–

za SC Raiffeisen Bank SA V. Stoica, M.‑B. Popescu in D. S. Bogdan, avocaţi,

–

za BRD Groupe Société Générale SA M. Silişte, consilier juridic, ter S. Olaru, M. Ceauşescu in O. Partenie, avocate,

–

za KC L. B. Luntraru, avocată,

–

za romunsko vlado sprva C.‑R. Canţăr, E. Gane, A. Wellman in L. Liţu, nato trije zadnjenavedeni, agenti,

–

za češko vlado M. Smolek, J. Vláčil in L. Dvořáková, agenti,

–

za poljsko vlado B. Majczyna, agent,

–

za portugalsko vlado L. Inez Fernandes, T. Paixão, P. Barros da Costa in C. Farto, agenti,

–

za Evropsko komisijo N. Ruiz García in C. Gheorghiu, agenta,

1

Predloga za sprejetje predhodne odločbe se nanašata na razlago člena 2, točka (b), člena 6(1) in člena 7(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 2, str. 288) ter načel enakovrednosti, učinkovitosti in pravne varnosti.

2

Ta predloga sta bila vložena v okviru sporov med družbo SC Raiffeisen Bank SA (v nadaljevanju: Raiffeisen Bank) in osebo JB na eni strani ter družbo BRD Groupe Société Générale SA (v nadaljevanju: Société Générale) in osebo KC na drugi strani glede nepoštenosti nekaterih pogojev kreditnih pogodb.

3

V deseti, dvanajsti, enaindvajseti, triindvajseti in štiriindvajseti uvodni izjavi Direktive 93/13 je navedeno:

„ker je učinkovitejše varstvo potrošnika mogoče doseči s sprejetjem enotnih predpisov glede nedovoljenih [nepoštenih] pogodbenih pogojev; ker se morajo taki predpisi uporabljati za vse pogodbe, sklenjene med prodajalci ali ponudniki in potrošniki; ker je treba iz te direktive med drugim izključiti pogodbe o zaposlitvi, pogodbe o dednih pravicah, pogodbe o pravicah iz družinskega prava ter pogodbe o pridružitvi in oblikah organizacije podjetij ali sporazume o partnerstvu;

[…]

ker nacionalni predpisi v njihovi sedanji obliki dovoljujejo le delno uskladitev; ker ta direktiva zajema zlasti pogodbene pogoje, o katerih se stranki nista dogovorili posamično; ker bi morale imeti države članice možnost, da ob upoštevanju Pogodbe potrošnikom nudijo višjo raven varstva z nacionalnimi predpisi, ki so strožji od te direktive;

[…]

ker morajo države članice zagotoviti, da se nedovoljeni [nepošteni] pogoji ne uporabljajo v pogodbah, ki jih s potrošniki sklene prodajalec ali ponudnik, in če se taki pogoji vendarle uporabijo, da niso zavezujoči za potrošnika in da pogodba še naprej zavezuje obe stranki na podlagi teh pogojev, če je nadaljnji obstoj mogoč brez nedovoljenih [nepoštenih] pogojev;

[…]

ker morajo imeti osebe ali organizacije, če po pravu države članice velja, da imajo pravni interes v zadevi, možnosti za sprožitev postopka, katerega predmet so si pogodbenih pogoji, sestavljeni za splošno rabo v pogodbah, sklenjenih s potrošniki, in zlasti nedovoljeni [nepošteni] pogodbeni pogoji, pred sodiščem ali pred upravnim organom, ki je pristojen za odločanje o pritožbah ali za sprožitev ustreznih pravnih postopkov; ker ta možnost ne pomeni, da mora priti do vnaprejšnjega preverjanja splošnih pogojev, ki obstajajo v posamičnih gospodarskih sektorjih;

ker morajo imeti sodišča ali upravni organi držav članic na voljo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nedovoljenih [nepoštenih] pogojev v potrošniških pogodbah.“

4

Člen 2, točka (b), te direktive določa:

„V tej direktivi:

[…]

[…]“

5

Člen 6(1) navedene direktive določa:

„Države članice določijo, da nedovoljeni [nepošteni] pogoji, uporabljeni v pogodbi, ki jo s potrošnikom sklene prodajalec ali ponudnik, kakor je določeno z nacionalnim pravom, niso zavezujoči za potrošnika in da pogodba še naprej zavezuje obe stranki na podlagi teh pogojev, če je nadaljnji obstoj mogoč brez nedovoljenih [nepoštenih] pogojev.“

6

Člen 7(1) in (2) te direktive določa:

„1.   Države članice zagotovijo, da v interesu potrošnikov in konkurentov obstajajo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev v pogodbah, ki jih s potrošniki sklenejo prodajalci ali ponudniki.

2.   Sredstva, navedena v odstavku 1, vključujejo predpise, na podlagi katerih lahko osebe ali organizacije, ki imajo po nacionalnem pravu pravni interes pri zaščiti potrošnikov, ukrepajo v skladu z zadevnim nacionalnim pravom na sodiščih ali pri pristojnih upravnih organih, da odločijo, ali so pogodbeni pogoji, sestavljeni za splošno rabo, nedovoljeni [nepošteni], tako da lahko uporabijo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe takih pogojev.“

7

Člen 8 Direktive 93/13 določa:

„Države članice lahko na področju, ki ga ureja ta direktiva, sprejmejo ali ohranijo najstrožje določbe, ki so združljive s Pogodbo, da bi zagotovile najvišjo stopnjo varstva potrošnikov.“

8

Člen 10(1), drugi pododstavek, te direktive določa:

Ti predpisi veljajo za vse pogodbe, sklenjene po 31. decembru 1994.“

9

Člen 1(3) Legea nr. 193/2000 privind clauzele abuzive din contractele încheiate între profesioniști şi consumatori (zakon št. 193/2000 o nepoštenih pogojih v pogodbah, sklenjenih med prodajalci ali ponudniki in potrošniki) z dne 6. novembra 2000 v različici, ki se uporablja za spora o glavni stvari (v nadaljevanju: zakon št. 193/2000), določa:

„Prodajalcem oziroma ponudnikom je prepovedano, da v potrošniške pogodbe vključijo nepoštene pogoje.“

10

Člen 2(1) tega zakona določa:

„‚Potrošnik‘ je vsaka fizična oseba ali skupina fizičnih oseb, povezanih v združenje, ki na podlagi pogodbe s področja uporabe tega zakona deluje za namene, ki ne spadajo v okvir njene poslovne, industrijske ali proizvodne, obrtne ali poklicne dejavnosti.“

11

Člen 6 navedenega zakona določa:

„Nepošteni pogoji, vstavljeni v pogodbo ter potrjeni osebno ali prek zakonsko pooblaščenih organov, ne učinkujejo na potrošnika, in pogodba, s soglasjem potrošnika, še naprej učinkuje le, če je to še vedno mogoče po odpravi navedenih pogojev.“

12

Člen 12(4) tega zakona določa:

„Določbe odstavkov od 1 do 3 ne posegajo v pravico potrošnika, zoper katerega se uveljavlja enostranska tipska pogodba, ki vsebuje nepošten pogoj, da se v tožbi ali ugovoru sklicuje na ničnost pogoja pod pogoji, določenimi z zakonom.“

13

Člen 14 zakona št. 193/2000 določa:

„Potrošniki, ki so bili oškodovani zaradi pogodbe, sklenjene v nasprotju z določbami tega zakona, se lahko obrnejo na sodne organe v skladu z določbami civilnega zakonika in zakonika o civilnem postopku.“

14

Člen 993 Codul civil iz leta 1864 (civilni zakonik) v različici, ki se uporablja za dejansko stanje v postopkih v glavni stvari, določa:

„Kdor se je imel pomotoma za dolžnika in je plačal dolg, ima regresno pravico do upnika.

Ta pravica preneha, če je upnik v dobri veri ugasnil svoj dolžniški instrument; obveznost plačila ima nato ponovno dejanski dolžnik.“

15

Člen 994 tega zakonika določa:

„Če je bil prejemnik v slabi veri, mora od dneva plačila glavnico in obresti ali plodove vrniti.“

16

Člen 1092 navedenega zakonika določa:

„Vsako plačilo predpostavlja dolg; neupravičeno plačani znesek je treba vrniti.“

17

Člen 1 Decretul nr. 167 privitor la prescripția extinctivă (uredba št. 167 o zastaranju) z dne 10. aprila 1958 v različici, ki se uporablja za spora o glavni stvari, določa:

„Pravica do uveljavljanja odškodninskega zahtevka premoženjske narave ob zastaranju preneha, če se ni uveljavljala v zakonsko določenem roku.

S prenehanjem pravice do uveljavljanja odškodninskega zahtevka v zvezi z glavno pravico preneha pravica do uveljavljanja odškodninskega zahtevka v zvezi s stranskimi pravicami.“

18

Člen 2 te uredbe določa:

„Na ničnost pravnega akta se je mogoče sklicevati kadar koli, in sicer v tožbi ali ugovoru“.

19

Člen 7 navedene uredbe določa:

„Zastaralni rok začne teči na dan, ko nastane pravica do uveljavljanja odškodninskega zahtevka ali pravica do zahtevanja izvršbe.

Zastaralni rok za obveznosti, ki jih je treba izpolniti na zahtevo upnika, in obveznosti, za katere ni določen rok izvršitve, začne teči na dan, ko nastane pravno razmerje.“

20

Člen 8 iste uredbe določa:

„Zastaralni rok za uveljavljanje odškodninskega zahtevka za povrnitev škode, nastale zaradi nezakonitega dejanja, začne teči na dan, ko je bila oškodovana oseba seznanjena ali bi morala biti seznanjena s škodo in osebo, ki je zanjo odgovorna.

Določbe prejšnjega odstavka se uporabljajo enako v primeru neupravičene obogatitve.“

21

Oseba JB je 26. junija 2008 z družbo Raiffeisen Bank sklenila kreditno pogodbo, katere predmet je bila odobritev osebnega posojila v višini 4.168,41 EUR za obdobje 84 mesecev, ki se je izteklo leta 2015, ko je zadevna oseba kredit v celoti vrnila.

22

Tožeča stranka je menila, da so bili nekateri pogoji te pogodbe nepošteni, zato je decembra 2016 pri Judecătoria Târgu Mureş (prvostopenjsko sodišče v Târgu Mureșu, Romunija) vložila tožbo za ugotovitev nepoštenosti navedenih pogojev, vračilo zneskov, plačanih na njihovi podlagi, ter plačilo zakonskih obresti.

23

Družba Raiffeisen Bank se je v obrambo sklicevala na ugovor, ki se nanaša na neobstoj procesnega upravičenja osebe JB, saj v skladu z nacionalno ureditvijo zadevna oseba na dan vložitve navedene tožbe ni bila več potrošnik, ker so se na ta dan odnosi med strankama zadevne kreditne pogodbe končali in ker se je ta pogodba iztekla v predhodnem letu z njeno celotno izvršitvijo.

24

Judecătoria Târgu Mureş (prvostopenjsko sodišče v Târgu Mureșu) je tožbi osebe JB ugodilo. Ugotovilo je, da je bila oseba JB ob sklenitvi zadevne kreditne pogodbe potrošnik in da dejstvo, da so se učinki te pogodbe v celoti uresničili, ne preprečuje preverjanja domnevne nepoštenosti pogojev navedene pogodbe. To sodišče je menilo, da so bile zahteve, ki izhajajo iz nacionalne ureditve, izpolnjene, in sicer da zadevni pogoji niso bili predmet neposrednih pogajanj s potrošnikom ter da ti pogoji v škodo potrošnika in v nasprotju z zahtevami dobre vere povzročijo znatno neravnotežje med pravicami in obveznostmi strank. Potem ko je navedeno sodišče menilo, da pogoj, ki je bil razglašen za nepoštenega, ne more ustvarjati obveznosti za potrošnika, je to nezmožnost uveljavljanja izenačilo z absolutno ničnostjo in na podlagi načela restitutio in integrum odredilo družbi Raiffeisen Bank, naj vrne zneske, ki jih je oseba JB plačala na podlagi pogojev, razglašenih za nepoštene, skupaj z zakonskimi obrestmi od dneva, ko je družba Raiffeisen Bank prejela te zneske, do njihovega dejanskega vračila.

25

Družba Raiffeisen Bank je vložila pritožbo pri predložitvenem sodišču, pri čemer je ponovila trditev, da je oseba JB izgubila status potrošnika pred datumom vložitve tožbe, in sicer po izteku zadevne kreditne pogodbe zaradi njene izvršitve v celoti.

26

Predložitveno sodišče navaja, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso romunskih sodišč nezmožnost uveljavljanja nepoštenih pogojev izenačena s sistemom absolutne ničnosti. Poudarja tudi, da iz določb člena 12(4) zakona št. 193/2000 izhaja, da potrošnik, ki se namerava sklicevati na nepoštenost pogodbenega pogoja, uporabi splošno pravo o ničnosti. Vendar se pristopi romunskih sodišč glede ohranitve lastnosti potrošnika v celoti izvršene pogodbe in posledično njegove pravice do vložitve tožbe za vračilo plačil, ki so bila opravljena na podlagi pogojev, ki so bili razglašeni za nepoštene, razlikujejo.

27

Po eni strani naj se v skladu s pristopom, ki so ga uporabila nižja sodišča, glede na to, da v romunskem pravu za tožbo za ugotovitev absolutne ničnosti ni zastaralnega roka, potrošnika v smislu Direktive 93/13 ne bi več štelo za takega po popolni izvršitvi pogodbe in bi se ta lahko kadar koli skliceval na absolutno ničnost nepoštenih pogojev s tožbo ali z ugovorom. V skladu s tem pristopom ima potrošnik pravico vložiti tožbo za vračilo v roku treh let, ki začne teči od ugotovitve ničnosti nepoštenih pogojev, kot je določeno v splošnem pravu o ničnosti.

28

Po drugi strani predložitveno sodišče opozarja, da je Înalta Curte de Casaţie şi Justiţie (vrhovno kasacijsko sodišče, Romunija) zavzelo drugačno stališče, in sicer da je sankcija, ki velja v primeru ugotovitve nepoštenosti pogodbenih pogojev, sui generis, kar povzroči odpravo njihovih učinkov za naprej, ne da bi se izpodbijali že plačani zneski.

29

Predložitveno sodišče meni, da je mogoče sprejeti razlago, ki omogoča usklajevanje načela visoke ravni varstva potrošnikov in načela pravne varnosti. Meni, da je datum prenehanja zadevne pogodbe, in sicer ko je potrošnik oproščen vseh obveznosti do prodajalca ali ponudnika in ga torej ni več mogoče obravnavati, kot da je v podrejenem položaju v razmerju do prodajalca ali ponudnika, datum, določen objektivno, ko potrošnik mora ali bi moral vedeti za nepoštenost pogoja ali pogojev te pogodbe in od katerega začne teči triletni zastaralni rok za vložitev tožbe na premoženjskem področju, vključno s tožbo za vračilo.

30

S takim pristopom bi se preprečilo, da bi bil začetek teka triletnega zastaralnega roka odvisen zgolj od volje potrošnika, vendar pa se ne bi vplivalo na možnost potrošnika, da kadar koli zahteva ugotovitev nepoštenosti pogodbenih pogojev pogodbe, sklenjene s prodajalcem ali ponudnikom, in bi s tem prodajalce ali ponudnike opozoril na nezakonitost teh pogojev.

31

V obravnavanem primeru je oseba JB vložila tožbo za ugotovitev nepoštenosti pogodbenih pogojev kreditne pogodbe, sklenjene z družbo Raiffeisen Bank, njihove absolutne ničnosti in vračila neupravičeno plačanih zneskov skoraj eno leto po izteku te pogodbe, to je v roku treh let od dneva, ki ga splošno pravo določa za vložitev tožbe na premoženjskem področju.

32

Oseba KC in druga stranka, kot soposojilojemalec, sta 28. maja 2003 z družbo Société Générale sklenili kreditno pogodbo za dodelitev osebnega posojila v višini 17.000 EUR za obdobje 120 mesecev. Ta pogodba je prenehala s predčasnim vračilom.

33

Ker je oseba KC menila, da so bili glede na nacionalne določbe na tem področju nekateri pogoji te pogodbe nepošteni, je julija 2016 pri Judecătoria Târgu Mureş (prvostopenjsko sodišče v Târgu Mureșu) vložila tožbo za ugotovitev nepoštenosti navedenih pogojev. Oseba KC je predlagala razglasitev ničnosti navedenih pogojev, vračilo zneskov, plačanih na njihovi podlagi, in plačilo zakonskih obresti, izračunanih od dneva, ko je družba Société Générale prejela te zneske, do njihovega dejanskega vračila.

34

Družba Société Générale se je sklicevala na ugovor neobstoja procesnega upravičenja osebe KC na podlagi nacionalne ureditve o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah. Navedla je, da na dan vložitve navedene tožbe oseba KC ni bila več potrošnik, saj so na ta dan odnosi med strankama prenehali in je zadevna pogodba prenehala veljati že pred enajstimi leti, s predčasnim odplačilom.

35

Judecătoria Târgu Mureş (prvostopenjsko sodišče v Târgu Mureșu) je delno ugodilo tožbi osebe KC. Ugotovilo je, da je imela ob sklenitvi kreditne pogodbe z družbo Société Générale status potrošnika in da dejstvo, da so učinki te pogodbe nastali v celoti, ne preprečuje, da se v skladu z Direktivo 93/13 preveri domnevno nepoštenost pogojev navedene pogodbe, tako da osebi KC ni mogoče očitati, da je v celoti sprejela pogoje zadevne kreditne pogodbe in jih izpolnila. To sodišče je menilo, da so bile zahteve, ki izhajajo iz nacionalne ureditve, ki se uporablja, izpolnjene, in sicer da pogoji te pogodbe niso bili predmet neposrednih pogajanj s potrošnikom ter da ti pogoji v njegovo škodo in v nasprotju z zahtevami dobre vere povzročijo znatno neravnotežje med pravicami in obveznostmi strank. Odločilo je, da ti pogoji ne zavezujejo potrošnika in da nimajo učinkov v zvezi s tem potrošnikom, in menilo, da je sankcija, ki se uporabi, absolutna ničnost navedenih pogojev. Navedeno sodišče je na podlagi retroaktivnega učinka absolutne ničnosti ugodilo zahtevku za vračilo zneskov, plačanih na podlagi pogojev, razglašenih za nepoštene, skupaj z zakonskimi obrestmi, izračunanimi od dneva vložitve začetnega procesnega akta.

36

Družba Société Générale je vložila pritožbo pri predložitvenem sodišču, pri čemer je ponovila trditev, da je oseba KC izgubila status potrošnika pred datumom vložitve tožbe, in sicer po izteku zadevne kreditne pogodbe, enajst let prej, s predčasnim odplačilom. Družba Société Générale navaja tudi trditve v zvezi z zahtevami, ki jih nacionalna zakonodaja določa za ugotovitev domnevne nepoštenosti pogodbenega pogoja.

37

Predložitveno sodišče je odločilo, da zadevo C‑699/18 predloži Sodišču iz istih razlogov, kot so bili predstavljeni v okviru zadeve C‑698/18.

38

Vendar poudarja, da je oseba KC vložila tožbo za ugotovitev nepoštenosti pogojev zadevne kreditne pogodbe enajst let po njenem izteku, torej po izteku splošnega triletnega zastaralnega roka, ki ga je nacionalni zakonodajalec določil za izvrševanje pravice na premoženjskem področju.

39

V teh okoliščinah je Tribunalul Specializat Mureş (specializirano višje sodišče v Mureșu, Romunija) prekinilo postopek in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji, ki sta enaki v zadevah C‑698/18 in C‑699/18:

40

Predsednik Sodišča je s sklepom z dne 12. decembra 2018 zadevi C‑698/18 in C‑699/18 združil za pisni in ustni del postopka ter izdajo sodbe.

41

Na prvem mestu je treba spomniti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča, prvič, to pristojno za razlago prava Unije le, kar zadeva njegovo uporabo v državi članici od datuma njenega pristopa k Evropski uniji (sklep z dne 3. julija 2014, Tudoran, C‑92/14, EU:C:2014:2051, točka 27).

42

Drugič, ker iz člena 10(1), drugi pododstavek, Direktive 93/13 izhaja, da se ta uporablja le za pogodbe, sklenjene po 31. decembru 1994, ko se je iztekel rok za njen prenos, je treba pri ugotavljanju, ali se ta direktiva uporablja za te pogodbe, upoštevati datum sklenitve zadevnih pogodb, pri čemer obdobje, v katerem imajo te učinke, ni upoštevno (sklep z dne 3. julija 2014, Tudoran, C‑92/14, EU:C:2014:2051, točka 28).

43

V obravnavanem primeru je Romunija k Uniji pristopila 1. januarja 2007, medtem ko je bila kreditna pogodba iz postopka v glavni stvari v zadevi C‑698/18 sklenjena 26. junija 2008, kreditna pogodba iz postopka v glavni stvari v zadevi C‑699/18 pa je bila sklenjena 28. maja 2003.

44

Zato se Direktiva 93/13 uporablja ratione temporis za spor o glavni stvari v zadevi C‑698/18. Nasprotno pa se ne uporablja ratione temporis za spor o glavni stvari v zadevi C‑699/18.

45

Na drugem mestu je treba v zvezi z zadevo C‑698/18 preučiti trditev romunske vlade, da je odgovor na drugo vprašanje odvisen izključno od razlage in uporabe določb nacionalne zakonodaje.

46

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je v postopku, določenem v členu 267 PDEU, ki temelji na jasni ločitvi nalog med nacionalnimi sodišči in Sodiščem, zgolj nacionalno sodišče pristojno za ugotavljanje in presojo dejanskega stanja spora o glavni stvari ter za razlago in uporabo nacionalnega prava. Le nacionalno sodišče, ki odloča o sporu in mora prevzeti odgovornost za sodno odločitev, ob upoštevanju posebnosti zadeve presoja tako nujnost kot tudi ustreznost vprašanj, ki jih predloži Sodišču. Kadar se predložena vprašanja nanašajo na razlago prava Unije, je Sodišče torej načeloma dolžno odločati (sodba z dne 26. maja 2011, Stichting Natuur en Milieu in drugi, od C‑165/09 do C‑167/09, EU:C:2011:348, točka 47).

47

V obravnavanem primeru se vprašanja v zadevi C‑698/18 v bistvu nanašajo na skladnost romunskega prava v zvezi z zastaralnimi roki, ki se uporabljajo za tožbe na področju nepoštenih pogojev v potrošniških pogodbah, z več določbami Direktive 93/13 in splošnimi načeli prava Unije, ne pa na vsebino spora o glavni stvari niti na razlago in uporabo določb nacionalne zakonodaje.

48

V teh okoliščinah je Sodišče po eni strani pristojno, da odgovori na vprašanja, postavljena v zadevi C‑698/18, in so ta dopustna, po drugi strani pa Sodišče ni pristojno za odgovor na vprašanja, postavljena v zadevi C‑699/18.

49

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 2, točka (b), člen 6(1) in člen 7(1) Direktive 93/13 razlagati tako, da ne nasprotujejo nacionalni ureditvi, ki ob tem, da določa, da tožba za ugotovitev ničnosti nepoštenega pogoja iz pogodbe, sklenjene med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom, ne zastara, določa zastaralni rok za tožbo za uveljavljanje restitucijskih učinkov te ugotovitve.

50

V zvezi s tem je treba opozoriti, da morajo države članice v skladu s členom 6(1) Direktive 93/13 določiti, da nepošteni pogoji, uporabljeni v pogodbi, ki jo s potrošnikom sklene prodajalec ali ponudnik, kakor je določeno z nacionalnim pravom, za potrošnika niso zavezujoči.

51

Glede na značilnosti in pomen javnega interesa, na katerem temelji varstvo, ki je z Direktivo 93/13 zagotovljeno potrošnikom, je treba člen 6 te direktive šteti za določbo, ki je enakovredna nacionalnim pravilom, ki imajo v nacionalnem pravnem redu status določb javnega reda (sodba z dne 20. septembra 2018, OTP Bank in OTP Faktoring, C‑51/17, EU:C:2018:750, točka 89).

52

Ob upoštevanju narave in pomena javnega interesa, na katerem temelji varstvo potrošnikov, Direktiva 93/13 – kot izhaja iz njenega člena 7(1) v povezavi z njeno štiriindvajseto uvodno izjavo – državam članicam nalaga, da zagotovijo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev v pogodbah, ki jih s potrošniki sklenejo prodajalci ali ponudniki (sodba z dne 30. aprila 2014, Kásler in Káslerné Rábai, C‑26/13, EU:C:2014:282, točka 78, ter z dne 21. decembra 2016, Gutiérrez Naranjo in drugi, C‑154/15, C‑307/15 in C‑308/15, EU:C:2016:980, točka 56).

53

V ta namen morajo nacionalna sodišča odkloniti vsakršno uporabo nepoštenega pogodbenega pogoja, da ta nima zavezujočega učinka za potrošnika, razen če ta temu nasprotuje (glej v tem smislu sodbo z dne 7. novembra 2019, Profi Credit Polska, C‑419/18 in C‑483/18, EU:C:2019:930, točka 47).

54

Iz tega v skladu s sodno prakso Sodišča izhaja, da je treba člen 6(1) Direktive 93/13 razlagati tako, da je treba za pogodbeni pogoj, ki je razglašen za nepoštenega, načeloma šteti, da ni nikoli obstajal, tako da ne sme imeti učinkov za potrošnika. Zato mora biti posledica sodne ugotovitve nepoštenosti takega pogoja načeloma to, da se ponovno vzpostavi pravni in dejanski položaj potrošnika, v katerem bi ta bil, če ne bi bilo tega pogoja. Iz tega izhaja, da obveznost nacionalnega sodišča, da ne uporabi nepoštenega pogodbenega pogoja, ki nalaga plačilo zneskov, ki so se izkazali za neupravičene, načeloma zajema restitucijski učinek glede teh zneskov (sodba z dne 21. decembra 2016, Gutiérrez Naranjo in drugi, C‑154/15, C‑307/15 in C‑308/15, EU:C:2016:980, točki 61 in 62).

55

V skladu s sodno prakso Sodišča varstvo, ki je z Direktivo 93/13 zagotovljeno potrošnikom, sicer nasprotuje nacionalni ureditvi, ki nacionalnemu sodišču prepoveduje, da bi ob izteku prekluzivnega roka ugotovilo nepoštenost pogoja, vključenega v pogodbo, sklenjeno med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom (sodba z dne 21. novembra 2002, Cofidis, C‑473/00, EU:C:2002:705, točka 38).

56

Vendar je Sodišče že priznalo, da varstvo potrošnika ni absolutno (sodba z dne 21. decembra 2016, Gutiérrez Naranjo in drugi, C‑154/15, C‑307/15 in C‑308/15, EU:C:2016:980, točka 68) in da je določitev razumnih rokov – v interesu pravne varnosti – za pravna sredstva, katerih posledica nespoštovanja je prekluzija, združljiva s pravom Unije (sodbi z dne 6. oktobra 2009, Asturcom Telecomunicaciones, C‑40/08, EU:C:2009:615, točka 41, in z dne 21. decembra 2016, Gutiérrez Naranjo in drugi, C‑154/15, C‑307/15 in C‑308/15, EU:C:2016:980, točka 69).

57

V zvezi s tem iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da kadar na nekem področju ni predpisov Unije, mora pravni red vsake države članice podrobneje urediti postopkovna pravila pravnih sredstev, katerih namen je varstvo pravic, ki jih imajo posamezniki na podlagi prava Unije, če ta pravila niso manj ugodna od tistih, ki veljajo za podobna nacionalna pravna sredstva (načelo enakovrednosti), in če v praksi ne onemogočajo ali znatno otežujejo uveljavljanja pravic, ki jih priznava pravni red Unije (načelo učinkovitosti) (glej med drugim sodbo z dne 26. oktobra 2006, Mostaza Claro, C‑168/05, EU:C:2006:675, točka 24 in navedena sodna praksa).

58

Zato je treba na prvo vprašanje v zadevi C‑698/18 odgovoriti, da je treba člen 2, točka (b), člen 6(1) in člen 7(1) Direktive 93/13 razlagati tako, da ne nasprotujejo nacionalni ureditvi, ki ob tem, da določa, da tožba za ugotovitev ničnosti nepoštenega pogoja iz pogodbe, sklenjene med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom, ne zastara, določa zastaralni rok za tožbo za uveljavljanje restitucijskih učinkov te ugotovitve, če ta rok ni manj ugoden od roka, ki velja za podobna nacionalna pravna sredstva (načelo enakovrednosti), in če v praksi ne onemogoča ali čezmerno otežuje uresničevanja pravic, ki jih daje pravni red Unije, zlasti Direktiva 93/13 (načelo učinkovitosti).

59

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 2, točka (b), člen 6(1) in člen 7(1) Direktive 93/13 ter načela enakovrednosti, učinkovitosti in pravne varnosti razlagati tako, da nasprotujejo sodni razlagi nacionalne ureditve, v skladu s katero za tožbo za vračilo zneskov, ki so bili neupravičeno plačani na podlagi nepoštenega pogoja, navedenega v pogodbi, sklenjeni med potrošnikom in prodajalcem ali ponudnikom, velja triletni zastaralni rok, ki začne teči od dneva popolne izvršitve te pogodbe, pri čemer bi potrošnik od tega datuma moral vedeti za nepoštenost tega pogoja.

60

Kar zadeva na prvem mestu načelo učinkovitosti, je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso vprašanje, ali neka nacionalna določba onemogoča ali pretirano otežuje uporabo prava Unije, preučiti ob upoštevanju umestitve te določbe v celotnem postopku, poteka tega postopka in njegovih posebnosti pred različnimi nacionalnimi sodišči. Pri tem je treba po potrebi upoštevati načela, na katerih temelji nacionalni sodni sistem, kot so načelo varstva pravice do obrambe, načelo pravne varnosti in nemoten potek postopka (sodba z dne 26. junija 2019, Addiko Bank, C‑407/18, EU:C:2019:537, točka 48 in navedena sodna praksa).

61

Te vidike je treba upoštevati pri preučitvi značilnosti zastaralnega roka iz postopka v glavni stvari. Kot je generalni pravobranilec navedel v točki 70 sklepnih predlogov, se mora ta analiza nanašati zlasti na trajanje tega roka in načine njegove uporabe, vključno z načinom sprožitve teka navedenega roka (glej tudi po analogiji sodbo z dne 29. oktobra 2015, BBVA, C‑8/14, EU:C:2015:731, točka 27).

62

V zvezi s tem iz sodne prakse Sodišča izhaja, da razumni prekluzivni roki za vložitev pravnih sredstev v interesu pravne varnosti dejansko ne onemogočajo ali čezmerno otežujejo uveljavljanja pravic, ki jih podeljuje pravni red Unije, če taki roki dejansko zadostujejo, da potrošniku omogočijo pripravo in vložitev učinkovitega pravnega sredstva (sodba z dne 29. oktobra 2015, BBVA, C‑8/14, EU:C:2015:731, točki 28 in 29).

63

V obravnavanem primeru predložitveno sodišče navaja, da gre za vprašanje, ali se za tožbo, s katero se uveljavlja restitucijski učinek ugotovitve ničnosti nepoštenega pogoja, uporabi triletni zastaralni rok, določen v splošnem pravu, ki naj bi v skladu z razlago predložitvenega sodišča začel teči s celotno izvršitvijo pogodbe, sklenjene s prodajalcem ali ponudnikom. Po mnenju predložitvenega sodišča tako izhodišče ustreza datumu, ko je potrošnik vedel ali bi moral vedeti za nepoštenost enega ali več pogojev te pogodbe.

64

Če je ugotovljen in vnaprej poznan, triletni zastaralni rok načeloma dejansko zadostuje, da lahko potrošnik pripravi in vloži učinkovito pravno sredstvo.

65

Vendar če v skladu z razlago nacionalnega prava, ki jo zagovarja predložitveno sodišče, zastaralni rok začne teči z dnem popolne izvršitve pogodbe, je treba upoštevati okoliščino, da je mogoče, da potrošniki ne vedo, da je pogoj v pogodbi, sklenjeni s prodajalcem ali ponudnikom, nepošten ali da ne razumejo obsega svojih pravic, ki izhajajo iz Direktive 93/13 (glej v tem smislu sodbo z dne 13. septembra 2018, Profi Credit Polska, C‑176/17, EU:C:2018:711, točka 69), in sicer ob popolni izvršitvi pogodbe ali po njej.

66

Poleg tega je treba opozoriti, da sistem varstva, ki ga uvaja Direktiva 93/13, temelji na pojmovanju, da je potrošnik v razmerju do prodajalca ali ponudnika v podrejenem položaju glede pogajalske moči in ravni obveščenosti, zaradi česar privoli v pogoje, ki jih je prej sestavil prodajalec ali ponudnik, ne da bi imel možnost vplivati na njihovo vsebino (sodba z dne 19. decembra 2019, Bondora, C‑453/18 in C‑494/18, EU:C:2019:1118, točka 40 in navedena sodna praksa).

67

Ob upoštevanju te okoliščine in podrejenega položaja, v katerem je potrošnik, pa je treba ugotoviti, da triletni zastaralni rok, ki začne teči od dneva popolne izvršitve pogodbe, potrošniku ne zagotavlja učinkovitega varstva, ker obstaja nevarnost, da se bo ta rok iztekel, še preden bi se potrošnik lahko seznanil z nepoštenostjo pogoja iz te pogodbe. Tak rok zato pretirano otežuje izvrševanje pravic tega potrošnika, ki jih daje Direktiva 93/13.

68

Iz razloga, ki ga navaja predložitveno sodišče, da potrošnik ob popolni izvršitvi pogodbe izgubi ta status, ni mogoče izpeljati nobenega drugega sklepa.

69

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da se morajo, kot je navedeno v deseti uvodni izjavi Direktive 93/13, enotni predpisi glede nepoštenih pogodbenih pogojev iz te direktive uporabljati za „vse pogodbe“, sklenjene med „prodajalcem ali ponudnikom“ in „potrošnikom“, kot so opredeljeni v členu 2, točki (b) in (c), te direktive (sodba z dne 21. marca 2019, Pouvin in Dijoux, C‑590/17, EU:C:2019:232, točka 19).

70

V skladu s členom 2, točka (b), Direktive 93/13 „potrošnik“ pomeni vsako fizično osebo, ki na podlagi pogodb, zajetih s to direktivo, deluje v namene, ki ne sodijo v okvir njene poklicne dejavnosti (sodba z dne 21. marca 2019, Pouvin in Dijoux, C‑590/17, EU:C:2019:232, točka 22).

71

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da opredelitev pojma „potrošnik“ iz člena 2, točka (b), Direktive 93/13 ne vsebuje nobenega elementa, na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti, kdaj pogodbenik preneha biti potrošnik v smislu te direktive in zato preneha biti upravičen do varstva, ki mu ga daje ta direktiva.

72

Vendar je treba to določbo razlagati v okviru sistema varstva, ki se izvaja z Direktivo 93/13, ob upoštevanju pojmovanja, na katerega je bilo opozorjeno v točki 67 te sodbe, da je potrošnik v podrejenem položaju v razmerju do prodajalca ali ponudnika.

73

Kot je generalni pravobranilec navedel v točki 57 sklepnih predlogov, se z izvršitvijo zadevne pogodbe okoliščina, da je bil potrošnik ob sklenitvi te pogodbe v tem podrejenem položaju, retroaktivno ne spremeni. V teh okoliščinah omejitev varstva, ki je z Direktivo 93/13 zagotovljeno potrošniku, zgolj na čas izvršitve zadevne pogodbe, tako da celotna izvršitev te pogodbe izključuje vsakršno možnost potrošnika, da bi se skliceval na to varstvo, ni združljiva s sistemom varstva, uvedenim s to direktivo. Taka omejitev bi bila še posebej nedopustna, kot trdi poljska vlada, v okviru pogodb, ki so – kot prodajna pogodba – izvršene takoj po njihovi sklenitvi ali ob njihovi sklenitvi, ker potrošnikom ne bi dopuščala razumnega roka za izpodbijanje nepoštenih pogojev, ki bi bili morda navedeni v takih pogodbah.

74

Iz tega izhaja, da je treba pojem „potrošnik“ iz člena 2, točka (b), Direktive 93/13 razlagati tako, da dejstvo, da je pogodba v celoti izvršena, ne izključuje, da je stranko te pogodbe mogoče opredeliti kot „potrošnika“ v smislu te določbe.

75

Iz zgoraj navedenega izhaja, da načelo učinkovitosti nasprotuje temu, da je za tožbo za vračilo določen zastaralni rok treh let, ki začne teči z dnem prenehanja zadevne pogodbe, ne glede na to, ali je potrošnik na ta dan vedel ali bi lahko razumno vedel za nepoštenost pogoja iz te pogodbe, na katerega se je skliceval v utemeljitev svoje restitucijske tožbe, ker bi ta pravila zastaranja lahko čezmerno otežila uveljavljanje pravic tega potrošnika, ki so mu podeljene z Direktivo 93/13.

76

Glede načela enakovrednosti iz sodne prakse Sodišča izhaja, da spoštovanje tega načela zahteva, da zadevno nacionalno pravilo velja brez razlikovanja za pravna sredstva, ki temeljijo na kršitvi prava Unije, in za pravna sredstva, ki temeljijo na kršitvi nacionalnega prava, če imajo podoben predmet in podlago (sodba z dne 27. februarja 2014, Pohotovosť, C‑470/12, EU:C:2014:101, točka 47).

77

V zvezi s tem je le nacionalno sodišče, ki neposredno pozna postopkovna pravila, ki se uporabljajo, pristojno preveriti, ali sta si zadevni pravni sredstvi glede na predmet, podlago in bistvene elemente podobni (sodba z dne 12. februarja 2015, Baczó in Vizsnyiczai, C‑567/13, EU:C:2015:88, točka 44 in navedena sodna praksa).

78

V obravnavanem primeru je iz obrazložitve predloga za sprejetje predhodne odločbe razvidno, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso romunskih sodišč nezmožnost uveljavljanja nepoštenih pogojev izenačena s sistemom absolutne ničnosti. V zvezi s tem predložitveno sodišče pojasnjuje, da je v romunskem pravu učinek absolutne ničnosti vzpostavitev prejšnjega stanja – na področju dvostranskih pogodb – s tožbo za vračilo neupravičeno plačanega zneska. V skladu z romunskim pravom zastaralni rok v primeru vložitve take tožbe začne teči z dnem sodne ugotovitve predmeta te tožbe.

79

Nasprotno pa predložitveno sodišče ugotavlja, da bi zaradi pravne varnosti rok za vračilo zneskov, plačanih na podlagi nepoštenega pogoja v pogodbi, sklenjeni s potrošnikom, lahko začel teči od dneva popolne izvršitve te pogodbe, in ne od datuma sodne ugotovitve nepoštenosti in torej ničnosti zadevnega pogoja.

80

Iz tega izhaja, da bi razlaga predložitvenega sodišča, povzeta v prejšnji točki te sodbe, s pridržkom podobnosti zadevnih tožb, ki jo lahko preveri le to sodišče, pomenila uvedbo različnih postopkovnih pravil, ki bi manj ugodno obravnavala tožbe, ki temeljijo na sistemu varstva, ki ga določa Direktiva 93/13. Tako različno obravnavanje, kot je navedel generalni pravobranilec v točki 84 sklepnih predlogov, ne more biti utemeljeno z razlogi pravne varnosti.

81

Čeprav je res, da je namen zastaralnih rokov zagotoviti pravno varnost (glej v tem smislu sodbo z dne 30. aprila 2020, Nelson Antunes da Cunha, C‑627/18, EU:C:2020:321, točka 60), pa drži, da v delu, v katerem je romunski zakonodajalec menil, da načelo pravne varnosti ne nasprotuje zastaralnemu roku za tožbe iz točke 79 te sodbe, ni mogoče šteti, da to načelo na podlagi načela enakovrednosti nasprotuje uporabi istega roka za tožbe, ki temeljijo na sistemu varstva iz Direktive 93/13.

82

Iz zgornjih ugotovitev izhaja, da je treba načelo enakovrednosti – pri čemer mora predložitveno sodišče preveriti podobnost zgoraj navedenih tožb – razlagati tako, da nasprotuje razlagi nacionalne zakonodaje tako, da zastaralni rok za vložitev tožbe za vračilo zneskov, ki so bili neupravičeno plačani na podlagi nepoštenega pogoja, začne teči z dnem, ko je bila pogodba v celoti izvršena, medtem ko isti rok v zvezi s podobno tožbo na podlagi nacionalnega prava začne teči od datuma sodne ugotovitve predmeta tožbe.

83

Glede na vse zgornje preudarke je treba na drugo vprašanje v zadevi C‑698/18 odgovoriti, da je treba člen 2, točka (b), člen 6(1) in člen 7(1) Direktive 93/13 ter načela enakovrednosti, učinkovitosti in pravne varnosti razlagati tako, da nasprotujejo sodni razlagi nacionalne ureditve, v skladu s katero za tožbo za vračilo zneskov, ki so bili neupravičeno plačani na podlagi nepoštenega pogoja, navedenega v pogodbi, sklenjeni med potrošnikom in prodajalcem ali ponudnikom, velja triletni zastaralni rok, ki začne teči od dneva popolne izvršitve te pogodbe, če se domneva, česar ni treba preveriti, da bi potrošnik moral vedeti za nepoštenost zadevnega pogoja in če za podobne tožbe, ki temeljijo na nekaterih določbah nacionalnega prava, ta rok začne teči šele od trenutka sodne ugotovitve predmeta teh tožb.

84

Ker je ta postopek za stranke v postopkih v glavni stvari ena od stopenj v postopkih pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo: