej dosega določeno raven sluha, izhaja iz nalog paznika v zaporu, kot jih je opisalo predložitveno sodišče. Navedlo je namreč, da nadzor zapornikov zajema zlasti zmožnost, da se odkrijejo težave, ki se lahko izrazijo kot zvok, in da se sliši sprožen alarm. ( 10 ) Paznik v zaporu mora tudi pri sporazumevanju s sodelavci slišati njihove besede v živo, včasih tudi v zmedi, ali prek komunikacijskih naprav.

46.

Sluh je – podobno kot zahtevo po posedovanju nekaterih telesnih zmogljivosti, zlasti zaradi zmožnosti fizičnega obvladovanja zapornikov – mogoče obravnavati kot bistveno in odločilno zahtevo za neki poklic. ( 11 )

47.

Glede zastavljenih ciljev so se vsi javni organi, ki sodelujejo v postopku v glavni stvari, in predložitveno sodišče sklicevali na ohranitev javne varnosti in vzdrževanje reda. Jasno je namreč, da je namen služb za izvrševanja kazenskih sankcij zagotoviti uresničevanje teh ciljev. Ker pa so ti cilji del ciljev, ki so v členu 2(5) Direktive 2000/78 izrecno navedeni kot cilji, na podlagi katerih je mogoče odstopiti od prepovedi diskriminacije, jih je treba šteti za legitimne.

48.

Tako se na prvi pogled zdi, da je ureditev, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, ki določa minimalno raven sluha za opravljanje nalog paznika v zaporu, zadolženega za nadzor zapornikov, bistvena in odločilna zahteva za neki poklic, s katero se uresničujejo legitimni cilji. Ta ureditev se torej zdi primerna za uresničitev zastavljenih ciljev.

49.

Postavlja pa se vprašanje, ali je taka ureditev, ki absolutno prepoveduje opravljanje teh nalog, če predpisana zahteva glede sluha ni izpolnjena, sorazmerna z navedenimi cilji, tako da ne presega tistega, kar je nujno za zagotavljanje dobrega delovanja in operativnosti zadevnih zavodov za prestajanje kazni ter s tem zagotavljanje javne varnosti in vzdrževanja reda.

50.

Za odgovor na vprašanje o sorazmernosti zakonodaje, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, je treba poudariti, da je pravica ne biti diskriminiran zaradi invalidnosti temeljna pravica, določena v členu 21 Listine in konkretizirana v Direktivi 2000/78. Ta pravica je vključena tudi v Konvencijo Združenih narodov o pravicah invalidov, ( 12 ) h kateri je Unija pristopila.

51.

Ne samo, da se je Unija zavezala k boju proti diskriminaciji zaradi invalidnosti s prizadevanjem za odpravo neenakosti, ki temeljijo na tej diskriminaciji, ampak je potrdila pomen spodbujanja vključenosti invalidov v poklicno življenje s sprejetjem ustreznih ukrepov, ( 13 ) s katerimi se prispeva k njihovi polni udeleženosti v ekonomskem, kulturnem in socialnem življenju ter k njihovemu samouresničenju. ( 14 )

52.

To vključevanje se zagotovi tako, da delodajalci sprejmejo razumne prilagoditve za invalide, kot so posebni delovni ritmi ali posebna infrastruktura ( 15 ) v skladu s členom 5 Direktive 2000/78, in pozitivne ukrepe ( 16 ) v skladu s členom 7(2) te direktive.

53.

V tem okviru je treba presoditi, ali je mogoče popolno izključitev iz dejavnosti paznika v zaporu, zadolženega za nadzor zapornikov, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, šteti za skladno z Direktivo 2000/78.

54.

Poudarjam, da čeprav je namen Direktive 2000/78 spodbujati vključevanje invalidov v poklicno življenje, pa ta direktiva priznava, da je pomembno tudi, da se ne posega v dobro delovanje zadevnih sektorjev. Iskanje ravnovesja med tema obveznostma ponazarja njena preambula.

55.

