Začasna izdaja
SKLEPNI PREDLOGI GENERALNE PRAVOBRANILKE
JULIANE KOKOTT,
predstavljeni 19. novembra 2020(1)
Zadeva C‑504/19
Banco de Portugal,
Fondo de Resolución,
Novo Banco SA
proti
VR
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Tribunal Supremo (vrhovno sodišče, Španija))
„Predlog za sprejetje predhodne odločbe – Nadzor bank – Reorganizacija in prenehanje kreditnih institucij – Direktiva 2001/24/ES – Reorganizacijski ukrep organa matične države kreditne institucije – Prenos pravic, sredstev ali obveznosti na premostitveno institucijo – Prenos nazaj na kreditno institucijo v postopku reševanja – Člen 3(2) – Učinek reorganizacijskega ukrepa v drugih državah članicah – Člen 32 – Učinki reorganizacijskega ukrepa na pravde v teku – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Člen 47 – Učinkovitost pravnega varstva – Načeli pravne varnosti in varstva legitimnih pričakovanj – Direktiva 2014/59/EU – Uporaba ratione temporis“
I. Uvod
1. Ko mora banka začeti stečaj, morda ne bo mogla več opravljati svojih kritičnih funkcij. Ker ima to lahko dolgoročne posledice tako za vlagatelje kot tudi za realno gospodarstvo, je gospodarstvu na splošno v interesu, da se prepreči insolventnost bank in se namesto tega sprejmejo reorganizacijski ukrepi ali nadzorovani ukrepi za reševanje.(2)
2. Čeprav so številne banke del čezmejne skupine družb, do izdaje Direktive 2014/59 (v nadaljevanju: BRRD)(3) ni obstajal noben enoten nabor instrumentov za nacionalne nadzorne organe. Pravo Unije se je v tem pogledu omejilo bolj na določbe Direktive 2001/24,(4) v skladu s katerimi je treba ukrepe reorganizacije in prenehanja, določene v nacionalnem pravu držav članic, načeloma brez dodatnih formalnosti priznati v drugih državah članicah.
3. Instrument za reorganizacijo in nadzorovano reševanje bank, ki ga pozna tako portugalsko pravo koti zdaj tudi BRRD, je ustanovitev tako imenovane premostitvene banke. Nanjo se prenesejo vsa zdrava področja poslovanja banke v težavah, zato da se dosedanje poslovanje te banke stabilizira in zaščiti imetnike vlog. „Slaba banka“, ki ostane, se nato nadzorovano rešuje.
4. Ozadje postopka v glavni stvari je bila grozeča insolventnost takrat druge največje portugalske banke Banco Espírito Santo (v nadaljevanju: BES) leta 2014. V okviru tega je portugalska centralna banka in takratni nadzorni organ Banco de Portugal ustanovila premostitveno institucijo z imenom Novo Banco in nanjo avgusta 2014 prenesla vsa zdrava področja poslovanja BES. Tako imenovane toksične obveznosti so ostale v premoženju BES in njenih hčerinskih družb, s čimer so postale „slaba banka“.
5. Tožeča stranka v postopku v glavni stvari (v nadaljevanju: tožeča stranka) je bila prvotno vlagateljica v špansko hčerinsko družbo BES. Pogodbeni odnosi pa so se od avgusta 2014 nadaljevali z Novo Banco v Španiji. Potem ko je tožeča stranka zoper Novo Banco Španija vložila tožbo za ugotovitev ničnosti zadevne pogodbe, ker naj bi ji BES pri sklenitvi pogodbe o vlaganju napačno svetovala, je Banco de Portugal odločila, da bo določene obveznosti – med njimi tudi odgovornost BES v zvezi s sklenitvijo pogodbe o vlaganju s tožečo stranko – ponovno retroaktivno prenesla nazaj na BES.
6. Obravnavani predlog za sprejetje predhodne odločbe se zdaj vrti okrog vprašanja, ali morajo španska sodišča to odločitev v skladu z Direktivo 2001/24 kar priznati, če to pripelje do zavrnitve tožbe tožeče stranke zoper Novo Banco Španija. Po mnenju predložitvenega Tribunal Supremo (vrhovno sodišče, Španija) bi namreč lahko ta izid kršil načeli učinkovitega pravnega varstva in pravne varnosti. Posebej občutljiv je ta primer tudi zato, ker predložitveno sodišče tako posredno dvomi o veljavnosti obveznosti brezpogojnega priznavanja ukrepov za reševanje v skladu z Direktivo 2001/24.
II. Pravni okvir
A. Direktiva 2001/24
7. V uvodnih izjavah 6, 23 in 30 Direktive 2001/24 je navedeno:
„(6) Upravni ali sodni organi matične države članice morajo biti edini pristojni za odločanje o reorganizacijskih ukrepih in izvajanje teh ukrepov, predvidenih v pravnih predpisih in praksah, veljavnih v državi članici. Zaradi težavnega usklajevanja pravnih predpisov in praks držav članic morajo te uvesti vzajemno priznavanje ukrepov, ki jih sprejme vsaka država članica za ponovno vzpostavitev sposobnosti preživetja kreditnih institucij, ki jim je dala dovoljenje.
[…]
(23) Čeprav je pomembno upoštevati načelo, da vse proceduralne in materialnopravne učinke reorganizacijskih ukrepov in postopkov prenehanja določa pravo matične države članice, je treba tudi upoštevati, da so ti učinki lahko v nasprotju s pravili, ki se običajno uporabljajo v drugih državah članicah za gospodarske in finančne dejavnosti zadevne kreditne institucije in njenih podružnic. Sklicevanje na pravo druge države članice pomeni v nekaterih primerih nujno priznanje načela, da se uporablja pravo matične države članice.
[…]
(30) Razen uporabe stečajnega prava ureja učinke reorganizacijskih ukrepov ali postopkov prenehanja na nerešen pravni spor zakonodaja države članice, v kateri pravni spor poteka. Učinke teh ukrepov in postopkov na posamezne izvršilne ukrepe, ki izhajajo iz takšnih pravnih sporov, ureja zakonodaja matične države članice v skladu s splošnim pravilom iz te direktive.“
8. Člen 2 Direktive 2001/24 opredeljuje pojem „reorganizacijski ukrepi“ kot ukrepe, s katerimi „naj bi se ohranil ali ponovno vzpostavil finančni položaj kreditne institucije ali investicijske družbe, […] in ki bi utegnili vplivati na že veljavne pravice tretjih oseb, tudi na ukrepe, ki vključujejo možnost začasne ustavitve plačil in izvršilnih ukrepov ali znižanje terjatev. Ti ukrepi zajemajo tudi uporabo instrumentov za reševanje in izvajanje pooblastil za reševanje iz Direktive 2014/59.“
9. Člen 3 Direktive 2001/24, naslovljen „Sprejetje reorganizacijskih ukrepov – pravo, ki se uporablja“, določa:
„1. Samo upravni ali sodni organi matične države članice so pooblaščeni za odločanje o izvedbi enega ali več reorganizacijskih ukrepov v kreditni instituciji, vključno s podružnicami, ustanovljenimi v drugih državah članicah.
2. Reorganizacijski ukrepi se uporabljajo v skladu z zakoni, drugimi predpisi in postopki, ki se uporabljajo v matični državi članici, razen če ni v tej direktivi določeno drugače.
Veljajo v celoti v skladu z zakonodajo te države članice na celotnem območju Skupnosti, brez kakršnih koli dodatnih formalnosti, tudi proti tretjim osebam v drugih državah članicah, celo kadar zanje veljavni pravni predpisi države članice gostiteljice ne določajo takšnih ukrepov ali veljajo za njihovo izvajanje pogoji, ki niso izpolnjeni.
Ko reorganizacijski ukrepi postanejo veljavni v državi članici, v kateri so sprejeti, veljajo na celotnem območju Skupnosti.“
10. Člen 6, od (1) do (3), Direktive 2001/24 ureja obveznost objave odločitev o reorganizacijskih ukrepih, ki lahko vplivajo na pravice tretjih oseb v državi članici gostiteljici, v matični državi članici pa jih je mogoče izpodbijati, v Uradnem listu Evropske unije. V odstavkih 4 in 5 te določbe je navedeno:
„4. V izvlečku odločbe, ki se objavi, je v uradnem jeziku ali v uradnih jezikih zadevnih držav članic opredeljen zlasti namen in pravna podlaga sprejete odločbe, roki za vložitev pritožb, jasno izražena navedba časa, ko potečejo roki, ter popoln naslov organov ali sodišč, ki so pristojni za obravnavanje pritožbe.
5. Reorganizacijski ukrepi se uporabljajo ne glede na ukrepe iz odstavkov 1 do 3 in v celoti veljajo zoper upnike, razen če upravni organi ali sodišča matične države članice ali zakonodaja te države, ki ureja take ukrepe, ne določajo drugače.“
11. Člen 32 Direktive 2001/24 pa določa:
„Učinke reorganizacijskih ukrepov ali postopkov prenehanja na pravde v teku v zvezi s premoženjem ali pravico, ki je bila odvzeta kreditni instituciji, ureja edino zakonodaja države članice, v kateri je pravda v teku.“
B. Direktiva 2014/59 (BRRD)
12. V uvodnih izjavah 4, 5 in 59 BRRD je med drugim navedeno:
„(4) Postopki za reševanje institucij na ravni Unije zdaj niso harmonizirani. Nekatere države članice uporabljajo za institucije enake postopke kot za druga insolventna podjetja, pri čemer so bili v nekaterih primerih ti prilagojeni institucijam. Zakoni in drugi predpisi, ki urejajo insolventnost institucij v državah članicah, se vsebinsko in postopkovno zelo razlikujejo. Poleg tega se je med finančno krizo pokazalo, da splošni postopki zaradi insolventnosti za podjetja niso vedno primerni za institucije, ker ne zagotavljajo vedno hitrega posredovanja, nadaljnjega izvajanja kritičnih funkcij institucij in ohranitve finančne stabilnosti.
