1

Tožeča stranka, Universität Koblenz-Landau, je nemška javna visokošolska ustanova.

2

Tožeča stranka je v letih 2008 in 2010 v okviru programov Evropske unije za sodelovanje s tretjimi državami, katerih cilj je posodobitev visokošolskih sistemov teh držav, imenovanih Tempus IV, podpisala te tri sporazume o dodelitvi nepovratnih sredstev:

[…]

19

EACEA je z dopisom z dne 21. decembra 2017 (v nadaljevanju: dopis z dne 21. decembra 2017) tožečo stranko obvestila, da se je odločila izterjati znesek 756.381,89 EUR na podlagi sporazuma Ecesis. Glede sporazumov Diusas in Deque je tožečo stranko obvestila, da namerava zahtevati le vračilo zneskov, ki jih je ta prejela v okviru teh sporazumov kot končni upravičenec, torej razen vsote, ki jo je zadnja nakazala soupravičencem, katere znesek bi ji morala še sporočiti. EACEA je pojasnila, da bo – če ne bo prejela informacij o zneskih, ki so bili nakazani soupravičencem na podlagi teh dveh sporazumov – zahtevala vračilo teh zneskov v celoti ali vračilo „višjega“ zneska.

20

EACEA je z dopisom z dne 7. februarja 2018 (v nadaljevanju: dopis z dne 7. februarja 2018) na eni strani ugotovila, da tožeča stranka ni predložila potrebnih informacij za določitev vsote zneskov, ki so ji bili izplačani na podlagi sporazumov Diusas in Deque in ki so bili nato preneseni na druge soupravičene subjekte. Na drugi strani je EACEA navedla, da je sama navezala stik z zadnjenavedenimi in da je od nekaterih izmed njih prejela zahtevane informacije. EACEA je na podlagi tako zbranih informacij določila znesek vračila v višini 695.919,31 EUR za sporazum Diusas in 343.525,10 EUR za sporazum Deque. EACEA je tožečo stranko pozvala, naj ji – če je potrebno – predloži svoja stališča v roku petnajstih koledarskih dni, pri čemer je pojasnila, da bo – če ne bo predložila takšnih stališč – izterjala zgoraj navedene zneske.

21

EACEA je 13. februarja 2018 tožeči stranki poslala bremepis za znesek 756.381,89 EUR na podlagi sporazuma Ecesis (v nadaljevanju: bremepis).

22

Skupni znesek, zahtevan na podlagi treh sporazumov, je tako znašal 1.795.826,30 EUR.

23

Tožeča stranka je 22. februarja 2018 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo. Uperjena je bila zoper „Komisijo, ki jo zastopa EACEA“.

24

V skladu s sklepom predsednika Splošnega sodišča z dne 28. marca 2018 se je štelo, da je bila ta tožba vložena proti EACEA in proti Komisiji.

25

Komisija je z ločeno vlogo v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 4. maja 2018 proti zgoraj navedeni tožbi vložila ugovor nedopustnosti na podlagi člena 130 Poslovnika Splošnega sodišča, v delu, v katerem se je nanašala nanjo. Tožeča stranka je svoja stališča glede tega ugovora predložila 18. junija 2018.

26

EACEA je v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 15. junija 2018 vložila odgovor na tožbo.

27

Tožeča stranka je z vlogo, vloženo v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 7. avgusta 2018, vložila repliko.

28

EACEA je z vlogo, vloženo v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 25. septembra 2018, vložila dupliko.

29

Splošno sodišče je z dopisom z dne 8. oktobra 2018 Komisijo na podlagi člena 89(3)(d) Poslovnika Splošnega sodišča pozvalo, naj predloži nekatere dokumente. Komisija je tej zahtevi ugodila v predpisanem roku.

30

Tožeča stranka je z dopisom z dne 2. novembra 2018 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila svoja stališča glede dokumentov, ki jih je predložila Komisija.

31

Na predlog tožeče stranke je bil postopek dvakrat prekinjen z odločbama z dne 28. februarja in 11. junija 2019, ker sta tožeča stranka in EACEA začeli pogovore z namenom sklenitve morebitnega sporazumnega dogovora.

32

Tretji predlog za prekinitev postopka je bil z odločbo z dne 5. septembra 2019 zavrnjen.

33

Splošno sodišče je s sklepom z dne 23. oktobra 2019, Universität Koblenz-Landau/Komisija in EACEA (T‑108/18, neobjavljen, EU:T:2019:768), tožbo zavrglo kot nedopustno v delu, v katerem se je nanašala na Komisijo, in tožeči stranki naložilo plačilo stroškov tega postopka.

34

Ker se je sestava senatov Splošnega sodišča spremenila, je bila ta zadeva s sklepom predsednika Splošnega sodišča z dne 24. oktobra 2019 na podlagi člena 27(5) Poslovnika Splošnega sodišča predodeljena desetemu senatu.