V uvodni izjavi 17 Direktive 2000/78 so namreč na eni strani poudarjene zmožnost izpolnjevanja bistvenih nalog zadevnega delovnega mesta ter usposobljenost in razpoložljivost. Te lastnosti so še bolj poudarjene v uvodni izjavi 18 navedene direktive, v skladu s katero ta „zlasti ne zahteva, da bi vojska in policija, kaznilnice [zavodi za prestajanje kazni zapora] ali intervencijske službe zaposlile ali obdržale v službi osebe, ki nimajo ustreznih zmožnosti, da bi izvajale vse raznovrstne funkcije [naloge], ki bi jih morebiti morale [izvajati] glede na legitimni cilj ohranjati operativno usposobljenost teh služb“. ( 17 ) Ugotavljam, da so v navedeni uvodni izjavi 18 izrecno omenjeni zavodi za prestajanje kazni zapora. Poleg tega navedena uvodna izjava s tem, da poudarja sposobnost osebja za izpolnjevanje „vseh raznovrstnih nalog“, ki so mu lahko dodeljene zaradi ohranjanja navedene operativne usposobljenosti, odraža potrebo, ki je bila ugotovljena tudi v sodni praksi Sodišča, da v nekaterih primerih ni potrebna samo visoka telesna zmogljivost, ampak je treba po potrebi izpolnjevati tudi zahtevo po „interoperabilnosti“, torej izkazati sposobnost opravljanja nalog, ki presegajo običajno zahtevane naloge. ( 18 )

56.

Na drugi strani je v uvodnih izjavah 16, 17 in 20 Direktive 2000/78 v okviru boja proti diskriminaciji zaradi invalidnosti poudarjen pomen ukrepov, namenjenih upoštevanju potreb invalidov v njihovem delovnem okolju. V uvodni izjavi 17 je, natančneje, ob priznavanju pomena zahtevane usposobljenosti za zadevno delovno mesto, poudarjena obveznost zagotavljanja razumnih prilagoditev za invalide. V uvodni izjavi 20 pa je dodano, da bi bilo treba poskrbeti za ustrezne – tj. učinkovite in praktične – ukrepe za prilagoditev delovnih mest invalidom, na primer s prilagoditvijo opreme ali razdelitve delovnih nalog.

57.

V obravnavani zadevi se postavlja vprašanje ravnovesja med dobrim delovanjem zadevnih služb in upoštevanjem invalidnosti. Da bi preveril, ali ukrep, kakršen je ta iz postopka v glavni stvari, ne presega tistega, kar je potrebno za zagotovitev dobrega delovanja zadevnih služb, bom v nadaljevanju preučil sodno prakso Sodišča o zahtevah glede interoperabilnosti (oddelek 1) in visoke telesne zmogljivosti (oddelek 2). Čeprav se ta sodna praksa nanaša na diskriminacijo med moškimi in ženskami ter na diskriminacijo na podlagi starosti, menim, da so v njej upoštevna spoznanja glede diskriminacije zaradi invalidnosti. Nato bom analiziral določbe člena 5 Direktive 2000/78, kot jih razlaga Sodišče, pri čemer poudarjam, da se z njimi na področju invalidnosti nalagajo posebne obveznosti in navedena spoznanja še krepijo (oddelek 3). Analizo bom končal z ugotovitvijo posledic, ki jih ima celotna obravnavana sodna praksa na zadevo, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari (oddelek 4).

58.

Kot je razvidno iz predloga za sprejetje predhodne odločbe, je zahteva po interoperabilnosti osrednja trditev, ki jo je minister za pravosodje navedel v podkrepitev zahteve po najnižji ravni sluha za opravljanje službe paznika v zaporu. Predložitveno sodišče namreč navaja, da morajo biti po mnenju tega ministra vsi pazniki v zaporu sposobni opravljati naloge, ki se razlikujejo od njihovih običajnih nalog, zlasti pomagati policiji. Moralo bi biti omogočeno, da se znotraj zapora razporedijo na katero koli delovno mesto, za katero so bili zadostno usposobljeni, in bi zato morali izpolnjevati zdravstvene zahteve, ki se zahtevajo za vsa ta delovna mesta. Po mnenju tega ministra brez zahteve glede sluha iz uredbe št. 12 ne bi bilo vedno mogoče doseči cilja, da se v največjem možnem obsegu zagotavlja varnost oseb, ki prebivajo v zavodu za prestajanje kazni zapora, in prepreči ogrožanje javnega reda.

59.

Postavlja se vprašanje, ali za utemeljitev različnega obravnavanja v smislu člena 2(1) Direktive 2000/78 zadostuje, da odgovorni v službah iz uvodne izjave 18 Direktive 2000/78, v tem primeru službi za izvrševanje kazenskih sankcij, štejejo, da je interoperabilnost paznikov v zaporu potrebna za zagotovitev operativne usposobljenosti teh služb.

60.

Sodišče je podobno problematiko obravnavalo v sodbi Sirdar, ( 19 ) ki se je v okviru različnega obravnavanja moških in žensk nanašala na zaposlitev kuharja ženskega spola v britanskih oboroženih silah. Predložitveno sodišče se je spraševalo, ali je na podlagi pogojev delovanja določene enote navedenih oboroženih sil, v tem primeru Royal Marines, ki so elitna skupina, mogoče ženske izključiti iz njihovih vrst.

61.

Sodišče je ugotovilo, da se zadevna vojaška enota bistveno razlikuje od drugih, ker je v prvi vrsti pri operacijah komandosov, ( 20 ) in je uporabilo tako imenovano pravilo o „interoperabilnosti“. ( 21 ) V skladu s tem mora biti celotno osebje brez izjeme, tudi kuharji, sposobno za boj v enoti komandosov.

62.

Sodišče je priznalo, da so v tem posebnem okviru posebni pogoji delovanja in zlasti pravilo o interoperabilnosti, ki je veljalo za enote za napad, kot so Royal Marines, upravičevali izključno moško sestavo, da bi se zagotovila bojna učinkovitost. ( 22 )

63.

Zelo posebna narava službe in z njo povezani pogoji delovanja so lahko upravičili različno obravnavanje moških in žensk ter omogočili ugotovitev, da je bilo to razlikovanje sorazmerno z zastavljenim ciljem. Poudarjam, da se ugotovitve Sodišča iz navedene sodbe o sorazmernosti ukrepa, ki povzroča diskriminacijo med moškimi in ženskami, niso uporabljale za vse oborožene sile, ampak samo za posebno enoto znotraj teh sil.

64.

Ta pristop je bil potrjen v sodbi Komisija/Francija. ( 23 ) Navedena sodba se je nanašala na zaposlovanje v javni upravi, zlasti v policiji te države članice, pri katerem so veljali različni odstotki zaposlovanja moških in žensk v škodo zadnjih.

65.

Francija je v okviru spora med njo in Komisijo trdila, da bi morali biti policisti nacionalne policije v vsakem trenutku sposobni uporabiti silo za odvrnitev morebitnih povzročiteljev težav, da bi upravičila pravila, ki določajo manjše zaposlovanje žensk v aktivnih službah policije glede na število moških. ( 24 ) Sodišče je poudarilo, da se lahko odstopanja od prepovedi diskriminacije med moškimi in ženskami nanašajo le na posebne dejavnosti in razsodilo, da navedena država članica ni spoštovala te zahteve. ( 25 )

66.

Iz navedene sodbe izhaja, da zatrjevana potreba po tem, da se kadar koli uporabi sila, in zahteva po splošni interoperabilnosti v nacionalni policiji, ( 26 ) nista bili dokazani.

67.

Kot je razvidno iz sodb Sirdar ( 27 ) in Komisija/Francija, ( 28 ) potrebe po interoperabilnosti ni mogoče preprosto odrediti in jo tako posplošiti na celoten poklic ali sektor dejavnosti ter s tem utemeljiti kršitev pravice do enakega obravnavanja.

68.

Poleg primerov, v katerih je interoperabilnost utemeljena zaradi delovnega mesta – kakor v zadevi, v kateri je bila izdana sodba Sirdar ( 29 ) – se lahko tudi sicer zaradi narave dejavnosti določijo posebej visoki pogoji glede telesne zmogljivosti in s tem zdravja. V nadaljevanju bom preučil, kako je Sodišče preizkusilo sorazmernost teh zahtev glede na prepoved diskriminacije iz enega od razlogov iz člena 1 Direktive 2000/78, v tem primeru diskriminacije na podlagi starosti.

69.

Sodišče je sorazmernost zahteve po visoki telesni zmogljivosti preizkusilo na področjih gasilske službe in policije, omenjenih v uvodni izjavi 18 Direktive 2000/78, ter na področju letalstva. Sodišče je navedlo, da je ta zahteva povezana s starostjo, in poudarilo, da se telesna zmogljivost s staranjem zmanjšuje. ( 30 )

70.

V zvezi z dejavnostjo gasilcev, ki so intervencijska služba v smislu navedene uvodne izjave, je Sodišče v sodbi Wolf ( 31 ) navedlo, da je za gašenje požarov, vključno z reševanjem ljudi, potrebna izjemno velika telesna zmogljivost in da lahko zadevne naloge opravljajo le mlade osebe. Malo oseb, starejših od 45 let, naj bi imelo ustrezno telesno zmogljivost. ( 32 ) Sodišče je menilo, da je za to, da se lahko v gasilski službi zaposli dovolj oseb s tako zmogljivostjo za dovolj dolgo obdobje, preden se jim dodelijo druge naloge v gasilski enoti, določitev najvišje starosti 30 let za zaposlitev sorazmerna s ciljem zagotavljanja operativne usposobljenosti in dobrega delovanja te službe. ( 33 )

71.

Navedena sodba je bila standard za poznejše sodbe v zvezi s policijo. Tako je bilo postavljeno vprašanje, ali je – tako kot pri gasilcih – najvišja starost 30 let ali 35 let za zaposlitev policistov sorazmerna z zastavljenim ciljem zagotovitve operativne usposobljenosti in dobrega delovanja zadevne policije.

72.

Sodišče je razlikovalo med dejavnostmi lokalne policije v eni od španskih občin ( 34 ) in dejavnostmi policije avtonomne skupnosti navedene države članice, ( 35 ) pri čemer je priznalo, da vsi policisti potrebujejo posebno telesno zmogljivost zaradi uporabe fizične sile v okviru dejavnosti varovanja premoženja in oseb ter nadzora in prijetja storilcev kaznivih dejanj. Sodišče je priznalo, da je raven telesne zmogljivosti, ki se zahteva od policije, pristojne za avtonomno skupnost, lahko višja od tiste, ki se zahteva za lokalno policijo, zato je mogoče zahtevati tako starostno mejo za zaposlitev, v primeru zaposlitve policistov lokalne policije pa ta starostna meja ni sorazmerna.

73.

Sodišče je poudarilo, da lahko dejavnost prvih, katerih temeljna naloga je zagotavljanje varnosti državljanov na celotnem ozemlju skupnosti, zajema opravljanje nalog v težkih ali celo ekstremnih okoliščinah, ( 36 ) dejavnost drugih, ki zajema tudi urejanje avtomobilskega prometa in upravne naloge, pa ne zahteva izjemno velikih telesnih zmogljivosti, primerljivih s tistimi, ki se redno zahtevajo od gasilcev, ki gasijo požare. ( 37 )

74.

Podoben pristop k preizkusu sorazmernosti, ki vključuje različno presojo glede na pogoje opravljanja dejavnosti, je bil uporabljen v zvezi s poklicem pilota letala.

75.

Sodišče je v zvezi s komercialnim prevozom potnikov ali tovora v sodbi Prigge in drugi ( 38 ) razsodilo, da obveznost popolnega prenehanja dejavnosti pilotov linijskih prevozov pri 60 letih, ki jo nalaga kolektivna pogodba, glede na zadevne naloge ni sorazmerna s ciljem zaščite javne varnosti.

76.

Če pa dejavnost pilota ni opravljanje komercialnih poletov, temveč zagotavljanje državne varnosti, je bilo v sodbi Cafaro ( 39 ) razsojeno, da je obveznost prenehanja vsakršne dejavnosti pilota pri 60 letih sorazmerna z zastavljenim ciljem zaradi narave dejavnosti in pogojev izvajanja, ki jih ta dejavnost zajema. ( 40 )

77.

Iz sodne prakse, obravnavane v tem oddelku, izhaja, da je treba zahtevo po posebej veliki telesni zmogljivosti, kot se zahteva za gasilce, ki gasijo požare, iz sodbe Wolf omejiti na najzahtevnejše naloge znotraj določenega poklica. Tako pri gasilcih, v policiji in pri pilotih letal je treba preveriti, ali morda obstajajo delovna mesta, za katera bi bila dovolj nižja telesna zmogljivost, tako da osebe, ki želijo delati na teh delovnih mestih, ne bi bile nesorazmerno samodejno izključene zaradi starosti.

78.

Navedena sodna praksa se po mojem mnenju lahko uporablja za druge oblike diskriminacije, med drugim za diskriminacijo zaradi invalidnosti. Vendar v zvezi z zadnjenavedeno diskriminacijo člen 5 Direktive 2000/78 določa tudi zagotovitev „razumnih prilagoditev“ za invalide. Te bom preučil v naslednjem oddelku.

79.

V zvezi z invalidi je treba torej na podlagi sodne prakse, obravnavane v prejšnjem oddelku, preveriti, ali so te osebe lahko razporejene na posebna delovna mesta v okviru predvidenih poklicev ali strok.

80.

Člen 5 Direktive 2000/78 to zahtevo še dodatno krepi s tem, da od delodajalcev zahteva, naj za te osebe določijo „razumne prilagoditve“, če to ne pomeni nesorazmernega bremena. Razumne prilagoditve so v tej določbi opredeljene kot ustrezni ukrepi glede na potrebe v konkretni situaciji, da se invalidu omogoči dostop, sodelovanje ali napredovanje v službi. ( 41 )

81.

Iz člena 5 Direktive 2000/78 je razvidno, da morajo tako javni kot zasebni delodajalci ( 42 ) upoštevati potrebe invalidov in olajšati njihovo vključevanje v delo. Člen 5 delodajalcem nalaga obveznost, ( 43 ) da svojim invalidnim delavcem zagotovijo razumne prilagoditve, če to ne pomeni nesorazmernega bremena.

82.

Iz navedene določbe je razvidno, da je treba položaj invalidov preizkusiti posebej, torej posamično, in pri tem upoštevati njihove potrebe „v konkretni situaciji“. ( 44 )

83.

Obveznost zagotavljanja razumnih prilagoditev velja za vse delodajalce. ( 45 ) Sodišče je v sodbi HK Danmark pojasnilo, da je treba pojem „razumne prilagoditve“ razumeti široko, ( 46 ) in sicer tako, da se nanaša na odpravo različnih ovir, ki preprečujejo polno in učinkovito sodelovanje invalidov v poklicnem življenju na podlagi enakopravnosti z drugimi delavci. ( 47 ) V uvodni izjavi 20 Direktive 2000/78 je seznam razumnih fizičnih, organizacijskih ali izobraževalnih prilagoditev, ( 48 ) glede katerega je Sodišče že pojasnilo, da ni izčrpen. ( 49 )

84.

Sodišče je tako razsodilo, da navedena direktiva nasprotuje odpustitvi zaradi invalidnosti, ki glede na obveznost zagotovitve razumne prilagoditve za invalide ni upravičena z dejstvom, da zadevna oseba ni usposobljena, zmožna in na voljo za izpolnjevanje bistvenih nalog svojega delovnega mesta. ( 50 )

85.

Sodba HK Danmark potrjuje to razlago s ponazoritvijo. Navedena sodba se nanaša na nacionalni zakon, ki dovoljuje odpustitev delavca s skrajšanim odpovednim rokom v primeru dolgotrajne odsotnosti zaradi bolezni. ( 51 ) Na podlagi tega zakona so bili zaradi odsotnosti odpuščeni invalidni delavci. Iz dejanskega okvira te sodbe je razvidno, da so te osebe lahko delale omejeno število ur na teden. Poleg tega je delodajalec po odpustitvi enega od delavcev objavil prosto delovno mesto s krajšim delovnim časom. ( 52 ) Sodišče je menilo, da je treba preučiti, ali ti delavci z razumnimi prilagoditvami, v obravnavanem primeru v obliki skrajšanja delovnega časa, ne bi mogli opravljati dela, ne da bi bile te prilagoditve nerazumno breme za njihove delodajalce, ( 53 ) in ali odsotnosti, zaradi katerih so bili odpuščeni, ni bilo mogoče pripisati nesprejetju takih prilagoditev. ( 54 )

86.

Sodišče je ugotovilo, da Direktiva 2000/78 nasprotuje nacionalni določbi, ki dopušča odpustitev invalidnih delavcev zaradi njihove odsotnosti zaradi bolezni, če so te odsotnosti posledica tega, da delodajalec ni sprejel razumnih prilagoditev v skladu s členom 5 navedene direktive. ( 55 )

87.

Povedano drugače, kadar bi sprejetje razumnih prilagoditev invalidnemu delavcu omogočilo izpolnjevanje zahtev, ki izhajajo iz njegove zaposlitve, delodajalec pa takih ukrepov ni sprejel, je odpustitev tega delavca zaradi neizpolnjevanja teh zahtev v nasprotju z Direktivo 2000/78, ( 56 ) nacionalni zakon, ki tako odpustitev omogoča, pa je prav tako v nasprotju s to direktivo.

88.

Naj spomnim, da minister za pravosodje v postopku v glavni stvari trdi, da je raven sluha, ki se zahteva z uredbo št. 12 in ustreza tisti, ki se zahteva od policistov, utemeljena s tem, da mora biti vsak paznik v zaporu po potrebi sposoben pomagati policiji v zaporu in zato izpolnjevati zahtevo po interoperabilnosti. Kot sem poudaril, pa take potrebe ni mogoče preprosto odrediti, ampak jo je treba dokazati. ( 57 )

89.

Interoperabilnost paznikov bi lahko bila potrebna v posebnih okoliščinah, na primer v zaporih, ki so v celoti namenjeni nevarnim zapornikom, ali v delih zaporov, namenjenih takim zapornikom. V takem položaju je zahteva, da morajo imeti pazniki v zaporu visoko raven sluha, tako kot policisti, utemeljena z naravo dodeljenih nalog in pogoji za njihovo opravljanje. ( 58 )

90.

Vendar v okviru obravnavane zadeve ni bil predložen noben element v tem smislu, kar mora preveriti nacionalno sodišče.

91.

Vsekakor pa opozarjam, da tudi če raven sluha, kot se zahteva z uredbo št. 12, ne bi bila toliko utemeljena z občasno pomočjo policiji, temveč na splošno z naravo nalog paznikov v zaporu, člen 5 Direktive 2000/78 delodajalca načeloma zavezuje, da zagotovi razumne prilagoditve. Sprejeti mora namreč ustrezne ukrepe za invalidnega delavca glede na potrebe v konkretni situaciji, če ti ukrepi za delodajalca ne pomenijo nesorazmerne obremenitve.

92.

Take prilagoditve so lahko organizacijske in zajemajo razporeditev zadevnega paznika v zaporu v oddelek, v katerem se običajno ne zahteva enaka raven sluha kot pri policistih. V primeru, kakršen je ta iz postopka v glavni stvari, bi bilo treba preveriti, ali bi razporeditev tožeče stranke iz postopka v glavni stvari na delovno mesto, na katerem je bila nazadnje, torej elektronski nadzor zapornikov, tej omogočila, da v celoti izpolni zahteve za opravljanje svojih nalog.

93.

Dejstvo, da je paznik v zaporu, kot je tožeča stranka iz postopka v glavni stvari, lahko – z vidika nadrejenih zadovoljivo – opravljal naloge nadzora, ( 59 ) dokazuje, da je razporeditev na drugo delovno mesto mogoča.

94.

Poudarjam, da čeprav lahko invalidna oseba, po potrebi po zagotovitvi razumnih prilagoditev v smislu člena 5 Direktive 2000/78, opravlja svoje naloge, odpustitev te osebe zgolj zato, ker ne izpolnjuje standarda glede sluha, presega tisto, kar je nujno za zagotovitev cilja zagotavljanja operativne usposobljenosti službe, in gre za odpustitev zgolj zaradi njene invalidnosti, ki je v nasprotju z navedeno direktivo. ( 60 )

95.

V primeru, kakršen je ta iz postopka v glavni stvari, bi bilo poleg organizacijskih mogoče predvideti tudi fizične prilagoditve.

96.

V zvezi s tem je bilo med postopkom pred nacionalnimi sodišči navedeno, da bi lahko paznik v zaporu z okvaro sluha nosil aparat, ki bi mu omogočil doseganje ravni, zahtevane z uredbo št. 12.

97.

Dovoljenje za uporabo takega aparata je po mojem mnenju dejansko mogoče obravnavati kot razumno prilagoditev v smislu člena 5 Direktive 2000/78.

98.

Tožeča stranka iz postopka v glavni stvari ter minister za zdravje in delo ter varuh človekovih pravic menijo, da bi bilo nošenje takega aparata treba dovoliti, tako kot so očala ali kontaktne leče dovoljena za korekcijo okvare vida.

99.

Po mnenju ministra za pravosodje ni dokazov, da slušni aparati pri sluhu zagotavljajo primerljivo pomoč in udobje s tistim, ki ga pri vidu zagotavljajo očala ali kontaktne leče. Naj poudarim, da nasprotno ni dokaza, da zadevni aparati okvar sluha ne korigirajo enako učinkovito in enako dobro kot očala in kontaktne leče korigirajo okvare vida. Če je aparat izrecno dovoljen za korekcijo okvare, kakršna je okvara vida, se je mogoče vprašati, zakaj uporabe aparata ne bi bilo mogoče na enak način dovoliti za korekcijo druge okvare čutil, kakršna je okvara sluha.

100.

Glede vprašanja, ali uporaba aparata pomeni nesorazmerno breme za delodajalca, ni bil predložen noben element v tem smislu. Primerjava z uporabo aparata za korekcijo vida kaže na to, da nošenje slušnega aparata ne bi pomenila take nesorazmerne obremenitve.

101.

Vsekakor poudarjam, da ker je uporaba slušnega aparata pri opravljanju nalog paznikov v zaporu dovoljena ( 61 ) in osebam, ki opravljajo te naloge, omogoča doseganje zahtevane ravni sluha po uredbi št. 12, se ne zdi dosledno, da bi se paznikom v zaporu, ki so že zaposleni ali so v postopku zaposlovanja, opravljanje naloge nadzora zapornikov prepovedalo samo zato, ker pri slušnem pregledu, opravljenem brez takega aparata, te ravni ne dosegajo.

102.

Zato po mojem mnenju samodejna izključitev vsakega paznika v zaporu, ki mu je dodeljen nadzor zapornikov, ali katerega koli kandidata za opravljanje teh nalog, brez upoštevanja njegove sposobnosti za opravljanje dodeljenih nalog, zgolj zato, ker ne izpolnjuje standarda glede sluha, določenega z uredbo, kakršna je uredba št. 12, ni sorazmerna s ciljem javne varnosti in vzdrževanja reda. Zato taka uredba povzroča neposredno diskriminacijo zaradi invalidnosti, ki je v nasprotju s členom 2(2)(a) Direktive 2000/78.

103.

Na podlagi navedenega Sodišču predlagam, naj na vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je postavilo Riigikohus, põhiseaduslikkuse järelevalve kolleegium (vrhovno sodišče, senat za oceno ustavnosti, Estonija), odgovori:

Člen 2(2)(a) Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu v povezavi s členom 4(1) in členom 5 navedene direktive je treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, ki določa absolutno nezmožnost ohranitve zaposlitve paznika v zaporu samo zato, ker njegov sluh ne dosega predpisanega standarda, ne da bi delodajalec preučil, ali je ta oseba sposobna opravljati delovne naloge, po potrebi po zagotovitvi ustreznih prilagoditev v smislu navedenega člena 5, na primer z razporeditvijo na določen oddelek ali z dovolitvijo nošenja korekcijskega aparata.