(5) Zato je potrebna ureditev, s katero bodo organi imeli na voljo verodostojen nabor instrumentov za dovolj zgodnje in hitro posredovanje v nestabilni ali propadajoči instituciji, da se zagotovi kontinuiteta njenih kritičnih finančnih in gospodarskih funkcij, hkrati pa čim bolj zmanjša vpliv njenega propada na gospodarski in finančni sistem. Z ureditvijo bi bilo treba zagotoviti, da izgube najprej prevzamejo delničarji, za njimi pa upniki […]
(59) Instrumenti za reševanje bi morali vključevati prodajo poslovanja ali delnic institucije v postopku reševanja, vzpostavitev premostitvene institucije, ločevanje donosnih sredstev od oslabljenih ali nedonosnih sredstev propadajoče institucije ter reševanje te institucije z zasebnimi sredstvi delničarjev in upnikov.“
13. Člen 40 BRRD ureja „Instrument premostitvene institucije“:
„1. Za uveljavitev instrumenta premostitvene institucije in ob upoštevanju potrebe po ohranitvi kritičnih funkcij premostitvene institucije države članice zagotovijo, da imajo organi za reševanje pooblastilo, da na premostitveno institucijo prenesejo:
(a) delnice ali druge lastniške instrumente, ki jih je izdala ena ali več institucij v postopku reševanja;
(b) vsa ali katera koli sredstva, pravice ali obveznosti ene ali več institucij v postopku reševanja.
Ob upoštevanju člena 85 se prenos iz prvega pododstavka lahko opravi, ne da bi bilo treba pridobiti soglasje delničarjev institucij v postopku reševanja ali katere koli tretje osebe razen premostitvene institucije ter ne da bi bilo treba izpolnjevati kakršne koli postopkovne zahteve v skladu s pravom o gospodarskih družbah ali vrednostnih papirjih.
[…]
7. Organi za reševanje lahko delnice ali druge lastniške instrumente oziroma sredstva, pravice ali obveznosti prenesejo nazaj s premostitvene institucije v enem od naslednjih primerov:
(a) možnost, da bi lahko bile posamezne delnice ali drugi lastniški instrumenti, sredstva, pravice ali obveznosti prenesene nazaj, je izrecno navedena v instrumentu, s katerim je bil izveden prenos;
(b) posamezne delnice ali drugi lastniški instrumenti, sredstva, pravice ali obveznosti dejansko ne spadajo v razrede delnic ali drugih lastniških instrumentov, sredstev, pravic ali obveznosti, navedene v instrumentu, s katerim je bil izveden prenos, ali ne izpolnjujejo pogojev za prenos lastniških instrumentov, sredstev, pravic ali obveznosti, navedenih v tem instrumentu.
Takšen prenos nazaj se lahko izvede v katerem koli obdobju in v skladu s katerimi koli drugimi pogoji, ki so v danem instrumentu navedeni za zadevni namen.
8. Prenosi med institucijo v postopku reševanja oziroma prvotnimi lastniki delnic ali drugih lastniških instrumentov in premostitveno institucijo so predmet zaščitnih ukrepov iz poglavja VII naslova IV.“
14. Zaščitni ukrepi iz naslova IV, poglavje VII, zajemajo člene od 73 do 80 BRRD.
15. Člen 83 BRRD, naslovljen „Postopkovne obveznosti organov za reševanje“, določa:
„[…]
2. Organ za reševanje o ukrepu za reševanje obvesti institucijo v postopku reševanja in naslednje organe, če ne gre za isti organ:
(a) pristojni organ za institucijo v postopku reševanja;
(b) pristojni organ katere koli podružnice institucije v postopku reševanja;
[…]
4. Organ za reševanje objavi ali zagotovi objavo kopije odredbe ali instrumenta, na podlagi katerega je sprejet ukrep za reševanje, ali obvestila s povzetkom učinkov ukrepa za reševanje, zlasti učinkov na občane in po potrebi pogoje in obdobje mirovanja ali omejitve iz členov 69, 70 in 71, na naslednje načine:
(a) na svoji uradni spletni strani;
(c) na spletni strani institucije v postopku reševanja; […]“
16. V členu 131 BRRD je določeno, da začne direktiva veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije, to je 12. junija 2014. V skladu s členom 130 BRRD države članice zakone in druge predpise, ki so potrebni za uskladitev s to direktivo, sprejmejo ter objavijo do 31. decembra 2014, uporabljajo pa jih od 1. januarja 2015.
III. Dejansko stanje in postopek v glavni stvari
17. Tožeča stranka v postopku v glavni stvari je 10. januarja 2008 v poslovalnici španske podružnice Banco Espirito Santo, S.A. (v nadaljevanju: BES Španija) v Bilbau sklenila pogodbo o nakupu prednostnih delnic Kaupthing Bank,(5) za kar je plačala 166.021 EUR.
18. Potem ko je BES zašla v težko krizo, je portugalska centralna banka Banco de Portugal kot nadzorni organ z odločbo z dne 3. avgusta 2014, ki je bila spremenjena z odločbo z dne 11. avgusta 2014 (v nadaljevanju: odločba iz avgusta 2014), odločila, da gre BES v postopek reševanja. Z omenjeno odločbo je bila zato ustanovljena premostitvena banka, Novo Banco, S.A (v nadaljevanju: Novo Banco). Nanjo je bil prenesen del področja poslovanja BES, tako da so bila v prilogi 2 te odločbe opisana sredstva, obveznosti in druge postavke, ki niso del sredstev, prenesena na Novo Banco. Iz prenosa so bile izvzete „zlasti obveznosti ali pogojne obveznosti, ki temeljijo na goljufiji ali kršitvi regulativnih, kazenskih ali upravnih določb ali odločb“.
19. Iz BES Španija je nato nastala podružnica Novo Banco v Španiji. Ta je ohranila poslovni odnos s tožečo stranko, tako da je hranila vrednostne papirje in z njimi upravljala, za to pa je prejemala pogodbeno določeno provizijo.
20. Tožeča stranka je 4. februarja 2015 vložila tožbo zoper Novo Banco Španija. Predlagala je, da se naročilo za nakup prednostnih delnic Kaupthing Bank zaradi napake volje razglasi za nično, Novo Banco Španija pa naj se naloži, da ji vrne kupnino v višini 166.021 EUR. Podredno je predlagala, naj se omenjena pogodba razdre, ker BES ni izpolnila obveznosti glede skrbnosti, poštenosti in obveščanja, Novo Banco Španija pa naj se naloži, da ji plača isti znesek kot odškodnino. Novo Banco Španija je tožbi nasprotovala, ker naj ne bi imela pasivne legitimacije, saj uveljavljana obveznost pomeni obveznost, ki nanjo na podlagi odločbe Banco de Portugal iz avgusta 2014 ni bila prenesena.
21. Juzgado de Primera Instancia de Vitoria (prvostopenjsko sodišče v Vitorii, Španija) je s sodbo z dne 15. oktobra 2015 tožbi ugodilo, saj je bila sporna obveznost po njegovem mnenju zajeta s prenosom. Menilo je, da ni bilo soglasja volj, ker BES tožeči stranki, ki je imela ob sklenitvi pogodbe 68 let in ni imela finančnega znanja, ni ustrezno pojasnila narave prednostnih delnic, ki jih je kupila, in tveganj, povezanih z njimi. Zato je navedeno sodišče razglasilo pogodbo za nično in Novo Banco Španija naložilo, naj tožeči stranki vrne celotno kupnino.
22. V pritožbenem postopku je Novo Banco Španija predložila dve odločbi Banco de Portugal z dne 29. decembra 2015 (v nadaljevanju: odločba iz decembra 2015), v skladu s katerima naslednje obveznosti niso bile prenesene na Novo Banco:
„Vsakršne obveznosti, jamstva, dolgovi ali pogojne obveznosti, ki se prevzamejo pri trgovanju, finančnem posredovanju, sklenitvi pogodbe in prodaji v zvezi s finančnimi instrumenti vsake institucije […]“.
23. V odločbah je bilo poleg tega navedeno, da obveznosti BES, ki se niso prenesle na Novo Banco, pomenijo zlasti „vse odškodnine, povezane z neizpolnitvijo pogodb […], sklenjenih pred 3. avgustom 2014“, in „vse odškodnine in dolgove, ki izhajajo iz razveljavitve poslov, ki jih je BES sklenila kot ponudnica finančnih storitev in investicijskih storitev“, pa tudi „vsakršna obveznost, ki je predmet katerega koli postopka, opisanega v prilogi I“. Priloga I navaja vrsto sodnih postopkov v različnih državah, med njimi tudi postopek, ki ga je začela tožeča stranka v Španiji. Nazadnje odločba iz decembra 2015 določa:
„Če bi kakršna koli aktiva, pasiva ali postavke, ki niso del sredstev, […] morale ostati v premoženju BES, vendar so se dejansko prenesle na Novo Banco, se s to odločbo navedene aktiva, pasiva ali postavke, ki niso del sredstev, prenesejo z Novo Banco nazaj na BES z učinkom od 3. avgusta 2014“.
24. Pritožbo Novo Banco Španija, ki je temeljila na manjkajoči pasivni legitimaciji, je pritožbeno sodišče prav tako zavrnilo in v celoti potrdilo prvostopenjsko odločbo. Novo Banco Španija je zoper to sodbo vložila izredno pravno sredstvo zaradi kršitve postopka in kasacijsko pritožbo pri predložitvenem sodišču.
IV. Predložitvena odločba in postopek pred Sodiščem
25. Tribunal Supremo (vrhovno sodišče) je z odločbo z dne 25. junija 2019, ki je na Sodišče prispela 2. julija 2019, prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:
„Ali je razlaga člena 3(2) Direktive 2001/24[…] – v skladu s katero se v še nekončanih sodnih postopkih v drugih državah članicah brez kakršnih koli dodatnih formalnosti priznavajo učinki odločbe pristojnega upravnega organa matične države članice, s katero se z retroaktivnim učinkom spreminja pravni okvir, ki je veljal, ko se je postopek začel, in s katero je odvzet učinek sodbam, ki niso usklajene z določbami navedene nove odločbe – v skladu s temeljno pravico do učinkovitega sodnega varstva iz člena 47 Listine […], načelom pravne države iz člena 2 [PEU] in splošnim načelom pravne varnosti?“
26. V zvezi s tem vprašanjem so pisna stališča podali Banco de Portugal in Fondo de Resolución, Novo Banco, Portugalska republika, Italijanska republika, Kraljevina Španija ter Evropska komisija, Svet Evropske Unije in Evropski parlament. Vse te stranke, razen Italijanske republike, so bile zastopane tudi na obravnavi 30. septembra 2020.
V. Pravna presoja
A. Uvodne opombe
27. Po mnenju Banco de Portugal, Novo Banco in portugalske vlade obveznost, ki jo v postopku v glavni stvari uveljavlja tožeča stranka, nikoli ni prešla na Novo Banco. Obveznosti BES, „ki temeljijo na goljufiji ali kršitvi regulativnih, kazenskih ali upravnih določb ali odločb“, naj namreč v skladu s prilogo 2 k odločbi iz avgusta 2014 ne bi bile prenesene na Novo Banco. Zato se sploh ne postavlja vprašanje, ali so bile z odločbo iz decembra 2015 prenesene nazaj na BES, oziroma vprašanje učinkov tega prenosa na pravdo v teku.
28. V zvezi s tem zadošča opozorilo, da je treba vprašanje, ali odgovornost, ki jo uveljavlja tožeča stranka v postopku v glavni stvari, pomeni obveznost, „ki temelji na goljufiji ali kršitvi regulativnih, kazenskih ali upravnih določb ali odločb“, pravno presojati, za kar je glede na razdelitev nalog med nacionalna sodišča in Sodišče v okviru postopka predhodnega odločanja zadolženo predložitveno sodišče. To sodišče namreč v skladu s sodno prakso na lastno odgovornost določi pravni in dejanski okvir, ne da bi bilo Sodišče dolžno preverjati njegovo pravilnost.(6)
29. Torej je treba pri odgovoru na vprašanje za predhodno odločanje glede na opise Tribunal Supremo (vrhovno sodišče) izhajati iz tega, da je odgovornost zaradi napačnega investicijskega svetovanja tožeči stranki najprej z odločbo Banco de Portugal iz avgusta 2014 prešla na Novo Banco. Šele z naknadno odločbo Banco de Portugal iz decembra 2015 – in torej po vložitvi tožbe februarja 2015 in po izdaji prvostopenjske sodbe iz oktobra 2015 – je bila ta prenesena nazaj na BES Španija, in sicer retroaktivno z učinkom od 3. avgusta 2014.
30. Zaradi obveznosti priznavanja tega materialnopravnega položaja, ki je načeloma določena v členu 3(2) Direktive 2001/24, se Tribunal Supremo (vrhovno sodišče) sooča s problematiko pravnega varstva in pravne varnosti. V skladu z njegovim opisom bi moralo v teh okoliščinah namreč sodbi na nižjih stopnjah razveljaviti in pritožbo zavrniti, čeprav sta bili ti sodbi – vsekakor, če se za podlago vzame takrat veljavni pravni položaj – izdani, ne da bi bilo pravo napačno uporabljeno.
31. Pri tem njegovo vprašanje za predhodno odločanje nedvomno predpostavlja, da se v obravnavanem primeru nasploh uporabi načelo iz člena 3(2) Direktive 2001/24, v skladu s katerim reorganizacijski ukrepi v skladu s predpisi, ki veljajo v matični državi članici, „veljajo […] na celotnem območju [Unije], brez kakršnih koli dodatnih formalnosti, […] celo kadar zanje veljavni pravni predpisi države članice gostiteljice ne določajo takšnih ukrepov ali veljajo za njihovo izvajanje pogoji, ki niso izpolnjeni“. Drugače povedano, opisana problematika se ne bi pojavila – na kar so opozorile skoraj vse stranke v postopku pred Sodiščem – če predložitvenemu sodišču v konkretnem primeru sploh ne bi bilo treba priznati prenosa odgovornosti nazaj na BES.
32. Do tega rezultata bi bilo po mnenju španske in italijanske vlade ter Komisije, Sveta in Parlamenta mogoče priti, tako da bi se v postopku v glavni stvari uporabil člen 32 Direktive 2001/24. V skladu s to določbo velja za „[u]činke reorganizacijskih ukrepov ali postopkov prenehanja na pravde v teku v zvezi s premoženjem ali pravico, ki je bila odvzeta kreditni instituciji, […] edino zakonodaja države članice, v kateri je pravda v teku“.
33. Zato je najprej treba preveriti, ali je v obravnavanem sporu člen 32 Direktive 2001/24 mogoče uporabiti in ali njegova uporaba dejansko pripelje do tega, da odločitev Banco de Portugal iz decembra 2015 nima nobenih učinkov v postopku v glavni stvari (v zvezi s tem v razdelku B). Če ni tako, je nato treba razjasniti, ali lahko predložitveno sodišče priznanje odločbe pogojuje s tem, da se v tej odločbi spoštujeta načeli pravne varnosti in učinkovitega pravnega varstva (v zvezi s tem v razdelku C). Nazadnje je treba preveriti, ali samo priznanje odločbe v posebnih okoliščinah postopku v glavni stvari pripelje do kršitve teh načel (v zvezi s tem v razdelku D).
B. Možnost uporabe člena 32 Direktive 2001/24 in mogoče pravne posledice v postopku v glavni stvari
34. Res je, da so pogoji iz člena 32 Direktive 2001/24 izpolnjeni. Uporaba te določbe pa nikakor ne pripelje do ugotovitve, da prenos odgovornosti nazaj na BES v postopku v glavni stvari nima nobenih učinkov. To je verjetno razlog, zakaj Tribunal Supremo (vrhovno sodišče) ni izrecno vključilo te določbe v svoje vprašanje za predhodno odločanje.
1. Možnost uporabe člena 32 Direktive 2001/24 v postopku v glavni stvari
35. Dejanski stan iz člena 32 Direktive 2001/24 je v obravnavanem primeru izpolnjen.
36. Tako je prenos odgovornosti nazaj na BES, prvič, „reorganizacijski ukrep“ v smislu člena 2 Direktive 2001/24, saj naj bi se s tem ponovno vzpostavil oziroma zagotovil finančni položaj BES, da bi se zagotovilo pravilno delovanje premostitvene institucije.
37. Premostitvena institucija naj ravno ne bi nosila izgube in odškodnine banke v težavah, temveč naj bi zagotavljala predvsem varstvo vlagateljev.(7) To, da prenos odgovornosti nazaj konceptualno pomeni reorganizacijski ukrep, je potrjeno v členu 40 BRRD, ki v odstavku 1(b) in odstavku 7 izrecno določa, da sta lahko prenos vseh „sredst[ev], pravic[…] ali obveznosti“ in njihov prenos nazaj del ukrepa za reševanje „vzpostavitev premostitvene institucije“. Člen 2 Direktive 2001/24 pa določa, da je treba instrumente za reševanje v smislu BRRD šteti za reorganizacijske ukrepe v smislu Direktive 2001/24.
38. Ukrep se, drugič, nanaša na „premoženje ali pravico, ki je bila odvzeta kreditni instituciji“. Ta okoliščina dejanskega stana, ki je glede na besedilo v številnih jezikovnih različicah Direktive tako in tako kolikor mogoče široko zasnovan,(8) mora na koncu zajemati vse mogoče predmete reorganizacijskih ukrepov, ki bi potencialno lahko bili predmet spora. Zlasti morajo biti zajeti tudi (pred)pogodbeni ali deliktni zahtevki, ki jih ima kreditna institucija v postopku reševanja in ki se uveljavljajo proti njej, saj so ravno ti lahko predmet prenosa na druge institucije.(9) Kakor hitro pa se imetnik pravice, zahtevka, obveznosti ali drugega sredstva med pravdo v teku zamenja, obstaja potreba po ureditvi iz člena 32 Direktive 2001/24.(10)
39. Tretjič, postopek v glavni stvari je treba šteti za „pravdo v teku“ v smislu te določbe, saj je s tem pojmom zajet vsak postopek v glavni stvari, ki je že tekel ob sprejetju spornega ukrepa.(11) V zvezi s tem je treba za podlago vzeti le opis Tribunal Supremo (vrhovno sodišče), ki je navedlo, da se je z odločbo Banco de Portugal decembra 2015 – torej takrat, ko je postopek v glavni stvari nesporno že tekel – pravni položaj retroaktivno spremenil. To, da je bila prvostopenjska sodba že izdana, visečnosti ne izključuje, dokler se postopek pravnomočno ne konča.
40. Člen 32 Direktive 2001/24 pa ne določa preprosto, da če so podane vse okoliščine dejanskega stana tega člena – torej še posebej, če je v državi članici pravda v teku – tuji reorganizacijski ukrep v tej državi članici per se nima nobenih učinkov oziroma ga ni treba priznati. Nasprotno, ta predpis določa, da so učinki reorganizacijskega ukrepa na pravdo v teku odvisni izključno od zakonodaje države članice, v kateri ta pravda poteka.
41. Torej bi se lahko v postopku v glavni stvari ugotovilo, da se prenos obveznosti nazaj na BES ne upošteva samo pod dvema dodatnima pogojema: prvič, napotitev na špansko pravo v členu 32 Direktive 2001/24 bi bilo treba razumeti tako, da bi bilo vprašanje, ali ukrep v tem smislu sploh učinkuje – torej presojo njegove veljavnosti za namene pravde – odvisno od zakonodaje države članice gostiteljice. Drugič, prenos nazaj bi moral biti po španskem pravu neveljaven.(12)
42. Sama pa menim, da se sklic v členu 32 Direktive 2001/24 na zakonodajo države članice gostiteljice omejuje izključno na procesne učinke reorganizacijskega ukrepa na pravdo v teku(13) in torej ne more vplivati na materialnopravne učinke prenosa nazaj.
2. Doseg napotitve na „zakonodajo države članice, v kateri je pravda v teku“, iz člena 32 Direktive 2001/24
43. Na prvi pogled bi bilo mogoče šteti, da „učinki na pravdo“ zajemajo njen materialnopravni izid. Vsekakor pa zlasti pravni okvir in cilji člena 32 Direktive 2001/24 kažejo, da te določbe ni mogoče razumeti tako.
44. Prvič, za tem predpisom – drugače kot menijo nekatere stranke postopka – ne stoji zamisel, da poznejši dogodki zaradi pravne varnosti ne smejo vplivati na izid pravde, ki že teče. Po eni strani namreč ni mogoče domnevati, da upoštevanje dejstev, ki so nastala po začetku pravde, na splošno pripelje do kršitve načela pravne varnosti. Po drugi strani bi moral člen 32 Direktive 2001/24 potem preprosto določati, da tuj reorganizacijski ukrep nima nobenih učinkov na pravdo v teku, torej nanjo ne vpliva. Prav to pa ni tako. Nasprotno, ta predpis določa, da se učinki na pravdo ravnajo izključno po zakonodaji države članice gostiteljice. Zadevni reorganizacijski ukrep pa bi lahko bil tudi po zakonodaji te države članice gostiteljice zakonit. V takem primeru bi se izid pravde v teku torej kljub uporabi člena 32 s poznejšim dogodkom morda spremenil.
45. Drugače povedano, člen 32 Direktive 2001/24 tudi pri široki razlagi že zaradi svojega besedila ne pripelje do samodejnega „dajanja prednosti“ upnikom, ki so že začeli pravdo. Tudi na splošno Direktiva 2001/24 ne daje nobenih opornih točk za domnevo, da bi bilo treba takim upnikom dati prednost.
46. Drugič, ni očitno, zakaj naj bi ravno viseči sodni postopek utemeljil presojo vseh učinkov reorganizacijskega ukrepa po zakonodaji države članice gostiteljice. Tako razumevanje člena 32 bi pomenilo posebej daljnosežno kršitev načela, na katerem temelji Direktiva 2001/24 in v skladu s katerim se vsi učinki reorganizacijskega ukrepa ali ukrepa prenehanja ravnajo po lex concursus, in torej ni v skladu s sistematiko Direktive.(14)
47. Za primerjavo naj napotim na določbe členov od 20 do 27 Direktive 2001/24. Tudi ti predpisi vsebujejo izjeme od načela uporabe lex concursus. Vsekakor jasno določajo, v katere materialnopravne položaje reorganizacijski ukrepi ne smejo posegati. Te določbe ne določajo, da je treba vse materialnopravne učinke reorganizacijskega ukrepa presojati glede na pravne predpise države članice gostiteljice, kakor hitro se ta ukrep nanaša na tam omenjene pravne institute.
48. Temu primerno je treba člen 32 Direktive 2001/24 razlagati tako, da se samo procesnopravni učinki ravnajo po zakonodaji države članice gostiteljice, ne pa sama veljavnost ukrepa za namene postopka. To velja še posebej glede na to, da naj bi Direktiva 2001/24 in zlasti njen člen 32 v skladu s sodno prakso Sodišča preprečevala, da se razpoložljivost premoženja, ki je predmet upravljanja, zmanjša.(15) Tu predlagano razumevanje je torej tudi v tem smislu v skladu z zapovedano ozko razlago te določbe kot izjeme.(16)
49. Tretjič, pogosto bi bilo praktično nemogoče, da bi se vsi učinki reorganizacijskega ukrepa ali ukrepa prenehanja v celoti določali na podlagi zakonodaje države članice gostiteljice. Direktiva 2001/24 namreč ne harmonizira nacionalnih predpisov o reorganizacijskih ukrepih ali ukrepih prenehanja kreditnih institucij;(17) reorganizacijski ukrep, sprejet v državi članici, morda torej sploh nima nobene ustreznice v zakonodaji druge države članice in posledično nikoli ne bi mogel izpolniti pogojev te zakonodaje. Temu primerno člen 3(2) Direktive 2001/24 izrecno določa, da je treba tuje reorganizacijske ukrepe priznati tudi takrat, „kadar zanje veljavni pravni predpisi države članice gostiteljice ne določajo takšnih ukrepov ali veljajo za njihovo izvajanje pogoji, ki niso izpolnjeni“.
50. Iz tega razloga se tudi členi od 20 do 27 Direktive 2001/24 omejijo na določene materialnopravne položaje, ki se določijo po zakonodaji države članice gostiteljice, člen 32 pa na procesne učinke na pravdo v teku.
51. V zvezi s temi učinki je odstopanje od načela lex concursus v primeru že začete pravde vsekakor nujno. Samo zakonodaja države članice gostiteljice lahko namreč določa, ali je zaradi ukrepa potrebna na primer sprememba tožbe, ustavitev postopka ali sprememba stranke. Pred uvedbo sodnega postopka pa je mogoče tudi procesne učinke reorganizacijskega ukrepa ali ukrepa prenehanja urediti z zakonodajo matične države. Tako lahko zakonodaja matične države na primer določi, da kreditna institucija z začetkom postopka prenehanja izgubi svojo procesno sposobnost in jo mora pred sodiščem zato zastopati stečajni upravitelj.
52. Torej iz člena 32 Direktive 2001/24 za ta postopek izhaja samo, da ima prenos odgovornosti nazaj na BES, izveden v skladu s portugalsko zakonodajo, procesnopravne učinke, določene s špansko zakonodajo, na postopek, uveden v Španiji.(18) Konkretno to glede na pojasnila Tribunal Supremo (vrhovno sodišče) pomeni, da Novo Banco nima pasivne legitimacije in ni možnosti spremembe tožene stranke, kar pa pripelje do zavrnitve tožbe proti Novo Banco.(19)
53. Predložitveno Tribunal Supremo (vrhovno sodišče) to posledico sicer šteje za nezadovoljivo. Glede na velik pomen načela uporabe lex concursus za univerzalno učinkovitost reorganizacijskih ukrepov, ki je cilj Direktive 2001/24,(20) bi bilo vendarle nedopustno, da bi se iz tega izpeljala posledica, da bi se ukrepu odvzeli kar vsi učinki v postopku, ki teče. To bi po mojem mnenju bilo preveč radikalno. Rešitev te težave je treba poiskati v španskem postopkovnem pravu, ki ga je treba uporabiti v skladu s pravom Unije.(21)
54. Iz zgornjih premislekov sledi, da se materialnopravna učinkovitost prenosa odgovornosti nazaj na BES v postopku v glavni stvari ne presoja glede na špansko zakonodajo. Samo procesnopravne posledice tega ukrepa za postopek, ki teče, se določajo glede na zakonodajo te države članice. Predložitveno sodišče torej priznanja tega materialnopravnega položaja ne more zavrniti z argumentom, da krši špansko zakonodajo.
C. Izjema od načela medsebojnega priznavanja?
55. V skladu s členom 3(2) Direktive 2001/24 reorganizacijski ukrepi, sprejeti v skladu s pravnimi predpisi matične države, učinkujejo neomejeno v celotni Uniji brez dodatne formalnosti. Načelo medsebojnega priznavanja, ki pride do izraza v tej določbi, temelji na načelu medsebojnega zaupanja.(22) V skladu z njim organi in sodišča države članice gostiteljice ne preverjajo zakonitosti ukrepa, sprejetega v skladu s predpisi matične države članice.(23)
56. Medsebojno zaupanje pa temelji na domnevi, da obstajajo primerljiva zagotovila v vseh državah članicah zlasti v zvezi z nosilnimi temeljnimi vrednotami pravne in demokratične države ter temeljnimi pravicami Unije.(24) Šele ta domneva utemelji, da se ne preverja več združljivost ukrepa, ki ga je treba uporabiti na podlagi medsebojnega priznavanja, s hierarhično višjimi pravnimi predpisi države članice gostiteljice.(25)
57. Poleg tega priznanje odločbe iz decembra 2015 v obravnavanem primeru niti ni odvisno od spoštovanja dodatnih zahtev prava Unije.
58. Prvič, prenos odgovornosti nazaj na BES se namreč ne presoja glede na BRRD (v zvezi s tem v točki 1). Drugič, sprejetje tega reorganizacijskega ukrepa zato niti ne pomeni izvajanje prava Unije, tako da ni mogoče uporabiti splošnih pravnih načel in temeljnih pravic prava Unije (v zvezi s tem v točki 2). Tretjič, podana ni niti nobena skupina primerov, razvita v sodni praksi Sodišča, v katerih je treba nacionalni ukrep, za katerega velja načelo medsebojnega priznavanja, izjemoma preizkusiti z vidika spoštovanja osnovnih načel prava Unije (v zvezi s tem točka 3).
1. Uporaba BRRD ratione temporis
59. Zahtev BRRD ni mogoče uporabiti ratione temporis za prenos odgovornosti nazaj na BES na podlagi odločbe Banco de Portugal iz decembra 2015.
60. Naj spomnim: BRRD je začela veljati 2. julija 2014.(26) Banco de Portugal je avgusta 2014 zaradi reševanja BES ustanovila Novo Banco in nanjo prenesla, med drugim, obveznosti, ki jih uveljavlja tožeča stranka v postopku v glavni stvari. Rok za prenos BRRD se je iztekel 31. decembra 2014.(27) Decembra 2015 je bila izdana odločba Banco de Portugal, ki je sporno odgovornost retroaktivno prenesla na BES z učinkom od 3. avgusta 2014.
61. Prenos obveznosti nazaj na BES decembra 2015 je pri tem vendarle treba šteti samo za nesamostojni del reorganizacijskega ukrepa „Vzpostavitev premostitvene institucije Novo Banco“, ki je bil sprejet že avgusta 2014 in torej pred iztekom roka za prenos BRRD. V prid celovitemu obravnavanju je, da bi bilo umetno, če bi se posamezni reorganizacijski ukrepi presojali posebej samo zaradi njihovega časovnega razhajanja, čeprav bi bili v resnici vsebinsko povezani in bi imeli isti namen, in sicer vzpostavitev Novo Banco in prenos sredstev, ki imajo oziroma nimajo premoženjske vrednosti.
62. Ta zamisel je ponazorjena z določbo člena 40(7) BRRD. Ta dopustnost prenosa obveznosti nazaj na „slabo banko“ – ukrep, ki je bil v obravnavanem primeru sprejet po izteku roka za prenos – pogojuje s tem, da je bila ta možnost določena že v instrumentu o vzpostavitvi premostitvene banke – ki je obstajal pred iztekom roka za prenos. Vzpostavitev premostitvene institucije je torej po eni strani neločljivo povezana s prenosom obveznosti in njihovim prenosom nazaj. Če pa bi se prenos nazaj po drugi strani presojal glede na člen 40(7) BRRD, bi to poleg tega pomenilo, da bi se iz BRRD izpeljale konkretne zahteve za odločbo iz avgusta 2014, čeprav se v tistem trenutku rok za prenos nesporno še ni iztekel.(28) Ločena obravnava posameznih ukrepov torej ni mogoča. Ta premislek velja povsem neodvisno od dejstva, da so bile v obravnavanem primeru zahteve iz člena 40(7) BRRD dejansko upoštevane.
63. Če bi se ukrepi obravnavali ločeno, bi bilo treba ločiti pristojnost organov za pozneje sprejete ukrepe v zvezi z reševanjem BES. Z začetkom veljavnosti Uredbe št. 806/2014(29) je namreč pristojnost za ukrepe za reševanje v zvezi z bankami določene velikosti in pomembnosti prešla z BES na enotni odbor za reševanje (Single Resolution Board, SRB).(30)
64. V zvezi s tem iz sodne prakse Sodišča izhaja, da se uporaba starega pravnega položaja lahko utemelji za primere, ki so nastali med njegovo veljavnostjo in še vedno obstajajo po začetku veljavnosti novega pravnega položaja, če nova pravila tvorijo enovito celoto in so tako rekoč pripeljala do zamenjave sistema.(31) Tako je v primeru BRRD.
65. Zato je kar primerno, da se zakonitost ukrepov Banco de Portugal v povezavi z reševanjem BES presoja kot enovit paket ukrepov, ki temelji na pravnem položaju, ki je obstajal avgusta 2014, torej takrat, ko se rok za prenos BRRD še ni iztekel.
66. Obravnavani reorganizacijski ukrepi ne dajejo niti nobenega povoda za morebitni predhodni učinek BRRD. Države članice med rokom za prenos direktive sicer ne smejo sprejemati predpisov, s katerimi bi bili lahko resno ogroženi cilji, ki so v njej določeni.(32) Ni pa jasno, ali prenos odgovornosti nazaj na BES ogroža cilje BRRD, zlasti njen člen 40.
67. Ravno nasprotno, premostitvena institucija naj bi nadaljevala samo z zdravimi področji poslovanja banke v težavah. Taka institucija pa naj ravno ne bi prevzela odgovornosti za visoko tvegano in v danih okoliščinah škodljivo ravnanje te banke. Ta instrument – ki je v skladu s splošnimi cilji reševanja
bank –(33) je usmerjen zlasti v varovanje vlagateljev in v to, da se ublažijo morebitne sistemske posledice. Kot je bilo že navedeno, delniški portfelj tožeče stranke pa ni zaščitena vloga.(34)
68. Ustanovitev Novo Banco in njena kapitalizacija v višini 4,9 milijard EUR sta bili izpeljani z državnimi sredstvi.(35) Če bi zdaj Novo Banco odgovarjala za poslovne prakse BES, ki so pred španskimi sodišči opredeljene kot nezakonite in ki so bile to, da so se tik pred njeno insolventnostjo neizkušenim vlagateljem še prodajale delnice islandske Kaupthing Bank v krizi, bi morali na koncu za napake bank ponovno „odgovarjati“ davkoplačevalci. Je pa izrecen cilj vseh reform na področju regulacije bank, ki so bile izvedene od finančne krize leta 2008, preprečiti tako imenovani moral hazard v finančnem sektorju in stroške reševanja bank, ki jih mora kriti družba, ohraniti na čim nižji ravni.(36)
69. Sicer bi se lahko na prvi pogled zdelo nezadovoljivo, da tožeča stranka, ki glede na ugotovitve španskih sodišč ni mogla imeti pregleda nad posledicami njene naložbe, tako na koncu izgubi svoj denar. Vendar je razlog za to dejstvo, da sta se v primeru tožeče stranke uresničili celo dve splošne tveganji: prvič, Kaupthing Bank je propadla in je prenehala. Če bi tožeča stranka imela zanesljive delnice deponirane pri BES, najverjetneje od samega začetka sploh ne bi vložila tožbe zaradi napačnega investicijskega svetovanja. Drugič, propadla je tudi BES, zaradi česar tožeča stranka kljub obstoječemu zahtevku zaradi napačnega investicijskega svetovanja nima nobenih možnosti več, da bi od te institucije dobila nazaj svoj denar. Vendar iz tega ne sledi, da je treba obe ti tveganji prevaliti na državo oziroma na družbo. Bolj bi bilo treba razmišljati o osebni odgovornosti investicijskega svetovalca ali o kazenskopravnih posledicah.
70. Zato je tu sporen prenos odgovornosti nazaj na BES v skladu s cilji BRRD. BRRD torej niti zaradi morebitnega predhodnega učinka ni mogoče uporabiti za ta ukrep.
2. Možnost uporabe splošnih pravnih načel in temeljnih pravic prava Unije?
71. Če bi bilo treba prenos odgovornosti nazaj na BES presojati glede na načeli pravne varnosti in učinkovitega pravnega varstva, ki veljata v pravu Unije, bi moralo pri tem iti za „izvajanje prava Unije“ v smislu člena 51(1) Listine. V tem primeru se ne bi uporabljala samo Listina, in sicer njen člen 47, temveč tudi splošna pravna načela prava Unije.(37) K zadnjim spada predvsem načelo pravne varnosti.(38)
72. Prenos odgovornosti nazaj na BES z odločbo iz decembra 2015 pa – drugače kot priznanje te odločbe – ne pomeni izvajanja prava Unije.
73. Direktiva 2001/24 namreč ne harmonizira nacionalnih predpisov o reorganizaciji in prenehanju kreditnih institucij.(39) Res pa je, da Direktiva 2001/24 vsebuje obveznost držav članic, naj take ukrepe iz drugih držav članic priznajo. Priznanje od države članice gostiteljice – tu Španije – je vendarle ukrep, ki ga je treba razlikovati od sprejetja samega reorganizacijskega ukrepa matične države – tu Portugalske. Direktiva 2001/24 za sprejetje in izvajanje reorganizacijskih ukrepov in ukrepov prenehanja s strani organov in sodišč matične države kreditne institucije ne vsebuje prav nobenih določenih obveznosti, marveč se ti ukrepi ravnajo izključno po zakonodaji matične države.(40) Direktiva 2001/24 zlasti ne predpisuje državam članicam, naj sprejmejo ali izvajajo določene reorganizacijske ukrepe in ukrepe prenehanja.(41) Ravno iz tega razloga sploh ni potrebno medsebojno priznavanje.
74. Vendar pa so bili zdaj s sprejetjem BRRD ukrepi za sanacijo in reševanje kreditnih institucij v Uniji poenoteni.(42) BRRD daje nadzornim organom držav članic na voljo enoten nabor instrumentov za reševanje, kamor spadajo tudi vzpostavitev premostitvene banke in s tem povezani posli.(43) Ampak kot je bilo že ugotovljeno, zahtev BRRD s časovnega vidika ni mogoče uporabiti za prenos odgovornosti nazaj na BES, ki je sporen v postopku v glavni stvari.(44) Nasprotno, Banco de Portugal je premostitveno banko v skladu s portugalsko zakonodajo ustanovila, ko se je uporabljala le Direktiva 2001/24, ki pa ni določala harmonizacije reorganizacijskih ukrepov.
75. Zato odločba iz decembra 2015 še naprej ne pomeni izvajanja prava Unije.
76. Če bi bilo treba v vsaki nacionalni odločbi, za katero v skladu s predpisi prava Unije velja medsebojno priznavanje – torej v vsaki kazenski(45) in civilni sodbi(46), v vsaki preživninski odločbi,(47) vsakem dovoljenju za opravljanje zdravniške dejavnosti(48) itd. – videti izvajanje prava Unije, ne bi bilo do skrajnosti raztegnjeno samo področje uporabe Listine. Predvsem bi bil sistem medsebojnega priznavanja priveden ad absurdum. Kajti namesto da bi se ukrep priznal na podlagi zaupanja, da je v skladu s hierarhično višjimi predpisi, bi se lahko v vsakem posameznem primeru presojal z vidika temeljnih pravic in splošnih pravnih načel Unije. Ta možnost pa je priznana samo v absolutno izjemnih primerih, katerih predpostavke tu niso podane.
3. Izjemoma nadzor nad upoštevanjem temeljnih vrednot prava Unije?
77. V skladu s sodno prakso Sodišča je dejansko mogoče izjeme od načela medsebojnega priznavanja namreč narediti kvečjemu, če obstajajo „izjemne okoliščine“.(49) V tem smislu je Sodišče v zvezi z izvrševanjem evropskega naloga za prijetje priznalo, da resnična, s sistemskimi pomanjkljivostmi pogojena nevarnost kršitve pravne dobrine temeljnega pomena lahko pomeni tako izjemno okoliščino. In sicer se je pri tem sklicevalo na prepoved nečloveškega in ponižujočega ravnanja in kaznovanja, določeno v členu 4 Listine,(50) in na potrebo po neodvisnosti sodišč.(51) Temu primerno se je Svet na obravnavi podredno izjavil o sodni praksi Sodišča v zvezi s pravno državo.(52)
78. V obravnavanem primeru nikakor ni mogoče govoriti o hudih in sistemskih pomanjkljivostih pravne države na Portugalskem. Če bi Sodišče vendarle štelo, da je preizkus reorganizacijskih ukrepov z vidika prava Unije potreben, bom v nadaljevanju podredno obravnavala razloge, iz katerih izhaja, da v prenosu odgovornosti nazaj na BES ni mogoče videti niti kršitve načela pravne varnosti niti kršitve pravice do učinkovitega pravnega varstva.
a) Podredno: Načelo pravne varnosti, zlasti varstvo legitimnih pričakovanj
79. Načelo pravne varnosti v skladu s sodno prakso zahteva, da je državna ureditev tako jasna in določna, da se lahko oseba, na katero se ureditev nanaša, jasno seznani z njej naloženimi obveznostmi in podeljenimi pravicami ter torej ukrepa v skladu z njimi.(53) Kot korelat temu se načeloma varujejo legitimna pričakovanja oseb v zvezi z obstojem te ureditve.(54)
80. Legitimno pričakovanje, da bo položaj obstajal, pa je izključeno, če bi lahko razumen in preudaren gospodarski subjekt predvidel spremembo pravnega položaja. Zlasti gospodarski subjekt v skladu s sodno prakso ne more pričakovati ohranitve položaja, če ga nacionalni organi v okviru svojega pooblastila za odločanje po prostem preudarku lahko spremenijo.(55)
81. Zato bi bilo v postopku v glavni stvari vse odvisno od tega, ali je razumna in preudarna vlagateljica lahko spoznala, da lahko nadzorni organ na podlagi člena 145H(5) RGICSF prenese obveznosti nazaj na slabo banko tudi retroaktivno. Pri tem v prid spoznavnosti govori dejstvo, da je bilo v odločbi iz avgusta 2014 še enkrat izrecno opozorjeno na to možnost, kar je tudi portugalska vlada poudarila v postopku pred Sodiščem. Pri tem pa bi moralo biti zagotovljeno, da se je razumna in preudarna vlagateljica s to odločbo lahko seznanila, kar predpostavlja objavo v španskem jeziku in v obliki, ki je v tej državi običajna. Na obravnavi je bilo v zvezi s tem opozorjeno na to, da se je v španskih medijih obširno poročalo o odločbi Banco de Portugal.
82. Okoliščina, da je Novo Banco (vsaj delno) postala pravna naslednica BES(56) in da še naprej tudi upravlja delniški portfelj tožeče stranke, po mojem mnenju nikakor ne more utemeljiti pričakovanja, da Novo Banco prevzema tudi odgovornost za napačno investicijsko svetovanje BES, ki je nastala že pred prevzemom tega poslovnega odnosa. Prevzem pogodbe ni nujno povezan s prevzemom že obstoječe odgovornosti.
83. Poleg tega niti ne ustreza smislu in namenu ustanovitve premostitvene institucije, da se nanjo prenese odgovornost za visoko tvegano in morebiti škodljivo ravnanje banke v težavah.(57) Ti premisleki imajo lahko določeno vlogo tudi pri presoji upoštevanja načel pravne varnosti in varstva legitimnih pričakovanj v postopku v glavni stvari.
84. V zvezi s tem je namreč treba spomniti na to, da je v skladu s sodno prakso Sodišča varstvo legitimnih pričakovanj pri nezakonitih pravnih aktih omejeno z načelom zakonitosti.(58) Zakonitosti odločbe Banco de Portugal iz decembra 2015 na tem mestu sicer ni treba presojati, saj to ni naloga Sodišča. Vsekakor lahko zaupanje v obstoj take odločbe o prenosu po mojem mnenju uživa le oslabljeno varstvo, če je ta očitno v nasprotju s cilji ukrepa za reševanje.
85. V tem smislu je tudi portugalska vlada v okviru svojega odgovora na pisna vprašanja Sodišča zastopala stališče, da mora imeti nadzorni organ pravico, da popravi pomanjkljive odločbe. To velja še toliko bolj glede na časovne omejitve, v katerih je treba sprejeti odločbo o reševanju,(59) in pomembne finančne obremenitve za družbo, ki nastanejo zaradi vzpostavitve premostitvene banke.
86. Glede na vse te okoliščine tožeča stranka ni mogla zaupati v prenos odgovornosti za napačno investicijsko svetovanje BES na Novo Banco, ki je bil izveden z odločbo iz avgusta 2014. Kršitev načela pravne varnosti torej ni razvidna.
b) Podredno: Pravica do učinkovitega pravnega varstva
87. Načelo učinkovitega pravnega varstva je v skladu z ustaljeno sodno prakso splošno načelo prava Unije, ki izhaja iz skupnih ustavnih tradicij držav članic, zagotovljeno v členu 47 Listine in določeno tudi v členih 6 in 13 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP).(60) V skladu s členom 47, prvi odstavek, Listine ima vsakdo pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem. Iz člena 47, drugi odstavek, Listine poleg tega izhaja, da mora biti zagotovljen dostop do sodnega varstva. Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) pa pri tem meni, da zgolj formalna možnost vložiti pravno sredstvo oziroma možnost, ki obstaja samo teoretično, praktično pa je izključena, ni dovolj za zagotavljanje učinkovitega dostopa do sodišč.(61)
88. V obravnavanem primeru je imela tožeča stranka po podatkih portugalske vlade pravico do izpodbijanja odločbe iz decembra 2015 v treh mesecih od objave odločbe na spletni strani Banco de Portugal 13. januarja 2016. Pri tem je treba ob presoji vseh okoliščin posameznega primera presoditi, ali je to možnost izpodbijanja mogoče šteti za učinkovito v smislu člena 47, prvi odstavek, Listine.
89. V tem smislu je treba upoštevati, da člen 47 Listine načeloma ne nasprotuje določitvi prekluzivnih rokov za vložitev pravnega sredstva.(62) S primernim prekluzivnim rokom se učinkovitost sodnega varstva ne preprečuje oziroma pretirano otežuje, če začne ta rok teči, ko se je zadevna oseba s tem seznanila ali bi se morala seznaniti.(63)
90. Po pojasnilih portugalske vlade je bila odločba Banco de Portugal objavljena 13. januarja 2016, prav tako pa jo je Novo Banco Španija 26. januarja 2016 vložila v spis v sporu s tožečo stranko, ki je tekel v Španiji. V okviru tega spora je tožečo stranko ves čas zastopal odvetnik. Po navedbah portugalske vlade je sicer vsaj šest španskih vlagateljev na Portugalskem vložilo tožbo zoper odločbo iz decembra 2015.
91. Na splošno ni mogoče – v nasprotju s stališčem španske vlade – šteti za na splošno nesprejemljivo, da mora biti odločba Banco de Portugal izpodbijana na Portugalskem. Če se v sistemu medsebojnega priznavanja dopusti, da imajo tudi tuje odločbe v drugih državah članicah učinke, gre to nujno z roko v roki, da je lahko sodišče, pristojno za ugovore proti zadevni odločbi, v drugi državi članici in ne v tisti, v kateri ima tožeča stranka prebivališče.(64)
92. Glede na bi bilo treba izhajati iz tega, da je bilo tožeči stranki v zvezi z odločbo Banco de Portugal iz decembra 2015 zagotovljeno učinkovito pravno varstvo.
4. Vmesni predlog
93. Izjema od načela medsebojnega priznavanja v skladu s členom 3(2) Direktive 2001/24 torej ni podana. Morebitne ugovore zoper odločbo Banco de Portugal bi morala tožeča stranka uveljavljati pred portugalskimi sodišči.
D. Učinki priznanja reorganizacijskega ukrepa v postopku v glavni stvari ob upoštevanju načel pravne varnosti in učinkovitega pravnega varstva
94. Glede na pravkar opisane ugotovitve postavlja Tribunal Supremo (vrhovno sodišče) vprašanje, ali se z obveznostjo, ki izhaja iz člena 3(2) Direktive 2001/24, da se brezpogojno prizna materialnopravni položaj, kot izhaja iz odločb Banco de Portugal iz decembra 2015, kršita načeli pravne varnosti in učinkovitega pravnega varstva.
95. Tako spremenjen materialnopravni položaj v postopku, ki še teče, ima glede na pojasnila tega sodišča v španskem pravu namreč postopkovno posledico, da je treba tožbo v okviru pritožbe zavrniti in tožeči stranki naložiti plačilo stroškov. Tribunal Supremo (vrhovno sodišče) meni, da je v zvezi s tem še posebej problematično, da bi moralo sodbi nižjih sodišč razveljaviti, čeprav sta bili ti sodbi – vsekakor, če se za podlago vzame takrat veljavni pravni položaj – izdani, ne da bi bilo pravo napačno uporabljeno. Iz tega razloga implicitno dvomi o veljavnosti člena 3(2) Direktive v okoliščinah, kakršne so v postopku v glavni stvari.
96. Vendar spregleda, da razveljavitev sodb nižjih sodišč in zavrnitev tožbe v okviru pritožbe ne izhaja neposredno iz člena 3(2) Direktive 2001/24. To so bolj konkretni postopkovni učinki, ki jih špansko pravo – ki je v skladu s členom 32 Direktive 2001/24 v zvezi s tem edino pomembno –(65) veže na (retroaktivno) spremembo materialnopravnega položaja v postopku, ki teče.
97. V zvezi s tem je španska vlada na obravnavi potrdila, da špansko pravo na tej stopnji postopka ne določa niti možnosti spremembe tožene stranke niti možnosti, da se postopek vodi proti prvotni toženi stranki in se pravnomočnost razširi na „novega“ dolžnika,(66) niti instituta, kot je retrait litigieux.(67) Zato Tribunal Supremo (vrhovno sodišče) ne preostane drugega, kot da (takrat) razveljavi prvostopenjsko sodbo, pri kateri pravo ni bilo napačno uporabljeno, in tožbo na koncu zavrne, plačilo stroškov pa v celoti naloži tožeči stranki. V drugih pravnih redih pa ta rezultat nikakor ne bi bil nujen.
98. Natančneje, težava ni v priznanju materialnopravnega položaja – in torej člena 3(2) Direktive 2001/24 – ampak v tem, da v španskem pravu ni postopkovne možnosti odziva. Zato se postavlja vprašanje, ki ga je v pisnem postopku pred Sodiščem posredno postavil Svet, ali je nacionalna zakonodaja, ki na priznanje tujega reorganizacijskega ukrepa, predpisano z Direktivo 2001/24, v sodnem postopku, ki teče, veže postopkovno posledico, da se prej utemeljena tožba v pritožbenem postopku zavrne, stroški pa se v celoti naložijo tožeči stranki, združljiva z načeloma pravne varnosti in učinkovitega pravnega varstva.
99. Za odgovor na to vprašanje sta pomembni načeli, kakor sta izraženi v pravu Unije, saj priznanje tujega reorganizacijskega ukrepa – drugače kot njegovo sprejetje –(68) prenese obveznost držav članic iz člena 3(2) Direktive 2001/24 in torej pomeni „izvajanje prava Unije“ v smislu člena 51(1) Listine.
1. Načelo pravne varnosti
100. Glede združljivosti z načelom pravne varnosti iz španskega postopkovnega prava po mojem mnenju ne izhajajo nobeni konkretni problemi. Zlasti ne more nastati nobeno legitimno pričakovanje glede obstoja odločbe nižje stopnje, preden se postopek pravnomočno ne konča.
101. Ker je treba možnost prenosa odgovornosti nazaj na BES šteti za združljivo z načelom pravne varnosti,(69) za postopkovne posledice tega prenosa ne more veljati nič drugega. Od razumne in preudarne tožeče stranke je namreč mogoče pričakovati, da pozna upoštevno postopkovno pravo. Drugače povedano, tožeča stranka mora računati s tem, da lahko morebitna sprememba materialnopravnega položaja pripelje do zavrnitve njene tožbe in da se ji v celoti naloži plačilo stroškov.
2. Pravica do učinkovitega pravnega varstva
102. Vendar obstajajo resni dvomi, ali je ta rezultat združljiv s pravico do učinkovitega pravnega sredstva in dostopa do sodišč iz člena 47 Listine.
103. Učinkovitost pravnega sredstva v smislu člena 13 EKČP in člena 47, prvi odstavek, Listine se sicer ne sme izenačiti z njegovo uspešnostjo.(70) Člen 47 Listine torej ne zagotavlja, da se bo tožbi ugodilo in da se odločba Banco de Portugal iz decembra 2015 ne bo priznala.
104. Problematična pa je obveznost naložitve plačila stroškov tožeči stranki, ki je povezana z zavrnitvijo tožbe. V sodni praksi Sodišča je v zvezi s tem priznano, da tudi nesorazmerno visoki stroški postopka lahko posegajo v pravico do učinkovitega pravnega sredstva in dostopa do sodišč.(71) Stroški pa se ne štejejo za nesorazmerne samo takrat, ko niso v razmerju z ekonomskimi interesi tožeče stranke, da se ji bo s sodbo ugodilo, ampak tudi takrat, ko dejansko niso upravičeni.
105. Zato ureditvi, v skladu s katero tožeča stranka, ki ne uspe, krije stroške spora, na splošno in načeloma sicer ni mogoče oporekati.(72) Objektivna utemeljitev te obveznosti naložitve plačila stroškov leži v dejstvu, da je za dopustnost in utemeljenost tožbe odgovorna tožeča stranka.
106. Lahko pa obstajajo primeri, v katerih ta premislek ne drži. Tak primer ponazarja postopek v glavni stvari. Tožba tam ni (več) utemeljena, ker se je materialnopravni položaj pozneje retroaktivno spremenil, na kar pa tožeča stranka nikakor ni mogla vplivati in za to odgovarjati.
107. Tožeča stranka je sicer v tej zadevi morala računati s tem, da se pravni položaj v teh okoliščinah lahko spremeni v njeno škodo in da se njenemu zahtevku torej na koncu ne bo ugodilo.(73) Vendar to ne sme pripeljati do tega, da ji je sama vložitev tožbe v škodo, in bi se jo torej lahko pripravilo do tega, da je načeloma ne vloži. S tem bi se namreč poseglo v bistvo pravice do učinkovitega pravnega varstva.
108. Zato mora nacionalno pravo po mojem mnenju v takem primeru določiti postopkovno možnost odziva. V poštev pride na primer ustavitev postopka, sprememba tožbe ali vsak drug instrument, s katerim se lahko prepreči neuspeh zgolj na podlagi poznejše in retroaktivne spremembe materialnopravnega položaja. Ali pa mora sodišče biti pooblaščeno, da kljub zavrnitvi tožbe tožeči stranki ne naloži plačila stroškov.
109. Nevarnost, da stranka samodejno ne uspe in se ji naloži plačilo stroškov v celoti, pa lahko tožečo stranko odvrne od tega, da svoje pravice uveljavlja pred sodiščem, in torej ni združljiva s členom 47 Listine.
VI. Predlog
110. Glede na zgornje preudarke Sodišču predlagam, naj na vprašanje Tribunal Supremo (vrhovno sodišče, Španija) odgovori tako:
Priznanje reorganizacijskega ukrepa, sprejetega v državi članici, ki je določeno v členu 3(2) Direktive 2001/24/ES in s katerim se retroaktivno spremeni materialnopravni položaj, ki je predmet pravde v teku v drugi državi članici, v tem sporu ne sme pripeljati do tega, da stranka, v katere škodo učinkuje omenjena sprememba, samodejno ne uspe in se ji v celoti naložijo stroški postopka. Zaradi takega izida postane sama vložitev tožbe tvegana in lahko tožečo stranko odvrne od tega, da svoje pravice uveljavlja pred sodiščem, kar torej ni združljivo s členom 47 Listine.
1 Jezik izvirnika: nemščina.
2 Glej Fact Sheet Komisije z dne 15. aprila 2014 k tako imenovani Bank Recovery and Resolution Directive, skrajšano „BRRD“ (glej sklic v opombi 3), MEMO/14/297.
3 Direktiva 2014/59/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o vzpostavitvi okvira za sanacijo ter reševanje kreditnih institucij in investicijskih podjetij (UL 2014, L 173, str. 190).
4 Direktiva 2001/24/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. aprila 2001 o reorganizaciji in prenehanju kreditnih institucij (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 6, zvezek 4, str. 15).
5 Kaupthing Bank je bila včasih največja islandska banka in je zaradi finančne krize 9. oktobra 2008 prešla pod državni nadzor. 31. oktobra 2008 je islandski nadzorni organ ugotovil, da je Kaupthing Bank plačilno nesposobna.
6 Glej v tem smislu sodbe z dne 12. oktobra 2010, Rosenbladt (C‑45/09, EU:C:2010:601, točka 33), z dne 31. januarja 2017, Lounani (C‑573/14, EU:C:2017:71, točka 56), in z dne 13. junija 2018, Deutscher Naturschutzring (C‑683/16, EU:C:2018:433, točka 29).
7 Delniški portfelj, kot je portfelj tožeče stranke, na splošno ni zajet z jamstvom za vloge, saj ta zajema samo pozitivni saldo na računu; glej člen 2(1), točka 3, Direktive 2014/49/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. aprila 2014 o sistemih jamstva za vloge (UL 2014, L 173, str. 149).
8 Nemški pojem sredstva lahko tako kot angleška različica assets ali pa poljski pojem aktyw[a] zajema vsak pravni položaj, ki ima premoženjsko vrednost.
9 Na primer premostitvena institucija ali druga kreditna institucija, ki s prenosom pridobi določena področja poslovanja kreditne institucije v težavah.
10 Glej v zvezi s tem točko 43 in naslednje teh sklepnih predlogov.
11 Glej v zvezi s tem sodbo z dne 24. oktobra 2013, LBI (C‑85/12, EU:C:2013:697, točka 54).
12 Zdi se, da predložitveno sodišče vsekakor implicitno izhaja iz tega.
13 Glej tudi sklepne predloge generalnega pravobranilca P. Cruza Villalóna v zadevi LBI (C‑85/12, EU:C:2013:352, točki 86 in 87).
14 Glej v zvezi s tem sodbo z dne 24. oktobra 2013, LBI (C‑85/12, EU:C:2013:697, točka 55).
15 Sodba z dne 24. oktobra 2013, LBI (C‑85/12, EU:C:2013:697, točka 55).
16 Sodba z dne 24. oktobra 2013, LBI (C‑85/12, EU:C:2013:697, točka 52).
17 Sodbi z dne 24. oktobra 2014, LBI (C‑85/12, EU:C:2013:697, točka 39), in z dne 19. julija 2016, Kotnik in drugi (C‑526/14, EU:C:2016:570, točka 104).
18 Glej tudi sklepne predloge generalnega pravobranilca P. Cruza Villalóna v zadevi LBI (C‑85/12, EU:C:2013:352, točki 86 in 87).
19 V nemški zakonodaji bi se lahko postopek na primer kljub tej spremembi nadaljeval proti Novo Banco; pravnomočnost sodbe pa bi se razširila na BES, glej določbe v členih 265(2), 325 ZPO. Glej v zvezi s tem točki 96 in 97 teh sklepnih predlogov.
20 Glej v zvezi s tem sodbo z dne 24. oktobra 2013, LBI (C‑85/12, EU:C:2013:697, točka 55).
21 Glej v zvezi s tem točko 94 in naslednje teh sklepnih predlogov.
22 Glej v zvezi s tem sodbi z dne 22. decembra 2010, Aguirre Zarraga (C‑491/10 PPU, EU:C:2010:828, točka 70), in z dne 5. aprila 2016, Aranyosi in Căldăraru (C‑404/15 in C‑659/15 PPU, EU:C:2016:198, točka 77).
23 Zgolj zaradi popolnosti naj opozorim, da tako in tako ni nobenih dvomov o zakonitosti z vidika portugalskega prava. Zlasti je portugalska vlada v postopku pred Sodiščem še enkrat izrecno potrdila, da je člen 145H(5) RGICSF v skladu s portugalskim pravom primerna pravna podlaga za odločbo iz decembra 2015 in da je Banco de Portugal upoštevala tudi vse ostale formalnopravne in materialnopravne predpise portugalskega prava.
24 Glej mnenje 2/13 (Pristop Unije k EKČP) z dne 18. decembra 2014 (EU:C:2014:2454, točka 191), in sodbi z dne 5. aprila 2016, Aranyosi in Căldăraru (C‑404/15 in C‑659/15 PPU, EU:C:2016:198, točka 78), in z dne 25. julija 2018, Minister for Justice and Equality (Pomanjkljivosti pravosodnega sistema) (C‑216/18 PPU, EU:C:2018:586, točka 35).