35

EACEA je v skladu s členom 106(2) Poslovnika Splošnega sodišča 6. novembra 2019 predlagala, naj se opravi obravnava, da bi ustno podala navedbe.

36

Splošno sodišče je s sklepom z dne 11. marca 2020 na podlagi člena 28 Poslovnika Splošnega sodišča odločilo, da zadevo dodeli desetemu senatu, ki zaseda v razširjenem senatu petih sodnikov.

37

Splošno sodišče je v okviru ukrepov procesnega vodstva z dne 12. marca in 27. maja 2020, sprejetih na podlagi člena 89(3)(a) in (d) Poslovnika Splošnega sodišča, strankama postavilo vprašanja, na katera sta odgovorili v predpisanem roku.

38

Na predlog sodnika poročevalca je Splošno sodišče odločilo, da začne ustni del postopka.

39

Stranki sta ustno podali navedbe in odgovorili na vprašanja Splošnega sodišča na obravnavi 16. septembra 2020, po kateri je bil končan ustni del postopka.

40

Tožeča stranka je 3. februarja 2021 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila predlog za ponovno odprtje ustnega dela postopka, v skladu s členom 113(2)(c) Poslovnika Splošnega sodišča, pri čemer se je sklicevala na sklep državnega tožilstva v Koblenzu z dne 28. decembra 2020, ki ji je bil vročen 28. januarja 2021. Predsednik desetega razširjenega senata Splošnega sodišča je s sklepom z dne 4. februarja 2021 zavrnil ta predlog, o čemer so bile stranke obveščene z dopisom sodnega tajništva z dne 5. februarja 2021.

41

Tožeča stranka Splošnemu sodišču v tožbi predlaga, naj:

42

Tožeča stranka v repliki Splošnemu sodišču predlaga, podredno, naj to tožbo prekvalificira v tožbo, ki temelji na členu 272 PDEU, in ugotovi, da terjatev v višini 756.381,89 EUR, ki se zahteva na podlagi sporazuma Ecesis, in terjatev v višini 1.039.444,41 EUR, ki se zahteva na podlagi sporazumov Diusas in Deque o dodelitvi nepovratnih sredstev, ne obstajata.

43

Poleg tega je tožeča stranka navedla, da je treba postopek v zvezi s tretjim predlogom, navedenim v tožbi, ustaviti v delu, v katerem se je EACEA odločila ustaviti izterjavo zneskov, zahtevanih v dopisih z dne 21. decembra 2017 in 7. februarja 2018, o čemer je bila tožeča stranka obveščena z dopisom z dne 9. aprila 2018, predloženim v prilogi C.5 k odgovoru na tožbo. Tožeča stranka je na obravnavi v odgovor na vprašanje Splošnega sodišča v zvezi s tem potrdila, da je umaknila tretji predlog, kar je bilo zabeleženo v zapisniku obravnave.

44

EACEA Splošnemu sodišču predlaga, naj:

45

EACEA je na obravnavi izjavila, da se odpoveduje pravici do izpodbijanja svojega statusa tožene stranke in s tem dopustnosti tožbe v delu, v katerem se nanaša nanjo, kar je bilo zabeleženo v zapisniku obravnave.

64

Iz navedenega izhaja, na eni strani, da je treba to tožbo, ki je bila prvotno vložena na podlagi člena 263 PDEU, prekvalificirati v tožbo, vloženo na podlagi člena 272 PDEU, in na drugi strani, da je Splošno sodišče pristojno za odločanje o tej tožbi v skladu s členom 272 PDEU in arbitražnimi klavzulami iz člena I.8 sporazuma Ecesis ter člena I.9 sporazumov Diusas in Deque.

65

Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja štiri tožbene razloge, od katerih se prvi nanaša na kršitev pravice do izjave, drugi na „nepravilno uporabo evropskega prava“, tretji na neobstoj obrazložitve in četrti na kršitev načela sorazmernosti.

66

Najprej je treba preučiti prvi in tretji tožbeni razlog, nato drugi tožbeni razlog in nazadnje četrti tožbeni razlog.

67

EACEA trdi, da v okviru pogodbenega spora ni mogoče učinkovito uveljavljati pravice do izjave in obveznosti obrazložitve. Zato EACEA meni, da ni bila zavezana, da tožečo stranko, preden ji je poslala dopisa z dne 21. decembra 2017 in 8. februarja 2018 ter bremepis, zasliši, niti da zadnje obrazloži.

68

Ta ugovor je treba zavrniti.

69

V zvezi s tem je treba poudariti, da sta bili pravica do izjave in obveznost obrazložitve, ki ju tožeča stranka navaja v okviru prvega in tretjega tožbenega razloga, vključeni v člen 41(2)(a) in (c) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), v skladu s katerim morajo institucije, organi, uradi in agencije Unije na eni strani spoštovati pravico vsake osebe, da poda izjavo pred sprejetjem kakršnega koli posamičnega ukrepa, ki jo prizadene, in na drugi strani, obrazložiti svoje sklepe.

70

Splošno sodišče je tako že imelo priložnost razsoditi, da Listina, ki je del primarnega prava, v členu 51(1) brez izjeme določa, da se njene določbe „uporabljajo za institucije, organe, urade in agencije Unije ob spoštovanju načela subsidiarnosti“ in da zato temeljne pravice urejajo izvajanje pristojnosti, ki so podeljene institucijam Unije, vključno v pogodbenem okviru (sodbi z dne 3. maja 2018, Sigma Orionis/Komisija, T‑48/16, EU:T:2018:245, točka 102, in z dne 3. maja 2018, Sigma Orionis/REA, T‑47/16, neobjavljena, EU:T:2018:247, točki 79 in 80; glej po analogiji tudi sodbo z dne 13. maja 2020, Talanton/Komisija, T‑195/18, neobjavljena, v pritožbenem postopku, EU:T:2020:194, točka 73).

71

Poleg tega Sodišče meni, da kadar institucije, organi, uradi ali agencije Unije izvajajo pogodbo, zanje še naprej veljajo obveznosti iz Listine in splošnih načel prava Unije (glej v tem smislu sodbo z dne 16. julija 2020, ADR Center/Komisija, C‑584/17 P, EU:C:2020:576, točka 86).

72

Sodišče je prav tako poudarilo, da če se stranke v pogodbi z arbitražno klavzulo odločijo, da bodo sodišču Unije dodelile pristojnost za odločanje o sporih v zvezi s to pogodbo, bo to sodišče ne glede na pravo, ki se uporablja in ki je dogovorjeno v navedeni pogodbi, pristojno za preučitev morebitnih kršitev Listine in splošnih načel prava Unije (sodba z dne 16. julija 2020, Inclusion Alliance for Europe/Komisija, C‑378/16 P, EU:C:2020:575, točka 81).

73

Poleg tega je treba poudariti, da institucije, organi, uradi in agencije Unije, kadar delujejo v pogodbenem okviru, niso popolnoma primerljivi z zasebnimi pogodbenimi strankami. Tako po eni strani nepovratna sredstva, ki jih ti dodeljujejo, temeljijo na javnih sredstvih Unije, tako da institucije, organi, uradi in agencije Unije pri dodeljevanju takšnih nepovratnih sredstev še naprej delujejo zlasti v okviru proračunskih zahtev, ki izhajajo iz člena 317 PDEU, in finančnih pravil, ki jih v zvezi s tem določa veljavna finančna uredba. Po drugi strani ima zlasti Komisija – v primeru pogodbe, ki vsebuje, kot v obravnavanem primeru, arbitražno klavzulo, ki podeljuje pristojnost sodišču Unije – posebne pravice, ki presegajo splošno pravo, ki ji omogočajo formalizacijo ugotovitve pogodbene terjatve s tem, da na podlagi člena 72(2) Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 z dne 25. junija 2002 o finančni uredbi, ki se uporablja za splošni proračun Evropskih skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 4 str. 74) ali na podlagi člena 79(2) Uredbe št. 966/2012 enostransko sprejme sklep, ki je izvršilni naslov na podlagi člena 299 PDEU, katerega učinki in zavezujoč učinek izhajajo iz teh določb (glej v tem smislu sodbo z dne 16. julija 2020, ADR Center/Komisija, C‑584/17 P, EU:C:2020:576, točke od 68 do 70 in 73). Poleg tega je treba ugotoviti, da se lahko v skladu s členom 108(1), drugi pododstavek, Uredbe št. 1605/2002 in členom 121(1), drugi pododstavek, Uredbe št. 966/2012 nepovratna sredstva dodelijo bodisi na podlagi pisnega sporazuma bodisi s sklepom Komisije, ki je bil vročen upravičencu. Zakonodajalec Unije je tako določil, da se nepovratna sredstva lahko dodelijo tako na podlagi pogodbe kot v upravnem postopku. Institucije, organi, uradi in agencije Unije pa se ne morejo po svoji volji izogniti obveznostim, ki izhajajo iz primarnega prava, vključno z Listino, glede na njihovo izbiro, da nepovratna sredstva dodelijo na podlagi sporazuma, ne pa s sklepom.

74

Zato je treba zavrniti ugovor EACEA v zvezi z možnostjo sklicevanja na pravico do izjave in obveznostjo obrazložitve v okviru pogodbenih sporov.

