1.

Zakonodajalec Unije je z Uredbo (EU) 2015/2120 ( 2 ) sprejel politično odločitev o uvedbi skupnih pravil za zagotovitev „odprtosti interneta“ ( 3 ) v vseh državah članicah, da bi se, med drugim, preprečilo, da končnih uporabnikov ne „prizadenejo prakse upravljanja prometa, ki onemogočajo ali upočasnjujejo določene aplikacije ali storitve“. ( 4 )

2.

Na Madžarskem ponudnik storitev dostopa do interneta svojim strankam ponuja pakete s prednostnim dostopom (tako imenovani paketi z „ničelno tarifo“), za katere je značilno, da se prenos podatkov v okviru nekaterih storitev in aplikacij ne upošteva pri porabi količine podatkov, ki jo zakupi končni uporabnik.

3.

Madžarska uprava je menila, da je ta ponudba, ki jo bom podrobneje opisal spodaj, v nasprotju s členom 3(3) Uredbe 2015/2120. Zoper njeno odločbo je bilo vloženo pravno sredstvo pri Fővárosi Törvényszék (sodišče v Budimpešti, Madžarska), ki je svoje dvome v zvezi s tem predložilo Sodišču in mu s tem dalo možnost, da se prvič opredeli o razlagi navedene uredbe.

4.

V uvodnih izjavah 1, 3, 6, 7, 8, 9 in 11 je navedeno:

[…]

[…]

[…]

5.

V odstavku 1 člena 1 („Predmet urejanja in področje uporabe“) Uredbe je določeno:

„Ta uredba določa skupna pravila za zaščito enake in nediskriminatorne obravnave prometa pri zagotavljanju storitev dostopa do interneta ter sorodnih [s tem povezanih] pravic končnih uporabnikov.“

6.

V skladu s členom 2 („Opredelitve pojmov“) Uredbe se v njej „uporabljajo opredelitve pojmov iz člena 2 Direktive 2002/21/ES[ ( 5 )]“.

7.

Člen 3 („Zaščita dostopa do odprtega interneta“) določa:

„1.   Končni uporabniki imajo prek storitve dostopa do interneta pravico do dostopa do informacij in vsebin ter njihovega razširjanja, do uporabe in zagotavljanja aplikacij in storitev ter do uporabe terminalske opreme po lastni izbiri, ne glede na svojo lokacijo ali lokacijo ponudnika storitve oziroma lokacijo, izvor ali cilj informacije, vsebine, aplikacije ali storitve.

Ta odstavek ne posega v pravo Unije ali nacionalno pravo, ki je skladno s pravom Unije, kar zadeva zakonitost vsebin, aplikacij ali storitev.

2.   Sporazumi med ponudniki storitev dostopa do interneta in končnimi uporabniki o poslovnih in tehničnih pogojih ter značilnostih storitev dostopa do interneta, kot so cena, količina podatkov ali podatkovna hitrost, ter kakršn[e] koli poslovn[e] praks[e] ponudnikov storitev dostopa do interneta ne omejujejo uveljavljanja pravic končnih uporabnikov iz odstavka 1.

3.   Ponudniki storitev dostopa do interneta pri zagotavljanju storitev dostopa do interneta obravnavajo ves promet enako, brez diskriminacije, omejevanja ali motenja ter ne glede na pošiljatelja in prejemnika, vsebino, do katere se dostopa ali ki se razširja, aplikacije ali storitve, ki se uporabljajo oziroma zagotavljajo, ali terminalsko opremo, ki se uporablja.

Prvi pododstavek ponudnikom storitev dostopa do interneta ne preprečuje uvajanja ukrepov za razumno upravljanje prometa. Da bi se takšni ukrepi šteli za razumne, morajo biti pregledni, nediskriminatorni in sorazmerni ter ne smejo temeljiti na poslovnih razlogih, temveč na objektivno različnih zahtevah glede tehnične kakovosti storitev za posamezno vrsto prometa. Takšni ukrepi ne spremljajo posameznih vsebin in se ne izvajajo dlje, kot je to potrebno.

Ponudniki storitev dostopa do interneta ne izvajajo ukrepov za upravljanje prometa, ki presegajo ukrepe iz drugega pododstavka, zlasti pa ne onemogočajo, upočasnjujejo, spreminjajo, omejujejo, motijo ali poslabšujejo posameznih vsebin, aplikacij ali storitev oziroma posameznih vrst vsebin, aplikacij ali storitev ali diskriminirajo med njimi, razen kolikor je potrebno in le toliko časa, kot je potrebno za:

[…]

5.   Ponudniki javnih elektronskih komunikacij, vključno s ponudniki storitev dostopa do interneta, ter ponudniki vsebin, aplikacij in storitev lahko ponujajo storitve, ki niso storitve dostopa do interneta in ki so optimizirane za določene vsebine, aplikacije ali storitve oziroma njihovo kombinacijo, če je optimizacija nujna za izpolnitev zahtev v zvezi z vsebinami, aplikacijami ali storitvami za določeno raven kakovosti.

Ponudniki javnih elektronskih komunikacij, vključno s ponudniki storitev dostopa do interneta, lahko ponujajo ali omogočajo takšne storitve le, če zmogljivost omrežja omogoča, da se zagotavljajo poleg vseh storitev dostopa do interneta, ki se zagotavljajo. Takšne storitve se ne uporabljajo ali ponujajo kot nadomestek za storitve dostopa do interneta in ne smejo škodljivo vplivati na razpoložljivost ali splošno kakovost storitev dostopa do interneta za končne uporabnike.“

8.

V prvem pododstavku odstavka 1 člena 5 („Nadzor in izvršilni ukrepi“) je določeno:

„Nacionalni regulativni organi skrbno spremljajo in zagotavljajo skladnost s členoma 3 in 4 ter spodbujajo stalno razpoložljivost nediskriminatorne storitve dostopa do interneta takšne kakovosti, ki odraža napredek v tehnologiji. V ta namen lahko nacionalni regulativni organi enemu ali več ponudnikom javnih elektronskih komunikacij, vključno s ponudniki storitev dostopa do interneta, naložijo zahteve v zvezi s tehničnimi značilnostmi, zahteve glede minimalne kakovosti storitev ter druge ustrezne in potrebne ukrepe.“

9.

V členu 2 so določene te opredelitve:

[…]

[…]“

10.

Družba Telenor Magyarország Zrt. (v nadaljevanju: Telenor) je eden od ponudnikov telekomunikacijskih storitev na Madžarskem. Med drugimi ponuja tudi paket storitev MyChat, v okviru katerega:

11.

Če ima torej naročnik paket My Chat, se po tem, ko porabi 1 GB podatkov, podatkovni promet, povezan z neprivilegiranimi aplikacijami, omeji in zelo upočasni, medtem ko do tega ne pride pri privilegiranih aplikacijah (te, ki se nanašajo na zgoraj navedena družbena omrežja).

12.

Nemzeti Média- és Hírközlési Hatóság Hivatala (nacionalni urad za medije in komunikacije, Madžarska; v nadaljevanju: urad) ( 8 ) je menil, da je mogoče paket MyChat opredeliti kot ukrep za upravljanje prometa v obliki poslovne prakse, s katerim se naročnikom omogoči neomejena uporaba nekaterih izbranih aplikacij v enotni kakovosti, medtem ko je dostop do drugih spletnih vsebin upočasnjen.

13.

Urad je menil, da je ta ukrep v nasprotju z zahtevami po enaki in nediskriminatorni obravnavi, določenimi v členu 3(3) Uredbe 2015/2120, in da ga ni mogoče upravičiti z nobeno od izjem iz te določbe. Zato je družbi Telenor naročil, naj ga ukine.

14.

Družba Telenor je to odločbo urada izpodbijala pri Fővárosi Törvényszék (sodišče v Budimpešti, Madžarska).

15.

Družba Telenor v okviru predplačniških ali mesečnih paketov nudi tudi paket dodatnih storitev MyMusic. Ta paket je na voljo v treh variantah (Start, Nonstop in Deezer), zagotavlja pa podatkovni promet, ki je ugodnejši za prejemanje glasbenih in radijskih vsebin.

16.

Družba Telenor glede na izbrani mesečni znesek ( 9 ) naročnikom teh paketov nudi porabo omejene (do 500 MB na mesec pri formuli MyMusic Start) ali neomejene (pri drugih dveh formulah) količine podatkov za dostopanje do štirih glasbenih platform ( 10 ) za pretočno predvajanje oziroma streaming in do nekaterih spletnih radijskih postaj.

17.

Promet, ustvarjen v okviru teh paketov, se pri porabi količine podatkov, ki jo zakupijo naročniki, ne upošteva. Ti lahko do glasbenih aplikacij brez omejitev hitrosti in onemogočanja širokopasovne povezave dostopajo tudi po tem, ko porabijo zakupljeno količino podatkov. Pri drugih spletnih vsebinah, ki niso vključene v privilegirane aplikacije, pa je podatkovni promet plačljiv, njegova razpoložljivost pa omejena.

18.

Urad je glede teh paketov sprejel odločbo, ki je podobna tej, sprejeti v zvezi s ponudbo MyChat (zadeva C‑807/19). Družba Telenor je to odločbo izpodbijala pri Fővárosi Törvényszék (sodišče v Budimpešti).

19.

Navedeno sodišče je Sodišču v obeh zadevah predložilo ta vprašanja za predhodno odločanje:

20.

Sodno tajništvo Sodišča je vprašanja za predhodno odločanje prejelo 20. decembra 2018 (zadeva C‑807/18) in 23. januarja 2019 (zadeva C‑39/19).

21.

Pisna stališča so predložile družba Telenor, urad, madžarska, nemška, avstrijska, češka, slovenska, finska, nizozemska in romunska vlada ter Komisija.

22.

Obravnave 14. januarja 2020 so se udeležile družba Telenor, urad, madžarska, nemška, nizozemska in slovenska vlada ter Komisija.

23.

Na podlagi tarifnih paketov, ki so sporni v obravnavanih dveh predlogih za sprejetje predhodne odločbe, lahko stranke, ki jih naročijo, dostopajo do nekaterih aplikacij, ne da bi se podatkovni promet, ki nastane pri njihovi uporabi, odštel od zakupljene količine podatkov, za porabo katere se upošteva le podatkovni promet, ki nastane pri uporabi drugih aplikacij.

24.

Posledica izbire „ničelne tarife“ je ta, da se po tem, ko se porabi količina podatkov, zakupljena v skladu s splošnimi tarifnimi pogoji, upočasni prenos v okviru storitev in aplikacij, ki niso vključene v ponudbo. Medtem ko poraba celotne količine zakupljenih podatkov ne vpliva na dostop do in hitrost uporabe privilegiranih aplikacij, pa so preostale aplikacije od tega trenutka dalje onemogočene ali upočasnjene.

25.

Urad meni, da gre pri teh ponudbah za ukrepe za upravljanje prometa, ki so v nasprotju s členom 3(3) Uredbe 2015/2120. Predložitveno sodišče, ki mu je bila ta ugotovitev predložena v presojo, je postavilo štiri vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je mogoče preoblikovati v dve vprašanji:

26.

Pri obravnavi teh vprašanj je treba upoštevati cilje Uredbe 2015/2120 in zlasti strukturo njenega člena 3.

27.

Uredba 2015/2120 ima dva cilja, in sicer zagotavljanje dostopa do odprtega interneta in zaščita končnih uporabnikov. Menim pa, da posamična pomena, ki ju imata vsak od teh ciljev v sistematiki Uredbe, nista enaka, ampak da je iz določb Uredbe razvidno, da je prednostni prvi cilj (zagotovitev dostopa do odprtega interneta).

28.

Že iz samega naslova Uredbe 2015/2120 izhaja, da je namenjena predvsem določitvi „ukrepov v zvezi z dostopom do odprtega interneta“, pa tudi spremembi Direktive 2002/22 „o univerzalni storitvi in pravicah uporabnikov v zvezi z elektronskimi komunikacijskimi omrežji in storitvami“. ( 12 )

29.

To izhaja tudi iz uvodne izjave 1 in člena 1(1) Uredbe 2015/2120, v skladu s katerim ta uredba „določa skupna pravila za zaščito enake in nediskriminatorne obravnave prometa pri zagotavljanju storitev dostopa do interneta ter sorodnih [s tem povezanih] pravic končnih uporabnikov“. ( 13 )

30.

Preostali členi Uredbe 2015/2120 potrjujejo primarnost naloge zagotovitve dostopa do odprtega interneta. ( 14 ) To je razvidno zlasti iz člena 3, na razlago katerega se nanaša predlog za sprejetje predhodne odločbe in katerega predmet je – skladno z njegovim pomenljivim naslovom – „zaščita dostopa do odprtega interneta“. Na ta dostop se sklicujejo tudi druge določbe te uredbe. ( 15 )

31.

Pod tem naslovom so v členu 3(1) naštete pravice tako imenovanih končnih uporabnikov. Za ugotavljanje, kdo so ti „končni uporabniki“, je treba na podlagi izrecnega napotila iz člena 2 Uredbe 2015/2120 uporabiti „opredelitve pojmov iz člena 2 Direktive 2002/21/ES“.

32.

V členu 2(n) Direktive 2002/21 je „končni uporabnik“ opredeljen kot „uporabnik, ki ne zagotavlja javnih komunikacijskih omrežij ali javnosti dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev“.

33.

„Končni uporabnik“ torej ni le „uporabnik“ (ki v skladu s členom 2(h) Direktive 2002/21 pomeni „pravno ali fizično osebo, ki uporablja ali zaprosi za elektronsko komunikacijsko storitev, dostopno javnosti“) niti ni „porabnik“ (ki v skladu s členom 2(i) te direktive pomeni „vsako fizično osebo, ki uporablja ali zaprosi za elektronsko komunikacijsko storitev, dostopno javnosti, za namene, ki ne spadajo v njeno dejavnost, poslovanje ali stroko“), temveč, da ne bo pomote, tako potrošnik, ki dostopa do interneta, kot ponudnik vsebin in aplikacij.

34.

Čeprav se lahko ta terminologija zdi dvoumna, ( 16 ) se oseba, ki povezavo z internetom vzpostavi prek svojih stacionarnih ali mobilnih naprav, ter subjekt, ki zagotavlja vsebine in aplikacije, štejeta za „končna uporabnika“ v smislu Direktive 2002/21 (in – na podlagi napotitve – Uredbe 2015/2120), ker enako dostopata do interneta, in sicer bodisi zaradi pridobivanja informacij in vsebin, ki jih zagotavljajo nekateri ponudniki, bodisi – v primeru slednjih – zato, da so njihove aplikacije, storitve in vsebine dostopne javnosti.

35.

Pravice končnega uporabnika, priznane v členu 3(1), prvi pododstavek, Uredbe 2015/2120, so:

36.

Vse te pravice so določene „ne glede na […] lokacijo [končnega uporabnika] ali lokacijo ponudnika storitve oziroma lokacijo, izvor ali cilj informacije, vsebine, aplikacije ali storitve“. ( 17 ) V skladu s členom 3(1), drugi pododstavek, pa „ne posega[jo] v pravo Unije ali nacionalno pravo, ki je skladno s pravom Unije, kar zadeva zakonitost vsebin, aplikacij ali storitev“.

37.

Skratka, s pravicami iz odstavka 1 je zagotovljen dostop do odprtega interneta v smislu, da lahko končni uporabniki dostopajo do vseh vsebin, aplikacij in storitev ter jih – če so zakonite – brez omejitev zagotavljajo in razširjajo.

38.

Dvomi predložitvenega sodišča se nanašajo na odstavka 2 in 3 člena 3 Uredbe 2015/2120.

39.

Z odstavkom 2 je uvedeno posebno jamstvo za pravice iz odstavka 1, tako da je, kot sem pojasnil zgoraj, njegov predmet zaščita odprtosti interneta. V tem smislu je v odstavku 2 določeno, da se uveljavljanje teh pravic ne more omejiti: (a) s sporazumi med ponudniki storitev dostopa do interneta in končnimi uporabniki o „poslovnih in tehničnih pogojih ter značilnostih storitev dostopa do interneta“ ter (b) s „kakršni[mi] koli poslovni[mi] praksa[mi] ponudnikov storitev dostopa do interneta“.

40.

Razlika med „sporazumi“ in „poslovnimi praksami“ se po mojem mnenju nanaša na to, ali je bila privolitev končnih uporabnikov v zvezi s poslovnimi in tehničnimi pogoji ter značilnostmi storitev dostopa izrecna ali tiha:

41.

Kakor koli že, člen 3(2) Uredbe 2015/2120 določa, kateri „poslovn[i] in tehničn[i] pogoj[i] ter značilnost[i] storitev dostopa do interneta“ ne smejo omejevati uveljavljanja pravic, ki so končnim uporabnikom priznane v odstavku 1 tega člena: ti, povezani s „cen[o], količin[o] podatkov ali podatkovn[o] hitrost[jo]“. Menim, da ta seznam ni izčrpen, vendar so – v tu upoštevnem okviru – ti trije elementi najpomembnejši.

42.

Če je v odstavku 2 člena 3 Uredbe 2015/2120 določeno posebno jamstvo za pravice iz odstavka 1, ki je torej namenjeno zaščiti odprtosti interneta, morajo v skladu z odstavkom 3 tega člena ponudniki storitev dostopa do interneta omrežni promet upravljati tako, da se zagotovi enaka in nediskriminatorna obravnava internetnega prometa. ( 19 )

43.

Ponudniki storitev dostopa do interneta morajo v skladu s členom 3(3) Uredbe 2015/2120 pri zagotavljanju teh storitev obravnavati „ves promet enako, brez diskriminacije, omejevanja ali motenja ter ne glede na pošiljatelja in prejemnika, vsebino, do katere se dostopa ali ki se razširja, aplikacije ali storitve, ki se uporabljajo oziroma zagotavljajo, ali terminalsko opremo, ki se uporablja“. ( 20 )

44.

Vendar ta zahteva ni absolutna. Ponudniki storitev dostopa do interneta lahko v skladu z odstavkom 3 uvedejo „ukrep[e] za razumno upravljanje prometa“. Ti ukrepi „morajo biti pregledni, nediskriminatorni in sorazmerni ter ne smejo temeljiti na poslovnih razlogih, temveč na objektivno različnih zahtevah glede tehnične kakovosti storitev za posamezno vrsto prometa“, ter „ne spremljajo posameznih vsebin in se ne izvajajo dlje, kot je to potrebno“.

45.

Različno (vendar ne diskriminatorno) obravnavanje prometa je torej dopustno, če je potrebno za njegovo – s tehničnega vidika – učinkovito upravljanje.

46.

Občutljivo ravnovesje med obveznostjo enakega obravnavanja vseh oblik dostopa do interneta na eni strani in dolžnostjo učinkovitega upravljanja tega prometa na drugi strani je izraženo v seznamu dovoljenih ali prepovedanih dejanj iz člena 3(3), tretji pododstavek, Uredbe 2015/2120.

47.

V skladu s to določbo,

48.

Čeprav finska vlada trdi, da določbe odstavka 3 člena 3 tvorijo „samostojno celoto“ v razmerju do teh iz odstavkov 1 in 2 tega člena, ( 22 ) pa se mi zdi ustreznejše mnenje madžarske vlade in Komisije, da je predmet odstavka 3 – enako kot odstavka 2 – jamstvo pravic, priznanih v odstavku 1. ( 23 )

49.

Zagotavljanje enakega in nediskriminatornega upravljanja internetnega prometa je nujen pogoj za to, da je omrežje dejansko odprto za končne uporabnike. Ta odprtost pomeni možnost dostopanja do razpoložljivih vsebin, aplikacij in storitev ter njihovega zagotavljanja in razširjanja brez omejitev, ki temeljijo na katerem od dejavnikov iz člena 3(1), torej: „lokacij[i končnega uporabnika] ali lokacij[i] ponudnika storitve oziroma lokacij[i], izvor[u] ali cilj[u] informacije, vsebine, aplikacije ali storitve“, dostopnih prek interneta.

50.

Skratka, odstavka 2 in 3 člena 3 Uredbe 2015/2120 določata različna jamstva za pravice, priznane v odstavku 1 tega člena. ( 24 )

51.

Na podlagi teh izhodišč bom preučil vprašanja predložitvenega sodišča.

52.

Predložitveno sodišče želi izvedeti, ali je treba odločbi, ki sta mu bili predloženi v presojo, preučiti glede na odstavek 2 člena 3 Uredbe 2015/2120 (prvo vprašanje) ali pa je treba zanju uporabiti odstavek 3 tega člena (drugo vprašanje).

53.

Predložitveno sodišče navaja, da obstaja „poslovni sporazum med ponudnikom storitev dostopa do interneta [(družbo Telenor)] in končnim uporabnikom, v skladu s katerim [družba Telenor] uporabniku zagotavlja brezplačno uporabo nekaterih aplikacij (promet, ki nastane z uporabo dane aplikacije, se ne šteje v porabo prenosa podatkov niti se prenos podatkov pri uporabi te aplikacije ne upočasni, ko je pogodbena količina prenosa podatkov porabljena) in na podlagi katerega [družba Telenor] izvaja diskriminacijo, omejeno na pogoje poslovnega sporazuma, sklenjenega s končnim uporabnikom, in usmerjeno izključno proti končnemu uporabniku, ki je pogodbena stranka tega sporazuma, in ne proti končnemu uporabniku, ki to ni“. ( 25 )

54.

Kot je navedla nemška vlada, ponudnik storitev dostopa do interneta na podlagi tega sporazuma izvaja ukrep za upravljanje prometa. V predložitvenih sklepih je namreč navedeno, da družba Telenor „ne zanika, da se […] promet upravlja različno glede na to, ali gre za izbrane aplikacije ali druge spletne vsebine“. Konkretna posledica tega upravljanja je upočasnitev dostopa do teh vsebin.

55.

Če je tako, so ponudniki neizbranih aplikacij kot „končni uporabniki“ deležni diskriminatorne obravnave v primerjavi s ponudniki aplikacij, ki so privilegirane na podlagi poslovnega sporazuma. Prvonavedeni so s tem sporazumom najbolj neposredno oškodovani. Naročniki, ki sklenejo sporazum in ki so torej prav tako „končni uporabniki“, sicer niso deležni te neposredne diskriminacije. Vendar pa so zaradi posledic obravnave, ki so je deležni neprivilegirani ponudniki, posredno prizadeti, saj so zaradi nje navsezadnje okrnjene njihove možnosti dostopanja do spletnih vsebin, ki so zagotovljene s pravico iz člena 3(1) Uredbe 2015/2120.

56.

Menim, da je ta ukrep zmanjšanja hitrosti prenosa, ki je objektiven in ga je enostavno ugotoviti, očitno zajet s členom 3(3) Uredbe 2015/2120, v skladu s katerim je „upočasnj[evanje]“ eden od načinov upravljanja prometa, ki je načeloma prepovedan (razen v izjemnih primerih, ki jih je zakonodajalec določil v nadaljevanju določbe). ( 26 )

57.

Upočasnitev dostopa do aplikacij in vsebin, ki niso privilegirane, je bila dogovorjena s sporazumom med družbo Telenor in njenimi naročniki. Zato se je mogoče sklicevati na člen 3(2) Uredbe 2015/2120, s katerim so prepovedani sporazumi„o poslovnih in tehničnih pogojih“. ( 27 )

58.

Naslednje vprašanje je, katerega od odstavkov člena 3 je treba uporabiti, če je – kot v obravnavani zadevi – ukrep upočasnitve podatkovnega prometa del sporazuma med ponudnikom storitev dostopa do interneta in njegovimi naročniki.

59.

Vprašanje z vidika končnih učinkov pravzaprav ni pomembno: ne glede na to, kateri odstavek je treba uporabiti, je posledica enaka (torej nezakonitost spornega ukrepa in s tem sporazuma, v katerem je ta ukrep določen). Vendar je to vprašanje lahko koristno za določitev, kakšen dejanski položaj nastane zaradi nezakonitosti:

60.

V tem okviru se strinjam z nizozemsko vlado, da je treba dati prednost členu 3(3) Uredbe 2015/2120.

61.

Ker je enaka in nediskriminatorna obravnava predpogoj za zagotovitev dostopa do odprtega interneta ( 30 ), je šele, ko je ta dostop tehnično zagotovljen, treba poskrbeti, da ni omejen drugače, torej na podlagi pogodbe ali s poslovnimi praksami. ( 31 )

62.

Zato menim, da člen 3(3) Uredbe 2015/2120 vsebuje splošno določbo in da je treba vse sporazume in poslovne prakse najprej analizirati na njeni podlagi. Šele ko se zavrne obstoj ukrepov za upravljanje podatkovnega prometa, ki niso v skladu s pogoji iz odstavka 3, se lahko po potrebi preuči zakonitost teh sporazumov in praks glede na odstavek 2. Pri tem je treba upoštevati, kot navaja romunska vlada, da s pogodbo ni mogoče določiti izjeme od prepovedi diskriminatorne obravnave iz odstavka 3.

63.

Razmejitev med odstavkoma 2 in 3 člena 3 Uredbe 2015/2120 ne temelji – kot trdi družba Telenor – na razlikovanju med sporazumi (odstavek 2) na eni strani in enostranskimi ukrepi (odstavek 3) na drugi. Prav tako ne temelji na razliki med poslovnimi (odstavek 2) in tehničnimi (odstavek 3) pogoji, saj so v odstavku 2 omenjeni oboji.

64.

Menim, da je ustrezna razmejitev ta, ki temelji na tem, ali gre za neposredno kršitev pravic končnih uporabnikov iz odstavka 1 ali pa za posredno kršitev teh pravic z diskriminatornimi ukrepi za upravljanje prometa:

65.

Iz zgoraj navedenih argumentov je v bistvu razviden odgovor na vprašanja predložitvenega sodišča v zvezi s prepovedjo iz člena 3(3) Uredbe 2015/2120.

66.

Na njihovi podlagi sklepam, da je prepoved splošna, brezpogojna in objektivna, ker izključuje vsak ukrep za upravljanje prometa, ki ni razumen (v smislu člena 3(3)), ter ne pripomore k enaki in nediskriminatorni obravnavi tega prometa.

67.

Strinjam se s Komisijo, da če se ugotovi kršitev odstavka 3 člena 3, ni treba ugotavljati, ali je bil poleg tega kršen odstavek 2 tega člena (za kar bi bilo treba opraviti podrobno oceno trga in učinka spornega ukrepa), kar pa ni ovira za to, da se v postopkovnem pravu držav članic določi drugače.

68.

Na podlagi zgornjih pojasnil Sodišču predlagam, naj Fővárosi Törvényszék (sodišče v Budimpešti, Madžarska) odgovori tako:

Člen 3 Uredbe (EU) 2015/2120 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2015 o določitvi ukrepov v zvezi z dostopom do odprtega interneta in spremembi Direktive 2002/22/ES o univerzalni storitvi in pravicah uporabnikov v zvezi z elektronskimi komunikacijskimi omrežji in storitvami ter Uredbe (EU) št. 531/2012 o gostovanju v javnih mobilnih komunikacijskih omrežjih v Uniji je treba razlagati tako:

Poslovni sporazum med ponudnikom storitev dostopa do interneta in naročnikom, na podlagi katerega se za nekatere aplikacije uporabi ničelna tarifa, hitrost dostopa do drugih pa se po porabi zakupljene količine podatkov upočasni, pomeni ukrep za upravljanje prometa, s katerim se krši zahteva po enaki in nediskriminatorni obravnavi iz člena 3(3) Uredbe 2015/2120, razen če se je mogoče sklicevati na izjeme iz te določbe, kar pa mora razjasniti predložitveno sodišče.

Če se ta kršitev ugotovi, ni treba preverjati, ali so bile kršene tudi določbe člena 3(2) Uredbe 2015/2120, niti opraviti podrobne ocene trga in učinka ukrepa.