25 Sodba z dne 25. julija 2018, Minister for Justice and Equality (Pomanjkljivosti pravosodnega sistema) (C‑216/18 PPU, EU:C:2018:586, točka 37).
26 Glej člen 131 BRRD: dvajseti dan po objavi v Uradnem listu 12. junija 2014 je bil 2. julij 2014.
27 Glej člen 130 BRRD.
28 V skladu z ustaljeno sodno prakso sicer iz člena 4(3) PEU in člena 288(3) PDEU v povezavi z zadevno direktivo izhaja, da države članice med rokom za njen prenos ne smejo sprejemati predpisov, s katerimi bi bil lahko resno ogrožen cilj, ki je določen v tej direktivi. Iz tega pa je mogoče izpeljati samo obveznosti opustitve in nobene pozitivne obveznosti, glej zlasti sodbo z dne 4. julija 2006, Adeneler in drugi (C‑212/04, EU:C:2006:443, točki 121 in 122).
29 Uredba (EU) št. 806/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. julija 2014 o določitvi enotnih pravil in enotnega postopka za reševanje kreditnih institucij in določenih investicijskih podjetij v okviru enotnega mehanizma za reševanje in enotnega sklada za reševanje (UL 2014, L 255, str. 1; v nadaljevanju: Uredba EMR).
30 Člen 5(1) v povezavi s členom 7(2)(a)(i) Uredbe EMR.
31 Glej v tem smislu sodbo z dne 12. novembra 1981, Meridionale Industria Salumi in drugi (od 212/80 do 217/80, EU:C:1981:270, točka 11), in z dne 26. marca 2015, Komisija/Moravia Gas Storage (C‑596/13 P, EU:C:2015:203, točka 36).
32 Sodbe z dne 18. decembra 1997, Inter‑Environnement Wallonie (C‑129/96, EU:C:1997:628, točka 45); z dne 11. septembra 2012, Nomarchiaki Aftodioikisi Aitoloakarnanias in drugi (C‑43/10, EU:C:2012:560, točka 57), in z dne 13. novembra 2019, Lietuvos Respublikos Seimo narių grupė (C‑2/18, EU:C:2019:962, točka 55).
33 Cilji reševanja so zdaj zapisani v členu 14(2) Uredbe EMR.
34 Glej že točko 36 teh sklepnih predlogov.
35 Glej sporočilo Komisije za medije IP/14/901 z dne 4. avgusta 2014 o odobritvi pomoči za reševanje Banco Espírito Santo.
36 Glej na primer Fact Sheet Komisije z dne 15. aprila 2014 k BRRD, MEMO/14/297. Glej tudi člen 14(2), drugi stavek, Uredbe EMR.
37 Glej pojasnila k členu 51 Listine (UL 2007, C 303, str. 32), sodbo z dne 10. julija 2014, Julián Hernández in drugi (C‑198/13, EU:C:2014:2055, točka 33), in sklep z dne 24. septembra 2019, Spetsializirana prokuratura (Domneva nedolžnosti) (C‑467/19 PPU, EU:C:2019:776, točka 39).
38 Sodba z dne 1. julija 2014, Ålands Vindkraft (C‑573/12, EU:C:2014:2037, točka 125).
39 Sodbi z dne 24. oktobra 2013, LBI (C‑85/12, EU:C:2013:697, točka 39), in z dne 19. julija 2016, Kotnik in drugi (C‑526/14, EU:C:2016:570, točka 104).
40 Glej v zvezi z merilom, v skladu s katerim bi morale iz prava Unije izhajati določene obveznosti držav članic, zato da se Listina uporablja, sodbi z dne 6. marca 2014, Siragusa (C‑206/13, EU:C:2014:126, točka 26), in z dne 10. julija 2014, Julián Hernández in drugi (C‑198/13, EU:C:2014:2055, točka 35), ter sklep z dne 24. septembra 2019, Spetsializirana prokuratura (Domneva nedolžnosti) (C‑467/19 PPU, EU:C:2019:776, točka 41).
41 Glej v tem smislu sklep z dne 24. septembra 2019, Spetsializirana prokuratura (Domneva nedolžnosti) (C‑467/19 PPU, EU:C:2019:776, točki 41 in 42).
42 Glej uvodno izjavo 10 BRRD in sodbo z dne 19. julija 2016, Kotnik in drugi (C‑526/14, EU:C:2016:570, točka 113).
43 Glej člen 40 BRRD.
44 V zvezi s tem glej točko 59 in naslednje teh sklepnih predlogov.
45 Glej Okvirni sklep Sveta 2008/909/PNZ z dne 27. novembra 2008 o uporabi načela vzajemnega priznavanja sodb v kazenskih zadevah, s katerimi so izrečene zaporne kazni ali ukrepi, ki vključujejo odvzem prostosti, za namen njihovega izvrševanja v Evropski uniji (UL 2008, L 327, str. 27).
46 Glej Uredbo (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL 2012, L 351, str. 1).
47 Glej Uredbo Sveta (ES) št. 4/2009 z dne 18. decembra 2008 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju sodnih odločb ter sodelovanju v preživninskih zadevah (UL 2009, L 7, str. 1; v nadaljevanju: Uredba št. 4/2009).
48 Glej Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 2005/36/ES z dne 7. septembra 2005 o priznavanju poklicnih kvalifikacij (UL 2005, L 255, str. 22).
49 Glej mnenje 2/13 (Pristop Unije k EKČP) z dne 18. decembra 2014 (EU:C:2014:2454, točka 191), ter sodbi z dne 5. aprila 2016, Aranyosi in Căldăraru (C‑404/15 in C‑659/15 PPU, EU:C:2016:198, točka 82), in z dne 25. julija 2018, Minister for Justice and Equality (Pomanjkljivosti pravosodnega sistema) (C‑216/18 PPU, EU:C:2018:586, točka 43).
50 Sodba z dne 5. aprila 2016, Aranyosi in Căldăraru (C‑404/15 in C‑659/15 PPU, EU:C:2016:198, točka 85).
51 Sodba Sodišča z dne 25. julija 2018, Minister for Justice and Equality (Pomanjkljivosti pravosodnega sistema) (C‑216/18 PPU, EU:C:2018:586, točka 48).
52 Zastopnik Sveta se je skliceval zlasti na sodbi z dne 27. februarja 2018, Associação Sindical dos Juízes Portugueses (C‑64/16, EU:C:2018:117), in z dne 24. junija 2019, Komisija/Poljska (Neodvisnost vrhovnega sodišča) (C‑619/18, EU:C:2019:531).
53 Sodba z dne 1. julija 2014, Ålands Vindkraft (C‑573/12, EU:C:2014:2037, točka 127).
54 Sodba z dne 11. junija 2015, Berlington Hungary in drugi (C‑98/14, EU:C:2015:386; točka 77).
55 V tem smislu glej sodbe z dne 7. septembra 2006, Španija/Svet (C‑310/04, EU:C:2006:521, točka 81); z dne 10. septembra 2009, Plantanol (C‑201/08, EU:C:2009:539, točka 53), in z dne 11. julija 2019, Agrenergy in Fusignano Due (C‑180/18, C‑286/18 in C‑287/18, EU:C:2019:605, točka 31).
56 Glej v zvezi z novim pravnim položajem člen 40(9) BRRD.
57 V zvezi s tem glej točko 67 in naslednje teh sklepnih predlogov.
58 Glej v tem smislu sodbe z dne 22. marca 1961, Snupat/Hohe Behörde (42/59 in 49/59, EU:C:1961:5, str. 172); z dne 3. marca 1982, Alphasteel/Komisija (14/81, EU:C:1982:76, točka 10); z dne 17. aprila 1997, de Compte/Parlament (C‑90/95 P, EU:C:1997:198, točki 35 in 36), in z dne 13. januarja 2004, Kühne & Heitz (C‑453/00, EU:C:2004:17, točka 27).
59 Glede na trenutno veljavno evropsko zakonodajo je nujnost pogoj za reševanje, glej člen 18(1)(b) Uredbe EMR.
60 Glej sodbo z dne 8. septembra 2010, Winner Wetten (C‑409/06, EU:C:2010:503, točka 58).
61 V skladu s to sodno prakso pravno sredstvo ne sme biti samo „teoretično ali iluzorično“, glej na primer sodbi ESČP z dne 19. marca 1997, Hornsby/Grčija (CE:ECHR:1997:0319JUD001835791, točki 40 in 41), in z dne 26. februarja 2002, Del Sol/Francija, (CE:ECHR:2002:0226JUD004680099, točka 21).
62 Sklep z dne 17. maja 2002, Nemčija/Parlament in Svet (C‑406/01, EU:C:2002:304, točka 20).
63 Glej v tem smislu sodbi z dne 7. novembra 2019, Flausch in drugi (C‑280/18, EU:C:2019:928, točka 55), in z dne 27. februarja 2020, TK in drugi (Plačila uradnikov in sodnikov) (od C‑773/18 do C‑775/18, EU:C:2020:125, točka 73).
64 Glej v tem smislu sodbo z dne 22. decembra 2010, Aguirre Zarraga (C‑491/10 PPU, EU:C:2010:828, točka 69).
65 Glej točko 41 in naslednje teh sklepnih predlogov.
66 Glej v nemškem pravu določbe člena 265(2), 325 zakonika o civilnem postopku.
67 Glej v francoskem pravu določbe člena 1699 in naslednje civilnega zakonika.
68 Glej v zvezi s tem že točko 73 teh sklepnih predlogov.
69 Glej točko 79 in naslednje teh sklepnih predlogov
70 Sodba ESČP z dne 29. novembra 1991, Pine Valley/Irska (CE:ECHR:1991:1129JUD001274287, točka 66).
71 Glej v tem smislu sodbo z dne 11. aprila 2013, Edwards in Pallikaropoulos (C‑260/11, EU:C:2013:221, točka 33).
72 Glej v tem smislu sodbi z dne 11. aprila 2013, Edwards in Pallikaropoulos (C‑260/11, EU:C:2013:221, točka 25), in z dne 13. februarja 2014, Komisija/Združeno kraljestvo (C‑530/11, EU:C:2014:67, točka 44).
73 Glej točko 79 in naslednje teh sklepnih predlogov.