77

Prvič, preveriti je treba, ali je EACEA tožeči stranki zagotovila možnost, da koristno in učinkovito izrazi svoje stališče, preden ji je poslala dopisa z dne 21. decembra 2017 in 7. februarja 2018 ter bremepis z dne 13. februarja 2018.

78

Sodišče je namreč že imelo priložnost razsoditi, da so bile institucije, organi, uradi ali agencije Unije, zlasti v skladu z zahtevami načela dobrega upravljanja, zavezani spoštovati načelo kontradiktornosti v okviru revizijskega postopka, kakršen je ta, ki je določen v členu II.19 spornih sporazumov. Institucije, organi, uradi ali agencije Unije morajo pridobiti vse ustrezne informacije, zlasti pa tiste, ki jim jih lahko pogodbena stranka predloži, preden sprejmejo odločitev o izterjavi, izdajo bremepis, odstopijo od pogodbe ali zavrnejo izplačilo dodatnih plačil sopogodbeniku (glej v tem smislu sodbo z dne 11. junija 2015, EMA/Komisija, C‑100/14 P, neobjavljena, EU:C:2015:382, točka 123).

79

V zvezi s tem Splošno sodišče ugotavlja, prvič, da je bil osnutek revizijskega poročila poslan tožeči stranki in da jo je EACEA pozvala, naj predstavi svoje stališče glede ugotovitev revizorjev, kar je dejansko podrobno storila v dopisih z dne 29. septembra in 11. novembra 2016 (glej točki 10 in 11). Natančneje, v osnutku revizijskega poročila je bilo navedeno, da so ugotovljene nepravilnosti potencialno sistemske in ponavljajoče se. Tožeča stranka se je v zgoraj navedenih dopisih opredelila do vseh ugotovitev iz osnutka revizijskega poročila.

80

Drugič, EACEA je z dopisom z dne 26. julija 2017 tožeči stranki poslala končno revizijsko poročilo in končno poročilo urada OLAF. V prvem so bila navedena stališča in dokazi, ki jih je tožeča stranka predložila v dopisih z dne 29. septembra in 11. novembra 2016 v zvezi z vsako od 35 finančnih ugotovitev (Financial Audit Findings) in 7 ugotovitev glede upravljanja (Management Audit Findings), pri čemer so bile vsakič pojasnjene presoje revizorjev v zvezi s tem.

81

Tretjič, EACEA je v dopisu z dne 26. julija 2017 navedla, da namerava zaradi resnosti ugotovljenih nepravilnosti ter zaradi njihove sistemske in ponavljajoče se narave izterjati vse zneske, ki so bili tožeči stranki plačani na podlagi spornih sporazumov. Tožeča stranka je bila pozvana, naj v roku 60 dni predloži svoja stališča glede nameravane izterjave.

82

Tožeča stranka se je na ta poziv odzvala z dopisom z dne 25. septembra 2017 in ponovno predložila dokumente.

83

V teh okoliščinah je EACEA v dopisu z dne 21. decembra 2017, med drugim v zvezi s sporazumoma Diusas in Deque, navedla, da namerava zahtevati vračilo zneska, ki ustreza tistemu, ki ga je tožeča stranka prejela kot končni upravičenec, in da zato, ker tožeča stranka ni predložila potrebnih informacij, na podlagi katerih bi lahko dokazala resničnost tega zneska, ni imela druge možnosti, kot da ga določi na podlagi razpoložljivih informacij. EACEA je tožečo stranko prav tako obvestila o svoji odločitvi, da izterja celotni znesek, ki ga je plačala na podlagi sporazuma Ecesis, v okviru katerega je bila tožeča stranka edini upravičenec.

84

EACEA je z dopisom z dne 7. februarja 2018 določila zneske, ki jih je treba izterjati na podlagi sporazumov Diusas in Deque, na podlagi informacij, ki jih je lahko sama pridobila od nekaterih soupravičencev.

85

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da je tožeča stranka imela možnost, in to večkrat, da koristno in učinkovito izrazi svoje stališče, preden sta ji bila poslana dopisa z dne 21. decembra 2017 in 7. februarja 2018 ter bremepis tako glede narave in obsega ugotovljenih nepravilnosti kot glede zneskov, ki jih je treba izterjati.

86

Drugič, tožeča stranka kljub temu trdi, da ni mogla predložiti izvirnikov nekaterih računov, kot jih je zahtevala EACEA v dopisu z dne 26. julija 2017, ker takrat z njimi ni več razpolagala, saj so bili ti računi zaseženi v okviru kazenskega preiskovalnega postopka, ki ga je vodilo državno tožilstvo v Koblenzu.

87

V zvezi s tem je treba poudariti, da lahko načeloma objektivna in dokazana nezmožnost predložitve nekaterih dokumentov na zahtevo EACEA iz razlogov, ki jih ni mogoče pripisati zadevni osebi, tej osebi v nekaterih primerih odvzame vsako možnost, da koristno in učinkovito izrazi svoje stališče glede dejstev, ki so predmet teh dokumentov, če je njihova nepredložitev vplivala na določitev zneskov, ki so predmet zahtevkov za vračilo.

88

Vendar v obravnavani zadevi ni tako. Čeprav ni sporno, da tožeča stranka iz razlogov, ki ji jih ni mogoče pripisati, objektivno in dokazano ni mogla predložiti izvirnikov računov, ki jih je zahtevala EACEA v dopisu z dne 26. julija 2017, ostaja dejstvo, da ta nepredložitev nikakor ni vplivala na določitev zneskov, ki so predmet zahtevkov za vračilo, vsebovanih v dopisih z dne 21. decembra 2017 in 7. februarja 2018 ter v bremepisu z dne 13. februarja 2018.

89

Po eni strani je namreč iz spisa razvidno, da je državno tožilstvo v Koblenzu dokumente zaseglo 22. junija 2017, medtem ko sta bili tako revizija kot preiskava urada OLAF opravljeni v obdobju od leta 2014 do leta 2016, to je pred zadevnim zasegom, tako da so revizorji in urad OLAF lahko vpogledali v vsebino zadevnih računov in na njihovi podlagi prišli do ustreznih ugotovitev, kot poleg tega priznava tožeča stranka v svojih stališčih v odgovor na ukrep procesnega vodstva, ki ga je Splošno sodišče sprejelo 27. maja 2020. Prav tako je bil ta zaseg izveden po tem, ko je bil tožeči stranki22. aprila 2016 poslan osnutek revizijskega poročila, ki je že vseboval bistvo ugotovitev v zvezi z upravljanjem spornih sporazumov. Iz navedenega poročila je zlasti razvidno, da sklepi revizorjev temeljijo na preizkusu skoraj vseh stroškov, zahtevanih v okviru spornih sporazumov (glej točko 7 zgoraj). Poleg tega je tožeča stranka z dopisoma z dne 29. septembra in 11. novembra 2016, to je še vedno veliko pred zadevnim zasegom, podala svoja stališča glede ugotovitev iz osnutka revizijskega poročila, tako da se je takrat lahko seznanila z vso upoštevno dokumentacijo, s katero je razpolagala, vključno z računi, ki so bili predmet poznejšega zasega, in tako uveljavljala svoje stališče ob popolnem poznavanju zadeve.

90

Na drugi strani je EACEA v dopisu z dne 26. julija 2017 sicer zahtevala predložitev nekaterih izvirnikov računov. Vendar se je EACEA v dopisu z dne 21. decembra 2017 seznanila s tem, da tožeča stranka ni imela zahtevanih izvirnikov računov in da jih zato ne more predložiti. Vendar iz tega ni izpeljala nobene posledice. Iz nobenega elementa tega dopisa ali dopisa z dne 7. februarja 2018 namreč ni razvidno, da bi nepredložitev navedenih računov kakor koli vplivala na določitev zneskov, ki so predmet zahtevkov za vračilo, vsebovanih v dopisih z dne 21. decembra 2017 in 7. februarja 2018 ter v bremepisu z dne 13. februarja 2018. Kot pojasnjuje EACEA v odgovoru na vprašanje, postavljeno v okviru ukrepa procesnega vodstva z dne 12. marca 2020 in na obravnavi, ne da bi ji tožeča stranka glede tega nasprotovala, so se nekatere izmed številnih nepravilnosti, ugotovljenih v končnih revizijskih poročilih in poročilih urada OLAF, nanašale zlasti na neskladnosti v zvezi z vsebino računov (glej točko 15 zgoraj), ne pa na to, da ni šlo za izvirnike.

91

Poleg tega dejstvo, da tožeča stranka ni imela zahtevanih izvirnikov računov, prav tako ni moglo preprečiti predložitve informacij, potrebnih za razčlenitev – na zahtevo EACEA – med zneski, ki jih je tožeča stranka prejela kot končna prejemnica sporazumov Diusas in Deque, in zneski, ki jih je tožeča stranka prenesla na soupravičence navedenih sporazumov. V skladu z dopisom EACEA z dne 26. julija 2017 bi bilo namreč treba to razčlenitev opraviti na podlagi bančnih nakazil ali bančnih izpiskov, ne pa na podlagi navedenih računov.

92

Iz tega sledi, da nepredložitev izvirnikov računov, ki jih je zahtevala EACEA v dopisu z dne 26. julija 2017, nikakor ni vplivala na določitev zneskov, ki so predmet zahtevkov za vračilo, vsebovanih v dopisih z dne 21. decembra 2017 in 7. februarja 2018 ter v bremepisu.

93

Zato je treba prvi tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev pravice do izjave, zavrniti kot neutemeljen.

96

Obseg te obveznosti obrazložitve je treba presojati glede na okoliščine posameznega primera, zlasti glede na vsebino akta, naravo navedenih razlogov in interes za pojasnila, ki bi ga lahko imel naslovnik akta, za presojo zadostnosti obrazložitve pa jo je treba postaviti v dejanski in pravni okvir sprejetja zadevnega akta. Tako je akt dovolj obrazložen, če je bil sprejet v okviru, ki je zadevnemu naslovniku poznan in ki mu omogoča, da razume obseg ukrepa, sprejetega v zvezi z njim (glej po analogiji sodbe z dne 15. novembra 2012, Svet/Bamba, C‑417/11 P, EU:C:2012:718, točki 53 in 54 ter navedena sodna praksa; z dne 24. oktobra 2011, P/Parlament, T‑213/10 P, EU:T:2011:617, točka 30, in z dne 27. septembra 2012, Applied Microengineering/Komisija, T‑387/09, EU:T:2012:501, točke od 64 do 67).

97

V obravnavanem primeru, prvič, Splošno sodišče ugotavlja, da so v dopisih z dne 21. decembra 2017 in 7. februarja 2018 jasno opredeljeni pravna podlaga za nameravano izterjavo, in sicer člen II.19(3) in (5) spornih sporazumov in člen 135(4) Uredbe št. 966/2012 (glej točke od 16 do 20 zgoraj), in zneski, za katere je EACEA menila, da jih je treba izterjati.

98

Drugič, številni dopisi, ki so bili izmenjani med strankama v obdobju od posredovanja osnutka revizijskega poročila tožeči stranki z dopisom z dne 22. aprila 2016 in na katere je bilo opozorjeno v točkah od 7 do 20 zgoraj, vsebujejo zadostne in skladne informacije, ki tožeči stranki omogočajo, da razume razloge, zaradi katerih se je EACEA odločila zahtevati zadevno vračilo, in način določitve zneskov, ki jih je treba vrniti. Natančneje, kot je bilo navedeno v točkah 80 in 81 zgoraj, so bila v končnem revizijskem poročilu, na zaključke katerega se EACEA opira za namene izterjave, upoštevana vsa stališča tožeče stranke in dokazi, ki jih je predložila, so bili preučeni in posamično zavrnjeni, pri čemer so bili za vsakega povzeti razlogi, zaradi katerih s temi stališči ali dokazi niso bile omajane ugotovitve revizorjev.

99

Tretjič, EACEA je v dopisu z dne 21. decembra 2017 na eni strani odgovorila na vse trditve, ki jih je tožeča stranka navedla v svojih dopisih z dne 9. avgusta in 25. septembra 2017, in na drugi strani jasno pojasnila, da zneski, ki jih je treba izterjati, niso bili določeni glede na stroške, ki se štejejo za neupravičene, temveč na podlagi ugotovitve resnih, sistemskih in ponavljajočih se nepravilnosti, ki vplivajo na izvajanje spornih sporazumov.

100

Iz tega sledi, da dopisa z dne 21. decembra 2017 in 7. februarja 2018 vsebujeta zadostno obrazložitev, da lahko tožeča stranka razume razloge, iz katerih se je EACEA odločila zahtevati vračilo zadevnih zneskov, sodišču Unije pa omogoča, da opravi nadzor.

101

Zato je treba tretji tožbeni razlog, ki se nanaša na neobstoj ali pomanjkljivo obrazložitev, zavrniti kot neutemeljen.

103

Tožeča stranka meni, da niti člen II.19(3) in (5) spornih sporazumov niti člen 135(4) Uredbe št. 966/2012 ne omogočata, da bi EACEA v celoti izterjala zneske, ki so ji bili izplačani v okviru spornih sporazumov.

104

EACEA izpodbija trditve tožeče stranke.

105

V obravnavanem primeru Splošno sodišče ugotavlja, da v skladu s členom I.8, prvi odstavek, sporazuma Ecesis, dodelitev nepovratnih sredstev urejajo določbe tega sporazuma, „veljavna pravila Skupnosti“, in podredno, belgijsko pravo o dodelitvi nepovratnih sredstev. Glede sporazumov Diusas in Deque, v skladu s členom I.9 vsakega od njiju, ta urejajo pogodbena določila in veljavna pravila prava Unije.

106

Na prvem mestu, v zvezi z upoštevnimi pogodbenimi določili je treba navesti, da ima EACEA, v skladu s členom II.19(3) vsakega od teh sporazumov, pravico izvajati nadzor nad uporabo nepovratnih sredstev. V skladu s to določbo lahko rezultati nadzora privedejo do odločb o izterjavi. Prav tako člen II.19(5) sporazumov določa, da ima urad OLAF pravico opraviti pregled, ki prav tako lahko vodi do izdaje odločb o izterjavi.

107

Ti klavzuli, katerih kršitev tožeča stranka zatrjuje, torej ne izključujeta možnosti EACEA, da v celoti izterja zneske, izplačane na podlagi navedenih sporazumov. Navajata namreč, da EACEA lahko „izterja“ nepovratna sredstva brez kakršne koli omejitve v zvezi s tem.

108

Drugič, Splošno sodišče v zvezi z „veljavnimi pravili Unije“ v smislu člena I.8, prvi odstavek, sporazuma Ecesis in člena I.9 sporazumov Diusas in Deque poudarja, da se v obravnavani zadevi ratione temporis uporabljata najprej Uredba št. 1605/2002, ki je bila razveljavljena z učinkom od 1. januarja 2013 (člen 212 Uredbe št. 966/2012), in nato Uredba št. 966/2012, ki je bila nato razveljavljena z učinkom od 2. avgusta 2018 z Uredbo (EU, Euratom) 2018/1046 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. julija 2018 o finančnih pravilih, ki se uporabljajo za splošni proračun Unije, spremembi uredb (EU) št. 1296/2013, (EU) št. 1301/2013, (EU) št. 1303/2013, (EU) št. 1304/2013, (EU) št. 1309/2013, (EU) št. 1316/2013, (EU) št. 223/2014, (EU) št. 283/2014 in Sklepa št. 541/2014/EU ter razveljavitvi Uredbe (EU, Euratom) št. 966/2012 (UL 2018, L 193, str. 1). Na podlagi člena 187, drugi odstavek, Uredbe št. 1605/2002 in člena 212 Uredbe št. 966/2012 se je namreč Uredba št. 1605/2002 na splošno uporabljala od 1. januarja 2003 do 1. januarja 2013, medtem ko sta bila sporna sporazuma sklenjena leta 2008 oziroma 2010 (glej točko 2 zgoraj). Poleg tega je bilo obdobje izvrševanja sporazumov, in torej revidirano obdobje, obdobje od 15. januarja 2009 do 14. januarja 2011 za sporazum Ecesis, od 15. oktobra 2010 do 14. oktobra 2012 za sporazum Diusas in od 15. oktobra 2010 do 14. oktobra 2013 za sporazum Deque. Iz tega sledi, na eni strani, da se je Uredba št. 1605/2002 uporabljala rationae temporis za sporazuma Ecesis in Diusas ter, na drugi strani, da sta se ta uredba in Uredba št. 966/2012 zaporedoma uporabljali za sporazum Deque.

109

V skladu s členom 119(2) Uredbe št. 1650/2002, „[č]e upravičenec ne ravna v skladu s svojimi obveznostmi, se v primerih, ki so določeni v izvedbenih določbah, potem ko se upravičencu da možnost, da izrazi svoje stališče, donacija ustavi ali zniža ali prekine“. Uporaba izraza „prekine“ tako nakazuje na predpostavko izterjave vseh prejetih zneskov.

110

Poleg tega člen 135(4) Uredbe št. 966/2012 določa:

„Kadar gre za napake, nepravilnosti ali goljufije upravičenca, ali če upravičenec krši obveznosti, ki jih ima po sporazumu ali sklepu o nepovratnih sredstvih, lahko odgovorni odredbodajalec poleg tega zmanjša nepovratna sredstva ali izterja zneske, ki so bili nepravilno izplačani po sporazumu ali sklepu o nepovratnih sredstvih, in sicer sorazmerno z resnostjo napak, nepravilnosti ali goljufij ali kršitvijo obveznosti, pod pogojem, da je bila upravičencu dana možnost, da izrazi svoje stališče.“

111

Poleg tega člen 135(5) Uredbe št. 966/2012 določa:

„Kadar kontrole ali revizije pokažejo sistemske ali ponavljajoče se napake, nepravilnosti, goljufije ali kršitve obveznosti, ki jih je mogoče pripisati upravičencu in ki znatno vplivajo na več nepovratnih sredstev, ki so bila dodeljena temu upravičencu pod podobnimi pogoji, lahko odgovorni odredbodajalec prekine izvrševanje vseh zadevnih nepovratnih sredstev ali, kadar je ustrezno, odpove zadevne sporazume ali sklepe o nepovratnih sredstvih s tem upravičencem, sorazmerno z resnostjo napak, nepravilnosti, goljufij ali kršitev obveznosti, pod pogojem, da je bila upravičencu dana možnost, da izrazi svoje stališče.

Odgovorni odredbodajalec lahko poleg tega po kontradiktornem postopku zmanjša nepovratna sredstva ali izterja nepravilno izplačane zneske glede na vsa nepovratna sredstva, na katere vplivajo sistemske ali ponavljajoče se napake, nepravilnosti, goljufije ali kršitve obveznosti iz prvega pododstavka, ki se lahko revidirajo v skladu s sporazumi ali sklepi o nepovratnih sredstvih.“

112

Tako niti člen 119(2) Uredbe št. 1605/2002 niti člen 135(4) Uredbe št. 966/2012 ne ovirata izterjave nepovratnih sredstev v celoti. Zadošča namreč navesti, prvič, da ta zadnjenavedena določba izrecno zahteva upoštevanje resnosti napak, nepravilnosti, goljufij ali kršitev ugotovljenih obveznosti. Tako je dejstvo, da so zadnje sistemske ali ponavljajoče se, očitno element, ki ga je treba upoštevati pri presoji resnosti navedenih nepravilnosti. Zato, če je resnost napak, nepravilnosti, goljufij ali kršitev ugotovljenih obveznosti takšna, da ogroža celoten sistem nadzora in upravljanja zadevnih sporazumov, in tako vse prijavljene izdatke, ni mogoče šteti, da je celotna izterjava izplačanih zneskov nesorazmerna.

113

Ta ugotovitev je poleg tega podprta s členom 135(5), drugi pododstavek, Uredbe št. 966/2012, v skladu s katerim lahko odredbodajalec v primeru sistemskih in ponavljajočih se nepravilnosti, ki jih je mogoče pripisati upravičeni osebi in ki materialno vplivajo na več nepovratnih sredstev, „izterja neupravičeno izplačane zneske“ na podlagi vseh sporazumov, na katere so te nepravilnosti vplivale. Ta določba torej ne izključuje možnosti, da se določena nepovratna sredstva v celoti izterjajo, če je resnost ugotovljenih nepravilnosti takšna, da je treba šteti, da so bili vsi zadevni zneski neupravičeno izplačani.

114

Ta ugotovitev je tudi skladna z načelom dobrega finančnega poslovodenja sredstev Unije iz člena 317 PDEU. Tako morajo institucije, organi, uradi ali agencije Unije v primeru nespoštovanja pogojev, določenih s sporazumom o dodelitvi nepovratnih sredstev, izterjati dodeljena nepovratna sredstva v višini zneskov, ki se štejejo za nezanesljive ali nepreverljive.

115

Poleg tega je sodišče Unije že imelo priložnost razsoditi, da v sistemu dodelitve finančne pomoči Unije za uporabo teh pomoči veljajo pravila, ki lahko privedejo do delnega ali popolnega vračila že izplačane pomoči (sodbi z dne 7. julija 2010, Komisija/Hellenic Ventures in drugi, T‑44/06, neobjavljena, EU:T:2010:284, točka 85, in z dne 16. decembra 2010, Komisija/Arci Nuova associazione comitato di Cagliari in Gessa, T‑259/09, neobjavljena, EU:T:2010:536, točka 61).

116

Iz navedenega izhaja, da pogodbena določila in upoštevne določbe Uredbe št. 1605/2002 in Uredbe št. 966/2012, kot jih razlaga sodišče Unije, EACEA načeloma ne preprečujejo izterjave vseh zneskov, ki so bili tožeči stranki izplačani na podlagi spornih sporazumov. Vprašanje, ali je taka izterjava v obravnavanem primeru skladna z načelom sorazmernosti, je predmet četrtega tožbenega razloga in bo torej obravnavano v nadaljevanju.

117

Zato je treba prvi očitek drugega tožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen.

138

Nazadnje, tožeča stranka se ne more sklicevati na to, da se člen 135(4) Uredbe št. 966/2012 ne sklicuje na sistemske in ponavljajoče se nepravilnosti ali da ta pojma v navedeni uredbi nista opredeljena. Zadošča namreč navesti, prvič, da ta določba izrecno zahteva upoštevanje resnosti ugotovljenih nepravilnosti. Dejstvo, da so te nepravilnosti sistemske ali ponavljajoče se, je očitno element, ki ga je treba upoštevati pri presoji resnosti navedenih nepravilnosti. Po drugi strani dejstvo, da so v Uredbi št. 966/2012 ti pojmi uporabljeni, zlasti v njenem členu 135(5), ne da bi bili izrecno opredeljeni, lahko ostane le brez vsakršnega vpliva na predvideno izterjavo, ker vsebina teh pojmov nedvomno izhaja iz običajnega pomena teh pojmov, v skladu s katerim so sistemske in ponavljajoče se nepravilnosti tiste, za katere je značilno, da se ponavljajo in da vplivajo na celoten sistem nadzora in upravljanja, kot so tiste, navedene v točkah od 124 do 131 zgoraj.

[…]

164

V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. V obravnavanem primeru tožeča stranka ni uspela, zato se ji v skladu s predlogi EACEA naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (deseti razširjeni senat)

razsodilo: